Ko zapiše, da je od naših religioznih prepričanj odvisno, kaj vidimo oziroma ali sploh vidimo nebeško kraljestvo, ki je - po Kristusovih besedah - razprostrto po svetu, a ga ljudje ne vidijo, so me šokirale naslednje besede: "Morda boste oporekali: 'Ampak jaz sem ateist' Ne, niste (in če želite to razumeti, preberite delo Dostojevskega Zločin in kazen ... v katerem glavni lik Razkolnikov sklene, da bo vzel svoj ateizem z vso resnostjo, naredi ... umor iz dobrote in plača ceno). V svojih dejanjih preprosto niste ateist in vaša dejanja so tista, ki najtočneje odsevajo vaša najgloblja prepričanja - tista, ki so implicitna, vtisnjena v vašo bit, pod vašim zavestnim dojemanjem, izraženimi odnosi in samospoznanjem na površinski ravni. Kaj dejansko verjamete (namesto, kaj mislite, da verjamete), lahko odkrijete samo, če se opazujete, kako ravnate. Pred tem preprosto ne veste, kaj verjamete. Preveč zapleteni ste, da bi razumeli." (str. 103-104)
Najprej kolegu Petersonu hvala za tolažbo. V naših krajih sem bil bolj vajen očitka, da kot ateist, kar sem, ponavljam, ne morem biti moralen. Kajti moralni so samo tisti, ki verujejo v Boga in se držijo božjih zapovedi v strahu pred poslednjo sodbo in peklom. Ateist pa - mogoče se zaradi vzgoje, iz navade in v strahu pred posvetno oblastjo in drugimi ljudmi drži nekih zapovedi - a v svojem srcu jih v resnici ne spoštuje. Morala in etika sta rezervirani za religiozno verujoče, za božje podanike. In pouk o morali pritiče le predstavnikom cerkve. Morala je božja, beri cerkvena, zadeva. Cerkev je edina moralna instanca.
Peterson zelo velikodušno in človekoljubno ne dela te razlike med teisti in ateisti, ne skuša nas razklati. skuša nas poenotiti, a to po njegovem pomeni podrediti eni in edini Resnici. On misli: če se obnašaš človečno, če si prizadevaš za dobro, če celo veruješ v dobroto, v dobro v ljudeh, potem nisi ateist. Mogoče misliš, da si, ker si pač podlegel nekim površnim opredelitvam; ker si žrtev površne materialistične indoktrinacije; ker samega sebe ne razumeš dobro; ampak v resnici nisi ateist: veruješ v Boga. Resnici na ljubo sem tudi v domačih logih slišal tolažilno besedo: Ah, če hodite na grob svojih sorodnikov, že niste ateist. Nezavedno verujete, da so vaši pokojni svojci nekje živi, verujete v posmrtno življenje. Kaj o tem mislim, sem napisal v enem prejšnjih blogov: https://begotnice-blazx.blogspot.com/2018/10/cemu-hodimo-na-grob.html
Peterson torej ne samo, da sam veruje v obstoj Boga, ampak zanika, da so tisti, ki se izjavljajo za ateiste, v resnici ateisti. Lahko da ste prepričani, da ste ateist, ampak v resnici niste. V sebi imate Boga.
Zdaj moramo biti natančni - biti ateist pomeni, da ne veruješ v neko posebno, odlikovano bitje, ki je nad vsem bivajočim pa vendar del bivajočega, oboje hkrati, torej znotraj in zunaj (zunaj oče, znotraj sin); da ne veruješ v Stvarnika; da ne veruješ v "osebnega Boga", to je, v Boga kot osebo. Oseba je bitje, se pravi nekaj živega (človeku podobnega, kajti po svoji podobi nas je ustvaril), ki se zaveda samega sebe in svoje celovitosti v času in prostoru, ne glede na to, kakšna je njena podoba (moški, ženska, trans-?, cel, hendikepiran - a to mogoče ne, ker je popoln?) in kje biva; ki se ti, recimo, z gromkim glasom oglasi iz gorečega grma ali pa z oblaka. V to prikazen ne verujem. To pa ne pomeni, da kot ateist ne verujem v nič; da nimam vere. Da skrajšam, bom kar prišel z besedo na dan, nekoliko poenostavljeno, a vendar resnično: verujem v dobro v človeku, v sebi in drugih, čeprav se zavedam, da se to ne izide vedno in da je spričo grozovitosti, ki jih počne človek, to dokaj nespametno. Prav zato je to vera in ne trdno spoznanje. Mnogi ljudje ne razlikujejo med religijo, to je, konfesijo ali veroizpovedjo, in naravno vero. Verovati v dobro pomeni, da vidiš dobro v ljudeh in sebi in si prizadevaš to dobro razvijati in množiti. Jaz za to delo ne potrebujem Boga.
Trdim torej, kolega Peterson, da sem ateist, kljub temu, da vi zatrjujete, da nisem, da ne morem biti. Seveda pa me zanima, od kod vam to vaše trdno prepričanje o meni. Sami pravite, da iz Dostojevskega, iz romana Zločin in kazen. Tam je Razkolnikov hotel biti dosleden ateist in ker po ateistovem prepričanju ni Boga, je ubil starko. Vest pa mu ni dala miru, dokler ni priznal zločina in prestal kazni. Spoznal je, da ne moreš kar tako nekoga ubiti in prekršiti božjo zapoved. V tebi je Bog.
Argument za obstoj Boga je torej obstoj vesti tudi v človeku, ki se ima za ateista. Tu sta dve možnosti: da Peterson enači vest in Boga (Bog = Vest), in torej meni - kar je pogosto mnenje - da "ima vsak človek Boga v svojem srcu". Če je tako, kaj je z Bogom kot osebo. Seveda to vprašanje predpostavlja, da si predstavljam Boga kot materialno telo in da po fizikalnih zakonih pač ne more biti v srcu slehernika. Boga si pravzaprav ne le ne moremo, ampak tudi ne smemo predstavljati, čeprav je oseba, podobna nam. Težka naloga. Recimo takole: Bog je pač nekaj in Nekaj je pač lahko v srcu slehernika. Bog = Nekaj = Vest. x = y = a. V tej enačbi je vest znano doživljanje, drugo dvoje sta pa neznanki, s katerima pojasnjujemo to znano. Vest pojasnjujemo z nečim, o čemer ne le, da nimamo pojma, ampak ga tudi ne smemo imeti. Poimenovanje. Flatus vocis.
Druga možnost, če vest ni isto kot Bog, je, da je Bog dal človeku vest. To bi bilo v skladu z zgodbo iz Geneze, ki jo navaja tudi Peterson, in ki govori o tem, kako sta prva človeka v raju prekršila božjo prepoved, da bi jedla z drevesa spoznanja, kako sta se potem zavedela sama sebe (da sta naga) itd. Takrat se je v njiju vzbudila vest, občutek krivde pred Bogom in sram pred samim seboj. In Bog ju je kaznoval z izgonom iz raja in vstopom v zgodovino. Pravzaprav ni čisto jasno in razločno razvidno, da bi jima Bog dal vest. Vest se jima je vzbudila. To pomeni, da je že bila v njiju, preden sta storila greh. (Seveda ju je bil Bog takšna ustvaril.)
Druga možnost, če vest ni isto kot Bog, je, da je Bog dal človeku vest. To bi bilo v skladu z zgodbo iz Geneze, ki jo navaja tudi Peterson, in ki govori o tem, kako sta prva človeka v raju prekršila božjo prepoved, da bi jedla z drevesa spoznanja, kako sta se potem zavedela sama sebe (da sta naga) itd. Takrat se je v njiju vzbudila vest, občutek krivde pred Bogom in sram pred samim seboj. In Bog ju je kaznoval z izgonom iz raja in vstopom v zgodovino. Pravzaprav ni čisto jasno in razločno razvidno, da bi jima Bog dal vest. Vest se jima je vzbudila. To pomeni, da je že bila v njiju, preden sta storila greh. (Seveda ju je bil Bog takšna ustvaril.)
Dostojevski je priljubljen za utemljevanje Boga. V njegovem romanu Bratje Karamazovi eden od bratov, Ivan, pravi. "Če ni Boga, je vse dovoljeno." To izjavo običajno navajajo v zagovor religiozne vere in morale. Britanski filozof J. Baggini jo je pokomentiral takole: "Ja, vse, razen parkiranja v londonskem cityju ob sobotah dopoldne." Hoče reči, da si zapovedi in prepovedi, kaj je dovoljeno in kaj ni dovoljeno, postavljamo ljudje sami. Prepoved parkiranja pa tudi prepoved ubijanja, kraje, prešuštvovanja itd. Za te prepovedi so dobri razlogi na osnovi večtisočletnih izkušenj s človeško naravo.
V obeh primerih, da je Bog vest in da je Bog vsadil vest, je Bog čisto odveč. Vest pač je. Odkod, zakaj? Nekako je vendarle prišla v človeka. Če je ni vsadil Bog, kako je prišla vanj? Vest je naravna sestavina duševnosti, tako kot jeza ali strah. Izvira iz odnosa med otrokom in materjo (ali drugo osebo) v zgodnjem otroštvu, ko otrok doživlja sprejetost in se varno naveže. Takrat se v otroku oblikuje temeljno zaupanje v ljudi in svet. Zaupanje je vera. Nato otrok spozna, da drugi čuti isto kot on, da ga prav tako boli. In ko rani drugega, se počuti krivega. Tu je izvir vesti in zlatega pravila: ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. To so korenine kasnejše vere ali zaupanja v dobro v ljudeh. Vere, ki je včasih tudi izneverjena, zato je zgolj vera. So ljudje, ki imajo vest razvito bolj (so bolj etično občutljivi) in drugi, ki jo imajo razvito manj in tretji, ki je nimajo (psihopati ali po starem "moralni idioti"). Pri slednjih se sprašujemo, kako to, da jim je Bog ni dal, oz. kako to, da v sebi nimajo Boga, čeprav so bili morda krščeni. Ali ga pač imajo in so potrebni napori zdravstvenih, vzgojnih in penoloških ustanov in dušnega pastirstva, da izbezajo njihovo vest in vero. Včasih se jim ti napori posrečijo, v glavnem se pa vsi zadovoljimo s tem, da nam ti brezvestneži dajo mir, bojo že z Bogom poračunali.
Skratka, z mojo vestjo Bog nima nič opraviti. In moja vest ni Bog - mogoče je zato malo majava, ko bi morala biti božje trdna in odzivna. In še enkrat si upam zatrditi: moja vest je prav tako občutljiva kot vest mojih sosedov, ki hodijo v cerkev, in s katerimi se dobro razumem. Lahko pa bi bila bolj občutljiva. Prizadevam si, da bi bil boljši človek in da bi bila družba bolj pravična.
Sem brezbožnik, nisem pa brezverec. Zato mi je Petersonovo zavzemanje za dobro in še boljše popolnoma razumljivo in blizu. Tudi njegove interpretacije Svetega pisma obeh zavez so zanimive in pomembne. Sebi in vsem drugim tudi svetujem, naj beremo Sveto pismo, saj je zakladnica življenjskih modrosti (zahteva pa nekaj distance in ni vsega jemati dobesedno). Blizu mi je Kristusov nauk. Zadnjič je Žižek izjavil, da se ima za ateističnega kristjana. Kot bi mi z jezika vzel. Včasih rečem, da ne verjamem v Boga, Stvarnika in Sodnika, da pa verujem v "božje", to je v sočutje in vest, ki sta naravna. Seveda, če veruješ v Stvarnika, potem je pač vse od Stvarnika. Vendar ni dvoma: nebeško kraljestvo je razprostrto po svetu in to me navdaja z zaupanjem, upanjem in vedrino v kaotičnem svetu.
Nikakor ne gre spregledati, da se dogaja nekaj pomembnega. Misleči konfesionalni verniki in naravni verniki (naj jih tako imenujem) ugotavljamo, da med nami ni velikih razlik in da za razkolnike ni mesta v sodobnem času. Peterson pravi, da imam tudi jaz vest in da pravzaprav nisem brezčuten in hudoben ateist; jaz pa pravim, da ima on, seveda, tudi vest, le da ne ve odkod, in si nekaj izmišljuje.
O drugih vidikih Petersonovih Pravil za življenje pa drugič.
V obeh primerih, da je Bog vest in da je Bog vsadil vest, je Bog čisto odveč. Vest pač je. Odkod, zakaj? Nekako je vendarle prišla v človeka. Če je ni vsadil Bog, kako je prišla vanj? Vest je naravna sestavina duševnosti, tako kot jeza ali strah. Izvira iz odnosa med otrokom in materjo (ali drugo osebo) v zgodnjem otroštvu, ko otrok doživlja sprejetost in se varno naveže. Takrat se v otroku oblikuje temeljno zaupanje v ljudi in svet. Zaupanje je vera. Nato otrok spozna, da drugi čuti isto kot on, da ga prav tako boli. In ko rani drugega, se počuti krivega. Tu je izvir vesti in zlatega pravila: ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. To so korenine kasnejše vere ali zaupanja v dobro v ljudeh. Vere, ki je včasih tudi izneverjena, zato je zgolj vera. So ljudje, ki imajo vest razvito bolj (so bolj etično občutljivi) in drugi, ki jo imajo razvito manj in tretji, ki je nimajo (psihopati ali po starem "moralni idioti"). Pri slednjih se sprašujemo, kako to, da jim je Bog ni dal, oz. kako to, da v sebi nimajo Boga, čeprav so bili morda krščeni. Ali ga pač imajo in so potrebni napori zdravstvenih, vzgojnih in penoloških ustanov in dušnega pastirstva, da izbezajo njihovo vest in vero. Včasih se jim ti napori posrečijo, v glavnem se pa vsi zadovoljimo s tem, da nam ti brezvestneži dajo mir, bojo že z Bogom poračunali.
Skratka, z mojo vestjo Bog nima nič opraviti. In moja vest ni Bog - mogoče je zato malo majava, ko bi morala biti božje trdna in odzivna. In še enkrat si upam zatrditi: moja vest je prav tako občutljiva kot vest mojih sosedov, ki hodijo v cerkev, in s katerimi se dobro razumem. Lahko pa bi bila bolj občutljiva. Prizadevam si, da bi bil boljši človek in da bi bila družba bolj pravična.
Sem brezbožnik, nisem pa brezverec. Zato mi je Petersonovo zavzemanje za dobro in še boljše popolnoma razumljivo in blizu. Tudi njegove interpretacije Svetega pisma obeh zavez so zanimive in pomembne. Sebi in vsem drugim tudi svetujem, naj beremo Sveto pismo, saj je zakladnica življenjskih modrosti (zahteva pa nekaj distance in ni vsega jemati dobesedno). Blizu mi je Kristusov nauk. Zadnjič je Žižek izjavil, da se ima za ateističnega kristjana. Kot bi mi z jezika vzel. Včasih rečem, da ne verjamem v Boga, Stvarnika in Sodnika, da pa verujem v "božje", to je v sočutje in vest, ki sta naravna. Seveda, če veruješ v Stvarnika, potem je pač vse od Stvarnika. Vendar ni dvoma: nebeško kraljestvo je razprostrto po svetu in to me navdaja z zaupanjem, upanjem in vedrino v kaotičnem svetu.
Nikakor ne gre spregledati, da se dogaja nekaj pomembnega. Misleči konfesionalni verniki in naravni verniki (naj jih tako imenujem) ugotavljamo, da med nami ni velikih razlik in da za razkolnike ni mesta v sodobnem času. Peterson pravi, da imam tudi jaz vest in da pravzaprav nisem brezčuten in hudoben ateist; jaz pa pravim, da ima on, seveda, tudi vest, le da ne ve odkod, in si nekaj izmišljuje.
O drugih vidikih Petersonovih Pravil za življenje pa drugič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar