Nadaljujem z obravnavo Petersonovih 12 pravil za življenje z opombo k razpravljanju v prejšnjem blogu.
Peterson ima za psihologa vprašljiv odnos do psihološke znanosti. Zajeda v njeno ozemlje in ga krči z dveh strani: s strani biologije ali nevrologije in s strani religije.
Sledi sodobnemu trendu ("mainstreamu") pojasnjevanja psiholoških pojavov z biološkimi (evolucijskimi) in nevrološkimi. Tako npr. pojasnjuje pojav antagonističnih odnosov med ljudmi in posledičnih hierarhičnih odnosov med njimi, odnosov med "zmagovalci" in "poraženci", z globoko vsajenimi biološkimi goni, ki jih opazimo že pri nižje razvitih živih bitjih, kot so npr. jastogi. V spopadih za ozemlje se zmagovalcem izloča serotonin, hormon ugodja, da ne rečem zmagoslavja, poražencem pa oksitocin, hormon neugodja, podrejenosti in pokorščine, ki zaliva njihove možgane v tolikšni meri, da jih po hudih ali večkratnih porazih razkroji. Peterson svetuje: bodite zmagovalci! Kaj bi drugega, če hočemo ohraniti možgane. Še več: zgodbo z jastogi s pridom uporabi tudi za razlaganje družbene stratifikacije. Naravno je, da se tistim na nižjih klinih družbene lestvice zaradi zalivanja z oksitocinom podrejenosti sčasoma okvarijo možgani, zato je med njimi več telesno in duševno bolnih itd. Če bi malo pomislil in pobrskal, bi najbrž v živalskem svetu našel tudi primere sodelovanja, ne le nasprotovanja, ne samo pri mravljah in čebelah. Sploh pa velja tudi v sociologiji pravilo, da se družbene pojave pojasnjuje sociološko, ne biološko.
Ta redukcionizem je v resnici škandalozen. Freud, ki bi imel kot nevrolog po mladostni usmerjenosti "vso pravico" psihološke pojave, kot je bila histerija, razlagati nevrološko, jo je razlagal psihološko. Imel jo je za psihološki pojav, ki ga je pojasnjeval z drugimi psihološkimi pojavi, kot so resnične ali umišljene seksualne travme. Psihologija se zaveda tesne odvisnosti psihičnega od fiziološkega in nevrološkega in sprejema pojasnitve psihičnih pojavov z nevrološkimi, hkrati pa, če je načelna, ne odstopa od pojasnjevanja psihičnih pojavov z drugimi psihičnimi pojavi. Naj se vrnemo k histeriji. Gotovo se ob histeričnem "napadu" izločajo taki ali drugačni izločki, ki tako ali drugače vplivajo na značilnosti konverzivnega simptoma in celoten organizem. Naj se z njimi ukvarja nevrolog. Mogoče bo iznašel snov, ki bo bolniku ali bolnici omilila simptom; mogoče ga bo celo trajno otopila; vprašanje je, s kakšnimi posledicami za njeno duševno delovanje, njen značaj in smisel njenega življenja. Če kot Freud vztrajamo pri psihološkem pojasnjevanju, bo bolnica v psihoanalitičnem ali podobnem psihoterapevtskem postopku svojo travmo v ublaženi obliki podoživela, izživela, prevladala in ves proces vključila kot življenjsko izkušnjo v svojo osebnost, kar jo bo kot osebnost in značaj obogatilo in okrepilo. Petersonu v zagovor naj pripomnim, da se očitno ne zaveda svojega redukcionizma, ker je ta danes tako splošen, da se zdi, kot da je taka, na fiziologijo in evolucijsko biologijo reducirana psihologija, edino znanstvena, saj je povsem materialistična, ko razlaga psihološke pojave, ki se ljudem zdijo neoprijemljivi, z meseno trdnimi možganskimi in drugimi snovnimi pojavi.
Drugo orožje s katerim psiholog Peterson krči ozemlje psihologije, je religija. To se jasno kaže na primeru človekove vesti. Za Petersona je vest od Boga; vest Razkolnikova in zavest o grehu, ki sledi prekršitvi božjih zapovedi. Niti besedice o psihološkem znanstvenem raziskovanju moralnega doživljanja in vedenja. Od univerzitetnega profesorja psihologije vsekakor upravičeno pričakujemo, da bo pri pojasnjevanju morale in etike ostal na tleh psihologije, naj bo religiozno veren ali ne. Lahko bi upošteval raziskovanja Piageta ali Lawrenca Kohlberga o stopnjah moralnega razvoja in desetine ali stotine drugih raziskovalcev psihologije morale, altruizma, empatije, prosocialnega vedenja itd. Tudi filozofija ima o tem veliko povedati in se je nanjo kot mišljenje bolje sklicevati kot na religijo. Najslabše spričevalo za znanstvenika je, če pri pojasnjevanju psiholoških pojavov na pomoč takoj pokliče Boga. Najmanj, kar se pričakuje, je jasno razlikovanje psihološkega in teološkega vidika (kot npr. v delu B. Simonič, Empatija, BF/FDI, Lj.,2010)
S to kombinacijo skrajno materialističnega in skrajno idealističnega pristopa spodmika Peterson tla predvsem samemu sebi kot profesorju psihologije, kajti znanstveno psihološko raziskovanje se brez posebne škode tudi brez njegovega religioznega prispevka nadaljuje tudi na področju moralnega in etičnega doživljanja in ravnanja pa tudi pri pojasnjevanju vere in religioznega doživljanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar