Pusti ga, nič hudega se ne more zgoditi

Pri italijanščini na Uni-3 beremo knjigo Mio fratello rincorre dinosauri - Moj bratec lovi dinozavre (Giacomo Mazzariol). Po resnični zgodbi, ki jo pripoveduje brat lovca dinozavrov, je bil posnet film, ki smo ga lahko gledali na letošnjem Liffu. Pripoved opisuje italijansko družino srednjega razreda, v katero se po pristanku staršev rodi fantek z Downovim sindromom. Starša sta se zavestno odločila, da pride fantek na svet, čeprav so jima pravočasno pojasnili, da se bo rodil s kromosomom več. Starša sta otroka sprejela in poskrbita, da tudi njegovi sorojenci, Chiara, Giacomo in Alice, sprejmejo novega bratca, ki je poseben, z veselim pričakovanjem. Giacomo pričakuje, kdaj se bodo pokazale posebne sposobnosti Giovannija, supermena, s katerim si delita sobo, potem pa počasi le spoznava, da so Giovannijeve moči druge vrste. Ko Giacomo odrašča, se posebnega bratca vse bolj sramuje. Razpet je med ljubeznijo do njega in bojaznijo, da se bodo vrstniki norčevali iz njega in zavrnili tudi Giacoma kot njegovega brata. Bratca skriva pred vrstniki in prav grdo nakuri nekega piflarja, ki mu razlaga, da je ljudem s to boleznijo odmerjen kratek vek. Tu ne morem povzeti vse vsebine, ustavim se samo pri eni epizodi.

Med počitnicami gre družina na morje, v kamp, na svojo stalno parcelo s prikolico, kjer so skoraj sami Nemci. Nekega dne animatorji kampa pripravijo predstavo. Otroci družine Mazzariol se posedejo v prvo vrsto, vse ostale sedeže zasedejo plavolasi Nemci. Igralci govorijo italijansko in Nemci pogledujejo italijanske otroke, kdaj se bojo zasmejali, da bi se potem smejali še oni. Igrajo igrico Kralj lev. Med seboj se v naslikani puščavi s palmami spopadata Simba-Dobri in Scar-Zli. Po scenariju mora zmagati Dobro nad Zlom.

Medtem ko otroci pozorno spremljajo dogajanje na odru, Giacomo pogreši Giovannija. Obrne se k sestricama; tudi oni ne vesta, kje je. Trenutek za tem ga zagledajo na odru, kako se zaganja v noge Dobrega in mu preprečuje, da bi premagal Zlega. Fantek je po svoje razumel igro in se vmešal na napačni strani. Giacomo hoče panično spraviti Giovannija z odra, a starejša sestra ga zadrži: Pusti ga, naj počne, kar se je namenil! V tem se je Dobri, ki je skušal malega obzirno spraviti s svojih nog, spotaknil ob kamen in se zvrnil z naslikanim ozadjem in palmami vred v zaodrje. Gledalci so se valjali od smeha, gromko ploskali in udarjali z nogami ob tla. Na koncu so bili vsi veseli, še najbolj pa Giovanni.

Lascia lo fare, pusti ga, naj nadaljuje, je starejša sestra modro zadržala paničnega Giacoma. Pusti ga biti! Naj gre življenje svojo pot! Pretirana zaskrbljenost, pretirano omejevanje, pretiran strah pred nepredvidenim, novim, pretirana težnja po gotovosti - vse to zavira življenje, razvoj, spremembe. Nič tragičnega se ni zgodilo, ko je začel Giovanni lomastiti po odru. Nazadnje se je ob vsesplošnem veselju, veselju vseh z Giovannijem vred, podrla fiktivna scena, predvidena v pravljičnem scenariju.

Zazdelo se mi je, da je ta prilika primerna za razmislek o naši politični situaciji.

Celentano osemdeset

6. januarja 2018 je dopolnil 80 let Adriano Celentano (*6. 1. 1938-), morda najpopularnejši italijanski pevec zabavne glasbe, kantavtor, komponist, plesalec, igralec 20. stoletja. Njegova zvezda je vzhajala v 50-tih in 60-tih letih, kariero je končal ob koncu 70-tih let, a se je kasneje še pojavil na velikih koncertih (2012 v veronski Areni). Do zdaj je bilo prodanih preko 200 milijonov njegovih plošč. Prvi je na svoje koncerte privabil prek 80.000 poslušalcev. Leta 1970 je zmagal na festivalu Sanremo, nekajkrat bil drugi ali tretji. Nastopil je v 40 filmih.
V skupini, ki se uči italijanščine na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, sem ob njegovem jubileju prevedel njegovo popevko, v kateri nagovarja svojo odraščajočo hčerko Rosito, Il tempo se ne va - Kako hiti ta nori čas. Pesmica je prevedena tako, da se lahko poje. Poskusite. Poudarki so označeni krepko.

Kako hiti ta nori čas

Adriano Celentano

To obleko od  kod si privlekla

Mi je padla v oči zdaj na tebi.

Če te mama v njej vidi, ojoj,

Bo zvečer v naši hiši prepir.

Kot tujka si, a moja hči

Štirinajst si zdaj, le malo več.

Komaj barbiko z rok si spustila,

Že kot ženska usmerjaš korak.

Telefon  ti sporoča skrivnosti,

Tol'ko misli v enem je dihu.

Te vprašal bi rad še, kdo je,

a vem, da bi sram te bilo.

Priprta vrata – vidim te,

Kako se šminkaš, ogleduješ

In že kmalu zvečer ven boš šla

Jaz očesa zatisnil ne bom.

Kako hiti ta nori čas.

Se s punčko ne igraš več svojo,

divjajo leta tvoja zdaj,

še preden sem  se sploh zavedel.

Kako hiti ta nori čas,

Med sanjami in o-pra-vi-li.

Že mrežne nogavice imaš

Namesto kratkih zoknov belih.

Zrasti v žensko je čisto normalno

A s hčerko zadeva je druga

Le naj fanta, če hoče, ima,

Saj že večkrat za njim je jokala.

Je krilce kratko malo bolj,

So gibi tvoji včasih čudni

In že kmalu zvečer ven boš šla

Jaz očesa zatisnil ne bom.

Kako hiti ta nori čas

Se s punčko ne igraš več svojo

Divjajo leta  tvoja zdaj

Še preden sem se sploh zavedel.

Kako hiti ta nori čas,

Med sanjami in o-pra-vi-li,

Že mrežne nogavice imaš

Namesto kratkih zoknov belih.

"Že dan naslednji prazničnih počitnic"

Zadnji dan novoletnih praznikov, 2. januarja, sva se pridružila skupini Alenke Veber, ki nas je vodila v Divačo, da bi si ob učni poti ogledali kraške pojave, nato pa zavili še v muzej naše prve filmske igralke Ite Rine - Ide Kravanja - in v muzej slovenskega filma. Najprej pa smo si ogledali Plečnikovo mojstrovino, barjansko cerkvico sv. Mihaela v Črni vasi. Ko smo na stopnišču, ki vodi do vhoda v cerkev, čakali župnika, da nam odpre, mi je iz rok padel fotoaparat, mali Nikon Coolpix, in trdo udaril ob kamnito stopnico. Potem ga nisem mogel več odpreti. Tako sem domov prinesel le fotografijo jaslic, ki sem jo posnel, preden smo zavili na stopnice. Na srečo sem kasneje doma aparat "razšraufal in spet zašraufal" in kot po čudežu je potem deloval. A fotk seveda ni bilo. Toda fotografske umetnine sem nadomestil s pesniško umetnino, ki jo tule objavljam.

Že dan naslednji prazničnih počitnic

odpraviva z Alenkino skupino

se ven, v Divačo, jame gledat kraške.

Se s poznavalci ikonografije

ustavimo najprej v barjanski cerkvi,

prekrasni mojstrovini Plečnikovi.

V Divači sprejme nas mladenka Daša,

po poti učni kraških teh pojavov

popelje nas, nam z znanjem srca vname.

Dolino vdorno nam pokaže strmo,

spodmol globoki, kjer pogani davni

za plodnost rodno so boga prosili.

Globoko brezno vrta vse do Reke,

ki s snežne gore pod površjem teče

s Škocjanskih jam v Timavi se izliva.

S površja smo v globino se spustili

Divaške jame; slična je Škocjanskim.

Smo dobro uro v njej se zadržali.

Junak njen Gregor Žiberna, odkritelj,

vodnik, krajevni burkež znameniti,

pršuta mojster, konča vdan pijači.

Med slavnimi obiskovalci nekdaj

bila sta tudi Rudolf, princ naslednik,

in Sigmund Freud, duševni analitik.

Je slednji Žiberni se dal voditi.

Ga mož pripiti, bistri, je očaral.

"Nesojen genij!" doktor je presodil.

Navdušen sem nad to deželo našo,

čudes obilno. Mladi rod mi upe,

ponos, občudovanje vzbuja srčno.

Dekle pošteno, umno, prizadevno,

še dolgo napolnjuje misel, čustvo

in hrani up, da ni edina taka.

Je Škrateljnova hiša zdaj muzej nov

igralke prve naše filmske dive,

Kravanja Ide, Ite Rine slavne.

Jo Hollywood je vabil v svoje hrame;

a ona, žena zvesta, mati mila,

je možu svojmu, Srbu, popustila.

V nekdanjem hlevu dediščina filmska

slovenska vzbuja radovednost pristno;

domiselno je urejena cela.

Lep dan smo ves v Divači preživeli,

ki smo do zdaj jo za puščavo 'meli.

Večerjo slastno v Lokvi smo zaužili.

Prosto po Danteju in Borisu A. Novaku

"45 let" (2)

Nadaljujem razmislek o filmu "45 let". V tem, kar sem napisal prej, sem prepoznal stališče moralista, psihologa, psihoterapevta. Za življenjsko in zakonsko zagato obeh starcev sem okrivil Geoffa. Natančneje, domneval sem, da ni "odžaloval", da ni pravilno dokončal žalovanja za Kathy, svojo prvo nesojeno ženo.  To bi bil njegov "greh", njegova psihološka "napaka". Taka presoja pušča žarek svetlobe v turobni in tragični zgodbi. Žalovanje je mogoče dokončati. Četudi se je za ta dva zakonca njuna zgodba končala tragično, ostaja upanje za vse ostale, za gledalce filma, če bodo to zgodbo vzeli kot poduk; če se bodo držali pravila, da je treba potegniti črto pod pretekli odnos, preden se zapletemo v novega. Da je treba resnično "odžalovati", pustiti izzveneti čustva do "bivšega" ali "bivše", do dna. Tako bi svetoval psihoterapevt. To bi bila nekako optimistična interpretacija te zgodbe. Take nesreče je mogoče preprečiti.

Je taka interpretacija vzdržna? Geoff se je poročil s Kate po petih letih od smrti Kathy. Pet let je po vseh normalnih kriterijih spodobno dolga doba žalovanja. Geoffu ne moremo očitati, da je prekršil običaj, izneveril pričakovanja drugih; da je ravnal nemoralno.  Ali je v tem času res prebolel Kathy? Morda je mislil, da jo je, a film kaže, da je v resnici ni. Zmotil se je sam v sebi, zmotil glede svojih čustev. Najmanj to. Morda pa je res, kot smo nakazali, uporabil Kate, da bi vendarle pozabil Kathy. Tedaj je njegov greh težji. Pa vendarle: bi se temu grehu lahko izognil? Se mu mi lahko izognemo?

Bojim se, da ta film ni na ravni moralke ali psihoterapevtskega prosvetljevanja. Je globlji. Je tragedija. V tem primeru gre zgodba takole: Potem ko sta 45 let Geoff in Kate živela v skladnem zakonu, se je Geoffu, ne da bi hotel ali mogel to preprečiti, ob prejemu pisma obnovil spomin na Kathy, z njim čustva, za katera je bil prepričan, da so izginila. Kate je spoznala, da je Geoff ves čas, morda ne da bi vedel, ljubil Kathy, ne nje. Geoff subjektivno ni kriv; nadenj se je zgrnilo nekaj, kar je močnejše od njega, nekaj, na kar ni mogel vplivati: usoda. Čustva so tu. Lahko jih "reguliramo", ne moremo jih odstraniti. Če jih potlačimo, jih še "regulirati" ne moremo; postanejo še bolj razdiralna.

Spomnimo se Ojdipa. Čeprav ni bil ne kriv ne dolžan, se je na njem izpolnila prerokba. Tako je Geoffa zadela usoda. Čeprav ni hotel, čeprav je mislil, da je prebolel Kathy, da je vse za njim, navsezadnje je dolgo dobo preživel s Kate, so se čustva do Kathy obudila in ga zajela. Ves čas so bila v njem. Naša zakonca sta žrtvi usode. Film je daleč od pedagoškega optimizma, naj bo ta v še tako posplošeni obliki. Opozarja nas, da so v življenju dogodki, ki jih ni mogoče preprečiti; da je življenje lahko tragično. Nepreklicno in neizogibno tragično. V tem smislu je film kritika sodobnega "pozitivizma", nekritičnega optimizma, prepričanja, da je mogoče vse popraviti in vse spremeniti v "srečo".

Kljub temu, da je Ojdip vedel, da je žrtev usode, je prevzel odgovornost za svoj greh in zločin in se oslepil. Ni se ubil. To bi bila morda lažja pot. Ni se ubil, ostal je živ opomnik osebne odgovornosti. Sprejel je usodo, kot svojo usodo, pokazal svetu, da obstaja usoda, da obstaja tragika, da obstajata greh in kazen. Oba, Geoff in Kate, skušata navzven kazati, da je njun zakon trden, čeprav se zavedata, da je tragično propadel. Svetu kažeta, da ni tragike, čeprav jo doživljata. Kate se tega jasno zaveda, Geoff cinično nemočno, s poniževalno klovnovsko masko.

Tako svet ostaja še naprej neprosvetljen. Ni več Ojdipov.

Je pa film.

"45 let"

Včeraj sem si v kinu Dvor ogledal film "45 let". Tak je naslov, ne "45. obletnica", čeprav gre za 45. obletnico poroke ampak "45 let". 45 let česa?

Spokojno življenje upokojene učiteljice Kate in upokojenega menedžerja Geoffa, ki sta v svoji hišici na angleškem podeželju ravno sredi priprav na 45. obletnico poroke, zmoti pismo, naslovljeno nanj. V pismu pristojne oblasti sporočajo, da so v ledeniku v Švicarskih Alpah po petih desetletjih odkrili popolnoma ohranjeno truplo, ki je verjetno truplo njegove žene, in ga pozivajo, naj jo pride identificirat. Geoff takoj pojasni, da gre za njegovo dekle Katyo, ne za ženo; kot poročena sta se predstavljala, da bi v prenočiščih dobila skupno sobo. Kate je vedela, da je imel dekle, preden se je poročil z njo, ni pa poznala podrobnosti. Zanjo je ključno vprašanje, ali je za Geoffa to zaključena zgodba ali ne. Če ni, je torej ona 45 let živela v senci njegove prve ljubezni? Je zgolj nepopoln nadomestek?

Ena od kritčark vidi v filmu predvsem problem iskrenosti med zakoncema. Zamolčana preteklost se začne razkrivati, žena je vse bolj prizadeta. V njem se obudijo spomini in nekdanja čustva do prve ljubezni. Njun odnos je pred razpadom, važno je ohraniti videz, da je v zakonu vse v redu. "Nelson je umrl, a bitka je bila dobljena."

Za drugo kritičarko prikazuje film razkroj zaupanja in naklonjenosti.

Režiser in scenarist pravi, da gre za "globok in kritičen pogled na njuni življenji, za občutek eksistencialne izgube, za nerazumevanje lastnih želja, za negotova čustva in občutke krivde."

Vse to, mogoče še malo drugače. Ko je izgubil svoje dekle, s katero se je nameraval poročiti (star diapozitiv razkrije, da je bila noseča) in je bila torej v resnici skoraj že žena, se je Geoff po največ petih letih od nesreče poročil s Kate. Ko je Katya izginila, je imel 25 let. Katye ni več, življenje mora iti naprej. Kakšno življenje? Kako? Ali je Geoff do poroke s Kate odžaloval izgubo Katye? Ali se je "v globini svojega srca" sprijaznil z njeno izgubo, preden se je zvezal z novo ženo? Ali pa je, nasprotno, nadaljeval običajno življenje (običajno je, da se mladi moški poročijo), da bi lažje prebolel izgubo? Je bila Kate sredstvo za pozabo Katye? Je čustva do Katye prenesel na Kate (kot sugerira podobnost njunih imen)? O tem film ne govori neposredno, posredno pa. Film pokaže, da so Geoffova čustva do Katye tlela v njem 45 let. Rad bi jo videl, dobro ohranjeno v ledu. A 45 let je ob tem živel običajno zakonsko življenje s Kate. Film govori o želji, o "odkrenjeni želji", ne morem reči potlačeni ali zatrti, o "tleči želji", ki jo je prekrila zapadlost običajnemu življenju; o "zanikani želji", zanikani z zapadlostjo vsakdanjosti. Lahko bi uporabil izraz "banalnost zanikanja". Po prejemu pisma je Geoff ves čas razdvojen med težnjo, da bi sledil svoji ponovno zažareli želji in šel pogledat Katyo, in težnjo, da bi to željo prikril in ohranil odnos s Kate in njun zakon. Čuti se krivega, ker je izdal sebe in uporabil njo. Njun zakon je urejen, njun odnos ljubezniv, celo s seksom se potrudita. Njuno življenje pa je "postano". "Kaj bereš?" ga vpraša Kate. "Kirkegaarda." "Imaš tri izdaje iste njegove knjige in v vsaki si prišel do 3. strani", tako nekako ga zafrkne Kate. Geoffovo življenje stoji.
Kate je živa. Gre ji za ljubezen, za nedeljeno ljubezen. Ko spregleda, kaj se dogaja z Geoffom, ji gre samo še za videz urejenega zakona. V predzadnjem kadru, ko pri zaključku plesa Geoff poudarjeno vzneseno veselo dvigne njeno roko, jo ona ostro odsekano spusti. Zadnji kader zajame v velikem planu njen obraz, ki z grozo strmi v praznino. Kate je žrtev Geoffove eksistencialne zapadlosti običajnemu življenju. Kate doživlja tragedijo, Geoff je ni bil sposoben pre-živeti pokončno; utopil se je v vsakdanjosti.
Na vsakdanjostni ravni seveda lahko rečemo: starega je malo zaneslo, ženska je preveč čustvena in zahtevna, naj se skulira. A s tem bi naredili veliko krivico filmu, ki nam govori: svojo željo vzemi resno.

Hannah Arendt

    foto Delo

O Hannah Arendt nisem vedel tako rekoč nič. Nekje sem ujel, da je bila Heideggrova ljubica in se začudil, da je Heidegger sploh mogel/hotel imeti ljubico. (Kot "nebesnemu" filozofu mu tega nisem pripisoval.) Nisem prebral nobenega njenega teksta. Nekoč sem v knjigarni srečal neko svojo študentko, ki je pravkar kupovala zajetno knjigo njenih v slovenščino prevedenih besedil. Mislil sem si, da je to pač branje za feministke. (Preskok.) Film je najudobnejši način, da si ustvarim vsaj površen vtis o njej.

Hannah Arendt je kot nemški Judinji uspelo pobegniti - potem ko je že zašla v njegovo kolesje - pred nacističnim uničevalnim strojem v ZDA, kjer je imela nato lepo akademsko pozicijo. Film se osredotoča na tisto obdobje v njenem življenju, ko je za New York Times spremljala proces proti Eichmannu v Izraelu, s "flashbacki" pa poseže tudi v prejšnja obdobja.

Zlo, ki se je dogajalo za časa nacizma pred in med drugo svetovno vojno, zločinci, nuerenberški proces, Hitler, Eichmann, Borman, Mengele - vse to me je nekako v ozadju spremljalo in zaposlovalo ves čas od otroštva dalje, čeprav se razmišljanju ali raziskovanju tega nisem nikdar izrecno posvetil. Vem pa, da sem si že kmalu - najbrž tudi pod vtisom časopisnih člankov in poročil, morda tudi ugotovitev Hannah Arendt - ustvaril mnenje, da Hitler ni bil "shizofrenik", "psihopat", "patološki morilec", skratka "duševni bolnik" in "monstrum" ampak v vsakdanjem življenju in osebnih odnosih z bližnjimi prijazen možic, meščan z bidermajerskim okusom, ki pa je imel mesijanske ideje - a takih je bilo v zgodovini kar nekaj. K tej moji predstavi je precej prispevala tudi izpoved njegove tajnice Traudl.

Nasploh so vojskovodje (vseh časov in kjer koli) čudni tiči: z eno roko ti tak tič boža kužka, z drugo pa podpiše povelje za uničenje miljona ljudi. Tudi očarljivemu in ljubljenemu predsedniku Titu pripisujejo ukaz za pomor deset tisoč slovenskih domobrancev. Spomnim se, da sem tudi sam spremljal poročila o aretaciji Eichmanna in o njegovem procesu in da sem pri tem dobil potrdilo te svoje predstave: da gre za običajnega človeka, ki živi v družinski hišici z "ljubljeno" ženo in kopico otrok, z rožami na oknih, kužki in muckami, ki pa pač hodi v službo, v zahtevno službo. V službi mora uskladiti urnike in material in osebje za prevoz nekih ljudi, pravzaprav Judov, ki niti niso pravi ljudje, v neka taborišča. In kot dober uslužbenec, pravzaprav oficir velike nemške armade, njenega najbolj "zavednega" dela, partijec, bi se reklo, se potrudi, da to službo opravlja po najboljših močeh, vestno in natančno. Navsezadnje so za celoto, za to, kaj se bo pravzaprav zgodilo s temi ljudmi, odgovorni drugi, višji, ne on.

Hannah Arendt je odpotovala v Izrael, prisostvovala procesu (odlomke katerega smo lahko spremljali v televizijskih poročilih), videla in slišala tega človeka in postala pozorna na to, da to, kar vidi in sliši, ni v skladu s popularno predstavo o "monstrumu", ki je pomagal pomoriti 6 milijonov Judov. Pred njo je bil uradnik, uslužbenec, navaden možak, sicer z nevrotičnim tikom, ki mu je zategoval lice, a koliko nas je takih; mož je prepričljivo, z jasnim in polnim glasom oficirja zagovarjal svoj položaj kolesca v stroju. Ta podoba je presunila poročevalko. Uvidela je zgrešenost popularne predstave in epohalen pomen svojega odkritja, da je na zatožni klopi Slehernik, zlo v meni v tebi. Ni zanikala zločinčeve odgovornosti in krivde, ni ga opravičevala s poudarjanjem dejstva, da je bil "kolesce v stroju". A že to, da je v njem videla navadnega človeka in ne "prikazni" je bilo dovolj, da je zbudila nelagodje med Judi v Izraelu in drugod po svetu. Oni so hoteli "prikazen" ne navadnega človeka. Opozorila je na "banalnost zla". Kasneje se je popravila in dejala, da zlo seveda nikoli ni "banalno", je vedno "ekstremno" - a to strašno zlo, ki se je zgodilo z Judi, je zagrešil "navaden" človek, so zagrešili navadni ljudje, družinski očetje in sinovi iz ličnih družinskih hišic. S tem je opozorila, da je narava zla še hujša, kot smo mislili: zlo ne "biva" samo v dušah tako ali drugače "premaknjenih" ljudi, ni omejeno, zagrajeno - zlo je v sleherniku, povsod razprostranjeno; nihče ni varen pred tem, da bi v posebnih pogojih počel zle reči.

Poleg tega pa je ob spremljanju procesa ugotovila tudi, da so judovski vodje sodelovali z nacisti pri deportacijah Judov, najbrž zato, ker so upali, da si s tem rešujejo kožo. To je bilo za vernike mlade judovske države preveč. Od Hannah se je na svoji smrtni postelji odvrnil celo njen najboljši prijatelj. Po njenem je poglavitna "pomanjkljivost" Eichmanna ta, da ni mislil.

Ni mislil celote. To se res zdi premalo; kaj pa sočutje?

Ob filmu sem užival. Redki so namreč filmi o ljudeh mišljenja, tako dobro režirani še posebej. Videl sem, kako se rodi ideja: pozorno opazovanje, prisotnost, zavedanje tega, kar vidiš in abstrahiranje - apercepcija lastnega doživljanja: tega človeka doživljam kot "navadnega". Sledi ugotovitev razlike: ni "prikazen". In potem je treba za tem stati in vztrajati. To je odkritje. To moram opisati in sporočiti. Ja, Heidegger se je res zaljubil v mlado študentko "mišljenja". Denken - nemško poudarjeno in aspirirano. Denken ist ein schwerer Beruf. Orgazmično. Pokleknil je prednjo in položil glavo v njeno naročje. In ona je pri ponovnem srečanju rekla: Martin, opraviči se za napako, za zmoto! Velikan je sestopil s piedestala in - mi približal filozofijo. Da bi se bodel s tako žensko? Naka. Odlična igra Sukove. In režija Margarette von Trotta.

Kako posneti, kako človek misli? He, leži na kavču in kadi. 

Razredni sovražnik

Mladenič, več kot 40 let mlajši od mene, je s sodelavci naredil film z zrelo življenjsko filozofijo, ob katerem sem se zamislil.

Film. Temeljit je in temeljen. Je temeljit, ker obravnava vse bistvene vidike, ontološkega, socialno-psihološkega, pedagoškega. Je temeljen, ker seže pod površinskost do temeljnih vprašanj. Je analiza konkretnega dogajanja v mikro-okolju in metafora odnosov v širši družbi. Thomas Mann pravi v Predgovoru k Čarobni gori: Nur das Gruendliche ist wahrhaft unterhaltend - samo, kar je temeljito, je v resnici zanimivo ('unterhalten' prevajajo z 'zabaven'; v resnici pomeni 'unter-halten' tisto, kar nas drži spodaj (! kakor koli že to locirate); kar nas drži, da ne moremo stran).

Pedagogika. Na tej ravni je prikazano nasprotje med "prijazno", "touchy-feely" pedagogiko in pedagoškim slogom, ki bi mu lahko rekli avtoritativen (če ne bi pri nas običajno napačno razumeli te besede), slogom, ki poudarja zahtevnost, red in disciplino, obojestransko odgovornost (učenca in učitelja) in avtonomno odločanje učenca (to lahko povežemo s "teorijo izbire"). "Prijaznost" je razkrinkana kot z deklarativnostjo (profesorica svoji novorojenki da ime umrle dijakinje) prikrita erotika (pretirana ljubeznivost do dijaka) in popustljivost učiteljice do dijakov (nizka raven znanja) in do same sebe (če že ne odsotnost pravega sočutja) (profesorica se ne udeleži pogreba dijakinje).

Družba. Razred in šola. V ravnanju dijakov ob prihodu novega, zahtevnega profesorja, lahko vidimo obrambno reakcijo pred grožnjo večje zahtevnosti, manjše uspešnosti ipd. Vse poteka v skladu s skupinskodinamičnimi zakonitostmi. Pojavijo se izmišljene govorice, namigovanja o nemoralni zvezi profesorja z dijakinjo, okrivljanje profesorja za njen samomor, protestne akcije, "stavka", upor. Prejšnja profesorica je podpirala neformalnega vodjo razreda in si s tem zagotovila kompromisni "razredni mir". Novi profesor ne prevzame tega odnosa, niti iz simpatije niti iz taktično-manipulativnega razloga. Ne "upravlja" razreda. Postavi se pred razred in zahteva. Namesto manipulacije ontološki odnos: učenec-učitelj. Ko razred prekorači meje dopustnega in grozi kazen, in ko nekateri dijaki začutijo utemeljenost profesorjevega zadržanja, se razred razcepi. Šele tedaj, ko je to moralno utemeljeno, profesor podpre vodjo in sledi pomiritev. Pomiritev ne pa dvig na višjo raven znanja, razumevanja, doživljanja. Po uporu so spet na izhodiščni točki.

Šola je kot vsaka šola, vsak sistem. "Sistem vedno deluje dobro", se lahko strinjamo s profesorjem.

Samomor. "Sama se je odločila za to dejanje", reče profesor. "Ni je več, življenje teče dalje." Vse to zveni neobčutljivo in kruto. Je res tako? To je rehabilitacija avtonomne osebe v nasprotju s splošno razširjenim determinističnim zanikanjem osebe. S tem ko imamo dekle, ki je storilo samomor, za žrtev teh in onih okoliščin in ljudi, staršev, profesorja, zanikamo njeno avtonomijo, pravico odločati o svojem življenju, o biti in ne-biti TODA odločati z mislijo na bližnje. "Nisi žrtev, sama si odgovorna zase in za svoje bližnje." "Bodi kot kamen na dnu reke, ki ga ne premaknejo nobeni tokovi", bi lahko ponovili za profesorjem.

Tu so potem osebe: profesor, ravnateljica, psihologinja, starši. 

Ob profesorju sem v prvem trenutku pomislil: ta je pa res čudak. Jaz sam ne bi tako ravnal. S punco, ki ni videla smisla življenja, bi se vendarle zadržal v pogovoru, ker vem, da se dostikrat za tako usodno dilemo skrivajo bolj banalne prikrajšanosti. Res je, da je avtonomna oseba, ki lahko odloča o svojem življenju, a ne bi je kar odslovil, češ: stori, kar hočeš, do tega imaš pravico, sicer pa lepo igraš klavir. V drugih rečeh je bil pa možak sicer težak a občudovanja vreden in mu dam prav.

Ravnateljica je taka, kot mora biti in kot je lahko v svoji vlogi. Skrbi, da sistem dobro deluje, je pa tudi sama ujetnica sistema.

Psihologinja. Nesrečna duša, ki je to, ne da bi vedela. Krumpasto nerodno in brez veze. Kako to, da lahko končaš ta študij, ne da bi imel vsaj malo občutka? Pravzaprav vem, kako.

Starši. Jabolko ne pade daleč od drevesa.

Pojdite gledat!

Pijevo življenje

Včeraj sva si ogledala film Pijevo življenje. Že dolgo je tega, kar sem prebral knjigo. Zadnjič sem nekje (prav grdo malomaren sem in si nisem zapisal vira) prebral in zapisal kratek povzetek filma, ki se glasi takole:

“... o nenavadni dogodivščini mladega indijskega fantiča, ki se po brodolomu ladje, s katero je njegova družina na Zahod selila sebe in družinski živalski vrt, znajde sam sredi oceana, na čolnu in v družbi bengalskega tigra... je Lee zavestno zavrgel religiozno prevpraševanje iz romana, ki poskuša podati ‘racionalne’ argumente za verovanje. … prav tako je nemogoče spregledati, da je njegovo delo v prvi vrsti hvalnica posameznikovi domišljiji, nekakšen poklon daru pripovedovanja zgodb.”

Ne morem se povsem strinjati s takim videnjem filma; glede romana pa se ne spominjam več, kaj je njegova 'teza'. Mislim, da režiser "ni zavestno zavrgel religiozno prevpraševanje iz romana, ki poskuša podati 'racionalne' argumente za verovanje..." Film res ne podaja 'racionalnih' razlogov za verovanje, je pa ves namenjen premisleku o naravi religioznega verovanja. 

Tri spoznanja posreduje:

Prvič, da je ver veliko in da v posameznih veroizpovedih mrgoli bogov, da pa je Bog en sam, nedoločljiv. Različne veroizpovedi so samo različni načini, kako se Bog 'kaže', ali kako si ga ljudje zamišljajo.

Drugič, da ti vsaka vera lahko nekaj da. Pi v otroštvu spozna tri poglavitne veroizpovedi v svojem rodnem Pondicheryju: hindujsko, muslimansko in krščansko, poleg očetovega scientističnega ateizma. V vsaki od teh ver je kaj privlačnega: hindujsko spoštovanje vsega živega (od tod vegetarijanstvo); zvočna podoba muslimanskega čaščenja boga v arabščini; Kristusova oseba v krščanstvu.

Tretjič, in najpomembnejše: ko se odločaš za vero (sem štejem tudi ateizem), je pomembno, katera zgodba, ti je bolj všeč. Tako vpraša odrasli Pi pisatelja, ki naj bi zapisal njegovo pripoved: Vam je bolj všeč zgodba o tem, kako sta Pi in bengalski tiger našla sožitje na čolnu sredi oceana, ali zgodba o tem, kako je hudobni kuhar pomoril vse druge v rešilnem čolnu, vključno s Pijevo materjo, dokler ga ni pokončal sam Pi in tako tudi on postal morilec. Ta zgodba je morda bolj realistična, ona prva bolj fantastična, domišljijska. A katera vam je bolj všeč? Veroizpovedi so zgodbe. Vprašaj se, katera ti je bolj všeč, ne katera je bolj resnična, in živi po njej.