Pri italijanščini na Uni-3 beremo knjigo Mio fratello rincorre dinosauri - Moj bratec lovi dinozavre (Giacomo Mazzariol). Po resnični zgodbi, ki jo pripoveduje brat lovca dinozavrov, je bil posnet film, ki smo ga lahko gledali na letošnjem Liffu. Pripoved opisuje italijansko družino srednjega razreda, v katero se po pristanku staršev rodi fantek z Downovim sindromom. Starša sta se zavestno odločila, da pride fantek na svet, čeprav so jima pravočasno pojasnili, da se bo rodil s kromosomom več. Starša sta otroka sprejela in poskrbita, da tudi njegovi sorojenci, Chiara, Giacomo in Alice, sprejmejo novega bratca, ki je poseben, z veselim pričakovanjem. Giacomo pričakuje, kdaj se bodo pokazale posebne sposobnosti Giovannija, supermena, s katerim si delita sobo, potem pa počasi le spoznava, da so Giovannijeve moči druge vrste. Ko Giacomo odrašča, se posebnega bratca vse bolj sramuje. Razpet je med ljubeznijo do njega in bojaznijo, da se bodo vrstniki norčevali iz njega in zavrnili tudi Giacoma kot njegovega brata. Bratca skriva pred vrstniki in prav grdo nakuri nekega piflarja, ki mu razlaga, da je ljudem s to boleznijo odmerjen kratek vek. Tu ne morem povzeti vse vsebine, ustavim se samo pri eni epizodi.Med počitnicami gre družina na morje, v kamp, na svojo stalno parcelo s prikolico, kjer so skoraj sami Nemci. Nekega dne animatorji kampa pripravijo predstavo. Otroci družine Mazzariol se posedejo v prvo vrsto, vse ostale sedeže zasedejo plavolasi Nemci. Igralci govorijo italijansko in Nemci pogledujejo italijanske otroke, kdaj se bojo zasmejali, da bi se potem smejali še oni. Igrajo igrico Kralj lev. Med seboj se v naslikani puščavi s palmami spopadata Simba-Dobri in Scar-Zli. Po scenariju mora zmagati Dobro nad Zlom.
Medtem ko otroci pozorno spremljajo dogajanje na odru, Giacomo pogreši Giovannija. Obrne se k sestricama; tudi oni ne vesta, kje je. Trenutek za tem ga zagledajo na odru, kako se zaganja v noge Dobrega in mu preprečuje, da bi premagal Zlega. Fantek je po svoje razumel igro in se vmešal na napačni strani. Giacomo hoče panično spraviti Giovannija z odra, a starejša sestra ga zadrži: Pusti ga, naj počne, kar se je namenil! V tem se je Dobri, ki je skušal malega obzirno spraviti s svojih nog, spotaknil ob kamen in se zvrnil z naslikanim ozadjem in palmami vred v zaodrje. Gledalci so se valjali od smeha, gromko ploskali in udarjali z nogami ob tla. Na koncu so bili vsi veseli, še najbolj pa Giovanni.
Lascia lo fare, pusti ga, naj nadaljuje, je starejša sestra modro zadržala paničnega Giacoma. Pusti ga biti! Naj gre življenje svojo pot! Pretirana zaskrbljenost, pretirano omejevanje, pretiran strah pred nepredvidenim, novim, pretirana težnja po gotovosti - vse to zavira življenje, razvoj, spremembe. Nič tragičnega se ni zgodilo, ko je začel Giovanni lomastiti po odru. Nazadnje se je ob vsesplošnem veselju, veselju vseh z Giovannijem vred, podrla fiktivna scena, predvidena v pravljičnem scenariju.
Zazdelo se mi je, da je ta prilika primerna za razmislek o naši politični situaciji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar