Prvi dejavnik je zoprno nedemokratična značilnost bolezni covid-19, to je njena selektivnost: smrtna je za stare, pretežno ni smrtna za mlade. To navaja mlade, da v manjšem številu in manj dosledno upoštevajo ukrepe, kar je po svoje razumljivo, ni pa zlahka opravičljivo. Razumljivo, ker smo tako narejeni, da je naš prvi vzgib, da se bolje zavarujemo, če smo neposredno ogroženi sami, kot če posredno ogrožamo druge. Za to, da upoštevamo varovalne ukrepe, da zaščitimo v prvi vrsti druge in šele nato sebe, je potrebna etična presoja in žrtvujoča se solidarnost. Na strani virusa sta še njegovi neprijetni lastnosti, da ga prenašajo tudi asimptomatski okuženi in da ima dolgo inkubacijsko dobo, dobo negotovosti. Zaradi teh dveh značilnosti se okuženi lahko sprehajo okoli, neprepoznani. A to velja povsod po svetu.
Z etično presojo je pri nas in tudi drugod tako: tehtamo dve vrednoti, preživetje, golo preživetje, ali dobro, "normalno" življenje. Kaj je važnejše? Na eni strani so smrtno ogroženi stari, na drugi je ogroženo naše "normalno" življenje in ne preživetje (samo v skrajnih primerih tudi to). Meni je jasno, katera vrednota pretehta, morda zato, ker sem ogrožen. Važnejše je, da ohranimo življenje, četudi starih, "ki bi tako ali tako umrli". Tudi starim je življenje dragoceno in ne želijo umreti vse do zadnjega. V naši družbi je zaenkrat še zmagovala skrb za preživetje starih, čeprav je močna neizražena želja in tudi odkrita propaganda na družabnih omrežjih za ohranitev "normalnega" življenja na račun "nekaj starcev". Življenje tistih, ki so manj ogroženi, ker bolezen predvidoma lažje prebolijo, ni prijetno ob vseh varovalnih omejitvah, a tudi v skrajnem primeru, če se, recimo, kdo zaradi gospodarske zapore znajde na cesti kot brezdomec, je še vedno živ in lahko upa na boljše čase. Mi pa enačimo izgubo posla in dela s smrtjo. Če napišem, da so Nizozemci med drugo svetovno vojno preživeli tako, da so jedli čebulice tulipanov, se bo name vsulo zmerjanje, hujše kot na Kacina. Opešanje gospodarstva res vodi v perspektivi v slabšanje standarda na vseh področjih, na zdravstvenem tudi do smrti, ki bi jih lahko preprečili, a dokler je človek živ, najde pot iz nezavidljivega položaja; ko si mrtev, pa ni več upanja in poti. Zaporo dejavnosti so ljudje obšli in delali na črno, nekateri, da bi preživeli, drugi, da se jim ne bi bilo treba čemu odreči, kar verjetno ni naša posebnost, prispeva pa k širjenju okužb.
Na področju zdravstva je za našo državo specifično pomanjkanje epidemiologov, strokovnjakov, ki bi na terenu spremljali razvoj epidemije in priporočali specifične zaščitne ukrepe v posameznih okoljih, na kar je opozoril dr. Alojz Ihan. Zato se ukrepi ne prilagajajo področnim posebnostim in povzročajo nejevoljo pri tistih, ki jih morajo upoštevati, čeprav v njihovem okolju ni okužb.
Epidemija nas je zajela v nemirni politični situaciji, ko se je sredi prvega vala zamenjala vlada. Proti njej in predvsem proti njenemu predsedniku so se takoj dvignili protesti. Prišlo je do politizacije epidemije, izkoriščanja epidemije za medsebojna strankarska obračunavanja, kar se je razširilo na velik del populacije zunaj parlamenta; prišlo je do politične histerije, posebno na družabnih omrežjih, ki niso zanemarljiv dejavnik ustvarjanja zaupanja ali nezaupanja v ukrepe, ker so sredstvo socialne opore. To se pravi, da je morda večji del prebivalstva sprejel vlado v samem začetku z izrazitim nezaupanjem. Posledica tega je eratično populistično prilagajanje ukrepov pritiskom interesnih skupin (dr. Ihan).
Dr. Kristjan Musek Lešnik je opozoril, da smo Slovenci nadpovprečno agresivni in uporniški v primerjavi z drugimi Evropejci, verjetno zaradi slabih zgodovinskih izkušenj pod nadvlado tujih narodov (naš junak je Martin Krpan, tihotapec - pred patrio), pa tudi zaradi poosamosvojitvene nečedne politike. Na psihološki ravni je dobro opozoriti, da pri pripisovanju vzrokov vedenja velja naslednja zakonitost. Pri drugem vidimo vzroke njegovega ravnanja v njegovi osebnosti. Ko ocenjujemo svoje ravnanje, vidimo vzroke zanj v situaciji. Če gre drugi čez cesto pri rdeči luči, si bom mislil: kakšen predrznež! Ko grem sam, vem, da sem šel, ker se mi zelo mudi. Politik ravna, tako kot ravna, ker je hudoben; mi ravnamo, kot ravnamo, ker nas v to sili neurejena regulacija, ne ker bi bili malomarni in sovražni do oblasti. Nezaupanju se pridružuje patologija drugih vrst. Imamo 200 tisoč alkoholikov, od katerih mnogi radi pijejo v družbi; podobno drugi odvisniki. Druženja v zidanicah ali kjer koli drugje si ni izmislil Kacin. Je zelo verjetna posledica alkoholizma, čeprav je ne morem podkrepiti s podatki. Po tem zlu se uvrščamo med najbolj ogrožene evropske države; njegova razširjenost je naša posebnost.
Na sociološki ravni in ravni kulture v širokem pomenu besede so značilnosti, ki bi jih v normalnih časih imeli za pozitivne, vir medsebojnih nezavarovanih stikov. Sociologinja in kulturologinja, dr. Vesna Godina, je že pred časom opisala Slovence kot rodovno ljudstvo, ki se še ni čisto premaknilo v modernost. Med nami vztrajajo stari lepi običaji, praznovanja ob cerkvenih in državnih praznikih, ohceti, gaude, likofi, šagre; slavja, ki jih preprosto ni mogoče izpustiti, se jim odpovedati, sicer se bojo bogovi življenja ujezili. Tudi razlika med mestom in podeželjem ni izmišljotina. V mestu so stari običaji manj obvezni kot na podeželju; v mestu se na ulici ne pozdravljamo, ne poklepetamo z vsakim človekom, ki nam pride naproti, ne "stopimo v hišo" kar tako, mimogrede, na en požirek krepkega, "ki pomaga proti bolezni in uničuje viruse". Socialno razslojevanje po prehodu v kapitalizem je ustvarilo sloj revnih in, kljub sklicevanju na pravno državo, dejansko brezpravnih, ki morajo poskrbeti za svoje preživetje ne glede na okužbo in ki tudi nimajo nobene zaveze, da bi se čutili solidarni z družbo, ki jih je izločila. Birokracija, naj bo v državni upravi ali drugih javnih službah je po definiciji počasno temeljita, počasi se zgane in na vse načine preverja vsak papir, ki ga izda. Ta v mirnih časih nujen, zakonsko utemeljen način dela, v krizi, ko čas pomeni življenje ali smrt, zavira ukrepanje proti okužbi. Tem slabše, če se birokratsko opravilo poveri instituciji, ki ni del javne uprave.
Ne vem, če je na področju sociale naša posebnost, da so bili pred epidemijo naši domovi za stare fizično in organizacijsko neprimerni za obvladovanje hudo bolnih in kadrovsko podhranjeni. Imamo dvakrat več starih v domovih na sto tisoč prebivalcev kot na Hrvaškem, ki je navidezno uspešnejša pri obvladovanju epidemije, in gostejšo mrežo domov. Negovalne bolnišnice in prostorsko porazdeljeno bivanje starejših v varovanih naseljih družinskega tipa, so še vedno vizije, ker stanejo.
Posebnosti, ki pojasnjujejo naše neslavno rekorderstvo so torej (približno v tem vrstnem redu po pomembnosti): Fizična, organizacijska in kadrovska neustreznost in nepripravljenost domov starih in njihovega podpornega okolja (zdravstvo - negovalne bolnišnice) na tako epidemijo; pomanjkanje epidemiologov, ki bi usmerjali epidemiološke ukrepe v konkretnih okoljih; politizacija epidemije, ki je vodila v nizko raven zaupanja v vlado in poskuse vlade, da bi si pridobila zaupanje s popuščanjem ljudstvu in interesnim skupinam (dr. Ihan); uporniški in svobodoljubni "narodni značaj" (dr. Musek Lešnik); socialna patologija predvsem alkoholizem, katerega vloga med epidemijo ostaja neovrednotena, a gotovo ni med zaviralci okužbe; trdovratnost v mirnem času čudovitih družabnih ljudskih običajev, ki jih spremlja nezavarovano druženje; revščina, ki sili v delo za preživetje in odvezuje pripadnosti družbi, ki jo doživljamo kot krivično. To so specifični dejavniki (morda z izjemo prvega), po katerih se razlikujemo od drugih držav. Veliko teh dejavnikov je posledica liberalnega kapitalizma, ki je prinesel odvrnitev od solidarnosti v pridobitniški egoizem ali občutek nezavezanosti družbi in usmeritev k "vitki državi", to je, podhranjenosti javnih služb.
Naj ob tem poudarim občudovanje zdravstvenega osebja in osebja v socialnih zavodih in hvaležnost vsem delavcem. Morda bomo poraženci epidemije, smo pa etični zmagovalci zaradi vseh, ki so si prizadevali, da bi ob nečloveških naporih reševali obolele in ob odrekanjih vseh ostalih normalnemu življenju, da ne bi prenašali okužbe. Ob vsej zmedi je bila smer prava. Ohranili smo človečnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar