ZLOČIN ALI ZAVAJANJE?

Ostra sodba gospoda Janeza Markeša (Nekaj, kar meji na zločin, Delo SP, 16. 1. 21) se nanaša na število umrlih za covidom-19 v domovih za stare. Piše, da je Slovenija »v absolutnem vrhu držav z najvišjim odstotkom umrlih v domu za ostarele«, kjer naj bi bila smrtnost za covidom-19 58-odstotna. Kako se to sklada z naslednjo njegovo trditvijo, da je »zaradi covida-19 v domovih umrl vsak deseti oskrbovanec domov za ostarele«?  Številka 58 pomeni odstotek umrlih stanovalcev domov od vseh umrlih prebivalcev, ne smrtnost kot odstotek umrlih od vseh stanovalcev domov; ta je manj kot 10-odstotna. Smrtnost med stanovalci domov tudi ne pomeni, da so bile to smrti znotraj domov. Iz domov so namreč huje obolele stanovalce prepeljali v bolnišnice. Med vsemi umrlimi stanovalci domov, jih je nekaj več kot polovica (okrog 54 odstotkov) umrlo v domovih, ostali pa v bolnišnicah.

»Toda po svetu se smrtnost giblje nekje med 30 in 40 odstotki, v ZDA so celo 'le' pri 25 odstotkih«, piše. Delež umrlih stanovalcev domov od vseh umrlih je odvisen od deleža starih v populaciji in deleža starih v domovih; če jih je več v domovih, jih bo tudi več med mrtvimi. V ZDA je 13 odstotkov starih nad 65 (0,3 odstotka v domovih), pri nas 20 (1 odstotek v domovih). Tam, kjer imajo negovalne bolnišnice, v domovih starih ni stanovalcev, ki sodijo v negovalno bolnišnico. To so nekateri razlogi, da je drugod manjši delež umrlih stanovalcev domov med vsemi umrlimi. Kljub temu, da ni raziskal, kaj navedene številke pomenijo, je pisec razliko v primerjavi z drugimi kar razglasil za merilo neuspešnosti vlade.

Markeš trdi, da »okužene rezidente pristojni niso prepeljali v bolnišnice … «. Okuženih niso mogli nikamor prepeljati, obolele so pa prepeljali v bolnišnice umret. Ker nisem zdravnik, ne morem ocenjevati premeščanja stanovalcev domov v bolnišnice. Gre za občutljivo ravnotežje pri porazdelitvi bremena oskrbe obolelih za covidom-19 med bolnišnice in domove ob pomanjkanju negovalnih bolnišnic in drugih kapacitet. Bolnišnic ne gre preobremeniti, če želimo ohraniti kakovostno oskrbo obolelih za covidom-19 in tudi vseh »ostalih« bolnikov. Domov ne gre brez izdatne pomoči in prilagoditev spremeniti v negovalne bolnišnice in zagotoviti izolacijo okuženih. Javno znano je, da nekateri okuženi niso zboleli, da je velik delež obolelih imel blažje znake in so ozdraveli v domovih. Naj bi vse te prepeljali v bolnišnice, da bi zadostili zakonu, ne da bi prejšnje vlade ustvarile pogoje za to?

Dalje: »Omalovaževali so Kebrov predlog, naj se v domovih opravi triaža stanovalcev…«. V domovih se je opravila triaža in velik del obolelih stanovalcev so premestili v bolnišnice, kjer so nekateri ozdraveli, veliko jih je umrlo. Kot laik se sprašujem, kakšen smisel ima prevažanje v bolnišnice tistih stanovalcev, ki se jim izteka življenje in ki sami ne izrazijo želje po prevozu v bolnišnico. Tako prevažanje je nespoštljivo in nesmiselno.  Dr. Keber (po Markešu) navaja ugotovitev nekih raziskav, da so »enako stari ljudje, ki so živeli doma, umirali petnajstkrat manj kot stanovalci domov«, kar naj bi utemeljevalo zahtevo po prevažanju starih iz domov v bolnišnice. Odločitev človeka za dom je povezana s slabšim zdravstvenim stanjem in slabšo funkcionalno sposobnostjo v primerjavi z zunanjo populacijo starih, ki je še bolj čila in funkcionalno sposobna, zato razlika v obolevnosti in umrljivosti.

V domovih obstaja zdravstvena dokumentacija. Preverite razloge, zaradi katerih so se v vsakem posameznem primeru zdravniki odločili, da človeka ne premestijo v bolnišnico. Potem prijavite to organom pregona. Pavšalno obtoževanje z zagnano napačnim razlaganjem podatkov služi samo političnemu obračunavanju. Teh občutljivih vprašanj ne gre reševati z zaukazanim prevažanjem bolnikov v deželo Nije in s politično pristranskimi nedomišljenimi novinarskimi prispevki. 

Opomba: Ta zapis je bil 17. 1. 21 poslan uredništvu Dela v objavo v PP29 in ni bil objavljen.