DUHOVNOST: INTERVJU

Lani je neka študentka v svoji seminarski nalogi obravnavala vprašanje duhovnosti na osnovi intervjujev, ki jih je izvedla. Njena vprašanja so me vznemirila in sklenil sem, da tudi jaz, nepozvan, odgovorim nanja. Odgovoril sem in ji odgovore poslal. Ker vse do danes nisem prejel od nje nobenega odgovora na to moje vsiljivo pedagoško dejanje, se mi zdi, da sem odvezan molčečnosti v zasebni komunikaciji; ostane pa anonimnost. Vprašanja so njena, odgovori moji.

1. Kaj ti pomeni duhovnost?

Duhovnost je meni sorazmerno tuj pojem in si pod njo predstavljam najbrž nekaj drugega kot vi. Pripadam generaciji, ki si je svoj nazor oblikovala pred letom 1968 (takrat sem bil star že 28 let), pred študentskimi revolucijami,  pred Woodstockom, pred hipiji ("make love not war" in "flowerpower"), pred fascinacijo z Indijo, hinduizmom in budizmom, preden so se začela newagevska "duhovna" gibanja. Priznam pa, da sem šel na eno prvih predavanj o "novi duhovnosti", ki je bilo prirejeno pri nas v 80-tih letih. 

Zdaj mi duhovnost pomeni dvoje: eno so gibanja in nazori mlajših od mene, ki so nekako sredi med cerkveno religijo, scientizmom (vero v vsemoč znanosti) in civilno in življenjsko ravnodušnostjo. Skratka neka smer nekakšnega verovanja, ali verovanj. Sicer pa mi, mimo tega in pred tem, duhovnost pomeni kulturo, ki vključuje umetnosti, znanosti, filozofijo, tudi religijo - vse kar me ozavešča o pomenu in smislu življenja, kar interpretira dogajanja v svetu, kar me dela občutljivega, dojemljivega, neravnodušnega, sočutnega, če hočeš. 

2. Kaj ti prinaša duhovnost v tvojem vsakdanjem življenju? Ali si imel že kakšno duhovno izkušnjo?

Najbolj abstraktno rečeno bi to, kar imam od kulture ("duhovnosti"), da me utrjuje v moji biti; da se zavedam dragocenosti življenja; samega sebe in bivanjske istosti vseh ljudi.

Moja najzgodnejše "duhovno" doživetje je bilo, ko sem nekoč kot odraščajoči tabornik neko popoldne ležal stran od drugih na gozdni jasi in nenadoma zagledal ob sebi ciklamo, nekako posebno jasno in razločno, v sončni luči - takrat sem se zavedel, da ta ciklama JE in da SEM jaz sam. 

Najbrž je bila kasneje kdaj še kakšna taka izkušnja, zadnja pa gotovo koma po srčnem infarktu. Od takrat še bolj cenim življenje, tako navadno, vsakdanje z vsemi drobnarijami in sitnostmi. Hvaležnost do "uradne" medicine in do svojcev.

3. Si bil pred to izkušnjo veren oz. pripadnik katere izmed organiziranih veroizpovedi?

Do svojega približno 14. leta sem hodil v cerkev, potem ne več. Odtlej sem ateist. V začetku sem bil bolj bojevit ateist, ker se mi je zdelo abotno verjeti v vse tisto, kar so mi pridigali v cerkvi. Verjel sem v socializem. Potem sem iskal odgovor na vprašanje o smislu življenja v filozofiji in ga postopno odkril. Kot študent sem prebral Camusov Mit o Sizifu, ki se začne s stavkom: Obstaja en sam zares resen filozofski problem: samomor. Potem sem dognal, da življenje nima smisla zunaj sebe; to tudi ni socializem. Smisel življenja je življenje samo. Biti živ, tak, kot si; živeti sebe. Ni mogoče tako živeti ves čas, sleherni trenutek, a že prizadevanje za to, da bi se ohranjal notranje živega, je smiselno. (Zato, med drugim, vam pišem.) Danes tudi vem, da je religiozne zgodbe možno imeti za metafore, ki govorijo o smislu življenja in življenjskih vrednotah.  Zato ne nasprotujem vsemu, kar pridigajo v cerkvi. Še vedno zavračam misel o posmrtnem življenju. Ta misel ubije to edino življenje, prizadevanje, da ga osmisliš, ker se zanašaš na blaženost  – potem.

4. Ali te je duhovno/obsmrtno doživetje spremenilo kot posameznika oz. ali je vplivalo na spremembo lastnih prepričanj in vrednot, ki si jih imel? So tvoji bližnji opazili kakšno spremembo v odnosu do njih (si bil bolj prijazen, bolj tečen, bolj hvaležen, sočuten)?

Če pomislim na doživetje ob infarktu: Oblil me je smrtni pot in zavedel sem se: konec je, preden sem izgubil zavest. Od tedaj se ne bojim smrti, želim pa živeti.

Celotna izkušnja me ni bistveno spremenila. Sem, kakršen sem bil. Veliko večja sprememba je bila zame upokojitev, ki mi je res prinesla duhovno (in telesno) svobodo (še vedno ne popolno, a vendar). Po infarktu sem postal bolj pozoren na to, da ne počnem reči samo zaradi drugih; da bi ugodil drugim. Lažje rečem ne. Pa tudi lažje rečem sam sebi: ja, zakaj pa ne. 

Mislim, kar čem, in pišem, kar čem in komur čem. Začel sem ceniti mir, dušni mir, čisto vest. In tudi prizadevanje za druge, za potomstvo. Ne kar mora, kar more, mož je storiti dolžan. Živel sem, kot sem ob danem značaju in danih okoliščinah najbolje zmogel. Nobenih velikih grehov si ne očitam. 

5. Kako najlažje prideš v stik z duhovnostjo, imaš kakšne posebne rituale, tehnike)

Nimam posebnih metod ali tehnik, da bi se preselil v svojo notranjost, v samorefleksijo. Pišem, kolikor mogoče pišem dnevnik, sicer pa takele priložnostne občasne refleksije. Pomaga mi branje, gledališče, TV, pa, seveda, sprehodi, kolesarjenje. Žal že dolgo nisem bil v gorah. Nekoč sem poskusil z meditacijo. Ne vem, saj verjamem, da je dobra, da se umiriš, a isto dosežem s sprehodom. Da bi pa stremel k "višji zavesti", lepo te prosim. Zavest je zavest je zavest je zavest.

6. Kaj zate pomeni duhovna rast?

Duhovna rast je zame priti do eksistencialne zavesti;  jasnega zavedanja končnosti in sebe samega, izpopolnjevanje značaja, krepitev hrbtenice, širitev obzorja, vse bolje zavedanje o prioritetah v življenju, krepitev življenjskega občutja, samolastnosti, "biti pri sebi", »najti samega sebe«; zavest o tem, da imamo vsi ljudje isto usodo, navajanje k sočutju, pomoči drugim, tudi javnemu delovanju. "Sem, ki sem", je rekel Bog iz gorečega grma. Jaz pa iz fotelja. 

7. Ali so po tvojem mnenju ljudje duhovni učenci?

Ta beseda mi zveni tuje in za lase privlečena, ampak imaš prav. Ja, smo učenci življenja. Vsakega življenje tepe, vsak se mora odrekati, in vsakemu se konča. In vsak, ki je količkaj priseben, čuti, da mora iz življenja nekaj narediti, ga nekako osmisliti, ker smisel ne pride z neba, ampak iz tebe. 

8. Ali so po tvojem mnenju duhovni ljudje verni in neverni ljudje in obratno?

Vsi ljudje smo verni in vsi zaupamo – v principu. Vsak verjame, da ta dan ni njegov poslednji (razen tistih, ki čutijo, da je poslednji); v nezavednem je vsakdo nesmrten, pravi Freud: verjamem, da se bo življenje nadaljevalo. Verjamem v sad svojega prizadevanja itd. Vsak človek, ne glede na veroizpoved, teist in ateist, mora rešiti svoje življenje. Vsak človek je v tem smislu potencialno  "duhoven". Res pa je, da jih zelo veliko "zapade", vdajo se omami, pijači, samouničevanju ali uničevanju drugih (veliki vizionarji "pravičnega" sveta), ki potem v imenu Velikih Ciljev uničijo milijone navadnih življenj (tudi za pravo vero in v imenu pravega Boga).  

9. Se ti zdi, da je sočutje povezano z duhovnostjo?

Sočutje je dar narave. Že živali imajo zrcalne nevrone, ki so biološki temelj sočutja - vživetja v drugega; vedeti, kaj doživlja drugi; posnemanja drugega. Živali si pomagajo. Pes žaluje za gospodarjem.  Sočutje je tisto, ki dela človeka človečnega. Žal je naravno sočutje otroka pogosto izneverjeno in se obrne v nasprotje, v sadizem, uničevanje. Sočutje se da razvijati: spoznavanje drugačnih ljudi, branje literature, pomoč ljudem, ki jo potrebujejo, pogovori z manj srečnimi ljudmi itd. Ja, z osebnim kultiviranjem postajaš bolj občutljiv za tegobe drugega.

N., to je za vas osebno, ker vas to zanima. Mogoče vam razširi pogled.

Odgovora ni bilo. Mislim si, da je bila gospa mogoče užaljena, ker nisem potrdil njene vere, na katero sklepam iz vsebine in formulacije vprašanj. Ali pa je z mlajšimi generacijami tako, da ne dajo kaj dosti na vljudnosti.