"Dobra smrt"

"Kdo sem jaz, da bi bil ječar duši, ki se na vso moč želi rešiti svoje kletke, 

jaz pa je ne izpustim zaradi abstraktnih načel in strahov?"

P. Vidovič

Tak je naslov razmišljanja mag. Primoža Vidoviča, dipl. filozofa in komparativista, magistra kognitivne znanosti (Delo 5. 6. 24. str. 7). Njegovo razmišljanje sem prebral s simpatijo. V mojem imaginariju pisec pravzaprav uteleša mene samega, ki sem nekoč skrenil s poti v filozofijo in si to še vedno očitam, hkrati pa občudujem tiste, ki niso skrenili in lahko objavljajo kot pravi filozofi in sodobni kognitivni znanstveniki.

Ne trdi, ne svetuje, ne razglaša črno-belih resnic, pravi, da samo sprašuje. O tej temi sem že toliko napisal, da ne bom ponavljal osnovnih reči. Skušam razmisliti ob Vidovičevih vprašanjih in pomislekih. 

Zloraba in možnost pritožbe. "Kdo naj bi se v primeru zlorabe pravzaprav pritožil?" Kaj je v primeru pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) zloraba? Glede na do zdaj meni znane primere obstajata dve situaciji, ko lahko pride do prošnje za PPKŽ: v bolnišnici s strani tam ležečega bolnika; ali v posebni ustanovi (lahko tudi bolnišnici) s strani bolnika, ki se tam priglasi (npr. švicarska ustanova Dignitas). V obeh primerih bolnik podpiše prošnjo na obrazcu, sledi postopek preverjanja in na koncu predenj postavijo odrešilno kupo. Pacient jo vzame v roke in izpije. Možne zlorabe: 1. svojci prepričajo in/ali prisilijo pacienta, da zaprosi PPKŽ (če se ne boš ti sam pokončal, te bomo mi, recimo). Pacient potem uboga, ne da bi resnično hotel umreti. 2. Podkupljeni izvajalci PPKŽ - v postopku sodeluje po moji oceni najmanj šest zdravnikov, trije neodvisno zaporedno in trije v komisiji - pritisnejo na pacienta, da izpije strup; morda mu ga celo sami vlijejo ali vbrizgajo, ne da bi on vedel.

V prvem primeru, ko so zlobni samo svojci, ne pa zdravniki, pošten postopek v ustanovi v pogovorih s pacientom odkrije njegovo pravo željo ali negotovost, zaradi česar mu posledično ne odobrijo samomora. Samo koordinirano sodelovanje zlih svojcev in korumpirane ustanove (šest zdravnikov, bi bilo treba kar precej podmazati) lahko privede do usmrtitve proti volji bolnika. Mislim, da je to lahko vsebina kriminalke, ker so stvarne možnosti zgolj fantazija.

Vidovič sprašuje, kdo sploh lahko prijavi sum zlorabe in toži? Kateri koli svojec (žlahta sicer vkup trahta, je pa tudi raztrgana plahta); kateri koli žvigač v ustanovi in katerakoli inšpekcija, revizija, ali nadzorni organ (sicer pa gremo lahko do neskončnosti: quis custodiet ipsos custodes? kdo naj nadzoruje nadzornike?). Mislim, da V. predpostavlja, da so hudobni svojci enotni v želji, da se znebijo bogatega reveža, ki bo enim zapustil več, drugim manj, tretjim pa nič (!); ali reveža, ki ene neskončno obremenjuje z nego, druge pa ne in bo fovšija odigrala svojo vlogo. 

Skratka, mislim, da je možnost zlorabe v kolikor toliko normalno delujoči transparentni družbi res zgolj "teoretična". V "nenormalni" diktaturi, pa življenje nikogar ni nič vredno in je zloraba pravilo. Tam ni poštenega glasovanja, oblast postavlja zakone, ki ji koristijo. 

Psihatrični bolniki. V. ima prav: predlog zakona izključuje akutno motene, nič pa ne piše o kroničnih bolnikih. Svoje stališče do tega sem izrazil že v odgovoru dr. Zwitterju v Delu (SP 31. 5. 24). Naj ponovim. Predlog zakona ne omenja kroničnih duševnih bolnikov, kar pomeni, da jih ne izključuje iz nabora možnih prosilcev za PPKŽ. Mislim, da je tako prav. Lahko zaprosijo za pomoč pri samomoru v posebni situaciji, ki jo opisuje zakon. V postopku odobritve ali zavrnitve prošnje sodeluje psihiater (ki preuči vso zdravstveno dokumentacijo, iz katere je razvidna narava kronične bolezni). Kako utemeljujem svoje stališče? Duševne bolezni so različne, imajo različne poteke, različno motijo razpoloženje in zavest. Medicinska in socialna skrb za duševne bolnike je danes taka, da so mnogi vključeni v družbo, zaposleni in da samo v predpisanih razmakih jemljejo zdravila, ali pa v občasnih krizah preživijo nekaj dni v bolnišnici. Sicer pa so "ljudje kot vi in jaz". 

Spominjam se študenta s shizofrenijo, ki je sicer od časa do časa "izginil", je pa opravljal svoje študijske obveznosti. Si pa lahko predstavljam, da bi se kdaj takega življenja naveličal ali da bi se njegovo stanje kombiniralo s kakim drugim, somatskim trpljenjem. Če bi se to zgodilo, bi verjetno lahko zaprosil za PPKŽ. 6. člen predloga zakona: "Pacient ima pravico do PPKŽ, če izpolnjuje naslednje pogoje: 1. doživlja zanj neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ki je odraz terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi simptomi, ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja..." Naj ne bi smel zaprositi? Naj bi moral, zato, ker je shizofrenija duševna bolezen, trpeti svoje stanje, medtem ko ga tistemu z rakom ni treba?

Nekateri se bojijo, da zakon o PPKŽ vodi v moritev duševno bolnih. Za ta strah ni nobene stvarne osnove. Pacient sam zaprosi za PPKŽ in če mu je prošnja odobrena, sam izpije učinkovino. Nihče ne mori pacientov. Če duševno bolnim ne bi dovolili enake pravice kot duševno zdravim, bi to pomenilo, da imamo o njih stereotipno predstavo, ki stigmatizira in diskriminira v času, ko so vsi družbeni napori usmerjeni v to, da se ljudi z duševnimi boleznimi ne stigmatizira, ne diskriminira in da se jih vključuje v družbo, jih "normalizira".

Odnos družbe do duševno bolnih je eden od dejavnikov, ki jim otežujejo ali olajšujejo samo bolezen, predvsem pa boljšajo ali slabšajo kakovost življenja, ki je dejavnik duševnega zdravja/bolezni.

 

Duševni bolniki so enakopravni drugim, ki nimajo diagnoze duševne bolezni (ali so ti slednji tudi res zdravi, je velikokrat upravičeno vprašanje).

Določanje trpljenja. "Trpljenje je izrazito subjektivna kategorija", piše V.. Seveda. Tisti zagovorniki PPKŽ, ki "mirijo, da bomo trpljenje določali objektivno" s komisijami, se motijo. Predlog zakona je jasen: Med upravičene prosilce za PPKŽ sodi tisti, ki "doživlja zanj neznosno trpljenje". Toda "trpljenje" ni edini kriterij za presojo upravičenosti za PPKŽ v predlogu zakona. Trpljenja ni mogoče določiti objektivno, lahko pa se objektivno določi druge pogoje, okvir, v katerem se to trpljenje dogaja. To so dolgotrajna, terminalna bolezen, pri kateri bolečin ni mogoče lajšati na bolniku sprejemljiv način itd. Če ponovim zgodbo osebe s shizofrenijo. Če bi taka oseba zaprosila za PPKŽ, bi bile (po mojem laičnem mnenju) relevantne tele ugotovitve: da ima shizofrenijo, pri kateri se izmenjujejo stanja "normalnosti" s stanji, ko ima simptome; da se bolezenske epizode ponavljajo v takih in takih razmakih s takim in takim trajanjem; da ji to na tak in tak način onemogoča normalno življenje ali znižuje kakovost življenja; da ji obstoječi način zdravljenja ne zmanjšuje bistveno pogostosti in intenzitete bolezenskih epizod; da pa ne sprejema drugega načina zdravljenja, pri katerem bi bila ves čas omamljena in nesposobna opravljati vsakdanja opravila; da zaradi tega trpi in da ne vidi več smisla v nadaljevanju takega življenja.

Izbira kot pritisk. Da, dejstvo, da človek lahko izbira med življenjem in smrtjo, lahko doživlja kot pritisk. To je dilema vsakogar, ki se je že kdaj znašel v življenjski zagati in kot Hamlet pomislil: biti ali ne biti? Logika pri bolnikih v položaju, ki ga predvideva zakon, je naslednja: sem terminalni bolnik; sicer še najdem življenjska zadovoljstva in bi tudi s temi bolečinami ali ležeč v postelji še nekako shajal in si še ne želim umreti. Vem, da s svojim stanjem obremenjujem svojce. Vem, da obstaja možnost PPKŽ. Mogoče vseeno ni prav, da obremenjujem svojce, brez mene bi lažje živeli. Moje sedanje življenje tako ali tako ni prav prelestno. Zaprosil bom za PPKŽ. Kaj je v tem etično problematičnega? Da sem izkoristil neko možnost in sem se žrtvoval za bližnje? Umrl bi nekaj dni, tednov, mesecev prej, preden bi se moje življenje izteklo naravno; a z velikim olajšanjem za svojce. To olajšanje je dvojno: odpadla bi jim skrb zame in ne bi storil "navadnega" samomora. Bil bi državno odobren, zakonit samomor. Od vseh najbolj kompetentnih priznan kot upravičen. Ne bi jih, svojce, v svoji bolečini ali razočaran nad njimi, zapustil. Ne bi nekam odšel in zmrznil. 

Mogoče bi se o svoji nameri prej pogodil z njimi; jim omenil, na kaj mislim in presodil, ali bi jim povzročil preveliko bolečino, večjo od neudobja skrbi zame. Se potem zadržal ali odločil. Ali kot ljubeč mož ali oče smem žrtvovati svoje življenje, poleg tega življenje negibnega v postelji, življenje, ki se bo tako ali tako kmalu izteklo, za dobrobit svojih bližnjih? Saj sem bil sam pri sebi že zdavnaj sklenil, da bi bil pripravljen za koga od njih žrtvovati svoje življenje pri polnem zdravju. Skočil bi za otrokom v deročo vodo ali ogenj. "Pritisk možnosti" je pritisk k premisleku, kot pri vsaki možnosti. Ali "pritisk možnosti" lahko pomeni terminalno bolnemu še kaj drugega? Če ne, gre za dobrodošlo možnost, pritisk k premisleku, ne nujno k dejanju.

Kako bi bilo brez možnosti PPKŽ? Prva možnost: vse slabše moje stanje, vse večje breme nege; na koncu shiram in od oskrbovanja in nege še moja žena; breme obeh pade na hčer, ki zaradi pogostih odsotnosti in nezanesljivosti izgubi službo, vnukinja se ne more šolati... Vsakršni stroški, materialni, socialni in čustveni so mnogo večji; moje življenja pa je tako, da si ga ne želim več. Druga možnost: dajo me v negovalno bolnišnico, kjer se naravno razkrojim... Moji bližnji živijo svoje življenje, odpadejo jim obiski pri meni. Premislite: ali je možnost PPKŽ res samo neprimeren in nezaželen "pritisk"?

Posledice pravne ureditve: redna ponudba. V. piše: "Te /posledice/ so lahko v skladu z novo moralo, zamajejo pa človekova najgloblja razmerja odgovornosti do samega sebe, do sveta in do sodrugov." "... ker ne želim, da bi kogarkoli potisnili v položaj, v katerem bi se nam moral opravičevati in upravičevati, da živi." Eno od posledic pravne ureditve, legalizacije, samomora v obliki PPKŽ, sem že navedel. To je večja upravičenost, sprejemljivost tega dejanja, saj bi se ga sicer kot "navadnega" samomora še vedno držala stigma z veliko nejasnosti glede motivov. Zakaj si je vzel življenje, se sprašujemo. Ni ga maral ta, ne oni; zameril se je bil; odveč jim je bil itd. Ne: Bil je na smrt bolan, zaprosil je za pomoč pri samomoru in državna zdravniška komisija mu je to odobrila, potem ko je šest zdravnikov nesporno odločilo, da je do tega upravičen. Basta. Nobenih ugibanj. To je "nova morala" za razliko od "tradicionalne morale", ki je "podeželska morala", "morala palanke", morala obrekovanja. 

Domneva pa se, da je nova morala to, da bojo zdaj vsi hiteli delat zakonite samomore. To je izmišljotina. Predlog zakona jasno določa, kdo in v kakšnem položaju lahko zaprosi za PPKŽ. Ti kriteriji zelo omejujejo "množico" upravičenih. Možni prosilci bi bili drug za drugim zavrnjeni in domnevno navdušenje množice kandidatov bi minilo. Kaj pa če jim bojo "napredni zdravniki" odobravali prošnje? Če je družbeno vzdušje tako, da je treba stare in bolne pospraviti, je tako ali tako že prepozno. Vendar trdno verujem, da zavzemanje za zakon o PPKŽ ne izvira iz tega morilskega nagiba. Jaz sam ga ne podpiram iz tega nagiba in drznim si trditi, da nihče od predlagateljev ne. In gotovo bo še dosti prostora za navadne samomore, če vam je toliko do tega, da se jih ne nadomesti z "odobrenimi". (Ne mislim pisca V. osebno.) In seveda se lahko samo strinjam, da moramo kot družba v prvi vrsti skrbeti za "dobro življenje" vseh; ne izrinjati šibkih iz družbe, ampak poskrbeti za njihovo "smiselno življenje, ne glede na njihove pomanjkljivosti in danosti..."

 ***

Naj se ob tem obregnem še ob pisanje spoštovane gospe zdravnice Alenke Hoefferle (Delo, 3. 6. 24). Ne odobrava tega, da se - namesto o tem, kako pristopiti k umirajočemu "z empatijo in ljubeznijo ... da se pomirjen poslovi od tega sveta" - pogovarjamo o prostovoljnem končanju življenja. "Prostovoljno končanje življenja je samo opisni izraz za samomor." To prizadevanje jo "navdaja z zaskrbljenostjo in - odporom." Moti jo, da zagovorniki PPKŽ navajajo zmanjševanje stroškov in vsestransko zmanjševanje finančnih, zdravstvenih in osebnih težav. Po njenem je predlog zakona o PPKŽ protiustaven in protizakonit. Po ustavi je življenje nedotakljivo in "neki drug zakon zdravniku, ki pacientu v primeru, ko ta resno načrtuje samomor, tega vsaj ne poskusi preprečiti, nalaga kazensko odgovornost!" Poanto njenega pisma vidim v zahtevi, naj tisti, ki želi napraviti samomor, v to ne vpleta drugih; poleg tega pa je "človekovo dostojanstvo v pogumnem soočanju z izzivi, ki jih prinaša življenje" in ne beg v samomor.

PPKŽ in samomor. Zgoraj sem pojasnil razliko med "navadnim samomorom" in recimo temu "zakonsko reguliranim samomorom", kar je PPKŽ. To je razlika med "uradno odobrenim" in samovoljnim samomorom. Opisal sem tudi, da je prvi omenjeni veliko manjše breme za svojce, saj dobijo "uradno" potrditev, da je bil samomor upravičen zaradi neznosnega in nesmiselnega trpljenja, ne zaradi kake njihove krivde. Dejstvo, da ga. H. enači obe vrsti samomora, to bistveno razliko prikriva, da bi lažje nasprotovala predlogu zakona o PPKŽ kot pač zakonu, ki omogoča in podpira "navadni" samomor.

Humanost, empatija in dostojanstvo. Po sodbi ge. H. je treba  "pristopiti k umirajočemu z empatijo in ljubeznijo, da se - spravljen s seboj, drugimi in življenjem - pomirjen poslovi od tega sveta." Čudovito! Ali ta pristop deluje v vseh primerih neozdravljivih bolezni, ki jih spremljajo hude bolečine, ki jih ni mogoče lajšati na za bolnika sprejemljiv način? Pri znanih primerih prostovoljnega končanja življenja očitno ni deloval. Res, mogoče niso poskušali z blago besedo in držanjem za roko teh bolnikov odvrniti od njihove namere. Da ne bi poskušali s paliativo, ne verjamem. Mogoče pa so poskušali s tem, a so oni kljub temu hoteli umreti, ker niso več videli smisla življenja. Je to njihov osebni poraz, poraz stroke, vzgoje, kateheze? Do določene mere, da. Vendar so se ti ljudje poslovili od življenja po premišljeni odločitvi, spravljeni s seboj, drugimi in življenjem. Kdo pravi, da človek, ki se - posebno v okoliščinah, ki jih predvideva predlog zakona - hoče posloviti od življenja, ni sam s seboj in z drugimi spravljen? Poslušajte pripoved moža neke trpeče gospe, ki je šla v Švico končat trpljenje. Veliko sta se pogovarjala o tem; on sam je bil pripravljen iti z njo v smrt, pa so njegovo prošnjo zavrnili. Če ocenjujemo samomor kot posledico nespravljenosti s trpljenjem, se zapletemo v logični krog, v katerem imamo seveda vedno prav. Samomor je tedaj znamenje nepomirjenosti z življenjem; torej je treba doseči bolnikovo pomirjenost in ne bo hotel umreti. Kaj pa če je popolnoma pomirjen in sprijaznjen s stanjem: če ve, da se trpljenje ne bo končalo in ga želi končati? Mislite, da bi se moral sprijazniti z neznosnim trpljenjem in "dotrpeti"? Da bi se - za vas, gospa - zadeva končala idealno? To pa je sočutje! 

Drugi ideal ge. H. je dostojanstvo. "Človeško dostojanstvo je v pogumnem soočanju z izzivi, ki jih prinaša življenje." Človek, ki se odloči za samomor, namesto da bi se pogumno soočil s trpljenjem in ga prenesel, pogrne na izpitu dostojanstva. Človek se mora pogumno soočiti z životarjenjem, s spreminjanjem v rastlino - to je dostojanstveno! Trpeči človek v bolniški postelji mora dostojanstveno dotrpeti. Da, gospa doktor, pokorno javljam, da hočem dotrpeti!

To pomeni, da ga. H. - zgolj miselno, o tem sem prepričan - podreja resnično trpečega posameznika velikim idealom: trdni veri v zdravilno moč Neskončnega Usmiljenja (samo ne navadnega usmiljenja do tegale tukaj in zdaj trpečega) in normi Človeškega Dostojanstva, ki ima samomor za nedostojno dejanje. Vidovič: "Čudna je etika, ki me sili boriti se za to, da človek trpi ... zaradi abstraktnih načel in strahov."

Vpletanje drugih v samomor. Ga. H. : "A če ima posameznik tako željo, zakaj mora z njo bremeniti in vanjo vpletati druge?" Pokončaj se, če hočeš, mene pa ne vpletaj v to! Zdravnica noče sodelovati pri samomoru, saj je tako sodelovanje zdaj kaznivo. Tudi če ne bi bilo, bi bilo proti njeni vesti. Ni ji treba sodelovati. Tudi po morebitnem sprejetju zakona o PPKŽ, ji ne bo treba sodelovati. Torej njen poziv pomeni, naj zdravništvo ne bi bilo vpleteno v "samomore". S tem tistim zdravnikom, ki čutijo drugače, vsiljuje svojo normo, čeprav svojo "vključenost" lahko zavrne.

Žal so drugi, hočeš nočeš, vedno vpleteni, razen v primeru, ko človek, ki hoče narediti samomor, že dolgo ni bil v stiku z nikomer in "nima nikogar". Bolnik je v stiku z zdravniki. Če zaprosi za pomoč pri samomoru ali če ne zaprosi, pa samo odkloni zdravljenje, so zdravniki vpleteni. Vpleteni so, če "sprijaznjen z življenjem" mirno trpi in umira. Če mu lajšajo trpljenje, uspešno ali neuspešno. Ni jim vseeno (si mislim), zadržijo se profesionalno, tudi do svojih občutkov, niso pa nevpleteni. Svojci so vpleteni. Tega mi ni treba opisovati do podrobnosti. Niso vpleteni v samo dejanje, čutijo pa posledice. Te pa so, kot sem zgoraj - upam da dovolj prepričljivo - pokazal, blažje pri "uradno odobrenem" samomoru kot pri "navadnem".  

Na pravne vidike predlaganega zakona (protiustavnost in protizakonitost) se ne spoznam. Jaz ta predlog zagovarjam, pravniki pa naj poiščejo pot, da se uveljavi. Če ne, se bojo trpeči ljudje, med katerimi se lahko znajdem sam, zvijali v nesmiselnem trpljenju ali pa pač delali samomore brez fizične udeležbe drugih, a s še kako bolečim doživljanjem drugih potem. Predlagatelji zakona tudi ne poudarjajo stroškov in prihrankov; to ni njihov motiv za predlaganje zakona, ampak napihnjeno podtikanje nasprotnikov, češ da zagovorniki predlagajo ta zakon zato, da bi prihranili stroške pokojninske blagajne in da so pripravljeni za ta namen moriti itd. Še o razdeljenosti družbe. Seveda bi bila družba "nerazdeljena", če bi bili vsi pobožni katoliki, ki položijo svoje življenje v božje roke. Pa nismo. Ne maramo enoumja. 

 

Približno poznam zgodbo ge. H. Svoje prepričanje o tolažilni - če že ne zdravilni - moči ljubezni in dostojanstvenem vztrajanju v trpljenju črpa iz svoje izkušnje in izkušnje svojih bližnjih. Toda: ljudje so taki in drugačni, v takih in drugačnih okoliščinah, ki jih nikdar ni mogoče narediti idealnih, umira pa se ta trenutek, ko ni več časa za izboljševanje družbe in ljudi. Bomo počakali s pomočjo umirajočim pri prostovoljnem končanju neznosnega trpljenja, dokler ne pristanemo v idealni družbi ljubezni in dostojanstva?

POMOČ PRI PROSTOVOLJNEM KONČANJU ŽIVLJENJA - UGOVORI IN ZAGOVORI

ŽIVLJENJE JE SVETO

Ja, življenje je sveto, je dar. Meni sta ga podarila starša iz ljubezni za ljubezen. To življenje je moje, o njem odločam sam. Ohranjam ga, dokler se čutim živega. Ko bom negiben, priklenjen na posteljo, popolnoma odvisen od drugih, se bom morda tudi še veselil sončnega žarka in bom mirno zaspal za vedno. Morda pa se bo vame zažrla bolečina in bom želel umreti. Morda ne bom videl smisla takega životarjenja, kot Freud ni videl smisla v prenašanju neznosnih bolečin po neštevilnih operacijah raka na čeljusti. Morda bojo svojci uvideli, da trpim in bojo razumeli, če bom rekel: Ne morem več. Rad bi se poslovil. Vem, da ne bojo zamerili. Poznam ljudi, ki so sprejeli tako svojčevo odločitev brez hudih občutkov. Žal mi je, a ni mogel več; ni več videl smisla.

SAMOMOR

Ja, človek se sam odloči, da ne more več zdržati trpljenja; da ne vidi več smisla življenja. Tako se odloči mladenka, ki jo je zapeljal in nosečo zapustil fant. Na vse načine jo bomo zadržali, če bomo le vedeli za njeno stisko. Poskrbeli bomo zanjo in veseli bomo, ko bomo videli, da je spet zaživela. Tudi neozdravljivi bolnik v bolečinah, nemočen v postelji, ne vidi več smisla trpljenja in se odloči, da ga konča. Na videz enaka situacija, misel na samomor, a v temelju različna. Dekle ima vse življenje pred seboj, bolnik na smrtni postelji pa - kaj? Večno življenje? Dajte, no.

TRPLJENJE

Ja, trpljenje je smiselno. Življenje ni lahko, vsakogar "šola", vsak trpi zaradi tega ali onega. Če obdobja trpljenja zdržimo, postanemo boljši ljudje. Smo lahko tudi zgled drugim, da se z upanjem spopadejo s težavami in trpljenjem. Zato se bolniki, ki so preživeli težke bolezni in boleča zdravljenja povezujejo v društva; tudi bolniki z neozdravljivimi boleznimi. Za bolnike v zadnji fazi neozdravljive bolezni, brez upanja na kakršno koli izboljšanje in v bolečinah pa ni društva. V svojem trpljenju ne vidijo nobenega smisla več. Ob njih trpijo tudi svojci in si želijo, da bi se njihov ljubljeni poslovil. Pazite: nisem zapisal, da njihovo življenje nima nobenega smisla več. Zapisal sem, da oni ne vidijo več smisla svojega življenja; oni odločajo o smiselnosti svojega življenja. O smislu mojega življenja ne odločata ne zdravnik ne duhovnik, samo jaz. Ker vsakdo sam odloča o smiselnosti svojega življenja, tudi ni etične osnove, da bi kdor koli ocenjeval smiselnost življenja drugih in uničeval "nesmiselna življenja".

ZLORABA

Ja, zakon o PPKŽ se verjetno lahko zlorabi. Ni še do konca napisan in sprejet, zato ne vem, kje se utegne skrivati možnost zlorabe. V načelu lahko zli ljudje zlorabijo vsak zakon. Naj zato ne bi bilo zakonov? Zloraba tega zakona bi pomenila neupravičeno in nezaželeno smrt-umor, prezgodnjo smrt-umor. Vendar, pozor, tudi v položaju, ko ni zakona, se odmerki morfija lahko povečujejo preko mere; težko je dokazati, da je določen odmerek za bolnikovo stanje previsok. Se res vse natančno nadzira? Ali pa gre za prikrito, neregulirano "pomoč za končanje življenja"? Trdijo, da so te zadeve urejene v obstoječem zakonu o zdravstvenem varstvu in drugi zdravstveni zakonodaji. Torej se ta zlorablja? Je vseeno, če je ne bi bilo?

USMILJENJE in SPOŠTOVANJE OSEBE

sta osnovni vrednoti, na katerih temelji zagovor pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Usmiljenje do trpečega človeka tu in zdaj; usmiljenje, ki ga je učil tudi Kristus. Zelo močno vero v onstranstvo in večno življenje na božji desnici mora imeti tisti, ki lahko gleda, kako se pred njim v mukah zvija živi človek, pa mu ne pomaga končati trpljenje, da mu ne bi pokroviteljsko preprečil zasluženje za v nebesa. Zelo nekrščansko ravna. Takega, neusmiljenega, ne želim videti ob moji smrtni postelji.

Vsi ostali ugovori: da bojo zdravniki prisiljeni moriti; da je v ozadju načrt spravljanja s sveta starih za zmanjšanje stroškov; da se bo na ta način v narodu razširil samomorilski duh in bo še naraslo število samomorov (ki se je v "novi Sloveniji" že razpolovilo glede na socialistično obdobje) itd. so nizkotno, lažnivo politikantsko podtikanje, nevredno besed. Čudim se, da je desničarska stran v oddaji na TV SLO1 posegala po teh argumentih. Kristjanom res ne bi pripisal tega.

Sicer pa berite pismo Toneta Račkega v današnjem Delu:

https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/evtanazija-ima-tudi-sirse-ucinke-o-katerih-se-malo-govori/

Cepljenje: Odgovorni in neodgovorni

Avgusta 2021 sem v Pismih bralcev v Delu podprl zdravnika dr. Janeza Jančarja, ki se je zavzel za obvezno cepljenje. Izhajal sem iz etične presoje. Življenje je najvišja vrednota. Življenje drugega je višja vrednota kot moje življenje, kajti svoje življenje sem pripravljen žrtvovati za življenje drugega, morda bližnjega, morda za domovino, kar pomeni za svobodno življenje mnogih drugih. Ko rečem "življenje" seveda ne mislim na životarjenje, na "golo preživetje", ampak na človeka vredno njegovo, samolastno življenje, po njegovi presoji. Če on rad živi, se - v izjemnih okoliščinah - žrtvujem zanj. Ubiti drugega, je smrtni greh, ne samo v krščanstvu. Zlato pravilo (Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi) je del svetovnega etosa. Ne okuži drugega.

Zato sem zapisal: "Tisti, ki se cepi in upošteva tudi druge varovalne ukrepe, ki sta jih na osnovi izkustvenih podatkov priporočili stroka in vlada, s tem zavaruje sebe in vsakogar, ki se z njim sreča v zasebnem ali javnem prostoru. Tisti, ki se ne cepi in (v skrajnem primeru) tudi ne upošteva varovalnih ukrepov, ogroža sebe in druge. ... Če človek že ima pravico, da škodi samemu sebi (»nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju« piše v Ustavi), nima pravice, da bi škodil drugemu ali celo več drugim."

Predpostavka tega razmišljanja je bila, da je cepivo precej zanesljivo in da cepljeni ne prenašajo virusa oziroma je ta manj virulenten, manj kužen.

Potem so se v moji neposredni (odnosni ali čustveni) bližini pojavili ljudje, bližnji, ki se ne želijo cepiti, čeprav nimajo zdravstvenih kontraindikacij. Ne zaupajo cepivu, bojijo se posledic za rodnost ipd.

To nezaupanje ni brez osnove. Poznamo primer smrtnih zapletov po cepljenju. So stranski učinki, v glavnem nenevarni, včasih pa tudi nevarni.

Potem so sporočili, da tudi cepljeni prenašajo virus, ki je sicer res morda manj kužen, a vendar. Necepljeni pa, če se izolirajo, se ne okužijo in ne prenašajo virusa. Če se pred srečanjem z drugimi testirajo, so morda bolj varni za druge kot cepljeni, ki se pretirano zanašajo na učinke cepljenja in svojo nekužnost.

Že prej sem pomislil na to, da sta etična zapoved in argumentacija sicer jasni in nedvoumni, a da je praktično upoštevanje te zapovedi lahko zapleteno. Kako izvesti obvezno cepljenje? Naj tiste, ki se nočejo cepiti, na cepilno mesto privleče policija? Moraliziranje je na slabem glasu ne samo zato, ker ljudje neradi ubogajo, ampak zato, ker popolnoma spregleduje psihološko raven problema. Ljudje se bojijo cepit. Ne gre samo za to, da se ne bi hoteli, ker ne marajo oblasti, čeprav je ravno pri nas ta vidik, sovražno razpoloženje do vlade, bil še posebej poudarjen.

Zdaj je piko na i postavil mlajši kolega, psihoterapevt Izidor Gašperlin, v Nedelovi kolumni (23. 12. 21) s povednim naslovom O odgovornih necepljenih in neodgovornih cepljenih. Ne delimo se na cepljene in necepljene ampak na odgovorne in neodgovorne. V nadaljevanju pravi: "Ni treba, da se v vsem strinjamo. Se pa moramo nekako naučiti, kako kljub različnim pogledom priti do enotnega delovanja družbe." To velja pa tudi za politiko zunaj epidemije.

In še zadnja dopolnitev. Ko govorimo o obveznem cepljenju, ne mislimo na prisilno cepljenje. Prisilno cepljenje je tisto, ob katerem pomislimo na prisilno privedbo na cepljenje. Obvezno cepljenje pomeni, da gre za pogoj, brez katerega ni mogoče priti do raznih ugodnosti. Nihče te ne sili, a če nisi cepljen, ne moreš v ... pustimo domišljiji prosto pot.

Vpliv vsebine sporočil na namero po cepljenju

 Pri nas kot tudi drugod po svetu se srečujemo s pojavom, ki mi je bil v začetku težko razumljiv. Ob epidemiji bolezni, ki je že povzročila pri nas več kot pet tisoč žrtev, v svetu pa več kot 5 milijonov, so v rekordnem času ustvarili več vrst cepiva, ki je bilo na voljo že komaj eno leto po začetku pandemije. In vendar se velik del prebivalcev še zdaj noče cepiti, ali pa s cepljenjem oklevajo, ker so do cepiva zadržani. Na tem blogu sem že pisal o možnih vzrokih takega stanja pri nas. Vendar tako ni le pri nas. Ocenjujejo, da je v ZDA petina do tretjina odraslih prebivalcev zadržana do cepljenja. Tako tudi v drugih državah. Oblasti in odgovorni za zdravstvo skušajo na vse načine pripraviti ljudi, da bi se jih vsaj tri četrtine cepilo, kolikor bi bilo po ocenah dovolj, da bi se širjenje virusa ustavilo in bi se zdravstveni sistem razbremenil in življenja rešila. Eden od načinov je tudi premišljeno oblikovanje sporočil javnosti s strani odgovornih.

Skušal bom na kolikor mogoče poljuden način predstaviti eno od študij, ki je raziskovala vpliv vsebine sporočil na namero po cepljenju.

Raziskava je bila izvedena v ZDA julija 2020, štiri mesece po razglasitvi pandemije, ko cepiva še ni bilo na voljo, so pa že objavili, da bo v kratkem. Izvedli so jo kot anketo, natančneje, kot anketni eksperiment. To je ključna omejitev. Namere, ki jih ljudje izražajo v anketah, se ne prenesejo v popolnosti v realno, praktično ravnanje. Vendar pa obstaja določena pozitivna korelacija med namero in dejansko uresničenim dejanjem, zato so tudi take raziskave informativne. Nekateri ljudje, ki so izrazili, da se nameravajo cepiti, se morda potem niso cepili; nekateri, ki so rekli, da se ne nameravajo cepiti, so se pa potem morda cepili. Raziskovalci so postavili tri hipoteze. Oseba bo bolj verjetno izrazila namero po cepljenju, če prejme sporočilo, ki poudarja, da (1) človek osebno tvega, da bo obolel, če se ne cepi; (2) da bo več ljudi v družbi obolelo, če se ne cepi; (3) da bo imel ekonomske stroške, če se ne cepi. Prvo sporočilo torej apelira na skrb za svoje zdravje, drugo na solidarnost in sočutje, tretje pa na ekonomsko škodo zaradi bolezni. Poleg tega je namera po cepljenju domnevno odvisna tudi od vira sporočila (strokovnjak ali nestrokovnjak), od politične pripadnosti oziroma usmerjenosti (demokratska, republikanska, neopredeljen). Pomemben dejavnik je zaupanje v kakovost cepiva, glede na to, da je kazalo, da bo na voljo prej kot v enem letu po izbruhu bolezni, kar je bilo zelo hitro glede na običajno trajanje preizkušanja cepiv. Zato so nekaterim sporočilom dodali zagotovilo, da bo cepivo popolnoma zanesljivo kljub kratkemu roku izdelave, drugim pa tega zagotovila niso dodali, da bi tako preverili vpliv takega zagotovila.

Besedilo, ki so ga prejeli anketiranci, je imelo uvod, v katerem je bilo povedano, da se cepivo pripravlja, da bo na voljo spomladi 2021; da vsebuje oslabljene viruse in da je zelo majhno tveganje, da bi zdrav človek resneje zbolel zaradi cepljenja. Nekaterim sporočilom so nato dodali zagotovilo, da se kljub kratkemu času, v katerem je razvito, preizkuša po strogih standardnih postopkih in da bodo stranske učinke spremljali nekaj mesecev. Nekaterim sporočilom pa tega zagotovila o strogem testiranju niso dodali. Temu je sledilo besedilo z vsebino, katere učinkovitost so preverjali. Skupini, pri kateri so apelirali na osebno zdravstveno tveganje, so poslali naslednje sporočilo (skrajšan prevod):

"Ali morda premišljate, da se ne bi šli cepit? S tem bi ogrozili svoje zdravje. Doktor Tainta (resnično ime je drugačno) iz univerzitetne bolnišnice v Texasu pravi: 'Cepivo za covid-19 še ni na voljo. Ko pa bo, bi se moral vsakdo, ki mu zdravstveno stanje dopušča, cepiti. Kot virolog se ukvarjam z nalezljivimi boleznimi. V našem strokovnem časopisu Virologija poročajo, da imajo ljudje, ki se ne cepijo, povišano tveganje za resne komplikacije, če zbolijo za covid-19. Američan, ki se ne bo cepil, bo imel trikrat višje tveganje za hospitalizacijo (npr. pljučnica, odpoved ledvic) in petkrat višjo verjetnost, da umre. Če se hočemo zaščititi, se moramo cepiti. Zato pozivam vse Američane, naj se cepijo takoj, ko bo cepivo na voljo. Če ne veste, ali se lahko cepite zaradi svojega zdravstvenega stanja, se čimprej posvetujte s svojim zdravnikom.' Zdaj pa vas prosimo, da spodaj označite, kako verjetno se nameravate cepiti: zelo verjetno - verjetno - malo verjetno - zelo malo verjetno."

Vprašalnike so preko neke agencije, ki izvaja take ankete, poslali 10 024 osebam reprezentativno izbranega kvotnega vzroca Američanov. Pri določanju kvot so upoštevali starost, spol, raso, izobrazbo, dohodek in regijo. Odzvalo se je 70% naslovnikov, končni N= 7064. Vzorec so razdelili na 12 skupin, katerih vsaki so poslali svojsko kombinacijo spremenljivk, na primer: 1. z uvodnim zagotovilom o strogem testiranju cepiv; v imenu strokovnjaka, ki apelira na osebno zaščito pred covid-19; 2. brez uvodnega zagotovila, v imenu sodržavljana-nestrokovnjaka, z apelom na solidarnost. Itd. 13. skupina je bila kontrolna. Tej so poslali neko nevtralno besedilo z vprašanjem, ali se nameravajo cepiti.

Ugotovitve. Med tistimi anketiranci, ki so dobili sporočila, ki poudarjajo osebno tveganje in kolektivne posledice cepljenja oziroma necepljenja, je bilo več oseb, ki se bodo bolj verjetno cepile, in sicer ne glede na to, ali je kot vir priporočila naveden strokovnjaka ali sodržavljan-laik, in ne glede na to, ali je bilo v uvodu podano zagotovilo o strogem preverjanju cepiv. Natančneje, skupine so se glede na verjetnost, da se bodo osebe cepile, razvrstile takole:

1. brez zagotovila o strogem preverjanju cepiv x strokovnjak x osebno tveganje
2. brez zagotovila x laik x osebno tveganje
3. brez zagotovila x laik x kolektivne posledice
4. zagotovilo x laik x kolektivne posledice
5. zagotovilo x laik x osebno tveganje

Itd.

Najmanj oseb je obkrožilo, da se bodo zelo verjetno cepili, v skupinah, ki so dobile sporočilo z apelom na ekonomsko škodo, ki bi jo lahko utrpeli, če se ne cepijo - ne glede na vir sporočila in zagotovilo o zanesljivosti cepiv.

Velja torej, da je najbolj učinkovit apel na osebno zaščito, pa tudi apel na kolektivno zaščito.

Toda razlike s kontrolno skupino so majhne. V kontrolni skupini je 39% oseb odgovorilo, da se nameravajo cepiti, v 1. eksperimentalni pa 45%. V skupini s kombinacijo "zagotovilo o zanesljivosti cepiva x strokovni vir x apel na osebno zaščito" je bilo le 5% več oseb, ki so označile, da se bodo zelo verjetno cepile, kot v kontrolni skupini.

To v splošnem pomeni, da vir sporočila o potrebi po cepljenju in njegova fomulacija nista prav zelo pomembna. Ljudje se za cepljenje ali proti njemu odločajo pretežno zaradi drugih dejavnikov.

Vir:

Matt Motta, Steven Sylvester, Timothy Callaghan, Kristin Lunz-Trujillo, Encouraging COVID-19 Vaccine Uptake Through Effective Health Communication. Front. Polit. Sci., 28 January 2021 | https://doi.org/10.3389/fpos.2021.630133

PROTICEPILSKA VERA

Proticepilstvo je vera. Kako, v kakšnem smislu?

Moj sosed je katoličan. Je popolnoma normalnen človek, duševno zdrav, razumen, visokoizobražen, v vsakem pogledu popolnoma prilagojen in konstruktiven državljan. Veruje v Boga in hodi v cerkev. Kot ateist mislim, da (tradicionalno pojmovanega) Boga ni. Moj sosed misli, da Bog je. Rečeš: Boga pojmujete kot osebo, z njim se pogovarjate. Kje je? Odgovori: Povsod. - Čakajte: če je oseba, ne more biti hkrati povsod. - Bog ni materialna oseba, je duhovna oseba. - Kaj to pomeni? Kakšna oseba je to, duhovna? - Pač ni materialna. Je pa vseeno. - Kako veste, da je? - Po učinkih, ki jih povzroča. - Kakšnih? - Vsakršnih. Na primer: bil sem hudo bolan in sem ozdravel, ker sem se priporočil Bogu. - Zdravniki so vas pozdravili. - Ja, tudi zdravniki. A bili bi nemočni, če ne bi tako hotel Bog. - Vam res ne pridem do konca.

Na obrazniku (fejsbuku) sem imel pogovor s svojo nekdanjo odlično študentko, inteligentno, zrelo žensko, ki opravlja odgovorno delo. Ona se ne namerava cepiti. Misli, da je cepljenje škodljivo in da je ves halo okoli epidemije prevara farmacevtske industrije in Njih, ki nam hočejo škoditi. Njen profil je poln linkov do besedil in videov, ki podpirajo njeno stališče. Objavlja jih, da bi nas prosvetlila, spravila na pravo pot.

Pogovor sva začela potem, ko je objavila grafikon, ki kaže porast okužb v Izraelu, kjer je baje prebivalstvo 90 odstotno precepljeno (v resnici 80%). Vedeti moramo naslednje: nihče ne trdi, da se cepljeni ne morejo okužiti, pač pa, da jih je med njimi manj, ki zbolijo, in še manj, ki umrejo. Ampak v Izraelu je okužb veliko in naraščajo, čeprav so ljudje cepljeni. Če bi bili vsi ljudje cepljeni, bi bili vsi okuženi cepljeni (Simpsonov paradoks); ne pa, seveda, vsi cepljeni okuženi. Če primerjamo okužbe med necepljenimi, ugotovimo, da je med njimi trikrat višji delež hospitaliziranih kot med cepljenimi (Washingtom Post). Tega ji ne razlagam.

Napišem ji: zame je pri nas relevanten odstotek cepljenih med obolelimi v bolnici in na intenzivni negi. Trenutno je med obojimi manj cepljenih kot necepljenih. Ko bo delež cepljenih v bolnici enak deležu necepljenih, bom verjel, da je cepljenje odveč.

Ona: Predlagajte, da odgovorni vzpostavijo to statistiko, korektno in strokovno in ne s prikrivanjem pod krinko pridruženih bolezni, ki se »pojavljajo«, enkrat so vzrok, drugič ne, oz. statistično pomemben dejavnik za nastanek in spremljanje pojava… (še več tega - ne berem)

Jaz: To statistiko lahko vsak dan slišite na RTV in berete v časopisih.

Ona mi pošlje link do videa, ki prikazuje britansko TV-voditeljico, ki je umrla zaradi strdka po cepljenju z astrazeneco. ...tole je več od vsake za lase privlečene statistike. Žalostno, res žalostno.😢 (Mislim si: ena na več milijonov.)

Jaz: Seveda je žalostno, a med cepljenimi je še vedno manj bolnikov kot med necepljenimi.

Ona: To preprosto ne drži. Uradno je predstavljeno sicer tako kot zagovornikom cepljenja ustreza, praksa pa kaže drugače, žal. Laži, vključno s statistiko, pa vsak dan bolj silijo na dan. Resnice ni in ne bo mogoče ustaviti. Ostanite zdravi!

Ona torej misli takole: Dejstva, ki jih poznam, kažejo, da cepljenje ni učinkovito. Oni (oblasti itd.) lažejo, ljudje jim pa nasedajo. Verjame, da bo prevladalo njeno stališče, ki ga ima za resnico. Dejansko pa 'dejstva' izbira, ali jih pa napačno interpretira.

To je bolno, bi rekli. Ne, ona je duševno zdrava. Ona pač verjame, da je vse skupaj Njihova potegavščina. Veruje, da Oni obstajajo in nam škodijo v svojo korist. Dokazov je polno. Oni so si izmislili virus. Farmacevtska industrija lepo služi s cepivi. Ljudje kljub temu umirajo, s tem se zmanjšuje populacija na Zemlji. Komu to koristi? Njim. To je Njihov končni namen.

Pri proticepilcih ne gre za individualno psihopatologijo, ampak za socialno patologijo.

Kako je mogoče, da je ta patologija nastala in da se širi. Imam hipotezo, ki ni prijetna. V Titovi diktaturi kaj takega ne bi bilo mogoče. Nobene tovrstne histerije nismo doživeli. V starem režimu so nam poleg vere v Boga postregli z novo vero: v Tita in lepšo bodočnost. Postavili so nas v vrsto in cepili proti črnim kozam. Tiste, ki bi izražali dvom v bolezen in cepivo, bi spravili izpred oči javnosti, če bi bili.

Proticepilska vera je nadomestek neke druge vere; ne nujno vere v Boga ampak vere v Nekaj. Je neke vrste malikovanje, vera v Zlatega teleta, ali bolje: v nasprotje zlatega teleta. Verujejo v obstoj Njih, poosebljenega Pohlepa na eni strani (Satana) in v Resnico (Boga), ki se bo nazadnje le izkazala in nas vse odrešila. Odrešila česa? Tega, da smo lutke v rokah Manipulatorjev. E, tu smo.

V sedemdesetih letih sem se veliko ukvarjal s skupinskodinamičnim usposabljanjem, tako imenovanimi senzitivnostnimi treningi. Na takem treningu se skupina nekako do 15 oseb odstrani za nekaj dni v odmaknjen prostor, se posede okrog mize in začne pogovarjati. Pravzaprav ne takoj. Skupino vodi trener, profesor, svetovalec, formalni vodja. Njegov (skriti) namen je, da bo pomagal vzbuditi proces ustvarjanja skupinske strukture in dinamike, ki bi jo udeleženci sproti reflektirali in se tako na svoji koži učili, kako delujejo skupine. Tega udeležencem ne pove. Sede z njimi za mizo in molči. Molči, ker čaka, da se bo kdo oglasil in da se bo skupina začela razvijati BREZ njegovega posredovanja, naravno, sama od sebe. Člani ga pogledujejo, kdaj bo kot vodja začel srečanje in kaj rekel. Čakajo. On molči, jih gleda in z mimiko, ki izraža pričakovanje, skuša spodbuditi koga, ki ima besedo na koncu jezika. Po dolgem mučnem molku, ko z vodjo ni nič, se kdo oglasi: "Kaj je zdaj to, a bomo kar tiho?" Ali pa: "To je brez veze, a sem zato tukaj, da bom gledal u luft!" In podobno. Potem se oglasi drugi in nekako se razvije pogovor. V pogovoru si včasih zastavijo vprašanje, zakaj "stari" molči; kaj hoče s tem. Včasih pa si to vprašanje zastavijo šele v odmoru, šepetaje, ali pa takrat, ko se "stari" za nekaj časa (namenoma) odstrani iz skupine. Takrat izbruhne pogovor o tem, kaj se dogaja, kaj hoče "stari". Takrat se pojavijo fantazije o manipulaciji. Resnici na ljubo, nekaj manipulacije je prisotne. Vodja ne izda svojega namena vzbuditi skupinski proces, ampak s tem, da umolkne, "zmanipulira" člane, da začnejo s pogovorom. Skupinski čas ni namenjen njegovemu predavanju ampak temu, da se razvije pogovor med člani in začnejo oblikovati skupinski odnosi. (Celoten postopek posnema začetek psihoanalitske seanse prostega asociiranja. Psihoanalitik spodbudi klienta k pripovedovanju, on pa molči.)

Ko ni vodje, ko ni pravega vodje, ko so ljudje prepuščeni sami sebi, v nekem smislu zapuščeni, prepuščeni svoji svobodi (Fromm), se odpre prostor za fantazije o manipulaciji. V teh fantazijah si ljudje omislijo manjkajočega vodjo, čeprav Satana. Boj proti njemu osmisli njihovo bivanje. ON (formalni vodja) preizkuša našo "toleranco do molka", hoče videti, kdo je bolj agresiven, kdo GA bo prvi napadel ipd. V prvi fazi izraža skupina odvisnost od vodje in razočaranje nad njegovim "odstopom".

Včasih se pri skupinsko dinamičnem usposabljanju skupina zbere okrog novega neformalnega vodje in zafunkcionira v odprto, delovno, konstruktivno skupino. Včasih povede skupino uporniški vodja ("največji pretepač") in skupina, zbrana okrog njega, uporabi svojo svobodo za upor proti formalnemu vodji in ustanovi, v kateri se trening dogaja. "Kdo se je to spomnil; a zato hodimo v šolo oziroma plačujemo?" Včasih se v takem primeru skupina razcepi na "upornike" in pridne "konformiste" (če uporabim izraze z vidika upornikov). Pride do konflikta."Konformisti", ki ne protestirajo proti "vodstvu", "upravi", ampak slutijo, da imajo svobodo, da se sami organizirajo, skušajo to dopovedati "upornikom". "On očitno ne bo predaval o skupinski dinamiki, ampak nas prepušča nam samim, da bi bili skupina." V učni situaciji se konflikt običajno konstruktivno razreši, ker formalni vodja vodi proces refleksije, ki ji je namenjen vsak dan določen čas, in v kateri tudi "uporniki" pridejo do uvida, da ima skupina svobodo, da se sama organizira in dela nekaj, kar jim bo koristilo. Na primer: domenijo se, da bo vsakdo povedal kaj o sebi, svojem življenju, doživljanju študija, strokovnih zagatah ipd. V mnogih primerih se ustvari tako zaupno in delovno vzdušje, da skupina res prispeva spoznanja, ki koristijo vsem, in da se člani razidejo kot prijatelji.

Bralec je verjetno že sproti ugotavljal analogije z družbeno situacijo pri nas. Teh analogij ne gre prenapenjati, naj služijo zgolj kot hevristično pomagalo. Družba ni skupina, tudi ne množica skupin, ima svoje institucije. Hotel sem povedati, da se fantazije o manipuliranosti pojavijo, če v realni situaciji ni pravega vodstva (ne vodje!); če je na mestu urejevalne instance praznina, obojestransko nezaupanje. V družbi so ljudje prepuščeni samim sebi v obdobjih anomije, brezvladja, brezzakonja. To praznino zapolnijo fantazije o skrivnih vodjih, ki mešajo karte. To je družben pojav, ne individualen, socialnopsihološki ne individualno psihološki.

Pri nas imamo v ozadju - zgolj kot podobo - zgodovinskega vodjo, Milana Kučana, ki je speljal miren prehod iz starega režima v novega. Poleg tega imamo vodjo, ki kot posameznik nima večinske podpore, in njegove pristaše, ki so v manjšini. To so uporniki proti "kontinuiteti", to je, proti temu, kar pojmujejo kot ostanke prejšnjega režima, ki niso izmišljotina. Na nasprotni strani so "protestniki" proti temu vodji, ki imajo večjo ali manjšo oporo v levem bloku. Konstruktivnim naporom vlade ("pretepača") ne verjamejo in nočejo, da bi ti napori uspeli, ker bi utrdili položaj njihovega nasprotnika. Protestirajo proti vsem, ki niso z njimi, tudi proti predsedniku republike, češ da podpira "fašističnega vodjo". Delujejo po načelu: kdor ni z nami, je proti nam. Sredinske sile, ki so zaiteresirane za konstruktiven razvoj, nimajo in ne vidijo človeka, ki bi mu nedeljeno zaupale vodstvo. Predsednik republike deluje kot zunanji, formalni vodja, ki ga večina (glej ankete) sprejema kot legitimnega, ki skupaj s sodstvom (US) zagotavlja okvir tej dinamiki in dopušča refleksijo, ki jo izvaja del medijev. Celotna situacija je taka, da jo lahko del populacije dojema kot anomično, se pa, objektivno gledano, še vedno giblje v okvirih zakonitosti in ustavnosti.

Vrnimo se k proticepilcem. Hud afront proti vladi sredi vzpona epidemije je marsikdo lahko dojel kot pravico do manifestiranja česar koli in protestiranja proti čemur koli in kadar koli in kjer koli. Ljudje, ki bolj mislijo na to, komu ali čemu bi se uprli, kot kako bi uredili svoje osebno in skupnostno življenje, se bodo uprli - če ne proti resnični figuri, pa proti izmišljeni. Beg od svobode - v imenu svobode.

ZLOČIN ALI ZAVAJANJE?

Ostra sodba gospoda Janeza Markeša (Nekaj, kar meji na zločin, Delo SP, 16. 1. 21) se nanaša na število umrlih za covidom-19 v domovih za stare. Piše, da je Slovenija »v absolutnem vrhu držav z najvišjim odstotkom umrlih v domu za ostarele«, kjer naj bi bila smrtnost za covidom-19 58-odstotna. Kako se to sklada z naslednjo njegovo trditvijo, da je »zaradi covida-19 v domovih umrl vsak deseti oskrbovanec domov za ostarele«?  Številka 58 pomeni odstotek umrlih stanovalcev domov od vseh umrlih prebivalcev, ne smrtnost kot odstotek umrlih od vseh stanovalcev domov; ta je manj kot 10-odstotna. Smrtnost med stanovalci domov tudi ne pomeni, da so bile to smrti znotraj domov. Iz domov so namreč huje obolele stanovalce prepeljali v bolnišnice. Med vsemi umrlimi stanovalci domov, jih je nekaj več kot polovica (okrog 54 odstotkov) umrlo v domovih, ostali pa v bolnišnicah.

»Toda po svetu se smrtnost giblje nekje med 30 in 40 odstotki, v ZDA so celo 'le' pri 25 odstotkih«, piše. Delež umrlih stanovalcev domov od vseh umrlih je odvisen od deleža starih v populaciji in deleža starih v domovih; če jih je več v domovih, jih bo tudi več med mrtvimi. V ZDA je 13 odstotkov starih nad 65 (0,3 odstotka v domovih), pri nas 20 (1 odstotek v domovih). Tam, kjer imajo negovalne bolnišnice, v domovih starih ni stanovalcev, ki sodijo v negovalno bolnišnico. To so nekateri razlogi, da je drugod manjši delež umrlih stanovalcev domov med vsemi umrlimi. Kljub temu, da ni raziskal, kaj navedene številke pomenijo, je pisec razliko v primerjavi z drugimi kar razglasil za merilo neuspešnosti vlade.

Markeš trdi, da »okužene rezidente pristojni niso prepeljali v bolnišnice … «. Okuženih niso mogli nikamor prepeljati, obolele so pa prepeljali v bolnišnice umret. Ker nisem zdravnik, ne morem ocenjevati premeščanja stanovalcev domov v bolnišnice. Gre za občutljivo ravnotežje pri porazdelitvi bremena oskrbe obolelih za covidom-19 med bolnišnice in domove ob pomanjkanju negovalnih bolnišnic in drugih kapacitet. Bolnišnic ne gre preobremeniti, če želimo ohraniti kakovostno oskrbo obolelih za covidom-19 in tudi vseh »ostalih« bolnikov. Domov ne gre brez izdatne pomoči in prilagoditev spremeniti v negovalne bolnišnice in zagotoviti izolacijo okuženih. Javno znano je, da nekateri okuženi niso zboleli, da je velik delež obolelih imel blažje znake in so ozdraveli v domovih. Naj bi vse te prepeljali v bolnišnice, da bi zadostili zakonu, ne da bi prejšnje vlade ustvarile pogoje za to?

Dalje: »Omalovaževali so Kebrov predlog, naj se v domovih opravi triaža stanovalcev…«. V domovih se je opravila triaža in velik del obolelih stanovalcev so premestili v bolnišnice, kjer so nekateri ozdraveli, veliko jih je umrlo. Kot laik se sprašujem, kakšen smisel ima prevažanje v bolnišnice tistih stanovalcev, ki se jim izteka življenje in ki sami ne izrazijo želje po prevozu v bolnišnico. Tako prevažanje je nespoštljivo in nesmiselno.  Dr. Keber (po Markešu) navaja ugotovitev nekih raziskav, da so »enako stari ljudje, ki so živeli doma, umirali petnajstkrat manj kot stanovalci domov«, kar naj bi utemeljevalo zahtevo po prevažanju starih iz domov v bolnišnice. Odločitev človeka za dom je povezana s slabšim zdravstvenim stanjem in slabšo funkcionalno sposobnostjo v primerjavi z zunanjo populacijo starih, ki je še bolj čila in funkcionalno sposobna, zato razlika v obolevnosti in umrljivosti.

V domovih obstaja zdravstvena dokumentacija. Preverite razloge, zaradi katerih so se v vsakem posameznem primeru zdravniki odločili, da človeka ne premestijo v bolnišnico. Potem prijavite to organom pregona. Pavšalno obtoževanje z zagnano napačnim razlaganjem podatkov služi samo političnemu obračunavanju. Teh občutljivih vprašanj ne gre reševati z zaukazanim prevažanjem bolnikov v deželo Nije in s politično pristranskimi nedomišljenimi novinarskimi prispevki. 

Opomba: Ta zapis je bil 17. 1. 21 poslan uredništvu Dela v objavo v PP29 in ni bil objavljen. 

ZAKAJ NEKATERI NE UPOŠTEVAJO EPIDEMIOLOŠKIH PRIPOROČIL

 

V odnosu do epidemioloških ukrepov, ki jih priporoči ali zapove vlada na predlog strokovne skupine epidemiologov in infektologov, se ljudje delimo na tiste, ki ta priporočila kolikor mogoče upoštevamo in tiste, ki jih ne. "Kolikor mogoče" pomeni, da jih načelno sprejemamo, a smo pri tem eni bolj dosledni, drugi pa bolj malomarni. Na drugi strani so tisti, ki priporočila zavračajo. V splošnem po nekaterih raziskavah (glej vir) ljudje ne upoštevajo epidemioloških priporočil iz številnih razlogov, ki pa se združujejo v štiri skupine. Te skupine razlogov so: potlačevanje, oporekanje, važenje in vdanost v usodo. Pri potlačevanju (supresiji) ali zanikanju človek zazna pretečo zdravstveno grožnjo, vendar potlači ali zanika neprijetne občutke strahu in tesnobe in z njimi povezane misli. Reče si: "Bolje, da na to ne mislim". Sem sodi pasivno zanikanje nevarnosti, ko si rečemo: "Saj ni tako hudo","Bo že prešlo" ali "Tega ni, to je izmišljotina".  Drugi razlog nespoštovanja priporočil je aktivno oporekanje in izpodbijanje utemeljenosti ukrepov (protest) in/ali verodostojnosti vira teh ukrepov, priporočil in njihovih utemeljitev. S tem imamo v obilni meri opraviti pri nas, o čemer več v nadaljevanju. Tretji razlog je važenje. Nekateri ljudje se vedejo tako, kot da jim virus ne more do živega in to tudi razglašajo, ali pa trmasto vztrajajo pri svojem nespremenjenem življenjskem slogu. Ni je na svetu sile, ki bi jih lahko odvrnila od tega, da bi zavili v bar in nazdravili s kompanjonom; ni sile, ki bi jih pripravila do tega, da bi si nadeli masko na obraz in se smešili pred svetom in samim seboj. Četrti razlog je vdanost v usodo (fatalizem). Ti ljudje se zavedajo nevarnosti, vendar mislijo, da se ji ni mogoče upreti. Noben ukrep ni stoodstotno uspešen, zato se je bolje zanesti na božjo milost, ali pa se kar tako prepustiti temu, kar nam je namenila usoda.

Pri nas se gotovo pojavljajo vsi ti razlogi za zavračanje preventivnih priporočil, so pa zaradi posebne družbene situacije nekateri bolj poudarjeni. Razloge za to bi lahko razdelili na tiste, ki izvirajo bolj iz narave okužb in družbene situacije in tiste, ki izvirajo bolj iz psiholoških posebnosti posameznikov. Ti razlogi so: selektivna narava bolezni, vpliv skupine, nezaupanje v vlado, narcisizem, slepo uporništvo in asocialnost. 

1. Selektivna obolevnost. Novo virusno obolenje se iz do sedaj neznanih razlogov ne pojavlja z enako verjetnostjo v vseh slojih prebivalstva: bolj ogroženi so (v svetu in zdaj tudi pri nas) starejši moški, manj ogroženi so mlajši in ženske. Naravna reakcija na tako naravo bolezni je, da se - v prvem koraku - manj ogroženi manj varujejo. Po apelu na empatijo in solidarnost se je tako stanje popravilo. Ljudje so se zavedli, da od njihovega ravnanja ni odvisno samo njihovo zdravje ampak tudi zdravje njihovih bližnjih in drugih ljudi. Navajanje statistike, ki kaže zmanjšanje števila okuženih pri nošenju maske, je primeren ukrep. Geslo: "Z nošenjem maske ne varujem samo sebe ampak predvsem tebe", je učinkovito. Kljub temu ne more preprečiti vseh situacij prenašanja okužbe. 

2. Vpliv skupine. Pri mladih manjša ogroženost, predvsem pa skupinski zgled in pritisk delujeta proti epidemiološkim priporočilom. V obdobju mladostništva postanejo vrstniki najpomembnejša referenčna skupina in skupinska druženja naravna potreba. Dovolj je, da se v mladostniški skupini en sam pomemben član začne junačiti, češ da mu virus ne more do živega, pa mu sledijo drugi in se začne stigmatizacija "rev" in "pridnih ovčk", ki bi sicer nosile maske. K tem "naravnim" razlogom opuščanja zaščitnih ukrepov sodijo počitniška sproščenost, selitev v "varna" območja, mobilnost in drugi položaji, ko podcenjujemo nevarnost. 

3. Nezaupanje v namene vlade.  Pri nas se je virusna bolezen pojavila v družbeno-politično nesrečnem trenutku nenadne menjave vlade. Čeprav sta v vladno koalicijo stopili tudi stranki, ki sta sodelovali v prejšnji koaliciji, to ni ustavilo vehementnega nasprotovanja novi vladi in predvsem premierju. Prišlo je do politizacije zdravstveno epidemioloških ukrepov. Širiti so se začele teorije zarote. Vlada ali pa stranka SDS naj bi skušala uveljaviti diktaturo. Z vsiljevanjem epidemioloških ukrepov naj bi ljudi navajala na ubogljivost, jih spreminjala v "ovce". Za zaslonom ukrepov proti epidemiji naj bi prevzemala oblast v vseh družbenih podsistemih. Erodirala naj bi pristojnosti drugih stebrov oblasti. Njena politika naj bi se zgledovala po politiki tistih vzhodnoevropskih držav, ki so že napredovale pri erodiranju ustavnih načel in svoboščin in s katerimi vlada paktira. Zamenjava kompetentnih strokovnjakov NIJZ z vladi bolj všečnimi, a po mnenju nasprotnikov ukrepov, a ne samo njih, manj kompetentnimi, je vzbudila še nezaupanje do stroke, češ da je pristranska in manipulirana. Šele postopoma se je med ljudmi kolikor toliko uveljavilo razlikovanje med vlado in njenimi kontestiranimi političnimi in administrativnimi ukrepi na eni strani in epidemiološkimi priporočili zdravniške svetovalne skupine na drugi.

Poleg teh razlogov za nespoštovanje epidemioloških ukrepov, razlogov, ki izvirajo iz narave bolezni in družbene situacije, se pojavljajo tudi stališča, ki so motivirana z osebnostno nezrelostjo ali patologijo.

4. Narcisizem je eden teh razlogov. Človek z narcisističnimi potezami težko prenese, da je kdo drug, ne on, v središču družbene pozornosti, ko je govora o pomembnih rečeh. Nenadoma so se - z vidika takega človeka - na televiziji pojavili kot strokovnjaki neki tipi, sicer zdravniki, njega pa so spregledali in mu odvzeli prvenstvo in pozornost. A z nezgrešljivim občutkom za to, kako si pridobiti pozornost, razglasi, da se vsi ti kvazi-strokovnjaki motijo in da ima prav on, ki se pri tem opira na presoje večjih ekspertov, ki pa so krivično zapostavljeni, ker ogrožajo uradno medicino, zdravniški in lekarniški ceh. Sem sodijo tudi zdravniki, ki se čutijo iz kakršnega koli razloga spregledane, neupoštevane, zapostavljene, zavrnjene. Dejstvo je, da se je z demokratizacijo in liberalizacijo življenja po 2. svetovni vojni, z razpadom totalitarnih in avtoritarnih sistemov, v vseh razvitih deželah začel proces razkrajanja brezprizivnega in nekritičnega spoštovanja vsakršnih, tudi strokovnih in znanstvenih avtoritet, večstranski proces, ki ga tu ne moremo podrobneje razčlenjevati, ki pa spodjeta tudi upravičene avtoritete, ki temeljijo na znanju in etičnem ravnanju. Narcistični teater privlači ljudi, ki delijo ta sentiment "enakopravnosti" in enake veljave vseh mnenj, utemeljenih in etičnih na eni strani in neutemeljenih in sebičnih na drugi, kot so proticepilci, samozvani zdravilci, alopati ipd. Žal tudi zdravniki niso imuni pred novodobnim vraževerjem in lažno znanostjo.

5. Slepo uporništvo. Opazno je bilo "uporniško" vedenje nekaterih nasprotnikov epidemioloških ukrepov, vedenje, ki ga psihologi imenujejo protiodvisnostno (kontradependentno). Slepo (samodejno) uporniško se vede človek, ki se nekritično in nepremišljeno upira vsaki avtoriteti, vsakemu nadrejenemu, ali komurkoli, ki mu "soli pamet". To vedenje je na površini nasprotno slepo pokornemu, odvisnostnemu vedenju, od tod njegov naziv. Skupno obema pa je, da sta obe vedenji dejansko odvisni od potez tistega, ki ga tak človek dojema kot avtoriteto. Eden uboga vse, kar mu veli avtoriteta, drugi se vsaki reči upre, nobeden od njiju pa ne ravna kot avtonomna osebnost po svojem premisleku, po svoji pameti in srcu, neodvisno od avtoritete. Pogosto so korenine takega odvisnega vedenja v družini, v neprimernem avtokratskem odnosu očeta do otrok ali druge vrste zlorabah, kar nato v šoli pogojuje težave z učitelji in preide v vzorec, ki se v življenju ponavlja v odnosu do drugih avtoritet. Vlada je vsekakor priročen objekt za uporniške izbruhe, upravičene in neupravičene. 

Pri tovrstnih upornikih je zanimiva ambivalentnost, ki razkriva otročjo naravo njihove upornosti. Po eni strani zavračajo vse vladne ukrepe, po drugi strani pa vladi očitajo, da spreminja svoja navodila, da ne zna jasno povedati, kolikšna naj bo varna distanca: ali 1 m ali 1,5 m, ali 2 m, ali morda več ali manj. Po njihovem bi morala to jasno določiti; potem bomo ubogali. Kot da nimajo svoje pameti, da bi presodili in se sami, brez vladine decimalne vejice, odgovorno obnašali trenutni situaciji primerno. Da ne bo nesporazuma: razumen upor proti nerazumnim ukrepom je upravičen, a ta se običajno ne dogaja s kričanjem, izzivanjem in razbijanjem. V demokratični družbi je obilo možnosti za argumentirano nasprotovanje.

6. Asocialnost, psihopatija. Določen del prebivalstva, sam po sebi ne prav številen, lahko pa pritegne množico, so asocialni in psihopatski ljudje, neobčutljivi za trpljenje drugih, med njimi so nasilneži, manipulatorji ali hladni računarji. Med odzivi na prvi val okužb smo zasledili tudi mnenja, da je virus s svojo selektivnostjo pravzaprav dobrodošel, ker bo rešil problem skrbi za stare. Žal kaže, da pri tem ne gre samo za osebnostni defekt nekaterih ampak za družbeno strukturirano držo, ki jo podpirajo mnogi. Ta se je pokazala npr. v švedskem odzivu na epidemijo; lahko jo spremljamo v odzivih predsednika Trumpa. Ne "življenja so prva", ampak "ekonomija je prva". 

Vsi ti razlogi za neupoštevanje preprostih epidemioloških priporočil prispevajo k širjenju epidemije.

Viri:

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2020/03/izolacija-in-svoboda.html

James Price Dillard, Eric Meczkowski, and Chun Yang. Defensive Reactions to Threatening Health Messages: Alternative Structures and Next Questions. International Journal of Communication 12(2018). 

Opazil sem, da Blogger ne objavlja več komentarjev razvidno pod člankom, ampak na posebnem obrazcu, ki se odpre, če kliknete na besedo "komentar". To je zelo neprikladno, zato sem do zdaj edini komentar prekopiral sem, Bloggerju pa sporočam, naj to neprijaznost do uporabnikov odpravi.

 zdenko pravi ...

Zelo se strinjam z vasim razmisljanjem. Se posebej pa je zaskrbljujoce razumevanje demokracije
kot dovoljenje za nekriticno pljuvanje "vsi po vseh" in se posebej po strokovnih institucijah.

STAROST IN MODROST

Stari naj bi bili modri. Ali ta stereotip velja? Kaj kažejo raziskave in statistika, ne vem. Opisal bom, kako sam doživljam stanja in procese, ki imajo morda kaj opraviti z modrostjo. Kaj je pravzaprav modrost? Da ni isto kot inteligentnost, sem spoznal že zgodaj. Ni treba, da bi bil brihten, da bi bil moder. Seveda je dobro, če si oboje. Ker ne morem iz svoje kože raziskovalca-metodologa, naj ta odnos izrazim v spodnji preglednici.

==============================

                                                MODER                    INTELIGENTEN

 ---------------------------------------------------

                                                                                   DA                  NE                                               

                                                DA                                1                     2

                                                NE                                3                     4

==============================

1 - ljudje, ki so modri in inteligentni

2 - ljudje, ki so modri pa ne ravno inteligentni

3 - ljudje, ki niso modri, a so inteligentni

4 - ljudje, ki niso ne modri ne inteligentni.

Ta klasifikacija ali tipologija seveda zelo poenostavlja odnose, saj ne upošteva količinskih razlik. Človek je lahko bolj ali manj inteligenten, bolj ali manj moder, ne zgolj inteligenten ali neinteligenten. 

V čem je pravzaprav razlika med modrostjo in inteligentnostjo. Inteligentnost je brihtnost; sposobnost znajdenja v novi situaciji, nevajeni, nenaučeni. Je sposobnost reševati miselne probleme, ne samo šolske, matematične in druge, tudi iznajdljivost pri rokovanju z napravami, orodji sodi k inteligentnosti. Inteligenten človek se lahko uči, hitro dojema, je iznajdljiv. Je tudi preračunljiv. To je lahko dobra lastnost, strateško mišljenje; lahko pa je tudi značajska hiba kot pretirana sebična preračunljivost. Inteligentnost znajo psihologi danes že kar dobro "izmeriti" s svojimi testi.

Modrost pa... Kaj je to pravzaprav? Filozof (zgledujem se po Tinetu Hribarju) razlikuje tri ravni mišljenja ali miselne dejavnosti: duha, um in razum. Med njimi je hierarhija:

DUH (SPIRITUS, GEIST, SPIRIT, SPIRITO)

UM (MENS, VERNUNFT, MIND, MENTE)

RAZUM (RATIO, VERSTAND, REASON, RAGIONE) 

Človeški duh bi najlažje opredelili kot človekovo zavest o celoti njegovega položaja v prostoru in času; položaja v svetu, družbi in naravi, in položaja v času. Zavest o tem, da sem hkrati združen z drugimi ljudmi in ločen od njih kot posameznik; zavest o tem, da sem del narave in ločen od nje; zavest o tem, da sem se rodil in da bom umrl in da moram iz svojega življenja nekaj narediti. Kaj je to, odkrivam vse življenje. Druga beseda za duha bi bila eksistencialna zavest. Ta zavest se rodi v človeku samem in je njegova lastna, avtohtona, samolastna, enkratna. Lahko bi tudi rekli, da ne gre toliko za mišljenje kot za počutje, držo, zavedanje.

Um je tisti del nas, ki razmišlja. spekulativno razmišlja. Lahko bi mu rekli naš notranji filozof. Na to instanco je mislil Kant, ko je napisal Kritiko čistega uma, Kritiko praktičnega uma. Napisal je kritiko, razmišljanje o tem, kako razmišlja naš um, kakšna vprašanja si lahko zastavi in kakšnih ne in kje so njegove meje. Moj profesor filozofije je dejal: vsak človek si zastavlja filozofska vprašanja, a vsak ne odgovarja nanja filozofsko. To umovanje, predvsem če je filozofsko, je um.

Razum, ratio, je praktično preračunavanje o vsakdanjih človekovih potrebah. Kakšna je bolezen, ki nas je prizadela; kako jo obvladati; kaj pomaga in kaj ne. Razum je samopašen; vse ga zanima, poganja znanosti in tehniko. Loteva se vsega, čeprav bi se ne smel. Hladen razum je vodil zločinskega zdravnika, da je delal poskuse na živih taboriščnikih. Prav ta primer nas opozarja, da razumu ne smemo pustiti, da bi vodil igro. Podrejati se mora umu, etičnemu premisleku. ki ga samega vodi duh, to je zavest, da smo vsi umrljivi in da je življenje najvišja vrednota.

Moder je človek, ki združuje duha, um in razum.

Prav danes je moj kolega, psiholog Zoran Pavlović, na fejsbuku pripel naslednjo sliko, ki jo je pobral na spletu:

Slika se nanaša na aktualno situacijo pandemije. Tako kot pri nas so se ljudje tudi drugod po svetu razdelili na tri skupine: na tiste, ki jih skrbi okužba in si prizadevajo, da bi ostali zdravi (zgornji krog): na tiste, ki jih skrbi zastoj gospodarstva in bi radi pognali gospodastvo, da ne bi občutili poslabšanja standarda (levi krog); in na tiste, ki jih skrbi državljanska svoboda in se bojijo, da bi vlade izkoristile pandemijo, da bi si prigrabile več moči, kot jo dopušča demokratičen sistem (desni krog). Skrajneži teh treh skupin se spopadajo. Povsod po svetu se pojavljajo te skupine: pri nas se bojimo desne vlade, v Španiji leve. Oboji, desni in levi, so že kdaj kje zakuhali kakšno diktaturo.

Krogi se sekajo in ustvarjajo presečne množice: zaskrbljene za gospodastvo in politiko, zaskrbljene za politiko in zdravje in za gospodarstvo in zdravje. V središču je mala presečna množica (ME, JAZ) tistih, ki jih skrbi vse to in niso del ene same skrajne množice. Ti vidijo celoto, vidijo, da je vse pomembno in ne pretiravajo v nobeni smeri. Ti se držijo Aristotelove zlate sredine. Ti so modri.

Kako je torej z mano? Se počutim modrega? Sem moder?

V zadnjem času opažam, da sem neverjetno ustvarjalen. Korona mi je dala vedeti, da se čas izteka in da bi rad še vse mogoče postoril, preden se poslovim. Zaostrila je mojo eksistencialno zavedanje. To je gotovo dejavnik, ki mobilizira vse preostale energije. Sicer pa sem opazil nekaj sprememb v svojem doživljanju glede na obdobje pred upokojitvijo.

1. PRIORITETE. Jasnejše zavedanje prioritet; kaj je pomembno v življenju. Pomembno je, da si živ; da se počutiš živega, izpolnjenega in delovnega. Pomembno je, da skrbiš, da se ljudje okrog tebe dobro počutijo; da jih ne prizadeneš; da si z njimi, ko jim ne gre dobro. Imam vse, kar je potrebno za udobno in skromno življenje, zato se ne peham za materialnimi dobrinami in dragimi užitki. Lepo bi bilo imeti to in ono, poleteti tja in tja. A ni vredno škode, ki jo s tem nehote povzročiš. Uživam, ko berem, pišem, slikam. Vse, vse imamo, če nimamo prevelikih apetitov. V sedanji krizi so moje prioritete razvrščene takole: 1. zdravje, 2. gospodarstvo, 3. politika.

2. SEM, KI SEM. Postal sem pogumnejši. Ne bojim se več izpostaviti v javnosti, povedati svojega mnenja, se tudi ujeziti na kakšnega nepridiprava. Ta pogum izvira iz dejstva, da sem sprejel samega sebe: "sem, kar sem in kdor sem". To ne pomeni, da se ne poskušam še izboljšati v praktičnem in etičnem oziru. A v bistvu sem, kakršen sem. Bog se je oglasil iz gorečega grma: "Sem, ki sem". Nisem Bog, ampak ta prilika mi pove, da človek, ki pri sebi doživi, da lahko reče "Sem, ki sem", zadobi trdnost, ki je božanska, največ, kar lahko človek doseže.

3. ETIKA IN SAMODISCIPLINA, SAMOODPOVED. Vem, da se moram omejiti in disciplinirati. Življenje samo omejuje tvojo svobodo in občutek vsemogočnosti. Omeji te bolezen, izgube bližnjih, postopno usihanje moči. Spoznaš, da ne smeš in nočeš živeti tako, da bi prizadel druge, ki ti nekaj pomenijo. Mirna vest, mir v duši je pomembnejši od svobode. Če hočeš uresničiti, kar še misliš, da bi rad, ali da bi bilo treba postoriti, se moraš organizirati in disciplinirati. Skušam vstajati dovolj zgodaj (si privoščim tudi kdaj poležati), organizirati dan. Vidim, da me "kozarček ob kosilu" ravno dovolj omami, da nisem potem za nobeno rabo. Zato to samo včasih. Ne mislim časa, ki mi je odmerjen, preživeti omamljen.

4. UČIM SE, IZRAŽAM SE, DELUJEM. Berem - vse: informacije, stvarno literaturo in lepo književnost. Hočem vedeti, kaj se dogaja v svetu, hočem si ustvariti pregled nad rečmi, hočem vedeti, kako živijo in kaj doživljajo drugi ljudje. Da bi vedel, kaj vem in kaj mislim, pišem, se tudi pričkam in opredeljujem. Nisem pa zvest pristaš ali pripadnik nobene stranke ali gibanja. Amicus Plato, magis amica veritas. Platon mi je prijatelj, a večja prijateljica mi je resnica. Moja resnica. Nisem aktivist, za delovanje štejem to, da javno povem, kaj mislim in da podprem tistega, ki mu gre slabše od mene.

Še kaj bi se našlo, a mislim, da so to poglavitna zadržanja, ki napajajo modrost. Domišljam si, da se s tem, ko jim sledim, veča delež modrosti v meni. Modrost ni samo v glavi, modrost je v srcu, v celotnem tvojem odnosu do življenja. Modrost je sposobnost videti širšo in globljo sliko in njen pomen za življenje.

Pripis: Prav ima Freud, ki piše, da se ima človek v nezavednem za nesmrtnega. Tudi jaz. Večkrat pomislim: saj ni mogoče, da bi umrl. Toliko neprebranih knjig imam. Atena ne bo dopustila, da ostanejo neprebrane. A Morana kosi, kosi...

Pomisleki ob nacionalni raziskavi covid-19 - nadaljevanje

Vodje raziskave covid-19 pravijo: "Očitek, da raziskovalci ne vedo, zakaj se približno polovica oseb, zajetih v vzorec, ni odzvala prošnji, naj sodelujejo pri raziskavi, je v temelju zgrešen. Izhodišče komisije za medicinsko etiko je, da lahko vabljeni sodelovanje zavrnejo brez slehernega pojasnila. 'Za pojasnilo ne smemo spraševati', opozarja prof. Poljak."

V tem odgovoru je v temelju zgrešeno razumevanje očitka, namenjenega raziskovalcem. Seveda je pravica človeka, da se sam odloči za sodelovanje, a ta svoboda je v tej raziskavi povzročila samoizbor v vzorcu.

Raziskovalcem ne očitam, da ne vedo, zakaj se več kot polovica, zajetih v vzorec, ni odzvala prošnji za sodelovanje, ampak jim očitam, da ne vedo, po čem se ti, ki se niso odzvali, razlikujejo od onih, ki so se odzvali. Raziskovalci ne poznajo strukture te neodzivne polovice po za raziskavo pomembnih spremenljivkah. Če jo poznajo, naj povedo, ali se kategorija teh, ki se niso odzvali, razlikuje od tistih, ki so se odzvali, po starosti, spolu, regiji ali kraju? Ali se neodzvivni razlikujejo po pretekli izpostavljenosti virusu (potovanja, druženje); po obolevnosti (predvsem po blagih simptomih covida-19). Če to vedo, naj povedo in naj v skladu s tem interpretirajo končne izide raziskave.

Raziskovalcem očitam, da še sedaj, po kritiki, ki so jo doživeli (poleg mene tudi dr. Ana Kolar opozarja na to težavo), ne uvidevajo, da se je mimo njihove volje in prizadevanj (in v skladu z vso medicinsko etiko) zgodil zdrs raziskave; zgodil se je pristranski končni vzorec; pristranski, ker je samoizbran in s prvotnim slučajnostnim vzorcem tritisočih, ki je bil, to verjamem, korektno izbran, nima več prave zveze. To je tako, kot da bi iz populacije izbrali samo tiste, ki želijo sodelovati in ne vseh, ki jih določi žreb oziroma slučajnosten postopek vzorčenja. Do končnih izidov, ocene prekuženosti, so raziskovalci prišli na osnovi stanja res da vzorčenih oseb, ki pa so se nato same odzvale vabilu, medtem ko se druga polovica vzorčenih ni odzvala.

Raziskava je v organizacijskem oziru resnično enkratna in občudovanja vredna; žal ne tudi v metodološkem. Naj prvo ne zasenči drugega, ki je pomembnejše.

Pomisleki ob nacionalni raziskavi covid-19

Zelo nerad izrazim pomisleke ob nacionalni raziskavi covid-19, v katero je bilo vloženo veliko truda velikega števila sodelavcev v izrednih razmerah. Bila je opravljena izredno hitro na velikem številu ljudi in je glede tega gotovo zgled raziskovalnega poleta in dobre organizacije. Njen izid je verjetno sorazmerno točna ocena prekuženosti populacije kot pomembnega parametra za nadaljnje usmerjanje epidemioloških ukrepov. Kljub temu mi vest znanstvenika- metodologa ne pusti molčati. 

Moj pomislek zadeva velik osip vzorca, zaradi katerega prvotni, po vseh zagotovilih pravilno izbrani slučajnostni, reprezentativni vzorec na koncu ni bil več ne slučajnosten ne reprezentativen. Če povzamem medijska poročila, je slika naslednja: Iz populacije dveh milijonov državljanov je bil izbran reprezentativen vzorec 3000 oseb. Od teh se je vabilu odzvalo 1368 oseb, ostali pa se niso odzvali (1146), so sodelovanje zavrnili (448), ali pa jih na danih naslovih niso našli (38). Upoštevanih je bilo 46,4 odstotka oseb iz vzorca, izpadlo je 53,6 odstotka vabljenih. To pomeni, da je prišlo do velikega osipa prvotnega reprezentativnega vzorca. Prvotni vzorec se je spremenil iz slučajnostnega v samoizbrani pristranski vzorec.

Tak osip je za tovrstne raziskave, ki sledijo vzorcu poštne ankete (obveščanje po pošti in prostovoljni odziv), po vseh podatkih v literaturi (učbenikih) pričakovan. Pričakuje se, da bo pri poštnem vabilu, naslovljenem na vzorec splošne populacije, ne kake posebne, povezane z ustanovo, ki izvaja anketo, osip polovičen. Zato so v takih raziskavah predvideni preprečevalni in popravljalni ukrepi, ki omogočajo vsaj oceno pristranskosti takega vzorca, če pristranskosti že ne morejo odpraviti.

Težava ni v zmanjšani velikosti vzorca glede na predvideno velikost. Tudi zmanjšani vzorec bi bil dovolj velik, če ne bi bil pristranski. Težava je v verjetnosti, da se tisti ljudje, ki so se vabilu odzvali, razlikujejo od tistih, ki se niso, po značilnostih, ki so pomembne za izid raziskave. Treba bi bilo pridobiti za sodelovanje čim več tistih, ki so bili pravilno, slučajnostno, izbrani v vzorec, ne zato, da bi bil vzorec večji, ampak da bi bil bolj reprezentativen. Običajno vodi tak osip do precenjenih ali podcenjenih vrednosti ključnih spremenljivk, v našem primeru prekuženosti.

Po katerih značilnostih bi se lahko razlikovali tisti, ki so sodelovali v raziskavi, od tistih, ki se niso odzvali vabilu? Ali je možno, da so bili eni bolj verjetno izpostavljeni okužbi zaradi tveganega vedenja in zadrževanja v okoliščinah, kjer so bili izpostavljeni okužbi, kot drugi?

Dosedanji podatki o obolevnosti so pokazali, da je obolevnost nižja na Primorskem, pri mlajših in pri ženskah. Je mogoče taka razlika tudi glede izpostavljenosti okužbi in prekuženosti? So raziskovalci preverili ujemanje strukture končnega »vzorca« s strukturo populacije?

Domnevam, da so se odzvali ljudje, ki imajo bolj izrazit občutek dolžnosti in solidarnosti ali večjo željo po tem, da bi ugotovili, če so (bili) morda okuženi; in tisti, ki so si želeli pridobiti prednostno obravnavo v primeru potrebe. Morda je ta večja skrbnost povezana z večjo previdnostjo in manjšo izpostavljenostjo, kar bi dalo na koncu manjšo prekuženost. Po drugi strani je manjša verjetnost, da se bodo odzvali ljudje, ki so manj skrbni, katerim je vse to nepotrebna »panika« in ki veselo živijo svobodno dalje in se izpostavljajo okužbi. Morda je med njimi več prekuženih. Če je tako, je dobljena ocena odstotka prekuženosti prenizka zaradi neudeležbe večjega števila bolj izpostavljenih in torej prekuženih.

To so domneve. Hočem povedati, kaj pomeni osip prvotno reprezentativnega vzorca. Pomeni previsoko udeležbo ene vrste ljudi v končnem vzorcu. Na srečo v danem primeru na vsaki strani ne prevladuje le ena značilnost, ampak tudi njej nasprotne, tako da se vplivi več znakov morda izničujejo. To pomeni, da je izid lahko točen, čeprav je postopek napačen. Upajmo, da je v tej raziskavi sreča uredila tako.

Od raziskovalcev bi vsekakor pričakoval, da bi osip priznali kot tak, kot metodološki problem , in ga primerno interpretirali, saj bi lahko samo s tem priznanjem omogočili popravo ocen v nadaljevanju raziskave. Tako pa slišim samo, da je raziskava – svetovna.

"KRASNI NOVI SVET"

To je odzvi na kolumno Urše Zabukovec, Krasni novi svet, v današnjem Delu (5.5.20).

Verjamem, da je težko prenašati omejitve v času pandemije; mladim težje kot starim, ki tako ali tako raje tičimo doma. Če bi se omejevali samoiniciativno in po svoji volji na osnovi smernic epidemiologov, bi omejitve prenašali lažje. Ker pa samo na zaupanje te reči ne delujejo, saj se vedno najdejo ljudje, ki jim ni mar zase, še manj za druge, je potreben državni nadzor. Tega je težje prenašati, posebno če so državni uslužbenci preveč zagreti in zavzeti, in če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti prekoračujejo zdravo pamet in meje človeško sprejemljivega. Še težje je, če se med ljudmi začne ovajanje. Preveč vdane in agresivne samozvane izpolnjevalce oblastnih zapovedi težko prenašamo. Preziramo jih in bojimo se jih. Ogrožajo naš občutek povezanosti z drugimi ljudmi, občutek solidarnosti, ki nas varuje pred "onimi", pred oblastjo, pred državo, ne glede na to, kako legitimna je oblast.

Spadam v ogroženo skupino prebivalcev; ne najbolj ogroženo, ker še nisem v domu, pa vendar. Enkrat sem se že srečal z Minljivostjo in mislil sem, da se je odtlej ne bojim več. Pride, ko pride, "jest sm prpravlen". Pa mi vseeno ni vseeno. Rad bi še živel. Zato mi ni vseeno, kako v ogroženosti od virusa ravnajo ljudje okoli mene. Vem, da je mladim težko, zato kolikor mogoče sam skrbim, da se ne izpostavljam. Ostajam doma, samo s kolesom šinem po praznih cestah. Tudi v hiši, kjer živiva z ženo skupaj s sinovo družino, smo žalostno disciplinirani. Ne objemamo se, ne približujemo se preveč, samoiniciativno, ker ne želimo drug drugega okužiti. Tega ni kriva oblast, ampak narava; ne morem ji reči maščevalna, ker ni oseba. Res je, da je že tudi čas, da se počasi umaknem. A skrajno žalostno bi bilo družbeno vzdušje, ki bi mi nakazovalo, da je to od kogar koli zaželeno. Glede na prekomerno družbeno bogastvo, ki je daleč od skrbi družbe in mojih bližnjih za preživetje, bi bilo tako moje preudarjanje prav izdajalsko defetistično. Ne mislim se umakniti vse blaginje in svobode deležnim razvajencem. Govorim tudi v imenu tistih, še živih ali pokojnih, za katere pravijo, da "bi itak umrli". To pomeni: ker "bi itak umrli", jih pustimo umreti, nam pa pustite svobodo. Tako mišljenje ni vredno človeka.

Pozorni moramo biti na morebitne skrivne namere oblasti po prekomernem poseganju v državljanske svoboščine pod krinko skrbi za zdravje naroda. Tudi namere o preoblikovanju »narodnega značaja« po podobi ene stranke so pretirane in ne upoštevajo usode takih metafizičnih poskusov izboljševanja ljudi v naši nedavni zgodovini. Vlade imajo povsod v demokratičnih deželah opozicijo: v parlamentu in na ulici, legalno in legitimno. Opazujte vlado, vsako vlado, protestirajte proti njej in vsem nečednostim in sprevrženostim, ki se zaredijo v njej in okoli nje, a izpolnjujte tiste njene ukrepe, ki varujejo življenje vseh, v tem času še posebej nas starcev. Zavedamo se vaše žrtve in jo spoštujemo.

"PRAVICA DO OKUŽENOSTI"?

Hrvaški mednarodno uveljavljeni, v tujini živeči, zdravnik Igor Rudan, silno izkušen, brihten in zgovoren, uvideva, da je osnovno nasprotje v zvezi z epidemijo nasprotje med ohranjanjem gospodarstva in s tem standarda in ohranjanjem človeških življenj. Njegovo kolumno si vsakdo lahko prebere (Večernji list), je tehtno branje, a tu navedem samo sklep. Rudan priporoča strategijo osebnega prevzemanja tveganja, "človeško pravico do okuženosti" (hvala, no). To pomeni, naj se starejši od 60 let, ki so najbolj izpostavljeni, pač zadržujejo doma oziroma tvegajo toliko izpostavljenosti, kolikor jo subjektivno prenesejo (ne) glede na možni smrtni izid. To pomeni tudi, da se starejši človek lahko namerno okuži, da bi omogočil sladko življenje mlajšim. (V japonskem filmu Balada o Narayami, ki sem ga bil omenil, je šlo za golo preživetje, ne "standard" kot danes pri nas.) Mlajši pa sicer prav tako, a naj vseeno hodijo delat, da bo ekonomija nemoteno delovala in da se s časom populacija prekuži. Rudan navede prepričljiv primer, da to tako ali tako že počnemo. V nemoteno proizvodnjo avtomobilov so vkalkulirane smrtne žrtve v prometu, pa "nikome ništa". Vsak, ki sede za volan, ve, da se morda vrne v krsti. Pa vseeno veselo sedamo. V Sloveniji je na leto (2019) okoli 100 smrtnih žrtev prometa (ne samo šoferjev, a naj poenostavim). Virus je zahteval do zdaj okoli 100 življenj. Upajmo, da je to vse za letos. Torej sta številki primerljivi. To pomeni 1 mrtev na 20.000 ljudi ob vseh epidemioloških ukrepih in, poudarjam, ob vseh prometno-varnostnih ukrepih. Če se epidemiološki ukrepi sprostijo, se to ravnotežje, ta primerljivost neha. To pomeni: če naj prenesemo odgovornost ali tveganje na posameznika, tako kot v prometu, moramo zagotoviti nadaljnje izvajanje epidemioloških ukrepov, lahko da ublaženih, lahko da drugačnih.
Nadaljujmo primerjavo. Promet ureja poseben zakon o prometni varnosti. Vozimo po prometnih predpisih in prometni signalizaciji. Opraviti moramo vozniški izpit, si pridobiti vozniško dovoljenje. Vozilo mora imeti tehnični pregled. Policija opravlja nadzor teh dveh zahtev, poleg tega pa trenutnega stanja voznikov, alkoholiziranosti, drogiranost, sposobnosti za vožnjo oz. ogrožanja varnosti. Akutno bolni ljudje ne sedajo za volan. To pomeni, da država s svojo zakonodajo, ukrepi in službami zagotavlja varnost v prometu, zmanjšuje tveganje posameznega udeleženca v prometu. In po vsem tem lahko reče: vse drugo je pa tvoja skrb, tvoje tveganje. Žal nam je, če se boš ponesrečil. Ni govora, da bi se nekega lepega dne naveličali te regulacije in si zaželeli "svobode" od prometnega nadzora.
Če naj torej sam prevzamem tveganje za svoje življenje v primeru virusne epidemije, pričakujem, da mi bo država zagotovila analogno zakonodajo in ukrepe, ki naj skušajo preprečiti, da bi okoli mene skakali lahkomiselni in nori in povečevali tveganje, da se okužim. Dopolnijo naj zakon o zdravstvenem varstvu s posebnim ozirom na epidemiološko varnost, Preverjajo naj poučenost o bolezni covid-19 in izdajo potrdilo o izpitu; zahtevajo naj priročno sanitarno opremo (masko, razkužilo itd.) posameznikov in javnih prostorov in opremljenost in postopke redno nadzorujejo. Redno naj nadzorujejo okuženost ljudi na javnih površinah in v javnih prostorih in odstranjujejo okužene. Potem bom sprejel nase "svobodo tveganja". Ponavljam, kar sem že zapisal. Svojega življenja ne bom zastavil za to, da bo kapitalistično gospodarstvo nemoteno množilo profite peščice, pa tudi ne za to, da se bo nebrzdano uživaštvo tistih, ki ne sodijo med ogrožene, nemoteno nadaljevalo.

***

Predlog dr. Rudana, da bi se morali med epidemijo ravnati podobno kot v prometu, ne upošteva bistvene razlike med obema situacijama. Tudi sam sem že večkrat pomislil, da smo ljudje pravzaprav zelo disciplinirani in zaupljivi. Ko vozim avto po običajni cesti, se popolnoma zanesem na to, da nasproti vozeči ne bo nenadoma zavil na moj vozni pas in trčil vame. To se zgodi, vemo, a ne tako pogosto. V mojem več kot 50-letnem vozniškem stažu se mi to še nikdar ni zgodilo - na srečo. Večkrat sem že peljal proti nekemu malo višje ležečemu kraju, kjer so na nekem mestu nepregledni ovinki in se cesta zoži; a še vedno sta dva pasova. Včasih me ima, da bi presekal ovinek, a vedno pomislim: kaj pa če v tem trenutku pripelje kdo nasproti. To se mi je zgodilo že dvakrat. Prav tam sva se srečala in varno zvozila. Tudi oni drugi je pomislil podobno kot jaz in se zadržal: kaj pa če... Če v križišču prevozim rdečo luč ob gostem prometu, je skoraj gotovo, da bo prišlo do trka. Zato se zelo redko zgodi, da bi kdo meni nič tebi nič prevozil rdečo luč. Zakaj se ljudje držijo prometnega reda? Ker je velika verjatnost, da res pride do nesreče, če ga prekršijo. Za svojo kršitev so takoj kaznovani tako, da utrpijo telesne poškodbe ali materialno škodo. Včasih jih zasači tudi policija. 

Saj tudi pri epidemiji tvegaš okužbo, če ne upoštevaš higienskih ukrepov. To že, vendar je položaj drugačen. Recimo, da prenašam virus. Brez maske grem v trgovino, se pomešam med ljudi, in ko pridem domov, si ne umijem rok itd. Mogoče ne bom zbolel, mogoče se mi ne bo nič zgodil. V trgovini pa sem mimogrede okužil mnoge druge. Morda ne bodo zboleli, bodo pa širili okužbo. Morda pa bo kdo zbolel in umrl. Zgodilo se bo isto, kot če bi pri rdeči čuči zapeljal skozi prižišče in na prehodu za pešce do smrti povozil pešca. Da, tako je, morda bi povozil skupino pešcev, a tega ne vem in nikoli ne bom zvedel. Prav zato bi morali toliko bolj dosledno upoštevati higienske ukrepe. Da, dopovejte to ljudem.