ZOOM-BURKA

                                            Poslušajmo mlade in se pogovarjajmo z njimi. 

                                                                                            Razumeli jih bomo bolje, kot jih razumemo 

                                                                                                    prek branja ugotovitev psihologov ..."

                                                                                                                                        - U. Galimberti

Včeraj sem imel prvo predavanje o kvalitativni metodologiji na drugi šoli. Na daljavo, po spletu. Tam ne uporabljajo zooma ampak MSTeams. Je pa podobno. Ker še nikoli nisem uporabljal tega programa, me je nemalo skrbelo, kako se bom znašel. Obljubljena pomoč uslužbenca faksa je (v soboto dopoldne) odpovedala, na dano telefonsko številko ni bil dosegljiv. Pred tem sem si vsaj trikrat zavrtel posnetek uvajalnega predavanja v to čudo pedagoške tehnike, vseeno pa sem bil zelo negotov. Potem se je vse dobro izteklo. Odprl sem program, si nadel slušalke. Študent, ki se je prvi pojavil na mojem zaslonu, mi je pomagal, da sem pritiskal prave tipke. 

Osem študentov je. Njihova imena so navedena v pasu na desni strani mojega zaslona. Ni mi jih bilo treba priklicati. Kvadratki, v katerih so vpisane začetnice njihovih imen in priimkov, so se, lepo razvrščeni v preglednico, sami od sebe pojavili na zaslonu. V kvadratku desno spodaj se je pojavila moja živa slika. Dan prej sem tvegal vzajemno okužbo in šel k frizerki, da mi je odstranila eremitsko pričesko, da ne bi ustvaril lažno umetniškega in poduhovljenega vtisa. Obril sem se in si oblekel svežo srajco.Veliko mi je do tega, da me imajo ljudje za spodobnega, urejenega človeka. Navsezadnje, se mi zdi, da s tem izkažeš spoštovanje do drugih, do poslušalcev, v mojem primeru. Stopiš v vlogo z javno odgovornostjo v zasebnosti svoje študijske sobe.

Potem sem začel govoriti - v kamerco z mikrofonom na moji desni, na skladovnici knjig, da je približno v višini oči. Imam starejšo škatlo s samostojnim zaslonom, ki nima vgrajene kamere. Ugotovil sem, da je tako še bolje, kajti kamero lahko premikam, da me snema v ustreznem kotu in oddaljenosti. Pri notesnikih z vgrajeno kamero vidim običajno vrh pleše ali čopa in strop nad sogovornikom ali sogovornico. 

Študente prosim, da se mi predstavijo in povejo nekaj o svoji dosedanji študijski poti. Šest se jih oglasi, se predstavi. Vidim obraze treh moških, ženskih obrazov ne vidim, niso vključile kamer. Na koncu se predstavim še sam. Dveh očitno še ni. Ikonice ob njihovih imenih kažejo, da nimajo vključenih ne mikrofonov ne kamer. Nič ne de, bodo malo zamudile. Vseeno lahko začnemo. 

Predavam. Ves čas vidim na zaslonu obraz tistega študenta, ki se je oglasil prvi in mi pomagal. Včasih me kaj vpraša; deluje kot posrednik med menoj in skupino, si mislim in sem zadovoljen, da imam vsaj enega vidnega poslušalca, ki komunicira z mano. Za nekaj trenutkov se posveti še obraz drugega bradača, ki nekaj reče, tudi obraz tretjega, in za stotinko sekunde zažari prijazen dekliški obrazek. Za stotinko sekunde. Toliko, da sem zaznal hudomušno radoveden, nežen, skoraj otroški obrašček. Aha, to so moje poslušalke. Trije fantje, pet deklet. Tri so se pri predstavitvi tudi oglasile. Njihovih podob nisem videl. Dve uri in pol so ostale skrite za ploščicami z začetnicami svojih imen in priimkov. 

Lani, pri predavanjih v živo, sem imel vse študente pred seboj v vsej njihovi veličini, res da nekatere boječe stisnjene v zadnji vrsti. Zdaj pa nič. Kvadratki z začetnicami. Kaj to pomeni?

Poslušalcem sem omenil, da se mi zdi, da ta program udejanja totalni nadzor. Vse, kar se dogaja v teh dveh in pol urah, se beleži, lahko tudi snema (saj res, sploh nisem pomislil na to!). Vsak njihov ali moj klik, vsaka beseda, vsaka črka njihovih "assignments" bo zapisana: čas, ko je dobil nalogo; ko jo je pogledal; ko jo je oddal. Itd. Vse, vsaka "action". To je totalni nadzor, ne tista preteča diktatura, proti kateri nekateri protestirajo na ulici. Naj se vrnem k vprašanju, kaj pomeni to, da je pet študentk ostalo mojim očem nevidnih ves čas predavanja?

Vsekakor ta totalitarni program omogoča izbiro: vključiš kamero ali pa ne. Čemu bi se kazala? Ni se mi treba naličiti, ne drugače urediti. Lahko ostanem v trenirki, celo v pižami. Ni mi treba govoriti. Spraševati itak ne nameravam. Itak bomo dobili paverpointe. Itak me to ne zanima kaj dosti. On naj fura svojo, jaz bom pa svojo. - Pride mi asociacija na burko. Pokrile so se s črnim ogrinjalom, se skrile pred pogledom moškega, ki je v svoji civilnosti razgaljen pred njimi.

Kaj mi je? Zakaj se mi to ne zdi normalno? Bi se, starec, rad naslajal nad mladostjo? Nad ženskostjo? Pravzaprav - ni treba: naj se imajo; naj bojo same, saj itak #niso same. Tudi meni ta enostranska komunikacija kar paše. No drama. V tole mehansko očesce nasproti odrecitiram svoje, pokasiram in - eto, to je to. 

Kje sem že slišal, da je univerza skupnost učečih se, skupnost učiteljev in študentov v pogovoru, v dialogu? 

Koronska in postkoronska realnost? Novi Človek? Utopija? Ali navadna nevljudnost?

Ej, Galimberti, jaz sem si nadel slušalke!

Kam gre epidemija?

Naj bom spet malo ljubiteljskega političnega epidemiologa.

O tem, kaj se dogaja z epidemijo, obstajata dve trditvi: 1. da se ne umirja in da ukrepi niso 'prijeli'; 2. da so ukrepi prijeli in smo uspeli prvotno predvideno eksponencialno krivuljo sploščiti, nismo pa je še uspeli obrniti navzdol. Verjamem tej drugi trditvi. Že nekaj tednov se število bolnikov na intenzivni negi ni povečalo; giblje se okoli 200. To pomeni, da ni presežena kapaciteta intenzivne nege, vsaj kar se tiče potrebnih postelj z osebjem. Seveda pa je osebje utrujeno in komaj zmaguje to breme.

Zagovorniki prve trditve se sklicujejo na to, da se število dnevno okuženih ne zmanjšuje, da se torej okužba širi: vsak dan doda k že obstoječemu številu približno enak odstotek novih okuženih od vseh testiranih. To pomeni, da število okuženih raste. To je res, a raste linearno, ne eksponencialno, kar bi se  dogajalo, če epidemija ne bi bila nadzorovana. Torej zagovorniki prve trditve nevede dajejo prav zagovornikom druge trditve. Vsak dan je v intenzivni negi enako število bolnikov; to število se ne veča. Nekateri ozdravijo, ravno dovolj, da se sprostijo postelje za dnevni dotok novih bolnikov.

Vseeno s tem stanjem upravičeno nismo zadovoljni. Štirideset do petdeset umrlih na dan ne more biti razlog za zadovoljstvo. Zaradi zaprtja nekaterih panog in dejavnosti trpi celotna družba; zaradi osebnih preventivnih ukrepov smo omejeni v zasebnem življenju. To nam preseda, povzroča individualno in družbeno škodo. Kako ven iz tega?

Odgovor je samo eden: še naprej potrpeti, upoštevati ukrepe (ki se lahko v podrobnostih tudi spremenijo, prilagodijo ali nekateri opustijo). Počasi se bo krivulja okužb upognila navzdol. Poleg tega bomo morda že kmalu dočakali cepivo.

Toda to se zdi mnogim nesprejemljivo. Zahtevajo, naj bi ukrepe sprostili takoj, čeprav je dokaj jasno, da bi to spet pognalo število okuženih navzgor. Vlada upravičeno ne popusti. Kakšni so možni scenariji?

a. Ljudje se uklonijo in potrpijo dokler epidemija ne izzveni. To je po mojem edino sprejemljivo.

b. Ljudje navidezno upoštevajo ukrepe, na skrivaj pa odpirajo svoje dejavnosti in se družijo. To v najboljšem primeru pomeni, da bo doseženi plato okuženosti dolgo vztrajal; v najslabšem pa, da bo spet prišlo do eksponencialne rasti, dokler vsi stari in drugi ogroženi ne pomrejo. Ali se bo zgodilo eno ali drugo, je do določene mere odvisno od števila kršitev: če jih bo več, je bolj verjeten 'smrtni' razplet.

c. Ljudje se odkrito uprejo, vržejo vlado in postavijo novo, po njihovem 'boljšo', bolj naklonjeno. Če bo res 'odprla družbo', bo sledil hiter eksponencialni razplet kot pri neugodnem razvoju variante b.

Kaj se dogaja zdaj? Mislim, da smo trenutno na blažjem koncu variante b. Ljudje doma sprejemajo stranke za to ali ono storitev. Srečujejo se sorodniki in pivski bratci. Med nami je 200.000 alkoholikov, 10 % naroda. Če se poostri nadzor in sankcije, bomo pač še dolgo vztrajali pri varianti a. Toda ta ima svojo mejo v utrujenosti zdravstvenega osebja in drugih posledicah za družbo. Prav dolgo ne sme trajati, sicer sledi kolaps zdravstva in drugih javnih služb, s tem pa tudi gospodarstva.

Kam vodi pričkanje o tem, kdo je kriv, vlada ali ljudstvo? V skrajni konsekvenci do nove vlade. Kaj bo potem? Edina pozitivna sprememba, ki jo lahko prinese nova vlada, bo morda večje zaupanje v ISTE ukrepe, kot jih priporoča sedanja vlada. Če bo Zlatko zrepal himno novi vladi in njenim ukrepom, se jih bojo ljubitelji repa in Zlatka mogoče držali. Če pa bo nova vlada ublažila ali odpravila sedanje ukrepe, bomo na slabšem kot zdaj; slabšem, ker bojo vsi utrujeni, tudi od repa. Izpolnila se bo želja tistih, ki si želijo svet brez starih, "ki bi tako ali tako umrli", jim pa sedaj tako ali tako samo preprečujejo normalno življenje, kot so ga poznali pred epidemijo. Ta cinizem nima meja. Neki gospodič na fejsbuku me je poučil, da je treba enkrat umreti, naj se ne bojim smrti, kajti smrt je del življenja - ni mislil, da njegovega.

ZAVOŽENO

Tvegam, da bom uvrščen tja, kamor nikakor ne bi želel biti uvrščen. Vse bolj me preveva občutek, da je vse do kraja zavoženo in da morda javna beseda, čeprav šibka, vendarle lahko vnese nekaj "resnice o družbi", čeprav boleče. Narod je razklan, vse je polarizirano, vse strankarsko, vse proti. Na obeh straneh se udejanja geslo "kdor ni z nami, je proti nam". Ni ne posameznikov, ne skupin, ne medijev, ne osebnosti, ki bi bili sposobni prisoliti klofuto levemu in  desnemu licu in pokazati pot; kaj šele, da bi kdo nastavil svoje lice. Pišejo se strankarske peticije in programi, iščejo se nadomestki, krpa se krpanke. Demokratične inštitucije, namenjene razreševanju konfliktov, ne delujejo tako, kot bi morale. Tudi mediji so polarizirani, vključno z do sedaj objektivnimi. Vse je pregreto. Vse se vrača milo za drago, zob za zob. Brez velikodušnosti, brez modrosti, celo brez premisleka, na obeh straneh. Na eni strani zahteva po politični odstranitvi predsednika vlade, na drugi zahteva prav tega predsednika po očiščenju in prenovi, beri zamenjavi, naroda. 

Smo pri virusu, seveda. In pri pešajočem spominu; pešajočem in instrumentaliziranem. Tudi moj spomin ni brezhiben, a zavestno noče biti pristranski.

Številke o razmahu epidemije so presegle vsa pričakovanja, iščemo krivca. Vlada ali ljudstvo? Ljudstvo ima vedno prav, torej vlada.

Bil sem presenečen, ko se je vlada, takoj ko je prevzela krmilo, oprla na dve svetovalni skupini strokovnjakov: zdravstveno in ekonomsko. Govorci zdravstvene svetovalne skupine še sedaj uživajo moje polno zaupanje in razumevanje. Ekonomisti pa so imeli svojo besedo pri kar velikodušnih kompenzacijah za izpad gospodarstva. Lahko bi se izteklo veliko slabše. Verjamem besedi strokovnjaka, da je bila storjena napaka, ker je vlada po počitnicah prezgodaj odprla šole vseh stopenj in ni popolnoma zaprla meje s Hrvaško. Prezgodaj in lahkomiselno se je šla "normalizacijo", ki si je je želelo ljudstvo. Oblastniki celo mask niso nosili. To za mnoge ni bilo znamenje njihove lahkomiselnosti ampak znamenje njihove oholosti in manipulativnosti; sami naj ne bi verjeli v ukrepe, ki jih kot odvečni jarem vsiljujejo ljudem, da bi jih navadili pokorščine. Kakšen vik in krik bi se šele dvignil, če bi  vlada razglašala "krizo"! Če bi zaostrila ukrepe, sredi prelestnega poletja, češ da je kriza, bi bilo to za nasprotno stran jasno znamenje, da uvaja diktaturo! Saj kriza je kot naročena za tega človeka! Masko čez usta in rovarjenje za hrbtom. Virus je pretveza! 

Pozabili smo, da je del, upam da večji del prebivalstva, upošteval ukrepe (Janševe vlade, bogpomagaj!), a da je bilo zelo razširjeno neupoštevanje in tudi nasprotovanje ukrepom in da so bili disciplinirani razglašani za 'ovce', če že ne za kontrarevolucionarje; da so si kolesarji in pešaki, ki so legitimno protestirali proti Janši, šele nekje v drugi polovici svojih številnih kroženj večinsko nadeli maske in kolikor toliko spoštovali distanco. Ste pozabili, tovariši? Oglejte si fotografije. Če je vlada "politično manipulirala z virusom" in popuščala bogatim in politično kupčevala s hrvaškimi somišljeniki, kaj so tedaj počeli tisti, ki so v imenu boja proti preteči diktaturi in za ohranitev "normalnosti" zanikovali virus, zanikovali bolezen, zanikovali celo virus kot vzrok smrti in to še vedno počnejo - s političnim motivom, kot boj proti "politizirani stroki" in "koronskemu fašizmu"? 

Kovid politizirata obe strani. Kdor tega ne vidi, ni objektiven, je pristranski.

Izhod iz tega neznosnega konflikta v resnici niso sprava, nacionalna enotnost pod novim vodjem in enoumje, kot predlagajo nekateri. Kar naj bodo levi in desni in naj si skačejo v lase ob obojestranskem priznavanju legitimnosti različnosti. Naj vladajo enkrat eni drugič drugi. Tega nismo vajeni, to bi radi preprečili, a to je demokracija. Izhod iz spopada naj bo krepitev demokratičnih institucij, razreševanje konflikta v njih in z njimi, da bi končno prišli do normalne izmenjave levih in desnih strank na oblasti, sploh pa do formiranja prave levice in prave desnice, kajti dosedanja kvazi-sredinskolevičarska politika je napolnila žepe bogatih, oslabila javne službe in pripeljala do obubožanja velikega dela prebivalstva. Njeno nadaljevanje ni rešitev.

 Nada pravi ...

Točno to, Blaž, tudi jaz mislim enako. In mi je vseeno, kam me uvrščajo. Navadno sem se zanesla na zdravo presojo in redko sem se motila. Nazadnje sem se zmotila, ko sem kot mlada trdno verjela ob Titovi smrti, da je to izguba, ki je ne bomo prenesli. A je bila le točka preobrata v nujnem dogajanju zgodovine in majhen dogodek v naših življenjih. Zato se ne navezujem več na nobeno ideologijo, kajti vse imajo omejen rok trajanja.

1. 11. 20 20:49

 

ZAKAJ NEKATERI NE UPOŠTEVAJO EPIDEMIOLOŠKIH PRIPOROČIL

 

V odnosu do epidemioloških ukrepov, ki jih priporoči ali zapove vlada na predlog strokovne skupine epidemiologov in infektologov, se ljudje delimo na tiste, ki ta priporočila kolikor mogoče upoštevamo in tiste, ki jih ne. "Kolikor mogoče" pomeni, da jih načelno sprejemamo, a smo pri tem eni bolj dosledni, drugi pa bolj malomarni. Na drugi strani so tisti, ki priporočila zavračajo. V splošnem po nekaterih raziskavah (glej vir) ljudje ne upoštevajo epidemioloških priporočil iz številnih razlogov, ki pa se združujejo v štiri skupine. Te skupine razlogov so: potlačevanje, oporekanje, važenje in vdanost v usodo. Pri potlačevanju (supresiji) ali zanikanju človek zazna pretečo zdravstveno grožnjo, vendar potlači ali zanika neprijetne občutke strahu in tesnobe in z njimi povezane misli. Reče si: "Bolje, da na to ne mislim". Sem sodi pasivno zanikanje nevarnosti, ko si rečemo: "Saj ni tako hudo","Bo že prešlo" ali "Tega ni, to je izmišljotina".  Drugi razlog nespoštovanja priporočil je aktivno oporekanje in izpodbijanje utemeljenosti ukrepov (protest) in/ali verodostojnosti vira teh ukrepov, priporočil in njihovih utemeljitev. S tem imamo v obilni meri opraviti pri nas, o čemer več v nadaljevanju. Tretji razlog je važenje. Nekateri ljudje se vedejo tako, kot da jim virus ne more do živega in to tudi razglašajo, ali pa trmasto vztrajajo pri svojem nespremenjenem življenjskem slogu. Ni je na svetu sile, ki bi jih lahko odvrnila od tega, da bi zavili v bar in nazdravili s kompanjonom; ni sile, ki bi jih pripravila do tega, da bi si nadeli masko na obraz in se smešili pred svetom in samim seboj. Četrti razlog je vdanost v usodo (fatalizem). Ti ljudje se zavedajo nevarnosti, vendar mislijo, da se ji ni mogoče upreti. Noben ukrep ni stoodstotno uspešen, zato se je bolje zanesti na božjo milost, ali pa se kar tako prepustiti temu, kar nam je namenila usoda.

Pri nas se gotovo pojavljajo vsi ti razlogi za zavračanje preventivnih priporočil, so pa zaradi posebne družbene situacije nekateri bolj poudarjeni. Razloge za to bi lahko razdelili na tiste, ki izvirajo bolj iz narave okužb in družbene situacije in tiste, ki izvirajo bolj iz psiholoških posebnosti posameznikov. Ti razlogi so: selektivna narava bolezni, vpliv skupine, nezaupanje v vlado, narcisizem, slepo uporništvo in asocialnost. 

1. Selektivna obolevnost. Novo virusno obolenje se iz do sedaj neznanih razlogov ne pojavlja z enako verjetnostjo v vseh slojih prebivalstva: bolj ogroženi so (v svetu in zdaj tudi pri nas) starejši moški, manj ogroženi so mlajši in ženske. Naravna reakcija na tako naravo bolezni je, da se - v prvem koraku - manj ogroženi manj varujejo. Po apelu na empatijo in solidarnost se je tako stanje popravilo. Ljudje so se zavedli, da od njihovega ravnanja ni odvisno samo njihovo zdravje ampak tudi zdravje njihovih bližnjih in drugih ljudi. Navajanje statistike, ki kaže zmanjšanje števila okuženih pri nošenju maske, je primeren ukrep. Geslo: "Z nošenjem maske ne varujem samo sebe ampak predvsem tebe", je učinkovito. Kljub temu ne more preprečiti vseh situacij prenašanja okužbe. 

2. Vpliv skupine. Pri mladih manjša ogroženost, predvsem pa skupinski zgled in pritisk delujeta proti epidemiološkim priporočilom. V obdobju mladostništva postanejo vrstniki najpomembnejša referenčna skupina in skupinska druženja naravna potreba. Dovolj je, da se v mladostniški skupini en sam pomemben član začne junačiti, češ da mu virus ne more do živega, pa mu sledijo drugi in se začne stigmatizacija "rev" in "pridnih ovčk", ki bi sicer nosile maske. K tem "naravnim" razlogom opuščanja zaščitnih ukrepov sodijo počitniška sproščenost, selitev v "varna" območja, mobilnost in drugi položaji, ko podcenjujemo nevarnost. 

3. Nezaupanje v namene vlade.  Pri nas se je virusna bolezen pojavila v družbeno-politično nesrečnem trenutku nenadne menjave vlade. Čeprav sta v vladno koalicijo stopili tudi stranki, ki sta sodelovali v prejšnji koaliciji, to ni ustavilo vehementnega nasprotovanja novi vladi in predvsem premierju. Prišlo je do politizacije zdravstveno epidemioloških ukrepov. Širiti so se začele teorije zarote. Vlada ali pa stranka SDS naj bi skušala uveljaviti diktaturo. Z vsiljevanjem epidemioloških ukrepov naj bi ljudi navajala na ubogljivost, jih spreminjala v "ovce". Za zaslonom ukrepov proti epidemiji naj bi prevzemala oblast v vseh družbenih podsistemih. Erodirala naj bi pristojnosti drugih stebrov oblasti. Njena politika naj bi se zgledovala po politiki tistih vzhodnoevropskih držav, ki so že napredovale pri erodiranju ustavnih načel in svoboščin in s katerimi vlada paktira. Zamenjava kompetentnih strokovnjakov NIJZ z vladi bolj všečnimi, a po mnenju nasprotnikov ukrepov, a ne samo njih, manj kompetentnimi, je vzbudila še nezaupanje do stroke, češ da je pristranska in manipulirana. Šele postopoma se je med ljudmi kolikor toliko uveljavilo razlikovanje med vlado in njenimi kontestiranimi političnimi in administrativnimi ukrepi na eni strani in epidemiološkimi priporočili zdravniške svetovalne skupine na drugi.

Poleg teh razlogov za nespoštovanje epidemioloških ukrepov, razlogov, ki izvirajo iz narave bolezni in družbene situacije, se pojavljajo tudi stališča, ki so motivirana z osebnostno nezrelostjo ali patologijo.

4. Narcisizem je eden teh razlogov. Človek z narcisističnimi potezami težko prenese, da je kdo drug, ne on, v središču družbene pozornosti, ko je govora o pomembnih rečeh. Nenadoma so se - z vidika takega človeka - na televiziji pojavili kot strokovnjaki neki tipi, sicer zdravniki, njega pa so spregledali in mu odvzeli prvenstvo in pozornost. A z nezgrešljivim občutkom za to, kako si pridobiti pozornost, razglasi, da se vsi ti kvazi-strokovnjaki motijo in da ima prav on, ki se pri tem opira na presoje večjih ekspertov, ki pa so krivično zapostavljeni, ker ogrožajo uradno medicino, zdravniški in lekarniški ceh. Sem sodijo tudi zdravniki, ki se čutijo iz kakršnega koli razloga spregledane, neupoštevane, zapostavljene, zavrnjene. Dejstvo je, da se je z demokratizacijo in liberalizacijo življenja po 2. svetovni vojni, z razpadom totalitarnih in avtoritarnih sistemov, v vseh razvitih deželah začel proces razkrajanja brezprizivnega in nekritičnega spoštovanja vsakršnih, tudi strokovnih in znanstvenih avtoritet, večstranski proces, ki ga tu ne moremo podrobneje razčlenjevati, ki pa spodjeta tudi upravičene avtoritete, ki temeljijo na znanju in etičnem ravnanju. Narcistični teater privlači ljudi, ki delijo ta sentiment "enakopravnosti" in enake veljave vseh mnenj, utemeljenih in etičnih na eni strani in neutemeljenih in sebičnih na drugi, kot so proticepilci, samozvani zdravilci, alopati ipd. Žal tudi zdravniki niso imuni pred novodobnim vraževerjem in lažno znanostjo.

5. Slepo uporništvo. Opazno je bilo "uporniško" vedenje nekaterih nasprotnikov epidemioloških ukrepov, vedenje, ki ga psihologi imenujejo protiodvisnostno (kontradependentno). Slepo (samodejno) uporniško se vede človek, ki se nekritično in nepremišljeno upira vsaki avtoriteti, vsakemu nadrejenemu, ali komurkoli, ki mu "soli pamet". To vedenje je na površini nasprotno slepo pokornemu, odvisnostnemu vedenju, od tod njegov naziv. Skupno obema pa je, da sta obe vedenji dejansko odvisni od potez tistega, ki ga tak človek dojema kot avtoriteto. Eden uboga vse, kar mu veli avtoriteta, drugi se vsaki reči upre, nobeden od njiju pa ne ravna kot avtonomna osebnost po svojem premisleku, po svoji pameti in srcu, neodvisno od avtoritete. Pogosto so korenine takega odvisnega vedenja v družini, v neprimernem avtokratskem odnosu očeta do otrok ali druge vrste zlorabah, kar nato v šoli pogojuje težave z učitelji in preide v vzorec, ki se v življenju ponavlja v odnosu do drugih avtoritet. Vlada je vsekakor priročen objekt za uporniške izbruhe, upravičene in neupravičene. 

Pri tovrstnih upornikih je zanimiva ambivalentnost, ki razkriva otročjo naravo njihove upornosti. Po eni strani zavračajo vse vladne ukrepe, po drugi strani pa vladi očitajo, da spreminja svoja navodila, da ne zna jasno povedati, kolikšna naj bo varna distanca: ali 1 m ali 1,5 m, ali 2 m, ali morda več ali manj. Po njihovem bi morala to jasno določiti; potem bomo ubogali. Kot da nimajo svoje pameti, da bi presodili in se sami, brez vladine decimalne vejice, odgovorno obnašali trenutni situaciji primerno. Da ne bo nesporazuma: razumen upor proti nerazumnim ukrepom je upravičen, a ta se običajno ne dogaja s kričanjem, izzivanjem in razbijanjem. V demokratični družbi je obilo možnosti za argumentirano nasprotovanje.

6. Asocialnost, psihopatija. Določen del prebivalstva, sam po sebi ne prav številen, lahko pa pritegne množico, so asocialni in psihopatski ljudje, neobčutljivi za trpljenje drugih, med njimi so nasilneži, manipulatorji ali hladni računarji. Med odzivi na prvi val okužb smo zasledili tudi mnenja, da je virus s svojo selektivnostjo pravzaprav dobrodošel, ker bo rešil problem skrbi za stare. Žal kaže, da pri tem ne gre samo za osebnostni defekt nekaterih ampak za družbeno strukturirano držo, ki jo podpirajo mnogi. Ta se je pokazala npr. v švedskem odzivu na epidemijo; lahko jo spremljamo v odzivih predsednika Trumpa. Ne "življenja so prva", ampak "ekonomija je prva". 

Vsi ti razlogi za neupoštevanje preprostih epidemioloških priporočil prispevajo k širjenju epidemije.

Viri:

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2020/03/izolacija-in-svoboda.html

James Price Dillard, Eric Meczkowski, and Chun Yang. Defensive Reactions to Threatening Health Messages: Alternative Structures and Next Questions. International Journal of Communication 12(2018). 

Opazil sem, da Blogger ne objavlja več komentarjev razvidno pod člankom, ampak na posebnem obrazcu, ki se odpre, če kliknete na besedo "komentar". To je zelo neprikladno, zato sem do zdaj edini komentar prekopiral sem, Bloggerju pa sporočam, naj to neprijaznost do uporabnikov odpravi.

 zdenko pravi ...

Zelo se strinjam z vasim razmisljanjem. Se posebej pa je zaskrbljujoce razumevanje demokracije
kot dovoljenje za nekriticno pljuvanje "vsi po vseh" in se posebej po strokovnih institucijah.