Kam gre epidemija?

Naj bom spet malo ljubiteljskega političnega epidemiologa.

O tem, kaj se dogaja z epidemijo, obstajata dve trditvi: 1. da se ne umirja in da ukrepi niso 'prijeli'; 2. da so ukrepi prijeli in smo uspeli prvotno predvideno eksponencialno krivuljo sploščiti, nismo pa je še uspeli obrniti navzdol. Verjamem tej drugi trditvi. Že nekaj tednov se število bolnikov na intenzivni negi ni povečalo; giblje se okoli 200. To pomeni, da ni presežena kapaciteta intenzivne nege, vsaj kar se tiče potrebnih postelj z osebjem. Seveda pa je osebje utrujeno in komaj zmaguje to breme.

Zagovorniki prve trditve se sklicujejo na to, da se število dnevno okuženih ne zmanjšuje, da se torej okužba širi: vsak dan doda k že obstoječemu številu približno enak odstotek novih okuženih od vseh testiranih. To pomeni, da število okuženih raste. To je res, a raste linearno, ne eksponencialno, kar bi se  dogajalo, če epidemija ne bi bila nadzorovana. Torej zagovorniki prve trditve nevede dajejo prav zagovornikom druge trditve. Vsak dan je v intenzivni negi enako število bolnikov; to število se ne veča. Nekateri ozdravijo, ravno dovolj, da se sprostijo postelje za dnevni dotok novih bolnikov.

Vseeno s tem stanjem upravičeno nismo zadovoljni. Štirideset do petdeset umrlih na dan ne more biti razlog za zadovoljstvo. Zaradi zaprtja nekaterih panog in dejavnosti trpi celotna družba; zaradi osebnih preventivnih ukrepov smo omejeni v zasebnem življenju. To nam preseda, povzroča individualno in družbeno škodo. Kako ven iz tega?

Odgovor je samo eden: še naprej potrpeti, upoštevati ukrepe (ki se lahko v podrobnostih tudi spremenijo, prilagodijo ali nekateri opustijo). Počasi se bo krivulja okužb upognila navzdol. Poleg tega bomo morda že kmalu dočakali cepivo.

Toda to se zdi mnogim nesprejemljivo. Zahtevajo, naj bi ukrepe sprostili takoj, čeprav je dokaj jasno, da bi to spet pognalo število okuženih navzgor. Vlada upravičeno ne popusti. Kakšni so možni scenariji?

a. Ljudje se uklonijo in potrpijo dokler epidemija ne izzveni. To je po mojem edino sprejemljivo.

b. Ljudje navidezno upoštevajo ukrepe, na skrivaj pa odpirajo svoje dejavnosti in se družijo. To v najboljšem primeru pomeni, da bo doseženi plato okuženosti dolgo vztrajal; v najslabšem pa, da bo spet prišlo do eksponencialne rasti, dokler vsi stari in drugi ogroženi ne pomrejo. Ali se bo zgodilo eno ali drugo, je do določene mere odvisno od števila kršitev: če jih bo več, je bolj verjeten 'smrtni' razplet.

c. Ljudje se odkrito uprejo, vržejo vlado in postavijo novo, po njihovem 'boljšo', bolj naklonjeno. Če bo res 'odprla družbo', bo sledil hiter eksponencialni razplet kot pri neugodnem razvoju variante b.

Kaj se dogaja zdaj? Mislim, da smo trenutno na blažjem koncu variante b. Ljudje doma sprejemajo stranke za to ali ono storitev. Srečujejo se sorodniki in pivski bratci. Med nami je 200.000 alkoholikov, 10 % naroda. Če se poostri nadzor in sankcije, bomo pač še dolgo vztrajali pri varianti a. Toda ta ima svojo mejo v utrujenosti zdravstvenega osebja in drugih posledicah za družbo. Prav dolgo ne sme trajati, sicer sledi kolaps zdravstva in drugih javnih služb, s tem pa tudi gospodarstva.

Kam vodi pričkanje o tem, kdo je kriv, vlada ali ljudstvo? V skrajni konsekvenci do nove vlade. Kaj bo potem? Edina pozitivna sprememba, ki jo lahko prinese nova vlada, bo morda večje zaupanje v ISTE ukrepe, kot jih priporoča sedanja vlada. Če bo Zlatko zrepal himno novi vladi in njenim ukrepom, se jih bojo ljubitelji repa in Zlatka mogoče držali. Če pa bo nova vlada ublažila ali odpravila sedanje ukrepe, bomo na slabšem kot zdaj; slabšem, ker bojo vsi utrujeni, tudi od repa. Izpolnila se bo želja tistih, ki si želijo svet brez starih, "ki bi tako ali tako umrli", jim pa sedaj tako ali tako samo preprečujejo normalno življenje, kot so ga poznali pred epidemijo. Ta cinizem nima meja. Neki gospodič na fejsbuku me je poučil, da je treba enkrat umreti, naj se ne bojim smrti, kajti smrt je del življenja - ni mislil, da njegovega.