Sovražnik žensk na knjižnem sejmu

Rad berem kolumne gospodične Mojce Pišek, ker pogleduje na ta podalpski vrtec iz drugih, širših in pomembnejših svetov, čeprav ne vedno tudi bolj prosvetljenih. A v zadnji kolumni (Delo, 13. dec. 2019) me je zbodlo njeno mnenje o knjižnem sejmu. Očita, da je "napaberkovan iz vseh vetrov in nepregleden...". Zame je ta sejem, tak kot je, najljubša prireditev v vsem letu; vedno ga nestrpno pričakujem. Je tak, kot sejem mora biti. SSKJ definira sejem kot "prireditev, na kateri se prodaja in kupuje raznovrstno /dodajmo "knjižno"/ blago". Je tudi "živahen" in včasih kot pravi "babji sejem". Raznovrstnost knjižne ponudbe po vsebini in kakovosti je njegova odlika. Ni ga mogoče vsega pregledati, a je hkrati dovolj pregleden za tistega, ki približno pozna usmeritev posameznih založb. Knjige so razporejene v treh etažah po pomembnosti in/ali velikosti založb. Najmanj si želim, da bi kaka vsevedna komisija predhodno izbrala knjige po kriteriju "politične korektnosti" ali kriteriju kakšne druge pravovernosti. Kdo mi bo, zrelemu človeku, knjigo odsvetoval, jo dal na indeks? Kaj pomeni, če uprava odstrani iz razstavnih prostorov likovno provokacijo, opisuje druga kolumnistka, Ženja Leiler (Delo, 14. dec. 2019) ob primeru Duchampovega pisoarja v galeriji. Izid: avtor se je s to postavitvijo za vse čase vpisal v zgodovino umetnosti.

Bistvo kritike v kolumni je nastop "znanega slovenskega sovražnika žensk" (ki sicer menda v protislovju s svojo teorijo kot moški živi z žensko, a mogoče gre prav to danes v nos), kontroverznega psihoanalitika, ki mu kolumnistka očita sovražni govor proti ženskam, feministkam in LGBT. Tega človeka po njenem mnenju ne bi smeli spustiti na podij. To je prvi greh, greh vodstva sejma. Drugega greha smo, po njenem, krivi vsi, ki nismo protestirali, predvsem pa pisatelji, ki bi bili morali biti družbena vest, pa se v tej zadevi niso oglasili in so s svojo tiho podporo nastopu druge ubili (sic!). "Zakaj Slovenci v resnici ne marajo pisateljev", se sprašuje kolumnistka in - če povzamemo - odgovarja: Zato, ker se niso postavili v bran ženskam itd., ko jim je neki obskurni individuum odrekal njihove pravice. 

Prvič, pisatelji zame niso nikakršen enovit družbeni "objekt ali subjekt", ki bi ga imel ali ne imel rad; celo, če jih imam pred očmi kot družbeno "telo", kot člane Društva pisateljev. Drugič: rad imam ali pa nimam rad, kar kak pisatelj napiše. Bolj malo me zanima politično udejstvovanje Dostojevskega. Je kot pikica proti vesolju njegovega dela. Handkejevo politično stališče je madež na njegovi osebnosti, njegovo delo lahko kljub temu berem kot literaturo kogar koli drugega. Cankar je dejal, da kakovosti jajc ne gre soditi po moralnosti petelina. Torej zadržanje pisateljev ob morebitnih obrobnih provokacijah tega ali onega subjekta vsaj zame nikakor ni merilo, ki bi odločalo, ali bom bral in kupoval knjige, ali ne. 

Moža, o katerem je beseda, nisem poslušal, a če je res psoval in ščuval proti posameznikom, skupini ali kategoriji ljudi, nagovarjal k zlim dejanjem, ga je treba nemudoma vreči ven. Če je komu odrekal človekove pravice, pravico do samolastnega življenja v skladu z njegovim nagnjenjem in občutkom, če je pravice "teptal" (kako je to videti?), je bil njegov nastop neprimeren in je na taki prireditvi nezaželen.

Če pa je razvijal svojo teorijo ali "teorijo", magari teorijo o idealnotipskima moškem in ženski, o idealni družini, o ojdipskem kompleksu in motnjah spolnosti in kar je še tega – to so aktualna vprašanja duševnega zdravja - se je treba z njim spopasti na teoretski ravni in z empiričnimi raziskavami: v neposredni razpravi ali teoretičnem članku, ne pa mu prepovedati nastopa. Kategorija "sovražnega govora", na kateri temelji zahteva po prepovedi nastopa, je hudo zmuzljiva in napihljiva reč. Nedavno smo dokazovali, da je "fašist" faktografska oznaka in ne psovka; oznaka osebe, katere politično delovanje ima te in te konkretne značilnosti, opažene v politični zgodovini. Tako tudi izjave, da gre pri kom za "nerazrešen ojdipski kompleks" ne bi smeli vzeti za psovko, ampak za psihološko dejstvo (če je utemeljena). (Je imenovati nekoga proti njegovi volji "sovražnik žensk" sovražni govor?) Navsezadnje: kaj me briga, kaj si o meni ali o Ljubljančanih misli neki kvazi-psiholog. Ali pa me morda v živo prizadene? Če je mož različice doživljanja spola in spolnih opredelitev ocenjeval z vidika predpostavljene "normalnosti", mu je pač treba povedati, da je za časom; da je danes spoštovanje človekovega samodoživljanja in samoopredelitve na tem področju vrednejše od kakršne koli "objektivne" opredelitve in ocene njegove osebnosti. Vendar pa to ne pomeni, da je iskanje družbenih in osebnostnih pogojev ustvarjalnega in izpolnjenega življenja odveč in prepuščeno posameznikovi samooceni.  Psihiatrični bolnik ima drugačno menje o sebi kot psihiater o njem, a je zanj in za druge bolje, da se podvrže psihiatrovi obravnavi. Če je "normalnost" zastarel pojem, zdravje posameznika in družbe to ni in razprave o tem ne bi smeli imeti za končano in ovirati njeno nadaljevanje.

Lahko, da možak naklada; lahko da zagovarja zastarele nazore; tedaj teoretski obračun z njim ne bi smel biti težak. Lahko da so ga spustili na podij kljub temu, da so nasprotniki že obračunali z njegovimi nazori. Kaj pa zagovorniki? Tudi teh je kar nekaj. Se mora vodstvo sejma strankarsko opredeljevati? Audiatur et altera pars! Kot obiskovalec ne bi rad poslušal samo ene stranke, naj bo še tako napredna.

Saj so podobni demokratični sentimenti tudi na oni strani luže, ali pa so tam že vsi podlegli ene vrste ideologiji in "čistijo" predavalnice?

Ali me lahko obsede hudič?

Zavedam se precejšnje lahkomiselnosti tega vprašanja. S temi besedami in s temi mislimi se ne gre igrati. Ne pravijo zaman v cerkvi, da naj se božjega imena ne izreka po nemarnem. Najbrž isto velja za... Utegnejo se zbuditi skrite sile v svetu ali - v meni. In potem se vprašano uresniči. Spominjam se filma o britanskih vojnih ujetnikih med drugo svetovno vojno, ki so bili zaprti v nacističnem "Offlagu" (Offizierlager), taborišču oziroma zaporu na gradu Colditz (Schloss Colditz, Colditz Castle) na Saškem. Zaporniki so skušali na različne načine pobegniti. Ne vem, če se je kak pobeg posrečil, a priprave na pobeg so jih vzdrževale v duševni in telesni kondiciji. Eden od njih se je odločil za poseben trik. Pretvarjal se bo, da je duševno bolan. Posebna obravnava, ki je bo zaradi svojega stanja deležen, mu bo morda ponudila možnost za beg. Tako se je vživel v svojo vlogo shizofrenika, da so ob koncu vojne osvoboditelji med več sto oficirji našli tudi oficirja s shizofrenijo. Simulacija je neopazno zdrsnila v resničnost. Torej: previdno s tem. Vseeno me nekaj sili, da si o teh rečeh, o obsedenosti, pridem na jasno.

Pred leti sem vodil seminar z magistrskimi študenti socialne pedagogike. Ne vem, kako in zakaj, a pogovor je nanesel na obsedenost in eksorcizem, izganjanje hudiča. Mislim, da so takrat časopisi pisali o duhovnu-eksorcistu na Vipavskem Svetem Križu. Ker struktura univerze določa, da profesor vse ve, sem se tudi jaz hotel pokazati vsevednega. Vtaknil sem se v razpravo. Oprl sem se na svoje šolsko vedenje o psihoanalizi, ki se ga vsaj nekaj od psihologa pričakuje. Po mojem, sem rekel, se obsedenost pojavi pri ljudeh, ki so nekoč verovali v Boga, pa so zdvomili vanj, ali pa so si omadeževali dušo z besedami ali dejanji proti Bogu. Nekje v njih pa je še vedno skrita nekdanja vera in pestijo jih močni nezavedni občutki greha in krivde. To nezavedno se pokaže v obliki pošasti, ki jih tlači, mori, krivi in premetava, da padajo po tleh in jim pride pena na usta. Pa nimajo epilepsije. Ko se podvržejo obredu izganjanja hudiča, izganjalec hudega duha izzove, s tem izzove "napad", nato ga z obrednimi posvečenimi besedami in pripomočki izžene in trpečega oprosti nadloge. Hudi duh je šel, grehi so nesrečnežu odpuščeni in spet se lahko čuti del skupnosti verujočih. Kakšno olajšanje, kakšna sreča! Mogoče sem to misel tedaj, v seminarju, izrekel bolj na kratko, a v bistvu tako. Povedal sem svoje laično mnenje. "Pojma nimate", se je oglasil neki študent. Dober študent. Najboljši. Osupnil sem. V seminarju grobna tišina. Videl sem, da fant misli resno, da ve nekaj, česar jaz ne, in da se je pripravljen spopasti ne glede na posledice. Zaslutil sem, da ga vodi močna vera. Preblisknilo me je: v zadevah vere se ne spopadam. Umolknil sem. Tudi on ni nadaljeval in ni utemeljil svoje obtožbe. Čutil sem, da mi študentje, ki so svojega kolega gotovo poznali bolje od mene, mojega umika niso zamerili. Spremenili smo temo. 

Ko pa sem zadnjič v reviji Global (4/2019) naletel na članek o eksorcizmu, preveden iz amer. revije Atlantic Monthly, sem se spomnil na ta dogodek in sklenil zadevi priti do dna. Članek je zelo stvaren, objektiven in kot bomo videli, pripelje do za marsikakšnega razsvetljenca presenetljivega sklepa. 

Naj povzamem osnovna dejstva. Obsedenost se od nekdaj pojavlja povsod po svetu, v vseh časih. Pojavlja se kot skrajno stanje v okviru različnih religij. Nekateri razlikujejo obsedenost s svetostjo in obsedenost z demoni. Jezus je izgnal hudega duha iz obsedenega v čredo prašičev, ki je zgrmela v prepad. Jezusovi nasprotniki so ga imeli za obsedenega od hudega duha. V različnih religijah obstajajo tudi prakse izganjanja hudega duha ali demona oziroma, širše, prakse komuniciranja z demoni ali obravnavanja demonov.

Obsedenost in eksorcizem sta statistično v porastu v ZDA in verjetno tudi drugod po svetu. "Papež Frančišek je večkrat ... dejal, da je Satan ... dejansko bitje, ki zavaja in kvari ljudi. ... v apostolskem pismu /je/ zapisal: 'O hudiču ne smemo razmišljati kot o mitu, predstavi, simbolu, besedi ali ideji' temveč kot 'o dejanskem bitju, ki nas napada.'" Eno samo bitje, ki se seli po svetu in napada zdaj tu zdaj tam? Leteči "unabomber"? Eno samo bitje, ki iz svoje luknje izstreli žarke zla na vse strani, da zadenejo veliko ljudi? Eno samo bitje, ki "zavzame" posameznike kot posrednike in preko njih kvari ljudi? Je Satan zunaj mene in pride vame tako ali drugače, ali je že od nekdaj v meni in se zbudi ter me zavzame, obsede? 

V članku, ki me je spodbudil k pisanju, je predstavljeno nekaj primerov obsedenih. Naj iz njih povzamem, kako je videti ta motnja. Predvsem: gre za napad ali vrsto napadov, ki se izmenjujejo z mirnejšim stanjem in kolikor toliko normalnim funkcioniranjem. Bistvo napada je, da oseba čuti, da jo je prevzel hudi duh, pošast, ki mu včasih da tudi ime, npr. Črni. Leže nanjo, pritisne jo k tlom, jo duši. Pred tem, med tem ali po tem se pri napadenem pojavijo tudi drugi simptomi, značilni za konverzivne nevroze ali psihoze: halucinacije, ohromelost, bruhanje, usločen hrbet ("histerični lok"), zaviti gibi telesa in okončin, občutek groze in nemoči. Posebnost obsedenosti je, da začne oseba govoriti s spremenjenim glasom; govori v tujem jeziku, ki se ga ni učila; izkazuje posebno znanje; postane agresivna do okolice in kaže izredno telesno moč. Pri nekom so opazili stigmo, napise, ki so se pojavili na telesu, npr. PEKEL. Osebnost se preobrazi; iz nje govori druga osebnost, Satan. Oseba čuti močan odpor do Boga in predmetov bogoslužja. Navzoči poročajo o nenavadnih, nadnaravnih pojavih ob napadu: vključijo se elektronske naprave, zasvetijo luči, ki so jih imeli za pokvarjene, predmeti lebdijo v zraku, ali pa se sami od sebe premikajo. V normalnem stanju je oseba prepričana, da jo trpinči demon. 

Po mnenju nekaterih psihiatrov gre za disociativno motnjo osebnosti (razcepljena, podvojena osebnost), drugi pravijo, da je ni mogoče podrediti nobeni kategoriji obstoječe psihiatrične diagnostike. Čeprav je na zunaj včasih podobna histeriji, tj. sliki konverzivne nevroze, ki so jo od Freuda dalje zdravili psihoanalitično, ni dostopna zdravljenju s psihoanalizo. Kakor koli obračamo, ostane pri diagnosticiranju neki ostanek, reziduum, ki ga ni mogoče opredeliti drugače, kot da sega na področje duhovnega, religiozne vere. 

Ljudje, pri katerih se pojavi ta motnja, imajo zgodovino osebnih ali družinskih travm ali zlorab. Poleg tega pa so tako ali drugače povezani z okultnimi praksami in religijo. Psihiatrično ali psihoterapevtsko zdravljenje nima pomembnejših učinkov. Kaže torej, da gre za pojav, ki je vezan na področje religije in ki je dostopen samo religiozni praksi - izganjanju hudiča.

Cerkev se tega pojava loteva zadržano in previdno. Eksorcisti, izganjalci hudiča, delujejo po premišljenem protokolu. Pomembna sestavina tega protokola je presejalni test ali "discernacija", razločitev primerov, pri katerih je indicirano izganjanje hudiča, od množice ostalih, pri katerih ne gre za pravo obsedenost (a so se, ali so jih, vseeno prijavili eksorcistu!). V primeru, da gre za obsedenost, podvržejo osebo obredu izganjanja hudiča. V tem obredu duhovnik-eksorcist po uvodnem blagoslovu in branju svetih besedil napove pravila, ki se jih mora držati hudič, npr. da pove svoje ime. Nato duhoven nagovori hudiča, ga besedno izzove, naj se pokaže. Ko oseba pokaže znamenja obsedenosti, duhovnik veli hudiču naj zapusti osebo. Potem se oseba pomiri. Včasih je potrebno več izganjanj, da pusti hudič osebo trajno pri miru. Moj vtis je, da se zadeve lotevajo razumno in da opravljajo koristno delo, ko poskrbijo za preostanek psihiatričnih primerov. To je zame novo spoznanje.

Sem takrat v seminarju izrekel veliko neumnost? Mislim, da ne. Gre za subjektivno doživet pojav pri osebah "z ranjeno dušo"; pojav, ki je tesno povezan z njihovo vero v Boga ali sploh v nadnaravno. "Če kdo privzame novo osebnost, ta pa o sebi trdi, da je demon, ki se želi polastiti obsedenčeve duše, ali lahko kdorkoli dokaže, da ni tako," piše člankar (Mike Mariani v Atlantic Monthly, po Globalu 4/19). Seveda je tako - v doživljanju obsedenega.

Kako naj odgovorim na uvodno vprašanje? Prvič, pri meni nima več dosti časa (mogoče me mirno čaka tam spodaj). Nimam družinske ali osebne zgodovine travm in zlorabe. Ne verujem v nič nadnaravnega. Nobene zveze nimam z okultnim, niti me ne zanima kaj dosti. Okultni pojavi so zame neproučeno področje duševnosti ali narave. Poročila o njih sprejemam s skepso. V cerkev ne hodim. Z veliko verjetnostjo lahko napovem, da me ne bo obsedel hudič; če pa že, potem bolj kak manjši, ki me bo pognal v kakšno neumnost. Če se ne bo spričo naraščajoče družbene anomije povečalo število ljudi, sposobnih zla in uničevanja v imenu višjih vrednot ali pa kar tako, iz veselja - pravih hudičev. Mislim, da je Frančišek mislil na te osebe.

Jung

 Film o Jungu, Freudu in Sabine Spielrein me je spodbudil, da sem po dolgih letih spet vzel v roke drobno knjižico 128 strani. Kupil sem jo najbrž okrog leta 1961/1962, v drugem ali tretjem letniku psihologije. Spominjam se, da sem jo prebiral, ko sem v čakalnici Psihiatrične ambulante v Polju čakal, da me prof. Lev Milčinski povabi v svojo ordinacijo, kjer naj bi v okviru vaj pri njegovem predmetu Psihopatologija prisostvoval njegovemu ambulantnemu delu. Iz ordinacije je stopil profesor, me pozdravil in vprašal: "Kaj pa berete?" Vzel je knjižico v roke, pogledal naslov in odobravajoče pokimal: "O, Jung!" In to v angleščini, sem si mislil. Zdelo se mi je, da sem dosegel svoj namen. Potem me je povabil noter, sestra mi je nadela belo haljo in odredila stol v kotu. Jaz sem mislil, da sem psiholog; moja mama bi mislila, da sem zdravnik-psihiater; sestra je mislila "še en zelen revček"; profesor je mislil "še eden, ki mi nekam leze"; pacient je mislil, da sem paznik; v resnici sem bil en nebogljen, prestrašen deček, ki je to skrival za masko prizadevnega, malce važnega študenta. 

Dejansko je bil profesor Milčinski moj najmočnejši transferni lik: požiral sem ga, ko je predaval. Predavanja je bral, vendar tako, da se ni čutilo, da bere. Njegov monotoni, dobrohotno vserazumevajoči in sprejemajoči glas me je hipnotiziral. Drugi so rekli, da je dolgočasen, da jih uspava; name pa je deloval tako blagodejno pomirjujoče. Bil sem v transu. Kadar je v pavzi postaval na hodniku, sem se mu želel približati, hkrati sem se tega bal. Pred njim bi bil čisto mehak. Bil je kot bog, ki se je učlovečil v podobi skromnega in ljubeznivega profesorja.

Zdelo se mi je, da sem samopredstavitev zelo uspešno prestal in da si je profesor ustvaril o meni podobo, kakršno sem želel. Knjižice nisem nikoli prebral. Do zdaj. V starosti skušamo nadomestiti, kar smo zamudili; popraviti kak svoj star greh.

Delce je odličen prikaz Jungove psihologije. O Jungu sem sicer tu in tam kasneje vendarle še kaj prebral, a ga nisem imel v čislih, zato tudi nisem bral kaj več. Tudi v mojem času uveljavljajoča se pozitivistična, eksperimentalna psihologija, ki so jo nas učili in ki se je ujemala s socialistično ideologijo, ni bila naklonjena ne "duhovedam" (prosto po Rostoharju) ne "misticizmu" arhetipov. Še zdaj mislim, da si je Jung preveč izmišljal, svobodno pesnil, medtem ko je Freud resno razmišljal in razvijal svojo teorijo. Idealne tipe (introverten-ekstraverten) je lahko razvijati mimo empirije. Smo pač mešanice obeh tipov; teh ali pa kakšnih drugih. Vendar preveva Jungovo razmišljanje optimizem; njegov pojem individuacije mi je všeč. Da bi rekel kaj več, bi se moral resneje spraviti zraven.

Vsebina: Foreword by C. G. Jung. Psychological Types. Archetypes of the Collective Unconscious. Religion and the Individuation Process. Psychotherapy. Dreams and Their Interpretation. Psychology and Education. - V kasnejših izdajah je dodano še: Jung on Himself: A Biographical Sketch.