Film o Jungu, Freudu in Sabine Spielrein me je spodbudil, da sem po dolgih letih spet vzel v roke drobno knjižico 128 strani. Kupil sem jo najbrž okrog leta 1961/1962, v drugem ali tretjem letniku psihologije. Spominjam se, da sem jo prebiral, ko sem v čakalnici Psihiatrične ambulante v Polju čakal, da me prof. Lev Milčinski povabi v svojo ordinacijo, kjer naj bi v okviru vaj pri njegovem predmetu Psihopatologija prisostvoval njegovemu ambulantnemu delu. Iz ordinacije je stopil profesor, me pozdravil in vprašal: "Kaj pa berete?" Vzel je knjižico v roke, pogledal naslov in odobravajoče pokimal: "O, Jung!" In to v angleščini, sem si mislil. Zdelo se mi je, da sem dosegel svoj namen. Potem me je povabil noter, sestra mi je nadela belo haljo in odredila stol v kotu. Jaz sem mislil, da sem psiholog; moja mama bi mislila, da sem zdravnik-psihiater; sestra je mislila "še en zelen revček"; profesor je mislil "še eden, ki mi nekam leze"; pacient je mislil, da sem paznik; v resnici sem bil en nebogljen, prestrašen deček, ki je to skrival za masko prizadevnega, malce važnega študenta.
Dejansko je bil profesor Milčinski moj najmočnejši transferni lik: požiral sem ga, ko je predaval. Predavanja je bral, vendar tako, da se ni čutilo, da bere. Njegov monotoni, dobrohotno vserazumevajoči in sprejemajoči glas me je hipnotiziral. Drugi so rekli, da je dolgočasen, da jih uspava; name pa je deloval tako blagodejno pomirjujoče. Bil sem v transu. Kadar je v pavzi postaval na hodniku, sem se mu želel približati, hkrati sem se tega bal. Pred njim bi bil čisto mehak. Bil je kot bog, ki se je učlovečil v podobi skromnega in ljubeznivega profesorja.
Zdelo se mi je, da sem samopredstavitev zelo uspešno prestal in da si je profesor ustvaril o meni podobo, kakršno sem želel. Knjižice nisem nikoli prebral. Do zdaj. V starosti skušamo nadomestiti, kar smo zamudili; popraviti kak svoj star greh.
Delce je odličen prikaz Jungove psihologije. O Jungu sem sicer tu in tam kasneje vendarle še kaj prebral, a ga nisem imel v čislih, zato tudi nisem bral kaj več. Tudi v mojem času uveljavljajoča se pozitivistična, eksperimentalna psihologija, ki so jo nas učili in ki se je ujemala s socialistično ideologijo, ni bila naklonjena ne "duhovedam" (prosto po Rostoharju) ne "misticizmu" arhetipov. Še zdaj mislim, da si je Jung preveč izmišljal, svobodno pesnil, medtem ko je Freud resno razmišljal in razvijal svojo teorijo. Idealne tipe (introverten-ekstraverten) je lahko razvijati mimo empirije. Smo pač mešanice obeh tipov; teh ali pa kakšnih drugih. Vendar preveva Jungovo razmišljanje optimizem; njegov pojem individuacije mi je všeč. Da bi rekel kaj več, bi se moral resneje spraviti zraven.
Vsebina: Foreword by C. G. Jung. Psychological Types. Archetypes of the Collective Unconscious. Religion and the Individuation Process. Psychotherapy. Dreams and Their Interpretation. Psychology and Education. - V kasnejših izdajah je dodano še: Jung on Himself: A Biographical Sketch.
Ni komentarjev:
Objavite komentar