Daltonski načrt je koncept reformistične pedagogike, ki ga je 1920. leta vpeljala ameriška pedagoginja Helen Parkhurst (1886-1973) v Dalton Public High School v mestecu Dalton v Massachusettsu. Od tod naziv pristopa. Vsebinsko gre za poskus samostojnega in samoodgovornega učenja. Dan je razdeljen na dve učni enoti, ko učenci samostojno izvajajo naloge iz različnih predmetov. Učitelji pripravijo za vsak predmet in vsako stopnjo učne načrte za obdobje petih tednov vnaprej. V teh načrtih so navedene delovne naloge učencev. Medtem ko učenci delajo, je učitelj v bližini, da pomaga in svetuje, vendar ne poučuje na tradicionalen način.
Helen Parkhurst, roj. 8.3.1886 v Durand/Wisconsin, takole opisuje svoje izkušnje učenke v svoji knjigi Education on the Dalton Plan: »… povprečen učitelj je enačil strogo discipliniranje učencev z uspešnim pridobivanjem znanja.« Lahko si torej mislimo, da se je Helen Parkhurst prav zaradi svojih negativnih izkušenj s šolo odločila, da posveti življenje razvijanju drugačnih konceptov vzgoje.
Začelo se je s poskusom v Watervillu/Wisconsin, v šolskem letu 1904/05, s tako imenovanim 'laboratorijskim načrtom'. Takoj na začetku šolskega leta so v tradicionalno urejenem razredu s frontalnim razporedom klopi, ki so bile celo pričvrščene v tla, spremenili ureditev. Klopi so zamenjali s premičnimi mizami, postavljenimi v skupine, tako da so tvorile 'predmetne kotičke' (subject corners), v katerih so učenci delali samostojno. Pri delu so sledili pisnim nalogam (assignements). Mlajši učenci so dobili tedenske, starejši pa mesečne načrte z 20 delovnimi enotami za vsak predmet. Helen Parkhurst je v svoji sobi blizu razreda pripravljala naloge, poučevala skupine učiteljev in imela pogovore, medtem pa so učenci skrbeli za red in disciplino v razredu in za izvajanje svojih nalog.
Leta 1913 se je Helen Parkhurst v Rimu udeležila mednarodnega tečaja, ki ga je vodila Maria Montessori. S tem se je začelo sodelovanje obeh velikih pedagoginj. Helen Parkhurst je leta 1915 postala supervizorica učiteljev, ki so učili po metodi Montessorijeve v ZDA. Leta 1919 je prišla na Dalton Public High School, kjer je v naslednjih letih nadaljevala delo na svojem konceptu.
Leta 1922 je izšlo njeno glavno delo Education on the Dalton Plan. Z njenim konceptom so se tedaj lahko seznanili drugi; metoda se je začela širiti po svetu. Helen Parkhurst je od 1924-1942 delovala na Dalton School New York. V Evropi se je daltonska pedagogika uveljavila predvsem na Nizozemskem, kjer je danes okrog 200 šol, ki delajo na ta način. Tako dela tudi več šol nižje stopnje, to je tako imenovani »sub-dalton«. Leta 1957 je nizozemska kraljica odlikovala Helen Parkhurst za zasluge za nizozemsko šolstvo. Helen Parkhurst je umrla leta 1973. Daltonski načrt uvajajo tudi v nemške gimnazije.
Prednosti tega načrta naj bi po nem. pedagogu Eichelbergerju bile: individualni učni tempo, povišana storilnost slabših učencev, večja odgovornost pri uresničevanju učnih ciljev, povečano samozaupanje, iniciativnost, boljši odnos z učiteljem in povečano zanimanje za nadaljnje šolanje.
Daltonski pristop izhaja iz naslednjih načel: svobode, odgovornosti, sodelovanja in samostojnosti.
Svoboda. Učenci si sami izbirajo prostor učenja, vire, iz katerih bodo črpali; časovno razporeditev dela oziroma učenja in oblike interakcije (sam, v paru, v skupini).
Odgovornost. Gre za premik od poučevanja k učenju. Učenec je sam odgovoren za svoje učenje. To krepi njegovo samozaupanje in iniciativnost. Učitelj je pomočnik, svetovalec.
Sodelovanje. Pri skupinskem delu se učenec nauči spoštovati druge, jih razumeti, izaziti svoje mnenje in ga zagovarjati; razvije kulturo pogovora, sposobnost demokratičnega sožitja in solidarnost.
Samostojnost. Učenci so sami odgovorni za uspeh svojega dela. To je posebno pomembno v našem času, tako da se pripravijo na nadaljevanje šolanja in poklic.
Viri:
Eichelberger, Harald (Hrsg.): Eine Einführung in die Daltonplan-Pädagogik (Innsbruck, 2002), Sudienverlag.
Ni komentarjev:
Objavite komentar