8-urna učiteljska prisotnost

V Delu berem upravičene ogorčene proteste proti nameravani uvedbi osemurne prisotnosti učiteljev na delovnem mestu. Ta bi bila upravičena in bi z jasno ločitvijo službe in družine blagodejno vplivala tudi na družinsko življenje samo v primeru, da bi bili v šolah zagotovljeni pogoji za ustvarjalno in nemoteno osredotočeno delo učiteljev, o čemer na osnovi svoje izkušnje priča ena od bralk. Danes učitelji, če niso v razredu, delajo v prenatrpanih zbornicah, ali pa so, kjer koli že je njihov delovni prostor, neprestano prekinjani zaradi skupnih nalog, ki niso ustrezno načrtovane. V odzivu na to namero so nekateri učitelji z dolgoletno prakso in tudi sindikat vzgoje in izobraževanja povedali že vse, kar bi bilo pametnemu dovolj. Naj vendarle še nekaj dodam.
Vso učiteljsko dobo sem učil na višji in visoki šoli ali fakulteti, kjer je neposredna učna obveznost manjša kot v osnovnih in srednjih šolah, da je več časa za raziskovalno delo; k temu pa se je pritaknilo tudi nikoli ustrezno omejeno administrativno delo in sestankovanje, ki je včasih preseglo vsako mero. Moja prisotnost v šoli zunaj urnika in sestankov ni bila predpisana, čeprav so od časa do časa bili taki poskusi. Večino ustvarjalnega dela in pisanja, ki zahteva mir in osredotočenost, sem opravil doma. 
Ob obisku na visoki strokovni šoli na Nizozemskem, kjer so imeli osemurno obvezno prisotnost, sem videl, da so učitelji imeli mnogo boljše pogoje v lepi, smiselno načrtovani novi zgradbi: svojo sobo, skupno sobo, kantino (časa, prebitega v kantini niso merili). Poleg tega so si znali svoje delo metodično razporediti tako, da so lepo zložno zapolnili čas obvezne prisotnosti. Lahko bi rekli, da zaradi te obveznosti niso bili bolj učinkoviti, prej manj. (Res pa je, da so prihranili pri kurjavi doma.) Pravzaprav me je začudilo, da si kljub dobrim pogojem v kulturi protestantske delovne etike niso prav zelo prizadevali pri delu. Če ustvarjalni ljudje zaslutijo, da je namen obvezne prisotnosti na delu bolj učinkovit birokratski nadzor in nadzor stroškov in ne več prostora za ustvarjalnost, bodo tak ukrep ustvarjalno izigravali, posebno še, če je tradicija poklica drugačna. In potem bo pritisk k nadzoru še večji in ustvarjalnost še manjša.
Bistveno pa je naslednje. Nameravana zaostritev nadzora nad delovnim časom temelji na zastarelem pojmovanju o motivaciji učiteljskega dela. Po tem pojmovanju so ljudje po naravi nagnjeni k lenobi in k izigravanju delovnih obveznosti (McGregorjeva teorija X). Delajo samo, če jih k temu prisiliš, to je, neprestano nadzoruješ (palica), ali spodbudiš z nagrado (korenčkom). To velja v določeni meri za rutinske poklice, kjer ljudje opravljajo dolgočasne, ponavljajoče se, umsko nezahtevne naloge, ki jih ne bi opravljali, če jim ne bi šlo za preživetje. Za ustvarjalne poklice, in učiteljski poklic je tak, čeprav snovalci novega reda očitno tega ne verjamejo, pa to ne velja. Od objave McGregorjeve raziskave do zdaj se je nakopičilo veliko raziskovalnih spoznanj, katerih skupni imenovalec je: ustvarjalni poklici potrebujejo SAMOSTOJNOST, avtonomijo, tudi samostojnost pri razporejanju svojega delovnega časa, oziroma, če smo natančni, vsaj določenega dela svojega delovnega časa, ne potrebujejo pa TOTALNE KONTROLE. Šolskim oblastem bi priporočil: ustvarite pogoje za osemurno prisotnost v šoli, a ne zahtevajte je.
Preden odgovorni nadaljujejo z uresničevanjem svojih nepremišljenih namer, naj si preberejo odlično, ne obsežno knjižico D. H. Pink, Zagon, presenetljiva resnica o tistem, kar nas dejansko motivira. Videotop, Maribor 2011 (15 € v Svetu knjige, sicer 19,90 €).