OB INTERVJUJU z Vesno Vuk Godina

Intervju v Nedelu, 28. 10. 23

V obširnem intervjuju Lucijana Zalokarja s profesorico Vesno Vuk Godina (Nedelo, 28. 10. 23) se strinjam z nekaterimi izjavami intervjuvanke, v druge dvomim, največ pa je takih, ki niso premišljene in ne temeljijo na dejanskih razmerjih v stvarnosti. Naj imajo prednost tiste misli, ki se z njimi strinjam.

Etika in morala. – "... družba brez moralno-etičnih standardov propade. ... Družbo lahko držiš skupaj le na dva načina: z moralno-etičnimi standardi ali z neposredno represijo." –  Soglašam. Moralno-etične standarde utrjujemo z zgledom in z doslednim sankcioniranjem. Še najmanj z dociranjem ali celo s posebnim predmetom "socialistična morala" (pardon, zmotil sem se), kar predlagajo nekateri, ne V. G. Poleg tega pa je dobrodošlo tudi pojasnjevanje in razpravljanje o morali, etiki in pravu. Če je res, da profesorji filozofije na mariborski univerzi učijo študente, "da je treba opustiti ideale, etiko in moralne standarde, saj v življenju zmagajo najbolj pokvarjeni", je to sramotno, nevredno akademije. Tolažim se, da morda tako mislijo ironično, saj ne morem verjeti, da mislijo resno. Seveda je stališče do tega "nauka" odvisno od tega, kaj komu pomeni "zmagovati v življenju". Če so ti profesorji "desni", kot pravi V. G., vsaj deset božjih zapovedi spoštujejo. Moja izkušnja je, da ljudje  pogosto ne prepoznajo ironije.

 A tudi v zvezi z etiko ne soglašam povsem. V. G. pravi, da sta cinizem in pokvarjenost danes vsem na očeh, a nihče ne reagira. Ne strinjam se. Reagirajo tako pristojni organi kot mediji, civilna družba in javnost sploh. Politiki in javni funkcionarji odstopajo, sem in tja tudi koga zaprejo. Razprave o etiki, morali, o vrednotah itd. so gotovo ena najbolj razširjenih tem v javnem prostoru. Kaj so razprave o korupciji drugega kot razprave o prav in ne-prav, o morali in nemorali, zakonitosti in nezakonitosti? Nekatere institucije si razpravljanje in razsojanje o morali in vrednotah lastijo celo kot svojo osnovno nalogo. 

V njeno kritiko feminizma se ne bom spuščal. Po prvem vtisu ima prav, ko kritizira posnemanje zahodnega feminizma in pojmovanje tistih, ki imajo moške za nasprotnike emancipacije žensk. Tudi ravs in kavs med ženskami me ne zanima prav dosti.

Primer Hovnik in "domačijskost". – Tudi sam sem se začudil in bil močno razočaran. H. sem imel za sposobno ministrico, strokovno, artikulirano, spretno, osebno pošteno itd. Presenetilo me je njeno laganje, prikrivanje, in dejstvo, da je obilno poskrbela za svoje sodelavke, svojo prijateljico in njuno skupno podjetje (kaj vse je pri nas civilna družba, NVO) in za mamo, s tem posredno zase. Ob tem sem imel občutek, da se ji zdi, da bi ji vse to po pravici pripadalo. Ta primer, ki ni osamljen, je naveden kot potrditev, da smo "domačijska družba". Res gre za družbeni vzorec "domačijske korupcije", prilaščanja državnega, davkoplačevalskega denarja, s strani posameznikov in/ali neformalnih skupin. V ta vzorec sodi tudi neplačevanje davkov in drugih obveznosti do države in razširjeno kupčevanje ali poravnavanje storitev brez formalno izstavljenega računa in plačila davka. Drug vidik "domačijskosti", ki ga omenja V. G. je, da "nagrajujemo članstvo ne sposobnosti". "'Naše' ščitimo, ne glede na to, kaj počnejo." Dodal bi: dokler se da – potem se vendarle sankcionira. Ta vidik, ščitenje 'naših', sodi v psihologijo skupin, je globlji, naravno in ne zgodovinsko pogojen. Vsak varuje svojo družino. In še tretji vidik: vsak najprej poskrbi zase. To niso specifično slovenski "domačijski" običaji ampak mnogo bolj razširjene človeške navade. Nanje je preprosto treba računati in vzpostaviti ustrezne mehanizme za njihovo preprečevanje in sankcioniranje.

Trditev, da "smo domačijska družba", je prehudo posploševanje. Sociološko sodi ta problematika pod poglavje o razmerju med "skupnostjo" in "pravno urejeno družbo" ali "družbo z upravo/državo" (Gemeinschaft-Gesellschaft). V slednji obstajajo poleg formalne zakonodaje in upravnih (državnih) organov, ki skrbijo za urejeno življenje, tudi skupnosti in skupine v neposrednih medosebnih odnosih, reguliranih z neformalnimi normami. Stoletja smo že del take ali drugačne državne organizacije, vsaj zadnjih sto let smo "družba z bolj ali manj avtonomno lastno upravo in državo in mnogimi skupnostmi". Je pa povsod med obema "sistemoma", "formalnim" in "neformalnim", napetost in nasprotovanje, saj posegata drug v drugega. Država posega v "neformalne" odnose in jih skuša regulirati in zatreti neformalno menjavo; skupnostne norme nagrajujejo odpor do osovražene države, izmikanje in goljufanje. Država ni nepriljubljena samo pri nas ampak tudi v starih kapitalističnih državah. Zaradi naše posebne zgodovine v okviru tujih držav in majhnosti so se med nami morda dalj kot pri nekaterih drugih narodih zadržali neformalno regulirani skupinski in skupnostni odnosi, ki jih ljudje dojemajo kot bolj zavezujoče kot državne zakone, katerih kršenja ne dojemajo kot moralni problem. Prej nasprotno. Res je tudi, da so sankcije v skupnostih in skupinah bolj neposredne in boleče (izločanje) kot sankcije države (denarne kazni itd.). Vendar pa smo vseeno pravno urejena, državno organizirana, mednarodno priznana nacija, ne preprosta rodovna ali "domačijska" skupnost. "Domačijskost", neformalni odnosi, norme in obveznosti so realnost tudi v drugih državah. Dejstvo, da so tovrstni prestopki sankcionirani in jih obsoja tudi javnost, govori proti izključni ali pretežni veljavi "domačijskosti". Seveda je razlog obsojanja dejanja ministrice lahko tudi "domačijska" fovšija, ne zavest o spoštovanju državnih zakonov kot vrednote. Skratka, "domačijskost" je dejavnik, ni pa edini, in – upam – ne prevladujoč.

Narcisizem. – Res živimo v narcistični kulturi in V. G. dobro opredeli tip "patološkega narcisa". Bi pa razlikoval vlogo narcisizma v medosebnih odnosih od njegove vloge v politiki. V medosebnih odnosih je narcis razdiralen: "odsotnost empatije, nezmožnost ljubiti, ... obravnavanje drugih kot predmetov, ... izkoriščanje ... odsotnost vesti ... načelo ugodja..." Obstajajo priročniki, kako se jim izogniti, kako jih obravnavati, kako jih "zdraviti". Z znanjem, spretnostjo in potrpežljivostjo si ga ženska lahko "prilagodi", mogoče tudi nekoliko izboljša. (So tudi bolj ali manj trdovratni in učljivi). V politiki pa, se mi zdi, te lastnosti niso tako neposredno pogubne, nekatere so celo zaželene. Nekaj samovšečnosti politika godi občinstvu. Tak politik s svojo držo jasno sporoča, da potrebuje publiko in to je ljudstvu všeč. Empatijo pa nadomesti s svetovalci, ki mu rečejo: Predsednik, izrazite sožalje (tudi če ga ne čutite) ... Izkoriščanje se v politiki in poslu imenuje delegiranje dolžnosti ...  Kako se ravna z ministri kot predmeti v imenu učinkovitosti, smo pravkar videli ... Vest je skrajno vprašljiva kategorija: če te peče na eno stran, te ne sme še na drugo... Za tako težko službo si moraš privoščiti kakšno ugodje... 

Problematika narcisizma se povezuje s širšo problematiko odnosa med individualizmom in kolektivizmom. Modernost pomeni emancipacijo individuuma. Posameznik se je izvil iz spon sorodstva, soseske, "domačijskosti" in neformalne socialne kontrole ter iz spon dogem, omejujočih institucij – cerkve. To je povezano tudi z urbanizacijo, saj je človek v mestu, kjer ni takega neformalnega socialnega nadzora, svobodnejši kot v vaški skupnosti. Posameznik je postal kot oseba lastnik svoje delovne sile, ki jo samostojno prodaja oziroma investira. Hkrati to pomeni neodvisnost mišljenja in življenjskega sloga, neodvisnost kritične zavesti in uveljavitev subjektivnosti (cogito). Kapitalizem z omogočanjem in poudarjanjem zasebne pobude vzpostavlja in nagrajuje posameznika kot podjetnika, kot "firmo"; spodbuja marketinško "samopromocijo". Mediji spodbujajo narcise in služijo z njimi. (A tudi v socializmu smo imeli "udarnike" kot posebno prizadevne posameznike, ki so izstopali v kolektivu.) Narcisizem je negativna osebnostna skrajnost, ki povzema družbeno pogojenost; ta pa sama po sebi ni predvsem negativna, saj je emancipacijska. Kot pretiravanje splošne družbene težnje je narcis "družbeni karakter". 

Socialna racionalnost vs. ekonomska racionalnost. – "Ekonomski racionalnosti dajemo prednost pred socialno. Toda znašli smo se v zgodovinskem obdobju, ko bi morale vse družbe na planetu dati prednost slednji. Socializem je v resnici prav to. ... Seveda se bodo takoj oglasili ekonomisti in rekli, da taka družba ni ekonomsko racionalna. Seveda ni, saj se sistem ne imenuje ekonomizem." – Ni ene racionalnosti brez druge. Povzdigovanje katere koli nad drugo zavira in onemogoča preživetje in razvoj družbe. Poudarjanje socialne racionalnosti (skrb za ljudi) v socializmu je poleg drugih dejavnikov vodilo do propada sistema, ki ni mogel več vzdrževati velikodušne "sociale" (družbenih služb) ob dani neoptimalni produktivnosti. Poudarjanje ekonomske racionalnosti (gospodarskih rezultatov in profita), od katere ljudje živijo, vodi do pretiranih socialnih razlik in do spopada med revnimi in bogatimi (konflikti, revolucija), s tem pa do propada ekonomsko racionalnega sistema, ki ga nadomesti socialno racionalen sistem, ki propade, ker ni hkrati tudi ekonomsko racionalen. Oboje smo doživeli, a se ena in druga težnja ponovno skušata vzpostaviti kot prevladujoči. Prehodu v kapitalizem ob osamosvojitvi je v kratkem obdobju sledilo močno povišanje BDP, družbenega bogastva, ker se je sprostila osebna pobuda (BDP na preb.: 1991: 5100 € – 2022: 27040 €). Seveda pa je tudi prilaščanje prej družbenega premoženja vodilo do ekscesnega bogatenja nekaterih in povečevanja socialnih razlik. Tako je tudi drugod. (Včeraj sem gledal oddajo BBC o Palinovem potovanju po povojnem Iraku. Bogat Kurd v Erbilu si je postavil repliko washingtonske "Bele hiše", poleg drugih razkošnih vil sosedov). Rešitev vidim v preprečevanju obeh ekscesov: pretiranega bogatenja na eni strani in revščine na drugi (davčna in socialna politika in racionalizacijo državnega aparata – denar od obilnih davkov se izgublja, preden pride do učinkovitih storitev družbenih služb in socialnih transferov (23 ali 6 ministrstev!).

So pretekle družbe bile družbe blagostanja ali je veljalo "Kuge, lakote, vojne varuj nas, o Gospod."? – "V zgodovini je večina družb sledila logiki socialne racionalnosti ... niso ogrozile planeta ...  niso poznale množične revščine. Družbam je uspelo poskrbeti za preživetje svojih članov in so bile ... družbe blagostanja. Kapitalistične družbe nasploh, neoliberalni kapitalizem pa še posebej, so v tem pogledu odmik."

V zgodovini družbe kot družbe niso sledile nobeni racionalnosti, razvoj je bil stihijski, diktiral ga je naključni razvoj tehnike, inovacij, proizvajalnih sredstev. Še najbolj so družbe sledile racionalnosti večnega življenja na drugem svetu. Lastniki proizvajalnih sredstev so sledili svoji racionalnosti in "neposredni proizvajalci" svoji. "Zahod v srednjem veku je predvsem svet lakote" (Jacques le Goff, Srednjevekovna civilizacija zapadne Evrope) – zaradi nizke produktivnosti kmetijstva – kar ne preprečuje požrtij bogatih (poseben žanr poezije so bile "Fresslieder" – pesmi o požrtijah!). So pa bila tudi "socialna" prizadevanja pomoči revežem (s strani vladarjev, npr. Karel Dobri) a tudi ideje o "čiščenju" mesta od revežev in beračev (izvoz revežev in beračev iz Genove na Sardinijo). V "klasični Evropi" (17.-18. stol.) "obstaja prehranjena Evropa z epidemijami lakote in Evropa z endemično lakoto z občasnimi epidemijami lakote", čeprav "ni mogoče reči, da je bila Evropa v celoti področje revščine in lakote"; v nekaterih deželah ni bilo pomanjkanja. Ogroženost s smrtjo od lakote je segala v Evropi od 80% do 20% prebivalstva, odvisno od dežele (vse: Pierre Chauny, Civilizacija klasične Evrope). Lakota je polagoma izginila zaradi povečanja kmetijske proizvodnje in napredka tehnologije in znanja. Kako razprostranjena je lakota v sedanji neznosni liberalno kapitalistični družbi v Sloveniji?

Po V. G. poznamo sedaj na zahodu "množično revščino", ki je v preteklosti niso poznali. Pokazali smo, kako je bilo z lakoto. No, revščina ne pomeni nujno lakote. Če ni lačnih, še ne pomeni, da ni revnih glede na tiste, ki imajo več. Revščina je absolutna in relativna. Absolutna revščina pomeni dohodek pod minimumom, potrebnim za preživetje (hrana, pitna voda, obleka, zatočišče). Pri nas lahko kot ta minimum štejemo denarno pomoč 465 € (MDSZ 2023). Njenih prejemnikov je približno 2,5% vseh prebivalcev. Relativna revščina je dohodek pod 60% medianskega (srednjega) dohodka prebivalstva določene države, izraženega v standardih kupne moči (SKM, približno ustreza znesku v €). To pomeni v Luksemburgu pod 19 295 SKM in v Sloveniji pod ok. 9000 SKM, pod 3136 SKM v Srbiji. Pod to mejo je povprečno v Evropi do 17% prebivalcev, na Češkem 9,6%, v Sloveniji 13,3% (tj. 268.000 oseb; na 22. mestu med 27 državami) in v Romuniji 23,5% (Eurostat, 2020). V Luxemburgu je reven tisti, katerega dohodek ne presega okoli 20.000 € letno, v Sloveniji tisti, ki dobi manj kot približno polovico tega. S tem se težko živi, živi pa se v družbi, kjer je za sorazmerno majhen prispevek dostopno zdravstveno varstvo, obvezno šolanje, socialna pomoč in druge družbene službe in dobrodelna pomoč v urejenem okolju (energija, bivališča, komunikacije). Revni pri nas ni v enakem položaju kot revež v Bangladešu. Meja revščine v svetu se giblje, izračunano po različnih metodah, od okoli 2 do 5,5 evrov na dan. Pri nas dobi prejemnik denarne pomoči 15,5 evrov na dan. (Te podatke vzemite kot približne ocene, saj to besedilo ni raziskava o revščini.) 

Ko idealizira pretekle družbe, ima antropologinja morda v mislih prvobitne lovsko-nabiralske in poljedelske skupnosti, to je "tradicionalne družbe" (Diamond). A glede njih "nima smisla, da bi se nam tožilo po preprostejših časih ... detomor, zapustitev ali ubijanje starejših, spopadanje s pogostim stradanjem, večja izpostavljenost nevarnostim iz okolja in kužnim boleznim, pogosto umiranje otrok in nenehni strah pred nasiljem" ... "Včerajšnji svet nas med drugim nauči, naj bomo hvaležni, da imamo sodobno družbo, in naj se ne pritožujmo kar vsevprek" (Diamond, Dovčerajšnji svet). Toliko o preteklih družbah blagostanja in sedanjem odmiku od njih na slabše. 

Je kapitalizem škodljiv (socializem pa ni bil)? – "... družbeni ustroj, ki daje profitu prednost pred vsem drugim, ni le škodljiv ampak tudi smrtonosen za nas, naš planet in vse druge vrste, ki živijo na njem." – To je popularna levičarska poenostavitev. "Kapitalizem" je pojem, abstrakcija. Imamo več kapitalizmov od ameriškega do kitajskega in vse vmes. Kapitalizem pomeni »oplajanje« denarja z naložbami v proizvodnjo, trgovino in z bančništvom. To je vsem kapitalizmom skupno, sicer pa je vsak drugačen. Za vse tudi velja, da je prednost profita pred vsemi drugimi družbenimi potrebami omejena, regulirana. Povsod države regulirajo kapital. Prednost profita je omejena, prvič, z dolgoročno perspektivo zagotavljanja profita samega. Ni pametno, na primer, za takojšnji čim večji profit popolnoma izčrpati delovno silo, saj si s tem onemogočimo dolgoročni profit. Pameten podjetnik skrbi za zaposlene, za proizvodne vire, za zadovoljstvo strank itd. Drugič, obstaja cela vrsta zakonskih omejitev poslovanja: delovna zakonodaja kot pridobitev delavskega gibanja (omejen delovni čas, dopusti, malice itd. – priča smo skrajševanju delovnega časa); protimonopolna in proti kartelna zakonodaja, ki zagotavlja konkurenco in s tem nižje cene proizvodov; zakonodaja varstva pri delu in ekološka zakonodaja itd. Proizvodnja onesnažuje okolje (vsaka, tudi socialistična), a zavest o tem je vse jasnejša in države so prisiljene v regulacijo podjetniške »svobode«. Kapitalizem je reguliran in države ga neprestano regulirajo; vse manj se profitu podreja vse drugo, ker je vse jasnejša zavest, da si z zapostavljanjem skrbi za druge družbene vire in okolje podjetništvo žaga vejo, na kateri sedi.

Sedanje nepredstavljivo bogatenje peščice lastnikov proizvodnih sredstev in finančnikov je posledica globalizacije, nenadoma dostopne poceni delovne sile in ogromnih trgov. Kar je po eni strani videti kot izkoriščanje nerazvitih dežel, je po drugi strani usposabljanje njihove delovne sile, zagotavljanje dohodka za preživetje, širjenje trgov itd. Kapitalizem je s spodbujanjem tehnoloških inovacij ustvaril družbo blaginje. V obdobju ene generacije je, na primer, Kitajska z uveljavljanjem kapitalizma v državi s komunističnim režimom (!) postala iz zaostale dežele, kjer je bila lakota, razvita dežela brez lakote; sledi ji Indija itd. Povsod se zavedajo omejenosti virov in stranskih učinkov kapitalizma in se temu prilagajajo. Prehod na nove vire energije in čisto proizvodnjo je svetovni trend.

Nekateri nasprotniki kapitalizma zahtevajo ničelno rast. To je nedomišljeno. Gospodarska rast se izraža z BDP. Ta je vsota – poenostavljeno – vsega, kar je ali bo država prodala. "Je tržna vrednost vseh končnih proizvodov in storitev, ki jih je ustvarilo gospodarstvo neke države v enem letu." Nikjer ne piše, da morajo ti proizvodi biti premog, jeklo in kemikalije. Lahko so knjige, filmi ali gledališke predstave in turizem. Ničelna rast česa torej? Kaj se bo proizvajalo, je odvisno od naših potreb. Predaleč bi zašli, če bi se spustili v razglabljanje o "naravnih" in "umetnih" potrebah ... Morda je res rešitev v skromnejšem življenju – predvsem življenju brez orožja, letal, križark, razkošnih bivališč; v omejitvi avtomobilskega prometa...? Socializem je prav tako onesnaževal in preurejal naravo (Aralsko jezero v SZ!), poleg tega pa modro vodstvo ni moglo ljudem dopovedati, da bi lahko vsi imeli dostojne obleke iz ene vrste bombažne tkanine iz tovarne v Brčkem … https://begotnice-blazx.blogspot.com/search?q=ni%C4%8Delna+rast; https://begotnice-blazx.blogspot.com/search?q=mantra+o+ni%C4%8Delni+rast

Smo v družbi sami? – "Neoliberalni diskurz nam sporoča, da smo sami ..." "Na primer, če ste nesrečni oziroma depresivni, bodo to obravnavali kot vaš osebni problem ... nihče pa vam ne bo povedal, da je to normalno stanje v današnji zahodni družbi ... kajti problem ni v njem ampak v družbi." – Nismo sami. Tega tudi »neoliberalni diskurz« ne more trditi, saj bi s tem zanikal trg, kjer se dogaja menjava med enim in drugim, neka oblika družbenega odnosa, sovisnosti in vseh vrst komunikacije. V. G. hoče reči, da smo po pojmovanju, ki ga ona obsoja, v življenju, še posebej v stiski, prepuščeni samim sebi; da se moramo sami, brez drugih, brez družbene skrbi, s svojimi močmi prebijati skozi življenje in da je vsak sam kriv svoje nesreče. To ne drži. Obdajajo nas primarne skupine, družina, sorodstvo, soseska, vrstniki, sodelavci, in vseh vrst družbene institucije. Tudi »neoliberalni diskurz« to ve. Družba (država) poskrbi, da grejo otroci v šolo, od osnovne vse do univerze. Družba solidarnostno poskrbi za zdravstveno in socialno varstvo. Družba z razvijanjem gospodarstva poskrbi, da človek lahko dela in se z delom preživi; če se pa ne more, pomaga »sociala«. Nismo sami, živimo v dobro organizirani družbi, kjer je na voljo vse, kar človek potrebuje za življenje. On sam pa je tudi odgovoren za svoje življenje: mora zbrati korajžo, da gre v šolo; da si najde zaposlitev (pri čemer mu podjetniki lahko pridejo nasproti, saj potrebujejo delavce); mora vztrajati pri delu, si prizadevati. Itd. Družba omogoča in ponuja posamezniku vseh vrst institucije in storitve in ga tudi vodi, vpeljuje v družbeno življenje, ne samo v šoli. Tudi pri razreševanju svojih težav posameznik ni sam sebi prepuščen. Sam ali s pomočjo svojcev, znancev, prijateljev lahko poišče pomoč v družbenih službah ali zasebnih storitvah. Vsak je odgovoren za svoje življenje, ni pa prepuščen samemu sebi; ni brez pomoči drugih razen v izjemnih primerih.

Depresija ni "normalno stanje v današnji družbi", je pa razširjena. V Evropi je 7,2% prebivalstva s to diagnozo; v Sloveniji, ki je na čelu evropskih držav, 15% (16%Ž, 14,3%M). Ob tem je pri nas 250.000 čezmernih pivcev alkohola (vsi podatki NIJZ). Oba pojava sta povezana in ne bi ju pripisal samo "neoliberalnemu kapitalizmu". Število alkoholikov je bilo tudi v socializmu približno tolikšno. Depresija privede pri okoli 15% pacientov do samomora. Samomorov je še vedno veliko (400-500 na leto), vendar precej manj kot v socializmu. Neposredno po osamosvojitvi, leta 1998, jih je bilo 612, leta 2022 pa 402. Krivulja količnika samomora (število samomorov na sto tisoč prebivalcev) v obdobju med letoma 1965 in 2020 ima obliko obrnjene črke U – samomorilni količnik je postopoma naraščal do obdobja, ko se je Slovenija osamosvojila, in postopoma začel upadati po letu 1997. Količnik samomora  je bil med leti 1985-1999 še 30,6, leta 2022 pa 19,06. Ugotovljen je 18-odstotni upad količnika samomora v obdobju 2000–2010 glede na obdobje 1985–1999 (vsi podatki NIJZ). Od začetka novega tisočletja upada delež samomorov po vsem svetu (WHO) – ne zaradi širjenja socializma. To pomeni, da je v obdobju »neoliberalnega kapitalizma« veliko manj ljudi, ki so si vzeli življenje, kot v obdobju solidarnostnega socializma, v katerem so nam sporočali – nasprotno od liberalnega diskurza – da nismo sami, saj za nas skrbijo modro vodstvo, delovni kolektiv in socialistična družba. Seveda so pa nekateri ljudje še vedno nesrečni, kot so bili tudi včasih. A "Sreče človeku ne prinese politični sistem..." (Edvard Kardelj). 

Je depresija osebni ali družbeni problem? – "Čut za odgovornost mi sporoča, da moram protestirati proti temu, da se vse posameznikove težave razrešujejo na ravni posameznika". –  Depresija je in ni oseben problem. Etiološko je (poenostavljeno) posledica narave (genetike, dispozicij), vzgoje in družbenih razmer. Družbene razmere imajo gotovo svoj delež v etiologiji: vplivajo na položaj družine, vzgojne vzorce, na položaj posameznika v družbeni strukturi, na njegovo uspešnost, vključenost. Ta pa je v dobri meri tudi rezultat njegove osebne sposobnosti, znanja, prizadevnosti, socialnih spretnosti itd. Ko pa se pri posamezniku začnejo kazati težave, ki so simptom depresije, ni čas, da bi spreminjali družbene razmere v zanj bolj ugodne. Pomagati moramo posamezniku "na ravni posameznika" na način, ki je v družbi na voljo: prijateljeva in svojčeva rama, svetovanje, psihiatrija, psihoterapija, socialno delo. Posamezniku v stiski bolj malo pomaga, če mu rečemo, da je to, kar doživlja, v tako pokvarjeni družbi normalno. 15% ljudi z depresijo ni normalno oz. povprečno v statističnem smislu, je manjši del, dobra desetina, slaba petina vseh ljudi. Lahko pa izrazimo razumevanje za njegovo družbeno situacijo, nezaposlenost, nizko plačo itd. Ko je pred nami človek v stiski, ne moremo spremeniti nič od liberalno kapitalističnih pogojev, da bi se počutil bolje. Ubrati moramo druge poti. Luknjasta cesta je družbeni problem, zlomljena noga zaradi nje pa zahteva takojšnjo pomoč zdravnika "na ravni posameznika", ne asfaltiranja ceste na družbeni ravni. V. G. pravi: "Kajti problem ni v njem ampak v družbi." Žal je problem v njem, čeprav je morda »prišel vanj« tudi iz družbe. In zato mu družba omogoča načine, da problem reši "na ravni posameznika". Hkrati pa je v družbi kar nekaj ljudi, ki se ukvarjajo samo z izboljševanjem družbe, poklicno, za plačo ali honorar, in nepoklicno.

LGBT++ in izločanje drugačnih. – "Parade ponosa v Sloveniji /so/ napačna strategija. ... v slovenskem okolju /je/ najboljša strategija biti dober sosed." – Razumem namen parad ponosa, a če bi obstajala parada ponosa heteroseksualnih, se je osebno ne bi udeležil. Na svoj spol namreč nisem ponosen. Tudi na barvo svojih oči in obliko nosa nisem ponosen, ne na pet prstov itd. Tudi na to, da me privlači ženski spol, nisem ponosen. Kdor čuti enako, bo razumel.

Glede najboljše strategije pa takole. Nekoč smo ulični sosedje modrovali ob steklenici rujnega. Malo smo obrekovali tiste, ki jih ni bilo zraven. Nekdo je rekel, da je sosed Miloš v redu dedec, ampak južnjaki na sploh so pa težki. In, ne boste verjeli, s tem vprašanjem se je med drugo svetovno vojno ukvarjal v ZDA Kurt Lewin, nemški geštaltistični psiholog judovskega rodu. Ker so bili moški v vojski, je bilo v podjetjih pomanjkanje delavcev in razmišljali so o zaposlovanju žensk. Mislim, da je šlo za podjetje, ki je proizvajalo neke električne naprave, ki so jih sestavljale mlajše ženske. Vprašanje je bilo, ali bi bilo pametno zaposliti tudi starejše ženske (starejše od 35!). Poslovodje so temu v glavnem nasprotovali in navajali različne razloge, zakaj so starejše ženske neprimerne: bolj počasi bi se priučile; trmoglavile bi, da so bolj izkušene; se poskušale pričkati z nadrejenimi ipd. Lewin pa je nagovoril enega od poslovodij: V vašem oddelku je zaposlena neka starejša gospa; kakšne izkušnje imate z njo? Ah, ona je odlična, ampak nasploh so pa starejše ženske težke! Nauk: osebna pozitivna izkušnja s pripadnikom izključevane kategorije ne odpravi stereotipnega predsodka do te kategorije. Torej s sosedom, tudi če bi bil najboljši, ne bi razgradili stereotipa o "ne-naravnost" ljudeh (saj se tako prevede "not-straight"?).

Še eno teorijo nam ponuja V. G.  "Slovenci smo se v preteklosti obdržali ravno zato, ker smo izključevali drugačne. ... Španci pa so jih inkorporirali ... nismo se pustili asimilirati; to pa pomeni, da smo izločili vse, kar je bilo drugačno." – Če smo izključevali drugačne – misli se najprej na ljudi drugega jezika ali narodnosti – kako to, da slavimo kot »našega« Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je italijanskega rodu in je pisal nemško. Kako to, da imamo za »naše« ljudi z nemškimi in italijanskimi rodbinskimi priimki: Janez Bleiweis, Žiga Herberstein, Ignacij Knoblehar; in številni drugi od Auerspergov, Deisingerja do Zwitterjev, skupaj s Cavazzo (temu so res Slovenci rekli, da je fašist) Girotto in Benedetti. Od kod so se vzeli Doupona, Delalut, Horvath, Gontarev, Kyovsky, Holwinsky; Lah, Furlan, Talijan, Nemec, Švab, Rus, Čeh, Polak, Kocbek, Šegula, Turk, Maver? Nismo "izločili vsega, kar je bilo drugačno". Kaže, da naš čistilni servis ne opravlja svoje naloge, ki da je bila, po V. G., bistvena za naše preživetje.

Dokler smo bili Slovenci razdeljeni na pokrajine habsburške Avstrije, se je dogajalo mešanje z obeh strani: ljudje tujega porekla in jezika so se identificirali s svojo rojstno deželo, Kranjsko, Štajersko, in vsaj delno prevzeli tudi ljudski, slovenski jezik. Slovenci po poreklu in jeziku so sami ponemčili svoje priimke, če so se šolali in vključevali v »višjo« družbo, ali pa jim je bila nemška ali latinska oblika samoumevno pripisana (Gallus-Petelin, Vega-Veha). Prebivalstvo večnacionalne države se je tudi sicer narodnostno in jezikovno mešalo, priseljevalo in odseljevalo. Z razvojem nacionalne zavesti se je začelo izključevanje Nemcev in nemškutarjev. Od tod naj nam bi ostalo, da izključujemo ne le posameznike drugih narodnosti ampak tudi posameznike, ki se razlikujejo od povprečja po drugih značilnostih, hendikepirane in drugače spolno usmerjene. Težko je zanikati te težnje nekaterih zagretih nacionalistov in rasistov, pretirano pa je, če posplošujemo to čistunstvo na narod v celoti in v izločanju »drugačnih« vidimo celo pogoj narodnega obstoja. (Imamo slovenske župane Jankovića, Arsenovića ...).

Naj bo dovolj, kajti občutek imam, da je tole pisanje bob ob steno. "Bolj kot prikimavanje stanovskih kolegov, me razveseli biljeterka, ki mi v kinu pove, da rada bere moje kolumne in se strinja z njimi." Pa naj bo tako! Tudi v postsocialističnem neoliberalnem kapitalizmu je treba nekako preživeti.

Se pa zastavlja vprašanje, ali je populistično levičarstvo nova taktika, nasprotna salonskemu oziroma elitističnemu levičarstvu, ki ga ljudske množice zavračajo? Nekateri sodijo, da bo samo to mobiliziralo ljudske množice za revolucijo. Nekaj študentov in eno biljeterko smo že pridobili.