Intervju v Nedelu, 28. 10. 23
V obširnem intervjuju Lucijana Zalokarja s profesorico Vesno Vuk Godina (Nedelo, 28. 10. 23) se strinjam z nekaterimi izjavami intervjuvanke, v druge dvomim, največ pa je takih, ki niso premišljene in ne temeljijo na dejanskih razmerjih v stvarnosti. Naj imajo prednost tiste misli, ki se z njimi strinjam.
Etika in morala. – "... družba brez moralno-etičnih
standardov propade. ... Družbo lahko držiš skupaj le na dva načina: z
moralno-etičnimi standardi ali z neposredno represijo." – Soglašam.
Moralno-etične standarde utrjujemo z zgledom in z doslednim sankcioniranjem. Še
najmanj z dociranjem ali celo s posebnim predmetom "socialistična
morala" (pardon, zmotil sem se), kar predlagajo nekateri, ne V. G. Poleg
tega pa je dobrodošlo tudi pojasnjevanje in razpravljanje o morali, etiki in
pravu. Če je res, da profesorji filozofije na mariborski univerzi učijo
študente, "da je treba opustiti ideale, etiko in moralne standarde, saj v
življenju zmagajo najbolj pokvarjeni", je to sramotno, nevredno akademije.
Tolažim se, da morda tako mislijo ironično, saj ne morem verjeti, da mislijo
resno. Seveda je stališče do tega "nauka" odvisno od tega, kaj komu
pomeni "zmagovati v življenju". Če so ti profesorji
"desni", kot pravi V. G., vsaj deset božjih zapovedi
spoštujejo. Moja izkušnja je, da ljudje pogosto ne prepoznajo ironije.
A tudi v zvezi z etiko ne
soglašam povsem. V. G. pravi, da sta cinizem in pokvarjenost danes vsem na
očeh, a nihče ne reagira. Ne strinjam se. Reagirajo tako pristojni organi
kot mediji, civilna družba in javnost sploh. Politiki in javni funkcionarji
odstopajo, sem in tja tudi koga zaprejo. Razprave o etiki, morali, o vrednotah
itd. so gotovo ena najbolj razširjenih tem v javnem prostoru. Kaj so razprave o
korupciji drugega kot razprave o prav in ne-prav, o morali in nemorali,
zakonitosti in nezakonitosti? Nekatere institucije si razpravljanje in
razsojanje o morali in vrednotah lastijo celo kot svojo osnovno nalogo.
V njeno kritiko feminizma se
ne bom spuščal. Po prvem vtisu ima prav, ko kritizira posnemanje zahodnega
feminizma in pojmovanje tistih, ki imajo moške za nasprotnike emancipacije
žensk. Tudi ravs in kavs med ženskami me ne zanima prav dosti.
Primer Hovnik in
"domačijskost". – Tudi sam
sem se začudil in bil močno razočaran. H. sem imel za sposobno ministrico,
strokovno, artikulirano, spretno, osebno pošteno itd. Presenetilo me je njeno
laganje, prikrivanje, in dejstvo, da je obilno poskrbela
za svoje sodelavke, svojo prijateljico in njuno skupno podjetje (kaj vse je pri nas civilna družba, NVO) in za
mamo, s tem posredno zase. Ob tem sem imel občutek, da se ji zdi, da bi ji vse
to po pravici pripadalo. Ta primer, ki ni osamljen, je naveden kot potrditev,
da smo "domačijska družba". Res gre za družbeni vzorec
"domačijske korupcije", prilaščanja državnega, davkoplačevalskega
denarja, s strani posameznikov in/ali neformalnih skupin. V ta vzorec sodi tudi
neplačevanje davkov in drugih obveznosti do države in razširjeno kupčevanje ali
poravnavanje storitev brez formalno izstavljenega računa in plačila
davka. Drug vidik "domačijskosti", ki ga omenja V. G. je,
da "nagrajujemo članstvo ne sposobnosti". "'Naše'
ščitimo, ne glede na to, kaj počnejo." Dodal bi: dokler se da –
potem se vendarle sankcionira. Ta vidik, ščitenje 'naših', sodi v psihologijo
skupin, je globlji, naravno in ne zgodovinsko pogojen. Vsak varuje svojo
družino. In še tretji vidik: vsak najprej poskrbi zase. To niso specifično
slovenski "domačijski" običaji ampak mnogo bolj razširjene človeške
navade. Nanje je preprosto treba računati in vzpostaviti ustrezne mehanizme za
njihovo preprečevanje in sankcioniranje.
Trditev, da "smo domačijska
družba", je prehudo posploševanje. Sociološko sodi ta problematika pod
poglavje o razmerju med "skupnostjo" in "pravno urejeno
družbo" ali "družbo z upravo/državo" (Gemeinschaft-Gesellschaft).
V slednji obstajajo poleg formalne zakonodaje in upravnih (državnih) organov,
ki skrbijo za urejeno življenje, tudi skupnosti in skupine v neposrednih
medosebnih odnosih, reguliranih z neformalnimi normami. Stoletja smo že del
take ali drugačne državne organizacije, vsaj zadnjih sto let smo "družba z
bolj ali manj avtonomno lastno upravo in državo in mnogimi skupnostmi". Je
pa povsod med obema "sistemoma", "formalnim" in
"neformalnim", napetost in nasprotovanje, saj posegata drug v
drugega. Država posega v "neformalne" odnose in jih skuša regulirati
in zatreti neformalno menjavo; skupnostne norme nagrajujejo odpor do osovražene
države, izmikanje in goljufanje. Država ni nepriljubljena samo pri nas ampak
tudi v starih kapitalističnih državah. Zaradi naše posebne zgodovine v
okviru tujih držav in majhnosti so se med nami morda dalj kot pri nekaterih
drugih narodih zadržali neformalno regulirani skupinski in skupnostni odnosi,
ki jih ljudje dojemajo kot bolj zavezujoče kot državne zakone, katerih kršenja
ne dojemajo kot moralni problem. Prej nasprotno. Res je tudi, da so sankcije v
skupnostih in skupinah bolj neposredne in boleče (izločanje) kot sankcije
države (denarne kazni itd.). Vendar pa smo vseeno pravno urejena, državno
organizirana, mednarodno priznana nacija, ne preprosta rodovna ali
"domačijska" skupnost. "Domačijskost", neformalni odnosi,
norme in obveznosti so realnost tudi v drugih državah. Dejstvo, da so tovrstni
prestopki sankcionirani in jih obsoja tudi javnost, govori proti izključni ali
pretežni veljavi "domačijskosti". Seveda je razlog obsojanja dejanja
ministrice lahko tudi "domačijska" fovšija, ne zavest o spoštovanju državnih
zakonov kot vrednote. Skratka, "domačijskost" je dejavnik, ni pa
edini, in – upam – ne prevladujoč.
Narcisizem. – Res živimo v narcistični kulturi in V. G.
dobro opredeli tip "patološkega narcisa". Bi pa razlikoval vlogo
narcisizma v medosebnih odnosih od njegove vloge v politiki. V medosebnih
odnosih je narcis razdiralen: "odsotnost empatije, nezmožnost
ljubiti, ... obravnavanje drugih kot predmetov, ... izkoriščanje ... odsotnost
vesti ... načelo ugodja..." Obstajajo priročniki, kako se jim
izogniti, kako jih obravnavati, kako jih "zdraviti". Z znanjem,
spretnostjo in potrpežljivostjo si ga ženska lahko "prilagodi",
mogoče tudi nekoliko izboljša. (So tudi bolj ali manj trdovratni in učljivi). V
politiki pa, se mi zdi, te lastnosti niso tako neposredno pogubne, nekatere so
celo zaželene. Nekaj samovšečnosti politika godi občinstvu. Tak politik s svojo
držo jasno sporoča, da potrebuje publiko in to je ljudstvu všeč. Empatijo pa
nadomesti s svetovalci, ki mu rečejo: Predsednik, izrazite sožalje (tudi če ga
ne čutite) ... Izkoriščanje se v politiki in poslu imenuje delegiranje
dolžnosti ... Kako se ravna z ministri kot predmeti v imenu
učinkovitosti, smo pravkar videli ... Vest je skrajno vprašljiva kategorija: če
te peče na eno stran, te ne sme še na drugo... Za tako težko službo si moraš
privoščiti kakšno ugodje...
Problematika narcisizma se povezuje
s širšo problematiko odnosa med individualizmom in kolektivizmom. Modernost
pomeni emancipacijo individuuma. Posameznik se je izvil iz spon sorodstva,
soseske, "domačijskosti" in neformalne socialne kontrole ter iz spon
dogem, omejujočih institucij – cerkve. To je povezano tudi z urbanizacijo, saj
je človek v mestu, kjer ni takega neformalnega socialnega nadzora, svobodnejši
kot v vaški skupnosti. Posameznik je postal kot oseba lastnik svoje delovne
sile, ki jo samostojno prodaja oziroma investira. Hkrati to pomeni neodvisnost
mišljenja in življenjskega sloga, neodvisnost kritične zavesti in uveljavitev
subjektivnosti (cogito). Kapitalizem z omogočanjem
in poudarjanjem zasebne pobude vzpostavlja in nagrajuje posameznika kot
podjetnika, kot "firmo"; spodbuja marketinško
"samopromocijo". Mediji spodbujajo narcise in služijo z njimi. (A
tudi v socializmu smo imeli "udarnike" kot posebno prizadevne posameznike, ki so izstopali v kolektivu.) Narcisizem
je negativna osebnostna skrajnost, ki povzema družbeno pogojenost; ta pa sama
po sebi ni predvsem negativna, saj je emancipacijska. Kot
pretiravanje splošne družbene težnje je narcis "družbeni karakter".
Socialna racionalnost vs. ekonomska
racionalnost. – "Ekonomski
racionalnosti dajemo prednost pred socialno. Toda znašli smo se v zgodovinskem
obdobju, ko bi morale vse družbe na planetu dati prednost slednji. Socializem
je v resnici prav to. ... Seveda se bodo takoj oglasili ekonomisti in rekli, da
taka družba ni ekonomsko racionalna. Seveda ni, saj se sistem ne imenuje
ekonomizem." – Ni ene racionalnosti brez druge. Povzdigovanje
katere koli nad drugo zavira in onemogoča preživetje in razvoj družbe.
Poudarjanje socialne racionalnosti (skrb za ljudi) v socializmu je poleg drugih
dejavnikov vodilo do propada sistema, ki ni mogel več vzdrževati
velikodušne "sociale" (družbenih služb) ob dani neoptimalni
produktivnosti. Poudarjanje ekonomske racionalnosti (gospodarskih rezultatov in
profita), od katere ljudje živijo, vodi do pretiranih socialnih razlik in do
spopada med revnimi in bogatimi (konflikti, revolucija), s tem pa do propada
ekonomsko racionalnega sistema, ki ga nadomesti socialno racionalen sistem, ki
propade, ker ni hkrati tudi ekonomsko racionalen. Oboje smo doživeli, a se ena
in druga težnja ponovno skušata vzpostaviti kot prevladujoči. Prehodu v
kapitalizem ob osamosvojitvi je v kratkem obdobju sledilo močno povišanje BDP,
družbenega bogastva, ker se je sprostila osebna pobuda (BDP na preb.: 1991: 5100
€ – 2022: 27040 €). Seveda pa je tudi prilaščanje prej družbenega premoženja
vodilo do ekscesnega bogatenja nekaterih in povečevanja socialnih razlik. Tako
je tudi drugod. (Včeraj sem gledal oddajo BBC o Palinovem potovanju po povojnem
Iraku. Bogat Kurd v Erbilu si je postavil repliko washingtonske "Bele
hiše", poleg drugih razkošnih vil sosedov). Rešitev vidim v preprečevanju
obeh ekscesov: pretiranega bogatenja na eni strani in revščine na drugi (davčna
in socialna politika in racionalizacijo državnega aparata – denar od obilnih
davkov se izgublja, preden pride do učinkovitih storitev družbenih služb in
socialnih transferov (23 ali 6 ministrstev!).
So pretekle družbe bile družbe
blagostanja ali je veljalo "Kuge, lakote, vojne varuj nas, o
Gospod."? – "V zgodovini je
večina družb sledila logiki socialne racionalnosti ... niso ogrozile planeta
... niso poznale množične revščine. Družbam je uspelo poskrbeti za
preživetje svojih članov in so bile ... družbe blagostanja. Kapitalistične
družbe nasploh, neoliberalni kapitalizem pa še posebej, so v tem pogledu
odmik."
V zgodovini družbe kot družbe niso
sledile nobeni racionalnosti, razvoj je bil stihijski, diktiral ga je naključni
razvoj tehnike, inovacij, proizvajalnih sredstev. Še najbolj so družbe sledile
racionalnosti večnega življenja na drugem svetu. Lastniki proizvajalnih
sredstev so sledili svoji racionalnosti in "neposredni proizvajalci"
svoji. "Zahod v srednjem veku je predvsem svet lakote" (Jacques le
Goff, Srednjevekovna civilizacija zapadne Evrope) – zaradi
nizke produktivnosti kmetijstva – kar ne preprečuje
požrtij bogatih (poseben žanr poezije so bile "Fresslieder" – pesmi o
požrtijah!). So pa bila tudi "socialna" prizadevanja pomoči revežem
(s strani vladarjev, npr. Karel Dobri) a
tudi ideje o "čiščenju" mesta od revežev in beračev (izvoz revežev in
beračev iz Genove na Sardinijo). V "klasični Evropi" (17.-18. stol.)
"obstaja prehranjena Evropa z epidemijami lakote in Evropa z endemično
lakoto z občasnimi epidemijami lakote", čeprav "ni mogoče reči, da je
bila Evropa v celoti področje revščine in lakote"; v nekaterih deželah ni
bilo pomanjkanja. Ogroženost s smrtjo od lakote je segala v Evropi od 80% do
20% prebivalstva, odvisno od dežele (vse: Pierre Chauny, Civilizacija
klasične Evrope). Lakota je polagoma izginila zaradi povečanja kmetijske
proizvodnje in napredka tehnologije in znanja. Kako razprostranjena je lakota v
sedanji neznosni liberalno kapitalistični družbi v Sloveniji?
Po V. G. poznamo sedaj na zahodu
"množično revščino", ki je v preteklosti niso poznali. Pokazali smo,
kako je bilo z lakoto. No, revščina ne pomeni nujno lakote. Če ni lačnih, še ne
pomeni, da ni revnih glede na tiste, ki imajo več. Revščina je absolutna in
relativna. Absolutna revščina pomeni dohodek pod minimumom, potrebnim za
preživetje (hrana, pitna voda, obleka, zatočišče). Pri nas lahko kot ta
minimum štejemo denarno pomoč 465 € (MDSZ 2023). Njenih prejemnikov je
približno 2,5% vseh prebivalcev. Relativna revščina je dohodek pod 60%
medianskega (srednjega) dohodka prebivalstva določene države, izraženega v
standardih kupne moči (SKM, približno ustreza znesku v €). To pomeni v
Luksemburgu pod 19 295 SKM in v Sloveniji pod ok. 9000 SKM, pod 3136 SKM v
Srbiji. Pod to mejo je povprečno v Evropi do 17% prebivalcev, na Češkem 9,6%, v
Sloveniji 13,3% (tj. 268.000 oseb; na 22. mestu med 27 državami) in v Romuniji
23,5% (Eurostat, 2020). V Luxemburgu je reven tisti, katerega dohodek ne
presega okoli 20.000 € letno, v Sloveniji tisti, ki dobi manj kot približno
polovico tega. S tem se težko živi, živi pa se v družbi, kjer je za sorazmerno
majhen prispevek dostopno zdravstveno varstvo, obvezno šolanje, socialna pomoč
in druge družbene službe in dobrodelna pomoč v urejenem okolju (energija,
bivališča, komunikacije). Revni pri nas ni v enakem položaju kot revež v
Bangladešu. Meja revščine v svetu se giblje, izračunano po različnih
metodah, od okoli 2 do 5,5 evrov na dan. Pri nas dobi prejemnik denarne pomoči
15,5 evrov na dan. (Te podatke vzemite kot približne ocene, saj to besedilo ni
raziskava o revščini.)
Ko idealizira pretekle družbe, ima
antropologinja morda v mislih prvobitne lovsko-nabiralske in poljedelske
skupnosti, to je "tradicionalne družbe" (Diamond). A glede njih
"nima smisla, da bi se nam tožilo po preprostejših časih ... detomor,
zapustitev ali ubijanje starejših, spopadanje s pogostim stradanjem, večja
izpostavljenost nevarnostim iz okolja in kužnim boleznim, pogosto umiranje
otrok in nenehni strah pred nasiljem" ... "Včerajšnji svet nas med
drugim nauči, naj bomo hvaležni, da imamo sodobno družbo, in naj se ne
pritožujmo kar vsevprek" (Diamond, Dovčerajšnji svet). Toliko
o preteklih družbah blagostanja in sedanjem odmiku od njih na slabše.
Je kapitalizem škodljiv (socializem
pa ni bil)? – "... družbeni
ustroj, ki daje profitu prednost pred vsem drugim, ni le škodljiv ampak tudi
smrtonosen za nas, naš planet in vse druge vrste, ki živijo na njem." –
To je popularna levičarska poenostavitev. "Kapitalizem" je
pojem, abstrakcija. Imamo več kapitalizmov od ameriškega do kitajskega in vse
vmes. Kapitalizem pomeni »oplajanje« denarja z naložbami v proizvodnjo,
trgovino in z bančništvom. To je vsem kapitalizmom skupno, sicer pa je vsak drugačen.
Za vse tudi velja, da je prednost profita pred vsemi drugimi družbenimi
potrebami omejena, regulirana. Povsod države regulirajo kapital. Prednost
profita je omejena, prvič, z dolgoročno perspektivo zagotavljanja profita
samega. Ni pametno, na primer, za takojšnji čim večji profit popolnoma izčrpati
delovno silo, saj si s tem onemogočimo dolgoročni profit. Pameten podjetnik
skrbi za zaposlene, za proizvodne vire, za zadovoljstvo strank itd. Drugič,
obstaja cela vrsta zakonskih omejitev poslovanja: delovna zakonodaja kot
pridobitev delavskega gibanja (omejen delovni čas, dopusti, malice itd. – priča
smo skrajševanju delovnega časa); protimonopolna in proti kartelna zakonodaja,
ki zagotavlja konkurenco in s tem nižje cene proizvodov; zakonodaja varstva pri
delu in ekološka zakonodaja itd. Proizvodnja onesnažuje okolje (vsaka, tudi
socialistična), a zavest o tem je vse jasnejša in države so prisiljene v
regulacijo podjetniške »svobode«. Kapitalizem je reguliran in države ga
neprestano regulirajo; vse manj se profitu podreja vse drugo, ker je vse
jasnejša zavest, da si z zapostavljanjem skrbi za druge družbene vire in
okolje podjetništvo žaga vejo, na kateri sedi.
Sedanje nepredstavljivo bogatenje
peščice lastnikov proizvodnih sredstev in finančnikov je posledica
globalizacije, nenadoma dostopne poceni delovne sile in ogromnih trgov. Kar je
po eni strani videti kot izkoriščanje nerazvitih dežel, je po drugi strani
usposabljanje njihove delovne sile, zagotavljanje dohodka za preživetje,
širjenje trgov itd. Kapitalizem je s spodbujanjem tehnoloških inovacij ustvaril
družbo blaginje. V obdobju ene generacije je, na primer, Kitajska z
uveljavljanjem kapitalizma v državi s komunističnim režimom (!) postala iz
zaostale dežele, kjer je bila lakota, razvita dežela brez lakote; sledi ji
Indija itd. Povsod se zavedajo omejenosti virov in stranskih učinkov
kapitalizma in se temu prilagajajo. Prehod na nove vire energije in čisto
proizvodnjo je svetovni trend.
Nekateri nasprotniki kapitalizma
zahtevajo ničelno rast. To je nedomišljeno. Gospodarska rast se izraža z
BDP. Ta je vsota – poenostavljeno – vsega, kar je ali bo država prodala.
"Je tržna vrednost vseh končnih proizvodov in storitev, ki jih je
ustvarilo gospodarstvo neke države v enem letu." Nikjer ne piše, da morajo
ti proizvodi biti premog, jeklo in kemikalije. Lahko so knjige, filmi ali
gledališke predstave in turizem. Ničelna rast česa torej? Kaj se bo
proizvajalo, je odvisno od naših potreb. Predaleč bi zašli, če bi se spustili v
razglabljanje o "naravnih" in "umetnih" potrebah ... Morda
je res rešitev v skromnejšem življenju – predvsem življenju brez orožja, letal,
križark, razkošnih bivališč; v omejitvi avtomobilskega prometa...? Socializem
je prav tako onesnaževal in preurejal naravo (Aralsko jezero v SZ!), poleg tega
pa modro vodstvo ni moglo ljudem dopovedati, da bi lahko vsi imeli dostojne
obleke iz ene vrste bombažne tkanine iz tovarne v Brčkem … https://begotnice-blazx.blogspot.com/search?q=ni%C4%8Delna+rast;
https://begotnice-blazx.blogspot.com/search?q=mantra+o+ni%C4%8Delni+rast
Smo v družbi sami? – "Neoliberalni diskurz nam
sporoča, da smo sami ..." "Na primer, če ste nesrečni oziroma
depresivni, bodo to obravnavali kot vaš osebni problem ... nihče pa vam ne bo
povedal, da je to normalno stanje v današnji zahodni družbi ... kajti problem
ni v njem ampak v družbi." – Nismo sami. Tega tudi »neoliberalni
diskurz« ne more trditi, saj bi s tem zanikal trg, kjer se dogaja menjava med
enim in drugim, neka oblika družbenega odnosa, sovisnosti in vseh vrst
komunikacije. V. G. hoče reči, da smo po pojmovanju, ki ga ona obsoja, v
življenju, še posebej v stiski, prepuščeni samim sebi; da se moramo sami, brez
drugih, brez družbene skrbi, s svojimi močmi prebijati skozi življenje in da je
vsak sam kriv svoje nesreče. To ne drži. Obdajajo nas primarne skupine,
družina, sorodstvo, soseska, vrstniki, sodelavci, in vseh vrst družbene
institucije. Tudi »neoliberalni diskurz« to ve. Družba (država) poskrbi, da
grejo otroci v šolo, od osnovne vse do univerze. Družba solidarnostno poskrbi
za zdravstveno in socialno varstvo. Družba z razvijanjem gospodarstva poskrbi,
da človek lahko dela in se z delom preživi; če se pa ne more, pomaga »sociala«.
Nismo sami, živimo v dobro organizirani družbi, kjer je na voljo vse, kar
človek potrebuje za življenje. On sam pa je tudi odgovoren za svoje življenje:
mora zbrati korajžo, da gre v šolo; da si najde zaposlitev (pri čemer mu
podjetniki lahko pridejo nasproti, saj potrebujejo delavce); mora vztrajati pri
delu, si prizadevati. Itd. Družba omogoča in ponuja posamezniku vseh vrst
institucije in storitve in ga tudi vodi, vpeljuje v družbeno življenje, ne samo
v šoli. Tudi pri razreševanju svojih težav posameznik ni sam sebi prepuščen.
Sam ali s pomočjo svojcev, znancev, prijateljev lahko poišče pomoč v družbenih
službah ali zasebnih storitvah. Vsak je odgovoren za svoje življenje, ni pa
prepuščen samemu sebi; ni brez pomoči drugih razen v izjemnih primerih.
Depresija ni "normalno
stanje v današnji družbi", je pa razširjena. V Evropi je 7,2%
prebivalstva s to diagnozo; v Sloveniji, ki je na čelu evropskih držav, 15%
(16%Ž, 14,3%M). Ob tem je pri nas 250.000 čezmernih pivcev alkohola (vsi
podatki NIJZ). Oba pojava sta povezana in ne bi ju pripisal samo "neoliberalnemu
kapitalizmu". Število alkoholikov je bilo tudi v socializmu približno
tolikšno. Depresija privede pri okoli 15% pacientov do samomora. Samomorov je
še vedno veliko (400-500 na leto), vendar precej manj kot v socializmu. Neposredno
po osamosvojitvi, leta 1998, jih je bilo 612, leta 2022 pa 402. Krivulja
količnika samomora (število samomorov na sto tisoč prebivalcev) v
obdobju med letoma 1965 in 2020 ima obliko obrnjene črke U – samomorilni
količnik je postopoma naraščal do obdobja, ko se je Slovenija osamosvojila, in
postopoma začel upadati po letu 1997. Količnik samomora je bil med
leti 1985-1999 še 30,6, leta 2022 pa 19,06. Ugotovljen je 18-odstotni upad
količnika samomora v obdobju 2000–2010 glede na obdobje 1985–1999 (vsi podatki
NIJZ). Od začetka novega tisočletja upada delež samomorov po vsem svetu (WHO) –
ne zaradi širjenja socializma. To pomeni, da je v obdobju brezdušnega »neoliberalnega
kapitalizma« veliko manj ljudi, ki so si vzeli življenje, kot v obdobju
solidarnostnega socializma, v katerem so nam sporočali – nasprotno od
liberalnega diskurza – da nismo sami, saj za nas skrbijo modro vodstvo, delovni
kolektiv in socialistična družba. Seveda so pa nekateri ljudje še vedno
nesrečni, kot so bili tudi včasih. A "Sreče človeku ne prinese politični
sistem..." (Edvard Kardelj).
Je depresija osebni ali družbeni
problem? – "Čut za
odgovornost mi sporoča, da moram protestirati proti temu, da se vse
posameznikove težave razrešujejo na ravni posameznika". – Depresija
je in ni oseben problem. Etiološko je (poenostavljeno) posledica narave
(genetike, dispozicij), vzgoje in družbenih razmer. Družbene razmere imajo
gotovo svoj delež v etiologiji: vplivajo na položaj družine, vzgojne vzorce, na
položaj posameznika v družbeni strukturi, na njegovo uspešnost, vključenost. Ta
pa je v dobri meri tudi rezultat njegove osebne sposobnosti, znanja,
prizadevnosti, socialnih spretnosti itd. Ko pa se pri posamezniku začnejo
kazati težave, ki so simptom depresije, ni čas, da bi spreminjali družbene
razmere v zanj bolj ugodne. Pomagati moramo posamezniku "na ravni
posameznika" na način, ki je v družbi na voljo: prijateljeva in svojčeva
rama, svetovanje, psihiatrija, psihoterapija, socialno delo. Posamezniku v
stiski bolj malo pomaga, če mu rečemo, da je to, kar doživlja, v tako
pokvarjeni družbi normalno. 15% ljudi z depresijo ni normalno oz. povprečno v
statističnem smislu, je manjši del, dobra desetina, slaba petina vseh ljudi.
Lahko pa izrazimo razumevanje za njegovo družbeno situacijo, nezaposlenost,
nizko plačo itd. Ko je pred nami človek v stiski, ne moremo spremeniti nič od
liberalno kapitalističnih pogojev, da bi se počutil bolje. Ubrati moramo druge
poti. Luknjasta cesta je družbeni problem, zlomljena noga zaradi nje pa zahteva
takojšnjo pomoč zdravnika "na ravni posameznika", ne asfaltiranja
ceste na družbeni ravni. V. G. pravi: "Kajti problem ni v njem ampak v
družbi." Žal je problem v njem, čeprav je morda »prišel vanj« tudi iz
družbe. In zato mu družba omogoča načine, da problem reši "na ravni
posameznika". Hkrati pa je v družbi kar nekaj ljudi, ki se ukvarjajo samo
z izboljševanjem družbe, poklicno, za plačo ali honorar, in nepoklicno.
LGBT++ in izločanje drugačnih.
– "Parade ponosa v Sloveniji
/so/ napačna strategija. ... v slovenskem okolju /je/ najboljša strategija biti
dober sosed." – Razumem namen
parad ponosa, a če bi obstajala parada ponosa heteroseksualnih, se je osebno ne
bi udeležil. Na svoj spol namreč nisem ponosen. Tudi na barvo svojih oči in
obliko nosa nisem ponosen, ne na pet prstov itd. Tudi na to, da me privlači
ženski spol, nisem ponosen. Kdor čuti enako, bo razumel.
Glede najboljše strategije pa
takole. Nekoč smo ulični sosedje modrovali ob steklenici rujnega. Malo smo
obrekovali tiste, ki jih ni bilo zraven. Nekdo je rekel, da je sosed Miloš v
redu dedec, ampak južnjaki na sploh so pa težki. In, ne boste verjeli, s tem
vprašanjem se je med drugo svetovno vojno ukvarjal v ZDA Kurt Lewin,
nemški geštaltistični psiholog judovskega rodu. Ker so bili moški v vojski, je
bilo v podjetjih pomanjkanje delavcev in razmišljali so o zaposlovanju žensk.
Mislim, da je šlo za podjetje, ki je proizvajalo neke električne naprave, ki so
jih sestavljale mlajše ženske. Vprašanje je bilo, ali bi bilo pametno zaposliti
tudi starejše ženske (starejše od 35!). Poslovodje so temu v glavnem
nasprotovali in navajali različne razloge, zakaj so starejše ženske neprimerne:
bolj počasi bi se priučile; trmoglavile bi, da so bolj izkušene; se poskušale
pričkati z nadrejenimi ipd. Lewin pa je nagovoril enega od poslovodij: V vašem
oddelku je zaposlena neka starejša gospa; kakšne izkušnje imate z njo? Ah, ona
je odlična, ampak nasploh so pa starejše ženske težke! Nauk: osebna pozitivna
izkušnja s pripadnikom izključevane kategorije ne odpravi stereotipnega
predsodka do te kategorije. Torej s sosedom, tudi če bi bil najboljši, ne bi
razgradili stereotipa o "ne-naravnost" ljudeh (saj se tako prevede
"not-straight"?).
Še eno teorijo nam ponuja V.
G. "Slovenci smo se v preteklosti obdržali ravno zato, ker
smo izključevali drugačne. ... Španci pa so jih inkorporirali ... nismo se
pustili asimilirati; to pa pomeni, da smo izločili vse, kar je bilo
drugačno." – Če smo izključevali drugačne – misli se najprej na
ljudi drugega jezika ali narodnosti – kako to, da slavimo kot »našega« Janeza
Vajkarda Valvasorja, ki je italijanskega rodu in je pisal nemško. Kako to, da
imamo za »naše« ljudi z nemškimi in italijanskimi rodbinskimi priimki: Janez
Bleiweis, Žiga Herberstein, Ignacij Knoblehar; in številni drugi od
Auerspergov, Deisingerja do Zwitterjev, skupaj s Cavazzo (temu so res Slovenci
rekli, da je fašist) Girotto in Benedetti. Od kod so se vzeli Doupona,
Delalut, Horvath, Gontarev, Kyovsky, Holwinsky; Lah, Furlan, Talijan,
Nemec, Švab, Rus, Čeh, Polak, Kocbek, Šegula, Turk, Maver? Nismo "izločili
vsega, kar je bilo drugačno". Kaže, da naš čistilni servis ne opravlja
svoje naloge, ki da je bila, po V. G., bistvena za naše preživetje.
Dokler smo bili Slovenci razdeljeni
na pokrajine habsburške Avstrije, se je dogajalo mešanje z obeh strani: ljudje
tujega porekla in jezika so se identificirali s svojo rojstno deželo, Kranjsko,
Štajersko, in vsaj delno prevzeli tudi ljudski, slovenski jezik. Slovenci po
poreklu in jeziku so sami ponemčili svoje priimke, če so se šolali in
vključevali v »višjo« družbo, ali pa jim je bila nemška ali latinska oblika
samoumevno pripisana (Gallus-Petelin, Vega-Veha). Prebivalstvo večnacionalne
države se je tudi sicer narodnostno in jezikovno mešalo, priseljevalo in
odseljevalo. Z razvojem nacionalne zavesti se je začelo izključevanje Nemcev in
nemškutarjev. Od tod naj nam bi ostalo, da izključujemo ne le posameznike
drugih narodnosti ampak tudi posameznike, ki se razlikujejo od povprečja po
drugih značilnostih, hendikepirane in drugače spolno usmerjene. Težko je
zanikati te težnje nekaterih zagretih nacionalistov in rasistov, pretirano pa
je, če posplošujemo to čistunstvo na narod v celoti in v izločanju »drugačnih«
vidimo celo pogoj narodnega obstoja. (Imamo slovenske župane Jankovića,
Arsenovića ...).
Še o Špancih, ki da so "inkorporirali" drugačne. Seveda je za časa mavrske vladavine najbrž prišlo do telesnih stikov med Mavri/njami in kristjani/ami, do v-telešenja torej in ustrezno mešanega potomstva. V ponovni krščanski osvojitvi (rekonkvista) muslimanske (mavrske) Andaluzije so najprej iz te dežele in drugih španskih pokrajin izgnali dvesto tisoč Judov, nato pa je Španijo v 15. in 16. stol. zapustilo ali bilo izgnano okoli tri milijone muslimanov.
Naj bo dovolj, kajti občutek imam,
da je tole pisanje bob ob steno. "Bolj kot prikimavanje stanovskih
kolegov, me razveseli biljeterka, ki mi v kinu pove, da rada bere moje kolumne
in se strinja z njimi." Pa naj bo tako! Tudi v postsocialističnem
neoliberalnem kapitalizmu je treba nekako preživeti.
Se pa zastavlja vprašanje, ali je
populistično levičarstvo nova taktika, nasprotna salonskemu oziroma
elitističnemu levičarstvu, ki ga ljudske množice zavračajo? Nekateri sodijo, da
bo samo to mobiliziralo ljudske množice za revolucijo. Nekaj študentov in eno
biljeterko smo že pridobili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar