Žižek in samorefleksija

Spoznaj samega sebe. - Delfsko preročišče

"Vse delam z namenom, da bi pobegnil od samega sebe. Ne verjamem v gledanje vase. Če to počneš, odkriješ samo kup sranja. Mislim, da bi morali sebe vreči iz sebe. Resnica ni globoko v nas. Resnica je zunaj." - S. Žižek

V prvem letniku filozofije (1959-60) nam je profesor za staro grško filozofijo, Branko Bošnjak, navadno na tablo napisal fragment kakega modreca in pričakoval, da bomo o njem na glas razmišljali. Fragment, odlomek, en stavek, ena misel. Ni bilo kaj prida bere modrosti z naše strani, a ostalo mi je dovoljenje, da o kaki modrosti lahko razmislim na osnovi enega stavka. Slavoju Žižku je ob njegovi sedemdesetletnici spletni portal Total Slovenia news posvetil stran s 70 citati iz njegovih del. Ustavil sem se ob citatu št. 2.

Žižkov citat me je vznejevoljil (zgoraj kot moto, spodaj celotna zbirka).

https://www.total-slovenia-news.com/made-in-slovenia/3269-70-quotes-for-zizek-s-70th-birthday?fbclid=IwAR0oyc-Xu_J3F68q2iKjavPbGT74HsqnTLzL8uz_B7MS6C_VqOoi6tMFKvs

Naj opustim "iskanje samega sebe"? OK, recimo, da je to početje bolj ali manj pri koncu. Sem, kar sem. Je, kar je. In mogoče je sploh to prežvečena fraza in minula razvojna faza in je čas, da se obrnemo kam drugam. Ko vsak dan desetkrat na vseh straneh, ki prihajajo do tebe, prebereš "Bodi, kar si!", je najbrž res čas, da menjamo ploščo. Po drugi strani se pa težko odpovem načelu, za katero sem prepričan, da me je v življenju usmerilo. Pomagalo mi je do odločitev, na katere sem ponosen. Danes mi omogoča oceniti tudi, kdaj in kje sem ga polomil in omogoča popraviti napake. Ne morem soditi o tem, kaj doživlja Žižek, a njegova življenjska pot mi kaže, da je še kako prisluhnil samemu sebi, drugače ne bi bil, kar je. Da se odločiš za študij filozofije, moraš že dobro vedeti, kam te vleče. To pa zveš, če "pogledaš vase". Verjamem tudi, da si pri sedemdestih, kar pač si; prišel si, kamor si se nagibal, in nadaljnje "gledanje vase" ne prinese nič bistveno novega. Naj se kar ekstravertira in gleda proti širnim obzorjem mišljenja, družbe in zgodovine. O njem kot osebi vemo dovolj, morda preveč, veseli pa bomo, če bo še kaj pametnega ali vsaj zabavnega povedal o težavah, za katere menimo, da nas pestijo.

Mogoče je nesporazum v besedah, ne v mislih. Govorimo o "gledanju vase" - zelo nenatančno. Dobesedno "gledati vase" sploh ne moreš, ker nimaš oči na takih pecljih. In če bi jih imel, neko tako minimalno invazivno kamerco, bi res videl samo čreva in v njih, kar vidi Žižek. Tudi v prenesem pomenu, v pomenu introspekcije, ostane izraz nenatančen in celotno početje problematično. Kaj naj bi odkrili z zrenjem vase? Domnevamo, da je tam "v globinah" (de profundis - iz globin) skrit naš pravi jaz. Ni ga. Domnevamo, da je tam skrita nekakšna resnica. Ni je. Svoj jaz odkrivamo, ko ga oblikujemo, z življenjem v svetu, z drugimi. Resnice svojega življenja in svoje osebnosti odkrivamo, ko živimo. Z opazovanjem svojih ravnanj, z opazovanjem svojih razpoloženj, čustev, misli.

Ne gre za introspekcijo, gre za refleksijo, samorefleksijo. To pomeni, da človek zasleduje svoje odločitve, svoja dejanja, se jih zaveda in o njih razmišlja. Ob tem je pozoren na vse svoje doživljanje, na razpoloženje, čustva in misli. Lahko bi rekli, da "prisluhnemu samemu sebi". Tudi za tem tiči domneva, da od nas prihaja neki glas, kar je prav tako kot pri gledanju preveč konkretno. Včasih pa smo prav blizu temu, da bi se slišali, ko si, morda celo polglasno rečemo: Polomil sem ga. Samorefleksija pomeni, da skozi življenje stopamo pozorni na svoje odzive. Morda spremljamo svoje življenje celo z dnevniškimi zapisi, ali pa se o svojih korakih pogovarjamo z bližnjimi in zaupnimi osebami. To razumem pod "gledati vase". Razumem kot samorefleksijo. Nekateri uporabljajo modno besedo "čuječnost". In vztrajam, da je ta neogibna, če hoče človek preživeti življenje v skladu s svojimi nagnjenji, s svojo naravo, samolastno, ne utopljeno v povprečju sveta iz dneva v dan. 

Ko sem v brskalnik vtipkal geslo "self-reflection", sem že na prvi strani dobil deset naslovov. Če bi vtipkal "introspection" ali "Selbstbeobachtung" ali kar koli že podobnega v katerem koli jeziku, bi se mi jih vsulo še več. "Gledanje vase" je torej prav živahna industrija. Torej ne gre za to, da bi ga kar opustili, ker pač lahko vidimo le sranje.

Vendar razumem tudi, kaj hoče Žižek povedati. Ne gre, da bi človek kar naprej brskal po sebi, se ukvarjal sam s sabo. Obdajajo nas drugi ljudje, obdajajo nas čuda sveta, na voljo nam je svet kulture in umetnosti. Dobro de, če se posvetimo bližnjim in jih potem vidimo srečne in zadovoljne; dobro de, če vsrkavamo lepote narave, če se pustimo razgibati umetnosti. Dobro de, če se posvetimo čemur koli zunaj nas, ukvarjanje s sabo pa omejimo na razumno mero. 

Da bi pa bodisi znotraj bodisi zunaj odkrili Resnico, tovrstno mišljenje pa radevolje prepuščam Žižku. Svojo notranjo resnico mi je v vseh teh letih nekako uspelo vsaj delno odkriti. Nekoliko se poznam. Toliko, da se bolje zavedam svojih prioritet in da se znam omejiti. Za veliko več si ne prizadevam.  

Altruizem in egoizem: tipologija

Nedavno me je neka srednješolka prosila, naj bi ji pomagal pri njeni nalogi o egoizmu. Pregledal sem nekaj besedil, dostopnih na spletu, in uvidel, da egoizma ni mogoče obravnavati brez upoštevanja altruizma. Literature o tej temi je veliko in gotovo bo še čas, da si jo kdaj podrobneje ogledam in o njej poročam. Za prvo silo pa sem si o zadevi ustvaril naslednjo sodbo.

Vse obširne obravnave se skrčijo na vozel protislovij. Egoizem je v bistvu altruizem. Altruizem pa je v bistvu egoizem. Poglejmo nekoliko podrobneje. Najprej egoizem. Če si sebično prizadevam, da bi postal boljši človek, s tem koristim vsem okrog sebe. Če si sebično prizadevam, da bi povečal svoje premoženje, s tem bogatim celotno skupnost. Vsak uspešen podjetnik v skrbi za svoj profit zadovoljuje potrebe drugih in prispeva k rasti družbenega produkta in razvoju družbe. In sedaj altruizem. Če nesebično pomagam drugemu, sem zadovoljen, izboljšujem svojo samopodobo, kar prispeva k mojemu sebičnemu občutku, da živim dobro in prav. Tudi če moje altruistično ravnanje ne vpliva na moje doživljanje samega sebe, samo dejstvo, da se zaradi njega drugi počuti bolje, ali živi bolje, ustvarja ugodnejše družbeno okolje zame: namesto zagrenjenih revnih ljudi, ki so morda lahko celo nevarni, so okrog mene zadovoljni in prijazni ljudje.

Seveda je o vsaki od teh trditev možno neskončno razpravljati. Temu se bom zaenkrat izognil.

Brez posebnega utemeljevanja predlagam naslednjo teorijo oziroma tipologijo egoizma-altruizma, ki jo je mogoče tudi empirično preveriti.

Izhajam iz eksistencialistične psihologije, v okviru katere sem, opirajoč se na Tineta Hribarja interpretacijo Heideggra (Hribar, Fenomenologija I, SM, Ljubljana 1993) identificiral dve za odnos egoizem-altruizem relevantni dimenziji, ki izhajata iz dveh eksistencialov: prvi je eksistencial življenjske skrbi oziroma zaskrbljenosti (skrb zase in skrb za druge); drugi je eksistencial avtentičnosti ali pristnosti (avtentično in neavtentično življenje). Eksistenciali so temeljna določila človeka kot bitja, ki se zaveda svoje smrtne izpostavljenosti in mu ni vseeno, kako bo preživel svoje življenje. Ve, ali vsaj nejasno čuti, da življenje lahko zapravi. Razlikuje med življenjem in životarjenjem, oziroma med polnim življenjem in praznim, neizpolnjenim, neuresničenim življenjem.

Prva dimenzija: skrb zase - skrb za druge.
Človek je v odnosu do samega sebe in v odnosu do drugih ljudi. Skrbi ga zase (skrbi zase) in skrbi ga za druge (skrbi za druge). Skrb zase vključuje oskrbovanje, to je, skrb za eksistenčne pogoje, hrano, obleko, streho nad glavo in telesno in duševno blagostanje. Vključuje pa tudi skrb za kulturo in duhovnost, za "dušo", v tem smislu, da bi človek imel občutek, da je vredno živeti; da je njegovo življenje izpolnjeno; in da živi svoje življenje na način, ki je lasten samo njemu, samolastno. Z drugimi besedami: da bi se v življenju uresničeval. Prav isto vključuje tudi skrb za druge: za njihovo telesno in duševno dobrobit in za njihovo samolastnost in uresničevanje.

Druga dimenzija: avtentičnost - neavtentičnost
Človek se ob rojstvu znajde v svetu, ki ni narejen po njegovi meri, v katerem je tujec. Hkrati pa pride na svet s svojo posebno naravo, posebnimi dispozicijami. Svet je, kakršen je, vendar ni nespremenljiv. Tudi človek ima naravo, biološko in psihološko, ki se v življenju razvija.

V nadaljnjem življenju je človek ves čas razpet med dvema možnima potema: ali se povsem priliči svetu, svojemu družbenemu okolju in živi nesamolastno, "zapadlo" življenje, ali pa razvije svojo posebno osebnost in značaj, svojo samolastnost, se samouresniči, kolikor mu pač razmere in njegov vek dopuščajo. Človek se lahko vtopi v povprečju, ali podleže pričakovanjem drugih, lahko pa zaživi svojsko in polno življenje v skladu s svojo naravo. 

Križanje teh dveh dimenzij, skrbi zase in za druge in samolastnosti življenja nam da štiri možne tipe na razponu med egoizmom in altruizmom.

Tip A: AVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMOURESNIČEVANJE. - Pri tem načinu bi človekov odnos do sebe najbolj ustrezno poimenovali, če bi rekli, da je človek "pastir svoje biti". Tak človek v vsakem trenutku svojega življenja, še posebej pa ob različnih prelomnicah, skrbno prisluhne sebi, svojim čustvom in mislim, počutju, skratka svoji naravi. Odloči se za pot, ki mu je bolj "po duši", ki je bližja njegovi naravi - ne glede na pričakovanja drugih ali svoje lastne idealne predstave, ki jih je povzel iz sveta. Človek ni načrtovalec, inženir samega sebe, ampak varuh svoje biti, svoj "angel varuh".  

Tip B: AVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - PRISTNI ALTRUIZEM, SKRB ZA SAMOURESNIČEVANJE DRUGEGA. - Pri drugema načinu poskrbim za to, da bi drugi uresničil svoje možnosti; da bi postal on sam, samosvoj, samolasten. Pri tem drugem načinu pustimo drugemu biti, kar je; ga ne podrejamo, ne spreminjamo, ne skušamo popraviti. Odprto ga sprejmemo in pozorno spremljamo v njegovi biti. Pri tem načinu smo - po analogiji s skrbjo zase - varuhi njegove biti, njegova opora, mentorji, vzgojitelji, njegovi "angeli varuhi". 

Tip C: NEAVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMONAČRTOVANJE (SAMODIZAJNIRANJE). - Človek je v odnosu do sebe lahko na dva načina: prvega, da je "varuh svoje biti", smo že omenili. Pri drugem pa ima samega sebe za predmet (objekt), ki ga hoče tako ali tako oblikovati po nekih vnaprej zamišljenih idealnih podobah in načrtih. Kot bi bil sam svoj 3D tiskalnik. Dostikrat so ti vnaprejšnji načrti izdelani po idejah ali pričakovanjih staršev in drugih pomembnih oseb, ali pa po mediijskih podobah idealne figure in idealnega življenja. 

Tip D: NEAVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - NEPRAVI ALTRUIZEM ALI SEBIČNO "SKRBNIŠTVO". - Podobno je človek v odnosu do drugih tudi lahko na dva različna načina. Prvega, pristno skrb, dopuščanje biti drugega, smo opisali zgoraj. Pri drugem pa ima človek drugega za predmet (objekt), za katerega mora poskrbeti, tako kot on kot skrbnik misli, da je prav. Skrbnik prevzame vso skrb, pogosto tako, da povzdigne samega sebe, kako je dober in nesebičen; ali pa tako, da bi ob tem, ko skrbi za drugega, tega popravil, izboljšal, ga pripeljal v svojo čredo, ga naredil odvisnega od skrbi. To je sprevržena, pretirana skrb, ki drugega podreja in omejuje.

  

Ravnanje po tipih A in B vodi v idealnem primeru do uspešnega, živega, izpolnjenega življenja v družbi enako izpolnjenih drugih kot svojskih osebnosti. Ravnanje po tipih C in D vodi do zapadlega, neuresničenega življenja v družbi enako zavoženih.

Naj poudarim, da je to idealnotipska konstrukcija. Služi nam za orientacijo. V realnem življenju ne moremo vedno živeti skladu z željami, prisiljeni smo v kompromise. Vendar je velika razlika, če vemo, kaj bi bilo prav, tudi če tega ne moremo vedno uresničiti, kot če živimo brez orientacije.

Iz gornje tipologije je mogoče izpeljati empirične mere položaja osebe  na tem življenjskem križpotju. 

Dvojna narava samopreseganja

Iti preko sebe - ne iti preko sebe?

V pisanju o samopreseganju se pojavlja ideja, da mora iti človek preko sebe. Če skrbi samo zase in za svoje uresničevanje, je sebičen, pravijo. V prejšnjem sestavku pa smo navedli primere, ko človek ne more in ne sme iti preko sebe, če hoče pred samim seboj ohraniti svoj obraz, svojo osebno integriteto. Kako je torej s tem?

V roke mi je prišla številka One plus ob lanskem osmem marcu. V njej je sijajen intervju s Tomažem Humarjem, mlajšim. Fant je po maturi s kolesom obkrožil svet (prevozil je impresivnih skoraj 29 tisoč kilometrov). Njegovo razmišljanje odlično ponazarja osnovno problematiko samouresničevanja in samopreseganja; odgovarja na vprašanje, kaj pomeni "iti preko sebe" in kaj "ne iti preko sebe". Prisluhnimo mu.

Vedeti je treba, da se je zgled njegovega očeta, vrhunskeg alpinista in himalajca, ki ga je trinajstleten izgubil v dramatičnih okoliščinah, ki smo jih vsi spremljali, vtisnil globoko v njegovo dušo. Ta vtis je imel silo naravne genetske osnove; bil je (in je še) sestavni del njegovih dispozicij, njegovih potreb in teženj, njegove motivacijske strukture. Skratka, na pragu odraslosti storiti nekaj velikega, samopresežnega in se tako dokazati je bil njegov notranji imperativ. Pri kom drugem bi bila to poza, samoprezentacija, poziv javnosti k občudovanju. S tem motivom bi se najbrž končalo pri mnogo manj kilometrih. Že pri tej omembi zaslutimo, da ni isto, če dva delata isto; da iti preko sebe ne pomeni isto pri dveh različnih osebah ali v dveh različnih situacijah. To dvojno naravo reči izrazi Humar takole: "... ideja, ki se ti utrne, je lahko smrtonosen virus, lahko pa tvoje življenje osmisli."

Iti preko sebe. - Na misel mi prideta dva pomena teh besed. (1) Ko rečemo, da mora človek iti preko sebe, pogosto mislimo reči, da mora - v žargonu "osebnostne rasti" - zapustiti "cono udobja", tj. premagati svojo lenobo, udobno vsakdanjo rutino, pomisleke, ki ga zadržujejo, in "iti za svojimi sanjami". Temu se vse (na srečo ne čisto vse) v človeku upira. Temu se upira tudi človekova okolica, ki ne vidi rada, da se kdo izloči, da se odlikuje, da ravna drugače, kot bi ravnali ostali. Se pa, če je človek vztrajen in dosleden, okolje počasi sprijazni z drugačnostjo. 

Človekovo težnjo, da vztraja v privajenem, v vsakdanji rutini; da se ne izpostavi, da vztraja v čredi, imenuje filozof "zapadlost". Namesto da bi prisluhnil vzgibom svoje duše, človek zapade v to močvirnato brezimno vsakdanjost in način "kakor se pač živi". Humar pravi ironično: "Najboljši scenarij za otroka zdaj je, da gre v osnovno šolo, ima čim boljše ocene, gre na gimnazijo, na faks. ..." In doda resno: "Ves ta čas pa pozabi živeti. In zlagoma rutina toliko ubija duha, da izginejo vse želje, z njimi pa potreba, da bi karkoli korenito spremenil. ... Najhuje je iz dneva v dan brez cilja." "Postane človek brez sanj, ciljev, nekaj najbolj žalostnega, kar vidiš ... prazen človek."

(2) Drugi pomen besed "iti preko sebe" je prezreti svoje nepristne želje, jih ne upoštevati. V meni so ene in druge vrste vzgibi, težnje, želje. Razprava o tem, kaj je pristno in kaj nepristno in kako to ugotoviti, nas bi odpeljala predaleč iz okvira tega sestavka. Primer, ko bi bilo bolje, da človek ne bi upošteval sebe, svojih želja, smo navedli že zgoraj. Če bi se odpravil okoli sveta samo zato, da bi v nekem krogu zaslovel, bi bil to dokaj površen motiv. Storiti nekaj pod vplivom drugih ali medijev, za slavo, ugled, status in ne iz pobude, za katero čutiš, da te bo potrdila v tvoji samolastni biti, pomeni biti nepristen, ponarejen. Če te mamijo take želje, jih je bolje zavrniti, iti preko sebe nepristnega in površnega. "Nisem poslušal tujih besed, ki bi mi vlivale voljo." "... moral sem biti skrajno sebičen."

Ne iti preko sebe. -  Kot bolj temeljno pa velja pravilo, naj ne zanikujemo samega sebe, naj ne zatajimo svojih nagnjenj in želja; naj se potrjujemo. Ker je vsakdo v določeni meri "zapadel", varno spravljen v množici, povprečnem načinu življenja in vsakdanji rutini, se vprašamo, kaj človeka spodbudi, da zapusti cono udobja in gre za svojimi sanjami? V začetku je spoznanje, "da ne bo nič dobrega iz mene, če bom imel občutek, da stagniram." V ozadju je želja po polnem življenju, po izpolnitvi samega sebe, po doživetju biti ali spomin na tako doživetje. Kaj pomeni doživeti bit? To so trenutki, "... ko je pogled oster, misel čista, dih težak in kolena mehka," pravi kolesar. "To so trenutki, ki štejejo, trenutki, za katere se živi." Tako Humar.  Doživeti bit pomeni doživeti, da si živ; da si izpolnjen, tak kot si; da se v tebi pretaka življenje; da si miren in trden in stojiš za svojimi odločitvami.

Če hočeš doživeti polnost sebe in svojega življenja, ne smeš iti preko sebe; ne smeš sebe in svojih teženj zanikati, ampak jih moraš potrditi. Tomažev oče je svetoval ljudem: "Ukvarjajte se s samim sabo, ... počnite to, kar počnete radi." Tomaž sam doda: "Če že ne veš, kaj je tisto, kar hočeš početi v življenju, lahko začneš s tem, da nehaš početi, česar nočeš." In pribije: "Vedel sem, da moram na pot, če želim obdržati svoj značaj." Filozof bi dejal: svojo samolastnost, sebe, kakršen sem nezlagan.

Nagrada: mir v sebi. - Po podvigu, s katerim je potrdil samega sebe, pravi Humar: "V meni je mir." Prežema ga "vseobsegajoč občutek, da je vse v redu". "Vem, da me lahko postaviš v katerokoli situacijo, pa bom ostal miren..." In triumf: "Postal sem človek, kot sem hotel biti..." "Mislim, da sem to naredil odlično."

Vsi citati iz intervjuja Nike Vistoropski s Tomažem Humarjem, ml., Ona plus, 8. 3. 2017, str. 24-27.

Samouresničenje in samopreseganje

Priljubljeni nazor o življenju kot samouresničenju dopolnjujejo pa tudi kritizirajo (in/ali zavračajo) z nazorom o samopreseganju.  Človekova življenjska naloga naj ne bi bila samouresničenje, češ da je to nekaj sebičnega, njegova naloga naj bi bila samopreseganje. Ob tem zastrižem z ušesi: kaj mislijo s "samopreseganjem"? Pa ne, da hočejo življenje podrediti kakšni Ideji?

Sam pripadam generaciji, ki nazora, da je človekovo življenje vredno samo, če je v službi "višjih ciljev", ni več sprejemala kot samoumevnega. Ni več sprejemala misli, da je smisel življenja v podreditvi kaki vrednoti zunaj kratkega in nepomembnega življenja posameznika. Pri nas je ta nazor nastopal v dveh oblikah; v obeh sem bil udeležen.

Najprej so me učili, da je smisel življenja v prizadevanju za posmrtno življenje v nebesih. S spoštovanjem desetih božjih zapovedi in z ubogljivim sledenjem cerkvenemu redu in klerikom si bom prislužil, da bo moja duša kot bistveni del mene, kot tisto, po čemer sem človek, po moji telesni smrti, "vstajenju mesa" in "poslednji sodbi", živela v svojem telesu večno v nebesih na desni strani Boga. Za zgled so mi dajali svetnike-mučenike, ki so umrli za krščansko (katoliško) vero. Pustimo ob strani naravo teh predstav in dopustimo, da so zgolj pesniške metafore za duhovne vsebine. Njihovo bistvo je, da podrejajo moje resnično življenje nečemu, kar se bo zgodilo, če se bo, po moji smrti.

Še preden sem odrasel, pa sem se sam podvrgel drugemu nazoru, po katerem sem bil pripravljen svoje življenje podrediti drugemu "nesebičnemu" cilju, to je ustvarjanju edino pravične, brezrazredne, komunistične družbe. Učili so me, da so mnogi dali življenje za dosego tega svetlega ideala in da se navsezadnje to pričakuje tudi od mene. Morda mi ne bo treba umreti za komunizem, vsekakor pa se pričakuje, da bom zanj živel; da bom vse svoje energije usmeril v gradnjo nove družbe, nebes na zemlji.

Kako in zakaj sem zdvomil v oba ta nazora, ne vem; tega procesa ta trenutek ne morem miselno obnoviti. Zavedel sem se, da je z mojo telesno smrtjo konec tudi mojega duha. Nepreklicno konec. Ni nobenega življenja po smrti. Smrt sem vzel resno. Dobro sem se zavedal tudi zatiralske in izkoriščevalske narave prvega od omenjenih naukov v vsej zgodovini. Glede drugega nazora sem se zavedel, da je pot do uresničitve idealne družbe hudičevo dolga in da je moje življenje zgolj trenutek v zgodovini, toda trenutek, ki mi pomeni vse, ki je ves svet in vsa zgodovina, in ki ga nisem pripravljen zapraviti za nekaj neskončno oddaljenega, če sploh uresničljivega. Zavedel sem se, da so dosedanji približki oddaljenemu idealu v marsičem njegovo nasprotje. Nisem hotel zvesti sebe in svojega življenja na majhno pikico na prostranem bojišču svetovne zgodovine. Nočem biti "kanonenfuter", ne v dobesednem ne v prenesenem pomenu. Življenje je bilo pred mano, pestro, polno možnosti. Vse, kar imam.

Sam pri sebi sem odločno zavrnil načelo, da cilj posvečuje sredstva in sprejel načelo, da morajo biti sredstva vsebovana v cilju. Ali drugače: menil sem, da lahko boljšo, bolj človečno družbo ustvarja samo človek, ki je sam živ, življenjski; svoboden; ki skrbi za živost svojega enkratnega in kratkega življenja.

Samopreseganje ima tri pomene: (1) samopreseganje kot kontinuiran razvoj samega sebe; danes sem boljši kot včeraj,  "svakog dana sve više napredujem"; (2) samopreseganje kot skrb za drugega ali za skupnost; (3) samopreseganje kot prizadevanje za obče vrednote ali "višje cilje".

(1) V samem pojmu samouresničevanja je vsebovana misel, da si prizadevam za uresničenje v prihodnosti nečesa v sebi, neke svoje značilnosti, zmožnosti, nečesa, kar trenutno še ni razvito; kar je prisotno kot dispozicija, nagnjenje. Z drugimi besedami, prizadevam si preseči samega sebe, kakršen sem v tem trenutku; prizadevam si razviti svoje potenciale. Samouresničenje je hkrati samopreseganje.

(2) V človekovi naravi ni samo skrb zase, za svoje potrebe, za svoj razvoj, ampak tudi skrb za drugega, za bližnjega in/ali za skupnost. Ta skrb izvira iz temeljne empatije, iz spoznanja, da je drugi po svojem temeljnem eksistencialnem položaju prav tak človek kot jaz. To spoznanje se razvije pri otroku iz naravnega odnosa z materjo, ko otrok doživi, na primer, da mamo prav tako boli kot njega.  To sočutje se potem razvije v identifikacijo s širšim krogom, z družino, skupnostjo, narodom, človeštvom. V skrbi za drugega se človek samouresničuje, saj razvija eno od temeljnih človeških nagnjenj. Lahko pa bi rekli tudi, da s tem, ko razvija svoje potenciale, svoja posebna nagnjenja, koristi tudi drugim. Samo osebnostno in karakterno razvit človek, sproščen v svoji enkratnosti, s svojim bitjem in svojo dejavnostjo poživlja družbo, jo krepi in razvija. Samouresničevanje je hkrati samopreseganje v skrbi za druge.

(3) Samopreseganje kot prizadevanje za obče vrednote pa ima dva obraza. Prvega ponazarja primer Antigone. Antigona se je iz sestrske ljubezni in naravnega občutka spoštovanja mrtvih, ki je eno osnovnih določil človečnosti, zavzela za pokop svojega brata. Hkrati se je s tem zavzela za občo vrednoto spoštovanja mrtvih, ki je bila očitno ogrožena, saj je vladar prepovedal pokop "sovražnika". Ta vrednota je bila neločljiv sestavni del njenega doživljanja sveta, del nje. Skozi zavzemanje za to vrednoto se je samouresničevala. Čeprav je vedela, da ji grozi smrt, ni mogla preko sebe. In s pristankom na smrt se je poveličala; se je uresničila kot enkratna in edina Antigona, vzor človeštvu. Tudi za tistega partizana, ki se je boril proti revščini in socialnim krivicam, ki jih je izkustveno poznal in ki je ob tem imel pred očmi svoje bližnje in druge ljudi, ki jih je poznal, to niso bile abstraktne vrednote. S tem, ko je zastavil svoje življenje zanje, se je poveličal, se je uresničil. Ni mogel preko sebe. Podobno velja za iskrenega vernika, ki žrtvuje življenje, ker bi se s tem, če bi se odpovedal svoji veri, odpovedal samemu sebi. Sprejeti smrt zaradi svojega prepričanja je zadnje dejanje duhovnega samouresničenja, ki je hkrati samopreseganje.

Druge vrste "samopreseganje" pa propagirajo družbene entitete, ki skušajo v imenu nastopanja proti sebičnosti vpreči ljudi v svoj ideološki voz, jih indoktrinirati in podrediti tej ali oni Ideji, temu ali onemu smotru, tej ali oni veri. Od njih zahtevajo, naj gredo preko sebe in sprejmejo neko vero. Kdor tega noče in ne more, obvelja za "sebičnega".

Sreča, srečnost, dušni mir, živost (2)

Prejšnji sestavek smo začeli z vprašanjem, k čemu naj človek stremi v življenju, ko je to še pred njim, in po čem naj ga vrednoti, ko ga je že dober del za njim. Oprli smo se na Aristotela, ki je dejal, da je človekov smoter v življenju doseči eudaimonijo, kar naj bi dobesedno pomenilo dobro stanje duha in kar je v slovarju slovenjeno s "sreča". Opozorili smo, da Aristotel te "sreče" ni pojmoval tako kot mi. Za nas je sreča ekstaza ugodja. Aristotel pa je videl srečo v mirni in osredotočeni umski dejavnosti, filozofiranju. Da ne bi Aristotelu pripisovali našega pojmovanja sreče, njegov slovenski prevajalec eudaimonijo sloveni s "srečnost". Na koncu smo izrazili pojmovanje, da je tisto bistveno, h čemur človek teži, občutek živosti; občutek, da nismo samo telesno živi, ampak da živimo z vsem svojim bitjem; da s polno zavzetostjo sodelujemo v svojem življenju in ga oblikujemo. Tega pojmovanja nismo utemeljili in za zdaj naj kar ostane tako. Ga pa bomo razvili. Vzemite ga kot mnenje človeka, ki je večji del življenja že za njim in ki se je ves čas spraševal, kaj naj bi bil smisel njegovega bitja, pa je na koncu prišel do tega odgovora. 

V naslovu sestavka so kot možni odgovori na vprašanje o smotru življenja navedeni sreča, srečnost, dušni mir (vzhodnjaško pojmovanje) in živost. Kaj od tega je res? Vse in še kaj zraven.

Kar sledi, je večkomponentna teorija o "dobrem življenju". Za mlade naj bo to orientacija, kriterij po katerem bojo presojali svoje korake v življenju. Za stare naj bo kriterij ocenjevanja preteklega življenja. Je bilo kaj vredno? Smo v resnici živeli ali le životarili?

Jedro občutka, da je naše življenje smiselno in v širokem pomenu besede "dobro", je OBČUTEK ŽIVOSTI; občutek, da sodelujemo v svojem življenju in ga dejavno oblikujemo; zavest, da radi živimo in da bi še radi živeli. Ta občutek spremljata človekova SPROŠČENOST in VEDRINA. Ni treba, da bi se tako počutili vsak trenutek in ves čas, vendar pri posrečenem življenju ta občutek prevladuje. Dolgo sem mislil, da je vseeno, kako človek živi, samo da nekako živi. V tem mojem nazoru se je najbrž odražal upor proti moralistični "vzgoji k vrednotam", to je, vsiljevanju "vrednot", življenju zunanjega "smisla" in discipliniranju. Počasi sem le spoznal, da je življenje lahko posrečeno ali pa ne; uspešno ali pa ne - pa ne v vsakdanjem pridobitniškem ali porabniškem pomenu uspešnosti. Življenje lahko zavoziš. To je bilo zame bistveno življenjsko spoznanje.

H temu občutku živosti, ki ga spremljata sproščenost in vedrina, prispevajo in so njegov del štiri sestavine: občutek življenjske izpolnjenosti, občutek duševnega miru, občutek povezanosti z ljudmi in vrhunska doživetja. Oglejmo si jih po vrsti.

- OBČUTEK ŽIVLJENJSKE IZPOLNJENOSTI, polnosti življenja, življenjske potešenosti. Ta občutek dobimo, če smo v življenju lahko uresničili svoje naravne darove, svoja nagnjenja, talente, ali če jih uresničujemo. Ta občutek je v veliki meri odvisen od izbire šole, poklica in izobrazbene in poklicne poti. Odvisen je od izbire partnerja, od družinskega življenja. Na splošno bi lahko rekli, da je odvisen od svobodne izbire življenjskega sloga: zadovoljevanja potreb, želja, interesov. Občutek življenjske izpolnjenosti ima človek, ki je našel svoj "metier", svoj način izražanja, če je na primer umetnik; ki je našel poklic, ki mu ustreza, v katerem uživa; če se v tem, kar počne, v čemer je, počuti, da je doma. Igralka Milena Zupančič pravi: "... dokler ustvarjamo, dokler smo na odru, dokler čutimo, da ljudem dajemo, potem živimo polno." Izraz "polnost življenja" nas lahko zavede k misli, da mora življenje biti polno vseh mogočih dejavnosti in izkušenj. Ne, pomemben je čisto subjektiven občutek izpolnjenosti ob tem, kjer smo, kakor smo in kar počnemo. Življenjska izpolnjenost tudi pomeni, da smo doživeli tako prijetne kot neprijetne reči; da smo doživeli različna čustva. Nasproten občutek je občutek nepotešenosti in neizživetosti.

- OBČUTEK DUŠEVNEGA MIRU.  Nasprotje miru je nemir. Mir v duši* občutimo, če v nas ni hudih napetosti, konflikta interesov, boja nasprotnih čustev; če ne doživljamo pretiranega stresa; če nimamo žgočih občutkov krivde ali občutka, da niso zadovoljene naše pomembne potrebe.  Morda je druga beseda za duševni mir pomirjenost s samim seboj, z razmerjem med pričakovanji in uresničenji, ambicijami in dosežki, ideali in stvarnostjo; sprejemanje sebe, kakršen sem v resnici, z dobrimi in slabimi lastnostmi. K duševnemu miru sodi tudi sprijaznjenje z umrljivostjo, odsotnost strahu pred smrtjo. Strah pred smrtjo izvira iz občutka življenjske neizpolnjenosti. Da dosežemo občutek duševnega miru, je potrebno nekaj distance do samega sebe, nekaj odmaknjenosti. To pomeni samega sebe jemati ravno prav resno, ne preresno, pa, seveda, tudi ne premalo resno. K notranji pomiritvi zato pomagajo različne oblike samorefleksije, recimo pisanje dnevnika ali umetniško izražanje ali pa meditacija. 

- OBČUTEK POVEZANOSTI Z LJUDMI. Gre za občutek obojestranske sprejetosti v ožjem ali širšem socialnem krogu. Izraženo z najpomenljivejšo in najbolj zlorabljeno besedo - gre za ljubezen v najširšem pomenu oziroma v vseh njenih pomenih in oblikah. Nastavki za povezanost z drugimi ljudmi in za empatijo so evolucijsko vsajeni globoko v naše bitje. Oblike asocialnosti, ki smo jim priča pri mnogih ljudeh, izvirajo iz zgodnje prikrajšanosti pri zadovoljevanju teh globokih potreb. Povezanost z drugimi vključuje sprejemanje in dajanje. Oboje prispeva k občutku živosti in polnosti življenja.

- VRHUNSKA DOŽIVETJA. Vsakdanje pojmovana sreča kot ekstaza ugodja sodi v to kategorijo. Je torej ne izključujemo iz "srečnosti" ali "živosti". To pomeni, da se je človekovo življenje posrečilo, če je sem in tja doživel tudi srečne trenutke, trenutke vseprežemajočega veselja, radosti, trenutke ekstaze ugodja, katerih primere smo navedli v prejšnjem prispevku. Poleg teh pa sodijo med vhunska doživetja tudi doživetja zanosa (flow), to so tisti trenutki ali daljša obdobja, ko se popolnoma zatopimo v kako delo, ustvarjanje ali prizadevanje, tako da "pozabimo nase". 

Ko se oziramo na svoje življenje in se sprašujemo, ali smo (bili) na pravi poti, ki je pri vsakem človeku drugačna, samolastna, si zastavimo tale preprosta vprašanja:

1. Ali se čutim živega? Si želim živeti? Upam, da se bo moje življenje nadaljevalo? Ali živim, ali zgolj životarim? 

2. Ali je moje življenje polno, izpolnjeno? Ali sem življenjsko potešen? Ali se čutim nepotešenega in neizpolnjenega? Obžalujem pomembne zamujene priložnosti? Se bojim umreti? 

3. Ali sem sam v sebi miren in sprijaznjen s samim seboj? Ali imam s samim sabo neporavnane račune? Me razjedajo občutki krivde, zamere, sovraštva?

4. Sprejemam druge, jih imam rad, jim prispevam? Me drugi sprejemajo? Sem doživel ljubezen (v kakršni koli obliki, do kogar koli), jo dajal in sprejemal? Se čutim nesprejetega, zavračam druge?

5. Sem v svojem življenju doživel trenutke ali obdobja sreče, izpolnitve, zanosa? 

Če sem odgovoril v pozitivnem smislu, sem na pravi poti. Nihče ni ves čas "srečen", odgovarjajmo po pretežnem doživljanju.

___________

* "Duše" znanstvena psihologija ne priznava. Mislim, da po nepotrebnem. Pod "dušo" razumem človekova najintimnejša eksistencialna občutja, ki določajo njegovo identiteto. Nič mističnega torej. Kadar storim kaj "za svojo dušo", to pomeni, da sem uslišal kako svojo intimno željo, morda samo po daljšem sprehodu v naravi, ob katerem se umirim, odmaknem od vsakdanjih pritiskov in vzpostavim stik s svojimi potrebami in željami.

Sreča, srečnost, dušni mir, živost (1)

H čemu človek v življenju stremi? Kakšno je tisto zaželeno stanje duha, ki naj bi ga dosegel? 

Aristotel je rekel, da je to eudaimonia. Dobesedno pomeni ta beseda dobro duhovno stanje. S tem A. ni povedal ničesar, kar ne bi bilo že v vprašanju. Vprašanje se namreč glasi, kakšno naj bi bilo zaželeno, to je dobro, stanje duha. In veliki filozof odgovori: Dobro, eudaimonično. Na  srečo se da iz Aristotelovih besedil razbrati, kaj je imel v mislih. Vsekakor ne to, kar mu običajno pripisujejo.

To njegovo eudaimonio popularno prevajajo s "sreča" in delajo s tem kardinalno  napako. Sreča nam pomeni nekaj popolnoma drugega, kot je imel v mislih A. V vsakdanjem popularnem pomenu besede povezujemo srečo z zelo prijetnimi doživetji, ki so že na meji ekstaze (eks-tithemi = ven postaviti), ko je človek čisto "zunaj sebe" od veselja, od ugodja. Srečo doživimo, ko se zaljubimo in je naša ljubezen uslišana. Srečni smo ob poroki, ob rojstvu otroka; ko smo sprejeti v šolo, kamor smo si želeli; ko dobimo zaželeno službo, ko zmagamo v športni tekmi ali osvojimo prvenstvo; ko se take reči dogodijo našim najbližjim. Ta pojem povezujemo s skrajno ugodnimi občutki. Sreča nam pomeni čustvo, emocijo. Beseda "emocija" (e-movere = iz-gibati, premakniti) pomeni nekaj takega kot notranjo razgibanost, vznemirjenje, vzburjenje. Gre torej za trenutno, enkratno ekstazo, stanje zunaj sebe. Taka opredelitev zaželenega stanja duha je v protislovju s predpostavko, naj bi bilo to stanje duha trajno. Tudi SSKJ definira srečo kot "razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja" in tako povzdigne srečo med nedosegljive ideale. Ne želimo samo sem in tja biti srečni, radi bi bili srečni ves čas, vse življenje v stanju velikega duševnega ugodja. Slutimo, da tako pojmovanje srečnega življenja ni najbolj posrečeno; da se ne bo posrečilo. V življenju se ni mogoče izogniti neugodju, neprijetnostim, nesrečam, izgubam.

Slovenski prevajalec Aristotelove Nikomahove etike (NE), Kajetan Gantar, prevaja eudaimonio s srečnost. S tem terminološkim premikom od sreče k srečnosti nakaže, da Aristotel ni mislil na popularno pojmovano srečo kot ekstazo ugodja ampak na nekaj drugega. V slovarčku k Nikomahovi etiki povzame prevajalec pomen tega pojma pri Aristotelu takole: "... V bistvu je srečnost "nekakšno razumsko udejstvovanje, ki je v skladu s popolno vrlino in ki traja skozi vse življenje". Ta definicija nam ne pomaga kaj dosti. Kakšno razumsko udejstvovanje, kaj je popolna vrlina? Razglabljanje o tem bi nas odvedlo predaleč. Zato samo namig. Pozornost mi je vzbudil tale Aristotelov stavek: "O najvišjem dobru pa domnevamo, da je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano." (NE, str. 52) Najvišje dobro, trajno stanje, ki si ga prizadevamo doseči, torej ni zunaj nas, ampak v nas. Je že v nas vsajeno. Samo slediti mu in razviti ga je treba. Na drugem mestu A. nadaljuje z mislijo, da je srečnost kot popolno dobro "samozadostna", "kar samo po sebi zadošča". Že v naslednjem stavku pa A. nakaže, da se ta "samozadostnost" ne nanaša samo na pojem srečnosti kot najvišjega dobrega ampak na človeka, posameznika. "Samozadosten" je človek, ki je v stanju "srečnosti". Nič drugega ne potrebuje. Drug izraz za "nekaj, kar je v nas, z nami neločljivo povezano" je: "del mene", "jaz sam". Biti jaz sam; biti, kar sem. Biti samolasten. Mislim, da lahko prevedemo Aristotelovo misel v sodobnejšo, ki pravi, da je človekova naloga, ki ga vodi do "srečnosti", spoznati samega sebe; najti samega sebe; živeti samolastno, nepotvorjeno življenje z vsem, kar prinaša. Je del tega "razumsko udejstvovanje"? Za Aristotela, ki je imel v sebi žilico za razmišljanje, za filozofijo, vsekakor. Svoje nagnjenje, ki ga je definiralo in se je v njem počutil srečnega, je posplošil, kot da naj bi vsakdo našel srečnost v filozofskem razglabljanju. Ne, dragi Aristotel. Vsak bo našel srečnost v tisti dejavnosti ali tistem slogu življenja, ki je vanj vsajen (ki je v njegovih genih) in z njim neločljivo povezan in to je pri vsakem človeku nekaj drugega, ne samo razmišljanje. 

Aristotelovo življenje, prežeto s filozofskim in znanstvenim razmišljanjem, pisanjem in poučevanjem si lahko zamislimo kot na zunaj sorazmerno nedramatično, mirno, ustaljeno, pa vendar vedro, neravnodušno, pred vedno novimi miselnimi izzivi. Lahko domnevamo, da je ves čas počel nekaj, kar je bilo blizu njegovi naravi. Njegovo življenje je bilo zainteresirano, živo. 

K čemu naj si torej prizadevamo v življenju? In kako naj ga vrednotimo, ko se oziramo nanj, ko ga je večina že za nami?

Mislim, da lahko srečnost zamenjamo z drugo besedo: živost. Moje življenje je v redu, če se počutim živega. Tisti, ki se tako počutijo vedno, ne bodo vedeli, o čem govorim, kot riba ne ve, da je v vodi. Kdor pa je izkusil obdobja nesrečnosti, ve, da to niso obdobja bolečine in žalosti ampak obdobja potrtosti, depresije; obdobja ravnodušnosti, nezainteresiranosti. Tedaj ko imaš občutek, da življenje stoji, da se ne premika, občutek, da si sicer živ, a ne živiš; ali obratno, da živiš, a nisi živ, saj ne vem, katera formulacija je boljša. Nekateri pravijo, da je zaželeno stanje, ki ga človek doseže v starosti, "dušni mir". Tudi s tem se strinjam, če pojmujem "dušni mir" kot stanje notranjega ravnovesja človeka, ki z vedrino sprejema vse, kar mu življenje prinaša, prijetno in neprijetno, ki pa je hkrati do vsega v dejavnem odnosu in vse do konca ne preneha oblikovati sebe v boljšega človeka v skladu s svojo naravo in dajati drugim, kar pač zmore dajati. 

Fetalni performans

Zaostajam. Za več let. Se oproščam. Medtem ko se trudim, da bi se naučil navadnega risanja in osnov mimetičnega, reprezentacijskega upodabljanja resničnosti, gre mimo mene veletok sodobne umetnosti, katere številnim smerem ne vem več niti imena, kaj šele, da bi kaj razumel. Ne baham se s tem. Vem, da zaostajam. Edina tolažba mi je, da od človeka v mojih letih nihče več ne pričakuje, da bi kaj razumel, tudi jaz sam ne.
Pred mano je fotografija performansa letošnje nagrajenke Prešernovega sklada. Slika mlade nosečnice, gole, ki si je okrog ledij ovila slovensko nacionalno zastavo, iz katere je prej izrezala grb. Ovila si jo je tako, da je trebušček na mestu grba, na mestu Triglava z valovi Jadranskega morja itd. Menda je ta performans sprožil veliko zgražanja, celo kazensko ovadbo zaradi zlorabe nacionalne zastave. Ne sodim med te vrste moraliste in domoljube. Veliko dam na umetniško svobodo. Odkar je oni gospod prinesel pisoar in ga razstavil v umetnostni galeriji, drugače gledam na umetnost in na pisoar; obravnavam ga spoštljiveje, umetnost pa zelo široko. Še vedno uporabljam pisoar v skladu z njegovim prvotnim namenom, golo funkcionalno, vendar se vsakokrat zavedam velikega privilegija, ki mi je dan. (Bogve, če se je tega zavedal oni nemarnež, ki se je olajšal ob drugi umetnini, spomeniku nacionalnega razdora.) V nekem smislu se tudi moja telesna tekočina požlahtni.  Če nekdo nekaj počne z umetniškim namenom, mu marsikaj odpustim. Skušam ga razumeti; razumeti, kaj hoče s svojim dejanjem povedati.
Kaj hoče povedati naša mlada nosečnica? Naj se lotim zadeve fenomenološko: kakšna čustva me obhajajo ob pogledu nanjo, nanjo kot akterko performansa? Najprej mi je nekoliko nelagodno; nelagodno že ob fotografiji, kako bi mi bilo šele, če bi prisostvoval dogodku. Zrem v golo, živo, žensko telo, ki je obrnjeno k meni, frontalno. Za moškega ena od mejnih bivanjskih situacij. Preplavila bi me mešanica intenzivnih (kolikor dopušča moja narava in to ni veliko) čustev: poželenje, občudovanje, milina, sočutje, usmiljenje. Morda bi jo želel zavarovati, ogrniti s svojim suknjičem. Sem sicer precej odporen na nagoto, ker sem je videl že veliko, vendar mi je pogled na žensko telo še vedno zanimiv; posebno še na tuje, posebno še na mlado itd. Vendar moram v konkretni situaciji vse to potlačiti.
Moram? Hm, nisem se še vprašal, ali res moram. Kaj bi bilo, če bi sledil omenjenim impulzom? Mogoče bi, ali skoraj gotovo bi, zastava ostala ne le brez grba ampak bi zdrsnila tudi raz trebušček. Mogoče umetnica ne bi bila več gola. Mogoče bi jaz utrpel kakšno poškodbo, ker bi umetnica sama ali kdo od navzočih moje vmešavanje interpretiral kot nasilje, spolno zlorabo, motenje umetniškega dogodka ipd. Ali bi potem performans dosegel svoj namen? Mogoče performans sploh nima vnaprej določenega namena? Mogoče je popolnoma odprt za take posege gledalcev, saj bi ravno ti pomenili pravi vrelec ustvarjalnosti. To bi bila prava avtopoeza, nastajanje novega, indeterministično stvariteljsko vrenje.
Ne vem zakaj, ampak dvomim, da je umetnica imela v mislih tako odprt koncept. Zatorej ostajam pri domnevi, da ni predvidevala dejavnega posega gledalcev v predstavo. Hotela se je samo vzpostaviti kot določene vrste umetniški objekt, objekt opazovanja; živa skulptura. Vseeno, moje doživljanje te žive skulpture je oziroma bi bilo tako, kot sem opisal.
To pa pomeni, da me je umetnica že pri tem prvem vtisu razkrinkala. Namesto, da bi izživel svoje impulze, kakršni koli že so bili, sem jih potlačil. To pomeni, da sem se naredil bolj finega, kot sem v resnici. Tipična reakcija buržoaznega subjekta. Hipokrizija. Obvladanost namesto spontanosti. Neavtentičnost. Eksistencialna laž. Kaj bi se zgodilo, če ne bi ravnal kot buržoazni subjekt, sem nakazal zgoraj. A to ni pomembno. Pomembno je, da sem hinavski malomeščan. Poleg tega ne spoštujem umetnice. V njej vidim žensko (iz mesa in kosti) in ne umetnice. Vidim jo v njeni funkciji za moškega, sebično, ne za duha in občestvo, ker v meni kot subjektu B, ni duha, samo potrošniška sla.
S čustvi torej ni nič, potlačena so, bogve, kdaj in kako bojo prirovarila na dan. Kaj premišljujem o živi skulpturi? Namesto grba je vstavljen nosečniški trebušček. Tako se mi zdi, da ni v prvem planu trebušček, kakor koli že je očarljiv. Pomembna je njegova vsebina - fetus. Na nacionalni zastavi kot grb fetus, nerojen bodoči otrok. Odpira se množica interpretacij. Je mišljen ta konkretni fetus ali pač fetus, abstraktni fetus. Če je mišljen konkretni plod, morda izraža njegova neprostovoljna nova pozicioniranost mamino veselje: "Tako sem te vesela, da te ovijem z meni najljubšo tkanino, narodno zastavo. Še več, zaslužiš, da boš na vse večne čase na njej, njen grb." Slednja možnost že sega v abstraktno: "Človeški (slovenski) plod kot nacionalni grb." Ne Triglav, mrtva, hladna gora; ne sporno morje - nerojeni otrok je naš ponos, naše vodilo, naša identiteta. Nerojen otrok je čista potencialnost. Smo narod odprtih možnosti. Kako lepo! Potem je tu možnost ironije: "Kaj pa mislite?! Da se bo država vmešavala v mojo nosečnost; da bo moj otrok kot grb na državni zastavi?! Ja sam svoga tela gospodar!" Tole v hrvaščini je bilo v nekem filmu izgovorjeno pred okoli 50 leti v SFRJ. Danes se oživljene skrajno patriarhalne in klerikalne težnje spet pojavljajo v R Sloveniji. Mogoče je umetnica hotela protestirati proti temu. Ali ravno nasprotno: je to poziv na ustavno prepoved splava? Kot je grb na zastavi ustavno zavarovan s kazensko sankcijo, naj bo tako zavarovan tudi fetus?
Ironija usode: umetnica je bila ovadena zaradi skrunjenja zastave, njen plod pa bo hkrati z njo deležen državnega zdravstvenega varstva.
Mogoče sem pa čisto udaril mimo, kar za starega B-subjekta ne bi bilo nič nenavadnega.

Bogati dajejo manj kot drugi

Ameriška revija The Atlantic (Ken Stern) objavlja članek, v katerem je navedeno, po podatkih za leto 2011, da so najbogatejši Američani, to je gornjih 20 odstotkov po dohodkih, prispevali v povprečju 1,3 odstotke od svojih dohodkov v obliki dobrodelnih darov, spodnjih 20 odstotkov pa je od svojih dohodkov prispevalo v povprečju 3,2 odstotka.

Tudi druge v članku omenjene raziskave kažejo, da so ljudje z nižjimi dohodki, ki sami nimajo veliko, bolj darežljivi od bogatih. V neki raziskavi so primerjali relativno višino dobrodelnih prispevkov med kraji z nizkimi in kraji z visokimi povprečnimi dohodki prebivalcev. Pokazala se je ista zakonitost. Okoliši bogatih so prispevali manjši delež kot okoliši revnejših. Neka psihološka raziskava je pokazala, da bogastvo korelira z neetičnim ravnanjem. Ko pa so v nekem poskusu obema skupinama, bogatim in revnejšim, predvajali film o revnih otrocih, so se razlike v darežljivosti in pripravljenosti pomagati med skupinama zmanjšale.

Zakaj je tako? Raziskovalci pojasnjujejo ta odnos z dejstvom, da so bogati izolirani od revnih. Bogati so sorazmerno (v absolutnih zneskih so njihove donacije milijonske) manj darežljivi zato, ker niso v stiku z revnimi; ker pravzaprav ne vejo, kaj pravzaprav pomeni biti reven. Ali po domače: Siti lačnemu ne verjame.

Bogati in revni pa se ne razlikujejo samo po višini donacij ampak tudi po tem, komu in v kakšen namen dajejo. Bogati darujejo kolidžem in univerzam, raziskovalnim organizacijam in organizacijam na področju kulture. Revnejši pa darujejo cerkvam in socialnim dobrodelnim organizacijam. To pomeni, da bogati podpirajo institucije bogatih, revni pa revnih, ali drugače: da ameriška dobrodelnost deluje v prid elit.

Ameriški sistem dobrodelnosti temelji na nezaupljivosti do federalne vlade, temelji na predpostavki, da se posamezniki bolje odločajo glede naložb, kot bi se vlada. V drugih razvitih državah, npr. v Evropi, ima država večjo vlogo; davki so višji in socialna zakonodaja boljša. Dobrodelnost zunaj državnih okvirov pa je manj razvita.

Mislim, da bi morali pri nas vzpostaviti primerno ravnotežje med socialno državo in civilno dobrodelnostjo, med davki in prostovoljnimi dobrodelnimi prispevki. Pri vzpostavljanju takega sistema pa je dobrodošlo opozorilo, da siti res ne verjame lačnemu in da ga je treba bodisi spodbuditi k večji darežljivosti, ali pa ga k tej v obliki davkov prisiliti.

Vir: 

http://www.theatlantic.com/magazine/archive/2013/04/why-the-rich-dont-give/309254/

Samostojnost je motivator

 SAMOSTOJNOST - velika beseda; pomembna, najpomembnejša. The Word. Avtonomija. Avtopoeza, samoproizvajanje. 

Že dolgo nisem bral tako navdušujoče knjige; knjige, ki izrazi in postavi na pravo mesto, kar si že dolgo čutil in nekako vedel; ki pa hkrati tudi preseneti in prinese povsem nov pogled. Kar so nas učili o motivaciji v organizacijah, v podjetju, v šoli (in kar smo mi potem učili druge), je 'mimo'. Ni v celoti zavrnjeno, pač pa potisnjeno v kot. Nagrade in kazni, korenček in palica, so motivatorji v situacijah, ki se še vlečejo iz preteklosti. V novih okoljih, kjer imamo opraviti z visoko izobraženimi, ustvarjalnimi ljudmi, so na prizorišču samostojnost, dovršenost in smisel. 

Poleg bioloških potreb, poleg odzivanja na nagrade in kazni, imamo ljudje še "tretji gon", to je "notranjo motivacijo", užitek v igri, užitek v delu samem. Vsi smo ga doživeli, nekateri morda zadnjič v otroštvu. V novem stoletju je vse več del, ki nas vlečejo sama po sebi, ki so zanimiva, ustvarjalna, ob katerih doživljamo zagon in zanos, ČE - ČE nam naše naravne notranje motivacije za ustvarjalno delo in učenje ne uničijo z metodami "motiviranja", ki so bile primerne za industrijsko delo. Tradicionalni način motiviranja temelji na nagrajevanju uspešnega dela, na modelu "če-potem": če boš naredil to in to, tako in tako, boš dobil to in to. Iznajdljive raziskave so prepričljivo pokazale, da s tem načinom motiviranja ustvarjalnih delavcev dosežemo nasprotno od nameravanega: uničimo notranjo motivacijo, zmanjšamo storilnost, zatremo ustvarjalnost, izpodrinemo zaželeno vedenje. Celo več, spodbudimo neetično ravnanje, odvisnost in kratkoročno usmerjenost. Še več: celo pri preprostih delih tako motiviranje ni vedno zaželeno. Če otroka nagradimo, ker je odnesel smeti dol, smo dolžnost, ki izhaja iz soodvisnosti in povezanosti družine, spremenili v poslovni odnos. Nikoli več ne bo odnesel smeti, če ne bo dobil nagrade, tako kot delavec ne bo delal, če ne dobi plače.

Čarobne besede nove usmeritve so: samostojnost, dovršenost in smisel. Če hočemo doseči visoko storilnost pri ustvarjalnih delih, morajo ustvarjalci imeti samostojnost. Sami se morajo odločati o tem, kaj bodo delali, kdaj, s kom in kako. Dovršenost (ki se ji lahko samo asimptotično približamo) pomeni, da svoje zmožnosti vidimo kot nekaj, kar se lahko izboljšuje v neskončnost. Pomeni biti vedno boljši pri nečem pomembnem in zahtevnem. Zahteva trud, pogum in vztrajno, zahtevno vadbo do mojstrstva. Tretji motivator je smisel. Organizacije si ne prizadevajo več samo za čim višji profit; zaposleni morajo v tem, kar delajo, videti višji smisel, nekaj, kar presega individualno korist, naj bo to korist za druge ljudi, prispevek k ekologiji, trajnostnemu razvoju ali kaj drugega. Pomembno je, da so ljudje tudi pri izbiri in določanju smisla in pri smiselno usmerjeni dejavnosti samostojni.