Spoznaj samega sebe. - Delfsko preročišče
"Vse delam z namenom, da bi pobegnil od samega sebe. Ne verjamem v gledanje vase. Če to počneš, odkriješ samo kup sranja. Mislim, da bi morali sebe vreči iz sebe. Resnica ni globoko v nas. Resnica je zunaj." - S. Žižek
V prvem letniku filozofije (1959-60) nam je profesor za staro grško filozofijo, Branko Bošnjak, navadno na tablo napisal fragment kakega modreca in pričakoval, da bomo o njem na glas razmišljali. Fragment, odlomek, en stavek, ena misel. Ni bilo kaj prida bere modrosti z naše strani, a ostalo mi je dovoljenje, da o kaki modrosti lahko razmislim na osnovi enega stavka. Slavoju Žižku je ob njegovi sedemdesetletnici spletni portal Total Slovenia news posvetil stran s 70 citati iz njegovih del. Ustavil sem se ob citatu št. 2.
Žižkov citat me je vznejevoljil (zgoraj kot moto, spodaj celotna zbirka).
Naj opustim "iskanje samega sebe"? OK, recimo, da je to početje bolj ali manj pri koncu. Sem, kar sem. Je, kar je. In mogoče je sploh to prežvečena fraza in minula razvojna faza in je čas, da se obrnemo kam drugam. Ko vsak dan desetkrat na vseh straneh, ki prihajajo do tebe, prebereš "Bodi, kar si!", je najbrž res čas, da menjamo ploščo. Po drugi strani se pa težko odpovem načelu, za katero sem prepričan, da me je v življenju usmerilo. Pomagalo mi je do odločitev, na katere sem ponosen. Danes mi omogoča oceniti tudi, kdaj in kje sem ga polomil in omogoča popraviti napake. Ne morem soditi o tem, kaj doživlja Žižek, a njegova življenjska pot mi kaže, da je še kako prisluhnil samemu sebi, drugače ne bi bil, kar je. Da se odločiš za študij filozofije, moraš že dobro vedeti, kam te vleče. To pa zveš, če "pogledaš vase". Verjamem tudi, da si pri sedemdestih, kar pač si; prišel si, kamor si se nagibal, in nadaljnje "gledanje vase" ne prinese nič bistveno novega. Naj se kar ekstravertira in gleda proti širnim obzorjem mišljenja, družbe in zgodovine. O njem kot osebi vemo dovolj, morda preveč, veseli pa bomo, če bo še kaj pametnega ali vsaj zabavnega povedal o težavah, za katere menimo, da nas pestijo.
Mogoče je nesporazum v besedah, ne v mislih. Govorimo o "gledanju vase" - zelo nenatančno. Dobesedno "gledati vase" sploh ne moreš, ker nimaš oči na takih pecljih. In če bi jih imel, neko tako minimalno invazivno kamerco, bi res videl samo čreva in v njih, kar vidi Žižek. Tudi v prenesem pomenu, v pomenu introspekcije, ostane izraz nenatančen in celotno početje problematično. Kaj naj bi odkrili z zrenjem vase? Domnevamo, da je tam "v globinah" (de profundis - iz globin) skrit naš pravi jaz. Ni ga. Domnevamo, da je tam skrita nekakšna resnica. Ni je. Svoj jaz odkrivamo, ko ga oblikujemo, z življenjem v svetu, z drugimi. Resnice svojega življenja in svoje osebnosti odkrivamo, ko živimo. Z opazovanjem svojih ravnanj, z opazovanjem svojih razpoloženj, čustev, misli.
Ne gre za introspekcijo, gre za refleksijo, samorefleksijo. To pomeni, da človek zasleduje svoje odločitve, svoja dejanja, se jih zaveda in o njih razmišlja. Ob tem je pozoren na vse svoje doživljanje, na razpoloženje, čustva in misli. Lahko bi rekli, da "prisluhnemu samemu sebi". Tudi za tem tiči domneva, da od nas prihaja neki glas, kar je prav tako kot pri gledanju preveč konkretno. Včasih pa smo prav blizu temu, da bi se slišali, ko si, morda celo polglasno rečemo: Polomil sem ga. Samorefleksija pomeni, da skozi življenje stopamo pozorni na svoje odzive. Morda spremljamo svoje življenje celo z dnevniškimi zapisi, ali pa se o svojih korakih pogovarjamo z bližnjimi in zaupnimi osebami. To razumem pod "gledati vase". Razumem kot samorefleksijo. Nekateri uporabljajo modno besedo "čuječnost". In vztrajam, da je ta neogibna, če hoče človek preživeti življenje v skladu s svojimi nagnjenji, s svojo naravo, samolastno, ne utopljeno v povprečju sveta iz dneva v dan.
Ko sem v brskalnik vtipkal geslo "self-reflection", sem že na prvi strani dobil deset naslovov. Če bi vtipkal "introspection" ali "Selbstbeobachtung" ali kar koli že podobnega v katerem koli jeziku, bi se mi jih vsulo še več. "Gledanje vase" je torej prav živahna industrija. Torej ne gre za to, da bi ga kar opustili, ker pač lahko vidimo le sranje.
Vendar razumem tudi, kaj hoče Žižek povedati. Ne gre, da bi človek kar naprej brskal po sebi, se ukvarjal sam s sabo. Obdajajo nas drugi ljudje, obdajajo nas čuda sveta, na voljo nam je svet kulture in umetnosti. Dobro de, če se posvetimo bližnjim in jih potem vidimo srečne in zadovoljne; dobro de, če vsrkavamo lepote narave, če se pustimo razgibati umetnosti. Dobro de, če se posvetimo čemur koli zunaj nas, ukvarjanje s sabo pa omejimo na razumno mero.
Da bi pa bodisi znotraj bodisi zunaj odkrili Resnico, tovrstno mišljenje pa radevolje prepuščam Žižku. Svojo notranjo resnico mi je v vseh teh letih nekako uspelo vsaj delno odkriti. Nekoliko se poznam. Toliko, da se bolje zavedam svojih prioritet in da se znam omejiti. Za veliko več si ne prizadevam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar