Referendum o Jek 2

 Na referendumu o Jek 2 bom glasoval PROTI. 

Zakaj? Jek 2, nova jedrska elektrarna, naj bi bila upravičena - to je poglavitni argument zagovornikov - zaradi predvidene večje porabe el. energije, ki bo poganjala družbeni razvoj in splošno blaginjo. Razvoj in blaginjo - kakšen in kakšna in kam? Moje nasprotovanje ni tehnične ali ekonomske narave ampak etične in duhovne. Kam je šel razvoj do sedaj in kam naj bi šel v prihodnje? V kakšne namene se troši elektrika? Za življenjsko nujne potrebe ali za potrebe, ki niso nujne, in pomenijo pretiran luksuz in tehnizirano zabavo.

Bom oseben. Elektriko potrebujem (ali bi potreboval, če se odpovem fosilnim virom) za razsvetljavo, delno za ogrevanje, za gospodinjske pripomočke (kuhalnik, bojler, pralni stroj, hladilnik, mikser), RTV, računalnik. Stanujem v mansardi, ki smo jo izolirali. Klime ne potrebujem; bila bi udobna, a je ne potrebujem. Poleti zjutraj prezračimo in nato zapremo; čez dan se obdrži znosna temperatura. Če je prevroče, se zatečem v klet med stare knjige, ali v supermarket, kjer hladijo upokojence in dojenčke. Sicer si pa rečem: to je poletje. Ne vem, zakaj bi morala biti poleti in pozimi v stanovanju enaka temperatura. Električno kolo je fino, a ne tega, ne skiroja ne potrebujem. Gonim z nogami, je zdravo. Razdalje do 5 km prehodim ali prevozim (z nogami). Avto potrebujem včasih in ga bom predvidoma opustil.

Telefoniram na baterijo (ki se polni z elektriko). Radio in TV poslušam in gledam redno, a malo. Računalnik uporabljam redno in veliko. Konzole za igrice ne potrebujem. Za poslušanje glasbe ne potrebujem megavatnih zvočnikov; na koncerte, kjer jih uporabljajo, ne hodim. V večini avtomobilov, ki vozijo mimo mene, sedi ena oseba. Nogometni idol množic, Ibrahimović, ima sedem ferarijev; predvidoma jih bo nadomestil z električnimi (?). Na mesec izdam za elektriko za dvočlansko gospodinjstvo nekaj čez 30 €.

A sem sploh živ? Pa še kako! V moji glavi se kar naprej nekaj dogaja. Berem, pišem, gledam, poslušam, se pogovarjam, si dopisujem, sem na FB; hodim, živim z ženo in jo spoznavam, družim se s sosedi, nekdanjimi sošolci, sodelavci, grem na to ali ono prireditev. Rad imam gledališče (tam tudi rabijo elektriko) in koncerte SF; žal me je zmotila korona in s težavo spet vzpostavljam prekinjeni odnos. Moram biti pošten. V prejšnjih letih sem potoval, tudi z letalom, s križarko. Sem porabil kar nekaj fosilnih goriv in elektrike, da sem si malo ogledal svet. Zdaj vem, da so povsod asfaltirane poti in brezpotja, ljudje, taki in drugačni - kot doma. Ljubo doma, kdor ga ima. Razumem, da zaposleni potrebujejo več - avto za v službo; podjetniki še več, za proizvodnjo. A kam se bojo vozili in kaj bojo proizvajali, da bojo rabili še več elektrike kot zdaj?

Navajajo elektrifikacijo osebnega prometa (el. avtomobile, kolesa, skuterje; eletrifikcija javnega prometa, mestnega (tramvaj, trolejbus, el. avtobusi), medkrajevnega (železnice). Vse to so igre z ničelno vsoto: če se bo okrepil javni promet, bo manj zasebnega; če bojo za nekaj porabili več elektrike, jo bojo za nekaj drugega manj. Ni potrebe po več, če se pametno razporedi.

Zagovorniki Jeka 2 stavijo na nesluteni razvoj z večjo, podvojeno porabo. Nasprotniki poudarjajo razvoj samooskrbe posameznih gospodinjstev, krajevnih skupnosti, občin s sončno, vetrno, vodno energijo; razvoj hranilnikov viškov energije, pa tudi dolgoročno razvoj majhnih jedrskih reaktorjev in njihovo porazdeljeno uporabo.

David Cigoj v svoji knjigi Razvoj zavesti optimistično zatrjuje, da je človek že postal bolj omikan, kot je bil nekoč; pravi, da smo na poti v boljšo družbo z bolj ozaveščenimi, kultiviranimi in odgovornimi ljudmi, usmerjenimi bolj v tisto, kar jih dela bolj človečne, poglobljene in manj površno navdušene za tehnične igrače in materialni luksuz - razvoj v duhovno bogatejšo družbo, saj smo materialno že bogati. Od leta 1990 do leta 2023 se je slovenski BDP povečal za šestkrat. Porazdelimo to pravično, pa bojo vsi imeli za skromno življenje, ki bo še vedno neprimerno udobnejše kot življenje v manj srečnih koncih sveta.

***

Profesorja na Fakulteti za strojništvo UL, dr. Andrej Senegačnik in dr. Mihael Sekavčnik, dokumentirano in z mednarodnimi primerjavami dokazujeta v članku Iluzija o zelenem prehodu do leta 2050 (Delo SP, 2. 11. 24), da je nadomestitev fosilnih in jedrskih virov z obnovljivimi viri "tehnično neizvedljiva in absurdna". To je sicer argument za Jek2, a ob predpostavki, da bo poraba energije ostala enaka, ali se povečevala z rastjo produktivnosti in zadovoljevanjem vse novih potratnih potreb. Tudi ta pisca vidita rešitev "v sloganu 'nazaj k naravi', zmanjšanju produktivnosti, povečanju obsega fizičnega dela ljudi, omejitvi industrijske  proizvodnje na trajne in smiselno potrebne dobrine ... Večanje produktivnosti linearno veča dobiček, toda eksponentno veča porabo energije..." Navajata primer puhanja odpadlega listja z uporabo nahrbtnega bencinskega puhalnika, pri čemer je "poraba primarne energije vsaj nekaj stokrat večja", kot pri klasičnem fizičnem pometanju. "Kaj bo končni efekt družbe s stalno naraščajočo porabo energije? Da bo imel vsakdo svoj helikopter in bo dopustoval v vesolju...?" 

ROGOVA KNJIŽNICA

Včeraj sem se ojunačil in stopil v prenovljeni Center Rog, "kreativno središče, kjer si lahko vse izdelaš sam_a ..." Ker si trenutno nisem ničesar nameraval izdelati sam, čeprav bi mi prav prišel kakšen čevljar, sem si namenil ogledati knjižnico. Da bi bil vtis popolnejši, nisem uporabil dvigala, ampak sem se do prvega nadstropja povzpel po širokih stopnicah. Hiša je bila polna obiskovalcev; mislim, da je potekal nekakšen kongres. Tudi kavarna je bila polna, tako da sem se odpovedal misli na kavo. Odkril sem vhodna vrata v knjižnico, ki pa se mi, začuda, niso vdala ne na "potegni" ne na "potisni". Čeprav imam v življenju kar srečo, sem tokrat naletel ravno na torek, ko se knjižnica ne odpre ob 8.00 ampak ob 10.00. Manjkalo je še deset minut, ki sem jih aktivno in ustvarjalno prebil na hodniku pred vhodom v knjižnico v udobnem stolu (fotelju?) za klubsko mizico ob prelistavanju zadnje številke Sodobnosti, ki sem jo vzel s stojala za revije pred vhodom v knjižnico. Potem je iz knjižnice prišla ena gospodična, vrata so se torej odprla, in jaz sem smuknil noter, vljudno pozdravil mlado knjižničarko (svet postaja vse lepši, poln je mladih žensk), zamomljal, da bi si rad malo ogledal in se zazrl v novitete, razstavljene na mizi takoj nasproti vhoda.

Ob tem, ko sem prelistaval knjige in preletaval povzetke na zadnjih straneh ovitkov, sem se radovedno oziral po prostoru. Že prej na hodniku sem skozi zastekljene stene knjižnice opazil, da so knjižne police nenavadno razporejene. Vidi se odločna arhitektova roka. Ta je police, ki niso višje od srednjevelikega moškega (kdo bi plezal po lojtrah na visoke police), razporedil nekonvencionalno v valovite polkrožne formacije, ki ustvarjajo odprte krožne prostore, ki se pretakajo drug v drugega. Sprehodil sem se ob teh policah, si ogledal napise, ki označujejo vrsto literature in pri oknu naletel na podolžno mizo, ne prav dolgo, z nekaj računalniki. Tu naj bi obiskovalci brali knjige in pisali. Mogoče je prostora za po tri osebe na vsaki strani; a miza se mi je zdela preozka, da se ne bi nasproti sedeča studiosusa motila. Zdaj je pri mizi za računalnikom sedela samo ena gospodična - morda od osebja.

Navsezadnje je to knjižnica, ne čitalnica, sem si mislil. Prideš, si ogledaš knjige, izposodiš in greš. Zunaj, na hodniku sem v stekleni steni, ki ločuje knjižnico od hodnika, opazil okence za vračanje knjig z režo z napisom POLOŽI SAMO ENO KNJIGO NAENKRAT. To pomeni, da knjige vračaš tako, da jih eno po eno potiskaš skozi režo. Pri tem se najbrž prebere koda knjige in stvar je opravljena. V moščanski knjižnici vračam knjige tako, da jih pri okencu izročim knjižničarki. Včasih je kdo pred mano in je treba počakati.

Potem sem pomislil, da bi pravzaprav tudi izposojo lahko avtomatizirali. Na računalniškem zaslonu v katalogu izbereš knjigo in ta čez čas prileze skozi tisto režo. Notri bi seveda morali vsaki knjigi odmeriti svoj stalni prostorček v gibljivih košaricah, od koder bi jih avtomatske prijemalke polagale na tekoči trak. Nič novega. Sodobni skladiščni sistemi to že zdaj počnejo. Le kako zmore AMAZON precej nezmotljivo pošiljati po spletu naročene knjige po vsem svetu. Potem ti v bistvu sploh ne bi bilo treba do polic in jemati higiensko oporečnih knjig v roke. Mogoče ti sploh ne bi bilo treba iti v knjižnico in bi naročeno knjigo dobil kar v poštni nabiralnik. Če bi si dal instalirati posebno napravo - to je stvar naslednjih desetletij - pa bi knjiga pristala kar na tvoji delovni mizi. Lahko bi bil ves dan za svojo mizo. Ne bi ti bilo treba iti ven, z nikomer se ti ne bi bilo treba pogovarjati in izrekati te zoprne brepomenske fraze, kot so "dober dan", "prosim, bi si lahko izposodil tole knjigo" itd. Tega že zdaj itak ne govoriš, samo pomoliš knjigo ženski pod nos, da jo položi na čitalec kod in ti jo da. V bistvu gre brez besed. Na, zdaj sem malo zašel.

Aja, knjižnica v Rogu. Zapuščal sem jo s slabim občutkom. Razočaran.

Knjižnica je zame svetišče. A ne taka Rogova. Ali so police take ali drugačne, štorasto pravokotne ali nežno valovite, v nadstropjih ali ne, ni pomembno. Mora pa biti v knjižnici poleg dovolj prostrane čitalniške mize, da se ljudje ne zadevajo drug v drugega in si ne odrivajo zvezkov in knjig, še vsaj en kot z udobnimi fotelji, da se lahko zavališ v fotelj in v miru bereš. Še lepše je, če je takih kotov s fotelji več ali pa osamljeni fotelji med policami. Saj ne vem, kaj me je še motilo. Ta knjižnica se mi je zazdela dolgočasen, negostoljuben prostor. PREGLEJ - VZEMI - PRINESI NA PULT - ODIDI. (In VRNI SKOZI REŽO, DA TE NE VIDIM!)

Naj umni arhitekti premislijo, kako narediti iz knjižnice svetišče. Plečnik je naredil cerkev.

Epilog (19. 9. 24). Po opravku, ki sem ga imel v mestu, sem danes zavil v osrednjo mestno knjižnico Otona Župančiča. Ta je po mojem okusu: prostorna, pregledna in - po vseh kotih in presledkih med policami so oblazinjeni sedeži. Pregledal sem novitete (stoje) in nato sedel na mehko ob nekem regalu, nedaleč od časopisne čitalnice, in v miru prebral nekaj odstavkov knjige. Ta knjižnica sicer ni cerkev, je pa blizu moji predstavi o idealni knjižnici.

SVETLANA, MARKO, RDEČA ZVEZDA IN - JOŽE

Kako to, da so ljudje v dvorani CD vstali in ploskali, ko se je Svetlana po recitaciji spuščala z odra, je iskreno začudeno vprašal dr. Jože Možina akademika prof. dr. Jožefa Muhoviča v nedeljskem intervjuju na TV1. Če bi bil jaz tedaj v dvorani v dosegu očesa kamere, bi vstal in ploskal. Ne bi protestno obsedel ali vsemu obrnil hrbet in odšel - iz štirih razlogov.

Svetlana je bila za svojo poezijo nagrajena s P-nagrado; to je vredno mojega spoštovanja. Vsaj delno upravičeno je bila nagrado zavrnila. UO P-sklada je bil namreč obšel pravilnik in po nepredvidenem hitrem postopku nagrado podelil patru za njegove mozaike; zdelo se je, da zaluženo. V kolikor je nagrado zavrnila, ker je bila podeljena "farju", kar je bil verjetno zanjo pomembnejši razlog kot postopkovna bližnjica, ni ravnala prav. Lahko da ji je že tedaj prišlo kaj na uho; na intuicijo sploh ne dam dosti; če pa jo ima, bi lahko pomagala pri preprečevanju prihodnjih podelitev falotom. V nadaljevanju se je pater hudo osramotil in zdelo se je, da je odpadel razlog za zavrnitev - "pravica skazica". Premislila si je in zahtevala nagrado nazaj, kar pomeni, da ne zaradi svoje muhavosti, ampak zaradi spremenjenega stanja stvari. Danes pater te nagrade gotovo ne bi prejel kljub sijajnim mozaikom. Svetlanin nastop je bil minimalističen, po koncu proslave s kratko recitacijo, kar pomeni, da je sposobna zadržanosti in spoštovanja postopkov, da pa je uspela povedati, kar je hotela povedati. Svetlanina majhna kršitev protokola za prejšnjo malo bližnjico odbora. Starkino vedenje je na ves glas klicalo po javni pozornosti. Ker sem njenih let, poznam ta občutek bojazni pred tem, da bi utonil v pozabo. Raje sovraštvo kot ravnodušnost in pozaba. Vsak všeček pride prav tvojemu samoljubju. Naj ga ima, tudi mojega.

Marko je počel nedopustne reči in bil kot ud cerkve kaznovan. S tem, da je podelil prizadeti odvezo za greh, ki ga je sam izzval, si je prislužil hudo cerkveno kazen. Civilno sodišče o njegovih domnevnih zločinih ne ve nič. Človeško je grešil, ker je zaobljubljenim devicam ubijal vero v Boga ali vsaj v človeškost božjega sla, jih ponižal in onečastil, ter tako prizadel njihova čustva v pravi bogokletni, diabolični maniri. Iz tega, kar se ve o njegovem početju, sklepam, da v svojem izsiljevanju in posiljevanju ni prišel prav daleč. Pred njim so bili mnogi papeži bolj učinkoviti in morda tudi nune bolj voljne. Njegovi mozaiki, čez dvesto jih je po vsej Evropi in tudi pri nas, ostajajo občudovanja vredna umetniška dela. Seznam umetnikov vseh sort, ki so zagrešili (nepolitične) zločine, ne bi bil kratek, a njihova dela živijo. Osebe in dela ne moreš čisto ločiti, a v glavnem dela pretehtajo. Pri vsej zadevi je najbolj zanimivo to, da se nad patrovim početjem najbolj privoščljivo zgražajo tisti, ki so sami izganjali Boga in ga ubijali v ljudeh.

Rdeča zvezda je predvsem simbol svobode in osvobodilnega boja. Nosili so jo partizani, ki so osvobodili Primorsko izpod fašizma; ki so prispevali k zmagi zaveznikov proti nacizmu; ki so na tem prostoru ustanovili prvo slovensko republiko s skupščino in državno upravo in s pravico do odcepitve - odločilen korak h kasneši osamosvojitvi in samostojni državi. "Osamosvojitelji" so sedli na ogrete stolčke. Žal so osvoboditvi sledili zunajsodni pomori tisočev, ki jih opravičilo ne izbriše. Ti so omadeževali rdečo zvezdo. Še s pokopi se zavlačuje. "S polnimi usti govori, kdor se opravičuje, obžalovanje dejanja ne izbriše", Svetlana! Bojim se, da pogumno pripenjanje na prsi rdeči zvezdi ne bo povrnilo njenega sijaja. Ali pa ga bo: križu morjenje v njegovem imenu in v imenu Kristusa Kralja ni škodilo. Kot da se ni nič zgodilo, ga visoko dvigujejo. Komunistični zločini ne opravičujejo belogardističnih; zločin je zločin. Res pa je, kar sem bil že enkrat zapisal: izdajalci so plačali, izvajalci ne bodo nikoli.

Začudenje zgodovinarja dr. Jožeta Možine med intervjujem je bilo pristno in je naletelo na sozvočje sogovornika. To razkriva, da presoja(ta) črno-belo (morda bolje belo-rdeče) in da odtenkov sivega ne vidi(ta), ali noče(ta) videti, kar za zgodovinarja (in akademika) ni pohvala. Začudil ga je izraz spoštovanja do Svetlane, ko bi jo, po njegovem (naj si dovolim to neizrečeno pripisati mu per negationem), morali ignorirati ali izžvižgati, še prej pa, seveda, preprečiti, da bi se sploh pojavila v dvorani, kar je bilo v pogovoru namignjeno. V CD je bila izbrana kulturniška publika, ki je pozdravila tako nagrajence, ki jih je izbral UO P-sklada pod vodstvom akademika Muhoviča, Možinovega občudovanega sogovornika, kot nekonvencionalno zamišljeno predstavo, na koncu pa razumela tudi "provokacijo" in se nanjo strpno odzvala. To je pestra slovenska resničnost. Zdi se mi, da napredujemo: da smo sposobni sprejeti vso to pestrost, vsa ta nasprotja - vsaj v CD. Čemu bi kogar koli izločevali in izganjali zaradi nazora, izrečene besede, križa ali zvezde na prsih, in prizadevanja za to, kar meni, da mu pripada?

Hovk. Moje mnenje.

O POLITIČNO KOREKTNEM ZANIKANJU "TEORIJE" O RASAH

K temu pisanju me je spodbudil članek v National Geographic, ki sem ga imel za poljudno naravoslovno revijo, ki kljub poljudnosti navaja preverjena dejstva in teorije. Kaže, da je tudi njo zavzela politična korektnost in da poljubno, ne poljudno, meša dejstva, interpretacije, ideologije in družbeno-politično prakso.

"... številni znanstveniki še vedno vztrajajo v prepričanju, da je rasa biološko dejstvo", kar po mnenju avtorice ni, "četudi je medtem postalo jasno, da smo vsi pripadniki ene, genetsko nedeljive človeške vrste".

Da ne bo nesporazuma, naj takoj izrazim svoje naziranje. Vsi ljudje na Zemlji smo si po eksistencialni situaciji, svojem osnovnem položaju v svetu in življenju enaki. Enaki smo si po svojih osnovnih težnjah: živeti, preživeti, biti sprejet, biti ljubljen, ljubiti, najti svoj smisel itd. Beli, črni, rumeni, rdeči, mešani, vsi.

Beli? Črni? Rdeči? Rumeni? Mešani? Kdo je to rekel? Tega ni. Te-ga-ni!

Koncepta rase ni. Ni ga, ker ga ne sme biti; ni razumen, je nečloveški.

Tudi psi so po svoji osnovni pasjosti enaki. A vendar ste se pripravljeni stepsti, če ste se dogovorili, da vam pripeljejo nemškega ovčarja, dostavijo vam pa činčilo.

To je vendar jasno. To so različne pasme.

Kako to? Saj pasem ni. Ljudje smo jih konstruirali. Psi niso imeli nič pri tem.

Vi ste nesramni. Vi enačite človeka s psom.

(Hudobna misel: Mogoče je pa razlika, na kateri vztrajate, tudi družbeni konstrukt. Izhajamo, mi in naši kužki, iz ISTEGA evolucijskega prednika - poglejte razvojno drevo. Torej? Konstrukt! Vivat!)

Ne, ne, jaz nisem pes. Človek sem.Tudi vi niste pes. Vaš kužek je pa pudl, a ne, saj se tej družbeno konstruirani vrsti psa reče tako?

"Rasa je družbeni konstrukt ne biološko dejstvo", berem. Kako se dobrohotno lotiti tega? Poskusimo.

Rasa je družbeni konstrukt IN biološko dejstvo. Najprej je biološko dejstvo, potem pa družbeni konstrukt. Družbeni konstrukt temelji na bioloških dejstvih, izkustvenih opažanjih, očitnosti.

Ljudje na Zemlji se razlikujemo po bioloških značilnostih, kot sta zunanji videz in konstitucija, pa tudi po oblikah nekaterih organov, npr. lobanje, ustne votline, zob, nosu, poraslosti itd. Ne bom opisoval razlik v videzu in konstituciji, ker upam, da imam opraviti z ljudmi, ki se jim Michael Jordan zdi na videz drugačen od Luke Dončića in ju ne zamenjujejo. In vejo, da sta tako različna od rojstva. Jordan ima temnejšo kožo, temne lase, odebeljne ustnice, top nos (ne bom našteval, da se ne bo kdo takoj oglasil, da ni res, da topega nosu pa že nima, ker je Michael lep itd. in naj ne bom nesramen).

Ljudje smo po videzu in telesni konstituciji precej različni, manj različni po obliki in funkciji notranjih organov. Po podobnosti zunanjega videza in konstitucije je ljudi možno klasificirati, tj. podobno kot pse ali metulje pojmovno porazdeliti v kategorije, ki jih imenujemo rase in jih v splošnem poimenujejo po barvi kože ali po geografskem področju, kjer so večje množice tako podobnih ljudi. Tega pač ni mogoče zanikati. Klasificirati v rasne kategorije pomeni pojmovno razlikovati, ne dejansko fizično ločiti. Tudi ne pomeni rangirati tako dobljenih kategorij glede na kakršno koli lastnost. So prav šolski primer kvalitativne in ne kvantitativne različnosti.

Da se tudi po genomu ne razlikujemo, ne morem verjeti. Tako razumem trditev, da "smo pripadniki ene genetsko nedeljive človeške vrste". Seveda je genom vsakega človeka, ne glede na raso, drugačen kot genom nam najbližjih primatov. Toda znotraj svojskega človeškega genoma so razlike med rasami, rasnimi različicami ali podrasami itd. Geni za barvo kože, oči itd. so različni. Ugotavljali so celo sorodnost genoma Evropejca z genomom neandertalca; število neandertalčevih genov v Evropejcu. Ne vem, s kakšnim zlobnim namenom. Če ne bi imeli barve kože in drugih rasnih posebnosti zapisanih v genomu, belke ne bi rojevale belcev generacijo za generacijo skozi tisočletja, ampak bi v odvisnosti od naključnih okoliščin vsaka ženska vsake rase po občevanju z moškim iste rase rojevala otroke vseh barv. Tedaj pojem rase res ne bi bil smiseln.

Genoma človeka in šimpazna se ujemata v 98-99 odstotkih. Naj zato trdimo, da ni razlike med človekom in šimpazom. Kljub majhnim razlikam med deležema enakih genov, lahko pomembne razlike v zastopanosti genov za določene telesne in mentalne funkcije. 

Iz klasifikacije ras ni mogoče sklepati na različne psihološke značilnosti, v tem smislu, da bi menili, da se pripadniki različnih ras razlikujejo po sposobnostih in drugih lastnosti. Menda pa vendar še drži, da so pripadniki rumene rase, na primer, bolj občutljivi na alkohol in se jih hitreje prime. Možno pa je, da so si zahodnjaški belci pridelali večjo toleranco do alkohola, ker so ga raje pili. Ne vem, če je kdo to raziskoval in ovrgel genetsko šibkost rumene rase glede presnove alkohola. Telesne rasne značilnosti morda res niso povezane s pomembnimi drugimi fiziološkimi in psihološkimi lastnostmi. Slednje so bolj odvisne od vplivov kulture in družbenega sloja.

Res je, da so v preteklosti objavljali raziskave, ki so neutemeljeno potrjevale povezanost telesnih rasnih značilnosti s psihološkimi značilnostmi. Klasifikacija ras nam ne pove nič posebno koristnega, povzročila pa je in še povzroča veliko škode, predvsem družbeno diskriminacijo. Na njeni osnovi so se razvile ideologije, ki so "utemeljevale" rasno diskriminacijo. Te ideologije so družbena konstrukcija. Konstatacija rasnih razlik, ali drugače, klasifikacija ljudi po podobnosti barve kože in drugih telesnih značilnosti v široke kategorije pa je družbena konstrukcija v istem smislu kot klasifikacija psov po pasmah. Je človeška miselna operacija razvrščanja v kategorije po določenih značilnostih. Morda telesni videz in konstitucija nista posebej relevantni značilnosti in nista povezana s pomembnimi funkcionalnimi in psihološkimi razlikami. Postali sta relevantni za ideologe diskriminacije, to je poniževanja, izkoriščanja in zatiranja delov človeštva.

Ne razumem, kako se lahko znanstveni novinarki zapiše, da "številni ljudje še vedno verjamejo v obstoj ras oziroma so prepričani, da so med posameznimi skupinami ljudi biološke razlike." Takoj sledi opozorilo, da "skrajne desničarske skupine in nacionalisti" prežijo na ugotovitve, da so nekatere rase sposobnejše od drugih itd. Da ne bi ustregli tem zlim skupinam, je treba zanikati, da obstajajo biološke razlike med ljudmi, po katerih je ljudi mogoče klasificirati v rase. Ne govori o rasah, da ne bi nepridipravi ene rase povzdigovali nad druge!

Ali ni mogoče reči; različne rase so biološko dejstvo, a za vse praktične namene malo pomembno?

Diskriminacija se ne opira na teorijo, da obstajajo rase, ampak na teorijo, da so ene rase več vredne kot druge. To pomeni, da je treba zavreči spoznanje, ki temelji na očitnih dejstvih, samo zato, da tega spoznanja ne bi izkoriščali za ljudem škodljivo ravnanje. Potem je treba predvsem zavreči fizikalno teorijo o razpadu atomov. Raziskovanje ras je raziskovanje bioloških (somatskih, fizioloških, nevroloških) in psiholoških značilnosti ras. Raziskovanja razlik med rasami ne gre a priori zavračati, zato ker lahko podpira rasno diskriminacijo. Kot obstajajo spolne in starostne specifičnosti, obstajajo tudi rasne. Dokler jih ne poznamo, ne moremo reči, ali so pomembne ali ne; ali je spoznanja o njih možno koristno uporabiti v prid ljudem ali ne.

Vir: Angela Saini, Zgodba o različnosti ljudi, NG, 9, 2021

ZAKAJ NE OBVLADUJEMO OKUŽBE

Zato, ker se v našem podalpskem vrtcu v primerjavi s svetom združuje nekaj neugodnih dejavnikov, bioloških, demografskih, medicinskih, etičnih, psiholoških, gospodarskih, socioloških in političnih. Tak odgovor ne bo všeč ljudem, nagnjenim k črno-beli presoji, stereotipiziranju in iskanju krivcev.

Prvi dejavnik je zoprno nedemokratična značilnost bolezni covid-19, to je njena selektivnost: smrtna je za stare, pretežno ni smrtna za mlade. To navaja mlade, da v manjšem številu in manj dosledno upoštevajo ukrepe, kar je po svoje razumljivo, ni pa zlahka opravičljivo. Razumljivo, ker smo tako narejeni, da je naš prvi vzgib, da se bolje zavarujemo, če smo neposredno ogroženi sami, kot če posredno ogrožamo druge. Za to, da upoštevamo varovalne ukrepe, da zaščitimo v prvi vrsti druge in šele nato sebe, je potrebna etična presoja in žrtvujoča se solidarnost. Na strani virusa sta še njegovi neprijetni lastnosti, da ga prenašajo tudi asimptomatski okuženi in da ima dolgo inkubacijsko dobo, dobo negotovosti. Zaradi teh dveh značilnosti se okuženi lahko sprehajo okoli, neprepoznani. A to velja povsod po svetu.

Z etično presojo je pri nas in tudi drugod tako: tehtamo dve vrednoti, preživetje, golo preživetje, ali dobro, "normalno" življenje. Kaj je važnejše? Na eni strani so smrtno ogroženi stari, na drugi je ogroženo naše "normalno" življenje in ne preživetje (samo v skrajnih primerih tudi to). Meni je jasno, katera vrednota pretehta, morda zato, ker sem ogrožen. Važnejše je, da ohranimo življenje, četudi starih, "ki bi tako ali tako umrli". Tudi starim je življenje dragoceno in ne želijo umreti vse do zadnjega. V naši družbi je zaenkrat še zmagovala skrb za preživetje starih, čeprav je močna neizražena želja in tudi odkrita propaganda na družabnih omrežjih za ohranitev "normalnega" življenja na račun "nekaj starcev".  Življenje tistih, ki so manj ogroženi, ker bolezen predvidoma lažje prebolijo, ni prijetno ob vseh varovalnih omejitvah, a tudi v skrajnem primeru, če se, recimo, kdo zaradi gospodarske zapore znajde na cesti kot brezdomec, je še vedno živ in lahko upa na boljše čase. Mi pa enačimo izgubo posla in dela s smrtjo. Če napišem, da so Nizozemci med drugo svetovno vojno preživeli tako, da so jedli čebulice tulipanov, se bo name vsulo zmerjanje, hujše kot na Kacina. Opešanje gospodarstva res vodi v perspektivi v slabšanje standarda na vseh področjih, na zdravstvenem tudi do smrti, ki bi jih lahko preprečili, a dokler je človek živ, najde pot iz nezavidljivega položaja; ko si mrtev, pa ni več upanja in poti. Zaporo dejavnosti so ljudje obšli in delali na črno, nekateri, da bi preživeli, drugi, da se jim ne bi bilo treba čemu odreči, kar verjetno ni naša posebnost, prispeva pa k širjenju okužb.

Na področju zdravstva je za našo državo specifično pomanjkanje epidemiologov, strokovnjakov, ki bi na terenu spremljali razvoj epidemije in priporočali specifične zaščitne ukrepe v posameznih okoljih, na kar je opozoril dr. Alojz Ihan. Zato se ukrepi ne prilagajajo področnim posebnostim in povzročajo nejevoljo pri tistih, ki jih morajo upoštevati, čeprav v njihovem okolju ni okužb.  

Epidemija nas je zajela v nemirni politični situaciji, ko se je sredi prvega vala zamenjala vlada. Proti njej in predvsem proti njenemu predsedniku so se takoj dvignili protesti. Prišlo je do politizacije epidemije, izkoriščanja epidemije za medsebojna strankarska obračunavanja, kar se je razširilo na velik del populacije zunaj parlamenta; prišlo je do politične histerije, posebno na družabnih omrežjih, ki niso zanemarljiv dejavnik ustvarjanja zaupanja ali nezaupanja v ukrepe, ker so sredstvo socialne opore. To se pravi, da je morda večji del prebivalstva sprejel vlado v samem začetku z izrazitim nezaupanjem. Posledica tega je eratično populistično prilagajanje ukrepov pritiskom interesnih skupin (dr. Ihan). 

Dr. Kristjan Musek Lešnik je opozoril, da smo Slovenci nadpovprečno agresivni in uporniški v primerjavi z drugimi Evropejci, verjetno zaradi slabih zgodovinskih izkušenj pod nadvlado tujih narodov (naš junak je Martin Krpan, tihotapec - pred patrio), pa tudi zaradi poosamosvojitvene nečedne politike. Na psihološki ravni je dobro opozoriti, da pri pripisovanju vzrokov vedenja velja naslednja zakonitost. Pri drugem vidimo vzroke njegovega ravnanja v njegovi osebnosti. Ko ocenjujemo svoje ravnanje, vidimo vzroke zanj v situaciji. Če gre drugi čez cesto pri rdeči luči, si bom mislil: kakšen predrznež! Ko grem sam, vem, da sem šel, ker se mi zelo mudi. Politik ravna, tako kot ravna, ker je hudoben; mi ravnamo, kot ravnamo, ker nas v to sili neurejena regulacija, ne ker bi bili malomarni in sovražni do oblasti. Nezaupanju se pridružuje patologija drugih vrst. Imamo 200 tisoč alkoholikov, od katerih mnogi radi pijejo v družbi; podobno drugi odvisniki. Druženja v zidanicah ali kjer koli drugje si ni izmislil Kacin. Je zelo verjetna posledica alkoholizma, čeprav je ne morem podkrepiti s podatki. Po tem zlu se uvrščamo med najbolj ogrožene evropske države; njegova razširjenost je naša posebnost. 

Na sociološki ravni in ravni kulture v širokem pomenu besede so značilnosti, ki bi jih v normalnih časih imeli za pozitivne, vir medsebojnih nezavarovanih stikov. Sociologinja in kulturologinja, dr. Vesna Godina, je že pred časom opisala Slovence kot rodovno ljudstvo, ki se še ni čisto premaknilo v modernost. Med nami vztrajajo stari lepi običaji, praznovanja ob cerkvenih in državnih praznikih, ohceti, gaude, likofi, šagre; slavja, ki jih preprosto ni mogoče izpustiti, se jim odpovedati, sicer se bojo bogovi življenja ujezili. Tudi razlika med mestom in podeželjem ni izmišljotina. V mestu so stari običaji manj obvezni kot na podeželju; v mestu se na ulici ne pozdravljamo, ne poklepetamo z vsakim človekom, ki nam pride naproti, ne "stopimo v hišo" kar tako, mimogrede, na en požirek krepkega, "ki pomaga proti bolezni in uničuje viruse". Socialno razslojevanje po prehodu v kapitalizem je ustvarilo sloj revnih in, kljub sklicevanju na pravno državo, dejansko brezpravnih, ki morajo poskrbeti za svoje preživetje ne glede na okužbo in ki tudi nimajo nobene zaveze, da bi se čutili solidarni z družbo, ki jih je izločila. Birokracija, naj bo v državni upravi ali drugih javnih službah je po definiciji počasno temeljita, počasi se zgane in na vse načine preverja vsak papir, ki ga izda. Ta v mirnih časih nujen, zakonsko utemeljen način dela, v krizi, ko čas pomeni življenje ali smrt, zavira ukrepanje proti okužbi. Tem slabše, če se birokratsko opravilo poveri instituciji, ki ni del javne uprave. 

Ne vem, če je na področju sociale naša posebnost, da so bili pred epidemijo naši domovi za stare fizično in organizacijsko neprimerni  za obvladovanje hudo bolnih in kadrovsko podhranjeni. Imamo dvakrat več starih v domovih na sto tisoč prebivalcev kot na Hrvaškem, ki je navidezno uspešnejša pri obvladovanju epidemije, in gostejšo mrežo domov. Negovalne bolnišnice in prostorsko porazdeljeno bivanje starejših v varovanih naseljih družinskega tipa, so še vedno vizije, ker stanejo.

Posebnosti, ki pojasnjujejo naše neslavno rekorderstvo so torej (približno v tem vrstnem redu po pomembnosti): Fizična, organizacijska in kadrovska neustreznost in nepripravljenost domov starih in njihovega podpornega okolja (zdravstvo - negovalne bolnišnice) na tako epidemijo; pomanjkanje epidemiologov, ki bi usmerjali epidemiološke ukrepe v konkretnih okoljih; politizacija epidemije, ki je vodila v nizko raven zaupanja v vlado in poskuse vlade, da bi si pridobila zaupanje s popuščanjem ljudstvu in interesnim skupinam (dr. Ihan); uporniški in svobodoljubni "narodni značaj" (dr. Musek Lešnik); socialna patologija predvsem alkoholizem, katerega vloga med epidemijo ostaja neovrednotena, a gotovo ni med zaviralci okužbe; trdovratnost v mirnem času čudovitih družabnih ljudskih običajev, ki jih spremlja nezavarovano druženje; revščina, ki sili v delo za preživetje in odvezuje pripadnosti družbi, ki jo doživljamo kot krivično. To so specifični dejavniki (morda z izjemo prvega), po katerih se razlikujemo od drugih držav. Veliko teh dejavnikov je posledica liberalnega kapitalizma, ki je prinesel odvrnitev od solidarnosti v pridobitniški egoizem ali občutek nezavezanosti družbi in usmeritev k "vitki državi", to je, podhranjenosti javnih služb.

Naj ob tem poudarim občudovanje zdravstvenega osebja in osebja v socialnih zavodih in hvaležnost vsem delavcem. Morda bomo poraženci epidemije, smo pa etični zmagovalci zaradi vseh, ki so si prizadevali, da bi ob nečloveških naporih reševali obolele in ob odrekanjih vseh ostalih normalnemu življenju, da ne bi prenašali okužbe. Ob vsej zmedi je bila smer prava. Ohranili smo človečnost.

DOKTOR

V intervjuju s profesorjem Draganom Petrovcem (dr.) na TV Slovenija 1 (3. 1. 21), je voditeljica Ksenija Horvat želela najprej razčistiti zadevo z navajanjem intervjuvančevega doktorskega naziva. On tega naziva pred imenom raje ne navaja. Uporablja ga samo ob strogo strokovnih, službenih prilikah, sicer pa ga skromno zamolči. To je močan argument. V strokovnem krogu obstaja hierarhija, v širši javnosti smo pa vsi samo državljani, enakopravni in enakovredni (egalité). Opazil sem, da tako ravnajo tudi nekateri drugi, in tudi sam sem se srečeval s to dilemo: ga navesti ali ne; če že, kje in kdaj.

Ne vem, ali obstajajo kaka pravila ali uzance glede tega. Opažam, da novinarji svojih prispevkov ne podpisujejo z nazivom. Verjetno zato, ker novinar, ki ima doktorat, ne piše samo o temah svojega ožjega področja, na katerem si je pridobil ta naziv, ali o njih celo redko piše. Če bi se pod vsako notico podpisal z nazivom, bi dal svojemu prispevku neupravičen poudarek strokovne ali znanstvene sodbe. Tudi v strokovnih revijah je ime avtorja članka pod naslovom običajno navedeno brez naziva, verjetno zato, ker se predpostavlja, da ima vsakdo, ki objavlja v strokovni reviji, kak naziv. Običajno so nazivi in funkcije pisca navedeni v opombi pod črto.

Sicer pa je praksa različna. Vidim, da se v pismih bralcev Delu nekateri podpisujejo s polnim nazivom, npr. prof. dr., drugi, ki imajo prav tak naziv, pa se podpišejo brez njega. Kaže, da to ni brez zveze s siceršnjo uveljavljenostjo osebe v javnosti. Pri znanih sodržavljanih vemo, kdo je kdo, in kakšne nazive ima; je že bilo kdaj kje jasno zapisano. Dolgoletni rektor Univerze v Ljubljani se dosledno podpiše brez naziva, kar mi deluje simpatično, saj vem, kakšen naziv ima in ni nevarnosti, da bi ga zamenjal s kakim njegovim soimenjakom. Morda se tako podpisuje zato, ker je upokojen, nazivi so pa bolj službena reč za zaposlene. Ali pa gre za varčnost ekonomista. Podobno velja za znane akademike in estradnike. Bilo bi kar smešno, če bi napovedali, da bo popevko zapel dr. Stane Tainta, če ne gre ravno za akademijo medicincev, ljubiteljev glasbe. Kadar vidim zapisano "dr. Slavoj Žižek", se mi zdi ta naziv res odveč. On je tak ljudski človek. Kot bi pisalo "dr. Sokrat". Na neki nagrobni plošči v Beogradu je napisano samo TITO, pa vsi vemo, kdo je to; pa je mož imel številne častne doktorate. Tako je s slavnimi. 

Vsakemu utemeljenemu pravilu, ki bi odsvetovalo navajanje naziva, sem se pripravljen podrediti. Do tedaj in tukaj pa se kitim s tem nazivom vedno, ko se podpišem pod besedilo, namenjeno objavi v časniku. To počnem iz treh razlogov.

Prvi je jasna identifikacija. Včasih sem mislil, da sem samo jaz tako nesrečen, da imam priimek, ki so se mu vsi posmehovali in iz njega izpeljevali različne moje nadimke. Potem so se, po povojnem baby-boomu, eden za drugim pojavljali v javnosti drugi s tem priimkom, začenši s smučarskim skakalcem Marjanom. Danes je ta priimek vsak dan v časopisih in drugih medijih. Nekoč sem obiskal neko pokopališče v hribih in videl: sami Mesci, menda padli na osojni strani hriba. Zadnjič sem priimek vtipkal v iskalnik na Obrazniku (facebook) in odkril, da je po vsem svetu raztresena množica Mescev; celo Hrvate sem nejevoljen odkril med njimi. Tako da je res treba poskrbeti za jasno razlikovanje pri osebi, ki je sorazmerno neznana: aha, to je tisti, ki se podpisuje z dr.

Drugič. Svoj naziv navajam, ker sem nanj ponosen. Mali pridni in bolehni deček iz Zelene jame, se je kolikor toliko pridno učil, naredil vse šole, in si nazadnje po sili razmer (»Kad ga nemaš, smeta; a kad ga imaš, ništa ne koristi« - Če ga nimaš, te ovira; ko ga imaš, ti ne koristi) pridobil ta zveneči naziv, ki vse bolj izgublja veljavo. Naj ga kažem, dokler ga lahko!

In tretji, poglavitni razlog, je v tem, da z navajanjem naziva v svojih objavah poudarjam svojo odgovornost za to, kar sem napisal. Doktorski naziv ne pomeni samo potrdila o izvedenstvu v določeni stroki, ampak pomeni, da je nosilec homo doctus, učen človek, ki je kolikor mogoče razgledan tudi v splošnih družbenih in kulturnih zadevah, predvsem pa družbeno odgovoren. Svoj blog Begotnice (malo reklame ne škodi) podpisujem z nazivom, ker ne nameravam anonimno trositi zabavljic in psovk, čeprav me malo kdo bere. Vedno ko napišem pismo bralca, ga, preden ga odpošljem, desetkrat preberem in popravljam, ker ves čas slišim za seboj glas: doktor je, pa take kvasi, hvala lepa za take doktorje. Sicer pa: ja, ne mislim, da sem Boga za brado pocukal.

Saj razumete to mojo pogumno žrtev, kajne?

POTEŠITI IN OBRZDATI ČLOVEŠKO NARAVO

Proslava

Državna proslava Dneva državnosti je minila. Lahko bi rekel, da o njej ni vredno izgubljati besed. Lanski sneg; proslava kot proslava. Tako ali tako ni pričakovati, da bi bila proslava kak poseben umetniški dogodek. Razčlenjujejo jo, jo bolj ali manj prizanesljivo ocenjujejo. Ugotavljajo povezave snovalcev in izvajalcev s stranko. Ocenjevanju se bom ognil, čeprav me mika, da bi iz posameznih elementov predstave sestavil pomenski vzorec esdeesovske ideologije. Itak je bilo vsem na očeh in vsi so lahko razbrali pomen trebuščka nosečnice (državne nosečnice?) in zagnano, fortissimo skandiranje ad nauseam, pesmi "Slovenec sem", da ja ne bi tega pozabili in da bi se to vžgalo v duha tudi Neslovencev okoli nas bodisi kot odločna potrditev njihove drugačnosti bodisi kot poziv, da sprejmejo to pripadnost. Pravzaprav je ta poziv odveč. Spomnil sem se deklice iz soseske, ki si je ob igri v ritmu koračnice popevala: Kad po-ra-stem bi-ću Slo-ven-ka. In je. Tako privlačno je biti Slovenka.

Proslava se je odvijala v zaostrenem družbeno-konfliktnem vzdušju, na prostoru, ograjenem s policijskimi ogradami in ešaloni policistov; ob odsotnosti vrhunskih profesionalnih umetnikov; ob spremljavi policijskega orkestra, katerega nastop je v tem kontekstu pomenil nekaj drugega, kot kadar izvaja promenadni koncert v Tivoliju. Policija je bila okoli odra, pred njim in na njem.

Prav je zapisal komentator, da je bila to strankarska proslava esdeesa ali pač desnice. Tudi sam sem jo doživel kot prvi (?) performans na visoki ravni osrednjega državnega dogodka,  ki je nazorno pokazal in potrdil ideološko vsebino in identiteto stranke.

To je prav. Ne čudite se! To je prav. Prav imajo tudi tisti, ki pišejo, da v predstavi ni bilo niti enega elementa modernosti. Bila je izrazito enostranska: poudarila je tradicionalne in desničarske vrednote. Bila je gotovo všeč mnogim, ki jim niso všeč moderne in postmoderne ekshibicije. Tuji poslaniki  so si ob petju kogoškega kvagteta gotovo mislili: tako majhen narod, pa tako mnogoglasno poje. In kaj Slovenca bolj poboža kot tujčeva pohvala.

Prav je, da so naši desni sodržavljani pokazali in potrdili, kdo so. Levi se zgražajo nad proslavo in mislijo, da bi morala biti drugačna, da bi na njej morali peti Internacionalo in Bella ciao. Tudi meni sta omenjeni pesmi všeč, bolj kot Vilharjeve narodne budnice, a pričakovati, da bi jih morali peti na državni proslavi, je znamenje nostalgije po enoumju in socializmu, ki se je sesul vase. V demokraciji smo. So levi in so desni. Trenutno so na oblasti (legalno!) desni. Videli smo desno proslavo. Ni nam všeč, njim je pa všeč. Bomo zmogli prenesti to različnost? Ali jih bomo odnesli z odra? So varovalne policijske ograje odveč ali upravičene?  

Vtis imam, da pravzaprav še vedno, po tridesetih letih, s težavo sprejemamo meščansko demokracijo. Težko sprejemamo dejstvo, da smo različni in da ima vsaka stran pravico izražati to različnost. Izražati ne pomeni vsiljevati. Ko bo na oblasti druga garnitura, bo proslava drugačna.

Dopustili smo, da so naši desničarski sodržavljani pokazali svoje pojmovanje domoljubja in slovenstva. In dopuščali bomo, čeprav s stisnjenimi zobmi. Za demokracijo. 

To je strpnost, pravi moja fb-prijateljica N. M. Močno jo potrebujemo.

Zanos na obrazniku

Včeraj sem se mimogrede z najboljšim namenom vključil v razpravo na fejsbuku (obrazniku?) o prevajanju strokovnih izrazov iz angleščine. Založnik Samo Rugelj, založba UMco, je napovedal skorajšnji izid prevoda zimzelenega dela Mihalyja Czikszentmihalyja, ki ima v angleščini naslov "Flow"- to je osrednji pojem teorije tega psihologa humanistične smeri v psihologiji. Po tej objavi in nekaj zahvalah in pohvalah smo začeli pametovati o prevodu.  Oglasila se je znanka, sama urednica in založnica, in vprašala: "Zanos? Ni to pretočnost, fluidnost, zatopljenost, zamaknjenost? To so bolj natančna stanja "flowa." Druga znana Slovenka je v svojem slogu večnega optimizma in navdušenosti nad takimi pojavi, kot so knjige, zapisala med drugim: "Biti v toku, biti pretočen, je čudovito!" Potem sem sam dopisal: "Temeljno delo o tej pomembni komponenti živosti. Je res bolje "zatopljenost", ni pa tako poetično - "umetniški zanos", "zatopljenost v delo".

Potem se je, že užaljena, oglasila prevajalka: "Beseda zatopljenost je bila moj prvotni izbor, potem pa sem se po dopisovanju s profesorico s Filozofske fakultete, ki se ukvarja s preučevanjem zanosa, po branju žnj števila slovenskih člankov na temo zanosa (poglejte v COBISS, koliko zadetkov je), po mikroskopskem preučevanju vseh možnih pomenov in izpeljank besed flow, zatopljenost in zanos odločila za besedo zanos. Zakaj dvomite v izbor besed prevajalke, še preden ste knjigo sploh vzeli v roke?" Sledi odgovor gospe, ki se sama ukvarja z izdajnjem knjig: "... podvomili smo, ker smo original večkrat prebrali. Sicer pa o zanosu SSKJ: zanòs -ôsa m (ȍ ó). 1. močna čustvena vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: govornika je prevzel zanos; biti v zanosu; reči, storiti kaj v zanosu / zanos besed, idej, misli zanosnost // domovinski, ljubezenski, mladostni, ustvarjalni zanos / govoriti, igrati, peti z zanosom, knjiž. delati z velikim zanosom poletom, vnemo. Pri flowu ne gre ravno za to. Vseeno mirno spanje." Prevajalka se vda: "I give up. Lahko noč." Kljub temu, da se je prevajalka že poslovila, mi žilica ne da miru in dodam: "Ni bilo osebno, delo prevajalke spoštujem. Nekaj smo o Čiku vedeli že prej in tudi kar dobro razumeli, za kaj gre pri flowu, ko te odnese in potoneš. Mene odnese že pri jutranjem branju časopisa, tako da ne slišim žene, ki vpije: Voda vre! Zanosno branje Dela." In še dodam: "Pri nas se po navadi uveljavi kak kalk, preden bi se dogovorili o ustreznem prevodu. Podobno je z "viharjenjem možganov" za "brainstoming". To je kalk. Meni se zdi bolje "deževanje idej". Pa brez zamere!" Prevajalka še ni odšla. Takoj odgovori: "Hvala, očitno ste edini v tem topiku, ki spoštuje delo prevajalke in mojega prevoda ne skuša javno diskreditirati že vnaprej, še preden ste vzeli knjigo v roke. - Odnese vas --> beseda zanos nima le enega (vznesenega ali ekstatičnega) pomena. Zanos je tudi glagolnik od besede zanesti, npr. zanos ladje zaradi vodnih tokov. Ko se v neko dejavnost povsem zatopiš, te ta stvar odnese s seboj (potoneš ne, sicer ne bi nič ustvaril). Zato je avtor v izvirniku uporabil besedo flow, ki ji je tudi v angleščini pridal svoje pomene, ki jih v uradnih slovarjih ni." (Bi šlo "zanesenost"? "zatopljenost"?) Sledil je še dvogovor med gospo, ki se ji prevod besede "flow" ni zdel najboljši in gospo prevajalko, ki pa ni dodal nič pomembnega k razjasnjevanju ustreznosti prevoda te besede, ampak je služil bolj poudarjanju kompetenc in osebnih izkušenj s prevajanjem ene in druge gospe. 

Ostane pa vprašanje prevajanja. Prevajalka je pregledala članke o "flow" in našla ponavljajoč se prevod "zanos". Po posvetovanju z drugimi strokovnjaki se je odločila za tak prevod. To pomeni, da je prevzela uveljavljeno rabo. Ta raba pa je bolj verjetno posledica prevoda, ki so ga sproducirali psihologi ali psihoterapevti, ne poklicni prevajalci, kajti oni, psihologi, so prvi, ki izraz s svojega strokovneg področja "za silo" prevedejo in potem uporabljajo. Ti zasilni prevodi so običajno dobesedni prevodi ali kalki, ki niso zaželeni pri strokovnem prevajanju. Navedel sem že drug tak kalk, to je prevod "brainstorminga" z "viharjenje možganov". Dozdeva se mi, od kod izvira to slovenjenje, pa glede tega nisem gotov in bom raje molčal. Pri "brainstormingu" člani male skupine neovirano in hitro drug za drugim izrekajo svoje zamisli o rešitvi kakega vprašanja. Vodja piše te zamisli eno za drugo na tablo. Jaz bi rekel, da je najustreznejša slovenska beseda za to početje "deževanje idej". A s tem gotovo ne bom prodrl, ker je "viharjenje možganov" že postalo ustaljena raba, ki jo profesorji in predavatelji prenašajo na ubogljive slušatelje (in zahtevajo na izpitih).

Druga taka beseda je "empowerment". Neprevajalke so, še preden so strokovne prevajalke lahko rekle "bev", to prevedle z "opolnomočenje", dobesedno, tako rekoč od črke do črke. SSKJ: "opolnomočen, zastarelo, pooblaščen: opolnomočeni so, da izdajajo potna dovoljenja / opolnomočeni minister".  Ta prevod so začeli kot brezobzirno aktivistično uvajanje novoreka uporabljati v pomenu krepitve moči nemočnih, zapostavljenih, odrinjenih, izločenih, diskriminiranih itd. posameznikov in skupin. Obupano mater samohranilko so pooblastili - za katero uradno dejanje? V socialnem delu se je ta kalk uveljavil kot eden osrednjih strokovnih terminov, kljub poskusom, zapisanim, da bi to angleško besedo prevajali s "krepitev", "okrepitev", "dodajanje moči" in tudi pleonastično "krepitev moči". Neuspešno. Uresničila se je napoved, da se bo beseda z vztrajnim ponavljanjem uveljavila. Z novim razumevanjem pridejo nove besede; ja, a naj ne bojo novi kalki.  

Nove besede, ki nam odtujujejo natančni in poetični slovenski jezik in ga približujejo pidžinu, tolčeni angleščini, jeziku globalnega sporazumevanja.

Po Notranjski in v Križno jamo

Navado imava, da greva že na novoletni dan v naravo, saj pravijo, da boš to, kar počneš prvi dan novega leta, počel vse leto. Tako sva bila na sam novoletni dan na Sv. Jakobu nad Katarino. Ker sva bila tam že mnogokrat in ker je bilo tudi tokrat vse bolj podobno lahkotnemu sprehodu kot pravemu izletu, tega ne bom opisoval. 

Za soboto, 5. januarja, pa sva se prijavila na izlet s skupino Alenke Veber "V trikotniku med Loškim poljem, Cerkniškim poljem in Bloško planoto". Kljub temu, da sem bil že velikokrat na tem koncu, bodisi v Rakovi dolini bodisi ob Cerkniškem jezeru, pa tudi na Blokah, Novi vasi in pri gradu Snežnik, še nisem bil v Ložu, Starem trgu in tam okoli. Do Križne jame smo nekoč že prišli, a je bil vhod zaprt, tako da še nisem bil notri. 

Prijetna jutranja vožnja z avtobusom po stari cesti iz Ljubljane proti Vrhniki, čez Logatec in Laze; iz Laz mimo Planine čez Planinsko polje, ki je bilo tokrat skoraj povsem suho. Še čez južni konec Planinskega polja, čez Unico preko bivše (rapalske) italijanske meje in mimo dvorca Hassberg, pod avtocesto, skozi Unec, mimo Plečnikove cerkve Srca Jezusovega v starem delu Rakeka skozi vidaukt pod železniško postajo do novejšega dela Rakeka. Na Rakeku, kjer sem konec petdesetih let kot brigadir pomagal graditi nogometno igrišče, smo se ustavili na jutranji kavi v lokalu Luxor. Rakek se je od tistih davnih let do danes močno razširil. Malo sva se sprehodila navkreber po stranski ulici, pravokotno na glavno cesto med novimi hišami v smeri Tičnice. Zadržala sva se v klepetu s prijazno starejšo ženičko, ki je očitno komaj čakala, da bi s kom poklepetala.

Potem smo kar zdrsnili skozi Cerknico, Martinjak in Grahovo z zelo skrčenim Cerkniškim jezerom na desni; še mimo Bločic, dokler se nismo ustavili v Bloški polici ob cerkvici sv. Vincencija Ferrerja.

Cerkvica je bila prvič omenjena v 16. stol. V na zunaj dokaj neugledni cerkvici so lepo ohranjene freske, lep kasetni strop, pa tudi zanimivost, za katero nisem vedel. V oltarju je slika dostojanstvenika s škofovsko kapo; škofovsko kapo pa nosi tudi neki drug mož v ornatu na freski ob strani. Samo eden od njiju je v resnici škof. Ker je imel škof govorno napako, ga je pri pridigi nadomeščal njegov podrejeni, ki si je očitno za take prilike nadel mitro. Človeku se nekako dobro zdi, ko zve za take zelo človeške stiske in drobne "iznajdljivosti" visokih dostojanstvenikov.

 

 

Od Bloške police smo premerili tisti kilometer peš po lepi cesti skozi z ivjem in pičlimi snežinkami pobeljeni gozd do vhoda v  Križno jamo. V baraki pred vhodom naj bi se preobuli v škornje, bolj zato, da ne bi blata iz jame na čevljih nosili v avtobus. A rekli so, da je vodostaj nizek, da je precej suho, tako da se nisva preobula. Res ni bilo blata in ob vrnitvi tudi avtobusa nisva ponesnažila. 

Križna jama je po besedah vodnika in turističnih letakov svetovno znana in ena najlepših vodnih jam na svetu. Znana je tudi po veliki količini kosti jamskega medveda, ki so jih tu odkrili. Skozi jamo teče podzemna rečica v smeri proti Obrhu pri Žerovnici. S turističnega vidika je jama razdeljena v tri dele: vhodni del do prvega jezera, ki si ga je mogoče ogledati v eni uri; za ogled nadaljnjega dela, kjer je več kapnikov in jezerc v sušni dobi, so potrebne 4 ure; najvišji deli pa so dostopni le jamarjem. 

V vhodnem delu, ki smo si ga ogledali, ni kaj dosti kapnikov: en par stalagmit-stalaktit je na spodnji sliki. Izvedeli smo nekaj zanimivosti o netopirji h in si ogledali kosti jamskega medveda. Na koncu smo se z velikim gumenjakom popeljali nekaj metrov po jezeru in se čudili izredno čisti vodi. 

 

Od Križne jame smo se zapeljali do ceste Bloška polica-Lož in zavili proti Ložu; od tam pa po krajih, kjer sem se vozil prvič: Lož, Stari trg, Markovec, Vrhnika pri Ložu. Tam smo prekoračili Obrh (spodaj levo), ki izvira izpod Račne gore in se nadaljuje v Cerkniško jezero in dalje kot Stržen jezera, ki se pojavi kot Rak v Rakovi dolini, kjer ponikne v Tkalca jami in se spet pojavi v Planinski jami kot Unica. Iz Vrhnike skozi Viševek, Igo vas, Pudob, Nadlesk, Podcerkev, Dane; dalje skozi Gorenje jezero, Goričice, Lipsenj, do Žerovnice. V Žerovnici smo imeli kosilo.

 

Po kosilu smo pohiteli do Cerknice in tam zavili proti Dolenjemu jezeru. V starodavni vasi, ki se uspešno modernizira, smo si ogledali cerkev Sv. Petra in slikovita gospodarska poslopja.  

 

 

Nato pa nazaj ob jezeru, ki je bilo v zalivih zamrznjeno, da so se ponekod drsali, skozi Cerknico do njenega "tabora". V slikovitem okolju dveh stražnih stolpov in velike novogotske cerkve - v notranjosti temačne, pa še bliskavica ni delovala, a ogrevane, smo se zadržali nekaj minut.

Otvoritveni izlet ob začetku leta je napovedal raziskovanje novih-starih krajev skozi vse leto.

Zakaj imam neprebrane knjige?

Ko je obiskovalka, ki doma ni imela bogve koliko knjig, nekoč stopila v mojo sobo in zagledala celo steno po vsej dolžini in do vrha napolnjeno s knjigami, je osupnila: A si vse to prebral? Neee, kje pa! Iz vljudnosti ni spraševala dalje, kajti naslednje vprašanje bi bilo: čemu jih pa potem imaš in čemu kupuješ nove? 

Koliko od svojih knjig sem prebral? Od približno 150 knjig zbirke Sto romanov sem jih prebral okrog 50. Pri Nobelovcih je razmerje slabše: veliko me jih še čaka; a mnogi zastarevajo. Toliko za približno oceno razmerja med prebranimi in neprebranimi leposlovnimi knjigami. To bi bila lahko tudi mera mojega nivoja aspiracij. Moje aspiracije so očitno trikrat višje kot moja realizacija.

Pri stvarnih knjigah je razmerje med številom prebranih in neprebranih knjig še manj ugodno. Leposlovno knjigo običajno preberem do konca, stvarne knjige pa pogosto ne. Med stvarnimi knjigami so priročniki, učbeniki in podobne knjige, pri katerih prebereš tisto, kar v nekem trenutku potrebuješ. Enciklopedije pač ne boš šel brat od A do Z. Se pa najde kak zanesenjak, ki se loti takega podjetja. Nekoč sem že poročal o človeku, ki se je tako lotil branja Enciklopedije Britanike.

Kako je torej s tem; zakaj kar naprej kupujem knjige, čeprav jih toliko še nisem prebral? Čemu jih imam? In čemu jih kupujem?

Ni logično, da jih imam, saj gotovo ne bom mogel prebrati vseh, ki jih še nisem. V prejšnjem sestavku sem zatrdil, da jih imam, ker se ne morem ločiti od njih, ker so, prebrane ali ne, del moje identitete, materializirani spomini, delčki mojega življenja. Dodal bi, da še vedno upam, da jih bom nekoč prebral. 

Toda neprebrane knjige na mojih policah so neopravljena naloga. So neprestan opomin: "Kupil si jih, pa ne prebral." Z njimi je povezan občutek krivde, sramu in stresa; občutek neustreznosti, nesposobnosti; očitek impulzivnega kupovanja, samoprecenjevanja, slabega načrtovanja. Ne bi bilo bolje, ko bi si priznal, da sem se "zaplaniral", potem pa naredil skrbno preračunan izbor knjig, ki bi jih res rad prebral in ki jih realno še lahko preberem, ostalih pa se znebil? Za vsako novo kupljeno knjigo bi se moral znebiti ene stare. A od teh, ki jih imam, se ne morem ločiti; pa tudi od svojih želja in apetitov se ne morem ločiti. Torej jih bom še kupoval. 

V tej razpetosti med željo, ki vodi do kupovanja knjig, in realizacijo, ki pomeni kopičenje neprebranih knjig in občutek obremenjenosti z neizvršeno nalogo, mi pride kot prva na misel tolažba: tudi drugi imajo knjižnice neprebranih knjig. To je dejstvo. 

Umberto Eco je imel v svoji knjižnici desetkrat več knjig, kot jaz - 30.000. Gotovo jih ni prebral. Živel je 86 let. Recimo, da je bral od desetega leta dalje, torej 76 let. Če bi vsak dan prebral eno knjigo, bi jih prebral 365x76 = 27740, nekaj manj kot 30.000. Vendar ob vsem delu, predavanjih in pisanju, ni mogoče prebrati vsak dan ene knjige. Če znižamo zahtevnost na eno knjigo na teden, kar je precej realno pri zagnanih bralcih, se število možnih prebranih knjig zniža na 52x76 = 3952, kar je 13% obsega Ecove knjižnice, dobra desetina. Toliko je morda prebral, več ne. Gotovo je imel v svoji knjižnici tudi bibliofilske izdaje starih knjig, ki se jih samo lista, prebere pa le sem in tja kak odstavek. Na bibliofile, zbiralce predvsem antikvarnih knjig, naj bo zaradi užitka ali njihove tržne vrednosti, v nadaljevanju sploh ne mislim.

Povsod po svetu, tudi pri nas, se najdejo ljudje, ki si ustvarijo take velike zasebne knjižnice in ki seveda ne preberejo vseh svojih knjig, v manjšem obsegu pa je tako z vsemi nami, ki kupujemo knjige. To je torej neko kulturno dejstvo, neka poteza naše kulture. Nassim Nicholas Taleb, avtor uspešnice Črni labod in raziskovalec naključnosti, imenuje neprebrane knjige v osebni knjižnici protiknjižnica (antilibrary) in se zavzema za to, da bi bila ta protiknjižnica čim večja. Namesto tega negativnega izraza za pozitivno vrednoteno stvar predlaga Kevin Mims japonski izraz cundoku (tsundoku), ki pomeni prav to, kupljene a neprebrane knjige, zalogo neprebranih knjig (gl. vire). Mims predlaga tudi vmesno kategorijo delno prebranih knjig, kot so npr. enciklopedije.

To, da imam tovariše v nesreči (...socios habuisse malorum), v precejšnji meri olajša moj občutek pritiska in nelagodja, ostane pa vprašanje: čemu jim/nam torej služijo zasebne knjižnice neprebranih knjig?

Omenimo najprej praktičen motiv. Staremu reklu "vsaka knjiga svoj'ga bralca najde" dodajmo reklo "vsaka knjiga kdaj prav pride". Je dober občutek, da imaš pri roki možne reference in da ti ni treba iskati drugod. A drugi motivi so pomembnejši.

Neprebrane knjige niso samo naloga, ki nas čaka, so tudi obet, ki buri radovednost, spodbuja umsko lakoto in nas ohranja mentalno živahne, razgibane. Neprebrane knjige so potencial znanja, obljuba razvoja, ohranjanje radovednosti. So raziskovalno orodje, zakladnica reči, ki jih še ne veš, pa jih boš mogoče zvedel. Čim prej spoznaš, da česa ne veš, tem prej in hitreje se naučiš. 

Zaloga neprebranih knjig nas uči skromnosti, intelektualne ponižnosti in zadržanosti. S svojo prisotnostjo nas neprebrane knjige opominjajo, da ne vemo vsega; da je toliko tega, česar še nismo predelali in premislili. To nas motivira za branje in učenje in izboljša odločanje, saj se zavedamo negotovosti premis, na katere opiramo svoje odločitve. Znano je, da nevedni ljudje precenjujejo svoje sposobnosti in znanje, razgledani in poučeni pa ga podcenjujejo oziroma precenjujejo znanje drugih. V psihologiji je to znano kot Dunning-Krugerjev zakon. Najbolj zaželeni so prizadevni in razgledani ljudje, največja nevarnost so prizadevni nevedneži, prepričani o svoji vednosti.

Zasledil sem članek, ki prav spodbuja k povečevanju zakladnice neprebranih knjig: "obdajte se s še več knjigami, ki jih nikoli ne boste mogli prebrati", pravi neka piska (Stillman, gl. vire). Pribije: "Vaša prenapolnjena knjižnica ni znamenje neuspeha ali nevednosti, je častno znamenje." In drugi člankar potrdi: "Mislim, da je prav, da imate na svojih policah knjige, ki ste jih prebrali, pa tudi take, ki jih niste" (Mims, gl. vire).

Zadnjič sem tako sedel pod svojo knjižno zakladnico in se, potolažen in povzdignjen, ujel pri preračunavanju, kaj vse bom še prebral. Zazdelo se mi je, da se vidim daleč v prihodnosti z naslednjo knjigo v roki. Kot bi se moj vek podaljšal, saj vendar potrebujem čas, da vse to preberem.  Če mi je Bog dal zmožnost branja in razumevanja in mi omogočil, da sem lahko kupoval knjige, bo gotovo poskrbel tudi za to, da bom živel, dokler jih ne preberem. Neprebrane knjige mi dajejo vero v nesmrtnost. Logično?

Tako. Ne samo, da sem se znebil pritiska neopravljene naloge, izboljšal sem si samopodobo, ker spadam v razred ljudi z velikim cundoku (v izogib napačni interpretaciji glej besedilo zgoraj) in dobil sem dovoljenje - kaj dovoljenje, spodbudo - za neovirano kupovanje novih knjig. Spodobilo bi se, da bi dobil kakšno priznanje od knjigotržcev. Izjavljam, da tega nisem pisal po njihovem naročilu, zdaj, v sezoni knjižnih sejmov.

Viri

Nassim Nicholas Taleb, Črni labod, Učila international, 2010

https://www.inc.com/jessica-stillman/why-you-should-stop-feeling-bad-about-all-those-books-you-buy-dont-read.html

https://www.nytimes.com/2018/10/08/books/review/personal-libraries.html

Kam s knjigami?

Približala se je knjižna jesen. Začel se je Frankfurtski sejem, sledita Frankfurt po Frankfurtu in Slovenski knjižni sejem. Oba sem že vpisal  v koledar. Gotovo bom spet kaj kupil. Le čemu? Kam naj jih dam? Vse je že polno. Znanca, starejša zakonca, izobraženca, sta se sklenila preseliti v manjše, varovano stanovanje. Znašla sta se pred vprašanjem: kam s knjigami? Ko sta prerešetala vse možnosti, sta se nazadnje odločila za najpreprostejšo in najhitrejšo: s samokolnico sta zvozila knjige v ulični smetnjak.

To dejanje mi je pred očmi kot nočna mora. Tega ne bi mogel storiti. Tega ne bom storil. To je samoamputacija.

Pa vendar: police so polne, nove knjige  polagam vodoravno v špranje nad pokonci stoječimi starimi. A tudi tako nimam več kam. V kleti imam sicer depo, dipo, še en regal za res stare knjige, ki jih najbrž ne bom več vzel v roke. Pa je tudi vse polno. Sem in tja se vendarle ločim od kakšne knjige. Nekaj starejših psiholoških knjig sem odstopil sorodnici, kolegici po stroki, in sem hvaležen, da jih je bila pripravljena sprejeti, saj si mislim, da bodo pri njej v dobrih rokah. Včasih nesem kakšno v knjižnico, na mizo, kjer so gratis knjige. Nad antikvariati sem obupal: kakšno knjigo bi že vzeli, a moral bi sestaviti seznam ali prinesti knjige, potem bi morda prodal desetino za bagatelno ceno. Škoda truda. Tako mi zajetni zvezki Medicinske enciklopedije zagrebškega Leksikografskega zavoda, nedvomno zastareli, ki jih Cunjak ne mara, služijo za zapolnjevanje zevajočih praznin nad omarami. Ostane oglaševanje na Bolhi. Raje podarim kot prodam.

Poglavitno pa je tole: kadar koli se ločim od kakšne knjige, se ne počutim dobro. Žal mi je zanjo. Neredko jo kasneje kdaj pogrešam. Knjige niso samo predmeti, so del mene, naj se to sliši še tako patetično. 

Nekoč se je pred mojim regalom znašel znan slovenski literarni kritik in prevajalec. Ošinil je knjige in pobegnil iz sobe. Kaj je videl? Videl je trdo vezano izdajo zbirke Sto romanov, kakih 150 knjig lepo razvrščenih, tako da se vidi valovita črta raznobarvnih knjižnih hrbtov. Videl je celotno zbirko Nobelovcev na polici pod stropom. Dovolj, da si je mislil: No, ta jih kupuje na metre za okras in veljavo. Pri njem sem zapravil ves kredit razumnega človeka, če sem ga kaj imel. Gotovo me je uvrstil med praznoglave povzpetnike. Ta motiv kupovanja knjig pri meni odpade. Malokdo zaide v moj kabinet, da bi občudoval metražo. 

O čem govorim, ko govorim o svoji knjižnici? Kakšen je moj odnos do nje? Kaj te knjige povedo o meni, kaj mi pomenijo?

Tisti štirimetrski kot predelna stena delujoči regal poln knjig in regal v kleti pomenita, takole čez palec, 3000 knjig. Od teh sta jih dve tretjini tukaj, "na vpogled" v moji sobi, in ena tretjina v kleti ali pa v drugi vrsti, nevidnih, v regalu, ki je pred mano. Dve tretjini sta "aktivni", takoj dosegljivi, ena tretjina "pasivna", tam zadaj ali spodaj. 

Kaj lahko razberem iz te svoje zbirke? Količina knjig že sama pove nekaj o meni in mojih interesih. Knjige imam rad. Zbiram jih, kupujem. Od  nekdaj. Tudi berem, seveda. So vse pomembnejši del mojega življenja, odkar so hormoni nehali s svojim čarnim plesom. S knjigami so povezani različni občutki ugodja. V njih so ti občutki materializirani. Začnejo se ob pregledovanju katalogov, sijajne, nepogrešljive Bukle, revije o novih knjigah; kataloga Sveta knjige in številnih katalogov, ki si jih nagrabim ob knjižnih sejmih. Pregledujem jih, prebiram povzetke in ocene in v duhu se pred mano razprostre pester svet življenjskih tematik, položajev, težav in izzivov, zapletov, interesov, čustev, kalejdoskop človeške komedije. O doživljanju v knjigarni, ali na sejmih, ko prelistavam knjige, bi lahko napisal poseben sestavek. To so zame prazniki, ki so pravzaprav "polniki", polni paše za oči in duha. Knjižnice s čitalnicami so zame svetišča; knjigarne ne dosti manj. 

Približno petino do četrtine mojih knjig sestavlja lepa književnost, beletristika.  Osnovo tega dela biblioteke sestavljata zbirka Nobelovci (pred kratkim sem ponovno prebral Komu zvoni, ki sem jo imel za čtivo v gimnaziji, da bi spoznal razliko v doživljanju med tedaj in sedaj) in zbirka Sto romanov (med njimi so me posebej pritegnila Laclosova Nevarna razmerja).  Poleg njiju zbirka Delovih romanov (Saramagova Slepota) in zbirka Slovenska zgodba (DZS, z Zupanovim Menuetom za kitaro in Kocbekovo Tovarišijo), nekdanja zbirka biografij DZS (Stone, Sla po življenju - Michelangelo), izbrana dela Dostojevskega, poleg tega pa še za polico ali dve drugih leposlovnih knjig. Tisto pač, kar je bilo tedaj zame cenovno ugodno. Nekaj teh knjig sem podedoval od svojih tet. Njihove knjižne zapuščine, Mohorjevih knjig in priljubljenih romanov, nisem zavrgel. 

Tri četrtine ali več je torej stvarnih knjig. Poleg splošnih del, kot so enciklopedije (Slovenska enciklopedija in Veliki splošni leksikon DZS) in zbirk knjig o zgodovini (UNESCO-va Zgodovina človeštva, Propylaeen Weltgeschichte) so druga splošna dela o slovenski zgodovini, o geografiji Slovenije, razne poljudno-znanstvenne knjige ipd. Ostale bi lahko razdelili na družboslovne in humanistične ter naravoslovne, naprej pa po posameznih področjih. Prednjači psihologija (tudi Freudova zbrana dela v nemščini), sledijo filozofija (tudi žepna izdaja Kanta v nemščini, pa nekaj del filozofske zbirke Slovenske Matice) in druge humanistične vede, zgodovina. Nekaj je tudi del antičnih piscev, predvsem latinskih (v dvojezičnih izdajah) ali del o antiki - z njimi ohranjam kontinuiteto z gimnazijskim šolanjem - pa knjige zbirke Studia Humanitatis. V novejšem času me privlačijo knjige iz zbirke Esenca Mladinske knjige in pa skoraj vse, kar izda založba UMco. Med  knjigami s področja naravoslovja so poljudna dela z vseh poglavitnih področij, fizike, biologije, medicine. Nekaj časa me je zanimala geologija in nastala je mala zbirka knjig o geologiji. Sicer pa pri meni dobite tudi Martinčič-Sušnikovo Malo floro Slovenije (ključ za določanje cvetnic in praprotnic) pa kaj o vrtičkarstvu, poleg planinskih vodnikov po Julijskih Alpah in Karavankah. Z leti se je nabrala tudi mala knjižnica likovnih monografij in likovnih priročnikov. Posebna polica je namenjena učbenikom različnih jezikov, tistih, ki sem se jih učil, in tistih, ki bi se jih rad naučil. 

Zanimivo je tudi vprašanje, česa pri meni ne boste našli. Nimam knjig o glasbi, o športu, o pravu, o ekonomiji, razen kakšnega primerka, ki se je znašel tu po naključju, pa starega KNAURS-ovega Konzertfuehrer in učbenika za glasbeni pouk.

"Človekova knjižnica je simbolna reprezentacija njegovega uma", piše Kevin Mims (gl. op.). Osebna knjižnica je slika prevladujočih zanimanj človeka, je slika razvoja njegovih zanimanj skozi življenje, če le ve oziroma lahko pove, kdaj je kupil kakšno knjigo. So zanimanja, ki so trajala le določeno omejeno obdobje, ali doživela vrhunec v določenem, omejenem obdobju, in zanimanja, ki trajajo vse življenje. 

Knjige so materialni delci človekove identitete. Vsake knjige se drži "oblaček" doživljanja, čustev, misli: vzgib, zaradi katerega nas je pritegnila; fantazija o tem, kaj bomo v njej našli, ali kako nam bo služila; doživljanje ob njenem prelistavanju in branju; uporaba tistega, kar smo v njej našli. So priročna simbolična materializacija možnih, a ne ubranih, življenjskih poti. Kako bi bilo, ko bi bil šel študirat slovenščino? Tedaj bi bil najbrž moral prebrati Slodnjakove Obraze in dela... Pa se je antikvarna knjiga znašla na polici in za nekaj časa sem v fantaziji postal slovenist! Kot otrok, ki se igra pilota! In če bi bil germanist? Ja, bi bral Deutsche Geschichte! Knjiga je materializirani delček življenja, ne samo zato, ker nam je "vzela" čas, ampak ker se z njo povezuje del našega doživljanja in spominov, ne le realno doživetega ampak tudi vseh sanjarij, fantazij in neuresničenih možnosti. Zato se težko ločimo od nje. Ne od vsake enako, seveda.

Kam torej z mojimi knjigami? Naj ostanejo, kjer so. Sem in tja bom že še kakšno nesel kam, pa tudi še kakšno novo kupil.

Viri:

https://www.nytimes.com/2018/10/08/books/review/personal-libraries.html