Člankar se sprašuje, kako smo ljudje "pri reševanju nekaterih težav tako inteligentni in učinkoviti, pri spoprijemanju z drugimi pa tako disfunkcionalni in destruktivni". Po njegovem je v človeški naravi vgrajena neka temeljna napaka. Sklicuje se na to, da so "psihologi opozarjali na temno plat človekove narave. Freud je poleg nagona k življenju, Erosa, postuliral tudi nagon k smrti, Thanatos, drugi so poudarjali »nagonsko željo po prevladi in napadalnost« (Fromm: anatomija človekove destruktivnosti), »napačne vzorce samopotrjevanja«, v glavnem pa so se strinjali, "da je s človekom nekaj strahotno narobe", in da "se neprimerno vedenje nikoli ne neha". Sam pisec vidi osnovno napako človekove narave v tem, da je pretirano egoističen (uporablja izraz »egotističen«, ki pomeni isto). Ta človekov egoizem naj bi prevladali s čuječno meditacijo, ki človeka odvrne od razmišljanja o sebi, od »obsedenosti s sabo«; z obratom (prevzgojo?) k skromnosti, namesto napihnjenega pričakovanja, da oseba s posebnimi dosežki zasluži posebno obravnavo; in s »širitvijo identitete«, kar pomeni širjenje partikularne identitete (»Slovenec sem«) z generalno (Evropejec) ali univerzalno (Zemljan), s čimer bi se izognili rasizmu in drugim vrstam diskriminacije.
V nadaljevanju bi se lahko posvetili vsakemu od teh »ukrepov«, najprej pa osnovni pripombi.
(1) Izhodišče avtorjevega razmišljanja je napačno. Človekova narava ima značilnosti, ki jih z moralističnega stališča lahko cenimo kot »pozitivne« ali »negativne«, »dobre« ali »slabe«, vendar naloga psihologije ni spreminjanje človeške narave same po sebi (čeprav se lahko trudi spremeniti posamezne značilnosti posamezne osebe, ki jo ovirajo v življenju). Naloga psihologije je razumeti človeško naravo, kakršna je, in svoja spoznanja uporabljati v prid posameznika, družbe in človeštva. Naloga psihologije ni spremeniti človeka kot vrsto v boljšega človeka, Človeka ali Nadčloveka. Naloga psihologije je spoznati delovanje človeške narave, da bi lahko pomagali posameznikom in skupnosti k boljšemu življenju (slednje seveda potrebuje svojo definicijo).
(2) Tudi če bi bila naloga psihologije spremeniti človeško naravo, so sredstva, ki jih predlaga avtor smešno neprimerna. Kako doseči, da se bojo ljudje množično začeli ukvarjati s čuječnostno meditacijo, da bi »pozabili nase«? Kako doseči skromnost, naj bo v potrošnji, prilaščanju dobrin ali – to pravzaprav misli pisec – v egalitaristični odpovedi zaslužku in privilegijem (statusu), ki sodijo k posebnim dosežkom? Kako »razširiti identiteto«, da se bodo ljudje »bolj osredotočali na tisto, kar nam je skupno, kot na to, kako različni smo«? To so pobožne želje, ki jih je morda mogoče uresničiti v manjših skupnostih, kot sredstvo za popravljanje človeštva pa so zelo naivne.
S piscem delim mnenje, da sta sebičnost in pohlep značilnosti, ki ju spodbuja sodobna kultura, in ki vodita v začarani krog samonapihovanja. Maksima "Spoznaj samega sebe", ki poziva k samorefleksiji, k premisleku o svojih hotenjih in ravnanju, se pri mnogih sprevrže v pretirano, obsesivno brskanje po svoji nadvse pomembni "duši". Tudi sam se zavzemam za kolikor mogoče egalitarno družbo in tako kot pisec zavračam težnjo po privilegirani obravnavi oseb, ki so si pridobile kakršne koli zasluge, mimo tistih nagrad, ki jim gredo po zakonu. Zavračam diskriminacijo vseh vrst in mi je všeč "širjenje identitete", če se pod tem razume dialektično enotnost partikularnih in generalnih identitet oz. univerzalne identitete. Sem Slovenec, Evropejec in Zemljan.
Težave, s katerimi se srečuje človeštvo, res izvirajo iz človeške narave. Rešili pa jih ne bomo s spreminjanjem te narave, ampak s premislekom o tem, kako se, glede na to, kakšni smo, organizirati, da bomo preživeli. Ali drugače: kako tej naravi hkrati omogočiti izpolnitev in jo obrzdati, da bomo kos planetarnim omejitvam. Sami sebe moramo okrog prinesti z umno organizacijo, umno lokalno in svetovno ureditvijo. To pomeni, da težav ne moremo rešiti na psihološki ravni, na ravni spreminjanja doživljanja in vedenja posameznikov. Reševati se mora na sociološki, to je, družbeno-politični in zakonodajni ravni. V tem smislu bi humanistične in družbene vede lahko usmerjale politiko.
Ko sem že objavil zgornje besedilo, sem se šele zavedel, v kako zapleteno problematiko sem se vtaknil, ker me je ujezila pretirana preprostost ameriškega kolega. Je res, da človeške narave ni mogoče spremeniti? Je res, da je nespremenljivo enaka vse večne čase? Stavek zgodovinarja Jamesa Livingstona v Philosophy Now, ki razmišlja ob Webrovi Protestantki etiki, me je opomnil, naj svoje razmišljanje dopolnim. Takole piše: "Pred reformacijo skoraj nihče ni mislil, da je delo, nujno za družbo, plemenita dejavnost. Po reformaciji pa je to verjel skoraj vsak." (PhN, 138: 6) Od biblijskega dela kot kazni za greh je industrijska revolucija privedla do pojmovanja dela kot predanega služenja Bogu in do komunističnega "delu čast in oblast". Človekovo stališče do dela, dejavnosti, ki ji posveča večino življenja, dejavnosti, ki je del njegove narave, se je korenito spremenilo. Človekova narava se torej vendarle spreminja. Ko sem zapisal, da človekove narave ni mogoče spremeniti, sem imel pred očmi "jedro človekove narave", tisto jedro, zaradi katerega - kljub vsem spremembam, ki jih je doživelo človeštvo - še vedno razumemo Sofoklove ali Aishilove drame in Antigonino etiko.
Človeško naravo si predstavljam kot vrsto koncentričnih krogov ali kot narobe obrnjeno piramido, lijak. V središču krogov ali v vrhu piramide oziroma na dnu lijaka je tisti nespremenljivi del, "večna človekova duša", ki vključuje tako preživetvene nagone kot visoko etiko samožrtvovanja. Okrog tega jedra pa so razporejeni progresivno vse bolj spremenljivi deli človekove "narave". V Delovi prilogi Ona, mi je pozornost vzbudil članek Tine Zgonik, Zakaj tukaj otroci ne jočejo, ki opisuje veliko razliko med vedenjem naših otrok in otrok v Boliviji. Medtem ko se pri nas ukvarjamo s hiperaktivnimi in živčnimi otroki, so tam otroci neverjetno mirni in dobrovoljni. Očitno na te razlike vplivajo razlike v družbeno-kulturnem okolju med hektično zahodno industrijsko kulturo in fatalistično tradicionalno poljedeljsko kulturo.
Človekova narava se spreminja v pojemajoči progresiji od periferije proti jedru pod vplivom sprememb v tehniki, produkciji, družbeni ureditvi, še najmanj pa pod vplivom pedagogike in ideološke propagande.
Ni komentarjev:
Objavite komentar