Nekaj zadnjih akvarelov in gvašev

 

Toško čelo, dec. 2023, akvarel

Brinje, dec. 2023, gvaš

Marezige, sept. 2023, gvaš

Izola, sept. 2023, gvaš

Barje, dec. 2023, akvarel

Aktualno: Vhod v Križno jamo, 2018, akvarel

Čudoviti svet dnevnikov

Že dolgo časa si prizadevam, da bi pisal dnevnik. To mi ne uspeva najbolje; dnevnik se rad spremeni v tednik ali pa so v njem dolga obdobja praznine. Pa vendar, ko se oziram nazaj, se je nabralo kar nekaj zvezkov. Pišem tudi blog, pravzaprav sem pisal več blogov z različnimi naslovi v različnih omrežjih. Ob tem sem se razgledoval tudi po "teoriji" pisanja dnevnikov. Ja, o tem obstaja obširna literatura. V roki imam knjigo, ki sem jo kupil pred dvajsetimi leti, The Journal Book (ed. Toby Fulwiler). Obsega 400 strani - o dnevnikih in njihovem pomenu in rabi na različnih področjih. Kljub temu, da sem se zavedal pomena pisanja dnevnika v posameznih strokah, sem svoje zanimanje za to področje imel za čudaško, za nekakšno obsedenost z načini pisanja in oblikami dnevnikov. Potem pa sem malo raziskoval in odkril, da se veliko ljudi ukvarja s tem in da obstaja razvejan in pester čudoviti svet dnevnikov. 

Za prvo silo sem si sestavil takle pregled osnovnih vrst dnevnikov:

Naj pojasnim ta miselni vzorec.

Dnevnike oziroma zapise, ki imajo dnevniški značaj, delimo najprej na dve veliki skupini, pisne dnevnike in likovne, risane in/ali slikane dnevnike. Poleg tega pa obstja še tretja skupina brez kake skupne značilnosti; to so: različni planerji ali organizatorji, spominske knjige in preglednice, npr. preglednica ASLDCS. Opravimo najprej s temi, ne da bi se poglabljali vanje - za to bo še čas.

Spominsko knjigo smo včasih imeli skoraj vsi. Vanjo so nam sorodniki, sošolci in znanci kaj narisali in napisali kakšne modre nasvete in lepe želje. Če jo danes vzamete v roke, se spomnite na ljudi, ki so se ovekovečili na njenih straneh.

Preglednica AGENDA-SCRIBENDA ali ASLDCS je list papirja, razdeljen na šest okenc z latinskimi nazivi in služi načrtovanju in pregledovanju opravljenega v nekem obdobju. Sestavil sem jo, da bi načrtoval in sledil naslednjim področjem:

AGENDA - kar je treba storiti (seznam opravkov)

SCRIBENDA - kar je treba napisati

LEGENDA - kar je treba prebrati

DESIDERATA - kar si želim (predvsem nove knjige)

CONTINGENTIA - kar se je nepredvidenega zgodilo, se pripetilo

SOMNIA - sanjske želje.

Planerji ali organizatorji: koledarji, rokovniki, agenda, urniki, seznami opravil.

Opravimo še z likovnimi dnevniki, ki jih bomo obravnavali kdaj kasneje.

Skicirka je namenjena študiju risanja in slikanja, navadno po stvarnih področjih (risanje predmetov, krajine, portreta, figure itd.).

Likovni dnevnik sledi likovni produkciji kronološko. V svoj likovni dnevnik nalepim majhno fotografijo vsake slike, ki jo napacam.

Ilustrirani dnevnik, pa kot pove ime, prikaže dnevne dogodke z risbo ali sliko.

In zdaj smo pri pisnih dnevnikih, pa oznake "pisni" ne jemljemo prestrogo, lahko vsebujejo tudi risbe, fotografije ipd. Delijo se na splošne in posebne.

Splošni dnevniki vsebujejo zelo raznolike opise in razmišljanja, refleksije, mešano z različnih področij, kot jih pač dan prinese. Med njimi so najbolj znani osebni dnevniški zapisi. Lahko razumemo tudi, da kdo piše skrivni intimni, ljubezenski ali erotični dnevnik. Prav priročen je hitri dnevnik, v katerega pod datum zapišemo le gesla ali stavek o tistem dnevu. Posebna oblika dnevnika, na meji med pisnim in likovnim je dnevnik izrezkov ali lepljenka, trganka (scrapbook), v katerega vlagamo ali lepimo izrezke iz časopisov, fotografije, vstopnice, račune in kar je še takih papirnatih dokumentov - iz dneva v dan. Posebna vrsta splošnega ali mešanega dnevnika je dnevnik izpiskov iz literature (commonplace book). Njegov poglavitni namen je zbiranje podatkov, ki jih uporabimo pri učenju, raziskovanju, pisanju besedil. Z njegovo pomočjo lahko sledimo spreminjanju svojih zanimanj in vseživljenjskemu učenju. Svoj dnevnik te vrste sem naslovil MISCELANEA, mešanica strokovnih zanimivosti z vseh vetrov. Dnevnik izpiskov je seveda lahko bolj ali manj mešan (ali "svaštarski") ali pa bolj ozko usmerjen na določeno področje, npr. psihologijo. Takih usmerjenih dnevnikov ima lahko človek več, npr. za družboslovje in za naravoslovje, za zgodovino in filozofijo.

Posebne dnevnike vodimo za vsako od različnih področij svojih zanimanj in hobijev: dnevnik branja, potovalni dnevnik, terapevtski dnevnik, dnevnik sanj, dnevnik opazovanja narave, vrtnarjenja, dnevnik pisateljskega gradiva. Posebne vrste je družinski dnevnik, dnevnik najine zveze, dnevnik vzgoje. Tak dnevnik lahko vodimo le določeno obdobje, ko spremljamo kak poseben proces: dnevnik nosečnosti, dnevnik otroka, dnevnik šolarja. Vsak od teh dnevnikov se lahko deli na podvrste, npr. terapevtski dnevnik po vrstah bolezni.

V ta pregled nismo vključili službenih dnevnikov, razen v kolikor ni mogoče jasno ločiti službenega od zunajslužbenega, kot npr. pri raziskovalcih, ki vodijo svoj osebni in hkrati službeni raziskovalni dnevnik.

Ne da bi poznal to delitev (saj sem jo sestavil šele zdaj), sem do zdaj vodil tele dnevnike: hitri dnevnik vodim približno deset let; običajni osebni dnevnik precej dalj a zelo neredno. Imam nekaj zvezkov oz. map dnevnika izpiskov (commonplace book). Odkar hodim na slikarski tečaj, imam nekaj skicirk, vodim pa tudi likovni dnevnik. Dnevnik branja se mi ne posreči; kaj sem prebral, je razvidno iz drugih dnevnikov (hitri, navadni) in blogov. 

Moja prva razstava

Nič preveč se nočem hvalit. Nisem akademski slikar; tudi ne kak poseben neakademski genij. Sem slušatelj tečaja risanja in slikanja pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani pod mentorstvom akademskega slikarja Mateja Bizovičarja. Moje slike so amaterske. Toda v petih letih tečaja in prostočasnega slikanja doma se jih je nabralo za skromno razstavo. Slike, ki sem jih objavil na fejsbuku, so vzbudile pozornost moje nekdanje študentke, zdaj direktorice Doma starejših občanov, in povabila me je, naj razstavljam v prostoru njihovega doma.
Po začetnem oklevanju sem se odzval in v četrtek, 1. februarja 2018, je bilo odprtje razstave.

Narodna kravata

Prenovljena Narodna galerija je zasijala na ekranih v vsem veličastju. Obisk v prvih dneh po odprtju je prekoračil vsa pričakovanja. Ljudje so se množično zgrinjali k prej osamljeni in zanemarjeni lepotici. V vrsti so čakali pred vhodom. Nezaslišano, nevideno. Vsi moji znanci in znanke so že obiskali razkošno razsvetljene dvorane. Torej je nujno iti pogledat.
V Narodno galerijo zaidem od časa do časa, saj so nam jo odkrili že v gimnaziji (ko smo najbolj občudovali ženske akte). Tudi v stari obleki so bile v njej zanimive razstave, spomnim se naših in francoskih impresionistov, pa arhitekta Podrecce in prav pred kratkim slikarjev Normandije. Za dan obiska določiva nedeljo. So rekli, da je sobota namenjena družinam z otroki - utegne biti prevelik živžav - v nedeljo pa ljubiteljskim risarjem in slikarjem, med katere se že nekaj let prištevam, da bodo lahko skicirali po umetninah. Tega sicer nisem nameraval, a vseeno se mi je zdelo, da bo ta družba nekako primernejša.
Greva torej v krasno, prenovljeno, sijočo po obliki in vsebini, vrhunsko umetnostno ustanovo. Za ta imenitni obisk se morava primerno obleči, vsaj tako kot za v gledališče, pravzaprav lepše. Dosedanji rang oprave je bil pri meni tale: sprejemi pri visokih državnikih (pred mnogimi leti enkrat sem imel čast, da me je hkrati z neko zdravniško delegacijo sprejela soproga predsednika republike), opera, koncert, drama oziroma gledališče. Oprava je variirala od črne zakmašne obleke, s kravato, seveda, do hlač z drugobarvnim suknjičem brez kravate. Tokrat si je vsekakor treba nadeti kravato. Ante Novak, pokojni direktor Inštituta za sociologijo in filozofijo, moj nekdanji predstojnik, ki je dolga leta bival v Beogradu kot direktor Zveznega statističnega zavoda (mimogrede, oče "vukovca", posebno uspešnega učenca srbske osnovne šole, kasneje slovenskega pesnika Borisa Novaka) nam je pripovedoval, da imajo Srbi navado, da se ob državnih praznikih ali dogodkih, pomembnih za skupnost, lepo opravijo in rečejo: "Da budemo lepi za državu".
Po bridkih razočaranjih, ki smo jih doživeli v 25 letih druge, kapitalistične svobode in grabljenja premoženja in politične moči, je nova Narodna galerija nenadoma vstala kot narodni simbol, simbol, da je v tem narodu nekaj več; ne več kot pri drugih narodih, več od pritlehnega, pragmatičnega (kakšen eufemizem) prizadevanja za imetje in prestiž, nizkotnega kalkuliranja in kriminalnega pridobitništva, hlapčevstva in manipulatorstva. Je simbol, ki pomeni, da je ljudem do kulture, do duhovne hrane in da so ponosni, da je ta narod, da so bili naši sonarodnjaki, sami iz sebe in v izmenjavi z drugimi v tem našem evropskem prostoru sposobni tolikih, tako velikih in pomembnih del. Da so bili naši sonarodnjaki sposobni obnoviti enega nosilnih stebrov naše kulture. Množični obisk Narodne galerije je zaušnica formalnim prireditvam političnega establišmenta z vabljenim občinstvom; je nonšalantno ignoriranje političnega razreda. (Nisem proti politiki kot urejanju skupnih zadev, vsekakor pa mislim, da ni bilo treba, da so v našo politiko prodrli psihopati in zlobneži.)
Mislim si tudi, da je nekakšna simbolična renesansa meščanskega sloja, ljudi, ki so nekaj dali na kulturo vsakdanjega življenja, ki so se hoteli oddaljiti od prostaštva revščine; ki so cenili lepo oblikovane predmete vsakdanje rabe, se znali lepo obleči, lepo govoriti; ki so odhajali na "narodne" prireditve, v gledališče, na koncerte. Ta sloj, buržoazijo, je socialistična revolucija zdesetkala. Sam sem bil kot mladec hudo našpičen proti tej "finoči" in velik zagovornik tega, da ima tudi delavec svoje dostojanstvo in pravico do vsega kulturnega; da je treba vse storiti, da bi preprosti ljudje, ne samo fini meščani, obiskovali kulturne ustanove. Danes sem na lastne oči videl, da so prišli v galerijo ljudje vseh slojev. Mogoče je šla ta popularizacija že predaleč in meščanstva ni več, ali pa se je čisto popreprostilo.
V vsej množici sem bil menda edini s kravato: da bi bil lep za narodni praznik.

Potrditev ženskosti ali feministični manifest?

Z našim likovnim tečajem smo obiskali razstavo slikarke Tine Dobrajc v Equrni. Naj kar vnaprej povem, da sodobnega slikarstva nič ne "razumem", se pa čudim in sem vesel, kadar se mi zdi, da včasih le dojamem, zakaj ali čemu je slikar naslikal kakšno reč prav tako, kakor jo je. In če mi kaj pritegne oko, da ne morem nehati gledati. Ko smo se dobili pred galerijo, smo si z Matejem (ki ceni kolegico Tino in je krivec za ta ogled in njeno prisotnost) - ker slikarke še ni bilo -  kar utrli pot skozi preddverje do osrednje razstavne dvorane. Na stenah velikanski formati, od tal do vrha stene. Zdeli so se mi še večji, ker sem se spomnil skoraj miniaturnih formatov olj slikarjev Normandije, kar me je presenetilo. Razstavo sem si bil ogledal dan prej v Narodni galeriji. Tu pa ogromne slike: ženske figure, neslikarski postopki z dodanimi umetnimi rožami, nitmi volne na starih rjuhah. Če odmislim obarvane rože in stara pregrinjala in preproge kot barvno osnovo, vse bolj črno-belo. Triptih ženskih torzov v negližejih, z velikimi prilepljenimi šopki rož namesto obrazov. Na glavah avbe; ja, avbe narodnih noš. Se pravi: na stari preprogi ali pregrinjalu naslikana črno-bela ženska figura v negližeju, trije različni negližeji, od spredaj do tam, kjer se začnejo noge, avba na glavi, tri različne avbe, šopek namesto obraza, trije različni šopki. Od tal do stropa. Vsiljivo? No, na razstavi smo, nihče nam ne bo storil nič žalega, ampak v primerjavi s to žensko, temi tremi ženskami pred sabo, sem majhen. Te ženske, čeprav v intimnem perilu in priročno brez motečih obrazov, niti v fantaziji ne morejo biti moj seksualni objekt. Tako pomisel takoj zavrnem kot popolnoma deplasirano. Medtem se nam je pridružila slikarka, simpatična, preprosta, odkrita, ljubezniva, skoraj bi rekel, da nekako v nasprotju s svojimi enigmatičnimi liki. Izžareva pa energijo, moč in predanost, tako da se mi ne zdi čudno, da je zmogla te velikanske podobe. Pojasni, da je avba statusni simbol in da je želela ugotoviti, kaj se zgodi, če tak simbol prenese iz zamirajoče podeželske folklorne tradicije v podobo nečesa urbanega, kar naznačuje filigransko izdelano spodnje perilo meščanskih žensk. Name oboje deluje potujitveno. To so ikone, ki odženejo grešno moško misel. Tu ne gre za seks, gre za veljavo, moč. Moč navzven. Sicer pa za ženske zadeve; za zadeve med ženskami. Te kombineže, ti bodiji, to mi že itak gre na živce.
Med velikimi platni v cinemaskop-formatu na drugih stenah se ne znajdem prav. Gozd, ženska figura, trop ovac, ki v krogu stikajo glave, iz središča kroga pa izbruh nečesa rožnatega, rožnatih cvetnih listkov, krvavega morda? Slikarka pravi, da prvotno ni bilo tega izbruha, potem pa da "ji je nekaj manjkalo" in ga je dodala. Gotovo, brez njega bi bila slika medla. Sredi idile krvav izbruh, ki dominira, morda izbruh čustev, ki zasenčijo vso tisto nežno naravno tkanje. Vsiljivo tuj a nujen. Čudno, ne vem, kaj pomeni. Na drugi podobi je osnovni prizor "preštepan" s kvadratno urejenim rastrom nežno rožnatih cvetov; kot bi jo, podobo, te naravne prispodobe nežnosti pribijale na steno, jo hkrati onemogočile in tako onemogočeno ovekovečile. Na tretji kinematografski podobi je srnjad, so jeleni. Slikarka omeni, da si je jelena "sposodila" od partnerja, ki jih, jelene, goji na svojih podobah. Omeni NSK, Neue slowenische Kunst, gibanje, smer, ki mi pomeni kritiko totalitarizma z njegovimi lastnimi retrogradnimi umetniškimi postopki. Pri NSK gre v bistvu za norčevanje iz totalitarne ikonografije, estetike. Na vsakem teh širokih platen je ženski obraz, vsakokrat drugačen. To niso individualni portreti; nekako jim je odvzeta individualnost. Ne izražajo intence, niso usmerjeni h gledalcu, niso "prijazni". So zgolj izraz. Glas vpijočega v puščavi. Naslikane emocije. Začudenje? Strah? Kdo sem? Kaj sem? Zakaj sem tu? So posplošene podobe, kot okamenele v trenutku, ki pa vzbujajo pričakovanje naslednjega trenutka. "Kot da gre za sekvenco filma," pojasnjuje slikarka.
Naslednje podobe so naslikane na starih rjuhah, pravzaprav na "koperdekah", to je prevlekah blazin, "kovtrov", saj imajo gumbe in gumbnice, da so jih pritrdili  na blazine. Slikarka pravi, da jo zanima, kaj bi ji prebudil stik z blagom, ki ima svojo zgodovino, zgodovino človeških dotikov.
Oko se mi ustavi na podobi, tudi ta je mega, ženskih, dekliških nog, ki gledajo izpod preprosto črtastega krila (proučujem, kako so naslikane gube, saj smo se učili risati draperijo - gledam krilo, čeprav me mika videti pod krilo), ob njih pa izpod krila teče tok rdečih niti; aluzija na menstruacijo. Moje kolegice vidijo v sencah verno naslikanih kolenskih sklepov neke čudne prikazni: obraz, prašička in take reči. Odkrenitev pogleda? Slikarko to zabava - kaj vse ljudje vidijo. Mene pa ta podoba pritegne. In tudi drugi dve te vrste, s to tematiko in te forme. Na drugi je spodnji del dekliške figure, deklice, ki se je sklonila in si izpod krila potegnila hlačne nogavice, trenutek za tem, ko je ugotovila, da se ji je pocedila menstrualna kri. Rdeča volnena nit, ki se vije izpod krila in po tleh, jo ponazarja. Na tretji podobi izpod ženskega krila močan tok rdečih volnenih niti. Slikarka pojasnjuje, da je hotela poseči na področje, ki je še vedno nekakšen tabu - osnova ženske drugačnosti, differentia specifica ženskega človeka, mo-žinje. Da je res tabu, je doživela, ko je ob neki razstavi bila reprodukcija te slike na reklamnem panoju pred galerijo. Podoba je tako ujezila starejšo gospo, da se je zagnala v tablo in jo prevrnila in bi jo bila razbila, če je ne bi ustavila galeristka. Mene je na teh slikah pritegnila predvsem ljubkost giba. Tisti, ki zna to tako upodobiti, je umetnik, avbe in menstruacija gor ali dol.
S kolegom pomodrujeva o oblikovanju ženske identitete: ni preprosto, ko se ti začne pocejati kri. Najbrž je prav, da se to tematizira. Slikarka pravi, da je to zanjo tako vsakdanje kot ščetkanje zob. Res je, namen umetnosti je razkrivanje skritega in problematizacija samoumevnega.
Ko se namenimo ven, se ustavimo v preddverju, ki smo ga prej preskočili. Pokažejo nam slikarkin video. Prikazuje žensko, odeto v bel predpasnik, ki sredi gozda nese skodelo mleka in jo izroči drugi, enako opravljeni ženski. Pri hoji se mleko razliva. Mleko je simbol ženskosti, materinskosti, ki jo ženska predaja ženski, mati hčeri, recimo. Ko so snemali, se je mleko v resnici razlivalo in skodela se je izpraznila, na  filmu pa se prizor ponavlja v neskočnost in skodela se nikoli ne izprazni. Na drugi steni je diapozitiv, ki prikazuje ženski obraz; obraz, ki je sestavljen iz obrazov dvajsetih znanih feministk, projeciranih na isto površino. Ob strani, pri vhodu v veliko razstavno dvorano opazim škatlo z znano sliko slikarja Courbeta (L'origin du monde), ki prikazuje kosmato žensko zunanje spolovilo. Tu je diapozitiv presvetljen z lučjo v škatli, tako da se skozi "špranjo" bliska luč. Pri vstopu v razstavno dvorano je torej vulgarni simbol ženske, ta univerzani pars pro toto; da se ve, o čem bo govora.
Vtis, ki ostane in o katerem premišljujem, je: tudi to je nekakšen NSK. Le da ne kot ironična kritika ampak kot feministični manifest. Manifest osebne ženske identitete ali totalitarni feminizem?
Na srečo so tu poleg ikon tiste pretresljivo ljubke podobe doslej nevidenih gibov.

Pregled 2014

Ko lagodnost postane filozofija, so zadeve take kot na tem blogu: nič - velik zaostanek.
Niti toliko delovnega zaleta nisem zmogel, da bi kot običajno naredil pregled preteklega leta. Poleg tega je tako: ko bi moral pisati, me vleče risanje; ko bi moral risati, bi pa raje pisal. Potem kot osel med kopicama sena ležem na kavč. Zdaj je staro leto že tako daleč za nami, da se bom odpovedal natančnemu preštevanju prebranih knjig, obiskanih gledaliških predstav in koncertov - vsega tega je bilo toliko, kolikor pač abonentu gre. Naj povzamem samo najpomembnejše, nominirance za mesečka leta.

Nič od svojega lanskega  kulturnega udejstvovanja nisem nominiral za mesečka. Štiri ali pet dram, prav toliko filmov v kinu, nekaj več koncertov, nekaj manj kot 15 prebranih knjig, redno spremljanje dnevnika Delo in mesečnika Pogledi, ena sama likovna razstava - vse to je pod črto za nominacijo. Ni me pretreslo. Bom ilustriral. Na seznamu prebranih knjig sta med drugimi Flaubertova Gospa Bovary in Hamsunovi Potepuhi, oboje še iz zbirke 100 romanov. Sem si zadal, da jih bom počasi prežvečil še tiste, ki jih še nisem (jih ni tako malo). Potem sem se pa nedavno tega vprašal, o čem že gre tisto o gospe Bovary, in sem se znašel v popolni temi. V tistem trenutku nisem vedel, o čem govori ta roman. Potem sem vzel knjigo v roke in pogledal prvo stran - in se spomnil, ampak, ljubi moji: kakšen smisel ima spravljati te knjige v slamoreznico? Podobno se mi je zgodilo s Potepuhi: najprej tema, potem, ko sem pogledal naključno stran pa: aja, tista dva, ki se klatita po Norveškem. Izjemi sta tisti, ki sem ju prebral nazadnje: Kako živeti, življenjepis Montaigna od Sare Backwell, in Tihi, Susan Caine. Obe priporočam in bo, upam, o njiju še beseda. Zanimivo, lepo branje, a ne tako, ki te prevzame in pretrese. Tu nismo pri knjigah, smo pri bralcu, ki se počasi pogreza v blaženo otopelost.

Bili so žuri in žurfiksi - celo eno jadranje - z družino, sorodniki, prijatelji, sošolci, sodelavkami-upokojenkami. Preprosta družabnost, človek rabi. Lepo, prijazno, prijetno, a ni da bi te dogodke nominiral. Izdvojil pa bi dva: prav prijetno skupno družinsko kosilo v novi gostilnici na Orlah za najinih 50 skupnih let in srečanje z eno prvih generacij študentov na izletu v Prekmurju. Obudile so se prav stare simpatije, dogajanje pa kot v kakem počasnem razpoloženjskem filmu.

Nominiram izlet na Boromejske otoke in v Milano. Kdor je že bil tam, bo vedel zakaj, drugi si lahko ogledate fotografije na blogu. Raznoliko, prelestno, veličastno, vrvež metropole, aristokratsko in buržujsko razkošje, narava, arhitektura.

Nominiram kratke počitnice v Caorle. Hotel tik ob plaži, izpraznjena poznopoletna plaža, nadvse zanimivi kolesarski izleti.

Nominiram izlet v dolino Glinščice. Odkritje. Pa še Napoleonovo pot in ogled cerkve na Vejni. Tudi odkritje. Stare slovenske poti. Prijeten občutek ob mešanju z italijanskimi izletniki - ljudje smo, eni in drugi.

Nominiram izlet na Javorco in Čedad. Obisk cerkvice na Javorci - doživetje, ki me je ganilo, tudi po zaslugi kolegic z uni-3, ki so pripravile in vodile izlet. Idilični Čedad.

Nominiram najino prijateljstvo z našimi zamejci. Lepo smo se ujeli, kar nekaj skupnega že podvzeli.

Meseček za leto 2014 podeljujem Mesecu za njegovo likovno ustvarjanje v tem letu. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj, v tako poznih letih pa sploh, začetnik diletant napraskal in napacal toliko risb in slik, in med njimi take, ki so mi všeč - ob vsem zavedanju, da sem amater. Meseček za trud.

Bogati dajejo manj kot drugi

Ameriška revija The Atlantic (Ken Stern) objavlja članek, v katerem je navedeno, po podatkih za leto 2011, da so najbogatejši Američani, to je gornjih 20 odstotkov po dohodkih, prispevali v povprečju 1,3 odstotke od svojih dohodkov v obliki dobrodelnih darov, spodnjih 20 odstotkov pa je od svojih dohodkov prispevalo v povprečju 3,2 odstotka.

Tudi druge v članku omenjene raziskave kažejo, da so ljudje z nižjimi dohodki, ki sami nimajo veliko, bolj darežljivi od bogatih. V neki raziskavi so primerjali relativno višino dobrodelnih prispevkov med kraji z nizkimi in kraji z visokimi povprečnimi dohodki prebivalcev. Pokazala se je ista zakonitost. Okoliši bogatih so prispevali manjši delež kot okoliši revnejših. Neka psihološka raziskava je pokazala, da bogastvo korelira z neetičnim ravnanjem. Ko pa so v nekem poskusu obema skupinama, bogatim in revnejšim, predvajali film o revnih otrocih, so se razlike v darežljivosti in pripravljenosti pomagati med skupinama zmanjšale.

Zakaj je tako? Raziskovalci pojasnjujejo ta odnos z dejstvom, da so bogati izolirani od revnih. Bogati so sorazmerno (v absolutnih zneskih so njihove donacije milijonske) manj darežljivi zato, ker niso v stiku z revnimi; ker pravzaprav ne vejo, kaj pravzaprav pomeni biti reven. Ali po domače: Siti lačnemu ne verjame.

Bogati in revni pa se ne razlikujejo samo po višini donacij ampak tudi po tem, komu in v kakšen namen dajejo. Bogati darujejo kolidžem in univerzam, raziskovalnim organizacijam in organizacijam na področju kulture. Revnejši pa darujejo cerkvam in socialnim dobrodelnim organizacijam. To pomeni, da bogati podpirajo institucije bogatih, revni pa revnih, ali drugače: da ameriška dobrodelnost deluje v prid elit.

Ameriški sistem dobrodelnosti temelji na nezaupljivosti do federalne vlade, temelji na predpostavki, da se posamezniki bolje odločajo glede naložb, kot bi se vlada. V drugih razvitih državah, npr. v Evropi, ima država večjo vlogo; davki so višji in socialna zakonodaja boljša. Dobrodelnost zunaj državnih okvirov pa je manj razvita.

Mislim, da bi morali pri nas vzpostaviti primerno ravnotežje med socialno državo in civilno dobrodelnostjo, med davki in prostovoljnimi dobrodelnimi prispevki. Pri vzpostavljanju takega sistema pa je dobrodošlo opozorilo, da siti res ne verjame lačnemu in da ga je treba bodisi spodbuditi k večji darežljivosti, ali pa ga k tej v obliki davkov prisiliti.

Vir: 

http://www.theatlantic.com/magazine/archive/2013/04/why-the-rich-dont-give/309254/

UNI 3 - moja tretja univerza

Oktober je kar pester in že težko dohajam. Poglavitno je: spet so se začeli tečaji na ljubljanski Univerzi za tretje življenjsko obdobje, moji UNI 3, kot jo skrajšano imenujem. Letos sem se vpisal v nadaljevalni tečaj italijanščine (za levo polovico možganov) in v začetni tečaj risanja in slikanja (za desno polovico).

Pri italijanščini nadaljujemo v isti skupini lani začeto. Dva člana, pravzaprav član in članica, se nista vpisala v nadaljevalni tečaj. Domnevam, da sta ocenila, da jima ne gre dovolj dobro. Mi je kar malo žal in se malo krivega počutim. Meni je šlo namreč dobro. V skupini pa se mimo volje članov ustvari hierarhija, nekaterim gre bolje, drugim slabše. Verjamem, da je težko prenašati občutek, da ti ne gre najbolje, zato mi je taka njuna odločitev razumljiva. Pri teh letih ti pač ni treba prostovoljno prenašati slabih občutkov. Kljub temu mi je žal, da nista vztrajala. Če bi me vprašali, za koga mislim, da je v znanju najbolj napredoval, bi imenoval prav tisto članico, ki je odstopila. Mogoče bi veljalo še malo vztrajati. Vendar stari v taki skupini nismo dosti drugačni od otrok. Vzbudijo se stare šolske travme in včasih se tudi sam počutim kot učenec osnovne šole. No, namesto omenjenih dveh članov smo dobili dve novi članici s praktičnim predznanjem, ki sta ocenili, da lahko preskočita začetni tečaj. Res se kar lepo vključujeta. Da bi jo sprejeli, nas je ena od njiju podkupila s čokolado; je bilo dobro, hvala, ampak ni bilo potrebno, ker je simpatična gospa.

Da bi znal risati, je moja dolgoletna, lahko bi rekel življenjska želja. Že dolgo se ukvarjam z mislijo, da bi se kam vpisal, v kak tečaj. Zdaj sem se odločil: vpisal sem se v začetni tečaj risanja, v katerem, tako obljubljajo, bo na koncu tudi nekaj slikanja. Zame je to kar precejšnje tveganje: kaj če mi ne bo šlo dovolj dobro? Res je, da sem sem in tja ves čas nekaj sam poskušal in si delo olajševal s prerisovanjem - a kako bo, ko bo treba risati ex abrupto po modelu? No, z nekaj začetnimi poskusi sem sam kar zadovoljen, inštruktur, akademski slikar, pa je seveda to in ono popravil. Že po prvih dveh srečanjih po tri šolske ure se mi zdi, da sem ogromno pridobil. Zvedel sem, kako meriti s svinčnikom oziroma paličico, kako si pomagati z "okencem", kako prenašati sorazmerja v drugo merilo; da je treba zapolniti slikovno ploskev; da obstajajo najmanj štiri različne sence itd. itd. Da ti pravi slikar ročno popravi risbo - pa to je krasno!
Na UNI 3 sem se vpisal potem, ko sem bil že pet let v pokoju. Danes mi je žal, da se nisem takoj, ko sem se upokojil.

 

                                              

Poženi ustvarjalnost

Počitnice so minile, spet sem tukaj – pred prazno stranjo. Kaj naj pišem?

Vsak, ki se ukvarja s kakšno ustvarjalno dejavnostjo, naj bo oblikovanje, pisanje ali kar koli podobnega, mora vsakokrat znova premagati odpor do dela. 'Ne morem se lotit, nimam ideje, prazno glavo imam, vse skupaj nima smisla itd.' – vsi poznamo take samogovore. Likovnica Jolie Guillebeau odkriva v pogovoru z urednico Psychcentral Margarito Tartakovsky, kako premaguje take in podobne pomisleke. Povzemam.

Kako se pripravi k delu, s čim se spodbudi? Pravi, da je zanjo največja spodbuda javna odgovornost. Če dela na javnem projektu, je to zanjo prisila, da vsak dan nekaj ustvari. Lahko dodamo: pisanje bloga, na primer, je javni projekt. Samo to dejstvo človeka sili, da ne dela večjih premorov pri objavljanju in da, v idealnem primeru, vsak dan nekaj napiše. Druga spodbuda so sodelavci. Če je projekt kolektivno delo, je vse lažje. Tudi srečanja z ustvarjalci, četudi le ob kofetku, jo napolnijo z ustvarjalno energijo. Naj dodam: pogovori o različnih temah v krogu domačih, s prijateljem ali prijateljico, obisk predavanja, razprave – vse to človeka spodbudi k pisanju.

Kje dobi navdih za delo? Vzpodbudijo jo barva, zgodbe, poezija, drobna vsakdanja opažanja, ki jih morda ne opazi nihče drug. Bodi pozoren, začudi se, pripoveduj o tem. Emejli občudovalcev njenih slik, njihove zgodbe – vse to jo spodbuja. Shranjuje emejle in jih ponovno prebira, kadar podvomi vase in svoje delo.

Kaj jo ovira pri ustvarjanju? Najbolj jo ovira dvom v samo sebe. Neprestano se sprašuje, kakšen pomen ima njeno delo. Toda pred časom je sklenila, da se o tem ne bo spraševala, samo delala bo, naj drugi presojajo njeno delo. To se ji ne posreči vedno, a ko se opomni, da je ustvarjalka ne kritičarka, ji to včasih pomaga.

Kako se pripravi k delu? Ima svoj mali obred. Sede pred slikarsko stojalo na veliko rdečo žogo, na paleto iztisne iz tub majhne koščke barv  in nato nekaj minut gleda v prazno platno, da si ustvari predstavo o tem, kaj hoče naslikati in kakšna bo kompozicija. Nato si nastavi alarm na uri na 30 minut, vzame čopič in začne. Ko ura zazvoni, prekine slikanje in se nekaj minut ukvarja z drugimi rečmi – klikne na Facebook, na primer. Pravi, da je to slaba navada.

Kaj svetuje drugim? Vsak dan nekaj naredi. Ne presojaj, samo naredi. Ustvarjalci ustvarjajo. Svetuje dve knjigi: David Bayles, Art and Fear. Priporoča jo svojim študentom. Druga knjiga je Steven Pressfield, The War of Art. Iz te knjige je prevzela misel: Svoje delo jemlji resno, sebe pa ne. Loči svoje delo od svoje identitete. Ti nisi tvoje delo. Težko sprejemljivo? Seveda, saj dojemamo svoje delo kot svoj izraz, povnanjenost svoje notranjosti, svoje duše. A pomislimo: ponesrečena slika ne pomeni, da imaš omadeževano dušo! Včasih se mi kaka stvar ne posreči, to ne pomeni, da sem slab človek, prazen človek itd.

Tako. Nekaj sem prepisal in malo dodal, da zadeva teče. Morda bo komu koristilo.

Vir: http://psychcentral.com/blog/archives/2012/09/01/

Z okna: skice

Lipoglav: skice

Malo risanja

Te dni sem se poskušal v risanju. V nekem časopisu sem videl minimalističen foto-kolaž predmetov z nekega kmečkega (?) dvorišča, pa sem dve slikici prerisal v svoj likovni dnevnik.

 

V četrtek dopoldne pa sem v naročje dvignil Larjo, da je dosegla do mize in čečkala s signirji in flomastri. Ko se naveliča čečkati, se je pobarvala še po roki, da bi se bilo treba iti umit. Dedi je pa zatem ob-risal čačke in nastala je tale risbica.