Proslava

Državna proslava Dneva državnosti je minila. Lahko bi rekel, da o njej ni vredno izgubljati besed. Lanski sneg; proslava kot proslava. Tako ali tako ni pričakovati, da bi bila proslava kak poseben umetniški dogodek. Razčlenjujejo jo, jo bolj ali manj prizanesljivo ocenjujejo. Ugotavljajo povezave snovalcev in izvajalcev s stranko. Ocenjevanju se bom ognil, čeprav me mika, da bi iz posameznih elementov predstave sestavil pomenski vzorec esdeesovske ideologije. Itak je bilo vsem na očeh in vsi so lahko razbrali pomen trebuščka nosečnice (državne nosečnice?) in zagnano, fortissimo skandiranje ad nauseam, pesmi "Slovenec sem", da ja ne bi tega pozabili in da bi se to vžgalo v duha tudi Neslovencev okoli nas bodisi kot odločna potrditev njihove drugačnosti bodisi kot poziv, da sprejmejo to pripadnost. Pravzaprav je ta poziv odveč. Spomnil sem se deklice iz soseske, ki si je ob igri v ritmu koračnice popevala: Kad po-ra-stem bi-ću Slo-ven-ka. In je. Tako privlačno je biti Slovenka.

Proslava se je odvijala v zaostrenem družbeno-konfliktnem vzdušju, na prostoru, ograjenem s policijskimi ogradami in ešaloni policistov; ob odsotnosti vrhunskih profesionalnih umetnikov; ob spremljavi policijskega orkestra, katerega nastop je v tem kontekstu pomenil nekaj drugega, kot kadar izvaja promenadni koncert v Tivoliju. Policija je bila okoli odra, pred njim in na njem.

Prav je zapisal komentator, da je bila to strankarska proslava esdeesa ali pač desnice. Tudi sam sem jo doživel kot prvi (?) performans na visoki ravni osrednjega državnega dogodka,  ki je nazorno pokazal in potrdil ideološko vsebino in identiteto stranke.

To je prav. Ne čudite se! To je prav. Prav imajo tudi tisti, ki pišejo, da v predstavi ni bilo niti enega elementa modernosti. Bila je izrazito enostranska: poudarila je tradicionalne in desničarske vrednote. Bila je gotovo všeč mnogim, ki jim niso všeč moderne in postmoderne ekshibicije. Tuji poslaniki  so si ob petju kogoškega kvagteta gotovo mislili: tako majhen narod, pa tako mnogoglasno poje. In kaj Slovenca bolj poboža kot tujčeva pohvala.

Prav je, da so naši desni sodržavljani pokazali in potrdili, kdo so. Levi se zgražajo nad proslavo in mislijo, da bi morala biti drugačna, da bi na njej morali peti Internacionalo in Bella ciao. Tudi meni sta omenjeni pesmi všeč, bolj kot Vilharjeve narodne budnice, a pričakovati, da bi jih morali peti na državni proslavi, je znamenje nostalgije po enoumju in socializmu, ki se je sesul vase. V demokraciji smo. So levi in so desni. Trenutno so na oblasti (legalno!) desni. Videli smo desno proslavo. Ni nam všeč, njim je pa všeč. Bomo zmogli prenesti to različnost? Ali jih bomo odnesli z odra? So varovalne policijske ograje odveč ali upravičene?  

Vtis imam, da pravzaprav še vedno, po tridesetih letih, s težavo sprejemamo meščansko demokracijo. Težko sprejemamo dejstvo, da smo različni in da ima vsaka stran pravico izražati to različnost. Izražati ne pomeni vsiljevati. Ko bo na oblasti druga garnitura, bo proslava drugačna.

Dopustili smo, da so naši desničarski sodržavljani pokazali svoje pojmovanje domoljubja in slovenstva. In dopuščali bomo, čeprav s stisnjenimi zobmi. Za demokracijo. 

To je strpnost, pravi moja fb-prijateljica N. M. Močno jo potrebujemo.

VIRUSNE

Statistika obiskov mojega bloga v zadnjem času je porazna. Ni čudno. Zadnje obiskovalce sem odgnal s traktati o Bogu, potem pa nisem nič več objavil. Naj vsaj malo nadoknadim z re-fejsi (to je neologizem, ki se zgleduje po retvitih), viralnimi, pardon, virusnimi, od zadnjega nazaj.

***
OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE
Nina, nana, nano
strl si Milano,
skočil v Ljubljano.
Bi igral se z mano
rad?

***
z Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.

***
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
***
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.

***
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.

***
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
***
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
***
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.

Potovanje po Umbriji (4)

8. april 2019.  Dan četrti. Perugia - Gubbio - Ljubljana. 
Zadnji dan je vedno nekaj nervoze. Smo vse spakirali? Smo kaj pozabili? Zajtrk je bolj na hitro. Zanemariti moramo vse obilje hrane, ki se ponuja, in se osredotočiti na najnujnejše. Vseeno se ob pravem času spravimo iz hotela. Če pa je kdo kaj pozabil, ima še eno šanso. Še malo se bomo zadržali v Perugi - v ravnini. Ustavili se bomo v znani čokoladnici. Tu delajo in prodajajo čokoladne izdelke. Mogoče je to prilika, da kupiva kaj za domače. V prodajalni gneča - seveda, če navali cel avtobus. Zagledava se v pravkar ulite plošče čokolade z mandlji. Direkt iz kuhinje. Dve plošči skupaj - vsaka pol kile. Ne vprašava za ceno. Prej se nisva odločila za majšo ploščico, ker se nama je zdela predraga. Predraga glede na to, da je tukaj narejena; je tako rekoč v tovarniški prodajalni, "outlet". No, ko plačava najini dve sveže uliti plošči, debelo pogoltneva slino in se bojiva spogledati. Kot tisti kuža, ki ima slabo vest. Naja, saj prej nisva nič zapravljala. Ta pametni pustijo čokolado pri miru in se zunaj odteščajo s kavo, ali pa s toplo čokolado.

  

Do Gubbia je kaka ura vožnje. Ko stopimo iz avtobusa, se znajdemo pred bronasto skulpturo svetega Frančiška - s psom. Ne, ni pes. To je strašni volk, ki je tod okoli žrl ljudi in ki ga je Frančišek s svojo milino in vero pomiril in udomačil in tako odrešil strahu tamkajšnje ljudi. Frančiškanski vir takole opisuje srečanje med zverjo in Frančiškom: "Frančišek je nad njim naredil znamenje presvetega križa, ga poklical k sebi in rekel: 'Pridi sem, brat volk, zapovedujem ti v Kristusovem imenu, da ne delaj hudega ne meni ne komu drugemu.' In zgodil se je čudež. V trenutku, ko je sveti Frančišek naredil znamenje križa, je strašni volk zaprl gobec in se ustavil. In ko je bila dana zapoved, se je volk približal, krotko kot jagnje in se sklonil k nogam svetega Frančiška, da bi legel."

Če pomislim, kako se je spremenil naš odnos do živali, do domačih in hišnih še posebej, bi rekel, da smo osvojili Frančiškove vrednote. Da se svet vendarle nekoliko spreminja na bolje. Da vidimo v živalih svoje brate - razen Notranjcev, ki so jezni na volkove, ki jim žrejo ovce. Bi tudi njim dobro delo nekaj več mirnosti in preudarnosti. Mah, blebetam. V strmem pobočju pred nami: prastaro umbrijsko mesto Gubbio (umbrijsko Ikuvium ali Iguvium),

               

Sv. Frančišek z volkom                                                   Gubbio

Po ravninskem delu v podnožju hriba se mimo tržnice mimo kamnitih starih hiš napotimo do "ascensore", do javnega dvigala, ki nas bo dvignilo na prostran trg pred konzulsko palačo.

Palača je danes muzej, v njem je shranjenih sedem bronastih tabel z besedilom v umbrijskem jeziku, delno v umbrijski in delno v latinski pisavi (tavole eugubine), odkritih v 15. stol.

  

To je središče mesta. Tu se dogaja vse. Tu je vse za turiste. Vlakec, na primer. In kavarna Terence Hill. Tu so snemali tisti film, serijo "Don Matteo", tu so sedele zvezde. Tako pravijo moji sopotniki. Nisem je gledal, nič ne vem o tem. Mogoče sem kdaj videl kakšno epizodo, prav megleno se spomnim tistega obraza, Terence Hill (Mario Girotti). Mož se je izšolal pri špageti-vesternih in igral z Budom Spencerjem. Pa ker bo mogoče koga zanimalo - evo dve fotke. Mora biti prav grozno, ko ti v lokal navali množica "gostov", pa vsi samo gledajo fotografije na stenah in ne prodaš več kot dve kavi. Če. Če ne bi bilo tega, pa mogoče še dveh ne bi. 

  

  

Poglavitna atrakcija nas še čaka: vzpon na vrh gore, v katere pobočju se je usidralo mesto, na vrh Monte Ingino. Do tja vodi lepo urejena, dovolj široka, a ne prav položna pot. Ta je prihranjena za posebno priliko. Nas bo potegnila vzpenjača. Na vrhu je namreč bazilika svetega Ubalda, patrona Gubbia. 

             

 Gubbio z žičnice                                                   Žičnica na Mt. Ingino

  

Bazilika                                                        Vitraži

Zgornji fotki prikazujeta atrij pred baziliko in enega od oken, vitraž s prizori iz življenja sv. Ubalda.

V baziliki sv. Ubalda hranijo najsvetejše in najznamenitejše rekvizire Gubbia, tri sveče, "tre ceri". To niso običajne sveče, to so tri lesene, podolgovate škatle, vsaka razdeljena na dve neodvisni, osmerokotni škatli vretenaste oblike, v njih so kipi svetnikov: sv. Ubalda, sv. Jurija in sv. Antona Padovanskega. Čemu? Vsako leto 15. maja, na rojstni dan sv. Ubalda, se v Gubbiu odvija "praznik sveč" (La festa dei ceri). Tri lesene "sveče" so osnovni rekvizit tekmovanja, ki pritegne množico domačinov in turistov in je ena osrednjih folklornih prireditev v Italiji. Vsako "svečo" pritrdijo na nosila, dovolj razsežna, da si jih lahko na ramena naloži 20 nosačev, "svečarjev" (ceraioli). Vsaka sveča je namreč približno 4 m visoka in težka nekaj manj kot 300 kg. Na praznični dan zjutraj prinesejo najprej sveče iz bazilike v mesto, kjer se nato ves dan odvijajo različne slovesnosti, na večer pa se začne poglavitno: tekma "svečarjev". Tri ekipe, ki nosijo imena po treh svetnikih, tekmujejo, katera bo prej prinesla svečo nazaj na hrib v baziliko. Sveče nosijo na nosilih v teku navkreber po ozki in ponekod prav strmi poti, skozi podhode in ožine ob navdušenem vzpodbujanju vsega prebivalstva. Če ne bi bili spretni, bi sveča lahko padla, kar bi bila velika sramota.  Posameznega moštva ne sestavlja samo 20 nosačev, ki so vsakokrat ob nosilih, ampak okoli 400 mladeničev in moških, ki se izmenjujejo in ki so se vse leto pripravljali na tekmo. Poleg tega je potek tekme odvisen od ogromnega števila pomočnikov, trenerjev, organizatorjev in drugih posrednih sodelavcev. Okrog te prireditve se je razvila sestavljena družben struktura tega mesta, ki se je razvijala skozi stoletja, vse od 11. stoletja, ko so predstavniki srednjeveških cehov darovali sveče mestnemu patronu. 

    

Sveče                                                       Tekma                                                        Sv. Ubaldo

     
Gubbio je znamenit še zaradi nečesa. Tega nam, kolikor vem, naš vodnik, zgodovinar ne naravoslovec, ni povedal. V bližini Gubbia, v soteski Bottaccio, "vodnjaku", kjer teče rečica Camignano, je izredno dobro viden glinen geološki sloj, ki pomeni mejo med obdobjema krede in triasa, oziroma med geološkim paleogenom in neogenom, starim in novim geološkim vekom (K-T boundary); se pravi najpomembnejša geološka ločnica. V tem sloju je na nekaterih mestih znatna količina iridija in drugih kovin, ki so na Zemlji redke. Velja teorija, da je to sloj prahu, ki je legel na Zemljo po padcu meteorita na polotok Yucatan. Ali drugače: sloj, ki označuje čas pred 66 milijoni leti, ko so izumrli dinozavri. To je zanimivost svetovnega pomena. V priznanje tega dejstva so neko primitivno mikroskopsko bitje, ki so ga našli nad tem slojem, imenovali po Gubbiu - globigerina eugubina. Primitivno bitje, kajti Zemlja je tedaj začenjala obnovo po velikem izumrtju vrst, ab ovo, jovo na novo.

Z avtobusa smo samo bežno uzrli prav tako pomebno znamenitost mesta, ki smo ga zapuščali, to je rimsko gldališče iz 1. stol. p.n.š. (55 do 27 p.n.š.). Tudi to gledališče so Rimljani postavili prej kot mi novo NUK.

Tudi tokrat nas Italija ni razočarala (če odštejem zuppo).

Potovanje po Umbriji (3)

7. april 2019.  Dan tretji. Spello - Spoleto - Montefalco - Bevagna.
Točno ob osmi uri zjutraj se je naš avtobus premaknil izpred hotela v Perugi in odpeljal proti jugovzhodu, v smeri Ternija. Kmalu se je na naši levi odprl pogled na goro Subasio (1290 m). Čeprav za naše pojme ni prav visoka, se zdi njen podolgovati hrbet prav mogočen. Na enem od gričev v njenem predgorju se je vgnezdilo slovito Frančiškovo mesto Assisi. Ne bomo ga obiskali, ker je tam najbrž prevelika gneča turistov in romarjev.

     

Assisi                                                                       Spello

Naša prva postaja bo mestece Spello, po številu prebivalcev primerljivo z našo Vrhniko. Naredi pa seveda čisto drugačen vtis, saj so hiše nagrmadene na griču druga ob drugi, iz te kopice štrli zvonik cerkve Svete Marije (Santa Maria Maggiore). Mesto so ustanovili že starodavni Umbri, potem pa so se v njem menjavali gospodarji in prebivalci v skladu s tokom zgodovine na teh prostorih. Že pri prvih hišah nas je v tihem in hladnem nedeljskem jutru pozdravilo cvetje v številnih lončkih, razpostavljenih povsod: ob robu ulice, ob portalih, v atrijih, na oknih. Spello je najodličnejše italijansko mesto cvetja. Slovi po posebnem cvetličnem običaju, okrasitvi mesta s cvetjem - Infiorate di Spello. Za praznik Svetega rešnjega telesa (Corpus Domini, 9. nedelja po Veliki noči) naredijo iz svežega in suhega cvetja preprogo v dolžini 1,5 km in širini ulic, po katerih bo šla procesija, v kateri nosijo simbolično Kristusovo telo. Prvič so ulice tako okrasili leta 1831, ko se je po preprogi sprehodil novi škof. Poslej pripravijo preprogo vsako leto. V preprogo so vključene tudi "slike" s posebno tematiko, prav tako iz cvetja. Da preproga ne bi bila preveč enolična, se izmenjujejo deli preproge, ki morajo biti dolgi vsaj 12 m, s "slikami", ki morajo imeti površino 24 m2. Uporabijo lahko le domače naravno sveže ali suho cvetje, brez kakršnih koli umetnih dodatkov ali pobarvanih oblancev. Krasitelji - zdaj povezani v posebnem društvu - prinesejo cvetje v noči pred procesijo in vso noč "tkejo" preprogo. Zasloveli so tako, da so pripravili cvetlično preprogo tudi za papeža, za predsednika republike, pa tudi v Lurdu in Betlehemu. Mesto je za ta svoj običaj prelo medaljo predsednika republike Italije. Žal smo prezgodnji, da bi lahko prisostvovali temu običaju.

    

 Poleg cvetja pa prebivalci častijo oljko in oljkarstvo. Opazili smo, da raste oljka na vrhu enega mestnih stolpov;  poleg tega pa je oljarstvu v čast postavljena skulptura olive z dvema figurama, ki se prepletata in iz katerih poganja drevo.

Sprehodili smo se do vrha griča, kjer sta trdnjava in kapucinski samostan, potem pa se vrnili do cerkve Svete Marije (Santa Maria Maggiore), da bi si ogledali Pinturicchijevo fresko.

     

                              Trdnjava in kapucinski samostan                       Santa Maria Maggiore                        

Pinturicchio, Kristusovo rojstvo (La Natività)

Di Pinturicchio - Opera propria Gunnar Bach Pedersen Periodo dello scatto: giugno 2007, Pubblico dominio, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2317662

V mesto smo vstopili pri drugih vratih, zato nismo videli dveh mogočnih rimskih dvanajsterokotnih stolpov na vsaki strani drugih vrat.

V bližini Spella je mestece Foligno, kjer prirejajo tekmovanje, podobno sinjski alki. Še dalje proti vzhodu, na meji province Perugia, je Norcia (srednjeveška Nursia) ob robu narodnega parka Sibilinske gore (Monti Sibilini), rojstni kraj svetega Benedikta (roj. ok. 480 n.š. Benedikt iz Nursije), ustanovitelja benediktinskega reda. Vodnik nas je opozoril še na bližino slikovite doline Valnerina, doline reke Nero. V dolini te reke so v bližini Ternija Marmorni slapovi (Cascatte delle Marmare), ki v treh stopnjah padajo v globino 167 m in so med najvišjimi v Evropi. Svoje ime so dobili po belini apnenčevih skladov, preko katerih padajo, in so podobni marmorju. Kakorkoli, veliko bo še ostalo za drugič.

Na poti v Spoleto se najprej ustavimo ob akveduktu Ponte delle Torri (most med stolpi), ki prečka ozko tektonsko dolino hudourne rečice Tessino. Akvedukt je znamenit zaradi svoje velikosti: v dolžino meri 230 m, visok pa je skoraj 80 m. Zgradili so ga v 13. stol., verjetno na rimskih temeljih. Tako ime je dobil, ker sta na obeh njegovih skrajnih koncih stolpa trdnjav. Pod cesto, po kateri smo se sprehodili mimo viadukta, je v strmem skalnem pobočju hotel, mislim da na mestu nekdanjega mlina - res slikovita in drzna umestitev.

      

Ponte delle torri                                                        Rocca Albornoziana

Ob cesti poleg akvedukta je kovinska spominska plošča in na njej komentar Johanna Wolfganga Goetheja, ki je občudoval to mogočno in koristno zgradbo in jo primerjal s kapricioznimi, kičastimi stvori svojih nemških sodobnikov, "ki niso nič in ne služijo ničemur". S ceste smo nad pobočjem na desni že opazili tudi drugo znamenitost: grad, ki kraljuje nad Spoletom na griču sv. Elije, to je, trdnjavo Rocca Albornoziana iz 14. stol. (1367). Zgrajena je bila za španskega kardinala Egidia Albornoza. Trdnjava pravokotnega tlorisa s šestimi kvadratnimi stolpi je razdeljena na dva dela: del, ki je bil namenjen vojaški posadki, in del, v katerem so bili upravni prostori in bivališča mogočnikov. V času kuge se je sem zatekel tudi papež, da Lucrezio Borgio samo omenimo.

Mi vstopimo v mesto mimo sodobne, kovinske paličaste strukture poloble, ki najbrž simbolizira globalizacijo, in se znajdemo pred starim rimskim amfiteatrsko oblikovanim gledališčem (Teatro romano). To je bilo res gledališče, namenjeno uprizarjanju tragedij in komedij, kajti amfiteater za "reality shows", za dirke in krvave boje, je bil drugod. Gledališče iz 1. stol. n.š. je del cerkvenega zemljišča in samostana, cerkev (sedaj je v njej arheološki muzej) je tudi zasedla prednjo skeno in odrsko ozadje. Gledališče služi svojemu prvotnemu namenu: različnim kulturnim prireditvam pod milim poletnim nebom.

       

             Rimsko gledališče                                 Katedrala Marijinega vnebovzetja

Sprehodili smo se mimo vodnjaka Fontana di piazza del mercato v samem strogem središču mesta,  na mestu nekdanjega rimskega vodnjaka. Nad vodnjakom je "kazalnik ur" (mostra delle hore), to je, javna ura. Po nekaj korakih se znajdemo na vrhu prostranega stopnišča, ki se spušča na trg pred katedralo Marijinega vnebovzetja (Sta. Maria Assunta). Prišli smo v času maše. Poleg tega hitijo v mesto oddelki skavtov, najbrž po letni blagoslov; bliža se dan tabornikov! Počakamo, da se položaj malo umiri in si v cerkvi lahko ogledamo fresko Pinturicchia iz leta 1497, Marija z detetom med svetima Janezom Krstnikom in Štefanom (Madonna col Bambino tra i santi Giovanni Battista e Stefano), v kapeli škofa Costantina Erolija.

Pinturicchio (1497), Marija z detetom...

Počasi se je trg pred cerkvijo spraznil, na njem pa se je zbrala skupina odraščajočih dečkov s kolesarskimi čeladami in z gorskimi kolesi oziroma kolesi za kolesarske vragolije. Levo od cerkvenega pročelja vodi navzdol do ulice spodaj kakih deset metrov dolgo, široko stopnišče. Onstran ulice je drevo in prazna peščena površina pred nekim paviljonom. Namera fantov je postala kmalu jasna. Spuščali se bojo po stopnicah. Spusti se prvi, dokaj previdno odposkakuje po stopnicah in razjaha onstran ulice, levo od drevesa. Spusti se drugi, pogumneje, hitreje, in se zaleti s kolesom v drevo. Glavo pravočasno odmakne, odskoči s kolesa. Vse se srečno konča. Tako se spusti še tretji in četrti. Na vrsto pride fantič, ki na prvi pogled ni imel kakega posebno dobrega kolesa. Spusti se, močno poskakuje, kolesa ne obvlada, krmilo mu suka sem in tja in mu ga preti iztrgati iz rok. Nekje v zadnji tretjini stopnišča so se, kot kaže, zlomile prednje vilice kolesa. Fant pade in obleži na stopnicah. Zastane nam dih. Sekundo, dve, vse otrpne. Potem tovariši priskočijo in se ukvarjajo s fantom. Čez čas fant vstane. Oddahnemo si. Gre po stopnicah proti drevesu, očitno mu postane slabo in se ob zidu spusti na tla. Čez nekaj minut pripelje rešilec, fanta položijo na nosila in odpeljejo. Igre je konec.

Ta pripetljaj je po mojem argument zoper teorijo o družbeni konstrukciji spola. Jasno kaže naravno pogojeno moško norost. Si predstavljate namesto fantov skupino deklet? Seveda je šlo za pritisk skupine, za konformnost, za željo po dokazovanju in strah pred izločitvijo; za družbene dejavnike. Seveda se je to zgodilo v italijanski patriarhalni družbi. Vendar: si pri tem početju lahko predstavljamo skupino holandskih ali švedskih deklic? Ali katerih koli deklic, razen tistih, ki bi podlegle konstruktivistični propagandi?

Tudi v Spoletu smo se z mesta v dolino zapeljali po tekočih stopnicah. Ko smo se pripeljali do Montefalca, naslednje postaje našega raziskovanja Umbrije, je bil čas, da nekaj pojemo. Večina skupine se je prijavila za rezervirano skupno kosilo, nekaj pa nas je menilo, da bo kosilo preobilno in smo šli po svoje. S kolegicama smo zavili v manjšo restavracijo na glavnem trgu. Onidve bosta pašto. Nama bi prav prišlo kaj toplega, kakšna juhica, potem pa magari eno margerito za oba. Zuppa? Vorremo prendere una zuppa. Zuppa? Hm. Nimamo. Zelenjavno? Karkoli? Aha, fave, bob. Bobovo juho lahko dobite. Krasno. OK. Prosimo. Čez čas prinese v prostranih krožnikih na dnu zajemalkico nečesa, kar se izkaže za kupček bobovih zrn. Hm. Pokusiva. Saj je okusno. Sol naredi svoje. Bob je skuhan po italijansko - al dente. Ni bila juhica - kako bi se prilegla domača zelenjavna ali goveja - bilo je prgišče na pol skuhanega boba s trdo lušino v žlici vode. Tudi margerita je v ljubljanski Parmi boljša. Sploh naju je slovita italijanska kuhinja spet razočarala. 

 

                                                       Vrata sv. Avguština

                                              

Po kosilu se prileže kavica, tokrat v drugem lokalu v dopolnjeni sestavi. Malo se je kazalo sonce, zato smo se kljub mrazu odločili, da posedimo zunaj. Skozi odprta vrata se je videlo v notranjost bara. Za mizo je sedela službujoča in se basala s solato iz velike sklede (na sliki se žal ne vidi). Kdo je rekel, da Italijani ne poznajo solate v taki obliki kot mi? Mogoče je solata v nedostojen, zaseben užitek?

In spet na delo: v cerkev sv. Frančiška, spremenjeno v prestižen muzej, kjer si bomo ogledali freske o življenju svetega Frančiška. Te so name res naredile vtis. Morda zato, ker prikazujejo vsakdanje prizore in ne le v nebo zazrtih svetnikov v togih in standardnih pozah. Teh sem imel te dni dosti. Tudi barve so žive in nežne. Krasen strip. Ob teh podobah bi rad zastal in si jih podrobno ogledoval. Žal je ogled bežen in ljudje povsod okoli. 

   

Benotto Gozzoli, Prizori iz življenja sv. Frančiška (Storie della vita di San Francesco), odlomek

Montefalco, gora sokolov. Ime je mestu, ki se je prej imenovalo Coccorone (Cors coronae), dal sam cesar Rimsko-nemškega cesarstva, Friderik II, ljubitelj sokolarstva, ki je o tem športu napisal celo knjigo. Legenda pravi, da so prebivalci dali Frideriku sokole, ki jih je bilo veliko v okolici, da ne bi napadel mesta. Mladi Friderik je mestu res prizanesel in ga prekrstil v "goro sokolov" ali "sokolji grič". 

V cerkvi sv. Avguština smo se sprehodili mimo vitrine z mumificiranim "blaženim romarjem" (Beato Pelegrino). Po legendi je mož priromal iz Španije, da bi počastil truplo svete Klare (v istoimenski samostanski cerkvi). Potem se je zatekel v cerkev sv. Avguština, kjer so ostanki še dveh svetnic (Chiarella in Illuminata). Naredil je dolgo, izčrpujočo pot, da bi videl ostanke pokojnih svetih žensk. Tam so ga zjutraj našli v spovednici mrtvega. Njegovo truplo so balzamirali in ga v istem položaju, kot so ga našli, razstavili v vitrini, blaženega. Iz kute moli dokaj ohranjena, sklonjena glava. Precej srhljivo. Posebno mirnega počitka nima. Še dobro, da nas ni videl. 

O Montefalku bi se dalo še kaj povedati in obiskati še kakšno izmed mnogih cerkva, a mi smo sedli na avtobus. Upal sem, da bomo šli naravnost v hotel in si privoščili malo počitka pred včerjo. Pa ne. Zapeljali smo se čez nekoč poplavno planjavo do mesteca Bevagna (rimska Mevania od 90 p.n.š.). Tudi to je staro križišče Umbrov, ki je ostalo tako tudi pod Rimljani. Kasneje je postalo znano, ker so tu tkali posebno cenjeno platno, tako da so rjuham rekali kar "bevagne".

        

S. Michele (iz l. 1070)                                          S. Silvestre (iz l. 1195)

Sprehodili smo se po starodavnem trgu Piazza Silvestre, znanem tudi po tem, da so tu snemali več italijanskih filmov. Kuliserija je res primerna za vrnitev v prastare čase. Kolegica arhitektinja je rekla, da se je tu, sredi teh čistih linij in starodavne pristnosti, počutila prav vzhičeno v spokojnem nedeljskem popoldnevu. Pogledali smo v to in ono cerkev, nato pa nas je obcestni poster zapeljal, da smo zavili v neki atrij in si ogledali v njem postavljeno razstavo proti rasizmu in diskriminaciji. Organizator: Nacionalna zveza italijanskih partizanov (Assoziazione Nazionale dei Partigiani d'Italia, A.N.P.I.), članica mednarodne organizacije odporniških gibanj. V času od maja 1944 do maja 1945 je v teh krajih, ki so jih po kapitulaciji Italije leta 1943 zasedli Nemci, delovala partizanska enota. Tako tudi na več drugih področjih Italije. Na razstavi je bil tudi poster o tržaški Rižarni kot mučilnici slovenskih in italijanskih antifašistov in antinacistov.

  

Tržaška Rižarna na razstavi A.N.P.I.

      

Pogled na Bevagno                                          Porta Canarra

Sonce je bilo že nizko, ko smo se končno odpeljali proti našemu začasnemu domu.

Potovanje po Umbriji (2)

6. april 2019. Sobota. Dan drugi. Perugia - Todi - Deruta. 

Sinoči smo dan sklenili z večerjo v Chocohotelu v Perugi, kjer smo se nastanili. Choco-, ker je posvečen čokoladi, ki je nekakšen zaščitni znak Perugie. Vse v sobi je čokoladne barve, tudi ali predvsem posteljno pregrinjalo potiskano s "čokolado" v več jezikih in pisavah. Večerja s petimi hodi: predjed z narezkom prekajenih reči, prvi krožnik testenin, umbrijskih špagetov (umbricelli), drugi krožnik testenin; mikro-tanek odrezek telečje rolade s popečenimi nekaj koščki krompirja, čokoladna sladica. Nič solate, smo se hudovali. Ja, nimajo navade. Tako je pač v drugi deželi: druga hrana. Poplaknili smo z nekaj požirki okusne hišne črnine.

Zjutraj smo se napotili na ogled mesta. Doma sem si predstavljal, da je Perugia bolj ali manj v ravnini, zato je sledilo prvo presenečenje. Mesto zavzema pobočje in vrh griča, ki je na nadmorski višini nekaj manj kot 500 m. Odličen zrak. Gor sicer vodi cesta, a avtobus je raje ostal spodaj, mi pa smo ubrali drugo možnost: tekoče stopnice. Po več etapah tekočih stopnic smo se znašli v visoki, mračni, kamniti avli in hodnikih trdnjave Rocca Paolina, ki jo je v 16. stol. dal zgraditi papež Pavel III. Od nekdanje trdnjave so ostale le kleti papeške palače, kjer so danes v skrivnostnih hodnikih tu in tam postavljene skulpture. 

 

Iz tega podzemlja smo se skozi Porta Marzia, ki so del etruščanskega obzidja iz 3. stol. p.n.š., vzpeli v prijeten razgleden park, posvečen Giosueju Carducciju, znamenitemu pesniku.

Oh bella a' suoi be' dí Rocca Paolina

Co' baluardi lunghi e i sproni a sghembo!

O prelepa svojih dni Skala Pavelska

z dolgimi okopi in mogočnimi stebri!

Tu je pesnikova bista, parku pa gospoduje monumentalna skulptura velikega slikarja, peružana Pietra Vannuccija z nadimkom Perugino. S terase je lep razgled na strehe Perugie. Že tu sem opazil: v starem delu mesta ni strehe, ki bi izstopala po barvi ali kritini. Vse je v naravni barvi strešnikov. Nič vijoličastega, nič prosojno, zelenkasto plastičnega. kot pri nas. Nobene samovolje, strog red kar tiče arhitekturne dediščine. 

 

Znajdemo se pred palačo provincialne uprave, pred njo kralj "osvoboditelj", Viktor Emmanuel II, na konju, nasproti bus z napisom VOZIM NA METAN. Naslednji korak: Collegio di Cambio. To so prostori srednjeveškega ceha (gilde ali korporacije) bankirjev, ki si je v 15. stol. pridobila toliko moči, da so ji dodelili prostore v pretorski palači. V temnorjav les oblečene stene s klopmi ob straneh, po katerih so posedali finančniki in se posvetovali o vrednosti denarja in kreditih, so nad leseno oblogo skupaj s stropom okrašene s freskami Perugina, med njimi "Hrabrost in zmernost nad šestimi antičnimi junaki in Preudarnost in Pravičnost nad šestimi antičnimi modrimi. In še več takega in podobnega. Perugino je bil takrat na vrhuncu svoje slikarske moči. V bližini je Krstilnica (Capella del Battistero) s freskami drugih slikarjev.

 

Ko smo se spet znašli v bližini osrednjega trga, smo opazili razoglavega moža,  oblečenega v raševinasto kuto, skrbno sešito iz kosov jute, očitno meniha, bosonogega na kamnitem tlaku; zjutraj je bilo blizu ničle. Moji sopotniki so ga ogovorili. Govoril je dobro angleško, z nekaterimi v materinski italijanščini. Ko smo rekli, da smo iz Slovenije, je povedal, da je bil v Stični, da pozna Slovenijo. Ponujal je brošuro z naslovom O deželi Asiški in o Frančišku, o preroškem duhu (Dalla terra di Assisi e di Francesco lo Spirito di profezia). Dali smo mu nekaj drobiža vbogajme. Ko so se drugi že oddaljili, sem ga vprašal: Kako to, da ste bosi? Mrzlo je. - Faccio penitenzia, il mondo va male. Ah, pokoro delam, svetu gre slabo. - Kasneje, ko smo že prišli iz Narodne galerije, je možak na ves glas pridigal s terase stopnišča pred vhodom v Pretorsko palačo. Bil sem preveč oddaljen, da bi kaj razločnega slišal in razumel. Ja, svetu res ne gre dobro. Spomnil sem se na Savonarolo: penitentiam agite! 

 

Še korak do kapele San Severo s freskami Raffaela in Perugina. 

Naslednja ura je bila namenjena ogledu etruščanskega vodnjaka (Il pozzo etrusco). Z urejenega predprostora, kjer smo si lahko ogledali video o tem čudu etruščanske tehnologije, smo se skozi vrtljivo zaporo spustili v zgornjo komoro vodnjaka. Vodnjak je v celoti globok ali visok 37 m. Od tega je samo manjši del, dober meter nad zemljo v obliki dokaj običajnega vodnjaka ("štirne"). Del, ki je pod zemljo, se deli približno na pol: zgornji del zavzema kamnita, obzidana komora premera 5 m, približno na ravni kletnih prostorov palače. Tam so tudi uredili "most" za obiskovalce, ki jo prečka. Spodnji del, "cev" ima premer 3,5 m in sega do globine še kakih 15 m. V vodnjaku je voda - videli smo gladino - ki priteka iz treh podzemeljskih izvirov. Posebno umetelen je strop ali streha komore, tik pod površjem. Držijo jo prečni nosilci iz travertina, spojeni s premišljenimi rezi na suho, brez kakršnekoli malte. Vzdržali so kakih dva tisoč tristo let. Kako so vedeli, kje kopati; kako so kopali, kako zidali, kako so uredili zajemanje vode?

 

V Narodni galeriji Umbrije (Galleria Nazionale della Umbria) je stalna zbirka slik, oltarnih slik - diptihi, triptihi, poliptihi: Benozzo Gozzoli, Piero della Francesca, Beato Angelico, Verrocchio, Mantegna, potem vrsta imen, ki nam, nepoznavalcem, nič ne pomenijo, pa seveda Perugino in Pintoricchio, Umbrijca, Peružana. Religiozna vsebina, vse mogoče svete osebe in zgodbe. Preveč za eno uro. Spodaj je priložnostna razstava, katere naslov se mi je zdel na prvi pogled zagoneten Bolle di sapone. Razvozlam: milni mehurčki. Poglejmo. Kako sijajna ideja! Kako so slikarji, od kadar pomnimo, znali naslikati milne mehurčke. Vrsta slik, na katerih so upodobljeni prizori spuščanja milnih mehurčkov. Očitno so jih otroci spuščali od nekdaj. Zato, da naslikaš milni mehurček, je potrebno nekaj veščine. Kako jim je uspelo? Z modernim slikarstvom se upodabljanje milnega mehurčka neha, kajti ni več okrogel prozoren mehurček ampak kub ali kakšna drugačna vijuga. Sploh pa nezanimiv predmet. Najbolj zanimiva se mi je zdela slika, ki prikazuje družino Isaaka Newtona. Newton sedi za pisalno mizo s svojimi spisi, sinček pa v materinem varstvu spušča milne mehurčke. Skozi lepo gotsko okno pade na mehurček sončni žarek in mehurček zablesti v mavričnih barvah. Aha-Erlebniss! Isaaku se posveti: lom svetlobe, disperzija svetlobe - njegova teorija optike je rojena! 

Nimava več moči, da bi vstopila v katedralo. Sedeva na nadzidek ob njej in pomalicava. Kasneje, ko nam sopotniki opišejo, kakšna je, nama je žal. Ob osrednjem vodnjaku se zberemo za odhod. Dol se peljemo z mini-metrojem. Njegova proga je dolga okoli 3 km. Po njej vozi okrog 25 samovozečih vagonov, dolgih 5 m, za 25 oseb. Metro ima sedem postaj.Tehnično je pravzaprav vzpenjača, podobna kot na naš Grad. Urejena je pa prav imenitno. S tekočimi stopnicami in mini-metrojem so Peružani učinkovito preprečili nadomestili promet v središču mesta.

Nekaj kilometrov iz Perugie se ustavimo ob etruščanski grobnici družine Volumni (Ippogeo dei Volumni). Po stopnicah, ki vodijo v globino, se spustimo v grobnico: osrednji prostor in nekaj stranskih sob. Zdaj je prazno; kar je bilo ohranjenega notri, je po muzejih. Zgoraj so v prostoru okrog stopnic razmeščene kamnite žare z reliefi. Nekdo je to raziskoval, klasificiral žare in jih opremil z nalepkami različnih barv. Mnoge od razstavljenih žar imajo zunaj izklesane reliefe, ki prikazujejo junaške prizore iz življenja pokojnika. Nad stopnicami lesen strop, rekonstrukcija etruščanskega vzorca. Svet, ki ga ni več. je pa bil, tako resničen kot naš.

   

Todi je mesto kakih 40 km južno od Perugie v smeri proti Terniju. Tam so glavna znamenitost iz časa Rimljanov podzemske cisterne za vodo, ki so jih odkrili nedavno in usposobili za ogled. Menda so se tam naseljevali rimski veterani, odsluženi vojaki. Hiše naj bi postavili na obeh straneh blago zaobljene doline. Ob obeh robovih doline, vzhodnem in zahodnem, so sezidali dve vrsti cistern. Vsaka cisterna je bila dolga 8 m, široka 3,5 m in visoka slabih 8 m. V vrsto so postavili po 12 cistern, tako da je vrsta dolga do 100 m. Zidali so tako, da so zdrobljeno okoliško kamnino vezali z v prah zdrobljeno vulkansko kamnino, "pozzolano", pomešano z vodo. To je dalo malto, ki je dobro vezala, tako da so cisterne zdržale do danes. Marsikatera je potem služila kot temelj hiše. Ko so sezidali vse cisterne, so prostor med njimi, dolino, zasuli in vse izravnali. Tako je nastal sedanji trg. Bili smo v eni teh delnih cistern. Dobro držijo.

Todi je znamenit tudi kot rojstni kraj enega prvih italijanskih pesnikov, Jacoponeja, pesnika verskih hvalnic, Laudi. Kakih 90 so jih nedvomno pripisali njemu. Njegov spomenik je ob poti k drugi znamenitosti, to je gotska cerkev sv. Fortunata iz 12. stol. S ceste je videti pročelje - vsaj meni se je zdelo - kot kake moderne cerkve. Notranjost pa je po obliki obokov in stebrov gotska, a bela in svetla.

 

Nazajgrede smo se ustavili še v Deruti, mestecu z lončarsko tradicijo, kajti tu okoli je veliko dobre gline. Kar ob cesti je lončarska delavnica s trgovino. Tu izdelujejo znamenito majoliko. Prepričan sem bil, da je "majolika" pristen slovenski izraz, kajti kako bi drugače mogla ob tuji besedi nastati tako ganljivo vzpodbudna pesem, kot je Majol'ka bod pozdravlena, majolka, majolka, majol- majol-čica. Pa ni slovenska. Tehniko izdelovanja lončenih predmetov so iz španske Majorce prinesli v Italijo, kjer zdaj pravijo, da delajo lončevino v slogu "majolica". Majolika torej ne pomeni posebno oblikovanega vrčka za vino, ampak glazurno tehniko. Na lončene predmete nanesejo posebne vrste lošč, ki jim da bleščečo površino. Vsega je polno, od ploščic s slikami in napisi, preko krožničkov do različnega posodja. Naši arhitekti so rekli, da je vse skupaj kič. No, zunaj so bile vrtne posode za rastlinje, nepološčene. Tisto je bilo videti kar spodobno. Od našega pomena besede "majol'ka" seveda ne odstopamo.