Točno ob osmi uri zjutraj se je naš avtobus premaknil izpred hotela v Perugi in odpeljal proti jugovzhodu, v smeri Ternija. Kmalu se je na naši levi odprl pogled na goro Subasio (1290 m). Čeprav za naše pojme ni prav visoka, se zdi njen podolgovati hrbet prav mogočen. Na enem od gričev v njenem predgorju se je vgnezdilo slovito Frančiškovo mesto Assisi. Ne bomo ga obiskali, ker je tam najbrž prevelika gneča turistov in romarjev.
Assisi Spello
Naša prva postaja bo mestece Spello, po številu prebivalcev primerljivo z našo Vrhniko. Naredi pa seveda čisto drugačen vtis, saj so hiše nagrmadene na griču druga ob drugi, iz te kopice štrli zvonik cerkve Svete Marije (Santa Maria Maggiore). Mesto so ustanovili že starodavni Umbri, potem pa so se v njem menjavali gospodarji in prebivalci v skladu s tokom zgodovine na teh prostorih. Že pri prvih hišah nas je v tihem in hladnem nedeljskem jutru pozdravilo cvetje v številnih lončkih, razpostavljenih povsod: ob robu ulice, ob portalih, v atrijih, na oknih. Spello je najodličnejše italijansko mesto cvetja. Slovi po posebnem cvetličnem običaju, okrasitvi mesta s cvetjem - Infiorate di Spello. Za praznik Svetega rešnjega telesa (Corpus Domini, 9. nedelja po Veliki noči) naredijo iz svežega in suhega cvetja preprogo v dolžini 1,5 km in širini ulic, po katerih bo šla procesija, v kateri nosijo simbolično Kristusovo telo. Prvič so ulice tako okrasili leta 1831, ko se je po preprogi sprehodil novi škof. Poslej pripravijo preprogo vsako leto. V preprogo so vključene tudi "slike" s posebno tematiko, prav tako iz cvetja. Da preproga ne bi bila preveč enolična, se izmenjujejo deli preproge, ki morajo biti dolgi vsaj 12 m, s "slikami", ki morajo imeti površino 24 m2. Uporabijo lahko le domače naravno sveže ali suho cvetje, brez kakršnih koli umetnih dodatkov ali pobarvanih oblancev. Krasitelji - zdaj povezani v posebnem društvu - prinesejo cvetje v noči pred procesijo in vso noč "tkejo" preprogo. Zasloveli so tako, da so pripravili cvetlično preprogo tudi za papeža, za predsednika republike, pa tudi v Lurdu in Betlehemu. Mesto je za ta svoj običaj prelo medaljo predsednika republike Italije. Žal smo prezgodnji, da bi lahko prisostvovali temu običaju.
Sprehodili smo se do vrha griča, kjer sta trdnjava in kapucinski samostan, potem pa se vrnili do cerkve Svete Marije (Santa Maria Maggiore), da bi si ogledali Pinturicchijevo fresko.
Trdnjava in kapucinski samostan Santa Maria Maggiore
Pinturicchio, Kristusovo rojstvo (La Natività)
Di Pinturicchio - Opera propria Gunnar Bach Pedersen Periodo dello scatto: giugno 2007, Pubblico dominio, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2317662
V mesto smo vstopili pri drugih vratih, zato nismo videli dveh mogočnih rimskih dvanajsterokotnih stolpov na vsaki strani drugih vrat.V bližini Spella je mestece Foligno, kjer prirejajo tekmovanje, podobno sinjski alki. Še dalje proti vzhodu, na meji province Perugia, je Norcia (srednjeveška Nursia) ob robu narodnega parka Sibilinske gore (Monti Sibilini), rojstni kraj svetega Benedikta (roj. ok. 480 n.š. Benedikt iz Nursije), ustanovitelja benediktinskega reda. Vodnik nas je opozoril še na bližino slikovite doline Valnerina, doline reke Nero. V dolini te reke so v bližini Ternija Marmorni slapovi (Cascatte delle Marmare), ki v treh stopnjah padajo v globino 167 m in so med najvišjimi v Evropi. Svoje ime so dobili po belini apnenčevih skladov, preko katerih padajo, in so podobni marmorju. Kakorkoli, veliko bo še ostalo za drugič.
Na poti v Spoleto se najprej ustavimo ob akveduktu Ponte delle Torri (most med stolpi), ki prečka ozko tektonsko dolino hudourne rečice Tessino. Akvedukt je znamenit zaradi svoje velikosti: v dolžino meri 230 m, visok pa je skoraj 80 m. Zgradili so ga v 13. stol., verjetno na rimskih temeljih. Tako ime je dobil, ker sta na obeh njegovih skrajnih koncih stolpa trdnjav. Pod cesto, po kateri smo se sprehodili mimo viadukta, je v strmem skalnem pobočju hotel, mislim da na mestu nekdanjega mlina - res slikovita in drzna umestitev.
Ponte delle torri Rocca Albornoziana
Ob cesti poleg akvedukta je kovinska spominska plošča in na njej komentar Johanna Wolfganga Goetheja, ki je občudoval to mogočno in koristno zgradbo in jo primerjal s kapricioznimi, kičastimi stvori svojih nemških sodobnikov, "ki niso nič in ne služijo ničemur". S ceste smo nad pobočjem na desni že opazili tudi drugo znamenitost: grad, ki kraljuje nad Spoletom na griču sv. Elije, to je, trdnjavo Rocca Albornoziana iz 14. stol. (1367). Zgrajena je bila za španskega kardinala Egidia Albornoza. Trdnjava pravokotnega tlorisa s šestimi kvadratnimi stolpi je razdeljena na dva dela: del, ki je bil namenjen vojaški posadki, in del, v katerem so bili upravni prostori in bivališča mogočnikov. V času kuge se je sem zatekel tudi papež, da Lucrezio Borgio samo omenimo.Mi vstopimo v mesto mimo sodobne, kovinske paličaste strukture poloble, ki najbrž simbolizira globalizacijo, in se znajdemo pred starim rimskim amfiteatrsko oblikovanim gledališčem (Teatro romano). To je bilo res gledališče, namenjeno uprizarjanju tragedij in komedij, kajti amfiteater za "reality shows", za dirke in krvave boje, je bil drugod. Gledališče iz 1. stol. n.š. je del cerkvenega zemljišča in samostana, cerkev (sedaj je v njej arheološki muzej) je tudi zasedla prednjo skeno in odrsko ozadje. Gledališče služi svojemu prvotnemu namenu: različnim kulturnim prireditvam pod milim poletnim nebom.
Rimsko gledališče Katedrala Marijinega vnebovzetja
Sprehodili smo se mimo vodnjaka Fontana di piazza del mercato v samem strogem središču mesta, na mestu nekdanjega rimskega vodnjaka. Nad vodnjakom je "kazalnik ur" (mostra delle hore), to je, javna ura. Po nekaj korakih se znajdemo na vrhu prostranega stopnišča, ki se spušča na trg pred katedralo Marijinega vnebovzetja (Sta. Maria Assunta). Prišli smo v času maše. Poleg tega hitijo v mesto oddelki skavtov, najbrž po letni blagoslov; bliža se dan tabornikov! Počakamo, da se položaj malo umiri in si v cerkvi lahko ogledamo fresko Pinturicchia iz leta 1497, Marija z detetom med svetima Janezom Krstnikom in Štefanom (Madonna col Bambino tra i santi Giovanni Battista e Stefano), v kapeli škofa Costantina Erolija.
Pinturicchio (1497), Marija z detetom...
Počasi se je trg pred cerkvijo spraznil, na njem pa se je zbrala skupina odraščajočih dečkov s kolesarskimi čeladami in z gorskimi kolesi oziroma kolesi za kolesarske vragolije. Levo od cerkvenega pročelja vodi navzdol do ulice spodaj kakih deset metrov dolgo, široko stopnišče. Onstran ulice je drevo in prazna peščena površina pred nekim paviljonom. Namera fantov je postala kmalu jasna. Spuščali se bojo po stopnicah. Spusti se prvi, dokaj previdno odposkakuje po stopnicah in razjaha onstran ulice, levo od drevesa. Spusti se drugi, pogumneje, hitreje, in se zaleti s kolesom v drevo. Glavo pravočasno odmakne, odskoči s kolesa. Vse se srečno konča. Tako se spusti še tretji in četrti. Na vrsto pride fantič, ki na prvi pogled ni imel kakega posebno dobrega kolesa. Spusti se, močno poskakuje, kolesa ne obvlada, krmilo mu suka sem in tja in mu ga preti iztrgati iz rok. Nekje v zadnji tretjini stopnišča so se, kot kaže, zlomile prednje vilice kolesa. Fant pade in obleži na stopnicah. Zastane nam dih. Sekundo, dve, vse otrpne. Potem tovariši priskočijo in se ukvarjajo s fantom. Čez čas fant vstane. Oddahnemo si. Gre po stopnicah proti drevesu, očitno mu postane slabo in se ob zidu spusti na tla. Čez nekaj minut pripelje rešilec, fanta položijo na nosila in odpeljejo. Igre je konec.
Ta pripetljaj je po mojem argument zoper teorijo o družbeni konstrukciji spola. Jasno kaže naravno pogojeno moško norost. Si predstavljate namesto fantov skupino deklet? Seveda je šlo za pritisk skupine, za konformnost, za željo po dokazovanju in strah pred izločitvijo; za družbene dejavnike. Seveda se je to zgodilo v italijanski patriarhalni družbi. Vendar: si pri tem početju lahko predstavljamo skupino holandskih ali švedskih deklic? Ali katerih koli deklic, razen tistih, ki bi podlegle konstruktivistični propagandi?
Tudi v Spoletu smo se z mesta v dolino zapeljali po tekočih stopnicah. Ko smo se pripeljali do Montefalca, naslednje postaje našega raziskovanja Umbrije, je bil čas, da nekaj pojemo. Večina skupine se je prijavila za rezervirano skupno kosilo, nekaj pa nas je menilo, da bo kosilo preobilno in smo šli po svoje. S kolegicama smo zavili v manjšo restavracijo na glavnem trgu. Onidve bosta pašto. Nama bi prav prišlo kaj toplega, kakšna juhica, potem pa magari eno margerito za oba. Zuppa? Vorremo prendere una zuppa. Zuppa? Hm. Nimamo. Zelenjavno? Karkoli? Aha, fave, bob. Bobovo juho lahko dobite. Krasno. OK. Prosimo. Čez čas prinese v prostranih krožnikih na dnu zajemalkico nečesa, kar se izkaže za kupček bobovih zrn. Hm. Pokusiva. Saj je okusno. Sol naredi svoje. Bob je skuhan po italijansko - al dente. Ni bila juhica - kako bi se prilegla domača zelenjavna ali goveja - bilo je prgišče na pol skuhanega boba s trdo lušino v žlici vode. Tudi margerita je v ljubljanski Parmi boljša. Sploh naju je slovita italijanska kuhinja spet razočarala.
Vrata sv. Avguština
Po kosilu se prileže kavica, tokrat v drugem lokalu v dopolnjeni sestavi. Malo se je kazalo sonce, zato smo se kljub mrazu odločili, da posedimo zunaj. Skozi odprta vrata se je videlo v notranjost bara. Za mizo je sedela službujoča in se basala s solato iz velike sklede (na sliki se žal ne vidi). Kdo je rekel, da Italijani ne poznajo solate v taki obliki kot mi? Mogoče je solata v nedostojen, zaseben užitek?
In spet na delo: v cerkev sv. Frančiška, spremenjeno v prestižen muzej, kjer si bomo ogledali freske o življenju svetega Frančiška. Te so name res naredile vtis. Morda zato, ker prikazujejo vsakdanje prizore in ne le v nebo zazrtih svetnikov v togih in standardnih pozah. Teh sem imel te dni dosti. Tudi barve so žive in nežne. Krasen strip. Ob teh podobah bi rad zastal in si jih podrobno ogledoval. Žal je ogled bežen in ljudje povsod okoli.
Benotto Gozzoli, Prizori iz življenja sv. Frančiška (Storie della vita di San Francesco), odlomek
Montefalco, gora sokolov. Ime je mestu, ki se je prej imenovalo Coccorone (Cors coronae), dal sam cesar Rimsko-nemškega cesarstva, Friderik II, ljubitelj sokolarstva, ki je o tem športu napisal celo knjigo. Legenda pravi, da so prebivalci dali Frideriku sokole, ki jih je bilo veliko v okolici, da ne bi napadel mesta. Mladi Friderik je mestu res prizanesel in ga prekrstil v "goro sokolov" ali "sokolji grič".
V cerkvi sv. Avguština smo se sprehodili mimo vitrine z mumificiranim "blaženim romarjem" (Beato Pelegrino). Po legendi je mož priromal iz Španije, da bi počastil truplo svete Klare (v istoimenski samostanski cerkvi). Potem se je zatekel v cerkev sv. Avguština, kjer so ostanki še dveh svetnic (Chiarella in Illuminata). Naredil je dolgo, izčrpujočo pot, da bi videl ostanke pokojnih svetih žensk. Tam so ga zjutraj našli v spovednici mrtvega. Njegovo truplo so balzamirali in ga v istem položaju, kot so ga našli, razstavili v vitrini, blaženega. Iz kute moli dokaj ohranjena, sklonjena glava. Precej srhljivo. Posebno mirnega počitka nima. Še dobro, da nas ni videl.
O Montefalku bi se dalo še kaj povedati in obiskati še kakšno izmed mnogih cerkva, a mi smo sedli na avtobus. Upal sem, da bomo šli naravnost v hotel in si privoščili malo počitka pred včerjo. Pa ne. Zapeljali smo se čez nekoč poplavno planjavo do mesteca Bevagna (rimska Mevania od 90 p.n.š.). Tudi to je staro križišče Umbrov, ki je ostalo tako tudi pod Rimljani. Kasneje je postalo znano, ker so tu tkali posebno cenjeno platno, tako da so rjuham rekali kar "bevagne".
S. Michele (iz l. 1070) S. Silvestre (iz l. 1195)
Tržaška Rižarna na razstavi A.N.P.I.
Pogled na Bevagno Porta Canarra
Sonce je bilo že nizko, ko smo se končno odpeljali proti našemu začasnemu domu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar