O veri in vesti
Petersonovo knjigo 12 pravil za življenje še berem s svinčnikom v roki (nov. 2018). A že včeraj sem naletel na odstavke, ki se mi zdijo ključni za razumevanje njegove religioznosti in celotnega njegovega poslanstva (str. 103 in nasl.).
Ko zapiše, da je od naših religioznih prepričanj odvisno, kaj vidimo oziroma ali sploh vidimo nebeško kraljestvo, ki je - po Kristusovih besedah - razprostrto po svetu, a ga ljudje ne vidijo, so me šokirale naslednje besede: "Morda boste oporekali: 'Ampak jaz sem ateist' Ne, niste (in če želite to razumeti, preberite delo Dostojevskega Zločin in kazen ... v katerem glavni lik Razkolnikov sklene, da bo vzel svoj ateizem z vso resnostjo, naredi ... umor iz dobrote in plača ceno). V svojih dejanjih preprosto niste ateist in vaša dejanja so tista, ki najtočneje odsevajo vaša najgloblja prepričanja - tista, ki so implicitna, vtisnjena v vašo bit, pod vašim zavestnim dojemanjem, izraženimi odnosi in samospoznanjem na površinski ravni. Kaj dejansko verjamete (namesto, kaj mislite, da verjamete), lahko odkrijete samo, če se opazujete, kako ravnate. Pred tem preprosto ne veste, kaj verjamete. Preveč zapleteni ste, da bi razumeli" (str. 103-104).Najprej kolegu Petersonu hvala za tolažbo. V naših krajih sem bil bolj vajen očitka, da kot ateist, kar sem, ponavljam, ne morem biti moralen. Kajti moralni so samo tisti, ki verujejo v Boga in se držijo božjih zapovedi v strahu pred poslednjo sodbo in peklom. Ateist pa - mogoče se zaradi vzgoje, iz navade in v strahu pred posvetno oblastjo in drugimi ljudmi drži nekih zapovedi - a v svojem srcu jih v resnici ne spoštuje. Morala in etika sta rezervirani za religiozno verujoče, za božje podanike. In pouk o morali pritiče le predstavnikom cerkve. Morala je božja, beri cerkvena, zadeva. Cerkev je edina ali izvirna moralna instanca.
Peterson zelo velikodušno in človekoljubno ne dela te razlike med teisti in ateisti, ne skuša nas razklati. skuša nas poenotiti, a to po njegovem pomeni podrediti eni in edini Resnici. On misli: če se obnašaš človečno, če si prizadevaš za dobro, če celo veruješ v dobroto, v dobro v ljudeh, potem nisi ateist. Mogoče misliš, da si, ker si pač podlegel nekim površnim opredelitvam; ker si žrtev površne materialistične indoktrinacije; ker samega sebe ne razumeš dobro; ampak v resnici nisi ateist: veruješ v Boga. Resnici na ljubo sem tudi v domačih logih slišal tolažilno besedo: Ah, če hodite na grob svojih sorodnikov, že niste ateist. Nezavedno verujete, da so vaši pokojni svojci nekje živi, verujete v posmrtno življenje. Kaj o tem mislim, sem napisal v enem prejšnjih blogov: https://begotnice-blazx.blogspot.com/2018/10/cemu-hodimo-na-grob.html
Peterson torej ne samo, da sam veruje v obstoj Boga, ampak zanika, da so tisti, ki se izjavljajo za ateiste, v resnici ateisti. Lahko da ste prepričani, da ste ateist, ampak v resnici niste. Tako ali drugače verujete v Boga.
Zdaj moramo biti natančni - biti ateist pomeni, da ne veruješ v neko posebno, odlikovano bitje, ki je nad vsem bivajočim pa vendar del bivajočega, oboje hkrati, torej znotraj in zunaj (zunaj oče, znotraj sin); da ne veruješ v Stvarnika; da ne veruješ v "osebnega Boga", to je, v Boga kot osebo. Oseba je bitje, se pravi nekaj živega (človeku podobnega, kajti po svoji podobi nas je ustvaril), ki se zaveda samega sebe in svoje celovitosti v času in prostoru, ne glede na to, kakšna je njena podoba (moški, ženska, trans-?, cel, hendikepiran - a to mogoče ne, ker je popoln?) in kje biva; ki se ti, recimo, z gromkim glasom oglasi iz gorečega grma ali pa z oblaka. V to prikazen ne verujem. To pa ne pomeni, da kot ateist ne verujem v nič; da nimam vere. Da skrajšam, bom kar prišel z besedo na dan, nekoliko poenostavljeno, a vendar resnično: verujem v dobro, v človeško naklonjenost v človeku, v sebi in drugih, čeprav se zavedam, da se to ne izide vedno in da je spričo grozovitosti, ki jih počne človek, to dokaj nespametno. Prav zato je to vera in ne trdno spoznanje. Mnogi ljudje ne razlikujejo med religijo, to je, konfesijo ali veroizpovedjo, in naravno vero. Verovati v dobro pomeni, da vidiš dobro v ljudeh in sebi in si prizadevaš to dobro razvijati in množiti. Jaz za to delo ne potrebujem Boga.
Trdim torej, kolega Peterson, da sem ateist, kljub temu, da vi zatrjujete, da nisem, da ne morem biti. Seveda pa me zanima, od kod vam to vaše trdno prepričanje o meni. Sami pravite, da iz Dostojevskega, iz romana Zločin in kazen. Tam je Razkolnikov hotel biti dosleden ateist in ker po ateistovem prepričanju ni Boga, je ubil starko. Vest pa mu ni dala miru, dokler ni priznal zločina in prestal kazni. Spoznal je, da ne moreš kar tako nekoga ubiti in prekršiti božjo zapoved. V tebi je Bog.
Druga možnost, če vest ni isto kot Bog, je, da je Bog dal človeku vest. To bi bilo v skladu z zgodbo iz Geneze, ki jo navaja tudi Peterson, in ki govori o tem, kako sta prva človeka v raju prekršila božjo prepoved, da bi jedla z drevesa spoznanja, kako sta se potem zavedela sama sebe (da sta naga) itd. Takrat se je v njiju vzbudila vest, občutek krivde pred Bogom in sram pred samim seboj. In Bog ju je kaznoval z izgonom iz raja in vstopom v zgodovino. Vest je torej samozavedanje in zavedanje svoje grešnosti, nagnjenosti h kršenju božjih zapovedi. Pravzaprav ni čisto jasno in razločno razvidno, da bi jima Bog dal vest. Vest se jima je vzbudila. To pomeni, da je že bila v njiju, preden sta storila greh. (Seveda ju je bil Bog takšna ustvaril. Takoj ko predpostaviš Boga, mu ne prideš do konca, saj z njim vse "pojasniš".)
V obeh primerih, da je Bog vest in da je Bog vsadil vest, je Bog čisto odveč. Vest pač je. Odkod, zakaj? Nekako je vendarle prišla v človeka. Če je ni vsadil Bog, kako je prišla vanj? Vest je naravna sestavina duševnosti, tako kot jeza ali strah ali razum. Izvira iz odnosa med otrokom in materjo (ali drugo osebo) v zgodnjem otroštvu, ko otrok doživlja sprejetost in se varno naveže. Takrat se v otroku oblikuje temeljno zaupanje v ljudi in svet. Zaupanje je vera. Nato otrok spozna, da drugi čuti isto kot on, da ga prav tako boli. In ko rani drugega, se počuti krivega. Tu je izvir vesti in zlatega pravila: ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. To so korenine kasnejše vere ali zaupanja v dobro v ljudeh. Vere, ki je včasih tudi izneverjena, zato je zgolj vera. So ljudje, ki imajo vest razvito bolj (so bolj etično občutljivi) in drugi, ki jo imajo razvito manj in tretji, ki je nimajo (psihopati ali po starem "moralni idioti"). Pri slednjih se sprašujemo, kako to, da jim je Bog ni dal, oz. kako to, da v sebi nimajo Boga, čeprav so bili morda krščeni. Ali ga pač imajo in so potrebni napori zdravstvenih, vzgojnih in penoloških ustanov in dušnega pastirstva, da izbezajo njihovo vest in vero. Včasih se jim ti napori posrečijo, v glavnem se pa vsi zadovoljimo s tem, da nam ti brezvestneži dajo mir, bojo že z Bogom poračunali.
Skratka, z mojo vestjo Bog nima nič opraviti. In moja vest ni Bog - mogoče je zato malo majava, ko bi morala biti božje trdna in odzivna. In še enkrat si upam zatrditi: moja vest je prav tako občutljiva kot vest mojih sosedov, ki hodijo v cerkev, in s katerimi se dobro razumem. Lahko pa bi bila bolj občutljiva. Prizadevam si, da bi bil boljši človek in da bi bila družba bolj pravična.
Sem brezbožnik, nisem pa brezverec. Zato mi je Petersonovo zavzemanje za dobro in še boljše popolnoma razumljivo in blizu. Tudi njegove interpretacije Svetega pisma obeh zavez so zanimive in pomembne. Sebi in vsem drugim tudi svetujem, naj beremo Sveto pismo, saj je zakladnica življenjskih modrosti (zahteva pa nekaj distance in ni vsega jemati dobesedno). Blizu mi je Kristusov nauk. Zadnjič je Žižek izjavil, da se ima za ateističnega kristjana. Kot bi mi z jezika vzel. Včasih rečem, da ne verjamem v Boga, Stvarnika in Sodnika, da pa verujem v "božje", to je v sočutje in vest, ki sta naravna. Seveda, če veruješ v Stvarnika, potem je pač vse od Stvarnika. Vendar ni dvoma: nebeško kraljestvo je razprostrto po svetu in to me navdaja z zaupanjem, upanjem in vedrino v kaotičnem svetu.
Nikakor ne gre spregledati, da se dogaja nekaj pomembnega. Misleči konfesionalni verniki in naravni verniki (naj jih tako imenujem) ugotavljamo, da med nami ni velikih razlik in da za razkolnike ni mesta v sodobnem času. Peterson pravi, da imam tudi jaz vest in da pravzaprav nisem brezčuten in hudoben ateist; jaz pa pravim, da ima on, seveda, tudi vest, le da ne ve odkod, in si nekaj izmišljuje. Tega, da ne ve, odkod ima vest, od psihologa ne bi pričakoval.
Petersonov redukcionizem
Sledi sodobnemu trendu ("mainstreamu") pojasnjevanja psiholoških pojavov z biološkimi, to je, z evolucijskimi in nevrološkimi. Tako npr. pojasnjuje pojav antagonističnih odnosov med ljudmi in posledičnih hierarhičnih odnosov med njimi, odnosov med "zmagovalci" in "poraženci", z globoko vsajenimi biološkimi goni, ki jih opazimo že pri nižje razvitih živih bitjih, kot so npr. jastogi. V spopadih za ozemlje se zmagovalnim jastogom izloča serotonin, hormon ugodja, da ne rečem zmagoslavja, poražencem pa oktopamin, hormon neugodja, podrejenosti in pokorščine, ki zaliva njihove možgane v tolikšni meri, da jih po hudih ali večkratnih porazih razkroji. Peterson svetuje: bodite zmagovalci! Kaj bi drugega, če hočemo ohraniti možgane. Še več: zgodbo z jastogi s pridom uporabi tudi za razlaganje družbene stratifikacije. Naravno je, da se tistim na nižjih klinih družbene lestvice zaradi zalivanja z oksitocinom podrejenosti sčasoma okvarijo možgani, zato je med njimi več telesno in duševno bolnih itd. Če bi malo pomislil in pobrskal, bi najbrž v živalskem svetu našel tudi primere sodelovanja, ne le nasprotovanja, ne samo pri mravljah in čebelah. Sploh pa velja, da se psihološke pojave pojasnjuje z drugimi psihološkimi pojavi in ne v prvi vrsti z nevrološkimi, v sociologiji pa prav tako velja, da se družbene pojave pojasnjuje sociološko, ne biološko.
Ta Petersonov redukcionizem je v resnici škandalozen. Freud, ki bi imel kot nevrolog po mladostni usmerjenosti "vso pravico" psihološke pojave, kot je bila histerija, razlagati nevrološko, jih je razlagal psihološko. Histerijo je imel za psihološki pojav, ki ga je pojasnjeval z drugimi psihološkimi pojavi, kot so resnične ali umišljene seksualne travme. Psihologija se zaveda tesne odvisnosti psihičnega od fiziološkega in nevrološkega in sprejema pojasnitve psihičnih pojavov z nevrološkimi, hkrati pa, če je načelna, ne odstopa od pojasnjevanja psihičnih pojavov z drugimi psihičnimi pojavi. Naj se vrnemo k histeriji. Gotovo se ob histeričnem "napadu" izločajo taki ali drugačni izločki, ki tako ali drugače vplivajo na značilnosti konverzivnega simptoma in celoten organizem. Naj se z njimi ukvarja nevrolog. Mogoče bo iznašel snov, ki bo bolniku ali bolnici omilila simptom; mogoče ga bo celo trajno otopila; vprašanje je, s kakšnimi posledicami za njeno duševno delovanje, njen značaj in smisel njenega življenja. Če kot Freud vztrajamo pri psihološkem pojasnjevanju, bo bolnica v psihoanalitičnem ali podobnem psihoterapevtskem postopku svojo travmo v ublaženi obliki podoživela, izživela, prevladala in ves proces vključila kot življenjsko izkušnjo v svojo osebnost, kar jo bo kot osebnost in značaj obogatilo in okrepilo. Petersonu v zagovor naj pripomnim, da se očitno ne zaveda svojega redukcionizma, ker je ta danes tako splošen, da se zdi, kot da je taka, na fiziologijo in evolucijsko biologijo reducirana psihologija, edino znanstvena, saj je povsem materialistična, ko razlaga psihološke pojave, ki se ljudem zdijo neoprijemljivi, z meseno trdnimi možganskimi in drugimi snovnimi pojavi.
Drugo orožje, s katerim psiholog Peterson krči ozemlje psihologije, je religija. To se jasno kaže na primeru človekove vesti. Za Petersona je vest od Boga; vest Razkolnikova in zavest o grehu, ki sledi prekršitvi božjih zapovedi. Niti besedice o psihološkem znanstvenem raziskovanju moralnega doživljanja in vedenja. Od univerzitetnega profesorja psihologije vsekakor upravičeno pričakujemo, da bo pri pojasnjevanju morale in etike ostal na tleh psihologije, naj bo religiozno veren ali ne. Lahko bi upošteval raziskovanja Piageta ali Lawrenca Kohlberga o stopnjah moralnega razvoja in desetine ali stotine drugih raziskovalcev psihologije morale, altruizma, empatije, prosocialnega vedenja itd. Tudi filozofija ima o tem veliko povedati in se je nanjo kot mišljenje bolje sklicevati kot na religijo. Najslabše spričevalo za znanstvenika je, če pri pojasnjevanju psiholoških pojavov na pomoč takoj pokliče Boga. Najmanj, kar se pričakuje, je jasno razlikovanje psihološkega in teološkega vidika (kot npr. v delu B. Simonič, Empatija, BF/FDI, Lj., 2010).
S to kombinacijo skrajno materialističnega in skrajno idealističnega pristopa spodmika Peterson tla predvsem samemu sebi kot profesorju psihologije, kajti znanstveno psihološko raziskovanje se brez posebne škode tudi brez njegovega religioznega prispevka nadaljuje tudi na področju moralnega in etičnega doživljanja in ravnanja pa tudi pri pojasnjevanju vere in religioznega doživljanja.
Pokončna drža in jastogi (1. poglavje)
V prejšnjih dveh poglavjih sem se nesistematično obregnil ob tisto, kar me je zmotilo v prvih poglavjih knjige Jordana Petersona. Dolgujem pa svoje mnenje o vsem drugem in o knjigi kot celoti. Umišljam si, da je komu do tega, da zve za to mnenje. Nekaj zapisov bo treba, da vse izpovem. Najprej nekaj o kontekstu Petersonovega pojavljanja.
Filozof Tine Hribar je že v osemdesetih letih zapisal: "Devetnajsto stoletje je bilo stoletje produkcije. Dvajseto stoletje je stoletje organizacije. Enaindvajseto stoletje bo stoletje orientacije. Produkcija temelji na delu. Organizacijo obvladuje volja do moči. Orientacija izhaja iz želje, ki je oprta na neko vedenje." (T. Hribar, Moč znanosti - Marksistična teorija družboslovja, Delavska enotnost, Ljubljana, 1985, str. 308). "Problem razvitih je vse manj ... organizacija, postaja pa vse očitnejši problem orientacije. Čedalje bolj jasno se kaže, da manjka odgovor na vprašanje, zakaj tako in ne drugače. ... V prihodnosti nam grozita brezciljnost in nesmiselnost" (ibid. str. 313). "Razumetje je predpogoj orientacije. Razumeti svet, Heideggrovo pustiti biti, ne pomeni izhajati iz kake ideje o svetu ali se predajati snovanju novih svetov ... Pustiti biti, razumeti vse in vsako bivajoče iz njegove biti, pomeni odpreti se orientaciji, ki ni podvržena delovnim smotrom ali ciljem volje do moči, marveč sovpada s smislom biti" (str. 315).
Petersonova knjiga je knjiga o orientaciji trideset let potem, ko smo lahko prebrali gornje Hribarjeve besede. Namen mojega pisanja je torej razumeti, kaj nam hoče Peterson povedati, to pa pomeni izluščiti bistveno in opozoriti na postransko in neskladno. Pri tem me zavezuje načelo "pustiti biti" tudi v odnosu do Petersona. Naj kar bo, kar je, le malo naj se zamisli nad tem, kaj pravzaprav je. Tako kot on meni sporoča, da pravzaprav ne vem, kaj sem (to se bo razjasnilo kasneje), ker sem preveč zapleten, tako jaz njemu sporočam, da ni to, kar misli, da je, če so njegove misli nedorečene ali protislovne.
Ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja je založba Mladinska knjiga izdala knjigo britansko-ameriškega finančnika in filantropa, milijarderja Johna Marksa Templetona Modrost življenja (MK, Ljubljana, 1999). Knjiga vsebuje "200 večnih duhovni načel", lepo porazdeljenih na 40 tednov po pet načel. Načela so citati in odlomki iz zelo različnih besedil, od Biblije, del filozofov, znanstvenikov, drugih slavnih ljudi in tudi Templetona samega. Knjiga je mišljena kot brevir: vsak dan naj bi razmislili o enem takem načelu ali eni modri izjavi. Potem bi si lahko vzeli skoraj tri mesece dopusta od načel. Ker je kup teh izrekov prevelik, se človek težko orientira. Petersonov seznam 12 načel je zato dobrodošlo skrajšanje modrosti.
Petersonovo knjigo sem kupil po njegovem obisku pri nas in haloju v medijih, ker me je zanimalo, zakaj ves ta hrup; zakaj je možak "celebrity". Na to vprašanje bom skušal odgovoriti v teh sestavkih. Poleg tega bom ob njem vzporejal svoja pojmovanja, saj sem tudi sam psiholog, ki me zanimajo vprašanja življenja in psihološke pomoči pri usmerjanju življenja, iskanju smisla življenja. Doslej sem imel pri sebi Yaloma in rad bi videl, kaj mi ima o tem povedati Peterson.
Ko sem knjigo odprl, sem preletel vsebino, prebral dvanajst pravil. Rekel sem si: z vsem se strinjam. Tudi če ostalega v knjigi ne preberem, ta pravila intuitivno sprejemam. Ker pa je vedno možnost nesporazuma, da ta pravila sam razumem drugače kot avtor, me zanimajo tudi njegove utemeljitve in komentarji. Zaradi preglednosti bom pri komentiranju vsakega poglavja navedel najprej tisto, s čimer se strinjam, ali kar je po moje nesporno, potem pa tisto, kar me moti. Tega dvojega ni mogoče vedno jasno ločiti, saj se lahko pri določeni temi prepletata oba vidika.
Stojte pokončno in z vzravnanimi rameni (1. poglavje)
Ko sem prebral naslov prvega poglavja, sem mislil, da je mišljen metaforično; da je metafora za samolastno življenje (kot to imenuje T. Hribar v Fenomenologiji I, SM, Ljubljana 1993, pogl. o Heideggru). Mislil sem, da pomeni: postavi se zase; ne zanikuj se; upaj nastopiti tak, kakršen si; pridi s svojo barvo na dan. Ne pretvarjaj se, ne nosi maske, ne igraj mimikrije. Si kakršen si; lahko se izboljšaš; lahko se še bolj približaš svoji naravi, a ne zanikuj se; ne skušaj biti nekaj drugega; v svojih bistvenih težnjah se ne prilagajaj pričakovanjem drugih in povprečju. Ni čisto ustrezno govoriti o "iskanju samega sebe". To predpostavlja, da je nekje globoko v nas skrit pravi jaz, ki ga moramo najti. Ne gre za to. Iskanje samega sebe je oblikovanje sebe s primerno izbiro možnosti v času tako, da se čutimo vse bolj pristni, samozavestni in polni, vse bližji svoji naravi. Te poti pa ne začnemo tako, da se umaknemo izpred oči drugih, dokler "ne najdemo sebe", dokler tega procesa ne pripeljemo do take stopnje, da se upamo pokazati presoji drugih. Ne, začnemo s pogumnim nastopom pred svetom: tak sem v tem trenutku; to sem jaz. Žal mi je, če vam nisem všeč, a ne morem zanikati samega sebe. Ob tem smo pozorni na dogajanje v sebi. Smo sami v sebi zadovoljni s tem nastopom? Je to naša prava lega? Kakšna bo naša naslednja izbira?
Peterson svojega prvega pravila ne misli metaforično ampak dobesedno: "Zravnajte se! Ne držite se sključeno!" Ne morem zanikati razočaranja zaradi te banalizacije prvega pravila, ki bi imelo smisel v metaforičnem pomenu, mnogo manj pomembno pa je, če je mišljeno dobesedno. A morda to pravilo ni odveč.
P. ni prvi, ki priporoča pokončno držo kot terapijo. V psihologiji je znana "Alexandrova tehnika". Avstralski gledališki igralec Frederick Mathias Alexander (1869-1955) je kot učitelj izgovorjave, dikcije in recitacije, razvil metodo pravilnega dihanja, ob tem pa tudi metodo pravilne, zdrave drže. S premišljenim sproščanjem vratnih mišic je najprej pomagal sebi, ker mu je od časa do časa "vzelo glas", sčasoma pa je uspešno pomagal tudi drugim, med njimi vplivnim javnim osebnostim. Med njegovimi klienti je bil celo slavni ameriški filozof in pedagog, John Dewey. Njegova metoda je precej zapleteno opisana, ker je dal veliko na videz in vtis učenosti, v bistvu pa gre za uveljavljanje dobre drže, pravilnega dihanja, sproščanja ipd. Baje pomaga tako pri nekaterih telesnih težavah (bolečine v hrbtu) kot tudi pri čustvenih in življenjskih težavah. Skratka: zravnajte se, glavo pokonci, pogled naprej, odločen korak - pa bo šlo skozi življenje.
Globljo psihološko utemeljitev te metode lahko iščemo v danes preseženi James-Langejevi teoriji emocij. Po tej teoriji so emocije (doživljena čustva in fiziološkoa dogajanja) posledica zunanjih somatskih dogajanj. Preprosto povedano: če se nasmehnemo, bomo postali vedri; ne obratno: če smo vedri, se potem nasmehnemo. Zravnajte se, hodite pokončno, uveljavite se in začele se vam bojo dogajati dobre reči. Kadar sem potrt, mi pomaga, če se zravnam, globoko vdihnem in si rečem: Tudi ta dan bomo preživeli. Tu se raje ustavimo, kajti hitro začnemo precenjevati vpliv vzravnane drže.
Naslednji skok v "metafiziko" prenesemo samo, če je mišljen kot licentia poetica. "Stati pokončno z vzravnanimi rameni pomeni sprejemati strašansko odgovornost življenja, s široko odprtimi očmi. Pomeni odločitev, da prostovoljno spreminjate morebitni kaos v resničnost primernega reda" (str. 28). "Tako ojačeni in opogumljeni lahko sklenete sprejeti Bit ter delate za njeno krepitev in izboljšanje" (str. 39). V to silno moč vzravnane drže ne verjamem. Razen, če ni mišljena dobesedno. Če je mišljena kot osebno zadržanje. Upajte si tvegati. Stephan Hessle poziva: "Dvignite se!" (Dvignite se! Sanje, Lj. 2011). Pogumno izražena "sveta jeza" nas potrjuje take, kot smo. Timothy Snyder navaja med svojimi pravili tudi tale: "Ne ubogaj vnaprej. Prevzemi odgovornost za obraz sveta. Izstopaj. Glej v oči in se pogovarjaj. Varuj institucije" (O tiraniji.Totaliteta, Ljubljana 2017).
V kolikor gre za poziv posamezniku, naj oblikuje svoj značaj tako, da bo sposoben prenesti težave življenja, se uveljaviti in skupaj z drugimi spreminjati okoliščine, v redu. Če je to kritika posameznikove moralne upognjenosti, hlapčevske drže, je potrebna in sprejemljiva. Da pa bi telesna vzravnanost, Alexandrova metoda, vodila do metafizične pokončnosti v odnosu do biti, je naivno pričakovati. P. ne navaja nobenih empiričnih raziskav v prid svoji tezi. Tudi ne vem, kako bi empirično raziskoval "odnos do Biti". Zvezo med telesno držo in življenjsko prodornostjo utemeljuje evolucijsko, biološko, nevrološko in zaide v biologizem.
Ta Petersonova teorija o serotoninu in oktopaminu je veliko poenostavljanje in na družbeni ravni popolnoma nevzdržna. Že na biološki ravni se postavi vprašanje, ali smemo prenašati spoznanja z jastogov na človeka. Kje so dokazi za tako delovanje nevroloških mehanizmov pri človeku. Kje so v človeških možganih te jastogove strukture? Še več vprašanj se postavi na psihološki in družbeni ravni.
Vzemimo zgodbo vojaka, ki je zapustil vojsko in postal civil (Kain Ramsay, Udemy university, spletna univerza). Kakšni sokovi se pretakajo v njem? V vojski je bil desetar. To pomeni: bil je podrejen oficirjem in v tem odnosu se je v njegovih možganih pretakal hormon podrejenosti, oktopamin. Bil je nadrejen petim vojakom. Tedaj se mu je pretakal serotonin. Prišlo je do situacije, ko ga je nadrejeni pred njegovim oddelkom oštel, ker ni dobro opravil neke naloge. Influks oktopamina. A že naslednjo minuto je nagnal svoje vojake čistit sekret - influks serotonina. Potem je zapustil vojsko. Vojaki Njenega Veličanstva so se v odnosu do civilov imeli za nekaj boljšega - kopali so se v serotoninu. Zdaj je pa sam postal civil. O, sveta pomagavka, možgani so se mu začeli razkrajati zaradi poplave oktopamina. Resnici na ljubo: res se je zapil in zadrogiral, večkrat poskušal samomor, dokler ga ni prijatelj potegnil iz oktopaminske kopeli. Mogoče mu je kar injeciral serotonin. Gradbeni delavec iz Bosne je v službi preplavljen z oktopaminom, ker se boji delovodje. Ko pride domov, pa nažene Fato, da mu streže, in je poln serotonina. Vendar je del nižjega družbenega sloja. Ima torej več oktopamina ali serotonina? Se bo kam pririnil ali ne?
Povsem nevzdržno je negativne značilnosti nižjih družbenih slojev, kot so večja obolevnost, več kriminala itd. pripisovati njihovi podrejenosti zaradi začaranega kroga (navzdol potekajoče spirale) amplifikacije izločanja oktopamina, luksuzno življenje vrhnjega sloja pa obratno usmerjeni serotoninski kopeli. Ali to pomeni, da se 80 % Zemljanom možgani razkrajajo, zaradi tega ker so deprivilegirani? 20 % so pa polni serotonina? Povsem nevzdržno je položaj posameznika v nižjem sloju pripisovati njegovim oktopaminskim možganom, ponižnosti in neprodornosti, in pričakovati, da se bo s pokončno hojo prebil v višji sloj. To je nedopustno naiven ali do kraja ideološki biologizem.
Življenje seveda ni ne jastog ne medved. Ni le boj za zmago, za dominacijo; je tudi sodelovanje, medsebojna pomoč, solidarnost. Je delo, ustvarjanje, preprosto uživanje življenja, čudenje Biti in stvarstvu, če že hočete, prosto po P., ki čudenje Biti podreja volji do moči.
Petersonov biologizem izraža tudi njegov nazor o razmerju med naravo in kulturo. "Zelo malo stvari je naravnejših od kulture", pravi. Kulturo popolnoma podredi naravi, jo ima za del narave, prežeto z naravo. Kulturne pojave razlaga z naravnimi procesi, biološko, nevrološko. Ali ne vidi, da kultura (= kapitalistična težnja po profitu za vsako ceno) uničuje naravo? Da je torej malo stvari bolj pogojenih s kulturo, to je z načinom življenja in delovanjem družbe, kot je v našem času prav narava.
Delo poroča, da je bila pred 25 leti slovenska predstavitev z ekipo računalničarjev z IJS hkrati z Japonsko proglašena za najboljšo na spletu. Bili smo pionirji svetovnega spleta. "To je bil čas humanistično-razsvetljenskega etosa, ko se spleta še niso polastile lovke komercializma." Prvenstvo so prevzele velike računalniške korporacije, za katere je splet orodje marketinga. Naši fantje so stopali pokončno in bilo jim je dano več. Zakaj so jih drugi prehiteli? So ti drugi stopali še bolj pokončno? Na hoduljah?
Ohranimo, kar je v prvem poglavju uporabnega. Ko nisi zadovoljen s svojim življenjem ali sam s seboj, ko te nekaj moti, ne trpi, ne skrij se sključen in pohleven v kot, ne beži pred težavo, ne ogibaj se izzivov, ne klecni pod težo življenja. Premakni se. Zravnaj se, dvigni glavo, globoko vdihni in se premakni. Gibaj. Začni z jutranjo telovadbo, hojo, tekom. Tedaj velja, kar je zapisal P., izločajo se dobrodejni sokovi, ki ti zanesljivo izboljšajo razpoloženje in ti olajšajo korak v smeri izboljšanja življenja. Velja, kar svetuje svojim klientom: utrdite dobre navade, jutranjo toaleto, zajtrk, redno in dobro hranjenje in tako naprej. Vnesite red v svoje neurejeno življenje. In potem spet gibanje, sprehod, tek, vadba. Zgradili boste telesno kondicijo, kar vam bo olajšalo korak v banko, na občino, k zdravniku, v šolo; vse s čimer ste odlašali. Dodajmo pravilo malih korakov. Veliko težavo, veliko nalogo razčlenite na majhne korake. Storite majhen korak. Ni težak. Ko uspe, se nagradite. Dvignila se vam bo samozavest, sposobni boste za naslednji korak. Tako se postopno izkopljete iz težav, ali izboljšate svoje počutje in svoj značaj.
Ni mi všeč Petersonovo poudarjanje dominantnosti. Že od nekdaj mi ni všeč filozofija o zmagovalcih in poražencih (winner-looser). Če imam težave v življenju, če nisem zadovoljen sam s sabo, še ne pomeni, da sem poraženec, zguba. Samo to poimenovanje poslabšuje mojo samopodobo in moj položaj. V življenju ne gre za to, da se povzpnemo nad druge ljudi, da jih premagamo kot močnejši jastog šibkejšega. Ne pristajam na to, da imam v sebi števec dominantnosti. Ne gre mi za status, gre mi za dobro življenje. Na življenje ne gledam kot na tekmovanje z drugimi, kvečjemu s samim seboj.
V življenju je obilo možnosti za sodelovanje, medsebojno pomoč in solidarnost. In mogoče mi ni do tega, da bi, kot mi napoveduje P., "z vzravnanimi rameni ... vodil svoje ljudstvo skozi puščavo." Zveni pa mogočno. To je res.
S seboj ravnajte kot z nekom, ki ste mu dolžni pomagati (2. poglavje)
P. najprej ugotovi, da človek ne jemlje predpisanih zdravil, ko pa mu jih veterinar predpiše za psa, njegovo naročilo dosledno in prizadevno izpolnjuje. Iz tega P. sklepa, da ima človek rajši svojega psa kot samega sebe; da poskrbi za psa, zase pa ne. Skoraj vse poglavje je nato posvečeno pojasnjevanju, zakaj je tako. Pojasnjuje s pomočjo Svetega pisma, saj naj bi bilo v njem zbrano vedenje (da ne rečem Resnica) o človeški naravi. Zgodbe iz Geneze govorijo o človekovem grehu, ko sta prva človeka jedla z drevesa spoznanja dobrega in zlega; se zavedla svoje nagote in občutila sram; bila za svoj greh kaznovana z izgonom iz raja. Petersonova eksegeza teh zgodb je zanimiva in branja vredna. Je pa eksegeza vernika, ki teh zgodb ne prevaja v jezik brez Boga. Izteče se v ugotovitev, da zaradi samozavedanja, da je sposoben zla, človek prezira samega sebe in se sebe sramuje.
Zadnji strani tega poglavja Petersonove knjige (str. 69-70) vsebujeta uporabne napotke glede skrbi zase, a spet bolj v maniri pastorja kot psihologa. Odgovori si na vprašanja, kdo si, kam greš, kakšni sta tvoja vizija in usmerjenost; kakšnih načel se držiš. Nazadnje P. celo dopusti družbeno delovanje: "Lahko pomagate usmeriti svet ... malo bolj proti nebesom in malo bolj stran od pekla." P. celo meni, da človek lahko temu "usmerjanju sveta" posveti svoje življenje. "To bi vam dalo Smisel z velikim S." Se zelo strinjam, pod pogojem, da je to prizadevanje iskren izraz vaše življenjske radosti in ne njeno zanikanje in zatiranje v službi višjih ciljev.
Petersonovega pisanja v tem poglavju ni mogoče kritizirati, ker gre za veroizpoved. Tej veri lahko postavim nasproti le svojo vero. Dobro se zavedam, da sem kot slehernik nagnjen k zlu. Večkrat se vprašam, ko gledam grozljive prizore iz vojn: Ali bi bil zmožen storiti kaj takega? Odgovora ne vem.
Za prijatelje izbirajte ljudi, ki vam želijo najboljše (3. poglavje)
V prvem delu tega poglavja P. opisuje svojo mladost v kanadskem prerijskem mestu Fairview, Alberta, z ostrimi zimami in kratkim poletjem, v katerem mladi niso imeli kaj početi. Mladostniki so se zabavali z avtomobilskim križarjenjem po cestah okrog mesta in žuriranjem ob koncih tedna. Takrat se je P. družil s sicer domiselnim fantom iz soseščine, ki pa je bil zamorjen zaradi odnosov družini in nezadovoljen z odnosom z ostarelim očetom. Ni se lotil ničesar konstruktivnega, le vedno znova je razbil avto, ki mu ga je oče vztrajno popravljal. Imel je mlajšega brata, ki je bil prav tako zmeden. Mladostniki v Petersonovi druščini so bili "prezgodaj cinični, naveličani"; izogibali so se koristnim dejavnostim in zavračali članstvo v prostočasnih organizacijah. Tudi ko so nekoč šli na izlet v večje mesto, kjer je bilo obilo drugih možnosti, so poiskali okolje, ki je bilo podobno njihovemu rojstnemu kraju in nadaljevali z zapijanjem.
Po preselitvi v večje mesto na kolidž se je P. otresel pritiska mladostniške skupine in začel delovati v študentski organizaciji. V kolidžu je dobil urejenega sostanovalca, ki si je želel nadaljevati študij, kar je potegnilo tudi Petersona. Spremljal pa je tudi svoja mladostna družabnika: pri starejšem se je razvila psihoza in je naredil samomor, mlajši pa se je še naprej družil s prijatelji, ki so obupali nad samim seboj. P. je ob tem spoznal, da si ljudje, "ki imajo nizko mnenje o svoji vrednosti - ali ne sprejemajo odgovornosti za svoje življenje - izberejo novega znanca natanko iste vrste ... (ker) ne verjamejo, da si zaslužijo kaj boljšega." (str. 79) In vendar je P. prepričan, da je človek a priori "padlo bitje".
V drugem delu tega poglavja P. tematizira izbiro slabega prijatelja, ki jo motivira težnja, da bi prijatelju "pomagali" ali ga "rešili". Ugotavlja, da to težnjo pogosto motivira samovšečnost. Ob tem navaja primer iz Zapiskov iz podtalja Dostojevskega, kjer glavna oseba mesijansko samovšečno "rešuje" prostitutko Lizo, v resnici pa jo uniči (str. 82). Drugi motiv za navidezno pomoč je lahko tudi minimiziranje ali prikrivanje lastne zavoženosti ob nekom, ki je še huje zavožen. Tretji motiv je lagodnost drsenja v propad, lagodnost brezdelja, nezavzetosti in žuriranja, "Lažje je ne razmišljati, ne delati in ne skrbeti. Lažje je odložiti na jutri, kar bi bilo treba narediti danes, in prihodnje mesece in leta utopiti v današnjih poceni užitkih." (str. 83) "Preden nekomu pomagate, bi morali ugotoviti, zakaj je ta oseba v težavah. Ne smete kar tako domnevati, da je plemenita žrtev krivičnih razmer in izkoriščanja. To je najmanj verjetna, ne najbolj verjetna razlaga." Če zanikate osebno odgovornost "žrtve", "zanikate ves trud te osebe v preteklosti ... S tem ji odvzamete vso moč." (str. 83) To je močan argument.
Tu ne gre samo za izbiro prijateljev. Te odstavke bi si morali prebrati socialne delavke in socialni delavci in vsi v pomagajočih poklicih. Vse preradi v svoji težnji pomagati spregledamo delež odgovornosti "žrtve" za njen nezavidljiv položaj. Svoje prispeva tudi določena ideologija, ki krivi izključno družbeni "sistem" za vse tegobe ljudi in spregleduje, da naloga socialnega dela ni revolucija ampak posredovanje med potrebami posameznika in družbe pri urgentnih težavah posameznika ali družine, pri čemer si prizadeva tudi za spremembe sistemskega okolja, kjer so potrebne. Sam sem v predavanja iz teorij socialnega dela vključil primer, ki prikazuje različne stopnje lastne odgovornosti "žrtve": od situacije, ko nekdo utrpi škodo brez lastne krivde, do primera, ko je le sam kriv za to, kar se mu je zgodilo.
Pozornost mi je vzbudil tudi odstavek, v katerem P. utemeljuje previdnost pri izbiri prijatelja, da nas ne bi "povlekel še globlje". Spomnil sem se na naša prizadevanja v poznih sedemdesetih letih, ko smo poskušali z vključujočo vzgojo pomagati otrokom in mladostnikom z motnjami vedenja in osebnosti tako, da smo jih vključevali med običajne tabornike. Peterson navaja primer, v katerem vključitev slabega delavca med dobre poslabša celotno ekipo. "Enako se zgodi, ko dobronamerni svetovalci vključijo mladoletnega prestopnika med razmeroma civilizirane vrstnike. Širi se delinkventnost, ne stabilnost." (str. 64) P. opira to sodbo na empirično študijo, ki je takrat nismo poznali, čeprav bi jo lahko, saj je bila objavljena leta 1959 (McCord&McCord, 1959, nav. po Petersonu, op. 64). V omenjenem našem poskusu nismo sistematično beležili sprememb v vedenju in doživljanju otrok in mladostnikov na obeh straneh, zato ne morem ne potrditi ne ovreči te ugotovitve. Poskus se je po dveh letih končal tako, da se je po konfliktu med "pravimi taborniki" in "vključenimi prišleki" terapevtsko prizadevanje "nevključujoče" nadaljevalo v posebnih taborjenjih, ne več v okviru taborniške organizacije.
Petersonov naslov tega poglavja, ki se ponovi v zadnjem stavku, pravzaprav ni ustrezen. Ne gre za to, da naj bi si za prijatelje izbirali ljudi, ki nam želijo najboljše - le kako naj to vemo. Izbirajmo prijatelje, ki so zavzeti, ki si prizadevajo, ki so že tudi kaj dosegli; ki niso brezciljni, ravnodušni in cinični.
O izboljševanju življenja: Primerjajte se s tem, kar ste bili včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes (4. Poglavje)
Priznam, da sem se s težavo prebijal skozi to gostobesedno poglavje in
iskal poante in smisel. Tisto, kar me je v tem poglavju zbodlo, sem obdelal že
v svojem prvem sestavku o tej knjigi, o veri in ateizmu. Poleg tega pa bi rad
razpoznal strukturo poglavja in ujel celotno misel.
Naslov poglavja govori o nečem, kar smo lahko že mnogokrat prebrali v različnih besedilih o osebnostni rasti: svojih dosežkov ne primerjaj z dosežki drugih ampak s svojimi preteklimi dosežki. Če se boš primerjal z drugimi, boš nujno našel koga, ki je boljši od tebe, in lahko boš vesel, če nisi čisto zadaj. In potem boš spet prepričan, da si zguba itd. Za tvojo samozavest, za tvoje duševno ravnovesje je bolje, da se primerjaš samo sam s seboj. Nekakšna tolažilna in nekoliko poniževalna modrost.
V resnici v tem poglavju ni samo ta misel. Poglavje govori o tem, kako naj človek, ki je zmeden, ki ni zadovoljen, ki je morda nesrečen in ki ga vleče, da bi življenje zavrgel, najde pot in osmisli svoje življenje. P. nas najprej prepriča, da so merila uspešnosti v čemerkoli nujna. Kaj če se pri takem merjenju znajdeš na dnu? Nekateri svetujejo, da si ohraniš vzdržno samopodobo, če preprosto zanikaš tak izid in se vdaš "pozitivni iluziji", po domače laži. Druga možnost je, da neuspeh racionaliziraš in si rečeš, da bo itak vedno kdo boljši od tebe, da je grozdje pač kislo, in da vse skupaj nima smisla, kar si itak mislil že doslej. To pa ni tvoj namen. Tvoj namen je priti ven iz tega. Tu pri P. ni skladja. Če je cilj prizadevanja najti smisel, je merilo uspešnosti, da je človek našel smisel ali da ga ni našel. Tu ni kvantifikacije in "zgoraj" in "spodaj" in opravičevanja.
Ven iz nelagodja prideš postopoma. Pomisli, razširi vidno polje. V tvojem življenju je množica področij, ki imajo zate neki pomen; množica delovnih področij, sposobnosti, zmožnosti, dejavnosti. Nisi povsod na dnu. Mogoče si trenutno nečesa želiš, česar ne moreš dobiti. Odmakni se, vprašaj se, ali res želiš samo to reč, samo ta položaj, samo to vlogo. Ne. Želiš si boljše življenje. Boljše življenje lahko dosežeš na več načinov. Tu sledi P. običajni strategiji psihoterapije ali svetovanja: svetuje razširitev pogleda, okvira razmišljanja, preokvirja. "Odločite se usmeriti v boljše življenje - namesto v boljšo pisarno." (str. 104) Potrebo po preokvirjanju še dodatno utemeljuje v nadaljevanju. Potem svetuje poglobitev oziroma individualizacijo pogleda. Ugotovi, kaj je tisto, kar je zate pomembno, in na kar drugi morda sploh niso pozorni. Kaj imaš ti rad, kaj si ti želiš - in to je morda nekaj povsem tvojega, nekaj, kar niso pričakovanja drugih; kar je tvoja posebnost; po čemer se razlikuješ od povprečja, od množice. Ko se tako ozaveščaš o sebi, svojih potrebah, željah, svojih posebnih težnjah, postajaš pogumnejši, vedno bolj "pri sebi". "Drznite si biti nevarni. Drznite si biti resnicoljubni." (str. 92) Kaj pričakuješ od drugih? Česa ti ne dajejo? V čem te prikrajšujejo? Kaj ti preprečujejo? Ne izogibaj se konfliktu. Spregovori in se pogajaj za boljši položaj. "... kot odrasli se morate naučiti, kako biti v pravi meri drugačen od vseh drugih." (str. 93)
Vsakdanje življenje spreminjajte z malimi koraki, kot smo že omenili. Določite majhno, nepomembno stvar, ki vas moti, npr, nepospravljeno mizo. Pospravite jo. Nagradite se s kavo. Naslednji dan se lotite druge stvari, zastavite si naslednji cilj. "Želim, da so do konca dneva stvari v mojem življenju za malenkost boljše, kot so bile zjutraj." (str. 97) Zavedajte se, da si želite boljšega življenja in da boste to dosegli postopno z malimi koraki. "Zaveste se, da je napačno stremeti k boljšemu življenju, če je cena zanj poslabšanje življenja nekoga drugega." Postali boste vse bolj ustvarjalni. Postavite si višje cilje. Izboljšajte življenje družine. "Vidite mimo omejitev. ... Pojavijo se nove možnosti." (str. 107) Zastavili ste si cilj izboljšati življenje - vaše, bližnjih, morda skupnosti - kolikor zmorete.
Stop! Pozor! Nismo spotoma, navdušeni nad začetnimi uspehi, pozabili, kaj smo
sprva nameravali? Hoteli smo osmisliti svoje življenje, potem pa smo se
spremenili v dobrodelneže. Tu se Petersonu zgodi zamenjava, ki vodi v
hipostaziranje Dobrega. Stremimo k razločitvi od drugih, odkrivamo in
potrjujemo svojo drugačnost. Začenjamo se počutii vse bolj pri sebi. Boljše se
počutimo, življenje postaja boljše. Ne pomislimo več, da bi zavrgli življenje.
Verjamete v to, da je mogoče po tej poti nadaljevati. To je trenutno vaša vera.
Zaupate sebi in drugim, ki so vključeni v ta vaš proces. To Peterson v začetku
imenuje "izboljševanje življenja" in sledili smo mu. Videti je, kot
da stopnjujemo dobro. V resnici ne gre za stopnjevanje dobrega, ampak za
približevanje svoji naravi in smislu.
Do tu bi kot svetovalec ravnal podobno kot P. Tu pa se s Petersonom razhajava.
On pravi: "... vera je spoznanje, da je treba tragične nerazumnosti
življenja uravnotežiti z enako nerazumno predanostjo bistveni dobroti Biti. In
sočasno je volja, da si drznete svoj pogled usmeriti v nedosegljivo in
žrtvovati vse, tudi (najpomembnejše) svoje življenje." (str. 107)
"Posvetite se dnevu, vendar se trudite za najvišje dobro." (str. 110)
"Povežite se, v svoji duši, z Resnico in najvišjim Dobrim." (str.
109)
Bit je to, da sem. In da vse drugo je. Besedo "bit" pišem z malo
začetnico, čeprav je nedoumljiv čudež. Bit ni isto kot Bog. Bit sama po sebi,
ni ne dobro ne zlo. To, da sem, se mi lahko zdi dobro, lahko pa ne. Iz tega, da
sem, lahko naredim nekaj dobrega, lahko pa tudi ne. Lahko naredim veliko zlo.
Lahko sem hvaležen, da sem, lahko pa obžalujem, da sem, in preklinjam tiste, ki
so me spravili na svet. Bit je samo možnost dobrega ali zla. Naloga svetovalca
ljudem v eksistencialni stiski je, da človeka pripeljejo do uvida, da lahko
izbira in da se odloči. Pomaga mu pri odločanju. Če se odloči za pot
samouresničevanja in etično držo (ki ni od Boga, lahko pa klient veruje, da
je), mu pomaga, da na tej poti vztraja in napreduje. Vztrajati pri samolastnem
življenju in etični drži pomeni, da se moramo marsičemu odpovedati (toploti
črede, na primer) in v skrajnem primeru zastaviti svoje življenje za to, kar
smo in kakor smo. Nagrada za to je občutek, da smo "pri sebi", da
živimo polno, samolastno življenje.
Ne vem, kaj naj bi bila "bistvena dobrota Biti". Ne vem, kaj je
"najvišje Dobro", kaj je "Dobro" z veliko začetnico.
Zame ni Resnice, so samo resnice, moja, tvoja, njegova (ki lahko soglašajo in se zlijejo v splošnejšo resnico).
Vem pa, da tudi drugi ljudje stremijo k samouresničitvi; da so tudi drugi
sočutni in solidarni in da "dobra beseda dobro mesto najde" v
njihovih srcih; da so zmožni delati dobro in se upirati zlu - tudi kolektivno.
V resnici smo ujeti v paradoks. Da ne bi zavrgli življenja, ga posvojimo, si ga
prilagodimo, s tem pa tvegamo, da ga bomo morali žrtvovati. Konec je enak, pot
do njega pa je ali pot zveličanja ali pogubljenja.
O vzgoji: Svojim otrokom
ne dovolite narediti ničesar, zaradi česar bi jih imeli manj radi
Najprej sem pomislil: "To pravilo je zelo lepo formulirano. Nikoli
nisem o starševski vzgoji, starševanju, kot bi rekel dr. Jože Ramovš, pomislil
na ta način. Res, če se otrok ne vede po tvojih pričakovanjih, te spravlja v
slabo voljo, te jezi in če se to dogaja kar naprej, ga imaš vse manj rad."
A že naslednji trenutek sem se zavedel, da to pravilo upravičuje mojo
samovoljo; mojo pogojno ljubezen. Pravi v bistvu: "Če se ne boš obnašal
tako kot hočem, te ne bom imel rad." Pravijo, da je to razlika med očetovsko
in materinsko ljubeznijo. Mama ima otroka rada brezpogojno, oče pa pogojno.
Morda; in morda se v vzgojiteljskem paru vse izravna na pravo mero strogosti in
ljubeče tolažbe. A pogoji, ki jih postavlja oče, so vseeno lahko zelo
samovoljni, omejitve krute, in taka vzgoja kljub materinemu uravnoteževanju ne
more oblikovati sproščene osebnosti s trdnim značajem.
Vedno se mi je zdelo, da moram ravnati tako, da bo otrok razvil svoje potenciale in da bo postal značajen človek, da bo on srečen in konstruktiven - ne glede na moje občutke. V resnici je tako: ko gre otrok po svoje, nam sprva ni prav, razočarani smo v svojih pričakovanjih, v podobi, ki smo mu jo sami v sebi namenili. Potem pa se, ko vidimo, da otrok oživi, da prihaja k sebi, da cveti, ogrejemo in ga imamo vse rajši. Zadovoljni smo, da smo si upali popustiti vajeti v zaupanju v otrokove razvojne moči. Zadovoljni, da gre po svoje in nam ni podložen.
Toda ta zgodba se odvija kasneje v dobi odraščanja. Kako je pri malčku? Ni govora, da ga ne bi imeli radi. Saj ne moremo drugače, kot da nam, s tem, da je, razsvetljuje življenje. Ob tem, ko ga imamo radi in ker ga imamo radi, pa seveda zategujemo vajeti, in ga vodimo, da bi se znal utiriti v svoje dobro. Kaj čutimo, če se ne utiri v skladu s pričakovanji? Glede tega so poučne zgodbe staršev, ki so sodelovali pri zdravljenju svojih otrok, ki so zapadli v odvisnost od drog. Starši so bili gotovo prizadeti, ko so videli propadati svojega otroka in takega v tistem trenutku res niso mogli ljubkovati. Morda niso čutili ljubezni do njega. A s tem ko so se vključili v njegovo zdravljenje, so z dejanji dokazali, da jim je mar zanj, da so pripravljeni skrbeti zanj. Zame so taka dejanja znamenje ljubezni kljub razočaranju.
Sam bi Petersonovo pravilo preformuliral. "Če imate svoje otroke radi, jim ne dovolite narediti ničesar, česar ne odobravate." Ali drugače: "Rad te imam, a ne bom pustil, da tepeš druge." Ali še bolje: "Ne glede na svoja čustva, ne bom dovolil, da bi se moj otrok razvil v človeka, ki ne bo znal skrbeti sam zase in ki ne bo spoštoval drugih." Pravila, da ne smemo tepsti drugih, si nismo izmislili mi, ni naša osebna, samovoljna zapoved; je eno osnovnih pravil te kulture, ki velja tudi za nas odrasle. Argument bi še zaostril. Ljubezen je lepa reč, a roditelj mora svojo funkcijo opravljati ne glede na svoja čustva. Učitelj mora z vsemi otroki v razredu ravnati enako oziroma v skladu z otrokovo osebnostjo, ne glede na to, kaj čuti do otroka. Eni so mu bolj pri srcu kot drugi, to je človeško, a to ne sme vplivati na njegovo poučevanje in upravljanje razreda. Tako tudi starš: ne glede na to, kaj čutim, moram ravnati tako, da bom koristil otroku.
V tem poglavju Peterson obračunava s popustljivo in razpuščeno vzgojo, katere izid so nedisciplinirani, razbrzdani, samovoljni otroci, ki povzročajo nered, uničujejo stvari in terorizirajo druge ljudi - skratka vzgojno zanemarjeni otroci. Obračunava s prakso, da nekatere matere - celo v nasprotju s svojimi teorijami o enakopravnosti spolov - razvajajo sinove, do hčerk so pa bolj zahtevne. P. mimogrede okrca nazor, da je za razvajenost otrok kriva družba. "Zasebnih težav vsake posamezne osebe se ne da reševati z družbeno revolucijo..." (str 118) V tem mu dam prav. Prav dam tudi sociologu Wrightu Millsu, da moramo v zasebnih težavah videti družbene probleme. A to ne pomeni, da naj vsakdo za vsakršne osebne in zasebne težave krivi družbo in poziva na revolucijo. Brezposelnost je družbeno stanje, ki ga lahko doživimo kot krivično ali kot nekaj družbeno neizogibnega. Imamo pa brezposelne, ki iščejo in najdejo delo, in brezposelne, ki zapadejo v depresijo in začarani krog duševne bolezni, ali pa si prizadevajo za družbo, v kateri ne bo brezposelnih. Imeli smo družbo s skoraj polno (pogosto navidezno) zaposlenostjo. Družbena produktivnost je bila nizka, duševnih bolezni (tudi samomorov) pa nič manj. Samomorov je zdaj manj, kljub določenemu odstotku brezposelnih, družbena produktivnost pa je višja.
Takoj zatem P. enostransko nastopi proti liberalni ločitveni zakonodaji. Res je, da so otroci marsikdaj žrtve razveze staršev. Res pa je tudi, da so lahko žrtve nerazumnega ali prisilnega vztrajanja staršev v neznosni in tudi za otroke škodljivi zvezi. Liberalna ureditev razveze odpravlja ta drugi vir trpljenja otrok, pri prvem pa za otroka težko obremenitev zmanjša z uveljavljanjem sporazuma partnerjev o skrbi za otroke. Čim bolj običajna in manj s predsodki obremenjena bo razveza, tem več bo med partnerji pripravljenosti za razumno nadaljevanje odnosa v skrbi za otroke po razvezi in tem manj destruktivnih čustev. Zato je pojmovanje zakona kot zidu, ki nas varuje pred kaosom, zatiskanje oči pred realnostjo, vztrajanje na preživeli idealizaciji zakonske zveze. Dolgotrajna zakonska zveza lahko pomeni poglabljanje odnosa med dvema človekoma, kar naj bi bila logika krščanskega etosa, lahko pa je zgolj mučno vzporedno bivanje pod isto streho, ki najbolj škodi otrokom.
Osnovni Petersonov očitek v zvezi z vzgojo je namenjen sodobnemu oživljanju rousseaujevskega nazora, "da imajo otroci nepokvarjenega duha, ki ga pokvarita samo kultura in družba." Navaja argumente za nevzdržnost mita o "plemenitem divjaku"; po analogiji tudi o "nepokvarjenem otroku". Opozarja na divjaštvo med primati, med naravnimi ljudstvi (v tej zvezi je zanimiva knjiga antropologa Jareda Diamonda, Dovčerajšnji svet, v kateri opisuje vojne med "deviškimi" plemeni) in opozarja, da je tudi otrok po naravi neobrzdan in če ga prepustimo samemu sebi, se ne bo razvil v življenja sposobno človeško bitje. Spomnimo se primera indijskih volčjih deklic in drugih primerov zapuščenih otrok. Tu res ne bi smelo biti nobenega dvoma. "... pripisovati vsa nasilna nagnjenja ljudi patologijam družbenih struktur ni samo zmotno ... je dejansko škodljivo. Nujni proces socializacije prepreči veliko škode in prinese veliko dobrega. Otroke je treba oblikovati in formirati, sicer se ne morejo uspešno razvijati." (str. 121) Dokazovati to, se nam zdi že kar malo odveč. P. tudi lepo opiše, kako se otrok, ki ga nismo že v predšolski dobi ustrezno vzgojili, ker se bojimo soočenja z njim in izgube njegove ljubezni (kar je prazen strah), ne more vključiti v družbo vrstnikov, ki ga ne sprejmejo, ker je moteč. Družba vrstnikov pa je most, preko katerega se otrok loči od staršev in zaživi samostojno.
"Discipliniranje otroka je dejanje odgovornosti." Je pa naporno, zahteva energijo in čas. "Malčki so kot slepi ljudje, ki iščejo zid." Pokazati jim moramo, kje je zid, kje je meja. Tu se P. odkrito spopade s "politično korektnim razmišljanjem". Ta nazor se, po P., sprašuje, "zakaj bi moral biti otrok sploh subjekt samovoljnih diktatov starša?" Naj opozorim na napako v prevodu, na dobeseden prevod (kalk), ki pači smisel. V angl. "subject" pomeni "podložnik" - "N. is a subject of king H."; v pedagogiki torej "objekt vzgoje" v nasprotju z otrokom kot "subjektom vzgoje", tj. tistim, katerega potrebe narekujejo vzgojna prizadevanja staršev in vzgojiteljev. Ker gre za očitno napačen prevod, ga bom kar popravil. Z vidika politične korektnosti se torej sprašujejo, zakaj bi moral biti otrok objekt samovoljnih diktatov starša. Pravijo, da je zagovarjanje takega statusa otroka "adultizem", enakega obsojanja vreden nazor kot rasizem, seksizem ali starizem (ageism). To je res smešno otročji argument. Pravzaprav ne vem natanko, kaj hočejo: naj starši ne bi "diktirali" otroku? Naj ne bi "diktirali" samovoljno? Naj bi otrok ne poslušal staršev? Naj bi on "diktiral" staršem? Saj sploh ne gre za "diktiranje" ampak za vodenje, pri katerem odrasli upošteva otrokove potrebe in tudi njegov glas, ga pa vodi, mu postavlja nujne omejitve in je njegov zgled (auctoritas).
V psihologiji je že dolgo uveljavljeno razlikovanje treh vzgojnih slogov: razpuščenega (laissez-faire), avtoritarnega in avtoritativnega. Slednji naj bi vodil do vzgojno najbolj zaželenih izidov: samostojnega, odgovornega in značajnega odraslega, ki zna skrbeti zase in za svoje bližnje in ki se konstruktivno vključuje v družbo, kar vključuje konstruktivno kritiko in spreminjanje družbe na različnih ravneh. Čemu nasprotuje "politična korektnost"?
P. tej "korektnosti" ugovarja z naslednjimi argumenti: 1. "...za otroka je bolje, da ravna na način, ki privablja pristno naklonjenost in dobrohotnost." Biti poslušen staršem, je otroku v korist. 2. Otrok se mora naučiti, "da se podreja pričakovanjem civilne družbe," to je, da se vede tako, da bo uspel zunaj družine. 3. "Slabo socializirani otroci imajo grozno življenje."
Skratka, otroka je treba disciplinirati. P. predlaga, naj se pri tem ravnamo po dveh načelih: načelu minimalnih pravil in načelu minimalne sile. Prvo načelo pravi, naj postavimo samo res nujne omejitve, kot je prepoved poškodovanja drugega ali stvari; upoštevanje osnovne higiene in hišnega reda ipd. Po drugem pravilu pa naj bi ugotovili, kako se otrok odziva na naše posege in uporabili njemu primeren ukrep, da dosežemo primerno vedenje. Pri nekom bo zadostoval strog pogled ali besedica "ne", drugega pa bo treba prijeti za roko in ustaviti nameravani razbijaški gib.
Razprava po nekaj okolišanja pripelje do vprašanja telesne kazni. P. ji ne nasprotuje kategorično: "Za otroka, ki krši meje na spektakularno navdahnjen način, lahko udarec po zadnji plati pokaže potrebno resnost odgovornega odraslega." (str. 139) Kot psiholog bi se P. lahko seznanil s spoznanji stroke, ki nasprotuje telesnemu kaznovanju, ker nima dobrih dolgoročnih posledic. Lahko bi navedel te razloge in, če že, polemiziral z njimi. Gornji navedek razumem, kot da P. dopušča, da starš izjemoma ustavi otrokovo divjanje z udarcem. Sam pod telesnim kaznovanjem razumem sistematičen tepež za vsak prestopek, ko se vzgojitelju zdi, da je to potrebno. Razprave o tem vprašanju običajno ne upoštevajo družbenega konteksta vzgoje. Generacijo pred nami je bilo dokaj običajno, da so bili otroci tepeni, če so razjezili očeta. Ker je bilo nekaj običajnega, tako kaznovanje tudi ni imelo tako hudih posledic, ker ni bilo povezano s stigmatizacijo. Že v mojem času, ko nas niso več prav pogosto tepli, je bil otrok, ki se mu je to dogajalo pogosto, v očeh vrstnikov zaznamovan.
Moj oče me je enkrat samkrat naklestil. Sam nad svoja otroka nisem dvignil roke. Prav tako se moja otroka vzdržujeta tovrstnega ukrepanja v odnosu do svojih otrok. Ko smo v sedemdesetih letih v okviru projektov prostovoljnega dela z otroki in mladino delali s taborniki, skupaj hodili na izlete, skupaj taborili, ne vem, da bi kdaj koga ustavljali z udarcem. Spominjam se enega samega takega pripetljaja. Na zimovanju je skupina mladostnikov zvečer v skupnem prostoru razgrajala še po uri, določeni za spanje, ko bi moral v koči biti mir, da bi se otroci naspali. Naš vodja, psiholog, ki vsekakor ni bil zagovornik telesne kazni, je stopil do razgrajačev, med katerimi je bil tudi njegov sin. Prijel ga je, brcnil v rit in potisnil ven. Potem je bil mir. Rad bi v taki situaciji slišal argumente gorečih nasprotnikov telesne kazni, nagnjenih k temu, da bi ta pedagoški prekršek prijavili vsaj šolskemu inšpektoratu.
Mislim, da je Petersonovo razpravljanje v tem poglavju dovolj uravnoteženo in vredno branja, če odštejem tisto, kar sem mu očital zgoraj.
Na prvi pogled mi je bilo to pravilo kot psihologu sprejemljivo, s pripombo, da se urejanje doma in sveta dogaja lahko hkrati. Naši dnevi so deljeni na službo in dom; dopoldne urejaš svet, popoldne pa dom. Petersonova kritična ost je namenjena tistim ljudem, ki svojo neurejenost in neurejenost svojih družinskih in partnerskih odnosov prikrivajo z zagnanim političnim aktivizmom ali druge vrste dejavnostjo "za svet". Klinični psiholog ali psihoterapevt, ki dela s klienti, srečuje ljudi, ki so v očitnih življenjskih težavah zaradi čustvenih ali osebnostnih motenj. Pogosto tak človek krivi vse okoli sebe, od svojcev, prijateljev, sodelavcev, do vodstva delovne organizacije, župana, politike in - sistema. Anonimni, nedoločni "sistem" je kriv za njegove težave. Ali pa - kapitalizem; za nekatere pa je bil to socializem in so še zdaj ostanki socializma - udba, kontinuiteta. Le tega ne vidi, kako sam, s svojim ravnanjem, prispeva k svojim težavam. Eden osnovnih psiholoških obrambnih mehanizmov je projekcija, to je težnja, da drugim pripisujemo tiste lastnosti, ki jih sami pri sebi ne prenesemo. Če v nas vre, a se imamo za mirnega človeka, bomo povsod okoli videli same grožnje in agresivneže: zoprne birokrate, arogantne politike, sistem. ki nas ogroža itd. Tak človek se ima za žrtev drugih ali sistema, nad katerim je sam moralno vzvišen. Seveda misli, da bi se njegovo trpljenje zmanjšalo, če bi korenito spremenili sistem. Dokler se pa to ne zgodi, lahko mirno vzdržuje svojo vzvišenost in - motenost.
Študentkam sem takole ponazoril pojem "žrtve" - kogarkoli ali česar koli. Recimo, da greste v sončnem dnevu po širokem pločniku iz šole proti mestu. Nenadoma se za vami pripelje nekdo na skuterju ali skiroju in ko je z vami vštric, vam z rame potegne torbico. Ste žrtev "letečega" tatu. Ne da bi kakorkoli sami prispevali k temu, ste bili okradeni. Pa recimo, da ste ves dan študirali in da bi se malo sprostili, ste se zvečer dobili v mestu s prijatelji. Precej pozno ponoči se vračate domov na periferijo z mestnim avtobusom. Od avtobusne postaje do doma imate pet minut, a pot vodi skozi nerazsvetljen podhod. Na koncu podhoda skoči iz teme na vas neznanec, vas zgrabi in vas skuša spraviti za grm. Ste žrtev spolnega nasilneža. Brez svoje krivde? No, bilo je lahkomiselno, da ste se ob taki uri podali sami po tisti poti. Morda bi lahko prosili prijateljico za prevoz, ali najeli taksi. Še skrajnejši primer bi bil, če bi bili žrtev prometne nesreče, ki ste jo zakrivili sami, ker ste vozili pod vplivom alkohola. Žrtev ali storilka? Skratka, v težave se - zelo zadržano rečeno - zapletemo tudi zaradi svojega ravnanja in ne le, če sploh, zaradi ravnanja drugih ali sistema. Sistem lahko krivite za marsikaj: podhoda niso opremili s spodobno razsvetljavo; niso speljali avtobusne proge do vašega stanovanja; niso postavili policista ob podhod, saj vendar vejo, da tam lahko prežijo nepridipravi itd. Ne morejo zagotoviti varnosti davkoplačevalki, ker gledajo samo na svoj profit. Pa smo tam. Svojega deleža pri neprijetnem dogodku ne vidite; ne vidite, kako bi lahko sami sebi zagotovili varnost. Tako razmišljanje nas odvrne od tega, da bi najprej pospravili pod svojo streho.
K takim primerom se lepo podajajo Petersonovi izreki. "Ne preurejajte države, dokler niste uredili svojega življenja." "Spravite svojo hišo popolnoma v red, preden kritizirate svet." P. ne pravi, naj sploh ne preurejajmo države! Najprej naj uredimo svoje življenje. "... če sem sam kriv, je rešitev; če je kriv Bog, ni rešitve..." "Strukture resničnosti ne more spremeniti, svoje življenje pa bi morda lahko spremenila."
Težava je v tem, da lahko tako pospravljanje traja dolgo; da pravzaprav človek
pod svojo streho pravzaprav nikoli ni čisto pospravljen. Medtem ko leta in leta
hodim na psihoanalizo, in se vzdržujem kritike sistema, ter jo interpretiram
kot odpor do spreminjanja samega sebe, lahko moj župan mirno pospravlja javni
denar v svoj žep. Čeprav je v mnogih primerih pametno slediti pravilu o
prednostnem pospravljanju pod svojo streho, bi bilo njegovo preveč zvesto
upoštevanje prozorno ideološko odvračanje ljudi od kritike sistema.
P. sam navaja primere, ko je očitno, da je zatajila država, ne posamezniki, ki ne vidijo "bruna v svojem očesu, vidijo pa iver v očesu svojega bližnjega" in bi bila kritika sistema nujna, pa naj pride od kogar koli. Prvi primer je poplava v New Orleansu zaradi orkana Katrina. Do poplave je prišlo - tako P. - ker so oblasti zanemarile obnavljanje in utrjevanje nasipov ob jezeru Pontchartrain, čeprav bi bili po zakonu, sprejetem že leta 1965, to dolžne storiti. "Namerna slepota in korupcija sta potopili mesto" (str. 152). V tem primeru bi bili državljani dolžni kritizirati oblast in se lotiti "preurejanja države", tj. protestirati in se vključiti v politični proces ne v psihoterapijo, a tega P. ne zahteva tako izrecno kot pospravljanje pod svojo streho.
Drug primer so množični pomori. Prav neverjetne se zdijo številke, ki jih navaja P. V treh letih do junija 2016 je bilo v ZDA 1000 množičnih pomorov, tj. pomorov, v katerih so najmanj 4 žrtve (storilec ni vštet). V nobeni drugi državi na svetu se to ne dogaja tako pogosto kot v ZDA. So tudi države, kjer tega pojava sploh ni. Gre za evidentno družbeni in politični problem. Namesto, da bi se P. vprašal o družbenih vzrokih tega pojava, brska po psihi storilcev. To je po svoje razumljivo, saj je psiholog ne sociolog. To naj bi bili mladeniči, ki "verjamejo, da trpljenje, ki je naloženo življenju, upravičuje obsodbo in maščevanje". So, zaradi trpljenja, ki so ga preživeli, maščevalni, usmerjeni v uničevanje, usmerjeno v samega Boga, v samo Bit. So Kajni, se kot Kristus čutijo zapuščene od Boga, itd.
A odkod ta nihilizem? Zakaj je v ZDA vsako leto približno 300 pokolov, ki jih zagrešijo ti maščevalni uničevalci, na Danskem pa nobenega? Čemu je toliko mladih ljudi v ZDA uničevalnih? Če kdo pojasnjuje družbene pojave s psihologijo posameznikov, imenujemo to psihologizem, načelno neustrezen pojasnjevalni pristop. Zakaj? Ker je tako množično obstoječo psihično strukturo možno v dobri meri pojasniti z značilnostmi družbe, v kateri živijo ti posamezniki. In pozdraviti samo s spremembo značilnosti družbe, ne z individualno psihoterapijo. Tu bi se Petersonu morda zaletelo. Ko piše o Solženicinu, omenja "patološki sistem komunistične tiranije", sistem, ki je, spomnimo se, v svoji patologiji mobiliziral ogromno armado za boj proti Hitlerju in v tem boju dal največ žrtev za zmago zaveznikov; ki je zaostalo deželo razvil v eno od svetovnih velesil, ki z ZDA tekmuje v osvajanju vesolja; ki ga predvsem nižji sloji ruske družbe pogrešajo, ker so ga doživeli kot bolj pravičnega od sedanjega sistema. Bi bila Petersonu tuja misel, da so tudi ZDA "patološki sistem", ki proizvaja nihilistične morilce? Kot kanadski državljan bi si to misel lahko privoščil, a je ne zapiše.
Na koncu naj poudarim Petersonovo pomembno pozitivno misel. To je misel, ki jo podkrepi s primeri svojih klientov in Solženicina, da se tudi človek, ki je doživel veliko trpljenja, lahko preobrazi in dvigne, namesto, da bi postal maščevalen in uničevalen. To je tudi misel, da sicer obstaja težnja, da ljudje, ki so doživeli zlorabo, nato zlorabljajo druge, da pa to ni nujno in da ne gre za tog determinizem. To ilustrira z lepim dokazom: če bi vsak zlorabljeni potem kot starš zlorabljal svoje otroke in tako naprej skozi več generacij, bi število zlorabljenih rastlo eksponencialno in preseglo število prebivalcev na Zemlji. Torej se zloraba ne predaja nujno in dosledno iz roda v rod.
Delajte, kar je
smiselno (ne, kar je prikladno), (
1.
Delajte, kar je smiselno, ne, kar je prikladno. Po eni strani se mi zdi, da je ta poziv odveč, saj človek po naravi stremi k temu, da bi počel kaj smiselnega. Po drugi strani pa vem, da najbrž vsakdo zaide v stanje, ko ne vidi smisla. Začnimo s prikladnim. Kot mlad asistent na raziskovalnem inštitutu nisem dobro vedel, kaj hočem, h čemu stremim. Malo pred tem sem se bil ognil neki poklicni poti, za katero sem ocenil, da me ne vleče. Približno sem čutil, da me vleče socialna psihologija: raziskovanje ali poučevanje. A za to ni bilo neposrednih možnosti. Delal sem pač, kar so mi nadrejeni dali v delo. V splošnem nisem vedel, za kaj gre v življenju. Na inštitut je prišlo vabilo na simpozij o prostem času mladine v Šibeniku. O, bilo bi lepo iti malo na morje! In sem se prijavil in napisal referat. Seveda sem moral vložiti nekaj truda v to. Ukvarjanje s prostim časom se mi je zdela bolj lahkotna, postranska, ne posebno pomembna tema.
To pomeni, da sem se odločil po hedonističnem načelu (ki ga P. zavrača) in izbral prikladno pot (ki jo P. zavrača). Ko sem pisal referat, me je začela tema zanimati. Na simpoziju sem poslušal uveljavljene znanstvenike, umetnike, pedagoge (takrat je predaval sam Rudi Supek, doajen jugoslovanske sociologije in socialne psihologije). Govorili so o ustvarjalnosti, ki se mi je zdela pomembna tema in me je zanimala. Skratka, tematika me je pritegnila in nisem je več podcenjeval. Dejansko je kasneje lep kos moje poklicne kariere predstavljalo ukvarjanje s prostim časom mladine. Ob tem sem tudi začel spoznavati svoj slog dela in razmišljanja. Vedno me je zanašalo v filozofijo.
Kaj hočem povedati? Iz hedonistične odločitve za neko prikladno dejavnost se je razvilo zanimanje, ki je bilo smiselno zame in domišljam si, da tudi za družbo. Tega dvojega, prikladnosti in smiselnosti, ni mogoče ločiti, je pa dobro, da oba motiva ali načina delovanja razlikujemo in si sproti izstavljamo račun: kam me vleče?
Opozorilo, naj delamo, kar je smiselno, ni odveč. Sam sem v mlajših letih zašel v stanje, ko res nisem videl, čemu naj bi pravzaprav življenje služilo. Da je smisel življenja v prizadevanju za posmrtno življenje v nebesih, to vero sem izgubil z odraščanjem. Pri birmi so mi rekli, da sem zdaj Kristusov vojščak. To se mi je zdelo imenitno, a kmalu sem zdvomil nad tem, da je moje poslanstvo bojevito širjenje krščanske vere. Potem sem postal član Zveze socialistične mladine in rekli so mi, da je smisel življenja v prizadevanju za socializem in komunizem. Še pred koncem študija sem zgubil tudi to vero. In nekaj časa sem bil v limbu, v vicah, v praznini. Taval sem v ravnodušnosti in cinizmu. Potem sem počasi spoznaval, za kaj gre v življenju. Gre za to, da najdeš svojo lego. Skrivnostno? Ne veste, kaj mislim? Mislite, da sem človek, ki rad poležava. Prav. Nekaj suspenza, dramatične napetosti mora biti.
V letih po osamosvojitvi je prišel v Ljubljano predavat avtor logoterapije, psihoterapije smisla, znameniti psihiater in psihoterapevt Viktor Frankl. Do tedaj nisem prebral nobenega njegovega dela. Glede na dotedanjo mojo izkušnjo s prodajalci smisla, sem bil pozoren samo na eno stvar: ali mi bo prodajal obči Smisel, kot so mi ga doslej, ali pa bo stvar zastavil kako drugače. Ko je govoril o svoji izkušnji v taborišču, iz katerega se je rešil, ker je verjel v smisel, sem razbral, da ga je rešilo upanje, da bo še kdaj videl svoje bližnje. Rešilo ga je njegovo upanje - individualni smisel. S predavanja sem odšel potolažen in z upanjem.
To pomeni, da je Petersonov poziv upravičen. Jasno je treba reči: Ne bodite ravnodušni in cinični. Iščite svoj smisel. Prizadevajte si za nekaj, kar je smiselno. Dodam in poudarim: kar je smiselno za vas. Opozoril sem na temeljno razliko med individualnim smislom z malo začetnico in občim, vesoljnim Smislom. Kaj je smiselno Petersonu?
"Življenje je trpljenje." To je prvi stavek v tem poglavju. To proglaša P. za temeljno dejstvo, izhodišče slehernega razmišljanja o smislu. Moje življenje NI trpljenje - do zdaj, pa ga je že lep kos za mano. Že nekaj mojih vrstnikov "zasula je lopata". Živim tako kot vsi okrog mene, nisem posebej privilegiran. Vem, da marsikoga pestijo bolezni, pomanjkanje, medsebojni spori; za marsikoga življenje JE trpljenje. Vendar to ni univerzalno dejstvo. Seveda: če gledamo skozi očala Svetega pisma, je bilo "človeštvo izgnano iz raja in začelo je svoj truda poln umrljivi obstoj" (str. 157). Kaj pa, če nismo bili izgnani iz raja in je raj zgolj ideja življenja brez težav? Je pač slaba ideja, ob kateri je življenje videti kot solzna dolina. Od prazgodovinskih časov do danes se je kakovost življenja človeštva izboljšala, žal ne povsod in za vse, razlike so velike. In ne vemo, kakšna bo prihodnost. Morda je tudi res, da se vsakdo sreča z bolečino in morda tudi trpljenjem. Ni ves čas happy-happy.
Prekletstvo dela. Po P. , ki sledi Bibliji, je "nujnost dela eno od prekletstev, ki jih Bog naloži Adamu in njegovim potomcev kot posledico izvirnega greha." Po P. je delo "preložitev zadovoljstva", to je: namesto, da bi kar užival in potrošil, kar imam, raje preložim zadovoljstvo in najprej delam, da bi potem užival. Delo je žrtev ("Z odkritjem žrtvovanja oziroma dela...", str. 159) Logika dela: "žrtvuj zdaj, da pridobiš kasneje" (str 159). To velja za nekatere vrste dela; za ponavljajoče se, dolgočasno ali zelo naporno delo, v katerem delavec ne vidi drugega kot zgolj sredstvo golega preživetja. Morda je delo tako za naftarja ali rudarja v mrzli Alberti. Ta komaj čaka, da zapusti črpalko ali rudnik in se zapije v topli krčmi. Zame delo NI preložitev zadovoljstva, ampak vsebuje zadovoljstvo. Če je tole, da zdaj pišem, moje delo, ga opravljam z užitkom, čeprav ni lahko. Verjamem, da je tako tudi Petersonovo delo, ki je podobno mojemu. Z njim zasluži toliko, da ne bo mogel vsega zapraviti za svoje - odložene - brezdelne užitke. Devetdesetletni kirurg še vedno operira. Do kdaj bo "prelagal zadovoljstvo" po delu? Računalničar je opustil svoj poklic in se posvetil kovaštvu, simbolu težkega dela. Čemu? Ker najde v tem več smisla in užitka - zase. Že, že, bi kdo rekel, tako je zdaj, ampak včasih je bilo delo res prekletstvo. Paleolitski lovec je lovil za preživetje, a če ne bi bil lov tudi užitek, se ne bi ohranil do danes kot zabavna prostočasna dejavnost. Navsezadnje sam P. pravi, naj delamo, kar je smiselno, torej delu ne odreka smisla in zaide v protislovje sam s seboj (no, morda samo s Svetim pismom). Morda prevod ni natančen in bi se moral glasiti "počnite", kar je smiselno, saj je, po P., smisel dela samo pokora za greh Adama in Eve. Tedaj se morda definicija dela obrne: delo je tisto, kar je mučno; kar nam je v veselje, ni delo ampak (pač neka) dejavnost.
Okrog mene so ljudje, ki so si, tako kot jaz, izbrali svoj poklic po svoji volji. Svoje delo opravljajo v glavnem radi; njihovo delo vsebuje zadovoljstvo. Seveda pa je delo včasih tudi naporno, obremenjujoče. V počitnicah si otroci zaželijo šole, mnogi odrasli pa službe, v kolikor niso nesli dela s seboj na počitnice. Delo, služba, je danes mnogim priložnost, da pridejo v stik z drugimi ljudmi, da sodelujejo v nečem, kar presega njihov osebni in zasebni krog in zasebne preokupacije in razširja njihovo obzorje.
Nastajanje morale v odlaganju užitka. Freuda je zanimala ontogeneza: otrok razvojno napreduje, ko načelo ugodja, trenutne zadovoljitve, podredi realitetnemu načelu odlaganja zadovoljitve. Petersona zanima filogeneza: kako se je v človeški vrsti z odlaganjem zadovoljitve (žrtvijo) razvila morala. Z odlaganjem zadovoljitve in zagotavljanjem zadovoljitve v prihodnosti pride do družbene pogodbe, se razvijejo družba in družbene institucije. Banka je skladišče, kamor nalagamo zaslužek za prihodnost. Prijatelji so ljudje, s katerimi delimo, kar smo zaslužili, da bi v prihodnosti oni delili z nami svoj pridelek. "... imeti prijatelje je oblika trgovanja" (str 159). Zapomni si, Jože, da boš vedel, čemu si moj prijatelj. Moralne lastnosti "poštenost, zanesljivost in velikodušnost" (str. 162) so jamstvo, da moj, za prihodnost naloženi in prijateljem z računom podarjeni, pridelek ne bo šel v nič. "Uspešni med nami odložijo zadovoljitev. Uspešni med nami se pogajajo s prihodnostjo. ... Uspešni žrtvujejo" (str. 163). Hudoben bom: Uspešni med nami žrtvujejo druge za svoj užitek.
Kaj se zgodi, "kadar se stvari ne odvijajo dobro" (str. 163)? Takrat Bog zahteva večjo žrtev. Od Abrahama zahteva žrtvovanje Izaka. V Petersonovi interpretaciji: "Včasih, ko stvari ne gredo dobro, ni vzrok za to svet. Vzrok je tisto, kar takrat subjektivno in objektivno najbolj cenimo (str. 163). Kaj je to: to so naše vrednote, naše predpostavke. "Če zatorej svet, ki ga vidite, ni svet, ki ga želite, je čas, da preverite svoje vrednote" (str. 163). To je z drugimi besedami rečeno: se prilagodite nesprejemljivemu svetu; odpovejte se misli, da je mogoče v svetu kaj spremeniti. In smo spet pri pospravljanju pod svojo steho, ko se nam svet zdi neurejen.
Zdaj P. svojo zahtevo opre na najbolj dramatično zgodbo Svetega pisma (poleg Kristusove), na zahtevo Boga, naj Abraham žrtvuje svojega ljubljenega sina Izaka. Kaj je vodilo do te božje zahteve? Nič. Je bil morda Abraham nezadovoljen s svetom (božjim stvarstvom), pa je Bog pomislil: Čakaj, čakaj, ti bom že pokazal, kaj se pravi kritizirati moje stvarstvo? Nič takega. Abraham je v času od Izakovega rojstva bogaboječe in po navodilih Boga urejal zadeve. Poleg Izaka, ki mu ga je rodila žena Sara, je imel Abraham otroka z deklo. Sara ni hotela, da bi deklin sin dedoval enako kot njen sin in je velela Abrahamu, naj deklo s sinom nažene. Abrahamu to ni bilo pogodu. Bog pa se je postavil na stran žene Sare in rekel: "Naj ti ne bo žal ne dečka ne dekle! Poslušaj Saro, karkoli ti poreče! (Ta božji ukaz še zdaj tudi meni odmeva v glavi in je po mojem zelo feminističen: mož bodi ženi pokoren.) Kajti po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. A tudi iz deklinega sina bom naredil narod, kajti tvoj potomec je" (Gen. 21, 12-13). V naslednjem opisanem dogodku je Abraham urejal zadeve z vodnjakom, ki so si ga prilastili hlapci kralja Abimeleha. Abraham je namreč tedaj kot tujec prebival v deželi Filistejcev. Kralju je dal sedem jagnjic in sklenila sta sporazum, v katerem je kralj potrdil, da je Abraham izkopal vodnjak. "In Abraham je prebival veliko dni kot tujec v filistejski deželi" (Gen. 21, 34). Skratka, ni razvidno, da bi se Abraham karkoli pregrešil.
To, česar se je Bog domislil v naslednji zabeleženi zgodbi, je v nasprotju z njegovim lastnim načrtom, po katerem je Izaku namenil potomstvo. Ampak Bog je Bog, vseh muh poln. V naslednji zgodbi veli Abrahamu, naj mu žrtvuje Izaka. Abraham je debelo pogledal, morda pomislil, da je Bog sam namenil potomstvo Izaku, a se poslušno uklonil Bogu. Po srečnem razpletu, v katerem Abraham daruje le ovna in ne sina, Bog obljubi Abrahamu, da bo silno namnožil njegovo potomstvo. Okej. Z največjo akribijo ne morem ugotoviti, da Abrahamu svet ne bi bil pogodu in da naj bi mu Bog zato velel, naj se odpove najdražjemu sinu, ki da simbolizira najdražje vrednote. Petersonovi eksegezi ne morem reči drugače, kot da je hudo samovoljna.
Da pesni dokaj poljubno, se pokaže tudi v naslednji trditvi, ki naj bi potrjevala misel, da je treba žrtvovati najdražje, če si hočemo zagotoviti "blagostanje v prihodnje": "Žrtev matere, ki daruje svojega otroka svetu, je ganljivo prikazana v Michelangelovi veličastni skulpturi Pieta..." (str. 164). Kristusa je svetu daroval Bog Oče, ne mati. Konkretneje: "darovali" so ga sonarodnjaki, Judje, v spregi z rimskim birokratom Pilatom (brigo moja pređi na drugoga). Mati Marija je objokovala njegovo smrt. Z žrtvovanjem sina nima nobene zveze. Kakšno blagostanje v prihodnje naj bi si pridobila s svojo domnevno žrtvijo? Okamenitev na oltarjih sveta?
Kaj pomeni Abrahamova žrtev? Da je za utrditev vere in pokornosti Bogu včasih potrebno žrtvovati kaj zelo vrednega. Kakšne vere? Kakšnemu Bogu? Recimo preprosto: zato, da ohraniš čisto vest; da lahko še naprej veruješ v dobro v sebi in drugih; da ne prizadeneš drugega, je včasih potrebno žrtvovati kaj zelo vrednega. Izkaže se, da Bog pravzaprav ne zahteva žrtve dobesedno; zahteva zgolj načelno soglasje; da imaš vest in vero. Vztrajanje pri žrtvi ni kategorično. Ni krvavo dosledno. Poslušaj svojo vest, a bodi milosten do samega sebe.
2.
V prvem delu obravnave sedmega poglavja njegove knjige 12 pravil za
življenje sem bil kritičen do P., ker sem opozoril na neumestno
ločevanje oportunega in smiselnega, saj lahko prvo vodi do drugega; na
ločevanje dela in zadovoljstva, saj je možno delo, ki nas zadovoljuje. P. rad
zaide v dihotomije, ločevanje zadev, ki niso ločljive, in v poudarjanje skrajnosti, ko so vmesni sivi toni bolj realni. V drugem delu pa,
nasprotno, opozarjam, da P. poglobljeno razume vprašanja, ki jih obravnava in
se je z njim mogoče samo strinjati.
Spopad z zlom. P. nadaljuje eksegezo Biblije, Nove zaveze. Satan skuša Kristusa. P. primerja Kajnov odziv na skušnjavo zla in Kristusov odziv. "Kajn se obrne k Zlu, da bi dobil, kar mu je Dobro odreklo, in to naredi prostovoljno, zavestno in z vnaprej premišljeno zlobnostjo" (str. 171). Kajn iz razočaranja nad Bogom in nesprejetosti od Boga zagreši umor brata. To dvoje, razočaranje nad očetom (avtoriteto, družbo) in nesprejetost od očeta (avtoritete, družbe) sta še vedno pomembna motiva zlih dejanj, prestopništva in kriminala. Kristus je po 40 dneh postenja v puščavi v "noči duha", v stanju, ko bi zlahka popustil skušnjavi Zla, ostal trden. Noče služiti Satanu, to je, Zlu. Ne popusti ne pred obljubo materialnega blagostanja, ne pred obljubo narcisistične promocije, ne pred obljubo oblasti nad svetom. Peterson torej vidi v teh zgodbah nadvse aktualno razlikovanje življenjskih drž, konkretno, motivov zla. Prvi motiv je razočaranje nad "očetom" (avtoriteto, oblastjo, družbo), nesprejetost od "očeta". Drugi motiv je težnja po materialnem blagostanju ali bogastvu. Tretji motiv je težnja po oblasti nad drugimi. Četrti motiv je težnja po slavi in časti oziroma po veličanju samega sebe.
Petersonova interpretacija zgodb Svetega pisma mi je všeč iz dveh razlogov: prvič, ker je vsebinsko zanimiva in pomembna, relevantna. Svetopisemske zgodbe interpretira kot metaforične opise življenjskih situacij, ki ponazarjajo temeljne moralne in etične dileme človeškega življenja. Drugič, P. je laik, ni ne teolog ne klerik; niti ni v tradicionalnem pomenu besede veren ali celo pobožnjaški.
Običajen odnos ateista do Svetega pisma je odnos s stališča pozitivistične znanosti. To je: Biblijo pojmujejo kot kvazi-zgodovino in jo kritizirajo z vidika zgodovine ali kake druge znanosti. Seveda je povsem legitimno iskati materialne ostanke Noetove barke, ali raziskovati geološke dokaze za "vesoljni potop". Ker zgodovinarji običajno najdejo v realnih zgodovinskih dogajanjih le oddaljene vzporednice bliblijskih dogodkov, zavrnejo Biblijo kot nepravo zgodovino, in ji s tem odrekajo kakršno koli vrednost mimo domišljijskega verskega spisa za lahkoverne. Spet drugi iščejo v Bibliji logične nedoslednosti. Tudi sam sem bil spredaj ugotovil, da je bil Bog v protislovju sam s sabo, ko je najprej napovedal, da bo imel Izak potomce, nato pa ga je velel Abrahamu žrtvovati, s čimer bi preprečil, da bi imel potomce. Vsa ta ukvarjanja z Biblijo so legitimna, a bi zanje veljala zgodbica iz Malega princa: ko so geografu rekli, naj opiše vulkan, je rekel, da je vulkan gora. To je res, ni pa bistveno za vulkan, ki bruha lavo. Poleg tega poznamo tudi vulkane, ki niso gore. Tako se tudi vsa omenjena znanstvena raziskovanja izognejo bistveni naravi Biblije. Biblija je zakladnica zgodb, ki na metaforičen način povzemajo tisočletne izkušnje modrih ljudi s človeškim življenjem, opisujejo razvoj verovanja, postavljajo zapovedi in prepovedi, ki naj usmerjajo življenje slehernika. Biblijo velja tolmačiti, jo razlagati, interpretirati, prevajati njene metafore v naš sedanji vsakdanji jezik. Peterson počne to kot laik, ki ga ne obvezuje cerkvena dogmatika, in je zato poseben in dragocen. Morda s teološkega vidika njegova eksegeza ni prav zgledna, a za nas je pomembno že to, da ob teh zgodbah asociira in iz njih izpeljuje sklepe za sedanje vsakdanje življenje v povezavi s svojimi osebnimi, avtentičnimi izkušnjami.
Petersonovo duhovno zorenje. P. pripoveduje, da je kot Descates (s katerim
se sicer kot oseba noče primerjati), zašel v dvom glede svojih prepričanj:
plitvega razumevanja krščanstva, nagnjenosti k socializmu; dvom v razsodnost
akterjev hladne vojne. Izhod iz tega dvoma, te "noči duha", skalo, na
katero je oprl svojo hišo, je našel, ko je ob primeru Auschwitza "z
gotovostjo spoznal, da so nekatera dejanja napačna". Pravi, da
"ne more dvomiti o resničnosti trpljenja" in da je ta gotovost
postala "vogelni kamen" njegovega prepričanja (str. 188).
V tem opisu vidim vzporednico svojemu doživljanju. Tudi sam sem bil najprej zdvomil nad krščanstvom, kot so mi ga predstavili v otroštvu; nato nad komunizmom, kot sem ga doživel kot zanj navdušen mladenič in mlad moški. Tudi jaz sem se znašel v duhovni krizi, v "noči duha", in nekaj časa taval v ravnodušnosti, oportunizmu, hedonizmu, nedaleč od nihilizma. Trdno oporo sem našel v spoznanju, da je določilo življenja nepreklicna in dokončna smrt. Samo zato, ker moram umreti, je vredno živeti; je vredno čas, ki mi je dan, izkoristiti tako, da bom imel občutek, da sem res živ. Živeti polno, v skladu s svojo naravo.
Boga pojmuje P. zelo podobno kot razmišljujoč in čuteč ateist. Njegova izjava, da ateistu ne verjame, da je ateist, pomeni, da - po njegovem - ni mogoče biti ateist. Ali drugače, da ima vsakdo, tudi tisti, ki pravi, da ne verjame v Boga, v sebi neko instanco, ki ima značaj Absoluta. Z mojimi besedami, besedami ateista: ne verjamem v Boga, verjamem pa v "božje" v sebi, to je, ne v osebo, ampak v absolutno etično mejo in absolutni ontološki temelj.
Tako Petersonovo pojmovanje Boga je seveda daleč od cerkveno-krščanskega pojmovanja Boga kot osebe, ki nekje je; kot najvišjega bivajočega - o čemer sem že kritično pisal. Peterson piše: "Kar je na vrhu posameznikove moralne hierarhije, v vseh pogledih največ vredno za to osebo, to je njen bog..." (str. 189). Ni mogoče dovolj poudariti razlike med pojmovanjem Boga kot Stvarnika vesolja in boga (tu ga P. piše z malo začetnico) kot instance v osebi; kot najvišje vrednote za to osebo. To pomeni, da ima vsakdo svojega svojskega boga. To je povsem različno od pojma Boga kot osebe zunaj nas, ki upravlja svet. Lahko bi Petersonu zaželel dobrodošlico v klubu ateistov in mu vrnil njegovo odločno zanikanje možnosti ateizma z mojim zanikanjem možnosti teizma. Ne, kolega P., niste teist, ste pravzaprav ateist. Mislite, da verujete v Boga, toda to, v kar verujete, ni Bog kot oseba, ampak osebno moralno načelo, človekova vest, osebni "bog". Seveda je ob tako zmuzljivi kategoriji, kot je Bog/bog, ki je načelno neopredeljiva, presegajoča človeške sposobnosti razumevanja, nemogoče to bitje/osebo/pojav kakor koli definirati, saj je neskončna na vse strani. Tako kot jo opredeli P., je kategorija posameznikovega doživljanja, instanca v osebnosti, lastnost osebe.
Kaj je torej ontološki temelj in etična meja? Za P. je to trpljenje. Tudi sam ne oporekam univerzalnosti trpljenja, a storil bi korak dalje v iskanju temelja. To je smrt kot nepreklicno, univerzalno in trajno dejstvo, zaradi katerega moram življenje vzeti resno in odgovorno; in uničenje drugega, umor, kot skrajno zavržno dejanje. Da moram zaradi nepreklicnosti smrti vzeti življenje resno, pravzaprav ni samoumevno. Možno je, in dejansko se to tudi dogaja, da prav zato, ker je življenje le trenutek v temini vesolja, ga ne jemljemo resno: gremo po poti hedonizma, ravnodušnosti vetrnjaštva, ali nihilizma, vključno z nihilističnim uničevanjem (anihiliranjem) drugih ali sebe - v pričakovanju kataklizme. Kaj je torej tisto, kar me opominja, naj vzamem življenje resno? Od kod se oglasi glas: ne zapravi svojega življenja? Moj provizorični odgovor je: iz izkušnje razlike med polnostjo in praznino življenja. Zapraviti življenje v moji izkušnji pomeni živeti prazno življenje; življenje, ki te ne izpolnjuje; ki je mrtvo. Biti mrtev, preden umreš. To ni nesrečno življenje. To je - ne najdem boljše besede - prazno življenje. Polno življenje je življenje, v katerem se večinoma zavedaš, da se v tebi in okrog tebe nekaj dogaja; da v tem prizadeto sodeluješ; zavedaš se, da si živ, da v tebi "polje življenje". Vsakdo doživlja obdobja praznine v življenju. A že če se trudi, da bi bilo drugače, že če hrepeni po polnejšem življenju, se njegovo življenje "napolnjuje", ni popolnoma prazno. Tudi nesrečno življenje je polno življenje; ni prazno. Lep sodobni zgled tega je pripoved Bronje Žakelj, Belo se pere na devetdeset. Pisateljica tega dela ne bi mogla napisati, če ne bi vsega, kar opisuje, svojega boja z rakom, živela, polno živela in doživljala. Polno življenje tudi ni popolno ali idealno življenje, Življenje z veliko začetnico, ki ga obljubljajo utopije; življenje, ki ne pozna smrti (večno življenje v nebesih); ki ne pozna trpljenja; ki je ena sama sreča in zadovoljstvo ("vsakemu po njegovih potrebah"). Za Življenje z veliko začetnico je bilo uničenih na milijone navadnih življenj.
Kaj je nihilizem? Najprej: kaj ni nihilizem? Pogosto enačijo nihilizem in "brezvernost" ali celo "brezbožnost". Človek, ki ni veren, je nihilist. A kaj pomeni biti veren? Običajno imajo za vernega človeka, ki pripada kaki veroizpovedi; ki veruje v obstoj Boga; ki je religiozno veren. Ljudje, ki niso religiozno verni, naj bi torej bili nihilisti? Daleč od tega. Med ljudmi, ki niso religiozno verni, so družbeno zelo produktivni ljudje, zdravniki, učitelji, umetniki; ljudje, ki ustvarjajo, ne uničujejo; ljudje, ki živijo polno. Njim nikakor ne moremo očitati nihilizma. V širšem smislu je veren v načelu vsak človek. Vsak človek zaupa v soljudi, v prihodnost. Verjame, da ne bo še kar takoj umrl; da se bodo otroci razvili v oblikovane odrasle; da se bo življenje na Zemlji nadaljevalo itd. Vsakdo (načeloma) ima tako temeljno zaupanje v življenje. To zaupanje je naravno in se razvije pri otroku v materinem krilu iz varne navezanosti. Človek, ki take vere nima, je duševno poškodovan človek, psihopat.
Potem pravijo, da je nihilizem odsotnost vrednot. Nihilist je človek, ki nima
življenjskih vrednot. Kaj naj bi bile te vrednote, katerih odsotnost pomeni
nihilizem? Vsem nam so vrednote zdravje; svoboda; blagostanje. Vrednota nam je
zanimivo delo, ki nas izpolnjuje. Mnogi imajo radi denar, bogastvo; premoženje
itd. Ne mislite na te vrednote? Ne, nihilist nima duhovnih vrednot, pravijo.
Duhovne vrednote so kulturne vrednote: bogatenje duše z dobro literaturo,
filmom, gledališčem; občudovanje umetnosti. Je človek, ki nima teh veselj,
nihilist? Najbrž ne, saj bi bili potem nihilisti mnogi preprosti ljudje, ki
niso doma v knjižnicah, gledališčih in umetniških galerijah. In smo pri tistih
posebnih vrednotah, ki jih imajo v mislih tisti, ki očitajo nihilizem.
Nihilisti so, ki ne hodijo v cerkev, ne verujejo v Boga. Pa smo se zavrteli v
krogu in polovici populacije pripisali nihilizem.
Peterson ne deli teh mnenj. Nihilizem je zanj odsotnost osebnega,
individualnega, smisla življenja. Nihilist je človek, ki ne vidi smisla svojega
življenja, niti, morda, smisla življenja drugih. Moramo biti pozorni in se
nekoliko oddaljiti od Petersona, ki o tem ne razpravlja. Mnogi na primer
menijo, da v kozmičnem pomenu življenje ljudi na Zemlji nima smisla. Človeško
življenje, kot tudi življenje sploh, nima v vesolju nobenega smisla. Kdor je
kdaj pogledal, kako velika je Zemlja, temu se je moralo
zavrteti od nesmiselne majhnosti planeta, na katerem živimo. Tudi obstoj Zemlje
nima nobenega smisla. Če veruješ v Boga, potem seveda se vse zdi smiselno - to
so bergle do naslednje ekstinkcije. Vendar me kot ateista ta kozmični nesmisel
mojega obstoja - ne moti. Vesel sem, da sem živ. Sem nihilist? Nikakor.
Nihilist bi bil, če ne bi bil vesel, da sem živ, in če si ne bi prizadeval
preživeti in živeti polno in smiselno. Ko se sprašujemo o smislu življenja, se
torej ne sprašujem po smiselnosti ali namenu življenja na Zemlji, ampak po
osebnem, individualnem smislu človekovega življenja. To je paradoks. Kljub
temu, da mislim, da življenje na Zemlji ničemur ne služi, in je v tem pomenu
nesmiselno, iščem smisel svojega življenja. Morda še večji paradoks je, da ta
smisel najdem. Čeprav je življenje - kogar koli ali česar koli - na Zemlji
nesmiselno, je moje življenje smiselno. In tako tudi življenje drugih - iz nas
samih.
Nihilizem se - po mojem pojmovanju - izraža na več načinov. Lahko bi razlikovali več vrst ali stopenj nihilizma. Najblažja stopnja je moralno-etični relativizem, nepriznavanje trdne, absolutne, etične meje; raztezanje izjem od te etične norme in širjenje opravičil za umor ali smrtno kazen. Razorožene vojne ujetnike smo pomorili, a to so storili tudi v drugih državah. Vojna je vojna - in podobno. Na tej stopnji človek sicer prevzema odgovornost za svoje življenje in ga ima za vrednoto. Naslednja stopnja je ravnodušnost do življenja in nepripravljenost prevzeti odgovornost za svoje življenje; nepripravljenost prizadevati si za polnost življenja in za spoštovanje etičnih norm, če te zahtevajo žrtvovanje osebnih ugodnosti. Skrajna stopnja je aktivni uničevalni nihilizem, povzročanje trpljenja in uničevanje življenja. Filozofija, da cilj posvečuje sredstva, je nihilistična, naj se zavzema za še tako svetle cilje. Naj spomnim, da si je Hitler prizadeval za "tisočletni mir", seveda po svoji meri; za dosego tega svetlega smotra je uporabil vsa sredstva uničevanja.
Naj ponovim: Ontološki temelj mojega življenja je smrt; etična meja je življenje in dobro drugega.
3.
Zadržujem se pri tem poglavju preko vseh meja a v njem obravnava P. zelo pomembne teme.
O Kristusu. Ateistu, ki je vesel, da nima nič opraviti s cerkvijo, ali pa je do nje, upravičeno ali ne, neprijazno nastrojen, je ta tema, hkrati z drugimi podobnimi, tuja. Žal. Ne morem se tu ukvarjati z vprašanjem, kako doseči, da bi ljudje prisluhnili. Lahko se samo trudim in ves čas poudarjam, da to počnem kot ateist, to je, brezbožec, to je človek, ki ne veruje v Boga Stvarnika kot Osebo. To, da se imam za brezbožnega, ne pomeni, da me duhovnost ne zanima in da ne vidim prelomnosti Kristusovega nauka in življenja. V čem je ta prelomnost, sem po P. povzel v prejšnjem poglavju. Tu naj poudarim drugo Petersonovo misel, To je misel, da je Kristus lahko vsakdo od nas; da lahko vsakdo sprejme bistvo Kristusovega nazora o življenju; da lahko vsakdo živi življenje po Kristusovem zgledu. "... Kristus /je/ vedno tisti, ki se je pripravljen spopasti z zlom - zavestno, docela in prostovoljno - v obliki, ki sočasno biva v njem in v svetu" (str. 172). Ta pripravljenost pomeni tudi pripravljenost na žrtev; v skrajnem primeru na žrtvovanje svojega življenja. Nekje sem zapisal, da je živeti etično lahko smrtno nevarno.
A pozor! Na tem mestu je možen usoden nesporazum. Živeti kot Kristus
ne pomeni prevzeti vlogo "borca proti zlu". Kristus je živel svoje
življenje, doživljal njegove prijetnosti in neprijetnosti kot človek svojega
časa in prostora. Zavedal se je pomena hrane in pijače (pomnožil je hlebce
kruha in košare rib in iz vode naredil vino, vse skupaj sicer s propagandnim
namenom) in udobja, velnesa (maziljenje nog po utrudljivi hoji). Ljubezen, kakršno koli že, je
razglašal za poglavitno vrednoto. Opravljal je svoja dobra dela kot svetovalec,
tolažnik in zdravilec, pomagal je ljudem in jih učil, kako živeti. Vodil
je ljudi v nebeško, to je, duhovno kraljestvo. To je bil njegov poklic, njegov
"metier". To je rad počel. Za to je imel nagnjenje, v njem je bil sveti Duh. V tem se je
našel. Zaradi spleta okoliščin pa se je znašel v položaju, ko je naletel na
nasprotovanje tistih, ki jih je, pretežno indirektno, z razširjanjem svojega
nauka in življenjskega sloga, a tudi aktivno, z nastopomo v templju, kritiziral, in ki so zato zahtevali njegovo smrt.
Samega sebe ni mogel izneveriti in končal je na križu. Tako so končali tudi
drugi pred njim in za njim, ki niso mogli izneveriti samega sebe in svojih
nazorov v krutih časih, v kolikor so sploh bili ozaveščene žrtve.
Kristus se svoje dejavnosti ni loteval kot projekta: naredil bom revolucijo; reformiral bom cerkev; boril se bom proti zlu, kjer koli bom nanj naletel, ali še huje, kjer koli ga bom, iščoč ga, našel. Ne. Kristus je živel svoje življenje in ker je čutil, da je uvidel, kaj je skrivnost življenja (da je v njem sveti Duh), je druge učil, kako živeti (tako kot Peterson po njem). To je bila njegova poklicanost. (Slišim tečnega teista, ki sugestivno sprašuje: Kdo ga je poklical - kot da se tak klic ne more roditi v človeku sam od sebe). Morda P. premalo poudari to usodno razliko. Morda v pretirani meri ustvari vtis, da je smisel življenja boj proti Zlu. Univerzalni Smisel življenja. Ne. Smisel življenja je živeti v skladu s svojo naravo upoštevajoč druge. Ob tem se zavedaj, da je zlo zunaj tebe in v tebi. Če naletiš nanj v sebi ali zunaj sebe, mu ne popusti; upiraj se, išči načine, kako ga omejiti, mu nasprotovati. Živi mirno v skladu s samim seboj, dokler lahko živiš mirno. Če ne, če naletiš na zlo, se mu upri. Če imaš žilico opozarjati na zlo, opozarjaj, a nadaljuj svoje življenje. Tvoje življenje ni "reagiranje na zlo", "upirati se zlu". Nisi odvisnik od zla. Spominjam se prizora iz filma, ene od jugoslovanskih partizanskih epopej, Sutjeske ali Neretve, ko nemški oficir pregleduje skupino zajetih domačinov in partizanov in se cinično dela prijaznega, čeprav je jasno, kakšno usodo jim je namenil. Star kmet mu, ko pride krvnik do njega in ga ogovori, hladnokrvno zabrusi: "Radi ti svoj posao." To za nas pomeni: bodi miren, ne paktiraj z zlom, četudi za ceno življenja.
Krščanska revolucija. Predpostavljamo, da je krščanstvo bilo neke vrste revolucija, korenita sprememba - česa? V čem je bila "krščanska revolucija"; kakšna je njena narava? Zdi se, da imamo opraviti z dvema nasprotujočima si nazoroma o tem. Po prvem pojmovanju je šlo Kristusu za realno spremembo družbenih odnosov, družbene ureditve, za neke vrste "socialistično" revolucijo. (Celo trenutni predsednik slovenske vlade je izjavil, da je bil Kristus prvi socialist.) To bi v takratnem času pomenilo osamosvojitev Judov izpod rimske nadvlade (Jan Makarovič je v svoji knjigi Zgodbe svetega pisma celo primerjal Slovence in Jude v težnji po osamosvojitvi od nadvlade) in odpravo razrednih razlik znotraj judovske - in širše človeške - družbe. Po drugem skrajnem pojmovanju je šlo za duhovno revolucijo, ki naj ne bi posegala v realne družbene odnose ("dajte Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega"). Resnica bo, kot običajno, sredi med tema nazoroma. Kristus ni bil organizator oboroženega osamosvojitvenega upora, še manj revolucije, ki bi vzpostavila "brezrazredno" družbo. Njegov duhovni, etični nauk, čeprav ni napeljeval k oboroženemu uporu, vseeno ne bi mogel biti brez posledic za posvetno življenje in realne družbene odnose. P. opiše bistvo Kristusove duhovne revolucije. "... krščanstvo je doseglo skoraj nemogoče. Krščanski nauk je povzdignil posameznikovo dušo, povzdignil sužnja in gospodarja ... na isto metafizično osnovo in jih naredil enakopravne pred Bogom in pred zakonom" (str. 177). "Krščanstvo se je izrecno postavilo na stališče, da ima celo najnižja oseba pravice, pristne pravice ... da lastništvo nad človekom lastnika sužnjev ... degradira celo bolj kot sužnja. ... "Krščanska družba /je/ vztrajala, da so ženske enako vredne kot moški ..." (str. 178). Itd. Ta koncept "se je vzpostavil kot temeljno načelo zahodnega prava in družbe. Tega ni bilo prej nikjer na svetu in marsikje po svetu še zdaj ni tako" (str. 77).
Že v naslednjem stavku pa gre P. v svojem navdušenju predaleč: "V resnici je pravi čudež, da so se hierarhične, na suženjstvu osnovane družbe naših prednikov preuredile pod vplivom etično-religioznega razodetja in da je treba imeti lastninsko pravico in absolutno prevlado nad drugo osebo za krivično" (str. 178). Sužnjelastniške družbe se niso preuredile pod vplivom krščanskega nauka. To "preureditev" mnogo ustrezneje pojasnjuje marksistična teorija, ki vidi vzroke za prehod iz sužnjelastniške v fevdalno družbo v manjši produktivnosti sužnjelastniških odnosov v primerjavi z fevdalnimi odnosi. Pri tem prehodu pa je imelo svojo vlogo nedvomno tudi krščanstvo, poleg dejstva, da so ob propadu Rimskega imperija "barbarska" ljudstva prinesla s seboj svoje družbene ureditve, naj bo nastajajočo fevdalno ali egalitarno rodovno ureditev. Gre za, tudi po marksistični teoriji, za so-vplivanje družbenih "baze" in "nadgradnje". Ob tem naj opomnimo, da so tudi današnje, zahodne, "krščanske" družbe, še vedno hierarhične in da hierarhijo, ki je oblika reda, zagovarja tudi P. kot nasprotje kaosa.
O krščanski cerkvi. Da bi bila ironija še večja, je v nadaljnjem
razvoju krščanstva cerkev potisnila krščanski nauk popolnoma v onostranstvo, v
strahu, da ne bi kristjani aplicirali nauka na krivično po svetno družbo in njene
razredne odnose s cerkvijo vred. Tuzemsko življenje je solzna dolina, v kateri
moramo dotrpeti; vse pravično se bo kot nagrada za trpljenje uresničilo na onem
svetu. Pri tem so ji prav prišle Kristusove besede, da njegovo kraljestvo ni od
tega sveta. Te njegove besede si sam razlagam, kot da Kristus omejuje svoj nauk
na duhovno, etično sfero, in da noče posegati neposredno v materialno sfero, v
realne družbene odnose, s političnim delovanjem. V imaginariju srednjeveškega
(in tudi še dandanašnjega) človeka in cerkve pa so te besede pomenile razliko
med tuzemskim življenjem in življenjem onkraj tega sveta, nad oblaki, v
"nebesih". Ali, kot pravi P.: "Dogmatska vera v osrednje aksiome
krščanstva ... je imela tri ... posledice: Prvič, razvrednotenje pomena
tuzemskega življenja, ker je pomembno samo onostransko ... Drugič,
pasivno sprejemanje statusa quo, ker si odrešenja ... ni mogoče prislužiti s
prizadevanjem v tem življenju. ... In tretjič, pravica vernika, da zavrne vsako
resnično moralno odgovornost, ... ker je Božji sin že opravil vse pomembno
delo" /nas je že odrešil/ (str. 180-181).
Vendar pa je, po P., to le ena plat Cerkve, njena dogmatska struktura. Znotraj te strukture je v Cerkvi, po P., ki tukaj navaja Dostojevskega in Nietzscheja, vendarle prostor za "njenega Ustanovitelja", za "trajno modrost Zahoda", za svobodni moderni um. To je blizu nazoru, ki mu pritrjujem tudi sam, da je Cerkev hkrati institucija in skupnost vernikov, hkratnost hierarhije, institucij (ustaljenih obrazcev), dogme in svobodnega izražanja, novosti, živosti. Če ne bi bilo tako, se v njej ne bi dogajale spremembe. Ne bi bilo, na primer, papeža Frančiška, ki se mi zdi fejst fant, ki pa ni ne nezmotljiv, ne vseveden, ne vsemogočen in se, ob tem, ko nekatere reči spreminja, hkrati tudi uklanja dogmi.
Disciplina in svoboda. Tako smo prišli do, kot kaže, priljubljenega Petersonovega gesla, da ni svobode brez discipline. Resnici na ljubo sem to načelo našel že pred več kot petdesetimi leti v skromni Pelican/Penguinovi knjižici o vzgoji (Hadfield) in ga potem zagovarjal vsake toliko časa ob razpravah o "permisivni" vzgoji. Otroka je treba naučiti osnovnega reda, to je, osebne urejenosti, urejanja svojega prostora, strukturiranega dnevnega reda in osnov vljudnega obnašanja do drugih, da bi se po tem in ob tem lahko neobremenjen, svobodno ukvarjal s svojimi ustvarjalnimi dejavnostmi. Postavljati mu je treba razumne omejitve in zahtevati od njega spoštovanje moralnih in etičnih norm. Seveda pa je pomembno, kako ga discipliniramo in omejujemo. P. pravi, navezujoč se na Nietzscheja in Dostojevskega: "... svoboda zahteva omejenost. ... Posameznika je treba omejevati, oblikovati - celo privesti blizu uničenja - z restriktivno celovito strukturo discipline, preden lahko deluje svobodno in primerno" (str. 183). Tu smo na območju prave mere. Mislim, da človeka ni treba "privesti blizu uničenja", da bi ga vzgojili v svobodnega in spodobnega človeka. Bojim se, da na tak način, s preostro vzgojo, vzgojimo dogmatike, sadiste in fanatike, ki bodo uveljavljali etiko z ognjem in mečem v smislu rekla: naj se uresniči pravica, pa če propade ves svet (fiat iustitia, pereat mundus). Opozoril bi na pravo mero: est modus in rebus, sunt certi denique fines. Res pa je: "... če oče tega ne naredi /če ne postavlja omejitev/, dopušča, da njegov sin ostane Peter Pan, večni deček, kralj izgubljenih dečkov, vladar dežele Nije" (str. 183). Teh etično šibkih narcisističnih moških z otroškim obrazom (baby-face) je danes veliko.
Skušajmo povzeti in izpostaviti ključno. Kako osmisliti svoje življenje? P.
razpravlja na dveh ravneh. Prvo je vprašanje o odnosu med samouresničevanjem in
oblikovanjem moralnega značaja. To je staro vprašanje o odnosu med naravo in
vzgojo (nature vs. nurture). P. ne vzpostavi jasnega odnosa med tema pojmoma.
Zdaj nam svetuje, naj sledimo svoji naravi, potem spet, naj si prizadevamo za
dobro proti zlu in oblikujemo svoj moralni karakter.
1. Samouresničevanje in oblikovanje moralnega karakterja. - V zvezi s samouresničevanjem velja najprej razčistiti, kaj ta pojem pomeni. Tu P. opozori na zelo pomembno razliko, na katero sem bil sam opozoril v enem prejšnjih blogov o samouresničevanju, ko sem obravnaval razliko med samouresničevanjem in "samodizajniranjem". P. piše: "Ne morem si kratkomalo ukazati, kaj naj delam" (str. 184). P. ponavlja misel C. G. Junga: "Ne moremo izumiti svojih vrednot, ker svojih prepričanj ne moremo kar vsiliti svoji duši" (prav tam). P. imenuje take poskuse "lastni totalitarizem", vsiljevanje idej samemu sebi. Pri samouresničevanju ne gre za to, da bi si izdelal idealno ali zaželeno podobo samega sebe in izdelal program uresničevanja te podobe. "Imamo naravo. ... Odkriti moramo to naravo in jo sprejeti, preden se pomirimo sami s sabo" (prav tam). Odkrivanju svoje narave pravim "odkriti svojo lego", "svoj metier". To pomeni prisluhniti svojim nagnjenjem, svojemu načinu odzivanja na svet in sebe (miren, buren, ravnodušen, prizadet); svojim zanimanjem, sposobnostim; zaznati in sprejeti svoje pomanjkljivosti, averzije itd. Ob tem pa odkrivamo svoje vrednote in skrbimo za oblikovanje svoje etike (hierarhije vrednot) in svojega moralnega značaja. Samouresničevanje in oblikovanje značaja potekata istočasno, z roko v roki. Res pa je, da so s poudarjanjem samouresničevanja zanemarili usmerjanje v oblikovanje etično trdnega karakterja.
2. Pospravljanje pod svojo streho in izboljševanje sveta. - Peterson me je zmedel, morda zato, ker je tu njegovo besedilo protislovno, brez jasnih odnosov med ključnimi pojmi. Naj to vsaj nekoliko utemeljim. V sklepnem podpoglavju 7. poglavja zapiše najprej, naj bom ponižen (njegov nagovor v drugi osebi ednine jemljem osebno!) in naj najprej pospravim pod svojo streho, preden skušam spremeniti svet. Nato pa mi pravi, da bom doživel globlji občutek smisla, če bom "postavil poslanstvo 'narediti svet boljši' na vrh svoje moralne hierarhije" (str. 190). Saj pravzaprav ni nič narobe: najprej naj pospravim pod svojo streho, nato naj se lotim izboljševanja sveta. Narediti svet boljši je po njegovem celo odplačevanje dolga, "ki sem ga dolžan za blazen in neverjeten čudež svojega obstoja" (prav tam). Tine Hribar piše o "daru biti". Če kaj podarim, ne pričakujem povračila. Če prejmem dar, se ne čutim dolžnega. Ali pa se gremo trgovino in daj-dam, v okviru katerega si pridobim prijatelje, ker mi lahko prav pridejo. Dokler pospravljam pod svojo streho, moje poslanstvo spremeniti svet ni na vrhu moje moralne hierarhije. Ali pač? Najbrž je, a popravljanja sveta se lotim tako, da najprej popravim sebe. To lahko dolgo traja. Mogoče pa gre oboje hkrati, dopoldne pri "Ekologih brez meja" spreminjam svet, popoldne pa pri psihoterapevtu popravljam sebe?
Govorite resnico - ali vsaj ne lažite (8. poglavje)
"Kaj je resnica", se je spraševal Pilat in prepustil judovskemu ljudstvu (neposredno demokratično) smrtno obsodbo nedolžnega. "Kaj so novice in kaj so lažne novice", se sprašujemo danes. Peterson se ne da zaplesti v kvazi-filozofske štrene, kot zna tudi vsakdo od nas v vsakdanjem življenju dobro ločiti resnico od laži. "Si se po službi ustavil v bifeju", vpraša žena. Ni treba spraševati Platona, kaj je resnica v tem primeru. "Si bil res v kinu ali kje drugje?" P. se utemeljevanja svojega osmega pravila loti tako, da navede konkretne primere iz svoje prakse, ko bi bil lahko izgovoril prikladno neresnico ("lahek izhod") ali delno resnico, pa se je raje odločil, da pove resnico na obziren način. Resnica v prvem trenutku lahko zaboli, a težave ne zaplete. Dolgoročno koristi, ker prispeva k jasnim odnosom, jasnosti življenja.
V nekem intervjuju je P. na vprašanje, katero pravilo izmed dvanajstih se mu zdi najvažnejše, odgovoril: "Govorite resnico." Ko sem bil še majhen, mi je mama rekla: "Če lažeš, se pozna na nosu." Dotaknila se je mojega nosu in dodala: "Čisto mehek rata." V to verjamem še danes. Ne čisto dobesedno, seveda, a vem, da se ne znam lagati; da se vidi in ve, kadar se zlažem. Kot bi v meni še vedno odmevalo: "Bog vse vidi in vse ve, greh se delati ne sme." Ne verujem v Boga, a nekaj v meni (Peterson bi rekel: Aha, Bog!) ve ali vsaj sluti, kadar ne grem po pravi poti. Ne znam lagati, razen, če je treba koga v šali potegniti za nos. Takrat mi uspe za nekaj trenutkov narediti brezizrazen "poker-face". Zapomnil sem si tudi rek, ki ga je rad navajal srbski sociolog Đuro Šušnjić: "Poštenje je najbolja politika." To vsekakor velja za življenje, če tudi za politiko, pa nisem čisto prepričan. Tudi zato se ne maram dejavno ukvarjati s politiko. Ne vem, če bi bil kos pokvarjenim prekanjencem, čeprav verjamem, da jih človek lahko prav z resnicoljubnostjo užene v kozji rog. A mora biti bolj prevejan, kot sem sam. Če že ne morem izreči resnice, potem vsaj molčim; zlažem se res nerad.
Razlikovati bi bilo mogoče vsakdanje "banalne" laži in "življenjske laži". Primere prvih si lahko zamislimo, če lažnivo odgovorimo na gornje vprašanje "kje si bil". Kadar lažemo samemu sebi o ustreznosti svojih pomembnih življenjskih odločitev ali o svojih čustvih in doživljanju sploh, imamo opraviti z življenjskimi ali eksistencialnimi lažmi. Če se prepričujem, da sem izbral študij, ki me zanima, ko v resnici čutim, da ni tako, si lažem. Če se delam, da je nekdo moj prijatelj, ki ga cenim, čeprav ga v resnici ne, lažem samemu sebi - in njemu. P. te razlike med vrstami laži ne poudarja, navaja pa primere obeh vrst. Ne poudarja te razlike, ker je - če ga prav razumem - vsaka laž destruktivna in ker iz majhne, "banalne" potvorbe nastane lahko usodna življenjska laž. To je mogoče prehudo. Med banalne laži sodijo namreč tudi "bele laži", to je laži, ki olepšujejo stvarnost, da bi prizanesli drugemu, ali da bi se mu prikupili.
Druga razlika, ki sem se je jasno zavedel šele v kasnejših letih, je razlika med "opisno" in "politično" naravo izjavljanja. Slednja je druga vrsta laži, potvarjanje, manipuliranje. Nekoč sem postal pozoren na to, da nekateri ljudje - najbrž vsi ljudje v določenih situacijah, nekateri pa običajno - govorijo tako, da si s svojim govorjenjem pridobijo kako korist, dosežejo nekaj zase, naj bo to materialna korist, ali pa da koga v kaj pregovorijo, ga o čem prepričajo. Drugi pa - ti so redkejši - izjavljajo pretežno to, kar je po njihovem res, ne da bi za tem tičal kak njihov namen, niti ne namen, da bi drugega prepričali o svoji resnici. Nekateri ljudje občajno izkrivljajo resnico, jo prilagajajo svojim osebnim ali skupinskim interesom.
Kaj je, po P., resnica? Najjasneje odgovori čisto na koncu poglavja: "Resnica ... ni ne zbirka gesel ne ideologija. Osebna bo. Vaša resnica je nekaj, kar lahko poveste samo vi, ker je zasnovana na edinstvenih okoliščinah vašega življenja. Bodite pozorni na svojo osebno resnico. Skrbno, na artikuliran način jo sporočajte sebi in drugim. To vam bo zagotovilo varnost in obilnejše življenje zdaj, ko bivate v zgradbi svojih sedanjih prepričanj. In zagotovilo vam bo naklonjenost prihodnosti, drugačne od gotovosti preteklosti. - Resnica stalno na novo izvira iz najglobljih studencev Biti" (str. 218).
Ne gre torej za nekakšno "objektivno" resnico, o kateri bi se lahko pričkali in se na koncu dogovorili ali stepli. Tu se razprava o resnici ne konča z ugotovitvijo, da ni Resnice, da so samo (relativne) resnice. Resnice teh in onih. Govorimo o osebni resnici, o resnici svojega doživljanja. Ta ni relativna. Je zame v tistem trenutku absolutna; subjektivna Resnica, toda spremenljiva resnica. Je spremenljiva, toda vedno nas pripelje do istega vira, do nas samih. Kako se počutim? Kaj čutim? Česa si želim? Kaj nameravam? Pošteni odgovori na ta vprašanja nas obdržijo "pri sebi", v resnici svoje Biti, nas usmerijo k sebi. Ohranjajo našo življenjsko pristnost, avtentičnost. Tako v tem trenutku čutim in nič drugače. Ta resnica je dostopna samo nam. Torej ni "intersubjektivno" preverljiva? Preverljiva je z odzivom vsega našega bitja. Posledici eksistencialne laži sta vsaj dve: z lažjo "izdamo sami sebe", "oslabimo svoj značaj"; laž vodi v telesno bolezen (vse str. 200-211). Če si glede smeri svojega življenja lažemo, zbolimo, če nismo moralno pohabljeni psihopati. Laži sledi nezadovoljstvo, ravnodušnost, cinizem, potrtost; nadaljuje se s psihosomatskimi težavami, depresijo in, če bredemo dalje stran od sebe in svoje resnice, z resnimi telesnimi in duševnimi obolenji. P. navaja v potrditev te teze Freuda, Adlerja in Junga. "... laž izkrivlja zgradbo Biti" (str. 205).
Ob primeru mladostne zaljubljenosti se morda najlažje ponazori, kaj je osebna resnica. Zaljubili smo se, hodili z dekletom ali fantom, potem pa je nastopilo obdobje, ko nismo bili več gotovi svoje ljubezni. Nismo si priznali tega nelagodja in smo v težnji, da bi bilo še naprej vse v redu, tako kot v začetku; da ne bi prizadeli partnerja; in, ne nazadnje, da ne bi sami ostali brez tovariša, nadaljevali odnos. Toda čustva se niso vrnila. Prišel je čas, ko smo si morali priznati resnico: ne ljubim jo/ga več. Ko smo to izrekli, najprej v mislih sebi, nato v resnici partnerju ali partnerki, se nam je odvalil kamen s srca. Kljub obžalovanju zaradi izgube smo se počutili bolj pri sebi kot prej, ko se nam je začelo zdeti, da živimo življenje nekoga drugega.
Sam sem se v življenju znašel v več slepih ulicah, na več razpotjih. Besede, ki
sem jih slišal v cerkvi, mi niso nič več pomenile. Občutil sem tesnobo in
odtujenost. Moral sem razočarati mamo in ji reči, da ne bom več hodil v cerkev.
Kasneje nekoč sem prisluhnil svojim občutkom, ko sem se udeleževal partijskih
sestankov. To je bil močan konflikt različnih čustev in misli: po eni strani
nisem hotel biti nelojalen, nisem hotel "izdati" svojih tovarišev,
"izdati" ideje, ki smo jih imeli za svoje. Po drugi strani mi niso
bila všeč nekatera dogajanja v organizaciji, način njenega delovanja; čutil sem
se odtujenega, "izven". Ko sem potegnil črto pod to obdobje, sem z
olajšanjem začutil, da sem storil nekaj po svoji volji, ne da bi me kdo
prepričeval ali vabil in tudi ne zato, da bi si pridobil kako korist.
"Nisem za to, zmotil sem se." Thus simple.
To, da nas resnica privede nazaj k sebi, ne pomeni, da se stalno vračamo na isto točko. Vpogled v osebno resnico, ki si jo tudi priznamo, nam odpre nove možnosti. Odpre se nam področje svobode, novih izzivov in preizkušenj, novega jaza, ki dopolnjuje in razširja prvotno identiteto. Priznati si svojo osebno resnico, resnico svojega doživljanja, zahteva pogum. Zahteva, da naredimo korak stran od privajenega, od tistega, kar smo imeli za pravo, od udobnega. Pogumni smo, ker tvegamo korak v neznano.
P. razpravlja v zvezi z resnico o racionalizmu, o transcendenci in o totalitarizmu. Vse to so teme, ki zahtevajo posebno obravnavo na drugem mestu. Zato samo nakažem probleme. P. kritizira racionalizem, češ da ne dopušča misli o obstoju transcendence, ne dopušča pogleda v transcendenco. "... največja skušnjava racionalnosti je poveličevati svoje razumske sposobnosti in trditve ter trditi, da zunaj teorij razuma ali zunaj njegove domene ne obstaja in ni treba, da obstaja, nič transcendentnega. ... Pomeni, da nič pomembnega ne ostaja neznano ... pomeni zanikanje potrebe, da pogumni posameznik sprejme Bit." Ta stavek zazveni kot iz ust cenenega pridigarja o obstoju Boga.
Kaj je za Petersona "transcendenca"? Onstranski Bog? Ne. Lepo pravi: to je "neznano"; "možnost človekove preobrazbe"; "potreba sprejeti Bit". Verovali naj bi v možnost človekove preobrazbe, pa nam razum to preprečuje? Čudno stališče, moj razum mi tega ne preprečuje. Racionalno, na primer, znanstveno raziskovanje (ki pa ni edina vrsta racionalnosti) izhaja iz predpostavke, da je pred njim neznano; neznano je pogoj in izziv raziskovanja, izziv razumu, da neznano razume, da ga spremeni v znano. Razmišljanje in raziskovanje sprejemata dejstvo spremenljivosti spoznanj; nič odkritega nimata za večno in nespremenljivo. Razumsko razmišljujoči človek verjame, da ima pred seboj v življenju različne možnosti; da se razvija in spreminja. V Petersonovih izrazih: človek "veruje v jaz, ki bi lahko bil." Ne uvidim, kaj pri tem ni razumno ali razumsko. Lahko bi te besede izrazili v znanstvenem jeziku: postavljam hipotezo, da se bom v prihodnosti spremenil. V naslednjih tednih in mesecih bom pozoren na spremembe svojega jaza. Kaj je tu nerazumskega? Zakaj to presega razum? Ni vedno lahko sprejeti svojo Bit, sprejeti svojo naravo, samega sebe, vendar prav k temu človek teži in prav to je motiv in pogoj njegovega razvoja.
Slutim, kaj moti Petersona. Po njegovem je racionalno samo tisto, kar je že znano. Prihodnost ni znana; je "skrivnost", skriva "možnosti". Da so v prihodnosti (ali v novem področju raziskovanja) nove možnosti, tega ne vemo, to zahteva vero. Vera je pa nekaj drugega kot razum - po Petersonu (in drugih, ki niso presegli Aristotelove logike identitete). Hkrati pa ni razumskega raziskovanja brez vere v sposobnost razuma (vere, ki temelji na njegovi pretekli sposobnosti popravljanja zmot) in vere v nadaljni obstoj bivajočega in njegovo raznolikost, ki je drugo ime za možnosti. In zdaj triumfirajo apologeti religiozne vere: Saj smo rekli, da razum temelji na veri in da je vera temelj, alfa in omega! Ja, ampak ne vera v Božička!
Svoje zmotno prepričanje o nasprotju med razumom in vero v možnosti, vero, da
obstaja še neodkrito, neznano, onkraj tega, kar vemo, poveže P. še z
zavračanjem totalitarizma. Zanašanje na razum, naj bi bila "skušnjava totalitarne
gotovosti" (str. 210), ki vodi v družbeno-politični totalitarizem
(stalinistični, komunistični, seveda!). Kaj imamo zunaj razuma? Vero v Boga
Stvarnika in Odrešenika, ki ga sam P. mimogrede spremeni v boga-najvišjo osebno
vrednoto?
O poslušanju in pogovarjanju (9. poglavje)
"Domnevajte, da oseba, ki jo poslušate, morda ve nekaj, česar vi
ne." Priznam, da sem se nad tem pravilom zamislil. Kako pogosto tako
imenovani strokovnjaki, tisti, ki smo končali kaj več kot srednjo šolo in si
celo pridobili kak zveneč naziv, gledamo na sogovornika zviška. Le kaj bo ta
trosil, le kaj pogreval, s čim me bo dolgočasil, si na tihem mislimo. Potem se
delamo, da poslušamo, v resnici pa vse že vemo, in nas nič ne more
presenetiti. V resnici se skrivamo za floskulami, za posplošujočimi stereotipi:
temu je vse jasno, ker je za vse kriv liberalni kapitalizem; onemu je jasno, da
kup nadležnežev ni ustrezno prevladal ojdipovega kompleksa; tretji ve, da so
vse težave, ki nam jih opisujejo, posledica nevere v Boga in odsotnosti pravih
vrednot. Kdaj zares prisluhnemo, kaj nam ima človek novega povedati?
Vsak človek nam lahko pove kaj novega, preprosto zato, ker je drug človek, z
drugačno življenjsko izkušnjo. Besed, s katerimi je P. naslovil to poglavje, bi
se moral vsak svetovalec ali terapevt spomniti pred vsakim pogovorom s
svetovancem: kaj mi bo povedal, česar še ne vem.
Potem ko poudari razliko med nasvetovanjem in terapevtskim pogovorom,
kar sodi k abecedi znanja svetovalcev, laikom pa je tudi to treba povedati,
opiše P. primer življenjsko dezorientirane ženske, ki se je zatekla k njemu po
pomoč. Primer je dovolj sugestiven, da spoznamo, kako kaotično je lahko
življenje nekaterih, notranje in zunanje, in kako dezorientirani so glede tega,
kaj se z njimi dogaja; kaj čutijo; kaj hočejo, k čemu stremijo. Tudi svetovalec,
ki se šele uvaja v svojo "obrt", se lahko opre na Petersonovo
ugotovitev: "Ljudje so lahko tako zmedeni, da jim vsak, količkaj
razumno urejen sistem interpretacije spravi psiho v red in izboljša življenje.
To je povezovanje ločenih prvin življenja na urejen način - kakršenkoli urejen
način." (str. 222) To tudi pomeni, lahko izpeljemo, da ni tako pomembno,
katero teorijo zagovarja svetovalec, kateri šoli pripada, celo to ni pomembno,
ali je zgolj razumen in življenjsko orientiran laik, duhovnik ali pa psihoterapevt.
To spoznanje sicer svetovalcem ni tuje, saj razlikujejo med specifičnimi in
nespecifičnimi dejavniki urejanja ali zdravljenja. K nespecifičnim sodijo prav
odločitev za zdravljenje, redno sestajanje s svetovalcem, urejen potek srečanj,
smiselne interpretacije, kar vse strukturira prej kaotično življenje in
notranji doživljajski kaos in je skupno vsem šolam. Specifični dejavniki pa se
od šole do šole razlikujejo.
Kaos, značilen za sedanje življenje osebe, zajame tudi njene spomine. Spomin na
pretekle dogodke je selektiven. Vsako "obujanje spominov" pomeni
"formiranje spominov". V kaos spominov se z lahkoto vnese samovoljen
red, "lažne spomine" in spomine pod vplivom ideologije svetovalca. Ob
primeru ženske, ki ga je opisal, je P. spoznal, "kako lahko bi bilo vnesti
lažen spomin v duševno krajino" (str. 222). Seveda lahko v
Petersonovih spoznanjih zaradi konteksta njegovega pojavljanja v javnosti
vidimo "pripravljanje terena" za utemeljen sum v pristnost spominov
žensk o spolni zlorabi v preteklosti. V zvezi s tem je treba pač od primera do
primera presoditi verodostojnost takih spominov. To ne omaje splošnega
spoznanja, da pomeni "spominjati se" z današnjega vidika in trenutnih
čustev in interesov pripovedovati zgodbo o preteklosti, ki se je ne spominjamo
celovito in natančno. "Sedanjost lahko spremeni preteklost, in prihodnost
lahko spremeni sedanjost" (str. 222). Kakšno funkcijo ima tedaj spomin, če
je tako negotov? "Spomin je orodje. Spomin je vodnik preteklosti za
prihodnost. Če se spominjate, da se je zgodilo nekaj slabega, in lahko
ugotovite, zakaj, se boste lahko poskušali izogniti, da bi se vam slaba stvar
še kdaj zgodila. Temu je namenjen spomin ... da prepreči, da bi se ista
preklemanska stvar dogajala spet in spet" (str. 224).
V svetovalnem razgovoru poslušamo in - govorimo. Govorjenje je razmišljanje. "Ljudje morajo govoriti, ker tako razmišljajo. Ljudje morajo razmišljati. Sicer slepo padajo v jame." Z razmišljanjem simulirajo svet, načrtujejo, da ne bi delali neumnih stvari, a tega ne zmorejo sami. "Delamo majhne avatarje samih sebe. In te avatarje postavljamo v izmišljene svetove. Potem gledamo, kaj se zgodi" (str. 226). Psihoterapija je pogovor kot razmišljanje, je simulacija realnosti, ki vodi do dobrega dejanja. "Razmišljati pomeni poslušati sebe. ... Razmišljanje je notranji dialog med dvema ali več različnimi pogledi na svet" (str. 226). Če ne zmoreš v sebi vzdrževati "hudičevega zagovornika", moraš govoriti z drugim človekom.
V nadaljevanju opiše P. različne tehnike poslušanja: Freudovo poslušanje prostega asociiranja, ki ga prekinja z občasnimi interpretacijijami; Rogersovo poslušanje s povzemanjem in preverjanjem razumevanja. Ti opisi so koristni tako za svetovalce kot za laike, da bi v vsakdanje resnejše pogovore vnašali elemente svetovalnega pogovora. Tistim, ki se na to tematiko bolje spoznajo, se bo morda zdelo, da P. ponavlja znane, osnovne reči, vendar po mojem nič ne škodi, če jih ponovi v kontekstu svojega celotnega razmišljanja.
P. opozori na kontraproduktivne pogovore, ki ne služijo urejanju misli za prihodnja dejanja, ampak drugim namenom. Ti so: utrjevanje svojega mesta v hierarhiji dominantnosti, pehanje za položajem ali z domačo tujko "nadmudrivanja"; pogovor, pri katerem sogovornik ne posluša, ampak razmišlja, kaj bo odgovoril; in pogovori, v katerih skušajo sogovorniki "prepričati" drug drugega o pravilnosti svoje ideologije. Na koncu opozori P. še na to, da je tudi predavanje oblika pogovora. Svetuje, naj si v vlogi predavatelja izberemo določeno osebo med poslušalci in ji govorimo ter se prilagajamo njenim neverbalnim odzivom.
Pogovor je "prijateljevanje z neznanim". Med pogovorom naj bomo pozorni na svoje odzive: "... kako se odzivate na nove informacije, ki jih posreduje govorec ... kako so te informacije vplivale na vas - katere nove stvari so se zaradi njih pojavile v vas, kako so spremenile vaše predpostavke, kako so vas pripravile k razmišljanju o novih vprašanjih" (str. 227)
Zapomnil in v svojo vest sem vpisal tole misel: "... Posameznik je moralno dolžan izstopiti iz množice in se zavzeti za resnico svojega izkustva" (str. 227).
Ni komentarjev:
Objavite komentar