BRESCIA - BERGAMO - CREMONA (2. dan)

V hotelski sobi naju je okoli šestih zjutraj zbudil hrup, ki je prihajal od nekod zunaj, od nekega prometa. Pogled skozi okno je razkril, da "na dosegu roke" drugo za drugim pristajajo letala, na katerih si brez težav razbral napis Ryanair. Kasneje smo lahko prebrali napis na letališki zgradbi: Aeroporto internazionale Caravaggio Bergamo. Kaj ima s tem Caravaggio, ne vem; da se je Leonardo ukvarjal s konstruiranjem helikopterja, vem, zakaj Caravaggio, pa ne veva ne wikipedija ne jaz. Je pa to letališče ena od baz Ryanaira.

Bergamo, mesto zloveščega imena zaradi nedavne pandemije, je v resnici prav zanimivo mesto z nekaj več kot sto tisoč prebivalci. Zaslovelo pa naj ne bi zgolj zaradi naravne nesreče, ki ga je doletela, ampak na primer tudi, ker se je v njem rodil in umrl slavni skladatelj oper Gaetano Donizetti (Lucia di Lammermoor, Don Pasquale). Ime naj bi mesto prevzelo od Keltov in naj bi pomenilo grad, ali trdnjavo (berg). Današnje mesto se deli na zgornje mesto (citta alta) in spodnje mesto (citta bassa). Zgornje mesto na podolgovatem griču je pretežno starodavno, delno za obzidjem, spodnje pa moderno. Žal se nismo ustavili v spodnjem mestu, da bi lahko posnel slikovit pogled na zgornje mesto, a mi wikipedija dovoli objaviti svoj posnetek. Vsiljuje se primerjava z ljubljanskim Gradom, a tudi tu so razmerja povsem drugačna. Podobno kot na ljubljanski Grad tudi na zgornje mesto Bergamo pelje cesta z nekaj ovinki, le da je precej daljša. Zgornje mesto je delno obdano z obzidjem iz časa Beneške republike.

Calips, CC BY 3.0 https://creativecommons.org/licenses/by/3.0, via Wikimedia Commons

Leta 569 je dotedanje mesto Ligurov in Keltov (Galcev) z latinskim imenom Bergomum postalo vojvodstvo Langobardov, ki so nato vladali mestu vse do 13. stol., ko je prišlo pod vpliv Viscontijev iz Milana in nato po letu 1428 postalo del Beneške republike. Po krajšem napoleonskem obdobju je prišlo pod Avstrijo in se industrializiralo. Po narodnem prebujenju, ko je mesto obiskal sam Garibaldi, saj je prispevalo 174 borcev v vojsko njegovih revolucionarnih "tisoč" (Citta dei Mille), je od 1860 dalje del kraljevine in kasneje republike Italije. Seveda so vsa ta obdobja prispevala svoje spomenike k današnji podobi mesta.

Po nekaj uličicah in trgih, mimo palač tudi s tako okrašenimi portali, kot kaže slika spodaj, 

smo se znašli na Starem trgu (Piazza Vecchia) s Palačo razuma (Palazzo della Ragione) in Državljanskim stolpom (Torre civica ali Il Campanone); v ospredju vodnjak (fontana Contarini).

Na nasprotni strani so nagneteni katedrala sv. Aleksandra (basilica di Sant'Alessandro),  to je, glavna cerkev v Bergamu; kapela Colleoni in krstilnica (Il Battistero) in bazilika sv. Marije (Santa Maria Maggiore):

 Katedrala sv. Aleksandra (vhod)

Katedrala (oltar)

Krstilnica

Eden od vhodov v baziliko sv. Marije ("vhod rdečih levov")

notranjost bazilike sv. Marije

Kapela Colleoni (posvečena kondotjeru Colleoniju)

V prehodu do naslednjega trga je vodnjak, pri katerem so Bergamaske v mrzli vodi prale perilo.

Spodobi se, da pokažemo še univerzo, ki ima sedež na Starem trgu, in dva kampusa: humanističnega v gornjem mestu in pravno-ekonomskega v spodnjem mestu.

Še mnogo drugega bi si bilo vredno ogledati, a se nam je mudilo na dogovorjeno pokušnjo vin in zakusko na bližnje griče. Lepo je bilo pred leti na pokušnji v naših Brdih. V vinski kleti v Dobrovi so se nam odprla srca, počutili smo se domače in prijateljsko - vsa čast našim vinarjem. A tega, kar si je zamislil ta Bergamask, pri nas ne vidiš.

Dve razsežni zgradbi z bajerjem in lepo urejenim parkom ob njem (na zgornji sliki desno, ni vidno) dovolj jasno pričata o premožnosti in podjetniškem zagonu tega vinarja, ki dela vino iz več vrst grozdja po različnih postopkih. Kako obsežni so njegovi vinogradi, ne vem. V desni zgradbi je dom njegove družine, leva pa je v celoti namenjena gostom. Zgoraj je med drugim velika dvorana, vsa v belem, namenjena ohcetim; v njej so tudi nam priredili degustacijo. Spodaj pa je poleg kleti z vinskimi sodi (na sliki levo vhod) posebno urejen krožen prostor s stebi v nekakšnem rimljanskem slogu (na spodnji sliki) za posebno intimne dogodke za manjše družbe. Potem ko smo zgoraj ob bleščeče pogrnjenih okroglih mizah pokusili pet različnih slastnih vin ob obilnem narezku "salumnov", sirov in tortelinov v omaki, nam je spodaj ob sodih gospodar razložil vse o pretvarjanju italijanskih in francoskih količin v angleške. Če bi me to posebno zanimalo, bi zvedel vse o tem, koliko litrov drži en galon in koliko ena bari-lalalala... Ni treba posebej omenjati, da po zgornji pokušini nisem bil preveč razpoložen za spodnjo znanost.

Crespi d'Adda. Ob vračanju v Bergamo smo si ogledali še eno prav presenetljivo znamenitost, to je vzorno naselje, ki ga je bil za delavce svoje tekstilne tovarne, predilnice bombaža, začenši z letom 1877 do 1920, zgradil industrialec Cristoforo Benigno Crespi in je nato prešlo na njegovega sina Silvija. Ko nam je vodič na avtobusu napovedal, kaj si bomo ogledali, sem si pod "delavskim naseljem" predstavljal nekašne "hauze", kakršne sem videl v rudarski koloniji v Trbovljah ali na Ravnah na Koroškem, zato kar nisem mogel verjeti svojm očem, kako spodobne, da ne rečem imenitne, so delavske hiše tu. 

Še prej nekaj o lokaciji. Crespi si je za umestitev svoje tovarne in delavskega naselja izbral trikotnik tik ob sotočju rek Adda in Brembo (na sliki spodaj), zemljišče, ki ni bilo videti primerno za drugo rabo. Celotni trikotnik od Bergamaškega jarka na severu (rdeča črta) med rekama Brembo in Adda se imenuje Bergamaški otok (Isola Bergamasca). Skrajni južni trikotniček ob sotočju je Crespi d'Adda.

                                      

Crespi d'Adda

Di Giorces uploaded. - Giornale dell'Isola che ha autorizzato espressamente Giorces a estrarla e utilizzarla., CC BY 2.5, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=1486729

Tovarna in upravno poslopje

Tovarna

Delavsko naselje, panorama

Di Luigi Chiesa - Opera propria, CC BY 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2130451

Ena od delavskih hiš

Šola

Cerkev sv. Marije

Do leta 1970 je bilo naselje v lasti tovarne. Potem pa je tovarna počasi prenehala delovati,  hiše v delavskem naselju so prišle v roke drugih zasebnikov. Ugaslo tovarno je leta 2013 kupil predsednik nogometnega kluba Atalanta, Antonio Percassi, sam nogometaš. Trenutno ne obratuje in v njej (še) ni kakih drugih dejavnosti. Tovarna in naselje sta pod patronatom UNESCA.

Crespi si je ob tovarni zgradil veličastno vilo-grad, do katere nismo mogli, ker je v zaprtem krogu tovarne, in grobnico v obliki nekakšne pagode:

Tako je možak dobro poskrbel za posel, za delavce, za potomstvo, zase in za svoje posmrtno življenje.

 

Kaj pomeni, da smo na pravi strani zgodovine?

Srečen narod smo – rečeno z nekaj ironije spričo nad zmagovitostjo osvoboditeljev navdušenega in hkrati srditega protiklerikalnega članka gospoda Iztoka Simonitija v Sobotni prilogi Dela 27. 7. 24. Spet smo na pravi strani zgodovine. Bili smo na zmagoviti strani med drugo svetovno vojno. Vsaj od 1945. do 1990. leta pa smo bili več kot na pravi strani zgodovine. Vodili smo zgodovino iz izkoriščevalskega kapitalizma preko svetovne proletarske revolucije do družbe, v kateri se bo najprej delilo po zaslugah, nato po potrebah. Ko se je ta stran zgodovine neslavno sesula sama vase – nekateri menijo, da prav zaradi zavisti svobodoljubnega, liberalno-kapitalističnega, meščansko demokratičnega Zahoda, drugi da zaradi pretiranega deljenja po političnih zaslugah ne po gospodarskih rezultatih – smo se znašli, glej ga, spet na pravi strani. Na strani sicer nekoč sovražne imperialistične a potem vendarle prijateljske proti-hitlerjevske koalicije medvojnih zaveznikov, ki so po vojni obilno podprli izgradnjo našega socializma, dokler je šlo, potem pa so nas kot novo demokratično državo, ki ustavno jamči pravico do zasebne lastnine (tudi proizvajalnih sredstev) in gospodarske pobude in druge človekove pravice, odprtih rok sprejeli v svoje novo zavezništvo, zavezništvo demokratičnega kapitalističnega Zahoda. Ves čas, že skoraj stoletje, smo zmagovalci in na pravi strani zgodovine.

 Vseh tem, ki se jih loteva pisec v svojem obsežnem članku, tem, katerih skupni čustveni imenovalec (kajti miselnega je težko najti) sta ponos zmagovalca in srd nad klerikalizmom, ki baje spet dviguje glavo, je preveč, da bi jih komentiral, pa če bi si to še tako želel. Omejim naj se na obravnavo piščevega stališča do narodne sprave, ker sem prispeval besedilo za simpozij SAZU o tej temi 24. junija 2020 in se čutim dolžnega to storiti.

Na grobarske zadeve se slabo spoznam, naravni čut pa mi veleva, da je treba mrtve pokopati na v dani kulturi običajen način. To v naši kulturi pomeni na pokopališču, če se le da, ne glede na politično stran mrtvega za življenja (glej Antigono!) in po običajnem obredju, ki se seveda lahko razlikuje glede na preference žalujočih ostalih, z duhovnom ali brez njega, z govori ali brez njih, z zastavo ali brez nje, rdečo, belo, črno, kakršno koli pač. V pogrebnih govorih se težko izognemo poudarjanju pokojnikovih zaslug za to ali ono, podarjanju, ki temu ali onemu ni všeč. Tudi protidržavna ali kakršna koli že neprimerna gesla je bilo že slišati na pogrebih. S tem naj se ukvarjajo pristojni organi, ki pa imajo glede tega v demokraciji precej drugačna navodila kot za časa zmagovite socialistične demokracije. Če bodo svojci in pristaši na ta način pokopali ostanke domobrancev, bom to dojel kot pietetno dejanje in ne kot politično propagando. To je pomembno za svojce in pristaše, ne zame. Bi pa pristavil, da so bili mrtvi na zmagoviti strani, padli in pomorjeni, v prejšnjem režimu obilno politično vnovčevani.

Glede tega, kdo je zgodovinski zmagovalec in kdo poraženec, in kakšne so iz tega izhajajoče pravice enega in drugega glede pokopa in obredja, pa stvari niso tako jasne, kot jih predstavlja g. I. S. Partizani so osvobodili slovenski narod izpod okupatorja in so zmagovalci – obilo smo jih častili in zapisali so se v zgodovino kot narodni junaki. Pomagali so izvesti socialistično revolucijo, ki je bila zmagovita; ki pa je s povojnimi poboji močno omadeževala zmagovalce. Sistem, ki ga je uvedla, pa pri nas ni preživel niti pol stoletja; je zgodovinski poraženec. Kvizlingi so bili v vojni upravičeno poraženi, saj so sprejeli sovražnikovo orožje in se borili pod njegovim poveljstvom. Družbena ureditev, za katero so se zavzemali, ko so nastopali proti revoluciji, pa se je po porazu proletarske diktature vrnila. Če se imajo za zgodovinske zmagovalce, to z vidika zgodovinskega obrata ni neupravičeno. Spričo moralnega madeža je to zmagoslavje vendarle kislo in ni vredno proslavljanja. Eni in drugi bi morali skloniti glavo, ne je dvigovati v zmagoslavju, in priznati, da se je z njimi zgodovina grdo poigrala; eni so bili na napačni strani, drugi pa so si prizadevali za napačne cilje.

Gospod I. S. ima vso pravico, da zavrne katoliško vero; tudi sam sem ateist, naj pa vendarle upošteva, da smo na pravi strani zgodovine med drugim zato, ker imamo v ustavi zapisano ločitev cerkve in države, kar pomeni, da je klerikalizem neustaven, in svobodo veroizpovedi, ki pomeni tudi svobodo javnega izražanja vere (ne le »za cerkvenimi zidovi«), pa če se nam brezbožnikom verovanje v posmrtno življenje v nebesih zdi še tako abotno. Tudi v cerkvenem svetu se dogajajo spremembe in pametneje bi bilo, ko bi razsvetljeni um tem spremembam sledil in jih podpiral, namesto da v letu 2024 pogreva spore iz prejšnjega stoletja in proglaša teologijo za nič drugega kot ideologijo. Morda pa bo izumila tostranskega boga, kar se nakazuje (beri Žižka!).

Ženske, objekt kapitalističnega izkoriščanja

 

 

ŽENSKE,

OBJEKT KOZMETIČNE INDUSTRIJE IN FARMACEVTSKIH MULTINACIONALK

 

 

          

  

EGIPT ok. 4000 p.n.š.

ZASTONJSKA VOŽNJA

Gospa Alenka Bratušek nam je upokojencem priskrbela zastonjsko vožnjo z avtobusom in železnico. Nesebično, saj ji to ni pripomoglo k boljšemu volilnemu izidu. Mi pa se vendarle lahko zastonj peljemo v svobodo. Le da to ne gre čisto preprosto. 

Z boljšo polovico sva se namenila v Novo Gorico na srečanje z najinima italijanskima prijateljema. Prva izbira je bila železnica. Tam je železniška postaja tik ob meji, ob tisti sloviti točki ob meji, kjer je vsako srečanje dokaz neminljivega prijateljstva med sosednjima narodoma. Najina Videmčana bosta vzhičena: Eviva l'amicizia! Živelo prijateljstvo! Že strašno dolgo se nisva peljala z vlakom. Baje je zelo udobno in nedvomno varneje kot z avtom. Že dolgo ni iztiril noben vlak, na cestah pa mrtvi vsak dan. 

Pregledal sem spletni vozni red; odločila sva se za uro odhoda iz Ljubljane in vrnitve iz Nove Gorice. Vse skupaj sem hotel še osebno preveriti na okencu železniške postaje. Starci smo "ziheraši". Prijazna gospa mi je razložila položaj. "V Ljubljani sedete na avtobus, ki pelje do Brezovice, tam prestopite na vlak, ki vas pelje do Sežane, kjer prestopite na vlak za Novo Gorico." Hm. A na avtobus... in prestopit... Menda popravljajo progo. "Imate še drugo možnost: iz Ljubljane do Jesenic, tam prestopite za Novo Gorico." Saj tega sem se spomnil, ja. Nekoč pred desetletji smo se peljali tja čez Jesenice. Raportiram poveljstvu doma. "Pozvedi še za avtobus", je sledilo navodilo. To bo res bolj preprosto. 

Kot digitaliziran starostnik poiščem vozni red, izberem datum in ure odhoda od tu in tam. Berem, da se upokojenci množično odločajo za zastonjske vožnje, tako da potem ni prostora za navadne ljudi, ki morajo v službo ali domov. Hja, je treba to izkoristit, preden ukinejo. Grem se osebno pozanimat, kako je s tem. Se da rezervirati sedež za teden dni vnaprej? Saj zastonj karta ne pomeni preklica vsakršnega reda. Če grem v gledališče, lahko po spletu izberem sedež, na katerem želim sedeti. Če bi si vsak upokojenec rezerviral sedež vnaprej, ne bi bilo nobene gneče. In avtobusno podjetje ne bi moglo reči: ni več prostih sedežev, rezerviramo vam lahko za čez 14 dni. Zdaj pa: kdor prej pride in se bolj rine, se pelje; drugi pa - drugič. A mislite, da bomo samo za vas kupili še en avtobus. Kaj bomo z njim, ko pride nova vlada, ki bo morala odplačevati dolgove prejšnjih, in bo ta privilegij ukinila? 

Na avtobusni postaji je odprto samo eno okence. Vrsta pred njim. Pravzaprav ne bom nič kupil, samo vprašal bi rad. V predelku z napisom PROMETNA PISARNA sedi gospod in mrko zre v daljavo. Slutim, da ne ravnam prav, a neko prazaupanje v človeka me žene dalje. "Oprostite, prihodnji teden nameravam v Novo Gorico ..." "Tamle je vozni red", še preden dokončam stavek, stegne strogi mož roko s kazalcem, uperjenim nekam v nasprotno steno ... "Aha, razumem" odvrnem. Nisem rekel "hvala", ne zasluži. Postavim se v vrsto pred odprto okence. Na srečo sem hitro na vrsti. Za okencem dva uvajata novega nameščenca. Kljub temu, da je videti brezupno, poskusim: "Samo vprašal bi rad ..." Ubogi mladenič se z obupanim pogledom zazre v mentorico, ta odpre vrata in prijazno nastavi uho moji prošnji. "Sem slišal, da je gneča, rezerviral bi ..." Veselo se posmeje: "Ah, saj za Novo Gorico ni take gneče." "Pa načelno, ste to vprašanje rešili, se da rezervirati?" Še bolj prisrčno raztegne lepo oblikovana usteca in pokaže lepe, zdrave zobe. Saj sem res humorist. A s' z Lune padu?

KAJ BI BILO, ČE SE NE BI UPRLI

Posegam na področje, na katerem nisem strokovnjak. To je moj dnevnik in v njem izražam svoje misli in premišljanja. Bralce prosim za uvidevnost in dobronamerno kritiko.

Ob razpravah ob obletnici dražgoške bitke in požiga vasi zanese misel tudi na hipotetično vprašanje: kaj bi bilo, če se ne bi uprli. Po 80 letih od bitke si že lahko dovolim to vprašanje. Cena partizanskega upora, izražena v človeških življenjih, cena v številu žrtev boja in represalij, je bila visoka. Dražgoše niso edina požgana slovenska vas kot odgovor okupatorjev na partizanske napade. Vsako življenje šteje; danes se ljudje tega živo zavedajo, ko se celo malenkostnega tveganja ob cepljenju, tveganja v svoje dobro in dobro skupnosti, branijo in ga odklanjajo. Vprašanje je torej upravičeno z vidika človekovih pravic in najvišje pravice, pravice do življenja.

I
Poglejmo zadevo z vidika tistih, ki so se hoteli izogniti spopadom z okupatorji in represalijam, ter tako ohraniti prebivalstvo, to je, z vidika tedanjih oblasti v "Dravski banovini" in "Ljubljanski pokrajini". Možna izida vojne sta bila dva: da Nemčija zmaga, ali da bo poražena. Na njeno zmago se pripravimo tako, da zagotovimo brezpogojno lojalnost nacističnemu režimu in si skušamo za nagrado ohraniti kulturno avtonomijo, to je, jezik in kulturo. Seveda bi bilo lepo, ko bi si pridobili status Neodvisne države Slovenije v okviru, to je pod nadvlado nemškega Reicha, tako kot so Hrvati dobili NDH.

Če je kdo tako mislil, bi bilo to popolnoma nerealistično sanjarjenje. Nemci so takoj po zasedbi začeli raznarodovalno in germanizatorsko politiko: po Hitlerjevem osebnem ukazu "naredite mi to deželo spet nemško", je sledil izgon 260.000 Slovencev v Srbijo, izseljevanje v Nemčijo, naseljevanje Kočevskih Nemcev med Savo in Sotlo, prepoved slovenskega jezika v šolah, uničevanje slovenskih ustanov in kulturnih dobrin. Uničevanje, ki so ga med vojno zaradi partizanskega boja in odpora prebivalstva, upora, ki jim je povzročal preveč stroškov, ustavili, so nameravali nadaljevati po vojni. V začetku bolj benigna italijanska okupacija v Ljubljanski pokrajini bi se brez dvoma, tudi če ne bi bilo partizanskih napadov, nadaljevala v italijanizaciji Slovencev, za kar smo že tedaj imeli zglede na slovenskem ozemlju, ki je prišlo pod Italijo po prvi svetovni vojni. Zmaga sil osi bi torej pomenila za Slovence prej ali slej propad, če ne fizično uničenje ali razselitev, pa kulturno uničenje, izginotje slovenskega naroda.

II
Druga možnost je bila zmaga zaveznikov. V tem primeru je bila politika tedanjih slovenskih oblasti igrati dvojno igro: navzven se potuhniti, priznati nadvlado okupatorjev, jim obljubiti in celo priseči lojalnost, upati na zmago zaveznikov in počakati na vrnitev kraljeve vlade z ostanki kraljeve armade v domovini, tudi na ozemlju sedanje Slovenije, ter obnoviti kraljevino. V kočevskih gozdovih, na meji z NDH, bliže obali, bi se zbirale enote jugoslovanske vojske (plava garda) - tisti, ki so jih partizani uničili v Grčaricah - in čakale na izkrcanje zaveznikov. Vzdrževale bi zveze z Mihajlovičevimi četniki in upale na izkrcanje in na vrnitev kralja in obnovitev kraljevine. Nemcev ne bi izzivale, ker ne bi hotele izpostavljati prebivalstva represalijam. Če bi jih Nemci vendarle odkrili in potolkli, to ne bi bistveno vplivalo na življenje mirnih in lojalnih prebivalcev.

Tudi če popolnoma odmislimo partizanski odpor in bi bilo vse prebivalstvo mirno in vdano okupatorjem, je bila ta politika popolnoma nerealistična. Že takoj v začetku vojne je nastala - vse prej kot neodvisna - Nezavisna država Hrvatska (kraljevina kot ozemeljski kondominij Italije in Nemčije), ki je obsegala tudi Bosno (ne pa obale, ki si jo je prisvojila Italija). Začela se je genocidna politika nad Srbi in drugimi narodi. Po zločinih nad Nehrvati je ustaška država presegla zločine nacistične države.

Da bi po vojni, po genocidu nad Srbi, in zmagi zaveznikov obnovili kraljevino s srbsko dinastijo na čelu, je bilo daleč od realnosti. Ne morem si misliti, da naši lojalistični politiki niso vedeli, kaj se dogaja na Hrvaškem, in kako majhne so možnosti za obnovitev predvojne kraljevine pod dominacijo Srbov, kot "komandne nacije". Bi zavezniki uničili ustaše, ali jih le "pacificirali" in "integrirali" v novi red, kot se je zgodilo s fašisti v Italiji, pa tudi z nacisti v Nemčiji, če so se izognili zavezniškemu pravosodju takoj po vojni? In vendar je bila po vojni Jugoslavija obnovljena, bi ugovarjali, in Hrvati in Srbi združeni v isti državi! Torej bi bila taka obnova mogoča? Da, a to je bila zasluga partizanskega boja, v katerem so sodelovali Hrvati in Srbi kot soborci in sotvorci nove države pod vodstvom Komunistične partije in v katerem je bilo genocidno hrvaško ustaško gibanje uničeno. V odporu se je ustvarila zaveza obeh narodov, poleg drugih sodelujočih. Nacionalizmom vseh vrst je nasprotovala politika "bratstva in enotnosti" in jih držala v šahu, dokler je mogla, to je 45 let, do razpada Titove Jugoslavije. Prav ta razpad kaže, kako težko bi bilo takoj po vojni ohranjati kraljevino Jugoslavijo v predvojnih okvirih. Vsekakor bi bila to zelo nestabilna tvorba, daleč od parlamentarne demokracije po zahodnem vzoru.

Da brez partizanskega odpora nacizem ne bi bil poražen, ni mogoče reči. Zmago nad silami osi so izvojevali zahodni zavezniki in Sovjetska zveza; odporniška gibanja so prispevala k tej zmagi, morda pomembno, a ne bistveno. Združene države so pred koncem vojne že imele atomsko bombo in so s tem prehitele Nemčijo.

Odločilni za zmago zaveznikov so bili uspehi Rdeče armade v SZ, izkrcanje Anglo-američanov v Normandiji in ameriško bombardiranje nemških mest. Balkan bi osvobodili zahodni zavezniki ali sovjeti, tudi če ne bi bilo notranjih osvobodilnih gibanj. O tem priča "osvoboditev" tistih držav na tem področju, ki so po okupaciji in vzpostavitvi kvizlinških režimov pripadale silam osi in v njih odporniška gibanja, čeprav so se proti koncu vojne formirala, niso imela tako pomembne vloge kot v Jugoslaviji (Bolgarija, Romunija, Madžarska, Grčija). Mislim, da bi se to zgodilo tudi z Jugoslavijo, tudi če ne bi bilo partizanov. Osvobodili bi jo bodisi sovjeti bodisi anglo-američani, odvisno od dogovora med njimi o delitvi interesnih sfer. Prav verjetno bi Jugoslavija hkrati z Grčijo ostala na zahodni strani železne zavese, ki jo je moral Churchill zaradi Titove premoči potegniti vzdolž naše zahodne meje namesto po meji z Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo.

Naše odporniško gibanje, NOB pod vodstvom komunistov, je bilo pomembno predvsem lokalno. Lokalno, za Slovenijo, je bila NOB, povezana v partizansko vojsko z vstajniki v drugih predelih nekdanje kraljevine Jugoslavije, veliko pomembnejša kot sicer odporniška gibanja globalno. Prispevala je k ohranitvi Slovenije v sedanjih mejah in k njeni sedanji državnosti. Zagotovilo je neodvisnost in ozemeljsko celovitost Jugoslavije in obnovo države v njenih nacionalno kolikor toliko pravičnih mejah (z obžalovano izgubo Trsta in Gorice - komu bi pripadla, če ne bi bila Jugoslavija komunistična?). Zagotovilo je možnost sedanje državnosti Slovenije.

Tudi v Grčiji se je vzpostavilo levičarsko odporniško gibanje. Po koncu vojne se je tam nadaljevala državljanska vojna, v kateri so pod geslom boja proti komunizmu zmagale sile, ki so sodelovale z okupatorji. Tak razvoj bi bil možen tudi pri nas: po vojni bi nam zavladala kvizlinška stran. Mogoče bi zavezniki očistili najbolj eksponirane hitlerjevce in fašiste in bi uvedli "normalno" parlamentarno demokracijo v okviru ustavne monarhije srbske dinastije. Vsekakor skrajno nestabilen režim, ves čas na robu, na tej ali oni strani diktature - nova "ječa narodov". Bi bilo to bolje kot komunistična diktatura?

III
Tretja možnost bi bil partizanski odpor brez revolucije; vztrajanje na večstrankarski osvobodilni koaliciji s ciljem obnovitve parlamentarne demokracije in ustanovitve republike Jugoslavije. Tak razvoj je bil delno uresničen po vojni z združitvijo jugoslovanske vlade v eksilu in narodnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) in ustanovitvijo začasne vlade Demokratične federativne Jugoslavije, vlade Tito-Šubašić, s Titom kot predsednikom vlade in abdikacijo kralja Petra II. Ustanovljena je bila Federativna ljudska republika Jugoslavija. V naslednjih dneh je postalo jasno, da imajo dejansko oblast v državi komunisti pod Titovim vodstvom, in ministri, imenovani s strani prejšnje kraljeve vlade, so drug za drugim odstopili. Uveden je bil režim ene stranke, Komunistične partije. Nadaljevala se je komunistična revolucija.

Za primerjavo: V Franciji je bila pestra množica odporniških gibanj, med njimi so imeli pomembno vlogo komunisti. Ta gibanja so se maja 1943. leta povezala v Nacionalni odporniški svet (Conseil National de la Resistance, CHR), ki ga je koordiniral Komite narodne osvoboditve Francije (Comité Français de Libération Nationale, CFLN), pod vodstvom generalov Charlesa de Gaulla in Henrija Girauda. Po vojni so v Republiki Franciji ohranili večstrankarsko parlamentarno demokracijo.

Jugoslovanski komunisti niso šli po tej poti. Z vidika njihovega cilja, ustvarjanja pravičnejše, socialistične družbe, bi bila nezaslišana neumnost, če bi ravnali drugače, potem ko so si krvavo, z velikimi žrtvami, priborili vso oblast.

IV
Strateški cilj komunistov je bil že pred vojno komunistična revolucija; revolucija, ki bi odpravila izkoriščevalski kapitalizem, kot je šla njihova mantra, in uvedla socialno pravičnejši družbeni red, ustvarila novega Človeka, nesebičnega, solidarnostnega, skupnostnega itd. Najprej vsakemu po njegovem prispevku k skupnosti, nato vsakemu po njegovih potrebah. Danes pravimo temu utopija, tedaj so bile to sanje in projekt mnogih. Nekritično so prikazovali stanje v Sovjetski zvezi, kjer je bila vsaj prva faza baje že uresničena. Borci so umirali z imenoma Stalina in Tita na ustih.

Revolucija je bila strateški cilj komunistov, pot do nje pa je vodila preko narodnoosvobodilnega boja. V tem boju bi pridobili zaveznike, široko podporo ljudstva, ki ni maralo okupacije in okupatorjev, in po vojni bi jim oblast tako rekoč sama padla v roke. Naši komunisti so si oblast nad drugimi skupinami OF zagotovili že z Dolomitsko izjavo ob kapitulaciji Italije. Ta podreditev je bila v prid enotnosti vodenja odpora, bila pa je tudi korak k prevzemu oblasti po vojni. Med vojno so komunisti delovali na dveh frontah, proti okupatorjem in domačim izdajalcem in proti eksponentom kapitala, buržoazije, če jih "kulaki in buržuji" niso materialno podpirali (pa tudi, če so jih). Proti njim so se dvignili predvojni ideološki nasprotniki in vsi, ki so se bali partizanskega revolucionarnega nasilja, ali ki so ga že doživeli. Tako so nastale "vaške straže" in iz njih pod Italijani bela garda in pod Nemci domobranci. 

16. septembra 1941 je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, najvišje telo OF, razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin zunaj OF. 8. septembra 1943 (ob kapitulaciji Italije) so partizani razbili odred Jugoslovanske (kraljeve) vojske v domovini ("četnike"), ki se je v Grčaricah pripravljal na predvideno izkrcanje zahodnih zaveznikov v Dalmaciji. To je bila zavrnitev sodelovanja s kraljevo vlado in prizadevanja za obnovo kraljevine in jasna napoved enostrankarskega režima po vojni. Vaški stražarji, belogardisti in domobranci so - logično - pristali v "objemu" okupatorjev kot kvizlingi. Domači politiki so se uračunali v vseh pogledih. Komunisti so imeli boljšo strategijo in taktiko. Usoda ljudi, ki so bili tedaj na "oblasti", je tragična. Znašli so se v brezizhodnem položaju. S pobegom v Argentino ali kamor koli pač, so si rešili golo kožo, tisti, ki so si jo lahko.

Zasluge komunistov so nesporne: poenotili so vodenje odpora, zaradi česar je bil bolj učinkovit. Skupaj z nekomunističnimi soborci so prispevali k zmagi zaveznikov. V povezavi s partizanskimi gibanji v drugih predelih Jugoslavije in pod enotno komando Vrhovnega štaba NOV/POJ so osvobodili vse ozemlje Jugoslavije. Slovenija je osvobodila ozemlje, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji. Izguba Trsta in Gorice pa gre verjetno na račun dejstva, da smo zaradi Titove revolucije pripadli pod sovjetsko vplivno področje, "vzhodni blok" oziroma področje za "železno zaveso" (po Churchillovi opredelitvi) in bi se Italija počutila preveč ogroženo, če bi še Trst postal "sovjetski". Kljub nasprotju med Srbi in Hrvati, nasprotju, ki ga je okrepila genocidna politika NDH, je uspelo v novi Jugoslaviji spraviti oba naroda, ker so vodstva v obeh republikah prevzeli komunisti-soborci v NOV ("bratstvo-enotnost, rojena v boju"). Naj ne naštevam dalje, saj to ni namen tega pisanja.

Komunisti so že med vojno obračunavali z "buržuji", večinoma pod pretvezo kaznovanja narodnih izdajalcev, po vojni pa so prevzeli oblast, vzpostavili enostranskarski režim, "diktaturo proletariata", izvedli nacionalizacijo in uresničili socializem "po knjigi". V nadaljevanju so popustili začetni pritisk in skušali graditi socializem kot novo obliko družbene organizacije po zamisli Edvarda Kardelja.

V
Naj povzamemo. Od štirih možnosti povojnega razvoja, izginotja slovenskega naroda v nemškem Reichu, obnovljene Kraljevine Jugoslavije kot diktature, Federativne demokratične Jugoslavije kot parlamentarne demokracije in Socialistične federativne republike Jugoslavije, se je uresničila slednja: enostrankarska komunistična diktatura.

Po 45 letih obstoja je ta država razpadla. V novo nastalih državah, med njimi v Republiki Sloveniji, se trudimo uveljavljati klasično parlamentarno demokracijo po zahodnem vzoru na osnovi kapitalističnega gospodarstva z mešano (državno, zasebno) lastnino proizvajalnih sredstev. Socialistični sistem je deloval, a po produktivnosti (potrošne in druge dobrine) in svoboščinah (človeške pravice) ni mogel uspešno konkurirati kapitalističnemu.

Vsi, ki so v svojem življenju izkusili kraljevino Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, socialistični režim in sedanjo demokracijo, pa tudi tisti, ki smo doživeli samo socialistični režim in sedanji kapitalizem, imamo izkušnjo, ki je bogatejša od izkušnje zahodnega Evropejca. V to izkušnjo sodijo dobre in slabe plati socializma in kapitalizma. Iz tega bi lahko skombinirali res dobro državo: socialno, demokratično, večstrankarsko parlamentarno republiko na temelju trajnostnega, socialno odgovornega kapitalizma z več oblikami lastnine. Zaradi mene mu lahko rečete socializem z zasebno, družbeno in državno pobudo.

Hararijeva "namišljena ureditev"

Sinoči sem prebiral Yuvala Hararija, Sapiens; kot običajno z zamikom, ki mi je omogočil nakup (KUPUJTE KNJIGE!) žepnice namesto dražje, trdo vezane knjige (a s spodobno velikimi črkami). Začetek obeta svež in duhovit pregled bistvenih tokov in osnovne strukture človeške zgodovine. Očitno sodi H. med tiste zgodovinarje, ki se sprašujejo o "smislu" zgodovine, o njenih "makrostrukturah", o tem, kam gre človeštvo.  Ta težnja mi je blizu. V gimnaziji sem mislil, da je ves smisel nepotrebnega učenja zgodovine v tem, da se potrdi železni (marksistični) zakon zgodovine, to je razvoj človeštva iz praskupnosti preko sužnjelastništva, fevdalizma, kapitalizma, socializma, v komunistično brezrazredno družbo. Na nesrečo smo se zdaj od tam že vrnili nazaj v kapitalizem. Piketty v sodobnem kapitalizmu že zaznava elemente fevdalizma, oblikovanje dednih aristokracij. Lepo, no.

Hegel je videl v zgodovini uresničevanje svetovnega Duha, ki se preko svojih utelešenj vrača sam vase prav v individualnem duhu Georga Friedricha Hegla. (Tako nekako, ne jamčim za filozofsko korektnost.) Bolj vsakdanje so teorije, ki vidijo v zgodovini neprestan napredek k vse boljšemu in vse bolj človečnemu življenju. Atomski arzenal za večkratno uničenje Zemlje menda zagotavlja večni mir. Njihovo nasprotje so pogledi, ki ne vidijo nič drugega kot kaotično brcanje "miši v mleku", s tem, da ne upajo, da bo iz mleka kadarkoli nastalo maslo, da bi miška lahko splezala iz lonca. H. misli, da je miška v pasti.

Človek se je ujel v zanko, ki jo je ves čas spletal sam. Dokler je bil lovec in nabiralec, je šlo v redu, v soglasju z naravo v samooskrbnih, trajnostnih manjših skupnostih. Tudi meni se zdi življenje zgodnje neolitske skupnosti v Lepenskem viru ob Donavi v Srbiji idealno. Vsi skeleti so imeli krasno ohranjeno zobovje, ki je za življenja živelo po taborniško, grizljalo pečene ribe, trlo okusne oreščke in se sladkalo z gozdnimi jagodami. Potem je človek začel gojiti pšenico, še več pšenice za še več ljudi in tako dalje do sedmih milijard in opustošenega planeta - in kovinsko-keramične proteze namesto zob v mojih ustih in podobnih nadomestkov za druge ude pri drugih ljudeh.

H. prepričljivo pokaže, kako si je človek začel žagati vejo, na kateri sedi. Pri pojasnjevanju kompleksnih urbanih družb mu pa zmanjka. Njegova teorija o "namišljenih ureditvah" je precej neznosna in tu sem se zataknil.

H. izhaja iz lucidne ugotovitve: "Večino vojn in revolucij v zgodovini ni sprožilo pomanjkanje hrane. Francosko revolucijo so začeli dobro rejeni pravniki, ne lačni kmetje. ... rimska politična ureditev (je) propadla prav v času največjega bogastva ... Jugoslavija je imela ... več kot dovolj virov, da bi nahranila vse prebivalce, pa je razpadla v grozovito krvavi vojni." (str. 111) Vojne, revolucije, propade in razpade držav povzročajo torej ideje ali vizije ureditev, fantazije, izmišljije, "namišljene ureditve": ideja o svobodi, bratstvu in enakosti; ideja o dobri ureditvi države; ideja velike države za veliko nacijo. Bo kar držalo. V nadaljevanju pa se s H. ne morem več strinjati.

Zakaj imajo te izmišljije tolikšen učinek? Zakaj, vraga, se ljudje ne morejo sporazumeti brez uničevalnih spopadov, ki jih zanetijo izmišljotine? Omenjene katastrofe izvirajo, po H. iz dejstva, da se v ljudeh, razdeljenih na male skupine, v nekaj tisočletjih od začetka kmetijske revolucije do nastanka urbanih družb, ni razvil "občutek za množično sodelovanje". Namesto množičnega globalnega, planetarnega sodelovanja, nadaljujem neizrečeno misel, so se ljudje, živeči v razširjenih družinah ali krajevnih skupnostih, povezovali (torej vendarle sodelovanje) v rodove, plemena, ljudstva, narode, nacije, in večnacionalne države, ki se spopadajo za življenjski prostor in eksistenčne dobrine. V dobi lova in nabiralništva je "kljub odsotnosti takih bioloških nagonov sodelovalo na stotine ljudi". Zakaj? "Zaradi skupnih mitov", pravi H. "... ljudje (so si) izmislili zgodbe o vplivnih bogovih, domovinah in delniških družbah, da so zagotovili potrebne družbene povezave ... osupljive mreže množičnega sodelovanja". Nastane Hamurabijev zakonik, ki se sklicuje na Boga, ko vzpostavlja družbeni red - prva "namišljena ureditev", ki temelji na mitu.Tega sodelovanja zaradi skupnega mita, meni H., ne gre idealizirati. "Večina mrež medčloveškega sodelovanja je temeljila na zatiranju in izkoriščanju." "Vse te mreže sodelovanja so bile 'namišljene ureditve'. Družbene norme, ki so jih ohranjale, niso temeljile ne na zakoreninjenih nagonih, ne na osebnih znanstvih, temveč na veri v skupne mite."

To je torej H-jev biologistično-idealistični sociološki nazor. Zakaj biologistični, saj vendar trdi, da družbena ureditev temelji na izmišljeni veri v bajke, v kulturni proizvod? Druga možnost, ki jo ima v mislih H. in zanjo ugotovi, da, žal, ni temelj reda, so naravni nagon in neposredni živi stiki med ljudmi, "občutek za množično sodelovanje", ta manjka, tega H. pogreša, iz tega občutka, gona, bi ljudje naravno sodelovali tudi v kompleksnih družbah. Ljudje nimajo nagona po sodelovanju v velikih množicah, ker so navajeni le malih skupnosti. Zato so potrebne bajke kot nadomestek. Velike množice držijo skupaj bajka o bogovih, bajka o domovini, bajka o delničarstvu. Da so te bajke resnične, oblastniki prepričajo ljudi zlepa ali zgrda. Ta teorija pretirano poudarja vlogo ideologije, družbene zavesti, kot dejavnika družbene kohezije in reda v obžalovani odsotnosti naravnega nagona k sodelovanju.

Kaj manjka v tej zgodbi, preden pridemo do bajke? Manjka vsa "družbena baza". Manjka uvid, da po prehodu v kmetijstvo razvoj tehnologije in organizacije dela (proizvajalnih sredstev) vodi na eni strani do množičnega sodelovanja ljudi v proizvodnji in distribuciji; sodelovanja, ki je pogosto posredno, ne da bi sodelujoči vedeli drug za drugega in se zavedali verige in mrež, v katerih sodelujejo; ne da bi to spremljal sentiment sodelovanja, iz gole nuje po preživetju. Nastanejo viški proizvodnje, namenjeni prodaji; ustvarijo se mreže proizvodnje in prodaje, ki so oblika povezanosti med ljudmi, množičnega sodelovanja brez "nagona po sodelovanju". Pride do delitve dela med kmetijsko proizvodnjo in obrtmi, ki ji služijo, in do menjave proizvodov, do nastanka denarja in denarnega gospodarstva, ki je kompleksna oblika povezanosti in sodelovanja. In pride do tega, da eni proizvedejo več, drugi manj; prodajo več in manj, si tako ali drugače pridobijo več premoženja. Oblikujejo se premoženjski razredi, rodi se izkoriščanje in zatiranje. Šele potem pride Hamurabi. Ljudje sodelujejo in so povezani v mrežah proizvodnje, organizacije, nabave, prodaje; so razslojeni in izvajajo oblast, preden oblastniki začutijo potrebo po opravičevanju svojih naşilnih dejanj - z bajkami.

Družina ne nastane zato, ker bi si jo zamislil kak vladar. Naselbina ne nastane načrtno; nastane, ker je kraj ugoden, da se tam ustavljajo plovila, vozovi, da se kupčuje. Kmetijstvo ni "namišljena ureditev". Ni se razvilo zato, ker bi si ga zamislil kak minister za kmetijstvo. Kamnosek, kovač, usnjar postaneš, ker v zameno za obdelan kamen, podkev in sedlo dobiš hrano in obleko, ne zato, ker bi tako predvidel umni Hamurabi. Proizvajanje, izkoriščanje, prilaščanje, vladanje so nastali, so se razvili postopoma zaradi potreb ljudi, ne načrtno, četudi so kasneje to predstavljali kot božji načrt. 

H. opozori na vlogo ideologije pri doseganju in ohranjanju družbene kohezije in reda, vendar njeno vlogo pretirano poudarja. Družbe ne obstajajo zaradi skupne vere v karkoli ampak zaradi kohezije, ki jo ustvarjajo delitev dela, tehnologija, vzdrževanje proizvodnje in družbenih dejavnosti, ki zadovoljujejo človekove potrebe. Skupne vrednote so zgolj eden od dejavnikov družbene kohezije in reda. 

"PRAVICA DO OKUŽENOSTI"?

Hrvaški mednarodno uveljavljeni, v tujini živeči, zdravnik Igor Rudan, silno izkušen, brihten in zgovoren, uvideva, da je osnovno nasprotje v zvezi z epidemijo nasprotje med ohranjanjem gospodarstva in s tem standarda in ohranjanjem človeških življenj. Njegovo kolumno si vsakdo lahko prebere (Večernji list), je tehtno branje, a tu navedem samo sklep. Rudan priporoča strategijo osebnega prevzemanja tveganja, "človeško pravico do okuženosti" (hvala, no). To pomeni, naj se starejši od 60 let, ki so najbolj izpostavljeni, pač zadržujejo doma oziroma tvegajo toliko izpostavljenosti, kolikor jo subjektivno prenesejo (ne) glede na možni smrtni izid. To pomeni tudi, da se starejši človek lahko namerno okuži, da bi omogočil sladko življenje mlajšim. (V japonskem filmu Balada o Narayami, ki sem ga bil omenil, je šlo za golo preživetje, ne "standard" kot danes pri nas.) Mlajši pa sicer prav tako, a naj vseeno hodijo delat, da bo ekonomija nemoteno delovala in da se s časom populacija prekuži. Rudan navede prepričljiv primer, da to tako ali tako že počnemo. V nemoteno proizvodnjo avtomobilov so vkalkulirane smrtne žrtve v prometu, pa "nikome ništa". Vsak, ki sede za volan, ve, da se morda vrne v krsti. Pa vseeno veselo sedamo. V Sloveniji je na leto (2019) okoli 100 smrtnih žrtev prometa (ne samo šoferjev, a naj poenostavim). Virus je zahteval do zdaj okoli 100 življenj. Upajmo, da je to vse za letos. Torej sta številki primerljivi. To pomeni 1 mrtev na 20.000 ljudi ob vseh epidemioloških ukrepih in, poudarjam, ob vseh prometno-varnostnih ukrepih. Če se epidemiološki ukrepi sprostijo, se to ravnotežje, ta primerljivost neha. To pomeni: če naj prenesemo odgovornost ali tveganje na posameznika, tako kot v prometu, moramo zagotoviti nadaljnje izvajanje epidemioloških ukrepov, lahko da ublaženih, lahko da drugačnih.
Nadaljujmo primerjavo. Promet ureja poseben zakon o prometni varnosti. Vozimo po prometnih predpisih in prometni signalizaciji. Opraviti moramo vozniški izpit, si pridobiti vozniško dovoljenje. Vozilo mora imeti tehnični pregled. Policija opravlja nadzor teh dveh zahtev, poleg tega pa trenutnega stanja voznikov, alkoholiziranosti, drogiranost, sposobnosti za vožnjo oz. ogrožanja varnosti. Akutno bolni ljudje ne sedajo za volan. To pomeni, da država s svojo zakonodajo, ukrepi in službami zagotavlja varnost v prometu, zmanjšuje tveganje posameznega udeleženca v prometu. In po vsem tem lahko reče: vse drugo je pa tvoja skrb, tvoje tveganje. Žal nam je, če se boš ponesrečil. Ni govora, da bi se nekega lepega dne naveličali te regulacije in si zaželeli "svobode" od prometnega nadzora.
Če naj torej sam prevzamem tveganje za svoje življenje v primeru virusne epidemije, pričakujem, da mi bo država zagotovila analogno zakonodajo in ukrepe, ki naj skušajo preprečiti, da bi okoli mene skakali lahkomiselni in nori in povečevali tveganje, da se okužim. Dopolnijo naj zakon o zdravstvenem varstvu s posebnim ozirom na epidemiološko varnost, Preverjajo naj poučenost o bolezni covid-19 in izdajo potrdilo o izpitu; zahtevajo naj priročno sanitarno opremo (masko, razkužilo itd.) posameznikov in javnih prostorov in opremljenost in postopke redno nadzorujejo. Redno naj nadzorujejo okuženost ljudi na javnih površinah in v javnih prostorih in odstranjujejo okužene. Potem bom sprejel nase "svobodo tveganja". Ponavljam, kar sem že zapisal. Svojega življenja ne bom zastavil za to, da bo kapitalistično gospodarstvo nemoteno množilo profite peščice, pa tudi ne za to, da se bo nebrzdano uživaštvo tistih, ki ne sodijo med ogrožene, nemoteno nadaljevalo.

***

Predlog dr. Rudana, da bi se morali med epidemijo ravnati podobno kot v prometu, ne upošteva bistvene razlike med obema situacijama. Tudi sam sem že večkrat pomislil, da smo ljudje pravzaprav zelo disciplinirani in zaupljivi. Ko vozim avto po običajni cesti, se popolnoma zanesem na to, da nasproti vozeči ne bo nenadoma zavil na moj vozni pas in trčil vame. To se zgodi, vemo, a ne tako pogosto. V mojem več kot 50-letnem vozniškem stažu se mi to še nikdar ni zgodilo - na srečo. Večkrat sem že peljal proti nekemu malo višje ležečemu kraju, kjer so na nekem mestu nepregledni ovinki in se cesta zoži; a še vedno sta dva pasova. Včasih me ima, da bi presekal ovinek, a vedno pomislim: kaj pa če v tem trenutku pripelje kdo nasproti. To se mi je zgodilo že dvakrat. Prav tam sva se srečala in varno zvozila. Tudi oni drugi je pomislil podobno kot jaz in se zadržal: kaj pa če... Če v križišču prevozim rdečo luč ob gostem prometu, je skoraj gotovo, da bo prišlo do trka. Zato se zelo redko zgodi, da bi kdo meni nič tebi nič prevozil rdečo luč. Zakaj se ljudje držijo prometnega reda? Ker je velika verjatnost, da res pride do nesreče, če ga prekršijo. Za svojo kršitev so takoj kaznovani tako, da utrpijo telesne poškodbe ali materialno škodo. Včasih jih zasači tudi policija. 

Saj tudi pri epidemiji tvegaš okužbo, če ne upoštevaš higienskih ukrepov. To že, vendar je položaj drugačen. Recimo, da prenašam virus. Brez maske grem v trgovino, se pomešam med ljudi, in ko pridem domov, si ne umijem rok itd. Mogoče ne bom zbolel, mogoče se mi ne bo nič zgodil. V trgovini pa sem mimogrede okužil mnoge druge. Morda ne bodo zboleli, bodo pa širili okužbo. Morda pa bo kdo zbolel in umrl. Zgodilo se bo isto, kot če bi pri rdeči čuči zapeljal skozi prižišče in na prehodu za pešce do smrti povozil pešca. Da, tako je, morda bi povozil skupino pešcev, a tega ne vem in nikoli ne bom zvedel. Prav zato bi morali toliko bolj dosledno upoštevati higienske ukrepe. Da, dopovejte to ljudem. 

Odziv na "Dokapitalizacijo komunizma"

Odziv na članek Tineta Hribarja, Dokapitalizacija komunizma, Delo, Sobotna priloga, 8. 12. 2018

Akademik Tine Hribar se bo ugovorov branil sam, če se mu bo zdelo vredno spričo njihove
nekonsistentnosti. Meni je z novimi razlogi utrdil prepričanje o utopičnosti same ideje (hudič
je v podrobnostih) in o nesmiselnosti in zločinskosti revolucije. Sprašujem pa se, kako to, da
se vera v revolucijo in komunizem kar ohranja, kljub temu, da so socialistični režimi propadli.
V socializem in "nov poskus" revolucije verujejo tudi intelektualci, v katerih razumnost do
sedaj nisem dvomil.
Da ne bom napačno razumljen: tudi sam vidim in občutim protislovja kapitalizma. Vidim pa
tudi, da je kapitalizmov več; da so države, kjer ta protislovja uspešno regulirajo in
zagotavljajo ljudem v večini dostojno življenje, čeprav ne delijo "vsakemu po njegovih
potrebah". Vidim seveda tudi nesluten razvoj nekaterih azijskih držav, ki uveljavljajo vsaka
drugačno različico kapitalizma. In resnici na ljubo je treba opomniti, da je bil tudi
jugoslovanski socializem z vsako reformo opotekajočega se gospodarstva bližje kapitalizmu.
Zakaj torej se ohranja vera v socializem, kljub temu, da je pogorel?
V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je skupina sociologov v ZDA pod krinko pridružila
sekti, ki je napovedovala vesoljni potop, pred katerim naj bi samo to skupino predanih
vernikov rešili vesoljci z vrha neke gore na srednjem zahodu ZDA. Ta prerokba se seveda ni
izpolnila. Ženska, ki je kot medij z "avtomatičnim pisanjem" narekov iz vesolja vzdrževala zvezo z vesoljci, je sporočila, da je Bog začasno preložil potop, ker je njihova trdna vera
presvetlila vesolje. Torej velja verovati še naprej, tudi če se prerokba ne izpolni. Skupina je
čez čas zaradi različnih razlogov razpadla, sociologi pa so poiskali nekatere njene člane.
Nekateri se obdobja, ko so bili v sekti, niso spomnili, drugi pa so rekli, da se potop itak še
lahko zgodi. Temu je težko oporekati. (Festinger idr., 1956. When prophecy fails.) Sklep raziskave je bil: če se prerokba ne izpolni, se vera utrdi. Omenjeni sociologi navajajo pogoje, pod katerimi se vera ohrani tudi še potem, ko se prerokba ne izpolni. Tega tu ne bom navajal. Pri nas so med takimi pogoji trije. Mnogi ljudje so v pošteni veri žrtvovali svoja življenja za revolucijo in s tem zadolžili naslednje rodove. Težko si je priznati, da je bila njihova žrtev zaman. Mnogi smo v socializmu sorazmerno dobro živeli, če smo bili skromni; če nismo preveč mislili; če nismo spraševali o tistih, ki jih je revolucija neusmiljeno uničila; in če se nismo primerjali s sosedi. In še več takih »če«. In tretjič, ob tranziciji smo namesto v reguliranem kapitalizmu pristali v liberalnem »turbokapitalizmu«, ki je nekatere sloje prebivalstva pahnil v revščino in suženjske pogoje dela. Tudi meni ni tuje prizadevanje za bolje urejeno družbo. Teh prizadevanj je danes po vsem svetu veliko. Podpirajmo jih – ne pa, lahkomiselno ali hudobno, revolucije, ki žre otroke drugih in svoje.

Volitve in rumeni kostim

Po bitki moj zapis ne more več vplivati na izid. Morda bo koristil raziskovalcem volilnega vedenja. Volil sem Alenko Bratušek. Presenetil sem samega sebe. Tako sem sklenil dan pred volitvami, po zadnjem soočenju na POPTV. Imela je tako lep rumen kostim. Ko sem sedel v intimi volilnega kotička in imel pred seboj volilno plahto in v poduk njeno listo, sem sicer podvomil v pravilnost svoje odločitve. Nikogar nisem poznal. Počutil sem se kot pri socialističnih volitvah.  A sem vendarle obkrožil Alenkino stranko.

Moje preference so se razvijale takole. Edini res karizmatičen je nesporno J.J. Od njegovega obraza, ko govori, ali ko posluša, ne morem odvrniti pogleda. Če ne bi mož uveljavljal politike, ki mi ni po volji, bi bil jaz njegov tako kot mnogi drugi. Zanj sem glasoval, ko je prvič dobil volitve. Takrat me je razjezila hipokrizija liberalcev oziroma »levičarjev«, predvsem glede medijev. Imeli so absolutno premoč v medijskem prostoru, pa so se spravili na »desni« brezplačnik, ob tem ko so sami izdajali svojega (Dobro jutro). Vidni medijski teoretik pa je razglašal, da so mediji - mediji kar tako in nasploh - in levica naravni zavezniki. Kakšna demokracija!  Še bi lahko našteval. Zadnja levičarska hinavščina je bil včerajšnji zbor »proti sovražnemu govoru«. Pri tem so seveda navajali primere sovražnega govora desnice, izbrali pa so si trenutek, ko so ankete nakazovale možno volilno zmago SDS. Pri tem pa na levici ni nič manj sovražnega govora, uperjenega proti J.J., in obžalovanja, da »domosrancev« niso bolj temeljito iztrebili. 

Cerar.  Sem konservativen. Če spremembe niso zares nujne, jim nisem naklonjen. Plus ça change, plus c'est la même chose. V začetku sem vzel »zdravo za gotovo« vse, kar je navajal v prid svoje ponovne izvolitve. Vse o dobrem gospodarskem položaju, o pomiritvi političnega prostora, o ponovni pridobitvi zaupanja v mednarodnem prostoru, zaupanja bank ipd. Ob tem sem upošteval, da je izobražen, pravnik, profesor na fakulteti, skratka kultiviran (kar je v kampanji potrdil!); da si je v štirih letih pridobil  izkušnje z vodenjem vlade, izkušnje v mednarodnem prostoru, in da je tudi doživel »ognjeni krst« v spopadu s politično realnostjo. Še več tega, tako kot je upravičeno navajal. Med njegovimi slabostmi je dejstvo, da ni karizmatičen. A tudi to sem mu štel v dobro. Mislim, da ne potrebujemo karizmatičnega vodje. Ne potrebujemo alfa-vodje ampak beta-vodjo.  Demokratična država, ki temelji na vladavini prava, potrebuje uradniškega vodjo. Ne potrebujemo vodje, ki vodi z močjo svoje Osebnosti, ampak vodjo, ki vodi z močjo Zakona – če poenostavim, kajti v resnici je potrebno eno in drugo, a v različni meri. V resnici lahko dvomimo o karizmatikovem spoštovanju zakonov, tako kot nam ni všeč osebna nekarizmatičnost služabnika in snovalca zakonov.

Potem me je več glasov, med drugimi predvsem Mencingerjev, prepričalo, da ima Cerarjeva vlada bolj malo zaslug za dober položaj gospodarstva. Da je zdravstvena reforma obtičala, je priznal sam premier.  Da so Magno postavili na plodni zemlji, je odmik od dolgoročne ekološke perspektive, ki jo zagovarjam. Preveč očitno je, da so to perspektivo žrtvovali kratkoročnemu reševanju nezaposlenosti na Štajerskem, torej pridobivanju glasov. Vlada je morala po vsej sili narediti nekaj »uspešnega« in zdelo se je, da ji je z Magno padla sekira v med. Padla ji je na gozd in njive. Tudi drugi tir je ekološko problematičen, a se pri tem zanašam na znanje in iznajdljivost  inženirjev, da ne bodo uničili kraškega podzemlja in vodnih virov.  Vlada se je zadeve lotila tako nespretno, da smo imeli dva nepotrebna referenduma, namesto da bi zasadili lopato. Poleg vsega tega še žica, pri kateri zamenjava »rezilne žice« z »nerezilno« ne spremeni dosti. Na soočenjih sem sicer občudoval Cerarjevo vztrajnost in kondicijo, ne pa njegove neiznajdljivosti. Ves čas je samo ponavljal zasluge. Vse, kar je treba, smo že začeli, zdaj bi radi samo nadaljevali. S tem geslom ne moreš prepričati. Nove volitve so nove volitve; nova kampanja je nova kampanja. Govoriti moraš, kot da je vse na novo in prepričati vsebinsko. 

Mesec. Načelno sem za spremembo družbenega sistema, saj je očitno, da je sedanji kapitalizem že dolgo v dvojni zagati: ekološki, saj uničuje planet, in družbeni, zaradi neznosne neenakosti, ki ogroža kohezijo posameznih družb in svetovni mir. Tudi ne drži več, da je kapitalizem pogoj za demokracijo. Toda pametne alternative ni še nihče ponudil. V krvavo revolucijo ne zaupam. Demokratični socializem je – po moji izkušnji in teoretični definiciji socializma - protisloven pojem in utopija. Posamezne korake v pravi smeri – ekološki in egalitarni – pa delajo tudi druge politične usmeritve (npr. omejitev avtomobilskega prometa ipd.). Všeč mi je poudarjanje sovisnosti gospodarstva in družbenih služb (da je Boscarol tako kratkoviden, si nisem mislil). Najbrž je v programu »Levice« še marsikaj, s čimer bi se strinjal. So pa v kampanji tudi slabosti. Vtis imam, da je Luka včasih preveč doktrinarski. Tako npr. je res, da na mejah ne prevladujejo več begunci z vojnih področij ampak ekonomski migranti iz Pakistana, Alžira in celo Kosova, kjer ni vojn, tako da z obrambo beguncev ne vem kaj početi, čeprav bi bilo mogoče treba spremeniti zakonodajo glede migrantov. Verjamem  tudi, da si vsaj ti ugledni lastniki proizvajalnih sredstev, ki so nastopili na soočenju, ne prisvajajo dobička za osebni luksuz, a vendarle bi ga Luka »podružbil«. V načelu sem tudi jaz za to, a ob jasnih in vzdržnih izračunih, ki upoštevajo kapitalistovo tveganje. Je pa dobro odgovoril kapitalistom, kako se delavcem razdeli ne le dobiček  ampak tudi izguba – tako, da izgube delo. Druga slabost je Lukova mladost, nežnost in kultiviranost. Nisem dobil vtisa, da bi lahko vodil vlado – še ne. Je treba včasih udariti po mizi in koga opsovati (bolj dostojno kot Berdajs).  Torej: Luka, še ne. Tolažim se, da so vsi okoli mene za Luko.

Bratušek.  Potem ko je z rumenim kostimom vzbudila mojo pozornost, sem takole premišljeval. Je razumna, realna ženska z izkušnjo dela v državni upravi (direktorica za proračun!) in pri vodenju vlade. Svoje misli sicer počasi oblikuje (ali vsaj izreka), a s pomočjo strokovnjakov bi znala sprejeti prave odločitve. Pogumno se je takrat postavila proti vpletanju trojke (ki jo je želela SDS) in obvarovala suverenost države. Šlamastiko s kandidiranjem za komisarko sem ji odpustil. Bogve, kako bi se jaz zadržal, če bi mi hofirala, recimo, Mogherinijeva. Upam, da jo je ta izkušnja opozorila na meje in jo izučila.  A tudi to njeno napako je mogoče interpretirati pozitivno. Pokazala je, da zna preskočiti okvire, običaje, pričakovanja in se podati v neznano; celo tvegati hud poraz. To jo na neki ravni približa Luki Mescu, ki misli, da je možno spremeniti svet in si tudi prizadeva za to. Mogoče je moja odločitev tudi posledica razprave o novem pravilniku FF in ženskem novoreku, ki mi gre neznansko na živce. In da ne bi bilo videti, kot da sem, zato ker zavračam feministična pretiravanja, proti ženskam, sem volil žensko.  Zaupam v ženske voditeljske sposobnosti. V družbi žensk se dobro počutim, tudi če je ta družba samo virtualna.  

xxx

Izid: Stranka SAB je prišla v parlament, Alenke pa v njem ne bo. Nič več rumenega kostima na zaslonu. Stran vržen glas. Nauk: malo bolj resno bi pa volitve že moral vzeti. A kdo jih je mogel vzeti resno ob tej ponudbi?

"Ljudska zgodovina oktobrske revolucije"

V Delu je začelo izhajati kot podlistek besedilo knjige Neila Faulknerja, Ljudska zgodovina oktobrske revolucije. Že predstavitev knjige (Ženja Leiler) predvsem pa Uvod vanjo kažeta, da gre za pristransko, skrajno levo aktivistično ideologijo. Faulkner pravi, da "želi dokazati,
 - da je bil Lenin demokrat in ne 'demokratični centralist' in da je bila boljševiška partija množično demokratično gibanje in ne psevdorevolucionarna sekta;
- da je bila revolucija množično gibanje ljudi, ki je temeljilo na neposredni demokraciji, ne pa državni udar ter priprava na diktaturo."

To niso le hudo problematične hipoteze, to so - ker jih bo avtor seveda "dokazal" -  preprosto neresnice in so v nasprotju tako z Leninovo teorijo kot z njegovo prakso. V najširšem pomenu je bila revolucija oboje, množično gibanje ljudi, ki je temeljilo na neposredni demokraciji ljudi (sovjeti - sveti delavcev in kmetov v začetku kot demokracija od spodaj), ob tem pa tudi ali (zaradi svoje prodornosti) predvsem sektaški državni udar in priprava na diktaturo, tako imenovano "diktaturo proletariata".

Boljševiška partija ni bila množično demokratično gibanje, kot trdi Ferguson, ampak avantgarda proletariata, kar izhaja tako iz Leninove teorije kot iz nastanka in prvih ter vseh nadaljnih korakov te partije. Ruska socialdemokratska delavska stranka se je razcepila ravno ob vprašanju, ali naj jo sestavljajo vsi, ki bi soglašali z njenim programom in bili pripravljeni vstopiti vanjo, ali le tisti, ki bi bili aktivni v vsaj eni partijski organizaciji na nižji ravni. To pomeni, ali naj bi bila partija množična stranka ali elitna prodorna predstraža, avantgarda proletariata. Lenin je zagovarjal avantgardnost in pri glasovanju dobil večino glasov, zato so se začeli njegovi pristaši imenovati "večinci" ali po rusko "boljševiki", poraženci pa "manjšinci" ali "menjševiki". Po Leninu je bila avantgardna partija osnovno orodje za uveljavitev - v teoriji - diktature proletariata, v resnici pa diktature partije same oziroma njenega centralnega komiteja in njega osebno. Najprej je prevzel oblast v socialdemokratski delavski stranki, ki se je preimenovala  v Socialdemokratsko delavsko stranko boljševikov. Potem je nadaljeval svoj prodor, dokler ni prevzel oblasti v državi in vladal z dekreti in depešami. Stalinizem je logično nadaljevanje leninizma. Ideologijo leninizma je pri nas kot nihilistično prenicljivo analiziral Ivan Urbančič (Leninova 'filozofija' ali o 'imperializmu'). Dogajanje pred rusko revolucijo, med njo in po njej konkretno, dokumentirano in prepričljivo opisuje Orlando Figes v svoji knjigi Tragedija ljudstva. Tragedija, ki bi jo Ferguson in somišljeniki radi ponovili v Britaniji in svetu.

Poleg tega Ferguson piše, da je "knjiga bolj usmerjena na spodbujanje revolucije kot pa opisovanje njenih posledic" ... "Naše bistveno vprašanje je, kako revolucijo začeti, ne pa kaj početi med revolucijo, kaj šele, kako po njej vrniti svet na stare tirnice". Lepa reč! Samo da bo rabuka, kaj nas briga potem! In zakaj "vrniti svet na stare tirnice", saj bo vtirjeno v nove - kakšne?

Knjiga, ki ima taka izhodišča in namen, vsekakor ne more biti prispevek k iskanju razumnih alternativ dejansko nevzdržnim razmerjem v sodobnem zapletenem svetu na konicah atomskih bomb.

Republika sreče: ilustrirana politika

Robin Skynner in John Cleese sta svojo knjigo naslovila Družine in kako v njih preživeti. Že naslov veliko pove. Pomislimo na možne različice: Zapor in kako v njem preživeti; Podmornica in kako v njej preživeti ipd. Če se mi je v življenju pripetilo, da sem se znašel v družini, bom slejkoprej pred vprašanjem, kako naj v njej preživim, če že nočem (ali ne morem) izstopiti. Glede možnosti izstopa sem v družini precej na boljšem kot v zaporu ali podmornici. Pa vendar: družina lahko ogrozi posameznikovo preživetje, življenje; je smrtno nevarna reč. Tej nevarnosti se je mogoče izogniti, ne samo tako, da družino zapustiš, ampak da v njej ostaneš in vendarle preživiš; če spoznaš, kako deluje in se naučiš živeti v njej - to predpostavljata Skynner in Cleese. To pomeni, da družine ne pojmujeta kot nekaj neproblematičnega, nekaj čemur bi se lahko prepustili kot sprostilni kopeli, dali vse štiri od sebe, poslali možgane na pašo in kar je še teh ljubkih sprostilnih manevrov. Nasprotno, družina je precej grozna reč, ki nam lahko uniči življenje. To prostodušno zatrdita uveljavljen psihiater, ki je zdravil zelo grozne družine, in zelo bister humorist, komik, ki v vsaki reči hitro uvidi bistveno protislovje, paradoks, ki nam raztegne usta v smeh. Če je družina tako strašna zadeva, čemu rinemo vanjo. Hm, vse razlage se zvedejo na preprosto in pošteno priznanje: družine se nam zgodijo. Lepega dne se znajdemo v družini in potem se moramo znajti.
Družina seveda ni kaka izjema v ureditvi sveta. Tudi v (bolj ali manj zaljubljenem ali nezaljubljenem) paru se kar znajdemo. Pravi motivi za privlačnost dveh oseb različnega ali istega spola so nejasni. Osebi pač postaneta par. Če prav pomislimo, se tudi sami v sebi nekako pač znajdemo. Saj bi včasih radi kar pobegnili od samega sebe. Pa potem vendarle najdemo načine, da preživimo. Svoji drugi knjigi sta Skynner in Cleese dala naslov Življenje in kako v njem preživeti. Življenje ni lahko; malokaj dobro funkcionira; neprestano smo v krizi, neprestano moramo nekaj reševati in krpati, da preživimo. Ne vsi. Kakih 600 Slovencev vsako leto izstopi iz svojega življenja, da ne omenimo tistih, ki sicer telesno preživijo, duševno pa so zunaj sebe.   
To se mi je zdelo nujno povedati, da bi razumeli moje doživljanje igrokaza Republika sreče. Igrokaz sam je sestavljen iz treh delov. Prvi prikazuje družino, ki bi jo Skynner in Cleese imenovala disfunkcionalna, grozna družina, ki pa bi jo naši (feministični?) ideologi imeli za ponazoritev razpada družine kot družbene oblike sploh; za prikaz tega, kar je sodobna družina v svojem bistvu: gniloba, razpad, ki pa ima zaradi podpore kapitala še moč vsakršne represije nad njenimi člani. Drugi del sestavljajo zborne recitacije, ki se posmehujejo "neoliberalistični subjektiviteti", kot temu učeno pravijo interpreti, se pravi tako imenovanemu "svobodnemu posamezniku" in njegovi nazovi "svobodi", "svobodni izbiri", "pisanju lastnega scenarija", modnim praksam "skrbi za telo", "ohranjanju zdravja", skratka ideologiji težnje k sreči. V tretjem, nepošteno kratkem delu (čemu po odmoru? pa ne, da nas prisilno zadržujete v prostorih gledališča?) je prikazano stanje v republiki sreče, v belih nebesih duhovne in vsakršne druge praznine.
Če je ta revolucionarna agitka naperjena proti Primčevi et consortes idealizaciji svete družine, naj ji bo, če se njeni interpreti zavedajo, da sami negativno idealizirajo razpadlo družino, kot bi crknjenega psa prikazovali kot podobo vrste živih psov, canis lupus.  Kjub tej svoji vlogi igra ni drugega kot agitka, ilustrirana politika. Kajti to, da družina ni vnaprej dana idealna institucija in jo morajo iz dneva v dan naporno soustvarjati njeni člani, je danes pogrošna resnica. Ni treba iz tega delati cirkusa. Pa tudi to, da so družine, ki delujejo bolje, in one, ki delujejo slabše, je znano. In da je marsikomu lažje v družini kot brez nje. Ni potrebe po vsem tem ideološkem srdu.

Po Bavarski (3): Bamberg - Bayreuth

Zjutraj tretjega dne smo krenili proti severu do tisočletnega mesta Bamberg ob reki Regnitz. Vzporedno z reko poteka tudi kanal Donava-Maina. Staro mesto je - kljub dvema svetovnim vojnama v tem stoletju in več vojnam, tudi 30-letni, v prejšnjih - največje nepoškodovano ohranjeno mestno jedro v Nemčiji in je vpisano na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO. Bamberg slovi tudi kot mesto pivovarstva. Najbrž je tako, da se v Bambergu več piva naredi, v Muenchnu pa več popije. Nad reko je grič in na njem mogočna katedrala sv. Petra in sv. Jurija (<), v njeni bližini nadškofija in različne upravne stavbe. Na otočku sredi reke je mestna hiša (>).

 

Stolnica s štirimi zvoniki (<) je spomenik na meji med romaniko in gotiko. V njej so številna likovna dela, ki sodijo v to obdobje, med njimi najznamenitejši "bamberški konjenik", ki je nekakšnen simbol mesta (>). 

 

Z mostu, ki povezuje mestno hišo z mestom, se na desnem bregu vidi predel, ki se imenuje "Male Benetke", poln prijetnih malih gostilnic ob rečnem pristanu.

Današnja idlična podoba mesta skriva nemirne čase in nič kaj pozitivno vlogo mesta v zgodovini. V letih 1623-1633 je nad mestom gospodoval knezoškof Johan Georg Fuchs von Dornheim, znan kot sežigalec čarovnic, Hexenbrenner. Na osnovi nekega zakona iz leta 1507 (Constitutio Criminalis Bambergensis), v katerem je za čarovništvo predvidena smrtna kazen z ognjem, in ob sodelovanju še bolj zagrizenega škofa Friedricha Foernerja, je samo v svojem mandatu sežgal kakih 300 ljudi, obsojenih čarovništva, med njimi tudi mestnega župana Johannesa Juniusa. Skupaj je bilo sežganih okoli 1000 ljudi. To blazno početje se je končalo šele, ko so Švedi zavzeli mesto, von Dornheim je pa pobegnil na Koroško. Bamberg tudi ni zaostajal za bližnjimi mesti pri "čiščenju" Judov za časa nacističnega režima. Iz mesta je izginilo 630 Judov, vojno jih je preživelo 15, ki so bili poročeni z "arijci/arijkami"). Nemci se svoje zgodovine zavedajo in svoja dejanja obžalujejo. Na prehodu k mestni hiši je na eni strani vzidana plošča v spomin na preganjane in preminule "judovske državljane" (<), na drugi pa v spomin na padle vojake in "pogrešane" civile (žrtve nacistov) v 2. svet. vojni (>). Kot rečeno, staro mestno jedro ni bilo poškodovano v zavezniških bombardiranjih. Ko pa so Američani zavzemali mesto, so se ostanki vojske upirali: padlo je 23 vojakov in 4 civilisti.

 

Pozornost pa mi je vzbudila tudi spominska plošča polkovniku, grofu Clausu von Stauffenbergu, ki je kot član odporniškega gibanja izvedel atentat na Hitlerja, žal neuspešno, in bil nato ustreljen.

Še skok do Wagnerjevega mesta Bayreuth, prizorišča Wagnerjevih slavnostnih iger. Samo mesto ni name, utrujenega od znamenitosti, naredilo posebnega vtisa, smo pa videli Wagnerjevo hišo (>) in grob, in Lizstovo hišo (<).

 

Grob Richarda Wagnerja:

Stari grad (Altes Schloss) s stolpom:

Mestne vedute:

 

Prizorišče Wagnerjevega festivala: