Odziv na "Dokapitalizacijo komunizma"

Odziv na članek Tineta Hribarja, Dokapitalizacija komunizma, Delo, Sobotna priloga, 8. 12. 2018

Akademik Tine Hribar se bo ugovorov branil sam, če se mu bo zdelo vredno spričo njihove
nekonsistentnosti. Meni je z novimi razlogi utrdil prepričanje o utopičnosti same ideje (hudič
je v podrobnostih) in o nesmiselnosti in zločinskosti revolucije. Sprašujem pa se, kako to, da
se vera v revolucijo in komunizem kar ohranja, kljub temu, da so socialistični režimi propadli.
V socializem in "nov poskus" revolucije verujejo tudi intelektualci, v katerih razumnost do
sedaj nisem dvomil.
Da ne bom napačno razumljen: tudi sam vidim in občutim protislovja kapitalizma. Vidim pa
tudi, da je kapitalizmov več; da so države, kjer ta protislovja uspešno regulirajo in
zagotavljajo ljudem v večini dostojno življenje, čeprav ne delijo "vsakemu po njegovih
potrebah". Vidim seveda tudi nesluten razvoj nekaterih azijskih držav, ki uveljavljajo vsaka
drugačno različico kapitalizma. In resnici na ljubo je treba opomniti, da je bil tudi
jugoslovanski socializem z vsako reformo opotekajočega se gospodarstva bližje kapitalizmu.
Zakaj torej se ohranja vera v socializem, kljub temu, da je pogorel?
V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je skupina sociologov v ZDA pod krinko pridružila
sekti, ki je napovedovala vesoljni potop, pred katerim naj bi samo to skupino predanih
vernikov rešili vesoljci z vrha neke gore na srednjem zahodu ZDA. Ta prerokba se seveda ni
izpolnila. Ženska, ki je kot medij z "avtomatičnim pisanjem" narekov iz vesolja vzdrževala zvezo z vesoljci, je sporočila, da je Bog začasno preložil potop, ker je njihova trdna vera
presvetlila vesolje. Torej velja verovati še naprej, tudi če se prerokba ne izpolni. Skupina je
čez čas zaradi različnih razlogov razpadla, sociologi pa so poiskali nekatere njene člane.
Nekateri se obdobja, ko so bili v sekti, niso spomnili, drugi pa so rekli, da se potop itak še
lahko zgodi. Temu je težko oporekati. (Festinger idr., 1956. When prophecy fails.) Sklep raziskave je bil: če se prerokba ne izpolni, se vera utrdi. Omenjeni sociologi navajajo pogoje, pod katerimi se vera ohrani tudi še potem, ko se prerokba ne izpolni. Tega tu ne bom navajal. Pri nas so med takimi pogoji trije. Mnogi ljudje so v pošteni veri žrtvovali svoja življenja za revolucijo in s tem zadolžili naslednje rodove. Težko si je priznati, da je bila njihova žrtev zaman. Mnogi smo v socializmu sorazmerno dobro živeli, če smo bili skromni; če nismo preveč mislili; če nismo spraševali o tistih, ki jih je revolucija neusmiljeno uničila; in če se nismo primerjali s sosedi. In še več takih »če«. In tretjič, ob tranziciji smo namesto v reguliranem kapitalizmu pristali v liberalnem »turbokapitalizmu«, ki je nekatere sloje prebivalstva pahnil v revščino in suženjske pogoje dela. Tudi meni ni tuje prizadevanje za bolje urejeno družbo. Teh prizadevanj je danes po vsem svetu veliko. Podpirajmo jih – ne pa, lahkomiselno ali hudobno, revolucije, ki žre otroke drugih in svoje.