Nezdružljivost znanosti in vere

V današnji Oni, prilogi Dela, je intervju novinarke Nike Vistoropski z monsinjorjem ddr. Antonom Stresom. Msgn. ddr. Stres pravi v intervjuju: "Nezdružljivost znanosti in vere je nič drugega kot stereotip. Zgodovina nam namreč nedvoumno kaže, da so bile prve univerze, ki so se pojavile v srednjem veku, cerkvene univerze. Oxford, kmalu zatem pariška Sorbona ... Vse to so bile ob svojem nastanku teološke šole, ki so svobodo razpravljanja vedno postavljale na piedestal. Prav one so razvile metodo soočanja mnenj."

Ker sodim med tiste grešnike, ki so svoje študente učili, da sta znanost in vera dve različni in nezdružljivi vrsti človekovega odnosa do sveta, ali ožje, spoznavanja, sem se dolžan odzvati na gornjo izjavo, saj se še vedno nisem poboljšal.

Znanost, bolje, vsaka posebna znanost, svoje ugotovitve o tistem vidiku sveta, ki ga raziskuje, preverja. Svoja spoznanja preverja izkustveno, z opazovanjem in poskusi, in logično, tako da ugotavlja, ali morda niso med seboj protislovna. Je do vsake svoje ugotovitve, dejstva ali teorije, kritična. Vsaka znanstvena teorija je ves čas izpostavljena preverjanju. Lahko se spremeni, dopolni, ali pa jo popolnoma ovržejo. Znanstvena spoznanja morajo biti predstavljena tako, da so ovrgljiva, to je, da jih lahko vsak kompetenten znanstvenik (ki obvlada metode svoje vede) ovrže. V resničnost določenega znanstvenega spoznanja ne verujem, ampak ga imam za resnično, dokler ga kdo ne ovrže. 

Drugačen je odnos do stvarnosti v okviru religiozne vere (poudarjam »religiozne«, ker verujejo tudi ljudje, ki ne pripadajo nobeni veroizpovedi ali religiji). Verovati pomeni biti o nečem prepričan, zaupati v sedanji ali prihodnji obstoj tistega, četudi za to ni nobenega razumskega dokaza. Vera se nanaša na celoto človekovega odnosa do sveta, ne le na kako posebno področje. V njej človek najde življenjske usmeritve. Vera je stvar intuicije ("nepreverljivo neposredno osebno spoznanje"), zaupanja, čustva. Verujem ravno zato, ker je razumu nedostopno (credo quia absurdum). V resničnost obstoja Boga verujem, če verujem, ker obstoja Boga ni mogoče empirično dokazati z nobenim do sedaj znanim postopkom opazovanja ali eksperimentiranja, niti ni mogoče ugotoviti, kaj to je. Pravijo celo, da Boga načelno ni mogoče opredeliti (definirati = omejiti), ker bi bilo to v nasprotju z njegovo neskončno naravo. Je nedoumljiv. Ga pa njegovi služabniki predstavljajo kot Osebo, kot bivajoče. V resničnost biblijskega izročila verujem, če verujem, prav zato, ker za resničnost njegovih prerokb in trditev ni nobenega dokaza.  Če so dokazi o nečem, namreč vem, da je tisto res, in mi ni treba zgolj verovati.

V tem pomenu znanost in vera nista združljivi. Ne morem istočasno mešati vere in znanosti, znanstvenega raziskovanja in verske meditacije ali molitve. To pa ne pomeni, da ne morem biti v svojem vsakdanu hkrati vernik in znanstvenik. Toda kot znanstvenik ne morem dokazati Boga; kot vernik pa ne morem z molitvijo določiti tirnice satelita, ki bi ga poslal v vesolje. Lahko pa prosim Boga, da se pri računanju tirnice ne bi zmotil. A tirnice ne bo izračunal ne Bog, ne njegov predstavnik na Zemlji. To, da Cerkev ustanovi univerzo in v njej katedro za fiziko, ne pomeni, da sta vera in znanost združljivi kot taki. Lahko pa njune institucije obstajajo pod isto streho (v starih univerzah so kapele). Učili so me, da so "metodo soočanja mnenj" začeli razvijati stari grški filozofi kot metodo racionalnega mišljenja v nasprotju z verovanjem v mite. Sokratove razprave s prijatelji so se končale v aporijah (spoznavni negotovosti), medtem ko se cerkveno "soočanje mnenj" konča pri verovanju v brezprizivno dogmo.