"LJUDI SPOZNAŠ V NESREČI"?

Na fejsbuku se je pojavil zapis zgodbe, v kateri babica navidezno brez razloga vrže iz hiše vnuka. Vnuk išče pomoč pri nekdanjih kompanjonih, celo pri svojem dekletu, pa mu nihče ne ponudi strehe, ne kake druge pomoči. Nazadnje ga babica sprejme nazaj, da ga lahko pouči. Iz hiše ga je vrgla zato, da bi doživel "pomembno življenjsko lekcijo". Babica je videla, "kako daješ vse ljudem, ki si tega ne zaslužijo ..." In hotela ga je poučiti: "Dal si jim vse iz ljubezni, a ko ti ni ostalo nič ... so te zapustili."

Ob takih moralističnih zgodbicah "o resničnem življenju" zastrižem z ušesi. Nekaj ne štima.

Zgodba govori o človeku, ki je drugim "dal vse iz ljubezni", ti pa mu niso ničesar vrnili, nasprotno: ko se je "ves razdal", so ga zapustili. Iz tega naj bi sledil nauk, da je smiselno dajati samo tistim ljudem, ki si to zaslužijo, ne onim, ki si ne zaslužijo. To lahko pomeni, da si zaslužijo tisti, ki so res v stiski, v potrebi, drugi pa ne. V tem je zrno resnice: smiselno je dajati tistim, ki potrebujejo, ne tistim, ki ne; ne "ljubiti" kar vse vprek, ne se razdajati.

Lahko pa pomeni, da si tvoj dar zaslužijo tisti, ki so "dobri", ne pa tisti, ki so "slabi". Kajti: v nesreči jih spoznaš, spoznaš njihov značaj, njihovo človečnost: če ti vrnejo, so "dobri", sočutni, človečni, če ne, pa ne. S svojo dobrodelnostjo preskusiš njihov značaj.

Pomislim: sem te prosil za dar, za ljubezen, pomoč, ali si me obdaroval, mi pomagal kar tako, iz svojega nagnjenja, iz svoje potrebe? Mogoče, da bi me preskusil, ali ti bom vrnil? Mogoče mi ni bilo do tvojega daru, do tvoje ljubezni, do tvoje pomoči; še manj do tvojega testiranja mojega značaja.

Res je, človeku v stiski nekateri njegovi sorodniki, prijatelji, znanci pomagajo, drugi pa ne. Mogoče mu celo nihče ne. Mogoče mu ne pomagajo prav tisti, ki jim je sam pomagal ali sploh kaj dobrega storil, četudi ga niso prosili. Mogoče mu ne pomagajo prav tisti, od katerih je pričakoval pomoč. Razočaran je. Kaj je pričakoval?

V družbi obstaja norma recipročnosti, "daj-dam". Če komu kaj posodimo, pričakujemo, da nam bo vrnil. Če komu kaj damo, ali storimo uslugo, pa včasih pričakujemo povračilo, včasih pa ne. Beraču dam, ne da bi pričakoval, da mi bo vrnil. Če komu storimo uslugo, včasih pričakujemo, da nam bo vrnil, ko bomo mi potrebovali, včasih pa ne. 

Razlogi za to, da ljudje vrnejo pomoč ali pa ne, so različni. Pogoj, da se drugi odzovejo, je, da opazijo našo stisko in potrebo po pomoči. Nekateri nas bolje poznajo in spremljajo, in sami opazijo, da smo zašli v težave; drugim je treba povedati in jih prositi za pomoč. Prositi za pomoč ni lahko, saj nas to spravlja v položaj šibkejšega. Pričakovanje, da bojo drugi kar pritekli, ko smo v stiski, je otročje. Tudi če drugi opazijo, da smo v stiski, morda sami niso v stanju, da bi lahko pomagali: telesno, čustveno, časovno, gmotno, iz različnih praktičnih razlogov, četudi bi radi pomagali. Mogoče drugi ne vidijo odnosa enako kot prizadeti: kar je bilo človeku, ki je v stiski, videti kot prijateljstvo, je za drugega bolj neobvezujoča kolegialnost. Prejemnik pomoči se morda čuti v podrejenem položaju, ponižanega, in nam - poleg tega, da se zaveda, da smo mu pomagali - to nekako zameri, hoče pozabiti ponižanje in se čustveno oddalji od nas; ko bi mi potrebovali pomoč, nismo več v njegovem čustvenem dosegu.

Včasih pričakujemo preveč od drugih. Posebej, če smo sami zelo ustrežljivi, lahko zmotno predvidevamo, da bodo drugi ravnali enako, ko bomo mi v stiski. A ljudje imajo različne značaje, zmožnosti in življenjske okoliščine. Če damo drugim brezpogojno, ne smemo samoumevno pričakovati, da nam bodo z enako mero vračali, sicer bomo hitro razočarani. 

Pri tem se je dobro vprašati, od kod naša dobrotljivost, razdajanje in pripravljenost pomagati drugim. Poleg tega, da nam je verjetno res mar za druge, s svojo dobrotljivostjo (1) druge morda proti njihovi volji zadolžimo za vračilo ("Pomagal sem ti, pričakujem, da mi boš vrnil") (2) potrjujemo svojo samopodobo (»Dober sem, sočuten, potrebujejo me, upoštevajo me, ker pomagam« ipd.); (3) kupujemo odobravanje (»Če bom dober do drugih, me bodo imeli radi, me ne bodo zapustili ali kritizirali«); (4) Imamo potrebo po nadzoru ali superiornosti. Pomoč drugim lahko nezavedno postane način, kako biti v "močnejšem" položaju (»sem tisti, ki daje, ti si tisti, ki potrebuje«). Poleg tega včasih sploh ne preverimo, ali je naša pomoč zaželena. Vsiljujemo »dobrosrčnost«, ki je za prejemnika neprijetna, celo ponižujoča ali dušeča.

Razlikujemo pomoč, ki prejemniku pušča avtonomijo, in paternalistično pomoč, pri kateri dajalec pomoči »ve bolje« od prejemnika, kaj je dobro zanj, in mu s tem jemlje avtonomijo. Ko pomoč postane način za zadovoljevanje lastnih čustvenih potreb, in ne odziv na resnične potrebe drugega, odnosi postanejo neenakovredni in nezdravi. Dajalec se lahko hitro razočara ali užali, če pomoč ni sprejeta ali cenjena — kar vodi v očitke, manipulacijo ali umik. 

Zdrava pomoč pomeni dve stvari: (1) Najprej vprašamo drugega: Ali potrebuješ pomoč? Kako ti lahko pomagam? (2) Pomagamo, ne da bi pričakovali vračilo - in ne da bi s tem hranili našo samopodobo.

Reklo v naslovu "ljudi spoznaš v nesreči" izraža razočaranje nad ljudmi, za katere smo pričakovali, da nam bojo pomagali v stiski, pa nam niso. Vprašati se moramo, kako to, da smo to pričakovali. Smo jih s svojo dobroto in ljubeznijo hoteli zadolžiti?

*

Prosil sem še chat GPT za komentar in prejel naslednji odgovor:

Tukaj so najbolj značilni znaki nezdrave (pogojne ali sebične) pomoči:

1️⃣ Pomoč brez vprašanja ali soglasja
Dajalec pomaga brez da bi vprašal, ali pomoč sploh želiš ali potrebuješ. Primer: »Samo pridem in uredim stvari zate, ker jaz vem bolje, kako je prav.«
2️⃣ Pomoč s skritim pričakovanjem povračila
Dajalec ti sicer nekaj da ali naredi, a (neizrečeno) pričakuje, da boš ti "dolžan" — bodisi hvaležnost, uslugo, lojalnost. Primer: »Vse sem naredil zate, zdaj si ti na vrsti, da meni pomagaš (ali me poslušaš, ali narediš, kar jaz hočem).«
3️⃣ Očitki in prikrita zamera
Če ne sprejmeš pomoči ali je ne pohvališ dovolj, dajalec postane užaljen, oddaljen ali očitajoč. Primer: »Jaz sem se toliko trudil zate, ti pa niti zahvaliti se ne znaš.«
4️⃣ Pomoč, ki znižuje ali ponižuje prejemnika
Pomaga na način, ki nakazuje, da si šibek, nesposoben ali da brez njega ne zmoreš. Primer: »Pusti, pusti, ti tega ne znaš – jaz bom naredil zate.«
5️⃣ Nadziranje in vmešavanje
Pomoč postane izgovor za nadzor nad tvojimi odločitvami ali življenjem. Primer: »Ker sem ti pomagal (dal denar, uredil stvar), imam zdaj pravico odločati, kako boš to uporabljal.«
6️⃣ Pomoč za lastno potrjevanje
Dajalec pomaga zato, da bi se sam počutil vrednega, pomembnega ali posebnega — in ne zato, ker te res sliši ali razume. Primer: »Brez mene si izgubljen. Jaz sem tisti, ki vedno pomaga.« (povezano z vlogo »rešitelja«)
7️⃣ Nezmožnost sprejeti zavrnitev pomoči
Če rečeš »ne, hvala«, dajalec ne more to mirno sprejeti, ampak vztraja, sili ali se užali. Primer: »A res ne boš sprejel moje pomoči? Očitno ti ni mar zame.«
8️⃣ Pomoč, ki ustvarja odvisnost
Pomaga na način, da te naveže nase — da boš še naprej potreboval njegovo pomoč, ne da bi postal samostojen. Primer: »Brez mene tega ne boš zmogel — vedno me boš potreboval.«

Kako to prepoznati v sebi?
Zastavi si preprosta vprašanja:
Ali pomagam zato, ker res želim dobro drugemu?
Ali bom v redu, če pomoč zavrne?
Ali bom razočaran, če ne dobim hvaležnosti ali povračila?
Ali pomagam na način, ki spoštuje avtonomijo in dostojanstvo drugega?

Briga me, s kom spi - 2

Na moj prejšnji blog z istim naslovom se je odzvala neka bralka, ki piše: 

"... motile so me npr. vrstice, ko pišete, da ga po tem, ko ste videli, kako dobro izgleda Mia, bolje razumete - da se ni mogel zadržati. Kot bi bil njen videz kriv njegovega zločina (če mu bo dokazan ...). In to je zelooo blizu diskurza, s katerim predatorji opravičujejo svoje početje. Ženska je kriva, zakaj pa si je oblekla prekratko krilo. ... In ko ona govori o etiketi, ki se je več ne bo znebila, potem ko jo je M. M. outirala - o tem je govorila, kar pišete tudi vi - da jo bodo dojemali kot lezbijko, ki ji ni pasal moški dotik. In da je to poanta vsega. On je naletel na mino v podobi lezbijke. Kot bi nam, heteroseksualkam, pa moral vedno in povsod pasati šlatanje (da ne govorim o čem hujšem)."

To pismo me je navedlo k razmisleku? Sem ga res opravičeval? Sem res, ne da bi to zavestno hotel, zvračal krivdo na žrtev? Moški sem, mogoče sem nehote pristranski in si mislim, da zganjajo prevelik cirkus okrog normalne in naravne zadeve? Bom sposoben to razmisliti nepristransko po pravici?

1. Med gledanjem intervjuja je ves čas v meni tlelo vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo, ali se je zadeva rešila oziroma se rešuje po človeško za obe strani. Pri vsej aferi me je motilo to, da se je o odnosu med dvema, odnosu, ki zadeva njuno intimo, govorilo javno, na televiziji. Čeprav sta oba javna delavca, ali delavca, ki sta profesionalno pred očmi javnosti, je njun erotični odnos zasebna stvar. Razumel sem, da je zadeva postala javna zato, ker noben drug način obrambe žrtve, ki je daljše časovno obdobje prenašala zalezovanje in vsiljevanje kot podrejena in odvisna v odnosu neenake družbene moči, doslej ni pripeljal do tega, da bi se nasilje nehalo, da bi bila žrtev zaščitena in se počutila varno. Razumel sem, da je bilo treba obvestiti javnost, kaj se dogaja, da bi se zganili tisti, ki so bili pred tem dolžni žrtev zaščititi. Razumel sem, da bi vztrajanje pri zasebnosti obravnave pomenilo ščitenje storilca in morda tudi potuho za nadaljevanje takega ravnanja. Motilo me je tudi to, da je razkritje tega dogajanja med njima sovpadalo z razkrivanjem te vrste nasilja drugod po svetu, ki je sledilo gibanju "Jaz tudi". Kot je po eni strani to gibanje prispevalo k razkrivanju tega nasilja in k obsodbi storilcev, kar je bistveno, je po drugi strani morda prispevalo - kot množičen pojav in neke vrste moda - tudi k neutemeljenemu posnemanju, pretiravanju, objavljanju zadev, ki bi se lahko rešile v ožjem krogu ali med obema udeleženima. Javna obravnava prizadene oba; celo sodišče pri takih obravnavah zapre vrata pred javnostjo.

2. V svojem zapisu sem skušal razumeti, kaj se je dogajalo med udeleženima, predvsem pa sem skušal razumeti, kaj je storilca kot razumnega in razgledanega umetnika navedlo do ravnanja, ki je povzročilo tako trpljenje od njega odvisne osebe in končno popolnoma onemogočilo njega samega. Skušal sem ga razumeti, ne opravičevati. Za nasilje ni opravičila. Razumeti in opravičevati sta dve različni reči. Če bi bili nekaj istega, noben forenzični psiholog ali psihiater ne bi smel izdelati poročila o osebnosti zločinca, o njegovih motivih, o psihološki logiki njegovega dejanja, o funkciji dejanja v njegovi osebnosti itd. Ne bi se smel vživeti v njegov položaj, da bi razumel. Ne bi smel, ker bi rekli, da opravičuje zločin. A to se ne dogaja, sodišče posluša njegovo ekspertizo, ker sodišče razlikuje oba pojma, obe stališči. Isto velja za zagovornika obtoženca. S tem ko ga zagovarja in skuša doseči oprostitev ali znižanje predvidene kazni, ne opravičuje njegovega zločina, ga pa skuša prikazati kot manjšega. Pri tem gre včasih tako daleč, da sodišče oprosti storilca, za katerega zagovornik sam ve, da ni nedolžen. Laiki v takem primeru protestirajo, a neupravičeno. Zagovornik ni sodnik; ne sme si lastiti pravice obsoditi, vzeti pravico v svoje roke. Moja vloga v tej zadevi je vloga tistega, ki skuša razumeti, kaj se je dogajalo, in ki poleg dejanja vidi tudi osebnost, človeka, ki je sposoben spremembe.

3. Metodološko sem pri tem svojem poskusu seveda na suhem. O primeru ne vem nič drugega, kot to, kar sem mimogrede pobral iz medijev. Nobenih privilegiranih informacij nimam. Torej se lahko oprem samo na sklepanje iz tistega, kar sem slišal, in na svoje oddaljeno vživljanje v drugega. To vživljanje v bistvu pomeni sklepanje o tem, kako bi se morda jaz odzval v taki situaciji. Tvegam, da me proglasite ne samo za nekoga, ki ščiti "zločinca", ampak za nekoga, ki to je v svojem bistvu, samo pokazalo se še ni! Prvo opažanje v tej zadevi je, da možaku ni šlo samo za seks. Če bi mu šlo samo za to, bi ubral krajše poti. Profesionalne spolne storitve so danes na voljo. Za zadovoljitev potrebe niso potrebna čustva, ni zelo pomemben videz spolne partnerice. Ta mož pa je hotel prav to osebo, nanjo se je prilepil in jo dolgo vztrajno nadlegoval. To pomeni, kot sem bil zapisal, da je "ponorel" za njo. Vzbudila mu je čustva. V mojih očeh ga to dela bolj človeškega, kot zgolj nasilnika ali posiljevalca. To ne pomeni, da opravičujem njegova dejanja, ampak da ga imam za človeka, sposobnega čustev, vnetljivega in ranljivega.

4. "Ženska je kriva..." Ženska ni kriva. Ženska ni kriva za to, da je, kakršna je, in da je bila v tistem času tam, kjer je bil on. Ženska ni kriva, če si obleče mini krilo. Vedeti pa mora, da si ga ne obleče na samotnem otoku ampak v družbi, kjer so tudi moški. Ni si ga oblekla zato, da bi izzivala; morda v nedolžni želji, da bi bila lepa; morda, da bi vzbudila pozornost. Tudi živali se naperijo in našopirijo, samci in samice. Riti se jim pordeče. Vsekakor s tem vzbudi pozornost moških. To mora dekle vedeti; to vedenje je del vzgoje, socializacije, prevzemanja spolne vloge. Fant mora vedeti, da si bo želel ženske, ampak da tisti, ki je vzbudila njegovo pozornost, ne sme kar seči pod krilo. O tem so nas poučili celo pri vojakih ob prvem izhodu v mesto. In vedeti mora, da se od fanta pričakuje, da bo storil prvi korak. Fant se mora naučiti veščine zapeljevanja in dekle veščine zavračanja, popuščanja in predajanja. Seveda je najlepše, če se to dogaja "mic-po-mic", neopazno, ko se ne ve, kdo je storil kak korak. Večna igra, ples plamencev. To ni lahko in zato imamo danes fante, ki raje, kot da bi se spustili v ženski svet, čemijo pred računalnikom. Ker se od moškega pričakuje prvi korak, to pomeni, da sodi k ženski vlogi, da bo nagovorjena. Temu potem nekatere ženske rečejo, da so "objekt moških". Naredite moške za svoje objekte, kaj vas ovira? Ko govorim o vlogi, ne mislim, da je to nekaj statičnega; ne, vloge se spreminjajo, mogoče se že pogosteje dogaja, da dekle stori prvi korak, povabi na kavo, ga prime na sprehodu za roko, se pod mizo slučajno podrgne ob njegovo nogo, reče "a veš, da si mi všeč"... Ženska se mora naučiti tudi zavrniti moškega, storiti to mirno, nežaljivo a odločno. Od "bodiva raje prijatelja" do "oprostite, ne maram tega" in še ostrejših. (Nekoč sem slišal: A bi rad fukal? Goni se!)

5. Morda je v naši zgodbi prav to umanjkalo. Ker se je nadlegovanje tako dolgo vleklo, domnevam, da dekle ni jasno in odločno zavrnila njegovega približevanja že takoj v začetku. Slišim: "Spet njo krivite!" Seveda, on ne bi smel v svoji vlogi narediti niti koraka k njej. To je v pogojih usposabljanja za igralstvo težko, ker se dogaja neopazno. Ko pa je njegov namen postal jasnejši, ona svojega parta ni odigrala tako, da bi se zavarovala. To je razumljivo najmanj zaradi dveh okoliščin: 1. on je bil njen profesor. Tak položaj vzbudi ambivalentna čustva. Po eni strani ji njegovo zanimanje godi, po drugi strani se ga boji zavrniti, če ji ne godi, ali ne godi več; 2. ona ima težave sama s seboj, s svojo spolno identiteto: me privlači ali ne? V tej negotovosti in razdvojenosti teče čas in on ponavlja svoje napade. Jasno je: on se ni naučil osnovne lekcije, da se to ne dela. On je napadalec, on je krivec, če nam je že toliko do tega, da določimo krivdo. A tudi ona se ni naučila svoje lekcije: ni se uprla jasno in odločno. Kaj bi bilo, če bi ona, potem ko je nedvoumno zaznala njegovo željo, rekla: "Profesor, oprostite, zelo vas cenim, a tega ne maram." Kaj bi tvegala? Da ne bi naredila faksa? Malo verjetno, en profesor ni faks. Če je to preračunavala, pomeni, da ni bila v sebi trdna. Lahko bi rekla: "Oprosti, mene moški spolno ne privlačijo." Bi on še silil? Seveda je on še v večji meri kriv, ker se je spravljal na podrejeno, šibko, negotovo, nedozorelo dekle. Hkrati pa ni dobil jasnega znamenja, naj odjebe.

6. "On je naletel na mino v podobi lezbijke". Ja, on ni vedel za njeno spolno opredelitev ali spolno negotovost, ali spolno fluidnost. Negotovost, ki jo je izražala, ambivalentnost, je spodbujala njegovo zatelebanost v krhko, negotovo, zaščite potrebno deklico deškega obraza. Mogoče celo mesijanska nagnjenja: ob meni boš spoznala, kaj je ljubezen, ob meni se boš prebudila v žensko, spoznala boš, kaj je moški itd. Pravzaprav tudi meni ni jasno, kakšna je njena spolna usmerjnost. Sodelovala je na okrogli mizi o lezbijkah v upodobitveni umetnosti in se tam javno izpostavila kot lezbijka. Pred tv-intervjujem se je dogovorila z voditeljico, da se to lahko pove. Potem je bila presenečena in prizadeta, ko se je to povedalo. Boji se, da bi jo etiketirali z lezbijko. Si želi pustiti odprta vrata za morebitno drugo usmeritev, drugačno občutje?  Ne želi biti lezbijka? Bi se rada uvrstila med "normalne"? Res je, etikete so po svoje nujne, da družbeno življenje teče, v bližnjih odnosih pa postanejo moteče. Saj je dobro vedeti, da je nekdo profesor, drugi zdravnik, tretji alkoholik? Ja, a ko se približaš, je alkoholik samo človek, ki ima neko težavo; tudi profesor noče biti profesor ampak "kar Janez mi reci". Tudi "zločinec" je etiketa, zelo omejujoča. Mio razumem: ona je ona, živa oseba; trenutno jo bolj privlačijo ženske, ampak, kaj se ve. Ima globoko prav: etikete človeka zamejijo, ustavijo, postane objekt ne proces. Naj se bori za to nedoločenost. Trenutno me privlačijo ženske, a mogoče ne bo tako vse življenje. Sem Mia, samo Mia, dovolim ti, da me obzirno spoznavaš, če hočeš.

Dodatek 13.3.22. potem ko so ji na RTV ukinili oddajo intervjujev:

Slovenske novice (12.3.22):

"Konec lanskega leta je voditeljica doživela nekaj ostrih napadov gledalk in gledalcev, in sicer po oddaji, v kateri je gostila mlado igralko Mio Skrbinac in z vprašanjem razkrila njeno spolno identiteto.

Na očitke, da je Mio stisnila v kot in da se je morala ves čas intervjuja braniti, je Molkova odgovorila, da je samo dala vedeti, v kako zakisani družbi živimo. Pozneje je še pojasnila, da se je igralka v celoti strinjala z objavo intervjuja in da je tudi po prespani noči še vedno stala za njim in bila pripravljena na objavo in vse, kar bo sledilo. Kakšna bo usoda Molkove, še ni znano, a zagotovo bo kmalu razkrila, kam jo bo peljala televizijska pot."

Briga me, s kom spi

Prebral sem kolumno v Nedelu o intervjuju Miše Molk z Mio Skrbinac na TV SLO1 (27.11.21), v katerem je M. M. razkrila M. S. kot lezbijko (Anja Intihar, Briga me, s kom spi Mia, Nedelo, 4.12.21). Mia je "pred leti sodelovala na okrogli mizi Lezbijke v upodobitvenih umetnostih in se tako - vsaj v ožjem krogu - javno izpostavila", ugotavlja Intihar in nadaljuje: "Molkova si javnega linča vsekakor ni zaslužila, vsekakor pa (najmanj) javno razpravo o tem, kako se je obnašala do svoje gostje." "Srčika teh vrstic je vprašanje, zakaj se celotna Slovenija zadnji teden ukvarja s tem, s kom spi neka igralka." Kolumnistka odgovarja: "Voajerstvo pač." Manjka "široka misel"."Zakaj iz tega delati zgodbo?" Šlo naj bi za "trk generacij"."Vse, kar ni po merilih, ki jih je vzpostavila patriarhalna in ozka, vase zagledana slovenska družba, nosi etiketo."

1. Tudi sam sem menil, da je šla M.M. predaleč, kar sem sklepal po očitni zadregi gostje, ki se je zdela "razkrinkana" proti svoji volji. Glede na to, da se je bila že prej sama v ožjem krogu izpostavila kot lezbijka in da je mogoče res šlo za dogovor, da se to lahko omeni, bi bila ta njena zadrega nerazumljiva. Mogoče je pri "dogovoru" pred oddajo prišlo do nesporazuma, kar se rado zgodi. Vsekakor je tudi tak nesporazum napaka spraševalke.

2. Zakaj se ukvarjamo s tem? Voajersko naslajanje? Ozkosrčnost? Patriarhalno zavračanje "drugačnosti"? Tudi meni in mnogim drugim je vseeno, kdo s kom spi. Res me ni zanimalo, s kom spi M. S. Tudi sicer ne berem tračev in me tudi ne zanima, s kom spi Kardashian on ali ona ali Bernarda Marovt (saj se spomnite, ne?). S tem se ukvarjamo, ker je M. S. razkrila, da jo je nadlegoval človek, ki si tega ne bi bil smel dovoliti, sam javna osebnost. Ne gre le za M.S. ampak tudi za M. T. V zraku je vprašanje: kaj je ta človek sploh storil in zakaj, saj bi vendar moral vedeti, se obvladati, zadržati. Zdaj je tu vsaj del odgovora, vsaj zame. Najprej o nadlegovalcu. Med gledanjem intervjuja me je M. S. skoraj očarala, kolikor sem pri teh letih še dovzeten za te reči. Ima zelo poseben obraz, izraz, oči, zelo poseben način govorjenja, mimiko. Ima deški obraz. Ko jo je M. M. "izdala", se mi je posvetilo: to je to! To je za moške določene psihične konstitucije (nekoliko infantilne, biseksualne?) dinamit. V vsakem človeku so sledi istospolnosti. Tudi meni so bila nekoč všeč dekleta, ki so imela očarljivo mešanico fantovskih in dekliških potez. Skratka, začel sem razumeti M. T. Razumel sem, da je ponorel za njo. Do kod natanko je seglo njegovo nadlegovanje, seveda ne vem. Vendar se je s tem razkritjem moja obsodba njegovega dejanja ublažila. Nadlegoval je dekle, ki je bila zanj posebno očarljiva, noro privlačna, hkrati pa, na njegovo nesrečo, posebej občutljiva za moško približevanje in nadlegovanje; dekle, ki mogoče ne čuti posebne afinitete do moškega spola in ga ne "razume" po žensko. Nekoč sem v Cosmopolitanu prebral nasvet stalne svetovalke te revije Kleinove (če se ne motim v priimku), ki je svoj nasvet neki bralki takole sklenila: Če se znajdete v dvigalu z moškim, ki se spravlja nad vas, ga brcnite v piščal; ne kličite takoj policije. Seveda je to težje storiti, če je ta moški vaš profesor, bi dodal za našo rabo. V tej zagamani patriarhalni kulturi namreč ženske od moškega pričakujejo, da stori prvi korak in morda še kakšnega naslednjega. In da potem pokasira, kar je zaslužil.

3. Ne kličite policije in, naj dodam, ne pojdite takoj s tem na TV. Seveda, če gre stvar predaleč, če predolgo traja, če je neznosna, če si v odvisnem razmerju, je že treba o zadevi obvestiti še koga pristojnega, in če si zaradi neodzivnosti v stiski, obvestiti o tem javnost. In tu smo pri drugem delu odgovora na vprašanje, zakaj se cela Slovenija ukvarja s tem. Zato, ker je bilo razglašeno celi Sloveniji. Ne briga nas, kdo s kom spi, ampak nas zanima, ali je bila vsa zadeva urejena po človeško. Ni bilo druge poti za zaščito osebne nedotakljivosti M. S. kot poklicati televizijo? Mogoče bi bila, a tu ni šlo samo za osebno nedotakljivost M. S. Brali smo, da so tudi druge javne osebnosti, posebno televizijci (Mario Galunič), imeli neprijetne izkušnje z nadlegovalci in zasledovalkami, pa so se jih (ali se jih) branijo na druge načine. Tu namreč ni šlo samo za osebo M. S., šlo je za pojav, ki ga je treba obsoditi: moško zlorabo moči nad žensko za zadovoljitev njegove erotične in/ali spolne sle. Šlo je za "Tudi Jaz". Bil je narejen preskok iz zasebnosti v javnost - z dobrim namenom, a ne tako dobrim izidom. M. S. je sama sebe izročila v korist občestva kot orodje te moralne obsodbe, ki je zadela M. T. kot poseben primerek tega pojava, poseben primerek, ki pa je tudi oseba, ne abstrakcija, in ki ni dobil samo moralnega nauka. Zdaj oba predelujeta posledice.

4. Ker sem starejša generacija, še o "trku generacij". "Mlajše generacije gledajo na spolnost in intimo bolj neobremenjeno kot starejši, ne ukvarjajo se s tem "na silo", ne delajo iz tega drame", piše Intihar. Dva vidika razlikujem: odnos do spolnosti in odnos do "gender", do spolov. Glede spolnosti, sproščenega spolnega občevanja v najširšem smislu, bi prej rekel, da smo prišli od "seksualne revolucije", ki je bila tema naše generacije, do "novega puritanizma", ki je značilnost sedanjih generacij. V Woodstocku se je na širni poljani, kjer so križem-kražem sedeli in ležali parčki pred rockovskim prizoriščem, dogajalo marsikaj. To je bil čas komun s svobodnim križem-kražem občevanjem in pogumnim golim fotografiranjem cele posadke pred- ali potem. Na lipom Jadranu je bilo več deset nudističnih kampov, ki so potem eden za drugim ugašali. Itd. Ko se je pojavil aids, je prišlo do prve streznitve, da ni dobro kar z vsakim in vse počez. Potem se je na različne načine širila "nova zvestoba". Sedanje generacije so veliko bolj všečne pra-konzervativcem (če odštejemo poli-amorijo, ki pa je samo preimenovan "odprti zakon" iz šestdesetih let). Drugi vidik, "gender", se nanaša na priznavanje spolne nebinarnosti, sprejemanje vseh tistih 30 spolov, ki jih je naštel neki poslanec evropskega parlamenta, in spolne fluidnosti, nedoločenosti in spremenljivosti. V tem smislu je zdaj "vse dovoljeno", dovoljena je cela pahljača spolnih občutij in praks, prej pa smo sprejemali samo "straight" seks. Danes pač ne veš, kdo se skriva za videzom moškega ali ženske, kakšna duša, in pride do usodnih zamenjav. V takem primeru se pa začne ukvarjanje "na silo" in se delajo iz tega resnične drame. Ni več pomemben organ, pomembna je nadvse občutljiva duša. To pa zahteva rahločutnost, ki je stari res nismo vajeni.

POTEŠITI IN OBRZDATI ČLOVEŠKO NARAVO

ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 6 (konec)

 KNJIGI V ZAGOVOR IN BRALCU V OPOZORILO

Pred zagovorom še povzetek očitka. Pojem zanosa je pri Cs. razširjen do brezpomenskosti. Vsebuje vse od »mikrozanosnega« tapkanja s prsti, preko zanosnega doživljanja ob tekočem traku, verskega transa do obljube »sreče« (kaj je to?) in smisla življenja v vsesplošni harmoniji posameznika in vsega, kar ga presega, če le osvojimo model samousmerjanja: 1. Odločitev za cilj, 2. Predano in vztrajno prizadevanje za dosego cilja, 3. Jasne mere doseganja cilja, 4. Zvišanje izzivov... Tako si zagotovimo optimalno izkustvo. Happy-happy. Verjamem, da branje te knjige navda bralca z optimizmom in občutkom, da si lahko zagotovi srečo.

S svojim kritičnim razmišljanjem ob knjigi nisem hotel odvrniti bralca niti zmanjšati pomena te knjige in teorije o samodeterminaciji, avtoteličnem načinu življenja. Predvsem naj poudarim, da je Cs. razvijal svojo teorijo v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja v povsem drugačnem vzdušju in ob drugačnem pojmovanju psihološke vede.

Zavrniti moram pomislek ob svoji kritiki, da namreč premalo upoštevam, da knjiga ni pisana za akademike, ampak kolikor mogoče poljudno za splošno zainteresirano ameriško bralstvo, ki ga ne gre mučiti z metodologijo, logiko in sistematiko po točkah. Razliko v navadah trgovcev s knjigami tam in pri nas je že treba upoštevati, vendar je knjiga po namenu, vsebini in obliki znanstveno delo, stvarno in objektivno napisana. Dodan ima znanstveni aparat, to je, obsežne in podrobne opombe, ki skoraj nadomeščajo besednjak pomembnih pojmov, ima natančne in obsežne navedbe virov in obsežen seznam literature. Po tej plati bi bili pohvale in odpustki pri kritiki za avtorja prej žaljivi kot laskavi.

Dobra stran knjige je, da je »rehabilitirala« zavestno doživljanje v času še vedno prevladujočega behaviorizma, za katerega sta zavest in um »črna škatla«, o dogajanju znotraj katere naj ne bi bilo mogoče izjaviti ničesar znanstveno zanesljivega, zato da ga je treba v resni znanosti pustiti pri miru.

Druga pomembna njena odlika je ponovno »ustoličenje« osebe, zavestnega posameznika, ki s svojimi odločitvami in ravnanjem do določene mere sam določa potek svojega življenja ali vsaj stanje svoje zavesti v času prevladujočega determinizma, po katerem je osebkovo (subiectum = podložnik) reagiranje določeno z vplivi dednosti in okolja.

In tretja, vsaj zame pohvalna, značilnost knjige je, da je v času objektivistične, kvantitativne eksperimentalne psihološke metodologije prinesla sproščenost s svojo kvalitativno metodo, po kateri je bilo zbrano bogato gradivo številnih intervjujev in kvalitativno interpretirano.

Nadalje je treba poudariti, da je ta teorija na strani psihologije krepitve posameznika v življenjskih stiskah in težavah, v nasprotju s tedaj prevladujočo psihologijo, ki se je osredotočala na defekt in se ravnala po medicinskem modelu popravljanja »nenormalnosti«.

Ne nazadnje je delo Cs. ena prvih knjig »pozitivne psihologije«. Je pionirsko delo te naivne psihološke smeri, preveč zanosno posplošujoče, a to je pač davek pionirjev. Nedvomno je avtor dobrodušen in dobrohoten. Je »mahatma«, velika duša, ki se je uspešno prilagodil ameriškemu načinu življenja in mišljenja. Ob branju sem se spomnil na protagonista filma Dolly Bell in njegovo mantro »svakog dana sve više napredujem…«

V knjigi je veliko razumnih opisov, pametnih nasvetov, uravnoteženih spodbud za odprto življenje, širokih kulturoloških razgledov. Če take odstavke beremo izolirano, ne da bi se ozirali na skladnost celote in na logiko, nas vse to znanje lahko navduši, pouči in razsvetli. Cs. navaja, kako je spremljal otvoritev Picassove skulpture v Chicagu skupaj z odškodninskim odvetnikom, ki je ves čas, pozorno namrščen, preračunaval, koliko bi znesle odškodnine, če bi se poškodovali otroci, ki so plezali po kipu (313) – primer človeka, ki spremlja življenje skozi poklicna očala in ni odprt za druge priložnosti, ki mu jih daje življenje, kot je občudovanje umetniškega dela v tem primeru. Je to nauk za picajzlastega metodologa? Mogoče bi bilo res bolje, ko bi si rekel: vzemi, kar ti je všeč, in pusti ostalo. Mogoče je to pravi nasvet za branje te knjige: potrgaj rožice! Bi moral svojemu sebstvu dodati še kakšno potezo egoističnega pišmeuharstva poleg teh, ki jih že imam, in prikrajšati slovenski narod za to recenzijo? Ob tem, ko se zunaj jasni in me čaka morje – za hrbtom pa Corona Matilda? Suhoparna racionalnost proti »veliki duši«?

Knjiga je pisana za ameriški popularni okus, za ne prav kritičnega bralca, ki ob zanosnem ameriškem snu rad sanja še vse druge možne sanje. Ta sen je zasvojil tudi avtorja kot naturaliziranega Američana. Knjiga se lepo bere, kar je nemajhna zasluga prevajalke, in jo vsekakor priporočam. Poleg nje pa še moj blog http://begotnice-blazx.blogspot.com/2018/09/sreca-srecnost-dusni-mir-zivost-2.html

ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 5

3. Zanos in sebstvo (self). Sebstvo ali občutek samega sebe je zavest o samem sebi, refleksija ali videnje samega sebe. »Vanj so vključeni vsi spomini, dejanja, želje, užitki in bolečine« (63). »… predstavlja hierarhijo ciljev, ki smo jo z leti, košček za koščkom, zgradili. … občutek samega sebe (je) v mnogih pogledih najpomembnejši element zavesti …« (64). Ti iz sebstva izvirajoči cilji usmerjajo pozornost, osredotočena pozornost zanosa pa oblikuje sebstvo. Zanosno doživetje podmorskega sveta je v nekem mladeniču postalo del njegovega občutka samega sebe, vzbudilo mu je željo po ponovitvi tega doživetja, in oblikovalo njegove cilje, ki so ga vodili do študija morske biologije in tako oblikovali njegovo identiteto. »Po zanosnem izkustvu je organizacija samega sebe kompleksnejša, kot je bila prej« (73). To je rezultat procesov diferenciacije in integracije. »Diferenciacija pomeni premik k edinstvenosti, k ločitvi sebe od drugih. Integracija se nanaša na njeno nasprotje, na povezovanje z drugimi ljudmi. … Kadar ima človek kompleksen občutek samega sebe, mu uspe združevati ti nasprotujoči si težnji. Ko premaga neki izziv, se neizogibno počuti bolj sposobnega, bolj veščega, posledično pa zanosno izkustvo vse bolj diferencira njegov občutek samega sebe.« (73)  Po zanosni epizodi »se človek čuti bolj »urejenega« kot prej, ne le znotraj v sebi, temveč tudi v odnosu do drugih in sveta na splošno« (74).

To zvezo med zanosom in občutkom samega sebe potrjujem na osnovi svojega izkustva, ne glede na primere, ki jih v podkrepitev te zveze navaja Cs. Ko se človek v določenem obdobju svojega življenja znajde v praznini; ko ima občutek, da je življenje zastalo; da ne ve, kdo je in kaj hoče, bi mu svetoval, da se vpraša: »kaj me vleče«, ali »kaj me je v preteklosti potegnilo, ob čem sem čutil zanos« (poleg seksa, ker v njem ni spodobne kariere)? Žalostna resnica najbrž slehernega otroštva in odraščanja je spoznanje: »kadar mi je bilo najbolj luštno, sem jih potem dobil po riti«; ali »kadar me je poneslo, sem moral prekiniti igro«. Spominjam se, kako sva najino malo dojenčico nekoč kopala v banjici. Neizmerno je uživala, ko je čofotala po vodi. Vendar to ni moglo trajati v nedogled. Dvignila sva jo iz banjice – in tedaj jo je zgrabil tako krčevit jok, da ji je za nekaj trenutkov zastal dih in sva se resno zbala zanjo. Tako je z našimi užitki. Tako ni čudno,  da, ko odrastemo, ljudje ne vemo, kaj bi radi. Tisto, kar bi res radi, je prepovedano ali nedostopno – in dolgčas si moramo krajšati s pobegi v vzporedne svetove ali domišljijo in - z izmišljanjem in načrtovanjem zanosa!

Skratka, odnos med zanosom in sebstvom je obojestranska pogojenost; spirala vse pristnejših, vse bolj posebnih in samolastnih izzivov in ciljev, katerih vztrajno in disciplinirano zasledovanje nas vse bolj približa nam samim, naši svojskosti. Hkrati pa postanemo s tem – tako nadaljujem misel v nasprotju s Cs. – vse bolj koristen in smiseln del družbe, če je toliko odprta, da sprejema našo drugačnost. Če ni, pa uporabimo tehniko vzbujanja zanosa kot zaporniki. - Cs. v nadaljevanju po vsej sili vztraja pri svojem »modelu cilja« in zavozi razpravo o smislu življenja.

4. Osebnostna rast in osmišljanje življenja.

Zanosna doživetja so torej »motor« osebnostne rasti in osmišljanja življenja. A življenje je čudno, kaotično (»život ti je bratac saćulatac«, srbska nadaljevanka v dobrih, starih časih). Ljudje se pogosto znajdemo pred kaosom, ki ogroža zavest. Kako se spopasti z nesrečo? Kako nesrečo, ki se nam je zgodila, preobraziti v srečo, v zanos? Z metodo Cs. preobražanja nesreče v zanos (in srečo) »ukanimo kaos« in se naučimo »popolnoma uživati v življenju« (286). Kako se, na primer, spoprijeti z ohromelostjo ali slepoto? Cs. strese odgovor iz rokava: po preizkušenem modelu izzivanja zanosa – z nekaj dopolnitvami. Med slednje sodi osvojitev nazora, 1. da je nesreča pozitiven dogodek, ki obogati življenje; 2. da je treba sprejeti omejitve, ki so se zgodile; 3. da bom prevzel nadzor nad svojo zavestjo in svojim življenjem. Lahko reči, težko doseči. Tisti, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo, bi vedeli povedati, da je to lahko dolgotrajen in mučen postopek. Tega Cs. ne omenja, njegov sistem deluje kot sprejemanje dnevnega reda. Ko so te tri postavke sprejete, sledi izvajanje modela »naloga, cilj, postopki, posvetitev tem opravilom, povratne informacije, zahtevnejši izziv…« Toda hkrati trdi Cs.: »Zmožnost preobražanja nesreče v nekaj dobrega je zelo redek dar« (296).  Zelo redek dar ali preverjen postopek preobražanja nesreče v zanosno izkustvo za vsakogar? Kaže, da tisti, ki ima dar (»pogum, žilavost, vztrajnost, zrelo obrambo«), se lahko loti preobrazbe, ki vključuje »1. Nesramežljivo prepričanost vase … 2. Osredotočanje pozornosti na okolico … (ne nase) … »zavedanje alternativnih možnosti  … 3. Odkrivanje novih rešitev« (300-3007). To ni prav vzpodbudno za tiste, ki nimajo daru in ki so morda v večini.

V naši raziskavi o ljudeh, ki so jim zaradi raka na črevesju napravili stomo, izhod iz črevesja na trebuhu, je zelo lepo vidno, da gre človek v takem primeru v grobem skozi dve fazi, ki bi ju približno poimenoval »usodnostna« in »praktično-realistična«. V začetku dojema človek to, kar se mu je zgodilo, kot veliko nesrečo, krivico, božjo kazen, skratka, kot nekaj, zaradi česar zdvomi o tem, ali je še vredno živeti. Potem pa pride do dogodka, ki ga nekateri imenujejo »kristalizacija« ali zaostritev čustvene krize, »doseči dno«. »Šla sem v gozd, sedla na štor in se zjokala«, pravi intervjuvanka (Mesec, Kaube, 1989). Temu sledi uvid, da je resničnost nelepa, da pa se življenje nadaljuje. Potem se človek usmeri na urejanje praktičnih vidikov svoje prizadetosti in ostalih vidikov življenja. Faza, ki jo kolega dr. B. Stritih imenuje »utekočinjenje problema«. Začenja urejati svoje življenje po opravilih, eno za drugim. V svoji zunanji omejenosti zagleda nove priložnosti in se »uči, kako občutiti zadovoljstvo v trenutnem izkustvu« (313), kot pravi Cs.

Zadnje poglavje svoje knjige posveča Cs. vprašanju »osmišljanja življenja«, kot da ne bi do zdaj že dovolj jasno nakazal, za kaj gre pri »smislu življenja«. Ta smisel je v tem, »da lahko dobesedno vse, kar se nam zgodi, postane vir radosti in zadovoljstva« (313); se naučijo »popolnoma uživati v življenju« (286). Vsa knjiga je nekakšna enciklopedija življenjskih radosti. Kaj je torej smisel življenja? Živeti svoje življenje v skladu s samim sabo in radostno sprejemati, »kar Stvarnica vse nam ponudi«.  Cs. ne gre po tej poti. Žal se na tem mestu ne morem posvetiti podrobnejši analizi logike Cs. in vprašanju smisla življenja (radovednim priporočam Terryja Eageltona »zelo kratek uvod« v Smisel življenja), lahko samo nakažem razliko med svojim pojmovanjem smisla življenja in pojmovanjem Cs.

Cs. potrjuje: »Res je, življenje nima smisla, če mislimo s tem vrhovni cilj«, vendar to še ne pomeni, da življenju ni mogoče dati smisla« (316). Navaja 4 faze v razvoju koncepta smisla v življenju posameznikov, »kdo so in kaj želijo doseči v življenju« (325): v prvi fazi prevladuje potreba po ohranitvi občutka samega sebe (preživetje, udobje, užitek), v drugi fazi človek prevzame konvencionalne vrednote skupnosti; v fazi refleksivnega individualizma išče osnove »za avtoriteto znotraj samega sebe«, tedaj se razvije avtonomna vest, cilj pa so rast, izboljšanje in aktualiziranje  svojega potenciala; v četrti fazi se človek spet obrne »od samega sebe nazaj k integraciji z drugimi ljudmi in univerzalnimi vrednotami."Ko odkrije, kaj zmore, in še pomembnejše, česa ne zmore storiti sam, končni cilj združi s sistemom, ki je večji od posameznika - z namenom, idejo, transcendentalno enoto« (326). Cs. dosledno s svojim »modelom cilja« podredi individualno življenje univerzalnemu transcendentalnemu smotru. »Problem smisla bo razrešen, ko se bodo nameni posameznika združili z univerzalnim zanosom.« (350)

Naj kot nasprotje pojmovanja, ki išče smisel življenja v metafizični transcendenci, da bi se izognil  podrobnemu razpravljanju, navedem nedavni primer TV-intervjuja s Tonetom Partljičem ob njegovi 80-letnici (obnavljam po spominu). Dejal je, da je bil v življenju vse mogoče, od učitelja preko novinarja do poslanca v parlamentu, da pa je zares on sam v svojem »elementu«, ko sede za pisalni stroj in vtakne vanj prazen list papirja, ali zdaj ko sede za računalnik in ima pred seboj prazen ekran in začne pisati. Kaj je njegov cilj? Njegov smoter? Najbrž, da bi pač napisal neko zgodbo. To je njegov trenutni cilj. Kaj pa cilj življenja? Ni cilja. Samo želja pisati; kadar piše, se čuti pri sebi. To je vse. Biti pri sebi. Biti s svojo najljubšo dejavnostjo; najljubšimi ljudmi – doma - kjer koli sem - pri sebi v dobrem in slabem. Pri Cs. se ta »smoter« svetlika skozi besedilo, ko govori o samospoznavanju, a ga ne prepozna; podleže metafiziki. Kaj je bil Aristotelov vsevključujoči smoter? Morda dognati Resnico; toda Aristotelova »srečnost«, eudaimonia, je bila – filozofiranje.

Še drugače, naj parafraziram Cs.: Problem mojega smisla bo razrešen, ko se bom kolikor mogoče približal svoji "naravi" in bom v svoji samolastni življenjski drži sprejet v družbi kot njen upoštevan član.

ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 4

2. Pogoji zanosa.  Četrto poglavje knjige ima naslov »Pogoji za zanos«, vendar razprava o tem ni prav sistematična. Pogoji pomenijo nujne in zadostne okoliščine, ki morajo biti prisotne, da pride do določenega pojava.  V ta razlikovanja se Cs. ne spušča.  Na osnovi njegovega besedila lahko rekonstruiramo naslednje vrste pogojev: vrsta dejavnosti, socialno-kulturni pogoji, nevrološki oziroma psihofiziološki in psihološki oziroma osebnostni pogoji.

·       - vrsta dejavnosti. Dejavnosti lahko razdelimo na take, pri katerih praviloma doživimo zanos, na vsakdanje in skrajno omejene. Pri nekaterih dejavnostih lažje doživimo zanos kot pri drugih (»zanosne dejavnosti«). Cs. pravi, da mora biti aktivnost težavna in zahtevati veščine. K tem dejavnostim sodijo igre različnih vrst, ki jih Cs. klasificira po R. Caloisu v agonalne, aleatorične, igre vrtoglavice in mimikrijske igre. Gre za vse vrste športov, iger na srečo, postopke in obrede, ki spreminjajo zavest in igre pretvarjanja in preobleke. Vsakdanje dejavnosti, predvsem poklicno delo, se med seboj zelo razlikujejo glede možnosti za doživetje zanosa (primere smo že navedli). V posebno vrsto dejavnosti sodijo dejavnosti, kjer so ljudje zelo omejeni prostorsko in glede svoboščin (zapori) ali zaradi socialnega položaja (revščina). Tu so možnosti doživljanja zanosa zelo omejene, a vendar je tudi v teh situacijah možno urediti zavest po paradigmi optimalnega izkustva (primer zapornika ali popotniškega brezdomca). Dejavnost mora posredovati občutek odkrivanja in ustvarjanja in omogočati napredovanje veščine oziroma rast. Rast dosežemo ob pravem razmerju med izzivi in sposobnostmi, tako da neprestano zvišujemo izzive in s tem izboljšujemo veščine (»kanal zanosa«).

·       - jasni cilji in povratne informacije. Cilji dejavnosti morajo biti dovolj zahtevni in kompleksni, povratne informacije pa čim hitrejše in jasne.

·       - socialno-kulturni pogoji. Z vprašanjem družbeno-kulturnih pogojev, ki naj bi omogočali avtotelično (samolastno, samodeterminirano) doživljanje,  trčimo ob zelo zapleteno problematiko. Cs. vzpostavlja zvezo med družbenimi značilnostmi, kot sta anomija in alienacija in značilnostmi zavestnega doživljanja. Družbena anomija (brezzakonje, nered) naj bi se povezovala z motnjami pozornosti in tesnobo, alienacija (odtujenost) pa z egocentričnostjo, rigidnostjo in dolgčasom. O teh povezavah ne navaja nobenih empiričnih podatkov. Bolj problematično je protislovje, ki se skriva v njegovi obravnavi kulturnih značilnosti kot pogojev zanosnega doživetja. Primer delavca ob tekočem traku jasno ponazarja to protislovje. Tekoči trak je tako rekoč simbol alienacije, ki naj bi zavirala zanosno doživetje. In vendar si ga delavec z zavestno odločitvijo »organizira«. To se pravi: kljub alienaciji in dolgčasu si priredi zanos. To kaže najmanj na to, da kulturni pogoji niso ne nujni ne zadostni za omogočanje ali zaviranje zanosa. Vsekakor pa družbeno-kulturni pogoji olajšujejo ali otežujejo doživljanje zanosa, ali pa spreminjajo njegovo naravo. V tradicionalnih družbah doživljajo ljudje zanos (ekstazo) ob religioznih obredih, v modernih si ga morajo poiskati v posebnih dejavnostih, ali si ga prirediti po nasvetu Cs.

·       - nevrološki oziroma psihofiziološki pogoji. »Motnje pozornosti in pretirano odzivanje na dražljaje preprečujejo zanos, ker je pri takih  stanjih psihična energija preveč spremenljiva in kaotična.« (136)

·       - psihološki oziroma osebnostni pogoji. »Pretirano samozavedanje in egocentričnost ga (doživetje zanosa) preprečujeta iz nasprotnega razloga – pri njiju je pozornost preveč toga in zamejena.« (136). Pretirano sramežljiva oseba oziroma oseba, ki se pretirano zaveda same sebe, težko doživi zanos.

Pogoji zanosnega doživetja, ki jih navaja Cs., in smo jih povzeli zgoraj, zgolj olajšujejo ali otežujejo doživetje zanosa oziroma omogočajo ali preprečujejo to doživetje pri večini populacije. Že na prvih straneh svoje knjige navaja Cs. primere, iz katerih je razvidno, da je zanos mogoče doživeti v kakršnih koli pogojih, če se le odločimo za to, to je, če smo ljudje prave vrste – avtotelične osebnosti.

Zanos si priredi delavec ob tekočem traku in zapornik v samici pod naslednjimi pogoji:

1. Oseba je pred nalogo, katere izvršitev zahteva določeno veščino. 2. Oseba si zada cilj. (Razlika med nalogo in ciljem ni pojasnjena.)  Vsi ostali »pogoji«, ki jih navaja Cs. (72), so opis doživljanja zanosa in ne antecedentni ali spremni pogoji tega doživljanja.  Navajanje pogojev zanosnega doživetja torej ni ustrezno. Naj popravim Cs..

Kateri pogoji morajo torej biti izpolnjeni, da bo oseba doživela zanos ob neki dejavnosti? Kot prvi mi pride na misel en sam pogoj: da ima dejavnost za to osebo značaj igre, to je dejavnosti, ki je sama sebi namen (avtotelična dejavnost), ali da jo je mogoče kot tako doživeti, četudi je njen prvotni značaj  heteroteličen (eksoteličen) – to je zadosten pogoj.  Drugi pogoj, ki verificira prvega, je, da je oseba ob tej dejavnosti že kdaj doživela zanos ali vsaj užitek in zadovoljstvo – ne nujen ne zadosten ampak podporni pogoj.  Tretji pogoj je odločitev osebe, da se tej nalogi posveti, da se ji preda in vsaj za nekaj časa opusti vse drugo – nujen pogoj. Cilju »se posvetimo do skrajnih meja naše zbranosti…« (Cs. 74). Četrti pogoj je primerno stopnjevanje zahtevnosti naloge pri ponavljanju dejavnosti, tako da stopnjujemo izzive in s tem izboljšujemo veščine – nujen pogoj.

To pomeni: če se oseba odloči, da se bo posvetila neki dejavnosti kot igri oziroma dejavnosti, ki daje užitek in zadovoljstvo že s samim izvajanjem ne glede na rezultat, in jo bo vztrajno, strukturirano izvajala, bo doživela zanos. Če je pri tej dejavnosti že doživela zanos, ga bo ponovno, če primerno poveča zahtevnost naloge.

Ali to pomeni, da je zanosno doživljanje čisto subjektivna stvar in da sploh ni mogoče ugotoviti objektivnih pogojev doživljanja zanosa?  Je vsaka dejavnost lahko zanosna za nekoga?  Ali pa je, nasprotno, mogoče urediti tako, da bi bilo lupljenje krompirja za vsakogar zanosna dejavnost, čisti užitek sama po sebi? Zdi se, da Cs. misli tako.

Ali se dejavnosti razlikujejo po svojem potencialu, da bi jih mogli spremeniti v igro, v dejavnost, ki je sama sebi namen? V načelu lahko vsaka dejavnost postane igra za določeno osebo. Vendar je to za lupljenje krompirja manj verjetno kot na primer za ljubljenje. Ljubljenje je potencialno univerzalno zanosna dejavnost. Za to, da bi taka dejavnost postalo lupljenje krompirja, pa se je treba potruditi. To ima v mislih Cs., ko razčlenjuje »pogoje« doživetja zanosa in opisuje zanosno opravljanje monotone naloge za tekočim trakom. 

V kampu sem določen za pomivanje posode. Če se tega, zame zoprnega, opravila lotim z namenom, da bom na hitro vse skupaj splaknil in čim prej končal, bom ves čas namrščen splakoval in metal v škaf, na koncu pa bil opozorjen, da je slabo pomito. Če pa si rečem, da je treba stvar vzeti kot igro, tako, da me bo zabavala in ohranjala moj um živahen in zavest urejeno, jo bom vzel kot tehnološki problem. Posodo bom lepo razpostavil po vrsti, po velikosti in namenu, razporedil gobice, mrežice in čistila, si zamislil pomivanje v topli vodi in splakovanje v čisti hladni vodi; si zamislil pravila (najprej zunanji del posode, potem notranjega) itd., bom nenadoma začel uživati v tem razvejanem postopku. Na koncu se bom z lepo zloženo posodo, ob ustreznem estetskem užitku, odpravil k prikolici in ponosno, brez strahu, da bom opomnjen, pokazal opravljeno delo.

Ko sem pred nalogo, naj olupim košarico krompirja, kar mi je odveč, si dejavnost lahko popestrim tako, da se vprašam: ali je možno to izvesti na zabaven, igriv način. Odgovor je vedno »da«. Kako? Proučim okoliščine: velikost in količino krompirja, obliko posameznih krompirjev; je mlad ali star; ima krompir kalčke; je opran ali umazan od zemlje; kako ga bo gospodinja pripravila; v kakšno obliko naj ga narežem; kakšno orodje imam na voljo; kakšno posodje itd. Že samo to raziskovanje utegne biti navdušujoče. V glavi se oblikuje načrt, predvideni postopek. Imam rad sistematiko, tehnološko zaporedje: pranje neolupljenega krompirja, lupljenje (varianta enopoteznega lupljenja ali staccato potez), izrezovanje očesc (z istim lupilnim nožem, ki ima neprimerno plastično konico ali z bolj primernim drugim nožkom), odlaganje olupljenih krompirjev (morda v nekoliko oddaljeno skledo na način košarke), pranje olupljenega krompirja (morda v zaprti posodi na način centrifuge), razrez za peko (inovativne oblike), pranje razrezanega krompirja, sušenje, gospodinjin nadzor, popravljanje napak itd. Zastavim si časovne norme. Pri naslednjem lupljenju jih skušam preseči. Lupljenje krompirja postane moja zanosna dejavnost. Odslej samo še jaz v hiši lupim krompir.  Moje sebstvo se utrdi. Tako nekako bi, nekoliko hudobno, apliciral Cs.

Ali je razlika med dejavnostjo, ki zgolj vodi do užitka in zadovoljstva, in zanosom?  Da, razlikujemo instrumentalne dejavnosti, ki vodijo do užitka in zadovoljstva, in dejavnosti, ki same po sebi kot postopki izvajanja pomenijo užitek in zadovoljstvo – dejavnosti, ki so dani osebi užitek same po sebi (avtotelične dejavnosti po Cs.). Ista dejavnost je lahko eni osebi zgolj instrumentalna, drugi pa avtotelična. Priprava krompirja je nekomu zgolj sredstvo, da utoli glad, drugemu pa umetniški kuharski užitek.

(Naj omenim, da se mi do tega trenutka še kar zanosno pisanje tega članka spreminja v moro. To navajam v premislek o naravi zanosa. – Zanosen odmor! – Ovedel sem se, da to pisanje pravzaprav ni zanos ampak čisti eskapizem, beg od dolgočasnih morskih počitnic – prava priložnost, da preskusim paradigmo zanosa in namesto pisanja spremenim v zanos počitnice. Se pa sprašujem, čemu; kako naj zanosno počivam, ko me pa vleče pisanje, in kaj bo potem s člankom.)

(se nadaljuje)

ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 3

b. Različice zanosa. Ali zgoraj navedene značilnosti veljajo za zanos kjer koli in kadar koli? Ali je tak opis zanosa samo abstrakcija realno različnih oblik zanosa? Obstaja več vrst zanosa?  Odgovor na zadnje vprašanje  je pritrdilen. (Cs. ne klasificira vrst zanosa ne tako kot spodaj navedeno, ne kako drugače. Daje pa dovolj gradiva za tako klasifikacijo.) Ne moremo enačiti zanosa plezalca ali jadralca z zanosom zapornika, ki ohranja normalno delujočo zavest tako, da si izmišlja pogovore v tujem jeziku. Ali ju pač lahko enačimo? Naj navedemo nekaj možnih razlik v doživljanju zanosa.

·       Glede na povezavo z delom:  ob igri – ob delu. Igra, katerekoli od štirih vrst, ki jih Cs. povzema po R. Caloisu (agon, alea, ilinx, mimikrija) je po definiciji dejavnost, ki jo izvajamo zaradi užitka v njej sami, ne zaradi izida. Šahiramo radi, kljub temu, da pogosto izgubljamo. Dejavnost je torej izvir doživetja zanosa. Delo, kot pridobitna dejavnost, je definirano kot nasprotje igre, kot eksotelična dejavnost, ki jo primarno opravljamo zaradi zaslužka in drugih zunanjih koristi. Toda v vsakem delu, v nekaterih delih bolj v drugih manj, so prisotni tudi pogoji zanosa. Običajno navajamo primere intelektualnih poklicev, umetnikov, znanstvenikov, ki omogočajo doživetje zanosa. Cs. navaja prepričljive primere doživljanja zanosa tudi v ročnih poklicih kmeta, mornarja itd. Svoj model razširi celo na doživljanje zanosa ob monotonem delu.

·       Glede na trajanje: kratkotrajen – dolgotrajen. Doživetje zanosa je lahko kratkotrajno, kot na primer nekajminutna zatopljenost v branje časopisa. Lahko je prekinjeno, v intervalih, ob dolgotrajni dejavnosti;  lahko pa dolgotrajno.  Vendar bi bil previden pri enačenju zanosa in dolgotrajne zaposlenosti z avtotelično dejavnostjo (operacija vs. služba zdravnika). Po mojem ju ni mogoče enačiti razen na abstraktni ravni, kjer se odpovemo posebnim značilnostim zanosa, kot smo ga opisali spredaj.

·       Glede na intenzivnost doživetja: manj intenzivno – bolj intenzivno. Značilnosti zanosa, kot smo jih navedli zgoraj, so lahko bolj ali manj izražene in intenzivne: osredotočenost, zatopljenost, neodkrenljivost, pozaba sebe in okoliščin.

·       Glede na dejavnost ali področje: telesna, miselna, delo, družina, skupnost. V vsem srednjem delu knjige je razdelano doživljanje zanosa pri različnih dejavnostih in v različnih situacijah. Nekdo ga doživlja v plesu, drugi pri umetniškem ustvarjanju, miselnem delu, igri z otroki v družini ali posvečanju skupnostnemu delu.

·       Da bi bila merica različic polna, opisuje Cs. tudi »mikrozanos« (kot ga sam imenuje). Neki profesor si je dolgčas med konferencami krajšal tako, da si je izmislil tapkanje s prsti v različnih zaporedjih in ritmih in jih izražati z matematično formulo, kar ga je popolnoma zasvojilo. Vse v imenu zanosnega življenja!

c. Pojmovna hierarhija avtoteličnega doživljanja. Cs. širi pojem zanosa, kot posebnega stanja zavesti, na dejavnosti, ki so same sebi namen, in na koncu na življenjski slog, ki vodi do osmišljenega življenja.  Te stvari imajo nekaj skupnega, so si pa tudi različne. Skratka, teorija Cs. o zanosu potrebuje dosledno definiranje pojmov in oblikovanje pojmovne hierarhije, ki jo v objavljenem delu pogrešam. Predlagam naslednjo (slika spodaj).

           NESTRUKTURIRANA, KAOTIČNA ZAVEST

          v

Vrniti se moramo na začetek, na osnovno funkcijo zanosa. Vsa razprava o zanosu se je začela z ugotovitvijo, da je zavest lahko v stanju kaotičnosti, nestrukturiranosti, recimo v nedolžni obliki raztresenosti, dolgočasja, lahko pa se stopnjuje do psihopatologije, socialne patologije in doživljanja nesmiselnosti življenja, ki lahko vodi v samomor. Stanja nestrukturirane, kaotične zavesti so torej nezaželena, čeprav nekateri pravijo (po navedbah Cs.), da je kaotična zavest naravno stanje zavesti. Nasprotje nestrukturirane zavesti je strukturirana zavest. Zavest se strukturira preko pozornosti. Razpršena, raztresena pozornost pomeni nestrukturirano zavest, osredotočena pozornost strukturirano. Zavest se lahko strukturira tako, da pozornost usmeri kak zunanji dejavnik, recimo ukaz nekoga, (heterotelična ali eksotelična pozornost), ali pa, da jo oseba usmeri sama s svojo avtonomno odločitvijo. Zaporniku lahko strukturira pozornost paznik, ki ukaže: »Pospravite celico«, ali pa se zapornih odloči sam in si reče, »Danes bom pospravil celico«. Čeprav gre za isto dejavnost, je doživljanje v obeh primerih lahko zelo različno in ima različne posledice za duševno stanje zapornika.

Najvišji nadrejeni pojem teorije bi bil torej "strukturiranje  zavesti", ki je lahko avtotelično ali ekso(hetero)telično. Ker Cs. piše le o avtoteličnem doživljanju ali strukturiranju zavesti (kadar misli na praktično urejanje zavesti), vzeimo, da je nadrejeni pojem vsega, kar obravnava Cs., najbližji ali najvišji rod (genus proximum) pojmov, ki jih vsebuje njegova teorija, »avtotelično doživljanje« (oziroma avtotelično strukturiranej zavesti), to je doživljanje v dejavnosti sami, v njenem izvajanju, ne glede na njen izid, funkcijo ali zastavljeni cilj. V kolikor gre za namerno izzvano doživljanje, je to »avtotelično strukturiranje zavesti«. To doživljanje in ravnanje človeka bi lahko imenovali tudi z bolj uveljavljenim izrazom avtodeterminacija ali samodoločanje, določanje samega sebe.

(Zdajle pišem na mizici pred prikolico ob morju, ob zahajajočem soncu, ko se od borovcev sem že tihotapi večerni hlad, in uživam v skladanju besed s tiho in mehko tipkovnico notesnika – čisti užitek, avtotelično doživljanje, neznanski privilegij.)

Avtotelično doživljanje je nadrejeni pojem za naslednje (in morda še druge) vrste doživljanja: doživljanje zanosa, kot je opredeljen zgoraj; doživljanje ob dejavnosti, ki je sama sebi namen (npr. igra, ustvarjanje), četudi brez izrazitega zanosa; doživljanje življenja, kot ga doživlja človek, ki je »pri sebi«, tj. ki se samouresničuje; ki živi svoje življenje na poseben, samo njemu lasten način (samolastno) v dobrem in slabem in ob tem sem in tja doživi tudi posebno zavestno stanje zanosa.

Doživljanje zanosa je doživljanje posebnega stanja zavesti, za katero so značilni osredotočena pozornost in druge zgoraj opisane značilnosti (specifična diferenca). Je skrajna oblika strukturirane zavesti z osredotočeno pozornostjo.

Doživljanje dejavnosti, ki je sama sebi namen, vključuje bolj ali manj pogosto doživljanje zanosa, poleg tega pa druga doživetja, ki nimajo tako ekstatičnega značaja, vendar v celoti prinašajo človeku užitek in zadovoljstvo (specifična razlika). Sem sodijo poleg iger različnih vrst (šport) in ustvarjalnih dejavnosti (umetnost, znanost, mišljenje) dejavnosti, ki jih doživljamo, kot da bi bile same sebi namen, čeprav je njihov namen objektivno pridobiten.

Doživljanje življenja je avtotelično, samodeterminirano, če se človek v njem uresničuje kot posebno, samolastno bitje in če smisel življenja vidi v življenju samem (živetju), ali ga po svoji avtonomni odločitvi podreja smotrom, v katerih se sam uresničuje (specifična diferenca) in ki so lahko enaki vrednotam (smotrom) njegove kulture.

Naj še enkrat poudarim, da ni upravičeno pojma »zanos« širiti na vse avtotelične dejavnosti z »dobrim« življenjem vred, razen morda zgolj metaforično.

d. Namerno izzvani zanos. Posebno vprašanje je povezano z razlikovanjem spontano doživetega zanosa in namerno izzvanega zanosa. Nekoč, nekje smo se nepričakovano in nenamerno zatopili v neko igro ali dejavnost (spontani zanos).  Začutili smo, da je to vseprežemajoče in dragoceno doživetje, zato smo ob prvi priliki ponovili to dejavnost (ponovljeno doživetje zanosa). Morda se vse življenje trudimo, da bi ponovili nagrajujoča doživetja zanosa iz otroštva. Osnovna teza knjige Cs. je, da je mogoče raztreseno, razpršeno in nezainteresirano zavest, ki je ena od patologij našega časa, z individualno odločitvijo spremeniti tako, da doživimo zanos (namerno izzvan zanos).

V že omenjenem primeru dveh delavcev za tekočim trakom je eden od delavcev doživljal svoje delo kot moreče dolgočasno, njegove misli je zaposlovala težava s puščajočo gumo na avtomobilu, kar je ogrožalo njegovo vožnjo na delo in domov. Drugi pa se je monotonemu delu predano posvetil in skušal svoje postopke izboljšati ter tekmovati sam s seboj pri doseganju norme. To osredotočeno posvečanje delovnemu postopku je zaposlovalo njegovo zavest; ob tem je užival in dosegal vse boljše delovne rezultate – kar naj bi bila definicija zanosa. (Vzdržali se bomo sociološke kritike te predanosti. Navsezadnje psihologija skuša rešiti človekov dan in teden, sociologija pa družbene epohe.)

Zanos je torej mogoče namerno izzvati,  če smo pred nalogo, ki jo želimo rešiti; če si postavimo cilje, ki jih želimo doseči (ni jasno, kakšna je razlika med nalogo in ciljem, a Cs. ju razlikuje) in če nato usmerimo svojo pozornost na doseganje ciljev. To pomeni, da se posvetimo podrobnemu raziskovanju situacije, razčlenimo postopke, se posvetimo izvajanju in si prizadevamo čim bolje izvesti nalogo. Postopek je pravzaprav paradoksen: zastavimo si nalogo ali cilj, da bi dejavnost doživeli kot avtotelično, kot dejavnost, ki je sama sebi namen, ne glede na rezultate (cilje). Ali pa je to protislovje navidezno, če pomislimo, da ima vsaka dejavnost svoj cilj (npr. zmagati v teku), čeprav ne vodi do materialne nagrade? Cilj dejavnosti torej ni isto kot dejavnosti zunanja nagrada.

Cs. pravzaprav ponavlja nasvet različnih učbenikov »dobrega življenja«, da se moramo dejavnosti, ki smo se je lotili, ali v kateri smo se znašli, posvetiti z vsem svojim bitjem, brez površnosti, preračunljivosti, špekuliranja ali celo goljufanja; da jo »vzamemo nase« in preživimo s polnostjo svojega bitja.

Najbolj prepričljiva ilustracija tega postopka naj bi bilo doživetje zanosa v skrajno omejenih situacijah, kakršne so bivanje v zaporu, taborišču, skrajni revščini in pomanjkanju, ali zanosna doživetja bolnih ali hendikepiranih pri obvladovanju življenja z boleznijo ali prizadetostjo. Cs. navaja med drugimi primer oblikovalke keramike, zaprte v stalinističnem zaporu. Svoje duševno zdravje je ohranila tako, da je razmišljala, kako bi si iz priročnih materialov izdelala nedrček; s tem, da je sama s sabo igrala šah, si izmišljala pogovore v francoščini itd. (144) Z vsem priznanjem do njenega početja se vendarle ne moremo znebiti vprašanja: je to, kar je počela, zanos; zanos iste vrste kot zanos jadralca ali umetnika v trenutku intenzivnega ustvarjanja? To je »zaposlitev uma in postavljanje ciljev« ter s tem vnašanje reda in dejavnosti v zavest, ki je izpostavljena prisilni nedejavnosti in jo ogrožata praznina in kaos psihoze. Podobno so si zaporniki v madžarskem zaporu omislili tekmovanje v poeziji, da so zaposlili svoj um v enako ogrožujočih pogojih. Zaposliti um, ukvarjati se z dejavnostjo, razmišljanjem – je to isto kot zanos? Moj um je neprestano zaposlen z nečim, a redki so trenutki zanosa, ko se zatopim, recimo, v branje ali pisanje in »ne vidim nič ne slišim nič«. Zanos ni isto kot odločitev za neko dejavnost, vztrajanje v tej dejavnosti, napredovanje v njej. Moje pisanje Begotnic (bloga) traja že več let in mi je v veselje, a le včasih me tako potegne, da bi temu lahko rekel zanos. Je pač bolj ali manj prizadevno in notranje izpolnjujoče prostovoljno delo v (dvomljiv) blagor skupnosti, pisanje, pri katerem uživam zaradi pisanja samega in ne všečkov (ki jih tu na srečo ni). Nagrajen sem z občutkom, da sem dovolj jasno izrazil svojo pristno misel. Paraplegik, ki premaga travmo zaradi prizadetosti, uredi svoje življenje in ga izpolni z dejavnostmi, ki ga zadovoljujejo, uspešno sam upravlja svoje življenje, je zadovoljen, in morda užije veliko trenutkov zanosa, ko je ves zatopljen v šport, s katerim namerava nastopiti na paraolimpijskih igrah. A celotno njegovo življenje ni zanos, kot tudi ne moje. Vsakemu razmišljanju je v prid, če raje razlikuje, kot enači in posplošuje. Ni vsako vnašanje reda in strukture v neurejeno in raztreseno zavest zanos. Tako bi najkoncizneje ugovarjali pretiranemu posploševanju in proglašanju za zanos vsako urejeno mentalno ali fizično dejavnost, katere namen je ukvarjanje z njo samo (avtotelična dejavnosti, Cs.) 

(se nadaljuje)