2. Pogoji zanosa. Četrto poglavje knjige ima naslov »Pogoji za
zanos«, vendar razprava o tem ni prav sistematična. Pogoji pomenijo nujne in
zadostne okoliščine, ki morajo biti prisotne, da pride do določenega pojava. V ta razlikovanja se Cs. ne spušča. Na osnovi njegovega besedila lahko
rekonstruiramo naslednje vrste pogojev: vrsta dejavnosti, socialno-kulturni
pogoji, nevrološki oziroma psihofiziološki in psihološki oziroma osebnostni
pogoji.
· - vrsta dejavnosti. Dejavnosti lahko
razdelimo na take, pri katerih praviloma doživimo zanos, na vsakdanje in
skrajno omejene. Pri nekaterih dejavnostih lažje doživimo zanos kot pri drugih (»zanosne dejavnosti«). Cs. pravi, da
mora biti aktivnost težavna in zahtevati veščine. K tem dejavnostim sodijo igre
različnih vrst, ki jih Cs. klasificira po R. Caloisu v agonalne, aleatorične,
igre vrtoglavice in mimikrijske igre. Gre za vse vrste športov, iger na srečo,
postopke in obrede, ki spreminjajo zavest in igre pretvarjanja in preobleke. Vsakdanje dejavnosti, predvsem poklicno
delo, se med seboj zelo razlikujejo glede možnosti za doživetje zanosa (primere
smo že navedli). V posebno vrsto dejavnosti sodijo dejavnosti, kjer so ljudje zelo omejeni prostorsko in glede
svoboščin (zapori) ali zaradi socialnega položaja (revščina). Tu so možnosti
doživljanja zanosa zelo omejene, a vendar je tudi v teh situacijah možno
urediti zavest po paradigmi optimalnega izkustva (primer zapornika ali popotniškega
brezdomca). Dejavnost mora posredovati občutek odkrivanja in ustvarjanja in
omogočati napredovanje veščine oziroma rast. Rast dosežemo ob pravem razmerju
med izzivi in sposobnostmi, tako da neprestano zvišujemo izzive in s tem
izboljšujemo veščine (»kanal zanosa«).
· - jasni cilji in povratne informacije.
Cilji dejavnosti morajo biti dovolj zahtevni in kompleksni, povratne
informacije pa čim hitrejše in jasne.
· - socialno-kulturni pogoji. Z
vprašanjem družbeno-kulturnih pogojev, ki naj bi omogočali avtotelično
(samolastno, samodeterminirano) doživljanje,
trčimo ob zelo zapleteno problematiko. Cs. vzpostavlja zvezo med
družbenimi značilnostmi, kot sta anomija in alienacija in značilnostmi
zavestnega doživljanja. Družbena anomija (brezzakonje, nered) naj bi se
povezovala z motnjami pozornosti in tesnobo, alienacija (odtujenost) pa z
egocentričnostjo, rigidnostjo in dolgčasom. O teh povezavah ne navaja nobenih
empiričnih podatkov. Bolj problematično je protislovje, ki se skriva v njegovi
obravnavi kulturnih značilnosti kot pogojev zanosnega doživetja. Primer delavca
ob tekočem traku jasno ponazarja to protislovje. Tekoči trak je tako rekoč
simbol alienacije, ki naj bi zavirala zanosno doživetje. In vendar si ga
delavec z zavestno odločitvijo »organizira«. To se pravi: kljub alienaciji in
dolgčasu si priredi zanos. To kaže najmanj na to, da kulturni pogoji niso ne
nujni ne zadostni za omogočanje ali zaviranje zanosa. Vsekakor pa
družbeno-kulturni pogoji olajšujejo ali otežujejo doživljanje zanosa, ali pa
spreminjajo njegovo naravo. V tradicionalnih družbah doživljajo ljudje zanos
(ekstazo) ob religioznih obredih, v modernih si ga morajo poiskati v posebnih
dejavnostih, ali si ga prirediti po nasvetu Cs.
· - nevrološki oziroma psihofiziološki
pogoji. »Motnje pozornosti in pretirano odzivanje na dražljaje preprečujejo
zanos, ker je pri takih stanjih psihična
energija preveč spremenljiva in kaotična.« (136)
· - psihološki oziroma osebnostni pogoji.
»Pretirano samozavedanje in egocentričnost ga (doživetje zanosa) preprečujeta
iz nasprotnega razloga – pri njiju je pozornost preveč toga in zamejena.«
(136). Pretirano sramežljiva oseba oziroma oseba, ki se pretirano zaveda same
sebe, težko doživi zanos.
Pogoji
zanosnega doživetja, ki jih navaja Cs., in smo jih povzeli zgoraj, zgolj
olajšujejo ali otežujejo doživetje zanosa oziroma omogočajo ali preprečujejo to
doživetje pri večini populacije. Že na prvih straneh svoje knjige navaja Cs.
primere, iz katerih je razvidno, da je zanos mogoče doživeti v kakršnih koli
pogojih, če se le odločimo za to, to
je, če smo ljudje prave vrste – avtotelične
osebnosti.
Zanos si
priredi delavec ob tekočem traku in zapornik v samici pod naslednjimi pogoji:
1. Oseba je
pred nalogo, katere izvršitev zahteva določeno veščino. 2. Oseba si zada cilj.
(Razlika med nalogo in ciljem ni pojasnjena.) Vsi ostali »pogoji«, ki jih navaja Cs. (72),
so opis doživljanja zanosa in ne antecedentni ali spremni pogoji tega
doživljanja. Navajanje pogojev zanosnega
doživetja torej ni ustrezno. Naj popravim Cs..
Kateri
pogoji morajo torej biti izpolnjeni, da bo oseba doživela zanos ob neki
dejavnosti? Kot prvi mi pride na misel en sam pogoj: da ima dejavnost za to osebo značaj igre, to je dejavnosti, ki je sama sebi namen (avtotelična
dejavnost), ali da jo je mogoče kot tako doživeti, četudi je njen prvotni
značaj heteroteličen (eksoteličen) – to
je zadosten pogoj. Drugi pogoj, ki
verificira prvega, je, da je oseba ob tej dejavnosti že kdaj doživela zanos ali vsaj užitek in zadovoljstvo – ne nujen
ne zadosten ampak podporni pogoj. Tretji
pogoj je odločitev osebe, da se tej
nalogi posveti, da se ji preda in vsaj za nekaj časa opusti vse drugo –
nujen pogoj. Cilju »se posvetimo do skrajnih meja naše zbranosti…« (Cs. 74). Četrti
pogoj je primerno stopnjevanje zahtevnosti naloge pri ponavljanju dejavnosti,
tako da stopnjujemo izzive in s tem izboljšujemo veščine – nujen pogoj.
To pomeni:
če se oseba odloči, da se bo posvetila neki dejavnosti kot igri oziroma
dejavnosti, ki daje užitek in zadovoljstvo že s samim izvajanjem ne glede na
rezultat, in jo bo vztrajno, strukturirano izvajala, bo doživela zanos. Če je
pri tej dejavnosti že doživela zanos, ga bo ponovno, če primerno poveča
zahtevnost naloge.
Ali to
pomeni, da je zanosno doživljanje čisto subjektivna stvar in da sploh ni mogoče
ugotoviti objektivnih pogojev doživljanja zanosa? Je vsaka dejavnost lahko zanosna za nekoga? Ali pa je, nasprotno, mogoče urediti tako, da
bi bilo lupljenje krompirja za vsakogar zanosna dejavnost, čisti užitek sama po
sebi? Zdi se, da Cs. misli tako.
Ali se
dejavnosti razlikujejo po svojem potencialu, da bi jih mogli spremeniti v igro,
v dejavnost, ki je sama sebi namen? V načelu lahko vsaka dejavnost postane igra
za določeno osebo. Vendar je to za lupljenje krompirja manj verjetno kot na
primer za ljubljenje. Ljubljenje je potencialno univerzalno zanosna dejavnost.
Za to, da bi taka dejavnost postalo lupljenje krompirja, pa se je treba
potruditi. To ima v mislih Cs., ko razčlenjuje »pogoje« doživetja zanosa in
opisuje zanosno opravljanje monotone naloge za tekočim trakom.
V kampu sem
določen za pomivanje posode. Če se tega, zame zoprnega, opravila lotim z
namenom, da bom na hitro vse skupaj splaknil in čim prej končal, bom ves čas
namrščen splakoval in metal v škaf, na koncu pa bil opozorjen, da je slabo
pomito. Če pa si rečem, da je treba stvar vzeti kot igro, tako, da me bo
zabavala in ohranjala moj um živahen in zavest urejeno, jo bom vzel kot
tehnološki problem. Posodo bom lepo razpostavil po vrsti, po velikosti in
namenu, razporedil gobice, mrežice in čistila, si zamislil pomivanje v topli
vodi in splakovanje v čisti hladni vodi; si zamislil pravila (najprej zunanji
del posode, potem notranjega) itd., bom nenadoma začel uživati v tem razvejanem
postopku. Na koncu se bom z lepo zloženo posodo, ob ustreznem estetskem užitku,
odpravil k prikolici in ponosno, brez strahu, da bom opomnjen, pokazal
opravljeno delo.
Ko sem pred
nalogo, naj olupim košarico krompirja, kar mi je odveč, si dejavnost lahko
popestrim tako, da se vprašam: ali je možno to izvesti na zabaven, igriv način.
Odgovor je vedno »da«. Kako? Proučim okoliščine: velikost in količino krompirja,
obliko posameznih krompirjev; je mlad ali star; ima krompir kalčke; je opran
ali umazan od zemlje; kako ga bo gospodinja pripravila; v kakšno obliko naj ga
narežem; kakšno orodje imam na voljo; kakšno posodje itd. Že samo to
raziskovanje utegne biti navdušujoče. V glavi se oblikuje načrt, predvideni
postopek. Imam rad sistematiko, tehnološko zaporedje: pranje neolupljenega
krompirja, lupljenje (varianta enopoteznega lupljenja ali staccato potez),
izrezovanje očesc (z istim lupilnim nožem, ki ima neprimerno plastično konico
ali z bolj primernim drugim nožkom), odlaganje olupljenih krompirjev (morda v
nekoliko oddaljeno skledo na način košarke), pranje olupljenega krompirja
(morda v zaprti posodi na način centrifuge), razrez za peko (inovativne
oblike), pranje razrezanega krompirja, sušenje, gospodinjin nadzor,
popravljanje napak itd. Zastavim si časovne norme. Pri naslednjem lupljenju jih
skušam preseči. Lupljenje krompirja postane moja zanosna dejavnost. Odslej samo
še jaz v hiši lupim krompir. Moje
sebstvo se utrdi. Tako nekako bi, nekoliko hudobno, apliciral Cs.
Ali je
razlika med dejavnostjo, ki zgolj vodi do užitka in zadovoljstva, in
zanosom? Da, razlikujemo instrumentalne
dejavnosti, ki vodijo do užitka in zadovoljstva, in dejavnosti, ki same po sebi
kot postopki izvajanja pomenijo
užitek in zadovoljstvo – dejavnosti, ki so dani osebi užitek same po sebi
(avtotelične dejavnosti po Cs.). Ista dejavnost je lahko eni osebi zgolj instrumentalna,
drugi pa avtotelična. Priprava krompirja je nekomu zgolj sredstvo, da utoli
glad, drugemu pa umetniški kuharski užitek.
(Naj omenim,
da se mi do tega trenutka še kar zanosno pisanje tega članka spreminja v moro.
To navajam v premislek o naravi zanosa. – Zanosen odmor! – Ovedel sem se, da to
pisanje pravzaprav ni zanos ampak čisti eskapizem, beg od dolgočasnih morskih
počitnic – prava priložnost, da preskusim paradigmo zanosa in namesto pisanja
spremenim v zanos počitnice. Se pa sprašujem, čemu; kako naj zanosno počivam,
ko me pa vleče pisanje, in kaj bo potem s člankom.)
(se nadaljuje)
Ni komentarjev:
Objavite komentar