ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 5

3. Zanos in sebstvo (self). Sebstvo ali občutek samega sebe je zavest o samem sebi, refleksija ali videnje samega sebe. »Vanj so vključeni vsi spomini, dejanja, želje, užitki in bolečine« (63). »… predstavlja hierarhijo ciljev, ki smo jo z leti, košček za koščkom, zgradili. … občutek samega sebe (je) v mnogih pogledih najpomembnejši element zavesti …« (64). Ti iz sebstva izvirajoči cilji usmerjajo pozornost, osredotočena pozornost zanosa pa oblikuje sebstvo. Zanosno doživetje podmorskega sveta je v nekem mladeniču postalo del njegovega občutka samega sebe, vzbudilo mu je željo po ponovitvi tega doživetja, in oblikovalo njegove cilje, ki so ga vodili do študija morske biologije in tako oblikovali njegovo identiteto. »Po zanosnem izkustvu je organizacija samega sebe kompleksnejša, kot je bila prej« (73). To je rezultat procesov diferenciacije in integracije. »Diferenciacija pomeni premik k edinstvenosti, k ločitvi sebe od drugih. Integracija se nanaša na njeno nasprotje, na povezovanje z drugimi ljudmi. … Kadar ima človek kompleksen občutek samega sebe, mu uspe združevati ti nasprotujoči si težnji. Ko premaga neki izziv, se neizogibno počuti bolj sposobnega, bolj veščega, posledično pa zanosno izkustvo vse bolj diferencira njegov občutek samega sebe.« (73)  Po zanosni epizodi »se človek čuti bolj »urejenega« kot prej, ne le znotraj v sebi, temveč tudi v odnosu do drugih in sveta na splošno« (74).

To zvezo med zanosom in občutkom samega sebe potrjujem na osnovi svojega izkustva, ne glede na primere, ki jih v podkrepitev te zveze navaja Cs. Ko se človek v določenem obdobju svojega življenja znajde v praznini; ko ima občutek, da je življenje zastalo; da ne ve, kdo je in kaj hoče, bi mu svetoval, da se vpraša: »kaj me vleče«, ali »kaj me je v preteklosti potegnilo, ob čem sem čutil zanos« (poleg seksa, ker v njem ni spodobne kariere)? Žalostna resnica najbrž slehernega otroštva in odraščanja je spoznanje: »kadar mi je bilo najbolj luštno, sem jih potem dobil po riti«; ali »kadar me je poneslo, sem moral prekiniti igro«. Spominjam se, kako sva najino malo dojenčico nekoč kopala v banjici. Neizmerno je uživala, ko je čofotala po vodi. Vendar to ni moglo trajati v nedogled. Dvignila sva jo iz banjice – in tedaj jo je zgrabil tako krčevit jok, da ji je za nekaj trenutkov zastal dih in sva se resno zbala zanjo. Tako je z našimi užitki. Tako ni čudno,  da, ko odrastemo, ljudje ne vemo, kaj bi radi. Tisto, kar bi res radi, je prepovedano ali nedostopno – in dolgčas si moramo krajšati s pobegi v vzporedne svetove ali domišljijo in - z izmišljanjem in načrtovanjem zanosa!

Skratka, odnos med zanosom in sebstvom je obojestranska pogojenost; spirala vse pristnejših, vse bolj posebnih in samolastnih izzivov in ciljev, katerih vztrajno in disciplinirano zasledovanje nas vse bolj približa nam samim, naši svojskosti. Hkrati pa postanemo s tem – tako nadaljujem misel v nasprotju s Cs. – vse bolj koristen in smiseln del družbe, če je toliko odprta, da sprejema našo drugačnost. Če ni, pa uporabimo tehniko vzbujanja zanosa kot zaporniki. - Cs. v nadaljevanju po vsej sili vztraja pri svojem »modelu cilja« in zavozi razpravo o smislu življenja.

4. Osebnostna rast in osmišljanje življenja.

Zanosna doživetja so torej »motor« osebnostne rasti in osmišljanja življenja. A življenje je čudno, kaotično (»život ti je bratac saćulatac«, srbska nadaljevanka v dobrih, starih časih). Ljudje se pogosto znajdemo pred kaosom, ki ogroža zavest. Kako se spopasti z nesrečo? Kako nesrečo, ki se nam je zgodila, preobraziti v srečo, v zanos? Z metodo Cs. preobražanja nesreče v zanos (in srečo) »ukanimo kaos« in se naučimo »popolnoma uživati v življenju« (286). Kako se, na primer, spoprijeti z ohromelostjo ali slepoto? Cs. strese odgovor iz rokava: po preizkušenem modelu izzivanja zanosa – z nekaj dopolnitvami. Med slednje sodi osvojitev nazora, 1. da je nesreča pozitiven dogodek, ki obogati življenje; 2. da je treba sprejeti omejitve, ki so se zgodile; 3. da bom prevzel nadzor nad svojo zavestjo in svojim življenjem. Lahko reči, težko doseči. Tisti, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo, bi vedeli povedati, da je to lahko dolgotrajen in mučen postopek. Tega Cs. ne omenja, njegov sistem deluje kot sprejemanje dnevnega reda. Ko so te tri postavke sprejete, sledi izvajanje modela »naloga, cilj, postopki, posvetitev tem opravilom, povratne informacije, zahtevnejši izziv…« Toda hkrati trdi Cs.: »Zmožnost preobražanja nesreče v nekaj dobrega je zelo redek dar« (296).  Zelo redek dar ali preverjen postopek preobražanja nesreče v zanosno izkustvo za vsakogar? Kaže, da tisti, ki ima dar (»pogum, žilavost, vztrajnost, zrelo obrambo«), se lahko loti preobrazbe, ki vključuje »1. Nesramežljivo prepričanost vase … 2. Osredotočanje pozornosti na okolico … (ne nase) … »zavedanje alternativnih možnosti  … 3. Odkrivanje novih rešitev« (300-3007). To ni prav vzpodbudno za tiste, ki nimajo daru in ki so morda v večini.

V naši raziskavi o ljudeh, ki so jim zaradi raka na črevesju napravili stomo, izhod iz črevesja na trebuhu, je zelo lepo vidno, da gre človek v takem primeru v grobem skozi dve fazi, ki bi ju približno poimenoval »usodnostna« in »praktično-realistična«. V začetku dojema človek to, kar se mu je zgodilo, kot veliko nesrečo, krivico, božjo kazen, skratka, kot nekaj, zaradi česar zdvomi o tem, ali je še vredno živeti. Potem pa pride do dogodka, ki ga nekateri imenujejo »kristalizacija« ali zaostritev čustvene krize, »doseči dno«. »Šla sem v gozd, sedla na štor in se zjokala«, pravi intervjuvanka (Mesec, Kaube, 1989). Temu sledi uvid, da je resničnost nelepa, da pa se življenje nadaljuje. Potem se človek usmeri na urejanje praktičnih vidikov svoje prizadetosti in ostalih vidikov življenja. Faza, ki jo kolega dr. B. Stritih imenuje »utekočinjenje problema«. Začenja urejati svoje življenje po opravilih, eno za drugim. V svoji zunanji omejenosti zagleda nove priložnosti in se »uči, kako občutiti zadovoljstvo v trenutnem izkustvu« (313), kot pravi Cs.

Zadnje poglavje svoje knjige posveča Cs. vprašanju »osmišljanja življenja«, kot da ne bi do zdaj že dovolj jasno nakazal, za kaj gre pri »smislu življenja«. Ta smisel je v tem, »da lahko dobesedno vse, kar se nam zgodi, postane vir radosti in zadovoljstva« (313); se naučijo »popolnoma uživati v življenju« (286). Vsa knjiga je nekakšna enciklopedija življenjskih radosti. Kaj je torej smisel življenja? Živeti svoje življenje v skladu s samim sabo in radostno sprejemati, »kar Stvarnica vse nam ponudi«.  Cs. ne gre po tej poti. Žal se na tem mestu ne morem posvetiti podrobnejši analizi logike Cs. in vprašanju smisla življenja (radovednim priporočam Terryja Eageltona »zelo kratek uvod« v Smisel življenja), lahko samo nakažem razliko med svojim pojmovanjem smisla življenja in pojmovanjem Cs.

Cs. potrjuje: »Res je, življenje nima smisla, če mislimo s tem vrhovni cilj«, vendar to še ne pomeni, da življenju ni mogoče dati smisla« (316). Navaja 4 faze v razvoju koncepta smisla v življenju posameznikov, »kdo so in kaj želijo doseči v življenju« (325): v prvi fazi prevladuje potreba po ohranitvi občutka samega sebe (preživetje, udobje, užitek), v drugi fazi človek prevzame konvencionalne vrednote skupnosti; v fazi refleksivnega individualizma išče osnove »za avtoriteto znotraj samega sebe«, tedaj se razvije avtonomna vest, cilj pa so rast, izboljšanje in aktualiziranje  svojega potenciala; v četrti fazi se človek spet obrne »od samega sebe nazaj k integraciji z drugimi ljudmi in univerzalnimi vrednotami."Ko odkrije, kaj zmore, in še pomembnejše, česa ne zmore storiti sam, končni cilj združi s sistemom, ki je večji od posameznika - z namenom, idejo, transcendentalno enoto« (326). Cs. dosledno s svojim »modelom cilja« podredi individualno življenje univerzalnemu transcendentalnemu smotru. »Problem smisla bo razrešen, ko se bodo nameni posameznika združili z univerzalnim zanosom.« (350)

Naj kot nasprotje pojmovanja, ki išče smisel življenja v metafizični transcendenci, da bi se izognil  podrobnemu razpravljanju, navedem nedavni primer TV-intervjuja s Tonetom Partljičem ob njegovi 80-letnici (obnavljam po spominu). Dejal je, da je bil v življenju vse mogoče, od učitelja preko novinarja do poslanca v parlamentu, da pa je zares on sam v svojem »elementu«, ko sede za pisalni stroj in vtakne vanj prazen list papirja, ali zdaj ko sede za računalnik in ima pred seboj prazen ekran in začne pisati. Kaj je njegov cilj? Njegov smoter? Najbrž, da bi pač napisal neko zgodbo. To je njegov trenutni cilj. Kaj pa cilj življenja? Ni cilja. Samo želja pisati; kadar piše, se čuti pri sebi. To je vse. Biti pri sebi. Biti s svojo najljubšo dejavnostjo; najljubšimi ljudmi – doma - kjer koli sem - pri sebi v dobrem in slabem. Pri Cs. se ta »smoter« svetlika skozi besedilo, ko govori o samospoznavanju, a ga ne prepozna; podleže metafiziki. Kaj je bil Aristotelov vsevključujoči smoter? Morda dognati Resnico; toda Aristotelova »srečnost«, eudaimonia, je bila – filozofiranje.

Še drugače, naj parafraziram Cs.: Problem mojega smisla bo razrešen, ko se bom kolikor mogoče približal svoji "naravi" in bom v svoji samolastni življenjski drži sprejet v družbi kot njen upoštevan član.