BIOGRAFIJA BOGA

 

 

Oni dan sem ponovno vzel v roke debelo žepnico z naslovom God: A Biography, avtorja Jacka Milesa, kolumnista in člana uredništva Los Angeles Timesa, tudi literarnega kritika, nekdanjega jezuita, ki je poleg študija teologije v Rimu in Jeruzalemu pridobil še doktorat iz bližnjevzhodnih jezikov na Harvardu. To njegovo delo, ki je izšlo leta 1995, je bilo nagrajeno s Pulitzerjevo nagrado za biografijo. Malo pozno sem se spomnil na to knjigo, a Bog je večen.

Ne nameravam opisovati ali celo ocenjevati tega dela ne v celoti ne delno, zadržal bi se rad samo ob vprašanju, ali je mogoče (na)pisati biografijo Boga; kaj naj bi to sploh pomenilo. Da držim v rokah natisnjeno knjigo z naslovom Biografija Boga, je dejstvo. Ali je to, kar je v njej, res biografija ali kaj drugega, pa je odprto vprašanje.

Avtor sam si v predgovoru oziroma prvem poglavju zastavi to vprašanje: Je možno opisati življenje Boga? Ateist bi brez posebnega razmišljanja odgovoril, da ne: o izmišljeni osebi ni mogoče napisati življenjepisa. Lahko o njej napišemo roman, ampak potem je to roman, bolj ali manj verjetna in berljiva in umetniško prepričljiva literatura, ne pa biografija. Tudi teistu, krščanskemu verniku (kajti v mislih imamo krščanskega Boga), se zazdi tak naslov knjige nenavaden, sumljiv, morda celo bogokleten: neki človeček si je neskončnega Boga, Stvarnika nebes in Zemlje in tako dalje, v načelu nedoumljivega, postavil predse kot predmet, ki naj bi ga opisoval. Ponižal ga je na raven nekakšnega "idola", kipca, ki ga je mogoče opisovati.

Pisec se ogradi z vseh strani. Ni zgodovinar, ne namerava napisati zgodovinske biografije. Ne namerava pisati kot teolog in kaj novega povedati o Bogu. Tudi ni, sklepamo, filozof ali kritik religije, ki bi dokazoval obstoj ali neobstoj Boga. Postavi se na stališče, da obstaja Biblija ali Sveto pismo (misli predvsem na Staro zavezo), to je knjiga, ki nevernim govori o Bogu, vernim pa je to beseda Boga. Na njeni osnovi je mogoče opisati, kaj je Bog počel v času od stvarjenja in do koder sežejo pripovedi Svetega pisma; kako se je spreminjal in kakšen je, kakšne so njegove lastnosti, opisane v sedanjem, posvetnem jeziku. Pisec bi rad ostal v okviru literature, književnosti; zanima ga, kakšen je Bog kot literarni lik, opisan v Svetem pismu.  

"Ali se lahko za literarni lik reče, da živi življenje od rojstva do smrti ali drugače, da se razvija od začetka do konca? Ali pa je literarni lik – pritrjen na strani knjige, ujet v vedno iste besede in dejanja – samo nasprotje živega, razvijajočega se človeškega bitja?" Ko skuša odgovoriti na to vprašanje, obnovi pisec spor med angleško govorečimi literarnimi teoretiki v prejšnjem stoletju. Ti so se razdelili na tabor kritikov in tabor akademikov ali šolnikov. Prvi so zagovarjali nazor, da ne moreš razumeti Hamleta, če miselno ne sežeš preko tega, kar vidiš na odru, in si predstavljaš Hamleta kot resnično zgodovinsko osebnost, ki se je rodila v določenih resničnih zgodovinskih okoliščinah. Drugi so vztrajali na tem, da je vse, kar imaš na voljo, to, kar se dogaja na odru, oziroma, kar je napisano. Hamleta razumeš na osnovi tega, kar vidiš na odru. Sklicevali so se na Hamletove besede ob uprizoritvi njegove igre v igri (v prostem prevodu): »Igra je vse, kar je« (The play's the thing). "Menili so, da empirično gledano, ni Hamleta; so samo Shakespearove besede na papirju, zato se lahko legitimno govori samo o njih."

Značilen je piščev obrat ob koncu povzemanja te razprave, ki razkriva njemu samemu prikrito protislovje v njegovem stališču. Medtem ko je v začetku zagotavljal, da želi pri opisovanju Boga ostati v okviru literature, ne teologije ali zgodovine (in bi torej pripadal stranki akademikov), na koncu trdi (in s tem prestopi na stran kritikov): "Lik, za katerega menimo, da ne živi onkraj odra, tudi na odru ne zaživi. Tako je tudi z Bogom kot protagonistom Biblije." S tem prestopom nam je avtor povedal, da veruje, da Bog živi tudi zunaj Biblije, ali drugače, da on veruje v Boga. Če ga ne bi bilo, Boga, tudi v Bibliji ne bi "zaživel". Če Martin Krpan ne bi v resnici živel, nas tudi v Levstikovi zgodbi ne bi prepričal. Torej: Martin Krpan je zgodovinska osebnost. Torej lahko to isto trdimo za Don Kihota in Fausta in za brez števila izmišljenih literarnih likov. Od kod torej njihova prepričljivost, če so izmišljeni in niso nikjer in nikoli zares živeli?

Njihova prepričljivost ne izvira iz bralčeve predstave, da so ti liki nekje živi; nasprotno, prepričljivost ni posledica predstave o živosti; občutek živosti, nazornosti, je posledica umetnikove prepričljivosti, veščine vživetja v like, ki jih opisuje in natančnega nazornega opisovanja njihovih notranjih in zunanjih stanj in dejanj. Vse te angleške literarne učenjake bi bil lahko poučil naš stari Josip Vidmar, da gre pri literaraturi za veščino empatičnega ustvarjanja verjetnih likov in položajev - ne resničnih, verjetnih, takih, kot bi bili resnični. Gledalcu ni treba, da bi si mislil, da resnični Hamlet nekje obstaja, da bi se lahko vživel v igranega Hamleta; kot ni treba, da bi verjel v resnični obstoj Martina Krpana, da bi užival v Levstikovi zgodbi.

Miles je tako svoji veri podredil književno teorijo in logiko. Teorijo zato, ker je zaradi svoje vere v obstoj Boga zunaj Biblije zavrnil nazor, ki mu je bil prvotno bolj naklonjen, da je "igra vse, kar je", to je, da Bog obstaja samo v Bibliji, samo kot literarni lik; logiko zato, ker bi po njegovi (spreobrnjeni) logiki v resnici obstajali tudi Don Kihot, Faust in Martin Krpan. No, zaradi tega Milesovo pisanje biografije Boga ne trpi; kot analitik je izvrsten.

Biografij je več vrst. Prava biografija je zgodovinska biografija, to je, na osnovi dokumentov (pisnih, ustnih in drugih virov) narejen opis življenja zgodovinske osebe, osebe, ki je nekoč resnično živela. Pisec take biografije navede, prepiše ali povzame dokumente, ki opisujejo dogodke, okoliščine in značilnosti oseb in jih uredi v časovno zaporedje človekovega življenja. Praznine v dokumentaciji in povezave med dokumentiranimi dogodki dopolni z domnevami, ki jih kot take jasno označi, in vse poveže v zgodbo, ki ima ves čas značaj domneve (hipoteze), saj se vedno lahko pojavijo dokumenti, ki ovržejo to ali ono domnevo. 

Na osnovi dokumentarnih virov ali zgodovinske biografije lahko nastane literarizirana ali romansirana biografija. Ta bolj ali manj verno opisuje dejanske dogodke in osebe; bolj ali manj poudarjen je domišljijski prispevek pisca. Tako delo je v skrajnem primeru le še roman, ki se samo v nekaterih točkah opira na resnične dogodke v življenju protagonista. 

Sveto pismo je religiozno besedilo, katerega namen je čaščenje Boga ter posredovanje, utrjevanje in širjenje vere. Ni zgodovinopisna knjiga. Njeni pisci in njeni viri niso znani. V njej opisani dogodki in osebe niso - z nekaj izjemami - preverjeni na način zgodovinske vede. V to, kar je v tej knjigi opisano, se veruje ali ne veruje, tega se ne dokazuje. Bog, ki je v njej opisan, in njegova dejanja, je Bog izročila, ustnih in kasneje zapisanih pripovedi ljudi, ki so vanj verovali. Kakšno biografijo Boga je mogoče ustvariti zgolj na osnovi te knjige?

Sveto pismo stare zaveze je zelo raznorodna knjiga in zelo obsežna, ima skupaj s pojasnili blizu 1500 strani. V njej so besedila velikega števila piscev: pet Mojzesovih knjig, šest knjig zgodnjih prerokov, petnajst knjig poznejših prerokov, trinajst spisov, deset apokrifnih knjig. Gradivo je vsebinsko in oblikovno zelo raznorodno: od opisov božjih dejanj in dejanj drugih pomembnih oseb (kraljev), opisov dogodkov, do molitev, hvalnic in podobnega. Že od nekdaj so za namene verskega pouka pripravljali krajše izdaje. Primer take je npr. Ilustrirano družinsko sveto pismo (angl. založbe Dorling Kindersley, prevod založba Stillmark, Ljubljana 1998), ki povzema in delno dobesedno navaja pomembnejše zgodbe.  

To pomeni, da je Sveto pismo nekakšna zaloga dokumentacije o doživljanju Boga vernih pričevalcev. Povsem legitimno je to zalogo uporabljati in iz nje oblikovati delne zgodbe po različnih vidikih. Eden takih vidikov je "razvoj Boga": kako se je doživljanje Boga spreminjalo od prvih strani Biblije do zadnjih. Verniki lahko rečejo: kako se je Bog spreminjal od začetka časov do časa zadnjih zapisov. 

Ali je to biografija? Zgodovinska ne. Romansirana? Tudi ne. Milesova knjiga ni dramatična zgodba spisana po literarnih kriterijih na osnovi zgodovinskega gradiva. Še najbližje je pojmu eksegeze, to je razlaganja svetega besedila. Toda ne razlaganja kot tolmačenja pomena besed, opisov dogodkov in oseb v "teoretičnem", enovitem v sebi zaključenem religioznem nauku; to ni teološka eksegeza. Miles zelo občutljivo in natančno opisuje, registrira posamezna dejanja in vloge Boga, na primer, kako se milostni Bog spremeni v ukazovalnega Gospoda ali nebrzdanega, impulzivnega uničevalca; kako obžaluje svoja uničevalna dejanja in se prerodi v pospeševalca prireje populacije Izraelcev; kako se mu zdijo zato pomembni moški udi in jih veli obrezovati; kako se spremeni v tankovestnega pravnika, ko določa zakone, predpise in kazni. Itd. 

V tem pomenu je to besedilo res nekakšen življenjepis Boga, recimo "biografija" - v narekovajih.  

Kaj pomeni, da smo na pravi strani zgodovine?

Srečen narod smo – rečeno z nekaj ironije spričo nad zmagovitostjo osvoboditeljev navdušenega in hkrati srditega protiklerikalnega članka gospoda Iztoka Simonitija v Sobotni prilogi Dela 27. 7. 24. Spet smo na pravi strani zgodovine. Bili smo na zmagoviti strani med drugo svetovno vojno. Vsaj od 1945. do 1990. leta pa smo bili več kot na pravi strani zgodovine. Vodili smo zgodovino iz izkoriščevalskega kapitalizma preko svetovne proletarske revolucije do družbe, v kateri se bo najprej delilo po zaslugah, nato po potrebah. Ko se je ta stran zgodovine neslavno sesula sama vase – nekateri menijo, da prav zaradi zavisti svobodoljubnega, liberalno-kapitalističnega, meščansko demokratičnega Zahoda, drugi da zaradi pretiranega deljenja po političnih zaslugah ne po gospodarskih rezultatih – smo se znašli, glej ga, spet na pravi strani. Na strani sicer nekoč sovražne imperialistične a potem vendarle prijateljske proti-hitlerjevske koalicije medvojnih zaveznikov, ki so po vojni obilno podprli izgradnjo našega socializma, dokler je šlo, potem pa so nas kot novo demokratično državo, ki ustavno jamči pravico do zasebne lastnine (tudi proizvajalnih sredstev) in gospodarske pobude in druge človekove pravice, odprtih rok sprejeli v svoje novo zavezništvo, zavezništvo demokratičnega kapitalističnega Zahoda. Ves čas, že skoraj stoletje, smo zmagovalci in na pravi strani zgodovine.

 Vseh tem, ki se jih loteva pisec v svojem obsežnem članku, tem, katerih skupni čustveni imenovalec (kajti miselnega je težko najti) sta ponos zmagovalca in srd nad klerikalizmom, ki baje spet dviguje glavo, je preveč, da bi jih komentiral, pa če bi si to še tako želel. Omejim naj se na obravnavo piščevega stališča do narodne sprave, ker sem prispeval besedilo za simpozij SAZU o tej temi 24. junija 2020 in se čutim dolžnega to storiti.

Na grobarske zadeve se slabo spoznam, naravni čut pa mi veleva, da je treba mrtve pokopati na v dani kulturi običajen način. To v naši kulturi pomeni na pokopališču, če se le da, ne glede na politično stran mrtvega za življenja (glej Antigono!) in po običajnem obredju, ki se seveda lahko razlikuje glede na preference žalujočih ostalih, z duhovnom ali brez njega, z govori ali brez njih, z zastavo ali brez nje, rdečo, belo, črno, kakršno koli pač. V pogrebnih govorih se težko izognemo poudarjanju pokojnikovih zaslug za to ali ono, podarjanju, ki temu ali onemu ni všeč. Tudi protidržavna ali kakršna koli že neprimerna gesla je bilo že slišati na pogrebih. S tem naj se ukvarjajo pristojni organi, ki pa imajo glede tega v demokraciji precej drugačna navodila kot za časa zmagovite socialistične demokracije. Če bodo svojci in pristaši na ta način pokopali ostanke domobrancev, bom to dojel kot pietetno dejanje in ne kot politično propagando. To je pomembno za svojce in pristaše, ne zame. Bi pa pristavil, da so bili mrtvi na zmagoviti strani, padli in pomorjeni, v prejšnjem režimu obilno politično vnovčevani.

Glede tega, kdo je zgodovinski zmagovalec in kdo poraženec, in kakšne so iz tega izhajajoče pravice enega in drugega glede pokopa in obredja, pa stvari niso tako jasne, kot jih predstavlja g. I. S. Partizani so osvobodili slovenski narod izpod okupatorja in so zmagovalci – obilo smo jih častili in zapisali so se v zgodovino kot narodni junaki. Pomagali so izvesti socialistično revolucijo, ki je bila zmagovita; ki pa je s povojnimi poboji močno omadeževala zmagovalce. Sistem, ki ga je uvedla, pa pri nas ni preživel niti pol stoletja; je zgodovinski poraženec. Kvizlingi so bili v vojni upravičeno poraženi, saj so sprejeli sovražnikovo orožje in se borili pod njegovim poveljstvom. Družbena ureditev, za katero so se zavzemali, ko so nastopali proti revoluciji, pa se je po porazu proletarske diktature vrnila. Če se imajo za zgodovinske zmagovalce, to z vidika zgodovinskega obrata ni neupravičeno. Spričo moralnega madeža je to zmagoslavje vendarle kislo in ni vredno proslavljanja. Eni in drugi bi morali skloniti glavo, ne je dvigovati v zmagoslavju, in priznati, da se je z njimi zgodovina grdo poigrala; eni so bili na napačni strani, drugi pa so si prizadevali za napačne cilje.

Gospod I. S. ima vso pravico, da zavrne katoliško vero; tudi sam sem ateist, naj pa vendarle upošteva, da smo na pravi strani zgodovine med drugim zato, ker imamo v ustavi zapisano ločitev cerkve in države, kar pomeni, da je klerikalizem neustaven, in svobodo veroizpovedi, ki pomeni tudi svobodo javnega izražanja vere (ne le »za cerkvenimi zidovi«), pa če se nam brezbožnikom verovanje v posmrtno življenje v nebesih zdi še tako abotno. Tudi v cerkvenem svetu se dogajajo spremembe in pametneje bi bilo, ko bi razsvetljeni um tem spremembam sledil in jih podpiral, namesto da v letu 2024 pogreva spore iz prejšnjega stoletja in proglaša teologijo za nič drugega kot ideologijo. Morda pa bo izumila tostranskega boga, kar se nakazuje (beri Žižka!).

Po Emiliji Romagni brez Romagne a z Mantovo

Emilia Romagna z glavnim mestom Bologno je ena od 20 italijanskih pokrajin (regioni). Tri od njih so sestavljene iz dveh delov: Trentino-Alto Adige, Friuli-Venezia Julia in Emilia-Romagna. Romagna, vzhodno od Bologne ob jadranski obali z mesti Ravenna, Forli, Rimini, ki so bila del rimske papeške države, se zgodovinsko in kulturno razlikuje od Emilije, kjer so živeli Langobardi. Dežela ima ime po starodavni poti Via Emiliana, ki je povezovala Rimini in Piacenzo; imenuje pa se tako po rimskem konzulu Marku Emiliju Lepidu, ki jo je velel zgraditi.

Z dobrimi 22.000 km2 je Emilia Romagna malo večja od Slovenije; od tega zavzema Romagna dobrih 6.000 km2. Prebivalcev pa ima ta dežela dvakrat toliko kot naša. Po rodovitni ravnini so se lažje razlezli.

Na severu meji Emilija Romagna na reko Pad in pokrajine Piemont, Lombardia in Veneto; na zahodu in jugu na Ligurijo, Toskano, Marche in San Marino. Severni del pokrajine, nekako med avtocesto Bologna-Milano in reko Pad, je ravnina, južni del, tostran ceste, pa je gričevnat svet obronkov Apeninov. Pokrajina je kot salama poprek razrezana na province (od zahoda) Piacenca, Parma, Reggio Emilia, Modena, Ferrara, ki sestavljajo Emilijo, in romanjonske province Ravenna, Forli-Cesena in Rimini (od severa proti jugu) ter okrožje Imole kot del metropolitanske province Bologne.

Za vikend od petka 22. marca do vključno nedelje 24. marca 2024 smo se s skupinami tečajnikov italijanščine pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ljubljana (in bivših tečajnikov in drugih) pod vodstvom profesorice Katarine Koren z agencijo Fortuna Travel in vodnikom Brankom Urbanijo podali v Emilijo, pred tem pa v Mantovo, ki leži v Lombardiji, a nam je bila najbliže na poti iz Ljubljane.

Mantova, stara rimska Mantua, rojstno mesto Publija Vergilija Mara. Kot sin rimskega naseljenca-kolona v tedanji Galiji Cisalpini, tostran-alpski Galiji, se je rodil v bližnji vasici Andes leta 70 pr. Kr. in potem spesnil Bucolica (pastirske pesmi), Georgica (poučne pesmi o kmetovanju) in slovito Eneido, obsežen ep o trojanskem junaku, ki se vrača iz trojanske vojne in zasnuje naselbino, ki se razvije v mogočen imperij. Se mi je dobro zdelo, da sem vdihaval že močno premešan zrak dežele pesnika, od katerega sta mi ostala v spominu samo začetna verza Eneide:

Arma virumque cano Troiae qui primus ab ore

Italiam fato profugus Laviniaque venit ...

Pojem o bojih moža, kateri po sili usode 

prvi prišel je na begu iz Troje v deželo Italsko ... 

Sicer pa Mantova, ki ima ime po grški mitološki prerokinji Manto, ni le rojstno mesto Vergila in središče dežele, kjer je živel drugi rimski poet, Katul, ampak mesto, ki je uvrščeno na seznam Unescove dediščine človeštva predvsem zaradi svojega pomena v obdobju razsvetljenstva. Takole so se v petek dopoldne njeni obrisi prikazali skozi vetrobransko steklo avtobusa:

Na desni je trdnjava sv. Jurija, na levi v ozadju zvonik bazilike sv. Barbare. Najprej smo se ustavili v hiši Rigoletto, kjer je zunaj skulptura nesrečnega klovna Rigoletta, notri pa spominske fotografije iz predstav. Vsa Emilija je namreč v znamenju njihovega velikega rojaka Giuseppeja Verdija (Pepija Zelenca). 

Največji vtis sta name naredila notranjščina bazilike sv. Andreja in Znanstveno gledališče.

 

Levo notranjščina, desno portal s prav tako "kasetnim" obokom, ki pa se žal ne vidi dobro. Delo arhitekta Leona Battiste Albertija iz leta 1472. Prva cerkvica je bila tu zgrajena že v 9. stol. Legenda pravi, da je eden od vojakov, ki so ranili Kristusa, in se je nato spreobrnil, postrgal zemljino, kamor je padla Odrešenikova kri, jo shranil v posodo in jo po vrnitvi domov zakopal. Na mestu, kjer so odkrili posodo s sveto krvjo, so zgradili prvo cerkev.

V Znanstvenem gledališču akademije (Teatro Scientifico dell'Accademia), delu arhitekta Antonia Bibiene, odprtem leta 1769, so bila v času razsvetljenstva znanstvena predavanja. Nekaj tednov po odprtju je v njem nastopil komaj 14-letni Mozart. Njegov oče je bil navdušen nad čudovito poznobaročno notranjščino. Tudi name je naredila močan vtis.

Mantova leži med reko Pad in Gardskim jezerom. Vse področje je prepreženo z vodami. Nekaj zaradi take narave, nekaj zaradi načrtnih obrambnih gradbenih posegov je mesto pravzaprav postalo otok, z vseh štirih strani obdan z vodo. Pod trdnjavo sv. Jurija je pristanišče ladjic, ki so, prav v času našega premora za prigrizek, vkrcavale šolarje na športnem dnevu in jih vozile okoli mesta.

V nadaljevanju poti proti jugu smo se ustavili v mestecu Fontanellato z mogočno trdnjavo la Rocca, obdano s širokim jarkom, napolnjenim z vodo. (Beseda "la rocca" ima več pomenov, od preproste "skale" do "trdnjave", odvisno od sobesedila.) Vode je v Padski nižini povsod dosti, nekaj od strug in meandrov Pada, nekaj od številnih pritokov z Apeninov; podtalnica je visoka. Človek ima vtis, da vse plava na vodi. V notranjščini trdnjave so čudovite slike Parmigianina, ki pa nam jih niso dovolili fotografirati. Manierist gor ali dol - ta oznaka namreč zveni slabšalno - barve njegovih figur so očarljive.

Po ogledu trdnjave znotraj in zunaj smo se zapeljali proti hotelu v Tabiano Terme že v pobočju apeninskih gričev na zasluženo večerjo in počitek. 

Po zajtrku smo začeli delovno, v zaščitnih preoblekah sirarne Caseificcio Parmigiano Reggiano. Nisem si mislil, da se v preprostem kosu sira, ki ga naribamo na špagete, skriva taka znanost, toliko v stoletjih premišljenih postopkov obdelave in toliko truda in znanja. 

 

Menda je samo na teh področjih Emilije, kjer je dovoljena ta proizvodnja, okrog 300 sirarn, ki vse delajo po istem postopku in so strogo nadzorovane, da se ohrani sloves znamke Parmigiano Reggiano. Nisem si zapomnil vsega, od nadzora hrane, ki jo uživajo krave, ki dajejo mleko za sir, do razločevanja teh in onih tekočin, dobrih in slabih bakterij; vsega o stiskanju in obračanju ogromnih 40-kilogramskih kolutov sira, označevanju datumov proizvodnje in "ležarine", o zvočnem preskušanju nezaželenih votlin v kolutu itd. Si bom pa zapomnil okus sira starega 12 mesecev, onega, starega 24 mesecev, in najstarejšega, 36 mesecev. Ta zadnji je bolj rezek, pikanten; mlajši mi je bolj všeč, ker ne peče. Trgovinica s proizvodi sirarne, tudi lično zavitimi spominskimi kompleti in priboljški, je to soboto kar dobro zaslužila s turisti "da Lubiana", ki zdaj plačujejo v isti valuti kot domačini.

Čustveni vrhunec izleta je bil vsaj zame obisk rojstne hiše Verdija v vasici Roncole, ki se zdaj imenuje Roncole Verdi. Čeprav je obiskoval operne hiše po vsej Evropi in gostoval pri mogočnikih, je vse življenje obdržal to hišo kot svoj pravi dom. Presenetila me je izredno skromna oprema: z apnom pobeljene stene, pohištvo iz surovega, preprosto obdelanega lesa. Na drugi strani ceste pa velik pano z njegovo podobo in seznamom tridesetih oper. "Bil sem, sem in ostal bom krajan Roncole", so besede skromnega in veličastnega genija.

 

 

Za opoldanski premor smo se ustavili na kmečkem turizmu, kjer naj bi se okrepčali s "piccolo pranzo", malim obedom, ki pa se je izkazal za "grande pranzo" s predjedjo (pršut itd.), eno pašto, pa še eno pašto, polnjeno z nečim živalskim, sladico, dobrim vinom in elegantno postrežbo. Ne bom pokazal slik, da vam ne bojo tekle sline. 

V bližnjem Bussetu smo si ogledali grad Rocca Pallavicino, po imenu gospodarjev kraja. V trdnjavi je poleg sedeža občine Verdijevo gledališče. Sprehodili smo se po mestecu.

Naslednji vrhunec, tokrat dobeseden, današnjega dne je bil obisk srednejveškega mesteca Castell'Arquato na obronkih Apeninov in trdnjave Rocca Viscontea. Nenavadno ime naselbine naj bi po eni verziji izviralo iz imena njenega ustanovitelja rimskega viteza Gaja Torkvata, po drugi pa preprosto iz kvadratne oblike prvotnega vojaškega tabora.

 

Tale stolp - Rocca Viscontea, Viscontijeva trdnjava - ni kar tako. Visok je 70 m in do ploščadi na vrhu vodi 171 stopnic. Sva jih premagala in pogledala navzdol na zunaj popolnoma ohranjeno srednjeveško naselje, kjer pa so v hišah znotraj modernizirana stanovanja, sodeč po povsem modernih vhodnih vratih in oknih. Tudi avto se pripelje po lepo tlakovanih poploščenih uličicah.

 

V zgodovini je lastništvo mesteca in gradu prehajalo iz škofovih rok v roke mestne uprave Piacenze in obratno; iz rok gibelinov, pristašev cesarja, v roke gvelfov, pristašev papeža - in obratno; iz rok Viscontijev v roke Scottijev - in obratno. Potem se pojavita kondotjere Piccinino in Sforza. Molto complicato. Pičinin iz sosednje ulice je bil moj sošolec v osnovni šoli. V okviru gradu je cerkev Marijinega vnebovzetja in Kolegij svete Marije, samostan, katerega menihi so - če sem prav slišal in razumel italijansko vodičko - za časa kuge sprejeli tudi vaščane in vzpostavili strogo karanteno, tako da so se vsi rešili. Če ni bilo res, je bilo pa vsaj lepo.

Prvič sem tudi videl "torre finta", navidezne stolpe. Zviteži so zgradili samo eno steno stolpa, da se je iz doline videla silhueta strašne trdnjave z mnogimi stolpi in torej veliko vojaki ter tako odvračala sovražnike.

Ker boste tole brali ravno o Veliki noči, še freska iz grajske cerkve. Prikazuje, kako dvigajo križ s Kristusom:

 

V Fidenzi smo si ogledali znameniti portal katedrale in tudi vstopili v vanjo. 

 

V najzahodnejšem mestu Emilije, Piacenzi, katere mestno jedro leži ob Padu, smo pri vhodu v mesto naleteli na zaporo. V nedeljo dopolne je tam mimo palače Farnese potekala "gara biciclette donne", ženska kolesarska dirka. Ta je odtegnila nekaj pozornosti od velike palače.

Levo mestna hiša Il Gotico, desno palača Farnesi.

V katedralo smo vpadli sredi pridige na cvetno nedeljo in smo se hitro pobrali ven. Že nekoliko nasičeni podob palač, trdnjav in cerkva, smo se posedli pred okoliškimi lokalčki, preden smo se napotili proti avtobusu - za domov. 

 

Niti ene zgodbice o srednjeveških mogočnikih in močnih ženskah, o političnih in posteljnih spletkah, ki jih je duhovito trosil vodič Brane, vam nisem povedal. Se boste pač morali kdaj zaupati njegovemu vodenju in - FORTUNA TRAVEL.

  

Galska vojna: Samo nostalgija ali kaj več?

Na TV sem gledal dokumentarni film o Cezarjevi galski vojni z mladimi ameriškimi profesorji kot razlagalci, med njimi mladenič z dentalno, prisekano izgovorjavo, in simpatična zelo mlada in zavzeta profesorica klasične filologije ali antične zgodovine. (Spet se mi je obnovila želja, da bi študiral v Ameriki, mogoče klasično filologijo.) Zelo koristni za razumevanje tega osvajalskega, genocidnega pohoda so bili prikazani zemljevidi. Žal jih nisem fotografiral ali printskrinal (mogoče si še lahko ponovno zavrtim!), mogoče pa so razlage tudi v wikipediji ali drugje. Šele zdaj sem prav dojel vlogo Vercingetorixa; v gimnaziji sem na ušesih sedel. Prej nekoč sem Cezarjevo delo v obnavljanju svoje identitete "zelenojamskega klasika" prebral v prevodu (Obzorja Maribor, 1999), še prej pa smo odlomke iz De bello Gallico prevajali v gimnaziji. Latinsko berilo s komentarjem imam shranjeno (Latinsko berilo za gimnazije, DZS, Ljubljana 1953). Tako sem ga zvečer vzel v roke, zavitega v črn papir, ki mi ga je teta (ali pa sestrična Francka) prinesla iz bolnice, kjer so bili vanj zaviti rentgenski filmi, da bi bili zavarovani pred svetlobo. Vse shranjene latinske in grške vadnice iz tistega časa imam zavite v ta črni papir. Najprej sem moral z lepilnim trakom, ki ga sicer uporabljam za obrobljanje svojih slikarskih proizvodov, prilepiti platnice, ki so se že skoraj odtrgale. Potem sem vzel v roke še komentar v posebni brošuri enakega formata in na zadnji strani pred platnico opazil v zgornjem levem kotu strani narahlo s svinčnikom napisano:

PONOVITEV ZA MM

SLOVNICA $ 108 - 279

VADNICA II. SYNTAXA

- " - vse posebno slovenske stavke

Berilo do Cicerona + komentar

"Ponovitev za MM" pomeni ponovitev za malo maturo. To pomeni, da smo v rosni mladosti predelovali te reči in jih morali znati prevajati. Še dobro, da sem bil male mature oproščen, ker sem imel dovolj dobre ocene pred tem. Ugaja mi tipografska podoba komentarja s krepko natisnjenimi latinskimi frazami, ob njih pa slovenski komentarji v normalnem tisku. Ne vem, kako da zdaj ugaja očesu ta resnobna in dolgočasna tipografija, ki mi je bila tedaj nedvomno neskončno odvratna. Berem in vidim, da so komentarji že skoraj prevodi. Sestavljalci, med njimi naši profesorji latinščine, so nam šli zelo na roke. Ali sem to opazil tudi takrat? "ratibus ac lintribus iunctis", na splavih in zvezanih čolnih - kaj še hočeš? Malo pred tem sem prebral ustrezni stavek v berilu in pomislil: to moram pogledati v slovar, pa se mi zdajle ne da. Na, saj je v komentarju! 

Potem sem se lotil branja uvodnega besedila: Pregled grške in rimske literature, na koncu ime pisca M. Grošelj. Grem pogledat v wikipedijo: "klasični filologi". Najdem "klasična filologija" in ime Milan Grošelj. Preletim: mož je bil rojen takrat kot moja mama. Ko sem se začel učiti latinsko, je bil on že redni profesor, vzgojitelj vrste znanih klasičnih filologov. Bil je sedem let mlajši od bolj znanega Antona Sovreta, ki pa ni bil zaposlen na Univerzi, ampak sprva kot profesor na gimnaziji in kasneje kot prosvetni inšpektor na ministrstvu.

Na osmih straneh in nepolni deveti je Grošelj podal odličen pregled grške in rimske literature v zgodovinskem kontekstu, nekaj, kar bi moralo človeku ostati v glavi na izust kot splošna omika. Takrat tega zanesljivo nisem prebral. V zrelih letih sem si nekoč po spletu naročil iz neke nemške založbe dvoje knjig, leksikone klasikov grške in klasikov rimske literature, v vsaki čez sto imen piscev. Takrat sem uvidel, da ne enih ne drugih ni bilo samo pet, kolikor - se mi je zdelo - smo jih omenili v gimnaziji. 

V Grošljevem pregledu se mi je jasno razkrilo, da je za doživljanje ljudi v katerem koli zgodovinskem obdobju odločilna dimenzija "individualizem - komunizem". (Besede "komunizem" ne uporabljam v sodobnem političnem pomenu ampak v izvornem pomenu skupnosti, skupnega - communis). Skozi vso zgodovino se izmenjujejo obdobja, ko si človek prizadeva za dobro skupnosti, se skupnosti podredi in zanjo žrtvuje, z obdobji, ko vera v skupnost popusti in se človek obrne k sebi, k samouresničevanju in svoji sreči. Ta obrat sem doživljal tudi sam pri sebi, ko sem se odvrnil od služenja izgradnji socializma-komunizma k oblikovanju samega sebe in iskanju svojega intimnega življenjskega smisla. Kaže, da je dilema med iskanjem občega smisla vse skupnosti ali vseh ljudi in iskanjem individualnega, samo svojega smisla - večna, da pa v odvisnosti od zgodovinskih okoliščin prevlada enkrat ena, drugič druga smer. V generaciji pred mano so se ljudje iskreno, iz svojega prepričanja žrtvovali za skupnost, v moji generaciji nič več, obrnili smo se k sebi in ustvarjanju svoje "sreče" in iskanju svojega smisla.

To vem zdaj, takrat tega nisem bral, te knjige sem potisnil daleč od sebe, takoj ko sem napisal domačo nalogo. Pomislil pa sem: to smo dobili v branje, recimo leta 1953-54, v trdnem, sivem, "zatiralskem" socializmu. Kako močno pretiravajo "osamosvojitelji"! 

Tako. Zdaj se bom lotil pregledovanja in mogoče malo tudi prevajanja besedil tega čudovitega berila, ki vsebuje odlomke del blizu tridesetih rimskih in srednjeveških latinskih piscev. Kako da sta mi ti črni brošurici nenadoma tako pri srcu?

SVETLANA, MARKO, RDEČA ZVEZDA IN - JOŽE

Kako to, da so ljudje v dvorani CD vstali in ploskali, ko se je Svetlana po recitaciji spuščala z odra, je iskreno začudeno vprašal dr. Jože Možina akademika prof. dr. Jožefa Muhoviča v nedeljskem intervjuju na TV1. Če bi bil jaz tedaj v dvorani v dosegu očesa kamere, bi vstal in ploskal. Ne bi protestno obsedel ali vsemu obrnil hrbet in odšel - iz štirih razlogov.

Svetlana je bila za svojo poezijo nagrajena s P-nagrado; to je vredno mojega spoštovanja. Vsaj delno upravičeno je bila nagrado zavrnila. UO P-sklada je bil namreč obšel pravilnik in po nepredvidenem hitrem postopku nagrado podelil patru za njegove mozaike; zdelo se je, da zaluženo. V kolikor je nagrado zavrnila, ker je bila podeljena "farju", kar je bil verjetno zanjo pomembnejši razlog kot postopkovna bližnjica, ni ravnala prav. Lahko da ji je že tedaj prišlo kaj na uho; na intuicijo sploh ne dam dosti; če pa jo ima, bi lahko pomagala pri preprečevanju prihodnjih podelitev falotom. V nadaljevanju se je pater hudo osramotil in zdelo se je, da je odpadel razlog za zavrnitev - "pravica skazica". Premislila si je in zahtevala nagrado nazaj, kar pomeni, da ne zaradi svoje muhavosti, ampak zaradi spremenjenega stanja stvari. Danes pater te nagrade gotovo ne bi prejel kljub sijajnim mozaikom. Svetlanin nastop je bil minimalističen, po koncu proslave s kratko recitacijo, kar pomeni, da je sposobna zadržanosti in spoštovanja postopkov, da pa je uspela povedati, kar je hotela povedati. Svetlanina majhna kršitev protokola za prejšnjo malo bližnjico odbora. Starkino vedenje je na ves glas klicalo po javni pozornosti. Ker sem njenih let, poznam ta občutek bojazni pred tem, da bi utonil v pozabo. Raje sovraštvo kot ravnodušnost in pozaba. Vsak všeček pride prav tvojemu samoljubju. Naj ga ima, tudi mojega.

Marko je počel nedopustne reči in bil kot ud cerkve kaznovan. S tem, da je podelil prizadeti odvezo za greh, ki ga je sam izzval, si je prislužil hudo cerkveno kazen. Civilno sodišče o njegovih domnevnih zločinih ne ve nič. Človeško je grešil, ker je zaobljubljenim devicam ubijal vero v Boga ali vsaj v človeškost božjega sla, jih ponižal in onečastil, ter tako prizadel njihova čustva v pravi bogokletni, diabolični maniri. Iz tega, kar se ve o njegovem početju, sklepam, da v svojem izsiljevanju in posiljevanju ni prišel prav daleč. Pred njim so bili mnogi papeži bolj učinkoviti in morda tudi nune bolj voljne. Njegovi mozaiki, čez dvesto jih je po vsej Evropi in tudi pri nas, ostajajo občudovanja vredna umetniška dela. Seznam umetnikov vseh sort, ki so zagrešili (nepolitične) zločine, ne bi bil kratek, a njihova dela živijo. Osebe in dela ne moreš čisto ločiti, a v glavnem dela pretehtajo. Pri vsej zadevi je najbolj zanimivo to, da se nad patrovim početjem najbolj privoščljivo zgražajo tisti, ki so sami izganjali Boga in ga ubijali v ljudeh.

Rdeča zvezda je predvsem simbol svobode in osvobodilnega boja. Nosili so jo partizani, ki so osvobodili Primorsko izpod fašizma; ki so prispevali k zmagi zaveznikov proti nacizmu; ki so na tem prostoru ustanovili prvo slovensko republiko s skupščino in državno upravo in s pravico do odcepitve - odločilen korak h kasneši osamosvojitvi in samostojni državi. "Osamosvojitelji" so sedli na ogrete stolčke. Žal so osvoboditvi sledili zunajsodni pomori tisočev, ki jih opravičilo ne izbriše. Ti so omadeževali rdečo zvezdo. Še s pokopi se zavlačuje. "S polnimi usti govori, kdor se opravičuje, obžalovanje dejanja ne izbriše", Svetlana! Bojim se, da pogumno pripenjanje na prsi rdeči zvezdi ne bo povrnilo njenega sijaja. Ali pa ga bo: križu morjenje v njegovem imenu in v imenu Kristusa Kralja ni škodilo. Kot da se ni nič zgodilo, ga visoko dvigujejo. Komunistični zločini ne opravičujejo belogardističnih; zločin je zločin. Res pa je, kar sem bil že enkrat zapisal: izdajalci so plačali, izvajalci ne bodo nikoli.

Začudenje zgodovinarja dr. Jožeta Možine med intervjujem je bilo pristno in je naletelo na sozvočje sogovornika. To razkriva, da presoja(ta) črno-belo (morda bolje belo-rdeče) in da odtenkov sivega ne vidi(ta), ali noče(ta) videti, kar za zgodovinarja (in akademika) ni pohvala. Začudil ga je izraz spoštovanja do Svetlane, ko bi jo, po njegovem (naj si dovolim to neizrečeno pripisati mu per negationem), morali ignorirati ali izžvižgati, še prej pa, seveda, preprečiti, da bi se sploh pojavila v dvorani, kar je bilo v pogovoru namignjeno. V CD je bila izbrana kulturniška publika, ki je pozdravila tako nagrajence, ki jih je izbral UO P-sklada pod vodstvom akademika Muhoviča, Možinovega občudovanega sogovornika, kot nekonvencionalno zamišljeno predstavo, na koncu pa razumela tudi "provokacijo" in se nanjo strpno odzvala. To je pestra slovenska resničnost. Zdi se mi, da napredujemo: da smo sposobni sprejeti vso to pestrost, vsa ta nasprotja - vsaj v CD. Čemu bi kogar koli izločevali in izganjali zaradi nazora, izrečene besede, križa ali zvezde na prsih, in prizadevanja za to, kar meni, da mu pripada?

Hovk. Moje mnenje.

"Jebeno več nas je"

Mojca Pišek v svojem mnenju o pobojih in razlastitvi 77 let pozneje (Delo, 20.5.22) negoduje nad desničarji, ki da "so začeli omedlevat od zaigrane groze ob oceni, da je na RTV Slovenija več novinarjev, ki razmišljajo socialno in čutijo liberalno, kot novinarjev, ki hodijo v cerkev in čutijo tradicionalno. Kot da bi to, da slovensko srce bije bolj levo kot desno, bila kakšna novica."  Naj pripomnim, da tudi  novinarji, ki hodijo v cerkev, razmišljajo socialno, če že ne čutijo liberalno; in da tudi Levica ne čuti liberalno. Stranki Levica pomeni liberalnost pristajanje na liberalni kapitalizem, desnici ogrožanje tradicionalizma. 

Kolumnistka piše, da v spopadu med levico in desnico "ne gre za spopad vrednot" ampak za "vojno za omejene resurse države". Desnica "prek identifikacije z žrtvijo zlorablja tragične povojne dogodke za legitimacijo svojega kruhoborstva". Poleg tega, ugotavlja piska, je desnica tudi sama žrtev, saj je v letih po osamosvojitvi "nemočno opazovala, kako korita praznijo drugi". Družbeno premoženje, ki se je privatiziralo, je nastalo na osnovi nacionaliziranega premoženja predvojnih podjetnikov in kasnejšega ustvarjanja vseh zaposlenih državljanov. Se torej desnica upravičeno ali neupravičeno sklicuje na svojo sodobno in pretekle resnične žrtve? S čim levica legitimira svoje prioritetno prisvajanje premoženja? Levica se ne sklicuje na nič, ampak prazni korita samoumevno kot upravičeno dediščino zaslužnih očetov, ki so povzročili obžalovanja vredne »tragične dogodke« in morda še s tem, da se – kako tipično ideološko - predstavlja kot »ljudstvo«. To je dvojna zloraba žrtev.

Dalje beremo: "...odnos levice do preteklosti je benigen in večino časa ignorira tudi vse tisto, kar je v njej navdihujočega". Pomeni to, da levica ignorira "navdihujoče" dosežke socializma? Morda. Naj konstruktivno in demokratično uporabi navdihe v prid delavstva. Kaj pa še ignorira? Benigno ignorira tiste "tragične povojne dogodke",  ki jih desnica baje "zlorablja". Levica noče videti lastne zlorabe, zato jo motijo pričevanja o njej na RTV.

Zvajanje desničarskega sentimenta na boj za materialne vire, oblast in lastnino, je pristransko poenostavljanje in omalovaževanje globlje upravičenosti tega čutenja. Levica je tista, ki se je okoristila z revolucijo, ki je še vedno ni obsodila, in ki nastopa proti spravi. Zavzema se za ohranitev spomina na svojo nedvomno svetlo preteklost osvobodilnega boja in za pozabljenje zločinov revolucije. Te zločine z besedami obžaluje, dejansko pa ni obsodila ne revolucije kot njihovega vzroka, ne izvajalcev eufemistično preimenovanih pomorov, zapornih kazni, mučenj, pregnanstev in razlastitev. Uživa dediščino vsega tega in to ideološko opravičuje z bojem proti medvojnim »izdajalcem«, po potrebi pa izumi tudi sodobne.

Pobalinski "jebeno več nas je" novinarskih krogov izraža samozavest enoumnega duha opravičevanja zločinov na začetku boja za premoženje, njihovega omalovaževanja, olepševanja in odrivanja 77 klafter od nas. Ogorčenje nad nadaljevanjem tega proglaša kolumnistka za koristolovstvo.

Nespravni duh enoumja je zdaj prepleskan v "večinsko bitje srca na levi", ki sploh ni večinsko. Levičarske stranke so ob 30 odstotni volilni abstinenci (ki se jo kar odmisli ob navdušenju nad »zgodovinsko visoko volilno udeležbo«) skupno prejele okoli 36 odstotkov glasov volilnih upravičencev (ne udeležencev volitev), desničarske pa okoli 25 odstotkov. Samo dobrih deset odstotkov več je tako imenovanih levičarjev, precej manj od polovice. Štiriinpetdesetim odstotkom slovensko srce ne bije na levi. Abstinenti niso bili navdušeni nad volilno ponudbo ne levih ne desnih, še nad svobodo ne.

Ta sestavek sem poslal kot pismo urednici Dela 6. 6. 22, ni bilo objavljeno.

KAJ BI BILO, ČE SE NE BI UPRLI

Posegam na področje, na katerem nisem strokovnjak. To je moj dnevnik in v njem izražam svoje misli in premišljanja. Bralce prosim za uvidevnost in dobronamerno kritiko.

Ob razpravah ob obletnici dražgoške bitke in požiga vasi zanese misel tudi na hipotetično vprašanje: kaj bi bilo, če se ne bi uprli. Po 80 letih od bitke si že lahko dovolim to vprašanje. Cena partizanskega upora, izražena v človeških življenjih, cena v številu žrtev boja in represalij, je bila visoka. Dražgoše niso edina požgana slovenska vas kot odgovor okupatorjev na partizanske napade. Vsako življenje šteje; danes se ljudje tega živo zavedajo, ko se celo malenkostnega tveganja ob cepljenju, tveganja v svoje dobro in dobro skupnosti, branijo in ga odklanjajo. Vprašanje je torej upravičeno z vidika človekovih pravic in najvišje pravice, pravice do življenja.

I
Poglejmo zadevo z vidika tistih, ki so se hoteli izogniti spopadom z okupatorji in represalijam, ter tako ohraniti prebivalstvo, to je, z vidika tedanjih oblasti v "Dravski banovini" in "Ljubljanski pokrajini". Možna izida vojne sta bila dva: da Nemčija zmaga, ali da bo poražena. Na njeno zmago se pripravimo tako, da zagotovimo brezpogojno lojalnost nacističnemu režimu in si skušamo za nagrado ohraniti kulturno avtonomijo, to je, jezik in kulturo. Seveda bi bilo lepo, ko bi si pridobili status Neodvisne države Slovenije v okviru, to je pod nadvlado nemškega Reicha, tako kot so Hrvati dobili NDH.

Če je kdo tako mislil, bi bilo to popolnoma nerealistično sanjarjenje. Nemci so takoj po zasedbi začeli raznarodovalno in germanizatorsko politiko: po Hitlerjevem osebnem ukazu "naredite mi to deželo spet nemško", je sledil izgon 260.000 Slovencev v Srbijo, izseljevanje v Nemčijo, naseljevanje Kočevskih Nemcev med Savo in Sotlo, prepoved slovenskega jezika v šolah, uničevanje slovenskih ustanov in kulturnih dobrin. Uničevanje, ki so ga med vojno zaradi partizanskega boja in odpora prebivalstva, upora, ki jim je povzročal preveč stroškov, ustavili, so nameravali nadaljevati po vojni. V začetku bolj benigna italijanska okupacija v Ljubljanski pokrajini bi se brez dvoma, tudi če ne bi bilo partizanskih napadov, nadaljevala v italijanizaciji Slovencev, za kar smo že tedaj imeli zglede na slovenskem ozemlju, ki je prišlo pod Italijo po prvi svetovni vojni. Zmaga sil osi bi torej pomenila za Slovence prej ali slej propad, če ne fizično uničenje ali razselitev, pa kulturno uničenje, izginotje slovenskega naroda.

II
Druga možnost je bila zmaga zaveznikov. V tem primeru je bila politika tedanjih slovenskih oblasti igrati dvojno igro: navzven se potuhniti, priznati nadvlado okupatorjev, jim obljubiti in celo priseči lojalnost, upati na zmago zaveznikov in počakati na vrnitev kraljeve vlade z ostanki kraljeve armade v domovini, tudi na ozemlju sedanje Slovenije, ter obnoviti kraljevino. V kočevskih gozdovih, na meji z NDH, bliže obali, bi se zbirale enote jugoslovanske vojske (plava garda) - tisti, ki so jih partizani uničili v Grčaricah - in čakale na izkrcanje zaveznikov. Vzdrževale bi zveze z Mihajlovičevimi četniki in upale na izkrcanje in na vrnitev kralja in obnovitev kraljevine. Nemcev ne bi izzivale, ker ne bi hotele izpostavljati prebivalstva represalijam. Če bi jih Nemci vendarle odkrili in potolkli, to ne bi bistveno vplivalo na življenje mirnih in lojalnih prebivalcev.

Tudi če popolnoma odmislimo partizanski odpor in bi bilo vse prebivalstvo mirno in vdano okupatorjem, je bila ta politika popolnoma nerealistična. Že takoj v začetku vojne je nastala - vse prej kot neodvisna - Nezavisna država Hrvatska (kraljevina kot ozemeljski kondominij Italije in Nemčije), ki je obsegala tudi Bosno (ne pa obale, ki si jo je prisvojila Italija). Začela se je genocidna politika nad Srbi in drugimi narodi. Po zločinih nad Nehrvati je ustaška država presegla zločine nacistične države.

Da bi po vojni, po genocidu nad Srbi, in zmagi zaveznikov obnovili kraljevino s srbsko dinastijo na čelu, je bilo daleč od realnosti. Ne morem si misliti, da naši lojalistični politiki niso vedeli, kaj se dogaja na Hrvaškem, in kako majhne so možnosti za obnovitev predvojne kraljevine pod dominacijo Srbov, kot "komandne nacije". Bi zavezniki uničili ustaše, ali jih le "pacificirali" in "integrirali" v novi red, kot se je zgodilo s fašisti v Italiji, pa tudi z nacisti v Nemčiji, če so se izognili zavezniškemu pravosodju takoj po vojni? In vendar je bila po vojni Jugoslavija obnovljena, bi ugovarjali, in Hrvati in Srbi združeni v isti državi! Torej bi bila taka obnova mogoča? Da, a to je bila zasluga partizanskega boja, v katerem so sodelovali Hrvati in Srbi kot soborci in sotvorci nove države pod vodstvom Komunistične partije in v katerem je bilo genocidno hrvaško ustaško gibanje uničeno. V odporu se je ustvarila zaveza obeh narodov, poleg drugih sodelujočih. Nacionalizmom vseh vrst je nasprotovala politika "bratstva in enotnosti" in jih držala v šahu, dokler je mogla, to je 45 let, do razpada Titove Jugoslavije. Prav ta razpad kaže, kako težko bi bilo takoj po vojni ohranjati kraljevino Jugoslavijo v predvojnih okvirih. Vsekakor bi bila to zelo nestabilna tvorba, daleč od parlamentarne demokracije po zahodnem vzoru.

Da brez partizanskega odpora nacizem ne bi bil poražen, ni mogoče reči. Zmago nad silami osi so izvojevali zahodni zavezniki in Sovjetska zveza; odporniška gibanja so prispevala k tej zmagi, morda pomembno, a ne bistveno. Združene države so pred koncem vojne že imele atomsko bombo in so s tem prehitele Nemčijo.

Odločilni za zmago zaveznikov so bili uspehi Rdeče armade v SZ, izkrcanje Anglo-američanov v Normandiji in ameriško bombardiranje nemških mest. Balkan bi osvobodili zahodni zavezniki ali sovjeti, tudi če ne bi bilo notranjih osvobodilnih gibanj. O tem priča "osvoboditev" tistih držav na tem področju, ki so po okupaciji in vzpostavitvi kvizlinških režimov pripadale silam osi in v njih odporniška gibanja, čeprav so se proti koncu vojne formirala, niso imela tako pomembne vloge kot v Jugoslaviji (Bolgarija, Romunija, Madžarska, Grčija). Mislim, da bi se to zgodilo tudi z Jugoslavijo, tudi če ne bi bilo partizanov. Osvobodili bi jo bodisi sovjeti bodisi anglo-američani, odvisno od dogovora med njimi o delitvi interesnih sfer. Prav verjetno bi Jugoslavija hkrati z Grčijo ostala na zahodni strani železne zavese, ki jo je moral Churchill zaradi Titove premoči potegniti vzdolž naše zahodne meje namesto po meji z Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo.

Naše odporniško gibanje, NOB pod vodstvom komunistov, je bilo pomembno predvsem lokalno. Lokalno, za Slovenijo, je bila NOB, povezana v partizansko vojsko z vstajniki v drugih predelih nekdanje kraljevine Jugoslavije, veliko pomembnejša kot sicer odporniška gibanja globalno. Prispevala je k ohranitvi Slovenije v sedanjih mejah in k njeni sedanji državnosti. Zagotovilo je neodvisnost in ozemeljsko celovitost Jugoslavije in obnovo države v njenih nacionalno kolikor toliko pravičnih mejah (z obžalovano izgubo Trsta in Gorice - komu bi pripadla, če ne bi bila Jugoslavija komunistična?). Zagotovilo je možnost sedanje državnosti Slovenije.

Tudi v Grčiji se je vzpostavilo levičarsko odporniško gibanje. Po koncu vojne se je tam nadaljevala državljanska vojna, v kateri so pod geslom boja proti komunizmu zmagale sile, ki so sodelovale z okupatorji. Tak razvoj bi bil možen tudi pri nas: po vojni bi nam zavladala kvizlinška stran. Mogoče bi zavezniki očistili najbolj eksponirane hitlerjevce in fašiste in bi uvedli "normalno" parlamentarno demokracijo v okviru ustavne monarhije srbske dinastije. Vsekakor skrajno nestabilen režim, ves čas na robu, na tej ali oni strani diktature - nova "ječa narodov". Bi bilo to bolje kot komunistična diktatura?

III
Tretja možnost bi bil partizanski odpor brez revolucije; vztrajanje na večstrankarski osvobodilni koaliciji s ciljem obnovitve parlamentarne demokracije in ustanovitve republike Jugoslavije. Tak razvoj je bil delno uresničen po vojni z združitvijo jugoslovanske vlade v eksilu in narodnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) in ustanovitvijo začasne vlade Demokratične federativne Jugoslavije, vlade Tito-Šubašić, s Titom kot predsednikom vlade in abdikacijo kralja Petra II. Ustanovljena je bila Federativna ljudska republika Jugoslavija. V naslednjih dneh je postalo jasno, da imajo dejansko oblast v državi komunisti pod Titovim vodstvom, in ministri, imenovani s strani prejšnje kraljeve vlade, so drug za drugim odstopili. Uveden je bil režim ene stranke, Komunistične partije. Nadaljevala se je komunistična revolucija.

Za primerjavo: V Franciji je bila pestra množica odporniških gibanj, med njimi so imeli pomembno vlogo komunisti. Ta gibanja so se maja 1943. leta povezala v Nacionalni odporniški svet (Conseil National de la Resistance, CHR), ki ga je koordiniral Komite narodne osvoboditve Francije (Comité Français de Libération Nationale, CFLN), pod vodstvom generalov Charlesa de Gaulla in Henrija Girauda. Po vojni so v Republiki Franciji ohranili večstrankarsko parlamentarno demokracijo.

Jugoslovanski komunisti niso šli po tej poti. Z vidika njihovega cilja, ustvarjanja pravičnejše, socialistične družbe, bi bila nezaslišana neumnost, če bi ravnali drugače, potem ko so si krvavo, z velikimi žrtvami, priborili vso oblast.

IV
Strateški cilj komunistov je bil že pred vojno komunistična revolucija; revolucija, ki bi odpravila izkoriščevalski kapitalizem, kot je šla njihova mantra, in uvedla socialno pravičnejši družbeni red, ustvarila novega Človeka, nesebičnega, solidarnostnega, skupnostnega itd. Najprej vsakemu po njegovem prispevku k skupnosti, nato vsakemu po njegovih potrebah. Danes pravimo temu utopija, tedaj so bile to sanje in projekt mnogih. Nekritično so prikazovali stanje v Sovjetski zvezi, kjer je bila vsaj prva faza baje že uresničena. Borci so umirali z imenoma Stalina in Tita na ustih.

Revolucija je bila strateški cilj komunistov, pot do nje pa je vodila preko narodnoosvobodilnega boja. V tem boju bi pridobili zaveznike, široko podporo ljudstva, ki ni maralo okupacije in okupatorjev, in po vojni bi jim oblast tako rekoč sama padla v roke. Naši komunisti so si oblast nad drugimi skupinami OF zagotovili že z Dolomitsko izjavo ob kapitulaciji Italije. Ta podreditev je bila v prid enotnosti vodenja odpora, bila pa je tudi korak k prevzemu oblasti po vojni. Med vojno so komunisti delovali na dveh frontah, proti okupatorjem in domačim izdajalcem in proti eksponentom kapitala, buržoazije, če jih "kulaki in buržuji" niso materialno podpirali (pa tudi, če so jih). Proti njim so se dvignili predvojni ideološki nasprotniki in vsi, ki so se bali partizanskega revolucionarnega nasilja, ali ki so ga že doživeli. Tako so nastale "vaške straže" in iz njih pod Italijani bela garda in pod Nemci domobranci. 

16. septembra 1941 je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, najvišje telo OF, razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin zunaj OF. 8. septembra 1943 (ob kapitulaciji Italije) so partizani razbili odred Jugoslovanske (kraljeve) vojske v domovini ("četnike"), ki se je v Grčaricah pripravljal na predvideno izkrcanje zahodnih zaveznikov v Dalmaciji. To je bila zavrnitev sodelovanja s kraljevo vlado in prizadevanja za obnovo kraljevine in jasna napoved enostrankarskega režima po vojni. Vaški stražarji, belogardisti in domobranci so - logično - pristali v "objemu" okupatorjev kot kvizlingi. Domači politiki so se uračunali v vseh pogledih. Komunisti so imeli boljšo strategijo in taktiko. Usoda ljudi, ki so bili tedaj na "oblasti", je tragična. Znašli so se v brezizhodnem položaju. S pobegom v Argentino ali kamor koli pač, so si rešili golo kožo, tisti, ki so si jo lahko.

Zasluge komunistov so nesporne: poenotili so vodenje odpora, zaradi česar je bil bolj učinkovit. Skupaj z nekomunističnimi soborci so prispevali k zmagi zaveznikov. V povezavi s partizanskimi gibanji v drugih predelih Jugoslavije in pod enotno komando Vrhovnega štaba NOV/POJ so osvobodili vse ozemlje Jugoslavije. Slovenija je osvobodila ozemlje, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji. Izguba Trsta in Gorice pa gre verjetno na račun dejstva, da smo zaradi Titove revolucije pripadli pod sovjetsko vplivno področje, "vzhodni blok" oziroma področje za "železno zaveso" (po Churchillovi opredelitvi) in bi se Italija počutila preveč ogroženo, če bi še Trst postal "sovjetski". Kljub nasprotju med Srbi in Hrvati, nasprotju, ki ga je okrepila genocidna politika NDH, je uspelo v novi Jugoslaviji spraviti oba naroda, ker so vodstva v obeh republikah prevzeli komunisti-soborci v NOV ("bratstvo-enotnost, rojena v boju"). Naj ne naštevam dalje, saj to ni namen tega pisanja.

Komunisti so že med vojno obračunavali z "buržuji", večinoma pod pretvezo kaznovanja narodnih izdajalcev, po vojni pa so prevzeli oblast, vzpostavili enostranskarski režim, "diktaturo proletariata", izvedli nacionalizacijo in uresničili socializem "po knjigi". V nadaljevanju so popustili začetni pritisk in skušali graditi socializem kot novo obliko družbene organizacije po zamisli Edvarda Kardelja.

V
Naj povzamemo. Od štirih možnosti povojnega razvoja, izginotja slovenskega naroda v nemškem Reichu, obnovljene Kraljevine Jugoslavije kot diktature, Federativne demokratične Jugoslavije kot parlamentarne demokracije in Socialistične federativne republike Jugoslavije, se je uresničila slednja: enostrankarska komunistična diktatura.

Po 45 letih obstoja je ta država razpadla. V novo nastalih državah, med njimi v Republiki Sloveniji, se trudimo uveljavljati klasično parlamentarno demokracijo po zahodnem vzoru na osnovi kapitalističnega gospodarstva z mešano (državno, zasebno) lastnino proizvajalnih sredstev. Socialistični sistem je deloval, a po produktivnosti (potrošne in druge dobrine) in svoboščinah (človeške pravice) ni mogel uspešno konkurirati kapitalističnemu.

Vsi, ki so v svojem življenju izkusili kraljevino Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, socialistični režim in sedanjo demokracijo, pa tudi tisti, ki smo doživeli samo socialistični režim in sedanji kapitalizem, imamo izkušnjo, ki je bogatejša od izkušnje zahodnega Evropejca. V to izkušnjo sodijo dobre in slabe plati socializma in kapitalizma. Iz tega bi lahko skombinirali res dobro državo: socialno, demokratično, večstrankarsko parlamentarno republiko na temelju trajnostnega, socialno odgovornega kapitalizma z več oblikami lastnine. Zaradi mene mu lahko rečete socializem z zasebno, družbeno in državno pobudo.

DRAŽGOŠE: VISOKO ETIČNA NEPROSTOVOLJNA ŽRTEV

Zgodba o dražgoški bitki, 9.-11. jan. 1942, je okvirno znana; scenarij proslavljanja njene obletnice tudi. Novost letošnjega obujanja spominov je bil prispevek zgodovinarja Jožeta Možine v oddaji Utrip nacionalne televizije. Zgodovinsko dogajanje je komentiral s poudarkom, ki doslej na nacionalni televiziji ni bil običajen, in v svoj komentar vključil posnetke pogovorov potomcev domačinov, ki so jih po bitki, da bi se maščevali za poraz in padle v svojih vrstah, okupatorji uničili hkrati z vasjo, ki so jo požgali.

Ta komentar je sprožil polemike v časopisju in na spletu. Te razprave se vrtijo okrog dveh vprašanj: o objektivnosti zgodovinarjevega komentarja in o etičnosti ravnanja poveljnikov partizanskega bataljona ob bitki. Stališče do zgodovinarjevega komentarja je v bistvenih točkah odvisno od ocene ravnanja partizanov. Je bilo njihovo tedanje ravnanje etično upravičeno?

Poznam očitek, da so po bitki vsi generali in da po 80 letih ni pošteno soditi o takratnih odločitvah. Naj bi bilo zato edino pošteno vztrajati pri nekdanjih ocenah? Oba očitka sta vsaj delno upravičena: po končanem dogodku, ko so na mizi vsi njegovi elementi, je lažje tehtati pomen enega ali drugega kot tedaj, ko se dogajanje še ni razvilo in je bilo vsako dejanje tvegano in napovedovanje negotovo. Iz današnjega udobja ni mogoče popolnoma dojeti doživljanja prezeblih, izmučenih in lačnih borcev in njihovih poveljnikov. Natančnega in vernega vživetja bi bil zmožen pisatelj-umetnik. V grobih obrisih pa tudi drugi lahko rekonstruirajo in ocenijo dogajanje, saj sicer zgodovinopisje ne bi bilo mogoče, ali pa bi bilo prazno navajanje tako imenovanih pozitivnih dejstev, za katerimi so vedno neizrečeni kriteriji izbire in ocene.

Ob tem naj vendarle opozorim na ključen pomen kriterijev etične presoje; ti niso nespremenljivi; spreminjajo se v času in v odvisnosti od družbene skupine in kulture. Na kratko: odporniška etika se razlikuje od, pogojno rečeno, univerzalne etike svetovnega etosa. Danes pri nas prva še ni izzvenela, druga še ni prevladala. Morda od tod zmeda in prepir. Uporabljam termin "odporniška etika", čeprav so pri nas odpor vodili komunisti, katerih strateški cilj je bil revolucija, odpor in osvoboditev dežele od okupatorjev pa sta bila  sredstvo za dosego tega cilja. Komunisti so z Dolomitsko izjavo prevzeli vodenje OF do zmage in osvoboditve, po vojni pa so dokončali revolucijo in vzpostavili enostrankarski režim po sovjetskem zgledu. "Odporniška etika" se je pri nas mešala z "revolucionarno etiko", a tu naj zadostuje poudarek na odporništvu, čeprav je verjetno imela pri odločitvah v Dražgošah svojo vlogo tudi komunistična ideologija s sektašenjem med ozaveščenimi proletarci-partizani in neozaveščenimi kmeti-domačini.

Upornik-partizan se je prostovoljno odločil za odpor in je bil pripravljen žrtvovati svoje življenje za osvoboditev domovine. Domačini v vasi, kamor so prišli partizani, niso bili ne odporniki, ne komunisti. Želeli so kolikor mogoče nepoškodovani preživeti vojno in ohraniti svoje domove. Vas je preživela že vse mogoče gospodarje in njihove ureditve in bo tudi te in njihovo vojno. Partizani so naši rojaki, celo znanci, imajo svoj prav, a raje vidimo, da se držijo čim dlje od vasi. "Bili smo za partizane, nismo pa bili komunisti," je dejal Možinov pričevalec. "Za božjo voljo, zapustite vas, pojdite na Jelov'co, oskrbovali vas bomo," je partizanskega komandanta moledoval domačin.

Bila je huda zima. Partizani so prišli v vas na Novega leta dan, potem ko so 12. decembra uničili vod nemških policistov v Rovtu in bili večdnevne boje od 24. do 27. decembra. Za uspehe je bil bataljon konec decembra odlikovan od IO OF. (Podatke navajam po Ivan Jan, Dražgoška bitka, Dražgoše 1942-1977, ZPM Ljubljana). Njihovi uspehi so odmevali vse do Hitlerjevega štaba in izzvali organizacijske priprave za uničenje partizanov. "Bataljon se je po številnih spopadih in naporih moral odpočiti, urediti in pripraviti na nove boje, zato je moral ostati pod toplimi strehami. Kljub nekaterim željam, da bi šel drugam, ter vasi ne bi spravljal v nevarnost, je po zrelem preudarku (podč. B.M.) ostal v Dražgošah. Tako borci kot domačini so poslej vedeli, da bodo ti bregovi kmalu cilj nemških napadalcev, še posebno, ker je Nemce neki domačin takoj obvestil, da so prišli v vas partizani" (str. 32-34). Nekateri viri navajajo, da je šlo za izdajo, drugi pa, da je partizansko poveljstvo sàmo svetovalo, naj domačini obvestijo Nemce, da bi jim s tem dali vedeti, da partizanov niso sprejeli radevoljno in bi se tako zaščitili. Ta verzija se mi zdi verjetna, saj so se partizani morali zavedati možnosti represalij.

V vasi bi se fantje pogreli, odpočili, se okrepčali. Poleg tega so tam ugodni obrambni položaji, če bi jih Nemci presenetili. Partizani so se takoj po prihodu pripravili na obrambo treh zaselkov razpotegnjene vasi. Nemci niso takoj napadli, kar je pomenilo, da izvajajo obsežne priprave. Osem dni so bili borci v vasi, preden je deveti dan počilo. Pogovarjali so se z vaščani, jim pojasnjevali namen svojega boja, prirejali mitinge in zborovanja. Nekateri vaščani so bili bolj dojemljivi za partizansko prepričevanje, drugi manj. "Tiste ljudi, ki niso prišli na miting, smo označili kot nemškutarje", je kasneje pripovedoval oficir JLA, domačin, ki je bil tedaj 16-leten fant (str. 44). "Dražgoše in borci Cankarjevega bataljona so se v teh dneh vedno bolj - hočeš nočeš - zlivali v eno, čeprav so bili domačini s številnimi nitmi vezani na ta košček zemlje in predvsem na mirno življenje" (str. 45). Bitka je trajala tri dni. Tretjega dne so se partizani začeli umikati. "Tudi domačinom so prigovarjali, naj gredo z njimi..." (str. 59). Nekaj domačinov je šlo z njimi, nekateri so zapustili vas v drugi smeri, večina je ostala. Te so Nemci morili, ko so prodirali v vas; del moških so zbrali pod pretvezo, da jim ne bodo nič storili, nato pa so jih pokončali. Skupaj so umorili 41 civilnih žrtev, v večini moške a tudi otroke. Pomorili so skoraj vse odrasle moške, med njimi kmečke gospodarje. Od štirih partizanskih poveljnikov, narodnih junakov, so trije padli še istega leta, četrti s činom četnega komandirja, nižjim od drugih, je doživel osvoboditev.

Iz tega opisa lahko povzamemo nekaj ugotovitev, pomembnih za etično presojo. Partizani so se zatekli v vas iz nuje: po težkih bojih, v hudem mrazu so se hoteli ogreti, odpočiti in okrepčati. To je bil glede na okoliščine verjetno prvi motiv. Iz vsega, kar je sledilo, sklepam, da je bil drugi motiv izkoristiti ugodne položaje za spopad z Nemci in demonstrirati moč odpora, izvesti odmevno akcijo. Partizani so se zavedali, da se bodo Nemci po boju maščevali. Verjetno so pustili vaščanom, da so Nemcem prijavili njihov prihod, in jim tako omogočili, da bi se zaščitili. Čas v vasi so izkoristili, da bi pridobili vaščane na svojo stran, za svojo stvar. Nekatere jim je uspelo pridobiti, drugih ne. Ko so se umikali pred premočjo, so vaščane vabili, naj se jim pridružijo, ali pa so jim pustili prosto pot za beg. Vendar je večina ostala pri svojih domovih v upanju na milost razsrjenih Nemcev.

Povsod po zasedenih ozemljih Evrope so se razvila odporniška gibanja. Povsod so bili gverilski napadi in represalije. Kolikšen je bil skupni učinek odporniških gibanj na bojno sposobnost okupatorjev na fronti, je težko oceniti. Ne poznam takih ocen. Gotovo so morali okupatorji zadrževati v zaledju več enot, ki bi jih sicer poslali na fronto. To niti ni odločilno pomembno. Upor proti potujčevanju je eksistencial; je stvar človekove biti. Je vedno (?) upravičen. Ne morem polno biti drugače kot Slovenec. Odločitev za upor vključuje zavest, da uporu sledijo represalije nad rojaki. Če bi hoteli preprečiti represalije, se ne bi smeli upreti. Ko se uprem, tvegam svoje življenje in tvegam življenje drugega, ki se ni uprl in ki se mogoče noče upreti. Zdi se, da je stvar izravnana, življenje za življenje, a ni. Jaz sem se odločil prostovoljno, drugi ne. Ga smem žrtvovati? Človek ne bi smel biti sredstvo.

To velja na abstraktni ravni. V konkretnih okoliščinah so represalije lahko tu ali tam, blažje ali hujše. Drugega lahko do določene mere zavarujem ali pa izpostavim. Anonimni avtor zapisa na portalu "necenzurirano.si" meni, da velja starodavna pravniška predpostavka, da je vsakdo odgovoren samo za svoja dejanja. V našem primeru bi bili partizani odgovorni za prihod v vas in obrambni boj, Nemci za svoj napad in maščevanje nad vasjo. Vojno pravo omejuje maščevalna dejanja. Če bi bilo tedaj ali kasneje mogoče uveljavljati njegova določila, bi nemški poveljniki odgovarjali za nasilje nad neoboroženimi civili. A to bi bila z etičnega vidika preveč udobna rešitev za partizane. Vsakdo je - vsaj pred svojo vestjo - odgovoren tudi za opustitev dejanj, s katerimi bi lahko zaščitil drugega in za dejanja, s katerimi ga izpostavlja. Očitno je zamera vaščanov do partizanov ostala; torej so odgovorni tudi njim. Kako to, da se partizani po enem tednu počitka niso brez boja umaknili nazaj v gozd? "Pojdite, oskrbovali vas bomo", so moledovali vaščani. Partizanski poveljniki so to možnost zavrnili, se odločili za boj in čakali na spopad. Partizanski poveljnik je po besedah enega od Možinovih pričevalcev zagotavljal: "Branili vas bomo do konca." Kaj to pomeni? Saj Nemci niso pred tem napadli vasi, vaščanov, da bi jih morali partizani braniti. In na koncu partizani niso ubranili vaščanov pred represalijami. Ta "do konca" sicer lahko pomeni vsesorte (npr. "do konca bitke", "dokler nam ne zmanjka streliva"), a običajno bi to pomenilo, da bi se partizani borili do zadnjega moža. Nemci bi kljub temu zasedli vas in se maščevali. Nespametno zagotovilo - velike, prazne besede. S tem, da so se partizani umaknili in se niso borili do konca, so rešili bataljon. Bi ga rešili tudi, če ne bi bili prišli v vas, če se ne bi spopadli?  Rešili so bataljon, niso pa rešili vasi. Bi rešili vas, če bi se prej umaknili? Kaj pomeni osvobajanje domovine, če s svojim osvobajanjem povzročaš požige celih vasi?

Vaščani so bili neprostovoljno izpostavljeni bitki. Partizani so prostovoljno tvegali svoja življenja, vaščani ne. Ali smem žrtvovati življenje drugega proti njegovi volji? Partizanom štejem v dobro, da so med svojim bivanjem v vasi prirejali zborovanja in mitinge in razlagali ljudem namen svojega boja. To pomeni, da so jih hoteli pridobiti, da bi se prostovoljno pridružili odporu; da bi tvegali življenje prostovoljno. Niso jih silili ali jim grozili; ustvarili so situacijo, ki je vaščane prisiljevala v nekaj, česar niso hoteli. Možina: "Odpor proti okupatorju je upravičen, žrtvovanje civilnih oseb proti njihovi volji pa nikoli ne." 

Tej trditvi bi lahko sledilo vprašanje: ali smem ostati pasiven, ko se drugi bori za osvoboditev moje domovine? In odgovor: nismo bili pasivni, pomagali smo vam. Tudi mnogi drugi se niso borili, so pa plačevali prispevek za OF. Nobena etika ne zahteva, da bi morali vsi prijeti za puško.

Dražgoška bitka je bila nato posvečena in povzdignjena v mit. Vseh epitetov ne bom navajal, zadostuje eden. "Dražgoška bitka je danes legenda, bila pa je še več: visok plamen upora sredi okupirane Evrope!" (str. 61). Za to je šlo. Bitka velja še danes za "visoko etično utemeljeno dejanje" (Kučan), utemeljeno kot Upor, kot boj za Svobodo. Spominske plošče z imeni 41 pomorjenih vaščanov pa še vedno niso vzidali v spomenik (je samo pred cerkvijo). "A smo mi manjvredni, a nismo pomembni", sprašuje potomec pomorjenih.

Sklenimo. Iz povedanega precej jasno izhaja, da so partizani prišli v Dražgoše, da bi "visoko dvignili plamenico upora", in s tem kot zgled spodbudili upor drugod v domovini in po svetu. Njihova akcija je imela predvsem propagandni namen. Skupne žrtve na strani partizanov in vaščanov so samo v Dražgošah presegle (znane) žrtve sovražnika (50:27), v naslednjih dneh je na Mošenjski planini, kamor se je umaknil del bataljona, padlo še 12 partizanov. Upor zahteva žrtve, ali prostovoljne ali neprostovoljne, ni pomembno. Ostane vprašanje: ali lahko upamo na širjenje upora, če se ljudje, ki niso ničesar zagrešili, bojijo prihoda partizanov? 

Na misel mi pride svetopisemska zgodba o Abrahamu in Izaku. Bog je preizkusil trdnost Abrahamove vere vanj tako, da mu je velel, naj mu žrtvuje sina Izaka. Abraham je ubogal božji glas in odvedel Izaka na goro, kjer je postavil žrtvenik. Ko je Abraham že dvignil roko nad sina, jo je milostni Bog zadržal in prizanesel Izaku. Zadovoljil se je z iskreno predano Abrahamovo namero. Partizani so izkazali neomajno vero v boga Upora, a ta ni bil tako prizanesljiv kot Abrahamov Bog. Bi bil moral biti obziren? Da. Moral bi bil predvideti maščevanje Nemcev in se namesto za spopad odločiti za odhod iz vasi, potem ko so se fantje odpočili. Kljub temu bi morda Nemci kaznovali vaščane, ker so sprejeli partizane, a ne s takim besom in tako okrutno. Tako pa je bojna zagnanost partizanov prevladala nad strateškim ciljem, ki bi moral biti pridobiti prebivalstvo za odpor in ohranjati domove in vasi domovine, ki so jo osvobajali, in ne širiti bojno slavo. Še po osemdesetih letih je ostala zamera.  

Pravijo, da se je v prelomu stoletij zgodil premik od velikih zgodb k malim zgodbam. V velikih zgodbah je malo vsakdanje življenje služilo uresničevanju velikih Idej: Odrešitve, Svobode, Revolucije, Pravične družbe, novega Človeka, velikega Življenja. V drugi polovici 20. stoletja so se mladi Američani uprli, da bi šli umirat v Vietnam za Svobodo in Demokracijo in obrambo zahodnega sveta pred komunizmom. V istem času smo pri nas ugotovili spremembo v vrednotah mladih: le peščica bi bila pripravljena žrtvovati življenje za svobodo, revolucijo, pravično družbo ipd., večina pa bi se žrtvovala za ljubljeno osebo. Malo, vsakdanje življenje išče svoj mali, osebni smisel, ob večni skušnjavi, da bi življenje podredilo Odrešitvi. Dražgoše so se dogajale v času velikih zgodb, ki so se nato izpele. 

Kaže, da jih še vedno slavimo z njihovo kategorično, nenujno, neobzirnostjo vred.