Celentano osemdeset

6. januarja 2018 je dopolnil 80 let Adriano Celentano (*6. 1. 1938-), morda najpopularnejši italijanski pevec zabavne glasbe, kantavtor, komponist, plesalec, igralec 20. stoletja. Njegova zvezda je vzhajala v 50-tih in 60-tih letih, kariero je končal ob koncu 70-tih let, a se je kasneje še pojavil na velikih koncertih (2012 v veronski Areni). Do zdaj je bilo prodanih preko 200 milijonov njegovih plošč. Prvi je na svoje koncerte privabil prek 80.000 poslušalcev. Leta 1970 je zmagal na festivalu Sanremo, nekajkrat bil drugi ali tretji. Nastopil je v 40 filmih.
V skupini, ki se uči italijanščine na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, sem ob njegovem jubileju prevedel njegovo popevko, v kateri nagovarja svojo odraščajočo hčerko Rosito, Il tempo se ne va - Kako hiti ta nori čas. Pesmica je prevedena tako, da se lahko poje. Poskusite. Poudarki so označeni krepko.

Kako hiti ta nori čas

Adriano Celentano

To obleko od  kod si privlekla

Mi je padla v oči zdaj na tebi.

Če te mama v njej vidi, ojoj,

Bo zvečer v naši hiši prepir.

Kot tujka si, a moja hči

Štirinajst si zdaj, le malo več.

Komaj barbiko z rok si spustila,

Že kot ženska usmerjaš korak.

Telefon  ti sporoča skrivnosti,

Tol'ko misli v enem je dihu.

Te vprašal bi rad še, kdo je,

a vem, da bi sram te bilo.

Priprta vrata – vidim te,

Kako se šminkaš, ogleduješ

In že kmalu zvečer ven boš šla

Jaz očesa zatisnil ne bom.

Kako hiti ta nori čas.

Se s punčko ne igraš več svojo,

divjajo leta tvoja zdaj,

še preden sem  se sploh zavedel.

Kako hiti ta nori čas,

Med sanjami in o-pra-vi-li.

Že mrežne nogavice imaš

Namesto kratkih zoknov belih.

Zrasti v žensko je čisto normalno

A s hčerko zadeva je druga

Le naj fanta, če hoče, ima,

Saj že večkrat za njim je jokala.

Je krilce kratko malo bolj,

So gibi tvoji včasih čudni

In že kmalu zvečer ven boš šla

Jaz očesa zatisnil ne bom.

Kako hiti ta nori čas

Se s punčko ne igraš več svojo

Divjajo leta  tvoja zdaj

Še preden sem se sploh zavedel.

Kako hiti ta nori čas,

Med sanjami in o-pra-vi-li,

Že mrežne nogavice imaš

Namesto kratkih zoknov belih.

Carreras

Program koncerta Joseja Carrerasa (Jožeta Vozniča?) v Stožicah (7.10.2010) je bil sestavljen iz dveh delov, 9 + 8  skladb, vmes 20-minutni odmor. Skladbe niso bile prav znane. Nekaj vmes med popularnimi popevkami a la Chittara Romana, O sole mio ipd. in znanimi opernimi arijami. Starejši skladatelji, med njimi nisem našel velikih opernih imen, od znanih samo Gounod, Leo Delibes; med orkestralnimi skladbami Bizet, Mascagni. Očitno je Carreras izbral skladbe, ki jih še zmore in ki imajo efektne zaključke, kjer se lahko izvede fortissimo, ki izzove aplavz. Preveč očitno preračunano na učinek pri publiki. Presenečenje in odkritje večera je bila irska sopranistka Celine Byrne. Mlada, simpatična, izredno čist, močan, prodoren, lep glas, širok razpon, všečna, ravno prav zadržana interpretacija brez izrazitega koketiranja s publiko. Njena interpretacija Julijine arije iz Gounodovih Romea in Julije Je veux vivre je bila edina v prvem delu, ki je res šla v ušesa. Po vsakem nastopu Carrerasa in Byrnejeve močan aplavz. Spodobilo se je.

V drugem delu kaka lahkotnejša skladba (npr. Lehar - Celine Byrne), predvsem pa dvakrat duet Carrerasa in Byrnejeve. To je ogrelo občinstvo, aplavzi so bili vse močnejši, tudi med izvajanjem, z galerij so se zaslišali klici. Po koncu stoječe ovacije. Pet dodatkov. Šele zdaj so se oglasile priljubljene operne arije, nazadnje duet napitnice iz Traviate. Na koncu stoječ dolg aplavz. Spodobilo se je. Carreras je prišel v naše močvirje in se res potrudil. Skupaj z Byrnejevo sta nam priredila večer, ki je bil pač na vrhunski profesionalni ravni, čeprav malo prilagojen zmogljivostim tenorja. Orkester RTV (dirigent Gimenez, najbrž ga Carreras povsod pripelje s sabo) se je kar obnesel. Res pa je, da skladbe, ki jih je igral, niso kakšna posebno zahtevna klasična glasba. 

V splošnem pa v tako veliki dvorani ni tistega intimnega občutka povezanosti in predanosti. Vse deluje nekako oddaljeno, kot bi poslušal prenos po zvočniku. Verjamem, da se pri rock-koncertih ustvari vzdušje, ki sem ga zdaj pogrešal. 

Od treh tenorjev, Dominga, Pavarottija in Carrerasa mi je Carreras najmanj všeč. Vtis imam, da je preforsiran; ima od teh treh najšibkejši glas in se najbolj napenja. To daje njegovemu petju nekakšen napet, trd, prisiljen značaj. Za Dominga bi umrl, če bi bil ženska; on sproža čustva - kakšna mehkoba, kakšna nežnost, in po drugi strani zagon, razigrana višina, občutek, da bi zdržal še in še.


http://www.youtube.com/watch?v=FmT8z50QI3E&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=mdZxcwHsN0E