Križarjenje 2013 (7): Villefranche

Naš zadnji postanek pred vrnitvijo v Genovo je pred zalivom, nad katerim je v pobočju mestece Villefranche, blizu Nice. Ker je pristaniški zaliv preplitek, se je ladja zasidrala pred zalivom, tako da smo se z rešilnimi čolni prepeljali do pristanišča. Sto oseb gre v tak čolniček.

Mestece Villefranche-sur-Mer je zaradi svoje slikovitosti lepo presenečenje in sprehod po njem užitek za fotografa.

   

   

   

   

   

   

   

   

Tole lahko o mestu preberemo v slovenski wikipediji:
"S padcem Karolinškega imperija je ozemlje sedanjega Villefrancha postalo del Lotaringije, kasneje grofije Provanse. Leta 1295 je Karel II. Anžujski, tedaj provanški grof, privabil prebivalstvo Montoliva z okolico k naselitvi bližje obali z namenom zavarovati ozemlje pred pirati. Z listino je ustanovil Villefranche kot svobodno pristanišče in brezcarinsko območje, ki je trajalo še v 18. stoletju. Mesto ima še danes del svoje nekdanje srednjeveške podobe. Leta 1557 je savojski vojvoda dal zgraditi trdnjavo, ki je danes turistična znamenitost." Opis dodaja še, da v mestu občasno domuje Tina Turner. Nismo je srečali.

Med sprehodom po tesnih uličicah med pastelno popleskanimi provansalskimi hišami je začelo rahlo deževati. Samo še nekaj posnetkov trdnjave, parka nad njo in na čoln!

http://sl.wikipedia.org/wiki/Villefranche-sur-Mer

Križarjenje 2013 (6): Ibiza

Naslednje jutro smo se približali balearskemu otoku Ibizi dovolj pozno dopoldne, da sem bil že pokonci, in sem lahko opazoval, kako se je ogromna ladja s spretnim manevriranjem pretisnila skozi ozek presledek med svetilnikom in pomolom in se privezala s premcem obrnjena proti izhodu iz pristanišča. Pred mano se je odprl razgled na grad nad starim delom Eivisse in na zaliv, ki ga v loku obdajajo v nekaj vrstah veliki moderni hoteli.

Po kosilu sva se pridružila avtobusnemu izletu, saj si sicer ne bi mogla v kratkem času ogledati vsaj dela otoka. Mimo svetilnika Far del Botafoc in mimo mnogih hotelov, ki pa vsi segajo le do višine kakih petih nadstropij in med njimi ni stolpnic, smo se najprej zapeljali do solin v bližini letališča.

 Kot mi radi razkazujemo naše soline, imajo tudi na Ibizi svoje soline za turistično znamenitost. Morali smo zaviti malo iz smeri naše poti, da smo si jih ogledali.

Dobil sem vtis, da je Ibiza nizek in gozdnat otok. Nikjer ni kakih večjih vzpetin, najvišji hrib je visok 400 m, borovi gozdovi prevladujejo nad polji; sploh ni bilo videti ne vem kako obdelano in tudi večjih nasadov oljk ali kakega sadja nisem videl.

V mestecu San Josep de sa Talaia, na pol poti do San Antonia, smo naredili prvi postanek. Vodička nam je odmerila tri četrt ure za ogled cerkve in mesteca. Preveč za to, kar je bilo videti.

Cerkev so na željo vaščanov, ki so do tedaj morali hoditi v oddaljeni San Antonio, in po odobritvi nadškofa iz Tarragone začeli graditi leta 1729,  jo dokončali že 1731 in jo posvetili sv. Jožefu. Gradnjo je nadzoroval arhitekt Pere Ferro iz Denie v provinci Alicante, ki je bil kar znan, saj ga je najel papež Pij VI, da bi renoviral katedralo sv. Marije v Eivissi. V cerkvi je bilo več vrednih poslikav in skulptur, ki pa so bile uničene in poškodovane med špansko državljansko vojno 1936, ki tudi temu otoku ni prizanesla. Cerkev me je spomnila na Mehiko, kjer bi tudi našli kaj podobnega.

 

Po ogledu cerkve je ostalo še nekaj časa za sprehod med hišami, ki niso velike, so pa mnoge lično urejene.

 

Iz San Josepa smo se zapeljali v San Antonio, drugo največje mesto na otoku. Tudi tu so okrog lepega zaliva hoteli. Malo smo se sprehodili ob obali, pa smo že morali na avtobus.

 

Ko smo se vrnili v Eivisso, se je že večerilo. Vodička ni dobro razporedila našega časa, tudi sicer se je nekoliko nenavadno vedla. Govorila je sicer v razumljivi angleščini, a se je pri tem spakovala tako, kot da ima pred seboj otroke iz vrtca. Zadeve v celoti ni dobro obvladala in posledica tega je bila, da smo na večerjo prišli kako uro po začetku; na srečo je na ladji vedno dovolj hrane.

 

Drugo jutro sva se namenila na lagoden sprehod od ladje do mesta, a nisva prišla dalj kot do parka ob obali in naprav za razmigavanje. Bil je čudovit, topel sončni dan, balzam za letos res trpeče prezimovalce.

  

 

Križarjenje 2013 (5): Kartagina - Antoninove terme

Pod gričem Birsa blizu morja so tako imenovane Antoninove terme. Imenujejo se po cesarju Antoninu Piju, Hadrijanovem posvojencu in nasledniku. Zakaj si je, ko je zasedel tron, nadel ime Pius - Pobožni  (ali so mu ga nadeli), ni jasno. Morda zato, ker so na njegov predlog pobožanstvili njegovega adoptivnega očeta, ali pa zato, ker je nekaj senatorjev rešil smrti od očetove roke. Vsekakor se pobožni Antonin ni kopal v teh termah, samo dovolil je, da so jih zgradili. Sklepajo, da so bile zgrajene za časa njegove vladavine ali ob njenem koncu, med leti 146 ali 157 in 161 n. š.

          

  

Kopališča so bila za Rimljane pomembne ustanove, saj niso služila samo vzdrževanju higiene, ohranjanju zdravja z vadbo, uživanju v vodi in na soncu, ampak se je v njih odvijalo tudi družabno in celo poslovno življenje. Poznali so dve vrsti kopališč, manjša lokalna (balneae) in večja, imperialna (thermae). Manjših balnej je bilo v cesarstvu po ocenah 856, večjih term pa samo 10-11. Manjša so bila v glavnem zasebna z manjšo vstopnino, terme pa so bile državne, javne, in pogosto zastonj. Kopališča so bila dostopna vsem družbenim slojem. V njih naj bi bili tudi najpreprostejšim ljudem dostopni cesarski užitki. Bila so namreč razkošno opremljena, v marmorju, ploščicah, z mozaiki in poslikavami.

Terme Antonina Pia se raztezajo na površini 1.8 ha. Ohranili so se samo kletni prostori, nad temi pa sta bili še dve etaži, od katerih je ohranjen samo majhen del. Terme so simetrično razdeljene na dve popolnoma enaki polovici, ločeni za moške in za ženske, kar je znamenje spoštovanja do žensk v sicer patriarhalni družbi. Hkrati pa se ob taki postavitvi sprašujemo, ali je bolj izraz rimske puritanske spolne morale ali bolj praktična ureditev, ki naj zavaruje poštene ženske pred vsiljivimi moškimi. Za te so namreč lepo cvetele druge ustanove, ki so se jih tudi neženirano posluževali.

V termah so bili prostori z različnimi nameni: V kletni etaži so bili kurilnica, rezervoar vode (ki je dotekala iz cistern), prostori za osebje. Nad kletno etažo je naslednjo etažo podpiralo osem granitnih stebrov, visokih 1.8 m s premerom 1.6 m, vsak je bil težak 4 tone. Podpirali so obok frigidarija. V nadstropjih so bili slačilnica (apoditerij), topli bazen, odprta telovadnica (palestra) ali pokrita telovadnica (gymnasium), potem topla soba (tepidarium), umivalnica (destrictarium), soba za potenje (laconicum), vroča kopel (caldarium), prostor za ohlajanje (tepidarium), prostor za mrzlo kopel v enem od štirih bazenov (frigidarij), ki je bil osrednji del term. Na morski strani je bila terasa za sončenje, odprt plavalni bazen (natatio), na kopenski strani pa dve polkrožni skupni latrini. (Potrebo so Rimljani opravljali na očeh vseh, ki so bili tedaj v latrini pri istem opravilu.) S pritličja so vodile stopnice do morja.

Po propadu cesarstva so terme v okrnjeni obliki delovale do prihoda Arabcev, ki se niso kopali, pač pa so uporabili obdelani kamen pri gradnji Tunisa.

Vir: http://ancientcarthage.wikispaces.com/Antonine+Baths

Križarjenje 2013 (4): Kartagina

Pristanišče La Goulette, vas Sidi bou Said in stara Kartagina so vsi blizu skupaj in sestavljajo predmestje današnjega Tunisa. Na poti iz Sidi bou Said do ostankov stare Kartagine smo se ustavili ob ostankih rimskega akvedukta in kamnitih cistern za vodo. 

Celoten sistem oskrbovanja z vodo je bil zgrajen v rimskih časih nekako v letih 100 do 200 p.n.š., potem ko so Rimljani ponovno naselili področje Kartagine, ki so jo bili pred več kot sto leti zravnali z zemljo. Napeljali so akvedukt iz zaghuanskih gričev, kjer so vanj napeljali naravni vodni izvir, 132 km daleč do cistern (imenovanih cisterne Malga) nad Kartagino. To je eden najdaljših akveduktov v rimskem imperiju. Do danes se je ohranilo 15 cistern od prvotnih 24. Vsaka cisterna je dolga 95 m, 12.5 m široka in 11.5 m visoka. Položene so druga poleg druge kot palačinke na prvotni površini 2.8 ha. Od tod so vodo speljali v mesto in v Antoninove terme v bližini.

 

Še nikoli prej nisem stal v koritu rimskega akvedukta, tokrat sem pa zadevo pogledal res od blizu in jo potipal. Malo je manjkalo in bi splezal še v cisterno, a ne vem, če bi znal priti ven.

Še kratek skok in že smo na tleh starodavne Kartagine, natančneje na griču Birsa, kjer je bilo njeno upravno središče. Grič sam so Rimljani, ko so na tleh Kartagine gradili novo mesto, znižali za 6 m, da so dobili prostor za svoje templje in ustanove. Danes gospoduje na  griču leta 1890 zgrajena katedrala svetega Ludvika, posvečena francoskemu kralju Louisu IX, ki je v križarski vojni umrl med obleganjem Tunisa l. 1270. Ob katedrali je bil samostan "belih menihov" (cistercijancev); danes je v njem muzej Kartagine. Na morsko stran pa se razprostirajo ostanki upravnega središča stare Kartagine. Zame je to vrhunec celotnega križarjenja, saj sem si želel videti, kje je bila slovita Kartagina, sijajno mesto tirskih Puncev, ki so sem prišli izpod libanonskih gora, in ki so bili tako mogočni, da so se upali spustiti v tri vojne z Rimljani in prišli do vrat Rima - Hannibal ante portas!

Kartagino so ustanovili v 9. ali 8. stol. p. n. š. feničanski naseljenci iz Tira (po nekem viru 814 p. n. š.). Da bi novo naselbino razlikovali od starejše Utike, so jo imenovali Novo mesto, Quart-Hadašt. Ustanovitev naj bi bila po legendi povezana s kraljico Išt (Elissa) ali Dido, kot so jo imenovali  Rimljani. Dido naj bi bila hčerka kralja Muta iz Tira. Po očetovi smrti je vladala skupaj z bratom Pigmalionom. Njen mož je bil vpliven in premožen veliki duhoven. Pigmalion se je bal, da bi možak segel po oblasti, zato ga je umoril in svoj zločin dolgo prikrival sestri. Ko je ta odkrila resnico, je zbežala pred bratom in preko Cipra prispela v mestece na območje kasnejše Kartagine ob tuniškem zalivu.  Poglavar mesta ji je obljubil toliko zemlje, kolikor jo lahko obkroži s kravjo kožo. Dido je kožo zrezala na tanke trakove in tako obkrožila precejšen kos zemlje. To ozemlje se je imenovalo Birsa, ki je postala jedro kasnejše Kartagine. Po ustanovitvi mesta se je Dido žrtvovala na grmadi, da bi mestu zagotovila blagostanje.

Vergil nam je v Eneidi pričaral še drugo sliko plemenite kraljice Dido. Trojanskemu junaku Eneju, ki je bežal iz premagane Troje, je ponudila zatočišče. Med srčnim beguncem in plemenito kraljico se je vnela ljubezen, kar pa ni bilo po volji bogu Jupitru. Ta je poslal sla Merkurja, naj opomni Eneja na njegovo poslanstvo, ki je priputi do Italije in tam ustanoviti mesto Rim. Ko je povedal Dido, da jo mora zapustiti, se je kraljica strtega srca vrgla na njegov meč in si ga zasadila v telo. Umirajoča je napovedala večno sovraštvo med Rimljani in Punci.

Mesto je vzcvetelo zaradi pomorske trgovine in je bilo v 4. in 3. stol. p. n. š. najbogatejše mesto Sredozemlja. V njem je prebivalo skupaj s poljedelskim zaledjem pol milijona ljudi. Nujno je prišlo do vojne z Rimljani za prevlado v Sredozemlju. Sledile so tri "punske vojne", v tretji je kartažanski general Hanibal prišel pred sam Rim, a ga ni napadel. Rimljani so bili obsedeni od sovraštva do Kartažanov. Znano je, da je Kato Starejši svoje govore pred senatom vedno zaključeval z rekom "Sicer pa mislim, da je treba Kartagino uničiti (ceterum censeo Carthaginam esse delendam)". Leta 146 p. n. š. je Scipio Aemilianus premagal kartažansko vojsko pod vodstvom Hazdrubala in zares zavzel Kartagino. Šest dni so jo rimski vojaki ropali in na koncu požgali in zravnali s tlemi, 50 tisoč preživelih prebivalcev pa poslali v suženjstvo. Potem se sto let ni tam nihče naselil. Šele Gaj Julij Cezar se je odločil, da tam ponovno ustanovi mesto, njegov sklep pa je uresničil šele cesar Avgust l. 29 p. n. š. in naselil 3000 naseljencev v mesto z imenom Colonia Iulia Concordia Carthago. Mesto je spet hitro vzcvetelo zaradi trgovine z žitom in lončenino in je postalo 4. največje mesto rimskega imperija. Leta 439 n. š. so mesto zavojevali Vandali in je bilo nekaj časa glavno mesto vandalske države pod kraljem Geiserichom. Po letu 647 so ozemlje okrog Kartagine zasedli Arabci, Kartagina sama pa je padla šele leta 698 in bila spet zravnana z zemljo. V njeni bližini se je razvilo arabsko mesto Tunis, pri gradnji katerega so uporabili gradivo starodavnega mesta.

Tako. Moral sem obnoviti te zgodbe, da bi utemeljil svoje zanimanje za nekaj precej neprivlačnih kamnov in za starodavne podobe v muzeju. Od slovite Kartagine res ni ostalo veliko.