Celoten sistem oskrbovanja z vodo je bil zgrajen v rimskih časih nekako v letih 100 do 200 p.n.š., potem ko so Rimljani ponovno naselili področje Kartagine, ki so jo bili pred več kot sto leti zravnali z zemljo. Napeljali so akvedukt iz zaghuanskih gričev, kjer so vanj napeljali naravni vodni izvir, 132 km daleč do cistern (imenovanih cisterne Malga) nad Kartagino. To je eden najdaljših akveduktov v rimskem imperiju. Do danes se je ohranilo 15 cistern od prvotnih 24. Vsaka cisterna je dolga 95 m, 12.5 m široka in 11.5 m visoka. Položene so druga poleg druge kot palačinke na prvotni površini 2.8 ha. Od tod so vodo speljali v mesto in v Antoninove terme v bližini.
Še nikoli prej nisem stal v koritu rimskega akvedukta, tokrat sem pa zadevo pogledal res od blizu in jo potipal. Malo je manjkalo in bi splezal še v cisterno, a ne vem, če bi znal priti ven.
Še kratek skok in že smo na tleh starodavne Kartagine, natančneje na griču Birsa, kjer je bilo njeno upravno središče. Grič sam so Rimljani, ko so na tleh Kartagine gradili novo mesto, znižali za 6 m, da so dobili prostor za svoje templje in ustanove. Danes gospoduje na griču leta 1890 zgrajena katedrala svetega Ludvika, posvečena francoskemu kralju Louisu IX, ki je v križarski vojni umrl med obleganjem Tunisa l. 1270. Ob katedrali je bil samostan "belih menihov" (cistercijancev); danes je v njem muzej Kartagine. Na morsko stran pa se razprostirajo ostanki upravnega središča stare Kartagine. Zame je to vrhunec celotnega križarjenja, saj sem si želel videti, kje je bila slovita Kartagina, sijajno mesto tirskih Puncev, ki so sem prišli izpod libanonskih gora, in ki so bili tako mogočni, da so se upali spustiti v tri vojne z Rimljani in prišli do vrat Rima - Hannibal ante portas!
Kartagino so ustanovili v 9. ali 8. stol. p. n. š. feničanski naseljenci iz Tira (po nekem viru 814 p. n. š.). Da bi novo naselbino razlikovali od starejše Utike, so jo imenovali Novo mesto, Quart-Hadašt. Ustanovitev naj bi bila po legendi povezana s kraljico Išt (Elissa) ali Dido, kot so jo imenovali Rimljani. Dido naj bi bila hčerka kralja Muta iz Tira. Po očetovi smrti je vladala skupaj z bratom Pigmalionom. Njen mož je bil vpliven in premožen veliki duhoven. Pigmalion se je bal, da bi možak segel po oblasti, zato ga je umoril in svoj zločin dolgo prikrival sestri. Ko je ta odkrila resnico, je zbežala pred bratom in preko Cipra prispela v mestece na območje kasnejše Kartagine ob tuniškem zalivu. Poglavar mesta ji je obljubil toliko zemlje, kolikor jo lahko obkroži s kravjo kožo. Dido je kožo zrezala na tanke trakove in tako obkrožila precejšen kos zemlje. To ozemlje se je imenovalo Birsa, ki je postala jedro kasnejše Kartagine. Po ustanovitvi mesta se je Dido žrtvovala na grmadi, da bi mestu zagotovila blagostanje.
Vergil nam je v Eneidi pričaral še drugo sliko plemenite kraljice Dido. Trojanskemu junaku Eneju, ki je bežal iz premagane Troje, je ponudila zatočišče. Med srčnim beguncem in plemenito kraljico se je vnela ljubezen, kar pa ni bilo po volji bogu Jupitru. Ta je poslal sla Merkurja, naj opomni Eneja na njegovo poslanstvo, ki je priputi do Italije in tam ustanoviti mesto Rim. Ko je povedal Dido, da jo mora zapustiti, se je kraljica strtega srca vrgla na njegov meč in si ga zasadila v telo. Umirajoča je napovedala večno sovraštvo med Rimljani in Punci.
Mesto je vzcvetelo zaradi pomorske trgovine in je bilo v 4. in 3. stol. p. n. š. najbogatejše mesto Sredozemlja. V njem je prebivalo skupaj s poljedelskim zaledjem pol milijona ljudi. Nujno je prišlo do vojne z Rimljani za prevlado v Sredozemlju. Sledile so tri "punske vojne", v tretji je kartažanski general Hanibal prišel pred sam Rim, a ga ni napadel. Rimljani so bili obsedeni od sovraštva do Kartažanov. Znano je, da je Kato Starejši svoje govore pred senatom vedno zaključeval z rekom "Sicer pa mislim, da je treba Kartagino uničiti (ceterum censeo Carthaginam esse delendam)". Leta 146 p. n. š. je Scipio Aemilianus premagal kartažansko vojsko pod vodstvom Hazdrubala in zares zavzel Kartagino. Šest dni so jo rimski vojaki ropali in na koncu požgali in zravnali s tlemi, 50 tisoč preživelih prebivalcev pa poslali v suženjstvo. Potem se sto let ni tam nihče naselil. Šele Gaj Julij Cezar se je odločil, da tam ponovno ustanovi mesto, njegov sklep pa je uresničil šele cesar Avgust l. 29 p. n. š. in naselil 3000 naseljencev v mesto z imenom Colonia Iulia Concordia Carthago. Mesto je spet hitro vzcvetelo zaradi trgovine z žitom in lončenino in je postalo 4. največje mesto rimskega imperija. Leta 439 n. š. so mesto zavojevali Vandali in je bilo nekaj časa glavno mesto vandalske države pod kraljem Geiserichom. Po letu 647 so ozemlje okrog Kartagine zasedli Arabci, Kartagina sama pa je padla šele leta 698 in bila spet zravnana z zemljo. V njeni bližini se je razvilo arabsko mesto Tunis, pri gradnji katerega so uporabili gradivo starodavnega mesta.
Tako. Moral sem obnoviti te zgodbe, da bi utemeljil svoje zanimanje za nekaj precej neprivlačnih kamnov in za starodavne podobe v muzeju. Od slovite Kartagine res ni ostalo veliko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar