PISMA UREDNIŠTVU DELA 2024

 PISMA UREDNIŠTVU DELA 2024

 

Evtanazija in čista vest

Zakon o evtanaziji ni bil sprejet. Pred časom sem v pismu bralca Delu (marec 2019) opisal, kako je ravnal Freudov zdravnik Max Schur. Ko sta se seznanila, je mladi zdravnik na njegovo prošnjo obljubil Freudu, da mu bo, ko bo prišel čas, pomagal umreti. Freud je v zadnjem obdobju življenja zelo trpel zaradi raka na čeljustih, prestal okoli 30 operacij, in na koncu, ko ni več videl smisla takega življenja, spomnil svojega zdravnika na obljubo. Ta mu je vbrizgal smrtno dozo morfija v dveh odmerkih s presledkom 12 ur. Freud je po prvem odmerku mirno zaspal, po drugem pa padel v komo in umrl.

Zdaj se ob protestih naših zdravnikov in več drugih proti evtanaziji sprašujem, kako je Freudov zdravnik to zmogel, in kaj njegovo dejanje pomeni. Je prekršil zdravniško in človeško zapoved o ohranjanju življenja? Ali je sledil sočutju, spoštovanju bolnikove želje in dani besedi v poštenem dogovoru? Ga je pekla vest? Zakaj ni vrnil licence in šel raje jarke kopat? 

Pri vprašanju evtanazije, to je pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se spopadata dve vrednoti: zapoved ohranitve življenja in sočutje do bolnika in spoštovanje bolnikove želje (empatija). Ali lahko iz sočutja in spoštovanja njegove želje pomagamo bolniku umreti, če si to želi, kadar ni niti najmanjšega izgleda, da bo prenehal trpeti?  

Človek ni samo skupek utripajočih tkiv, je bitje, ki se zaveda svojega življenja pred obličjem smrti in želi svoj kratki vek preživeti smiselno. Je tubit. Je osebnost z usodo in dostojanstvom, osebnost, ki zasluži spoštovanje in upoštevanje. S tem, ko človeka proti njegovi volji ohranjamo vegetirajočega v mukah, ravnamo nespoštljivo, nedostojno in nečloveško. Vzdrževanje biološkega utripanja ad nauseam je vrhovna vrednota eliti naših zdravnikov, z magi medicinske etike vred. V imenu tega biološko reduciranega razumevanja pojma »človeško življenje« so pripravljeni žrtvovati človeškost trpečega bolnika.

Mar ni povzdignjeni privilegij zdravnika, da lahko izkaže spoštovanje trpečemu človeku tako, da upošteva njegovo zadnjo željo? Doktor Max Schur se je tega privilegija še zavedal. V kaj so v tem tehniziranem stoletju medicinci – upam, da ne vsi -  preobrazili pojem človeškega življenja, ne zavedajoč se globokega samoponižanja nekoč najplemenitejšega poklica? Mar res ne vidijo človeka izza monitorjev?

Naši zdravniki se iz dileme med vzdrževanjem biološkega življenja in spoštovanjem človeškega življenja rešujejo z zagotovilom, da znajo bolečine učinkovito lajšati. Zdi se, da pomeni lajšati ležati v postelji omamljen in proti svoji volji čakati konca, zato da zdravnik ne bi grešil. Je to zadnja bolnikova žrtev v prid dušnega miru zdravnika? Je to smisel njegovega vztrajanja v trpljenju? Bi se moral bolnik usmiliti zdravnika ali zdravnik bolnika? Kakšen je smisel takega življenja, če bolnik sam ne vidi smisla? Je zdravnikova vest bolj čista, če podaljšuje tako življenje proti volji bolnika, kot bi bila, če bi mu ustregel? –

Zdravniki ugovarjajo, da ne mislijo pomagati samomorilcem pri uresničitvi njihove namere. Želja po končanju življenja je spremenljiva, pravijo, se lahko hitro umakne želji po življenju; danes je črnogled, jutri mu posije sonce. Po trideseti operaciji ali podobnem mučenju, gluho slepemu v neznosnih bolečinah – posije sonce? Tu je še ugovor o zlorabi. Evtanazijo menda lahko zlorabijo od sorodstva ali dedičev podkupljeni zdravniki, politični in organizacijski lobiji, da bi zmanjšali pritisk na pokojninsko blagajno; avtoritaren režim, da se znebi političnih nasprotnikov in »nekoristnih« ljudi. Kriminalci lahko zlorabijo vsak zakon. Naj zato ne bi bilo zakonov, ker so lahko zlorabljeni? Avtoritaren režim je in bo tako ali tako moril tudi zakonito, po svojih zakonih. 

Danes bi Freudu rekli, naj še malo potrpi, saj ne bo dolgo. Žal. Ljudje pač trpijo in umirajo, mi pa imamo vendarle čisto vest. Kar pojdite jarke kopat!

17. 3. 2024

 

Od dobrega namena…

Ob članku Od dobrega namena, do slabega, nedomišljenega zakona (Delo SP 26. 4. 24) naj se omejim na komentiranje mnenj piscev, ne anketiranih. Kaže, da pisci članka sami niso razumeli predloga zakona. Tako, na primer, pišejo: »Preden bi odobrili pomoč pri usmrtitvi, bi morali narediti vse, da trpljenje zmanjšamo«. Predlog zakona v 6. členu določa, da »ima pacient pravico do PPKŽ, če ... doživlja zanj neznosno trpljenje, za katero ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja.« To ne pomeni, da ni treba narediti vsega, da bi trpljenje olajšali, ampak da ima pacient v primeru, če se izčrpajo vse zanj sprejemljive možnosti lajšanja, pravico do PPKŽ. Dalje predlagajo pisci, da bi morali od pravice do PPKŽ »izvzeti ... vse osebe, ki trpijo zaradi akutne ali kronične duševne bolezni«. Predlog zakona, 6 člen, 2. alineja: »Pravice do PPKŽ ni moč uveljavljati zgolj na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz akutne duševne motnje.«

Povsem neustrezno je enačenje v nesreči oslepelega obupanega mladeniča, ki poskuša samomor, z neozdravljivim trpečim bolnikom v zadnjem stadiju dolgotrajne bolezni: »Položaj je podoben kot ob samomorilcu...«, pišejo. Ker nam etika zapoveduje, naj samomorilcu preprečimo nameravano dejanje, bi morali tudi bolnika odvrniti od zahtevka za PPKŽ. Mladenič ima vse življenje pred seboj in ga lahko polno preživi kljub slepoti, trpečemu bolniku pa se življenje izteka ob neznosnem trpljenju. Etika, ki zapoveduje, naj ne ustrežemo njegovi želji po končanju življenja, ni etika usmiljenja in sočutja, ampak etika trmastega vztrajanja pri metafizičnem načelu, naj ohranjamo biološko življenje, kljub temu, da ga realni, trpeči človek ne zdrži več. Hipokratovo načelo temelji na upoštevanju težnje večine ljudi po podaljševanju življenja, spregleduje pa prav trpeče bolnike, ki si tega ne želijo.  

Predlog zakona po sodbi piscev ne daje pravice zdravnikom, da bi ugovarjali odločitvi pacienta za PPKŽ in mu jo odsvetovali. Ne nalaga jim dolžnosti, »... da raziščejo vzroke tega trpljenja.« Kaj naj bi taka raziskava odkrila? Kaj drugega kot to, da so nekateri vzroki »upravičeni« drugi pa ne; da torej obstaja upravičeno in neupravičeno trpljenje; da ni pomembno bolnikovo trpljenje ampak presoja in volja zdravnika. »Tudi če v redkih, izjemnih primerih sprejemamo možnost PPKŽ, mora odločitev slediti skupnemu sklepu bolnika in zdravnika, ki se bo strinjal, da bolniku trpljenja ni mogoče ublažiti.« 7., 8. in 9. člen predloga zakona navajajo, kako poteka postopek odločanja o bolnikovi želji, postopek, ki vodi do končne odločitve, da se dovoli ali ne dovoli PPKŽ.  Sedmi člen se nanaša na vlogo, pristojnosti in opravila lečečega zdravnika, ki lahko že na tej stopnji po drugem pogovoru (!) s pacientom doseže, da pacient »odstopi od napovedi« zahtevka za PPKŽ. Sledijo določila, ki nalagajo pridobitev mnenja neodvisnega zdravnika, mnenja psihiatra, čemur sledi »informirana odločitev bolnika na obrazcu, ki ga predpiše minister«. O zahtevku bolnika nato odloča komisija za PPKŽ. Vse to ni dovolj nasprotnikom zakona, ki trdijo, da predlog zakona »... ne daje (zdravnikom, op. pis.) pravice soodločati o bolnikovi zahtevi za usmrtitev... Sprejemanje tako usodne odločitve zgolj na osnovi zahteve bolnika je očitna zloraba.« Črno na belem. 

Predlog zakona poudarja samo avtonomijo bolnika, očitajo zdravniki. »Predlagatelji kot edini kriterij za pravico do usmrtitve postavljajo avtonomijo hudo bolnega...« To nikakor ne drži. Predlog zakona omejuje avtonomijo bolnika. 6. člen predloga zakona navaja razloge, ki so po strokovni in zdravi pameti upravičeni: neznosno trpljenje, brez sprejemljive možnosti lajšanja, huda trajna, terminalna bolezen, brez utemeljenega pričakovanja ozdravitve. Samo bolnikom, pri katerih so izpolnjeni ti pogoji, komisija po preverjanju lahko odobri PPKŽ. 

Pisci trdijo, da predlagatelji zakona »... zavajajo s trditvijo, da zakon ne dopušča zlorab«, a ne navedejo spornih določil, ki bi jih bilo mogoče zlorabiti. Noben s poštenim namenom napisan zakon ne dopušča zlorab, jih pa ne more izključiti lahko le omeji možnosti zlorabe. Zdravniki in pravniki so pred vsemi drugimi poklicani, da pomagajo oblikovati čim boljši zakon, ne da mu načelno nasprotujejo s šibkimi argumenti in se distancirajo od tega, da bi sami s svojimi izkušnjami prispevali k boljšim določilom, če menijo, da sedanja niso dovolj dobra. 

Ni dvoma, da je predlagani zakon odziv na željo redkih bolnikov. Čeprav so redki, si zaslužijo upoštevanje njihove želje in dostojanstveno smrt.

4. 5. 2024

 

Od dobrega namena… /2

Dr. Matjaž Zwitter v odgovoru na moje pismo z dne 4. 5. 24 piše, da je moj »komentar poln nerazumevanja in netočnosti«. Poglejmo.

»Dr. Mesec napačno domneva, da bodo osebni zdravnik in državna komisija vsebinsko strokovno preverjali zahtevo za usmrtitev.« Predlog zakona, 7. člen, 3. alineja: »Lečeči zdravnik, pri katerem je pacient napovedal zahtevek, oceni, ali pacient izpolnjuje enega ali več pogojev ...« 4. alineja: »Lečeči zdravnik od drugih zdravstvenih delavcev... pridobi zdravstveno dokumentacijo ...« Ali je ti dve določili mogoče razumeti drugače, kot da lečeči zdravnik (in ne osebni zdravnik, kot netočno piše M. Z.) vsebinsko strokovno preveri pacientovo zahtevo, to je, preveri, ali pacient izpolnjuje pogoje za PPKŽ? Lečeči zdravnik je vendar zapriseženi zdravstveni strokovnjak z licenco; kako drugače naj oceni izpolnjevanje pogojev kot »vsebinsko strokovno«? Zdravniška komisija nato na osnovi vse zbrane dokumentacije in mnenj treh zdravnikov, ki so eden za drugim pacienta pregledali in vse preučili, odloči o zahtevku pacienta. Zdravniška komisija odloči, ne pacient. M. Zwitter: »... toda če bolnik vztraja pri svoji odločitvi in izpolni vse formalne pogoje, mu po besedi zakona niti zdravnik niti državna komisija ne moreta odreči usmrtitve. Predlog zakona torej odločitev v celoti prepušča nemočnemu, trpečemu bolniku, zdravniku pa namenja le vlogo izvršitelja.« Predlog zakona 14. člen, 1. alineja: »O pravici do PPKŽ ... odloča komisija za PPKŽ.« 2. alineja: »Komisija ugodi pacientovemu zahtevku, če ... pacient izpolnjuje pogoje ...« 3. alineja: »Komisija zavrne pacientov zahtevek, če ... pacient ne izpolnjuje pogojev ... » 5. alineja: »Zoper odločbo iz prvega odstavka tega člena ni dovoljena pritožba, dovoljeno pa je sodno varstvo pred sodiščem...« Komisija torej lahko zavrne pacientov zahtevek, tudi »če bolnik vztraja pri svoji odločitvi in izpolni vse formalne pogoje«. (Mimogrede: »formalni pogoji« so še kako vsebinski: terminalna bolezen, neznosno trpljenje itd.). Pacient celo nima možnosti pritožbe proti tej odločitvi komisije, samo sodno varstvo. Gornja Zwitterjeva trditev nima najmanjše opore v predlogu zakona. Predlog zakona tudi ne govori o nobeni zdravnikovi zavezi, da usmrti bolnika. To je grdo sprevračanje namena in dikcije zakona.

Zwitter: »Mesec je slabo prebral tudi alinejo 6. člena...« Mesec je to alinejo dobro prebral in se nad njo tudi zamislil. Ta alineja se glasi: »Pravice do PPKŽ ni mogoče uveljavljati zgolj na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz akutne duševne motnje.« »Torej,« sklene Zwitter, »za pomoč pri končanju življenja lahko zaprosijo vse osebe s kroničnimi duševnimi motnjami...« Da, za pomoč lahko zaprosi tudi oseba s kronično duševno motnjo. Ne bodo zaprosile vse. Duševni bolniki so ljudje kot vsi drugi in lahko pri današnjem stanju skrbi zanje živijo kakovostno življenje, vključeni v družbo. Tudi duševne bolezni so različne, z različnimi poteki in obvladljivostjo. Tem pacientom ne gre odrekati pravice, da v položaju, na katerega se nanaša predlog zakona, zaprosijo za PPKŽ. Zaprosijo. Potem bo svojo presojo v postopku obravnave prošnje dodal tudi psihiater. Profesor medicinske etike očitno misli drugače: zanj je samoumevno, da ti ljudje ne bi smeli imeti pravice, da v položaju, na katerega se nanaša zakon, zaprosijo za PPKŽ.

Še o slepem mladeniču. Zwitter in sodelavca v svojem članku enačijo namero po samomoru oslepelega mladeniča s prošnjo trpečega terminalnega bolnika po pomoči pri umiranju. Če je etično onemu preprečiti samomor, bi morali zavrniti tudi bolnikovo prošnjo po končanju življenja. To je sklep njihove etike. Zwitter ta sklep še potrdi: »Nesporno dejstvo pa je, da ima po predlogu zakona tudi obupani oslepeli mladenič pravico do usmrtitve.«

Mislim, da je vsaka nadaljnja razprava odveč. Ne gre samo za različna tolmačenja predloga zakona, še manj za predloge izboljšanja, če je sploh potrebno. Profesor Zwitter načelno zavrača pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, ki jo ima za »usmrtitev«, ki jo izsili bolnik, izvesti pa jo mora ubogi, nemočni zdravnik. Razumi, kdor more.

18. 5. 2024

 

O evtanaziji

Spoštovani gospod doktor Janez Koprivec,

ne zamerite mi, da se obračam na vas na ta način, čeprav se ne poznava. Lažje pišem, če nagovarjam človeka osebno. Pišem vam zato, ker sem se bil v tem časniku izpostavil kot zagovornik pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, vi pa navajate argumente proti tej možnosti.

Nisem zdravnik. Neizmerno spoštujem vaše izkušnje z umirajočimi. Imam pa tudi že sam izkušnjo smrti, poleg smrti svojih bližnjih in prijateljev, tudi svoje lastne ob srčnem zastoju. Hvaležen sem ženi, reševalcem in zdravnikom za nadaljnjih 18 let lepega življenja in za možnost, da takole urim možgane v pozni starosti.

Cenim vaše priznanje: »Občutek, da danes vem, kakšna bo moja volja o evtanaziji na smrtni postelji, je lažen.« »Še zase si ne upam trditi, kako bi se odločil, ko bo ura blizu in bi mi bila dana predlagana možnost«. Naj vas potolažim. Vi sami boste prosili za to možnost, če boste želeli. Nihče vas ne bo napeljeval na to pot. Nihče ne »ponuja predčasne smrti«, kot pišete. Omogočiti želimo neozdravljivo bolnim, ki neznosno trpijo brez slehernega upa na izboljšanje, da legalno dobijo učinkovino, s katero si bojo sami skrajšali muke in življenje, ki v njem ne vidijo več smisla, pri čemer si lahko v zadnjem trenutku tudi premislijo. Velja vaša misel: »Možnost izbire je včasih bolj kot svoboda le novo prekletstvo.« A najbrž bolje od mene veste, da na smrt bolni v bolečinah ne tehta možnosti, ampak prosi usmiljenja! Mi pa, družba, bi mu lahko omogočili, da bi se ga kdo usmilil in da ta za to dejanje ne bi bil kaznovan. »Mir, ki ga je nosila ena sama pot, je izginil«, pišete. Mir in vdanost v – po vašem – edino dopustno pot nista izginila zato, ker se je napovedala legalna možnost prostovoljnega končanja življenja, ampak zato, ker so nekateri bolniki v trpljenju in obupu neuspešno iskali tako pomoč, ali pa so se skušali sami pokončati na neprimerne načine. Mirne vdanosti se ne da izsiliti; trpljenje zapovedati ni človeško. »Ljudi ni strah smrti ampak umiranja«, pišete. Tako je. Tudi na umiranje bi se morali vsi pripraviti. A če je umiranje tako boleče, da presega zmožnost bolnika, da ga prenaša, in zdravnikov, da ga lajšajo, naj ima bolnik možnost, da si trpljenje skrajša. Sam dopuščam zase obe možnosti: v prvi vrsti se bom potrudil, da končam naravno (»naravno« pod morfijem?), četudi ne bi bilo neboleče. Če bo pa le prehudo, se bom – če bom toliko pri moči - najprej pogodil s svojci in jih prosil, da me izpustijo iz objema, potem pa bom prosil usmiljene duše, naj mi omogočijo odrešilni napoj. Pišete: »... bolezen obremeni bližnje.« Tako je. Še bolj jih obremeni umiranje in še bolj prisotnost ob neznosno trpečem umirajočem. »Molila sem, da bi jo Bog vzel k sebi,« piše moja kolegica o neznosnem trpljenju svoje umirajoče mame. Seveda jo je Bog čez čas uslišal. Čez čas. Do tedaj pa je neznosno trpela. Čemu? Tudi trpljenje je smiselno do neke mere. Ob njem postajamo skromnejši, bolj sočutni in boljši ljudje – če ne preseže neke meje, onstran katere ni več ne miru, ne prihodnosti, ne upanja, ne misli na druge. Vem, da mnogi verujejo, da si z nečloveškim trpljenjem pridobivajo zasluženje za večnost. Mnogi drugi pa te vere nimajo in samo trpijo brez upa na posmrtno življenje. Čemu naj bi jih trpinčili? V imenu koga ali česa? Boga? Narave? Družbe? Zavzemate se za to, da se življenje izteče naravno. Lepo. Čemu potem ne dopustite, da bi se tudi bolezen nadaljevala naravno? Čemu na vse načine nasprotujete naravi in morda celo božji volji? Mogoče na željo trpečega bolnika? Čemu torej ne bi upoštevali njegove zadnje želje po končanju življenja, v katerem ne vidi več smisla?

V vašem sestavku je tudi precej politične pristranskosti. Na posvetovalnem referendumu ne bomo »odločali o evtanaziji«; parlament bo kasneje odločal o PPKŽ. Ne gre za »volilno kaprico«, »kratkotrajen politični užitek«. Razprava o PPKŽ se vleče že več let in čas je, da se konča. Ne bojo odločali »volilni najstniki« ampak tudi volilni starci in vsi vmes. Nihče noče razprtij, zato da bi lažje vladal. Najlažje se je vladalo v enoumju. Itd. »Referendum nas postavlja pred dilemo, ki presega možnosti lastnega miselnega uvida velike večine glasujočih«, pišete. To je Platonov argument proti demokraciji kot vladi neukega ljudstva za vlado najpametnejših. Trenutno pri nas, v Evropi, ne sledimo Platonovi zamisli države.

»Dopuščam, da so primeri, kjer so zadnje ure, dnevi, lahko za nekoga izredno težki«, čeprav, pišete, še niste naleteli na take primere. »Ampak zato, ker mogoče tak primer obstaja in jih je na leto v državi morda celo deset, ni dobro spremeniti pravne norme.« To je močan argument. To bo podelilo smisel mojemu možnemu trpljenju. Če me doleti, bom umiral z zavestjo, da trpim za domovino, za zadržano pravno normiranje, za ustaljeno nehumano pravno normo, ki kriminalizira pomoč neozdravljivo bolnemu, trpečemu bolniku, pri prostovoljni odločitvi za končanje življenja.

Želim si, da ne bi nihče tako trpel, da bi prosil za odrešilni napoj; če pa že, naj se mu ustreže.

Lepo vas pozdravljam v upanju, da se boste lahko spokojno predali naravi, ko pride čas.

3. 6. 2024

 

Na pravi strani zgodovine

Srečen narod smo – rečeno z nekaj ironije spričo nad zmagovitostjo osvoboditeljev navdušenega in hkrati srditega protiklerikalnega članka gospoda Iztoka Simonitija v Sobotni prilogi Dela 27. 7. 24. Spet smo na pravi strani zgodovine. Bili smo na zmagoviti strani med drugo svetovno vojno. Vsaj od 1945. do 1990. leta pa smo bili več kot na pravi strani zgodovine. Vodili smo zgodovino iz izkoriščevalskega kapitalizma preko svetovne proletarske revolucije do družbe, v kateri se bo najprej delilo po zaslugah, nato po potrebah.

Ko se je ta stran zgodovine neslavno sesula sama vase – nekateri menijo, da prav zaradi zavisti svobodoljubnega, liberalno-kapitalističnega, meščansko demokratičnega Zahoda, drugi, da zaradi pretiranega deljenja po političnih zaslugah ne po gospodarskih rezultatih – smo se znašli, glej ga, spet na pravi strani. Na strani sicer nekoč sovražne imperialistične a potem vendarle prijateljske proti-hitlerjevske koalicije medvojnih zaveznikov, ki so po vojni obilno podprli izgradnjo našega socializma, dokler je šlo, potem pa so nas kot novo demokratično državo, ki ustavno jamči pravico do zasebne lastnine (tudi proizvajalnih sredstev) in gospodarske pobude in druge človekove pravice, odprtih rok sprejeli v svoje novo zavezništvo, zavezništvo demokratičnega kapitalističnega Zahoda. Ves čas, že skoraj stoletje, smo zmagovalci in na pravi strani zgodovine.

Vseh tem, ki se jih loteva pisec v svojem obsežnem članku, tem, katerih skupni čustveni imenovalec (kajti miselnega je težko najti) sta ponos zmagovalca in srd nad klerikalizmom, ki baje spet dviguje glavo, je preveč, da bi jih komentiral, pa če bi si to še tako želel. Omejim naj se na obravnavo piščevega stališča do narodne sprave, ker sem prispeval besedilo za simpozij SAZU o tej temi 24. junija 2020 in se čutim dolžnega to storiti.

Na grobarske zadeve se slabo spoznam, naravni čut pa mi veleva, da je treba mrtve pokopati na v dani kulturi običajen način. To v naši kulturi pomeni na pokopališču, če se le da, ne glede na politično stran mrtvega za življenja (glej Antigono!) in po običajnem obredju, ki se seveda lahko razlikuje glede na preference žalujočih ostalih, z duhovnom ali brez njega, z govori ali brez njih, z zastavo ali brez nje, rdečo, belo, črno, kakršno koli pač. V pogrebnih govorih se težko izognemo poudarjanju pokojnikovih zaslug za to ali ono, podarjanju, ki temu ali onemu ni všeč. Tudi protidržavna ali kakršna koli že neprimerna gesla je bilo že slišati na pogrebih. S tem naj se ukvarjajo pristojni organi, ki pa imajo glede tega v demokraciji precej drugačna navodila kot za časa zmagovite socialistične demokracije. Če bodo svojci in pristaši na ta način pokopali ostanke domobrancev, bom to dojel kot pietetno dejanje in ne kot politično propagando. To je pomembno za svojce in pristaše, ne zame. Bi pa pristavil, da so bili mrtvi na zmagoviti strani, padli in pomorjeni, v prejšnjem režimu obilno politično unovčevani.

Glede tega, kdo je zgodovinski zmagovalec in kdo poraženec, in kakšne so iz tega izhajajoče pravice enega in drugega glede pokopa in obredja, pa stvari niso tako jasne, kot jih predstavlja g. I. S. Partizani so osvobodili slovenski narod izpod okupatorja in so zmagovalci –  obilno smo jih častili in zapisali so se v zgodovino kot narodni junaki. Pomagali so izvesti socialistično revolucijo, ki je bila zmagovita; ki pa je s povojnimi poboji močno omadeževala zmagovalce.

Sistem, ki ga je uvedla, pa pri nas ni preživel niti pol stoletja; je zgodovinski poraženec. Kvizlingi so bili v vojni upravičeno poraženi, saj so sprejeli sovražnikovo orožje in se borili pod njegovim poveljstvom. Družbena ureditev, za katero so se zavzemali, ko so nastopali proti revoluciji, pa se je po porazu proletarske diktature vrnila. Če se imajo za zgodovinske zmagovalce, to z vidika zgodovinskega obrata ni neupravičeno. Spričo moralnega madeža je to zmagoslavje vendarle kislo in ni vredno proslavljanja. Eni in drugi bi morali skloniti glavo, ne je dvigovati v zmagoslavju, in priznati, da se je z njimi zgodovina grdo poigrala; eni so bili na napačni strani, drugi pa so si prizadevali za napačne cilje.

Gospod I. S. ima vso pravico, da zavrne katoliško vero; tudi sam sem ateist, naj pa vendarle upošteva, da smo na pravi strani zgodovine med drugim zato, ker imamo v ustavi zapisano ločitev cerkve in države, kar pomeni, da je klerikalizem neustaven, in svobodo veroizpovedi, ki pomeni tudi svobodo javnega izražanja vere (ne le »za cerkvenimi zidovi«), pa če se nam brezbožnikom verovanje v posmrtno življenje v nebesih zdi še tako abotno. Tudi v cerkvenem svetu se dogajajo spremembe in pametneje bi bilo, ko bi razsvetljeni um tem spremembam sledil in jih podpiral, namesto da v letu 2024 pogreva spore iz prejšnjega stoletja in proglaša teologijo za nič drugega kot ideologijo. Morda pa bo izumila tostranskega boga, kar se nakazuje (beri Žižka!).

4. 8. 2024

 

Na pravi strani zgodovine / 2

Lepo je videti, kadar kdo pozorno prebere moje pisanje in ga celo v osnovnih potezah povzame, tako kot g. Anton Pelko v Sobotni prilogi, 10. 8. 24. Zmoti pa me, če mi potem pripiše, česar nisem zapisal in česar ne mislim: »Mesec upa, da če bomo ateisti prijazni s klerom, bo ta morda postal boljši«, piše Pelko. Tako preprostega duha vendarle nisem. Ne gre za prijaznost in poboljšanje kogar koli. Svoboda veroizpovedi je ustavno zajamčena človekova pravica. Ne pomeni le svobodno izbiro vere in verske pripadnosti ampak tudi pravico svobodnega javnega izražanja vere v mejah zakona, na način, ki ne ogroža svobode drugih in ne razpihuje sovraštva v družbi. Cerkev kot skupnost in organizacija vernikov je legalna družbena institucija in duhovniki (»kleriki«, »kler«) kot njeni uslužbenci opravljajo svoje delo zakonito. »Klerikalizem« je možna, v preteklosti izkazana in uveljavljena težnja dela duhovščine, da bi se vtikala v posvetno oblast in v tendenci prevzela oblastne funkcije, tako kot v teokratskih državah, češ da edina ve, kaj so prave vrednote in kam voditi družbo.

Ustava demokratične republike z določilom, da je cerkev ločena od države, preprečuje, da bi se ta težnja uveljavila. »Kler«, ki ni okužen s »klerikalizmom«, to je, kot upam, večina duhovnikov, ki so predani a ne fanatični in delujejo v ustavnih okvirih, opravlja med ljudmi dejavnost, ki ni samo »Bogu všečna«, ampak je tudi v korist vernikov in družbe v celoti, tudi v korist brezbožnih, saj umirja eksistenco mnogih sodržavljanov v razrvanem času.

Malce resnejši premislek nam bi pokazal, da pojem Boga/boga ni tako nedvoumno opredeljen, kot se običajno predpostavlja. Tudi vera ne pomeni samo vere v Boga. Mnogi brezbožniki (ateisti) smo naravno verni, kar pomeni, da zaupamo drugim ljudem, čeprav nas včasih izneverijo, in verjamemo ali upamo, na primer, da se bo naše življenje mirno nadaljevalo do naravnega konca, ne da bi za to, da bo mirno, imeli kakršen koli dokaz ali zagotovilo. Tudi mi smo »neracionalni«. Bližje smo religiozno vernim, kot bi si kdo mislil.

Večina ljudi upošteva v vsakdanjem življenju zapoved »ne ubijaj«, le da nekateri menijo, da je to nadnaravna božja zapoved, drugi pa mislimo, da je nastala naravno z razvojem civilizacije in družbeno samorefleksijo. Zase pravim, da ne verujem v Boga, prisluhnem pa »božjemu« v sebi, »božjemu«, ki se je v meni razvilo po naravni poti. Če vam to ne gre v račun, zamenjajte besedo »božje« s «človečno«.

Če prav pomislim, je sodba o tem, ali smo na pravi ali nepravi strani zgodovine, precej domišljava. Trenutno kaže, da smo v zavezništvu, ki nam jamči nekaj varnosti. Tudi velja, da si je bolje prizadevati za odprto družbo in demokracijo, kot za kakršno koli diktaturo; bolje je biti obkrožen z demokratičnimi državami kot z avtokratskimi. Jasno je, da je treba kapitalizem regulirati, da ne zdrsnemo v okoljsko katastrofo. Pretekla alternativa kapitalizmu, socialistični režim, ki je bil pri nas uresničen »po knjigi« za ceno veliko človeških življenj, ni spoštoval človekovih pravic in svoboščin in ni dosegal inovativnosti in produktivnosti kapitalizma. Pojmovanje, da uresničeni socializem »ni bil pravi«, ampak da nas pravi še čaka, je vera v »nekraj«.

Gospod Pelko se ukvarja z vprašanjem, kam bi koga uvrstil, desno ali levo. To se mu zdi pomembno. Uvrsti me »bolj desno«. Mogoče ima prav. Ne proslavljam Čebin in priznavam legitimiteto religiji in kleru. Ateizem je moje prepričanje, ne bojno geslo. Zaradi svojega porekla, vrednot in področja pretekle poklicne dejavnosti sem naklonjen tistim, ki jim gre slabše kot večini, in ki jih na družbeni rob izrinjajo desni in levi. A tudi tem, ki jim gre danes slabše, bo šlo bolje, če bo šlo dobro ustvarjalnim in podjetnim. S to zadnjo izjavo sem si pri revolucionarjih gotovo prislužil nalepko trdega desničarja in potrdil upravičenost njihovega boja za socializem združenega dela.

17. 8. 2024

 

Mirovništvo

Sem za mir in proti vojni. Vendar ni res, da je vsak mir boljši kot vojna. Mir lahko pomeni »sužne dnove«. Vojna za pravičen mir, za osamosvojitev, je smiselna. Sam ne bi bil za mir v primeru, če bi tuja vojska okupirala Slovenijo in grozila z uničenjem slovenskega naroda in kulture. Takrat bi se uprl in ne bi preračunaval, kdo bo imel od mojega upora posredno korist. Nisem tam, sem tu. Če uspem, bo imel korist v prvi vrsti moj narod, ki se bo ohranil. Zato sem v duhu na strani partizanov v 2. svetovni vojni in teritorialne obrambe v osamosvojitveni. Zato razumem boj drugih narodov za obstoj, samostojnost in ohranitev narodne samobitnosti. Vsa čast učinkovitima mirovnikoma Drnovšku in Kučanu, ki sta odvrnila nasprotnike od nadaljevanja vojne proti narodu, ki je uresničil pravico do samoodločbe.

Sedanji mirovniki ne naslavljajo pisma na napadalca, ampak pozivajo podpornike branilcev v svoji hiši, naj odnehajo.

Oborožen upor v neenakem razmerju moči res lahko prav tako pomeni uničenje naroda, če bi se navidezna premoč nasprotnika izkazala za dejansko in uspešno. V takem primeru bi se sam pokoril premoči, ki grozi z uničenjem, če bi s tem odvrnil uničenje, in se zatekel k drugim oblikam ohranjanja samobitnosti naroda v podrejenem položaju v upanju na boljši mir.

Na Planetu so se izoblikovale tri zveze držav pod vodstvom treh močnih kapitalističnih držav, ZDA (NATO), Rusije in Kitajske (BRICS in ŠOS). Samo ena med njimi je izrecno vojaška, a v drugih dveh je za »mirom« tudi orožje, atomsko. Vsaka od pobudnic teh zvez ima svoja interesna področja, ki jih vpleta v svojo politiko, kamor pošilja svetovalce, podjetnike, orožje in tudi vojake in podpihuje notranje spopade v svoj prid. Ne vem, zakaj se govori samo o »ameriškem imperializmu« in »imperialnih in kolonialnih težnjah ZDA«, čeprav lomastenja ZDA po svetu s prozornimi izgovori ni mogoče zanikati. Imperializem je po Leninu zadnji stadij kapitalizma. Morda so res samo ZDA v zadnji fazi kapitalizma in zato drugi dve velesili še nista imperialistični, naj pikro pripomnim. »Vzhodnega imperializma« ni? Vse te velesile imajo vojaško industrijo. Morda je res ameriška bolj zahtevna, a drugih ne gre podcenjevati – imajo kupce. Atavistično govorjenje o »zahodnih imperialistih« me spomni na začeten odnos OF, ki se je kmalu zatem oprla na pomoč zahodnih imperialistov v zmagovitem NOB.

Neodvisna država Ukrajina s samobitnim ukrajinskim narodom je bila napadena. Napadalci opravičujejo svoje dejanje z ogroženostjo zaradi približevanja Nata njihovim mejam, ki pa ga s svojim napadom spodbujajo. Opravičujejo ga z zaščito ruske manjšine, do neke mere upravičeno, in njeno težnjo po združitvi z »matjuško«. Obkladajo izvoljeno ukrajinsko vodstvo s »fašisti« in zanikajo obstoj ukrajinskega naroda in njegovo pravico do lastne države. Priznali bi jo morda samo kot podrejeno Rusiji. Če bi padel diktator Lukašenko, bi ista usoda doletela Belorusijo. V Čečeniji po ruskem uničenju dežele vlada ruska marioneta diktator Kadirov.

Do sedaj je Rusija v vojni zasedla vsa sporna območja Ukrajine. Odreči pomoč Ukrajini v tem trenutku pomeni prepustiti Rusiji ta vitalna področja in morda celo vso državo, ki bi ponovno postala ruski satelit. Še naprej podpirati boj Ukrajine za neodvisnost morda pomeni izboljšati pogajalske pozicije Ukrajine, spričo tega, da se je tudi za napadalko »posebna vojna operacija«, s katero naj bi zamenjali vlado v Kijevu, sprevrgla v zahtevno vojno, ki stane.

Pozivati k miru v tem trenutku pomeni priznati zmago ruskemu imperializmu, ki obnavlja sovjetski imperij.

Postavili smo se na stran napadenih in pravice narodov do samoodločbe. Smo v severnoatlantskem paktu. Lahko bi bili v kakem drugem ali pa v nobenem. Za članstvo v tej zvezi sta na posvetovalnem referendumu glasovali dve tretjini volivcev; zakon o ratifikaciji pogodbe je sprejel parlament. Vlada mora izvajati tako izraženo voljo ljudstva. Dokler smo v paktu, moramo spoštovati dogovore, upam, da tudi v lastno korist. S tem, ko se mirovniki obračajo na slovensko vlado z zahtevo, naj prelomi obveznosti, ki sledijo iz pridružitve atlantski zvezi, jo pozivajo, naj ravna proti volji večine ljudstva. Očitno ta v njihovih očeh ni dosti vredna.

ZDA podpirajo vojno, dokler so se Ukrajinci pripravljeni boriti (zanje). Tako mirovniki navajajo neki vir. Dodajam: Mirovniki pa podpirajo mir, ki ga bojo morali požreti Ukrajinci (za nas). Pri vsej stvari je še najbolj spodbudno to, da je naša civilna družba živa in ni enoumna, do česar pri nas nikoli ni daleč.

23. 8. 2024

 

Mirovništvo / 2

Na moj prispevek v rubriki Prejeli smo v Sobotni prilogi 23. avgusta 2024 z uredniškim naslovom Kdo odloča o vojni in miru, se je odzval gospod Aurelio Juri. Hvala za odziv, najhuje je, če te spregledajo. Očita mi, da primerjam neprimerljivo. Primerjam slovenski boj za neodvisnost z bojem Ukrajincev za neodvisno državo v mednarodno priznanih mejah. V obeh primerih gre za pravico narodov do obstoja, do neodvisnosti in samoodločbe do tega, da se znebijo okupatorja. V obeh primerih se (je) narod bori(l) proti močnejšemu okupatorju. V obeh primerih so ta boj podprle zahodne države, med NOB zavezniki na bojnem polju, v osamosvojitveni vojni evropske države z diplomacijo. Ukrajino podpirajo z orožjem, ker napadalca ni bilo mogoče spraviti z ukrajinske zemlje po mirni poti. Kot sem se postavil na stran našega boja v dveh vojnah, tako sem na strani Ukrajine v sedanji pravični, obrambni vojni. Ne brezpogojno, ne »do izginotja sveta«, ampak do koder gre, do pogajanj.

Gospod A. J. obžaluje, da ni prišlo do »močne diplomatske ofenzive« takrat, ko se je že napovedoval oborožen spopad. Vrsta evropskih državnikov je tik pred invazijo in takoj po njej obiskala Putina. Znašli so se eden za drugim njemu nasproti na drugem koncu carsko-bele, petmetrske mize, predaleč, da bi ga omehčali: francoski predsednik Macron, nemški kancler Scholz, avstrijski kancler Nehammer, avstrijski predsednik Van der Bellen, madžarski premier Orban in nekdanji nemški kancler Schroeder. Res sta manjkala de Michelis in Van den Broek. Bi morali Evropejci okrcati Zelenskega, da je šel predaleč v zatiranju ruske manjšine, in mu svetovati, naj se ne upira močnejšemu, da ne poruši »geostrateškega ravnovesja«?

Zastaviti si moramo druga vprašanja. Od kod pravica Rusiji, da obnavlja sovjetski imperij? Zaradi zgodovine? Ker ima jedrsko orožje in si jemlje pravico močnejšega? Zaradi samoobrambe? Kdo ogroža Rusijo – Rusijo, ne Sovjetske zveze, ki je ni več? Katero bivšo sovjetsko republiko ali satelitsko državo je že napadel Nato in jo proti njeni volji zasedel? Zakaj Finska in Švedska nista bili v Natu do Putinove eskapade? ZDA, EU in Nato so še vedno zadržani v podpori Ukrajini. Zelenski ni zadovoljen s to podporo, rad bi več; rad bi pregnal okupatorja z ukrajinske zemlje. Ogroženost Rusije je Putinov ideološki konstrukt: odpor proti kulturnemu »pozahodenju«. Kot da niso bili najboljši Rusi hkrati izvrstni predstavniki evropskega duha, zahodnega in vzhodnega. V resnici gre Putinu za obnovitev imperija, še prej pa za Donbas in Krim, za gospodarstvo, vojsko in pristanišča. In zasedel je, kar misli, da mu pripada. Zakaj naj bi se Rusija upravičeno čutila ogroženo od Nata, njene sosednje države pa kot da niso ogrožene od Rusije ali že podrejene? Zakaj naj bi bili ruski apetiti legitimni, težnje po osvoboditvi izpod ruskega jarma pa ne?

Kakšna je perspektiva podpiranja rusko-sovjetskega imperija in nasprotovanja »redimenzioniranju vloge Ruske federacije kot mednarodnega soodločevalca«, kot piše A. J.? Vrnitev v preteklo ravnovesje moči na meji varšavskega pakta namesto približevanja Rusije evropski družbi, približevanja, ki se je začelo z razpadom SZ in nemško (in našo) zaupljivo in neprevidno odprtostjo; vrnitev v preteklost namesto ustvarjanja širnega, svobodnega območja miru od Atlantika do Pacifika?

Morda je po Schroederju tudi Merklova z izkušnjo sovjetskega režima naivno gledala dalj v prihodnost povezovanja vzhoda in zahoda. Žal je na škodo svoje države slabo ocenila apetite svojega nekdanjega sodeželana v DDR, sovjetskega vohuna, ki je iz osvobojene a utrujene Rusije ustvaril režim vohunov, ki se sprehajajo po rdeči preprogi v njegovem spremstvu. Putin je cokla svetovnemu ravnovesju moči.

Realistično mirovništvo naj ne bi podpiralo preteklih paktov ampak osvobodilne težnje in preudarno ustvarjanje prihodnjega.

7. 9. 2024