Zakaj imam neprebrane knjige?

Ko je obiskovalka, ki doma ni imela bogve koliko knjig, nekoč stopila v mojo sobo in zagledala celo steno po vsej dolžini in do vrha napolnjeno s knjigami, je osupnila: A si vse to prebral? Neee, kje pa! Iz vljudnosti ni spraševala dalje, kajti naslednje vprašanje bi bilo: čemu jih pa potem imaš in čemu kupuješ nove? 

Koliko od svojih knjig sem prebral? Od približno 150 knjig zbirke Sto romanov sem jih prebral okrog 50. Pri Nobelovcih je razmerje slabše: veliko me jih še čaka; a mnogi zastarevajo. Toliko za približno oceno razmerja med prebranimi in neprebranimi leposlovnimi knjigami. To bi bila lahko tudi mera mojega nivoja aspiracij. Moje aspiracije so očitno trikrat višje kot moja realizacija.

Pri stvarnih knjigah je razmerje med številom prebranih in neprebranih knjig še manj ugodno. Leposlovno knjigo običajno preberem do konca, stvarne knjige pa pogosto ne. Med stvarnimi knjigami so priročniki, učbeniki in podobne knjige, pri katerih prebereš tisto, kar v nekem trenutku potrebuješ. Enciklopedije pač ne boš šel brat od A do Z. Se pa najde kak zanesenjak, ki se loti takega podjetja. Nekoč sem že poročal o človeku, ki se je tako lotil branja Enciklopedije Britanike.

Kako je torej s tem; zakaj kar naprej kupujem knjige, čeprav jih toliko še nisem prebral? Čemu jih imam? In čemu jih kupujem?

Ni logično, da jih imam, saj gotovo ne bom mogel prebrati vseh, ki jih še nisem. V prejšnjem sestavku sem zatrdil, da jih imam, ker se ne morem ločiti od njih, ker so, prebrane ali ne, del moje identitete, materializirani spomini, delčki mojega življenja. Dodal bi, da še vedno upam, da jih bom nekoč prebral. 

Toda neprebrane knjige na mojih policah so neopravljena naloga. So neprestan opomin: "Kupil si jih, pa ne prebral." Z njimi je povezan občutek krivde, sramu in stresa; občutek neustreznosti, nesposobnosti; očitek impulzivnega kupovanja, samoprecenjevanja, slabega načrtovanja. Ne bi bilo bolje, ko bi si priznal, da sem se "zaplaniral", potem pa naredil skrbno preračunan izbor knjig, ki bi jih res rad prebral in ki jih realno še lahko preberem, ostalih pa se znebil? Za vsako novo kupljeno knjigo bi se moral znebiti ene stare. A od teh, ki jih imam, se ne morem ločiti; pa tudi od svojih želja in apetitov se ne morem ločiti. Torej jih bom še kupoval. 

V tej razpetosti med željo, ki vodi do kupovanja knjig, in realizacijo, ki pomeni kopičenje neprebranih knjig in občutek obremenjenosti z neizvršeno nalogo, mi pride kot prva na misel tolažba: tudi drugi imajo knjižnice neprebranih knjig. To je dejstvo. 

Umberto Eco je imel v svoji knjižnici desetkrat več knjig, kot jaz - 30.000. Gotovo jih ni prebral. Živel je 86 let. Recimo, da je bral od desetega leta dalje, torej 76 let. Če bi vsak dan prebral eno knjigo, bi jih prebral 365x76 = 27740, nekaj manj kot 30.000. Vendar ob vsem delu, predavanjih in pisanju, ni mogoče prebrati vsak dan ene knjige. Če znižamo zahtevnost na eno knjigo na teden, kar je precej realno pri zagnanih bralcih, se število možnih prebranih knjig zniža na 52x76 = 3952, kar je 13% obsega Ecove knjižnice, dobra desetina. Toliko je morda prebral, več ne. Gotovo je imel v svoji knjižnici tudi bibliofilske izdaje starih knjig, ki se jih samo lista, prebere pa le sem in tja kak odstavek. Na bibliofile, zbiralce predvsem antikvarnih knjig, naj bo zaradi užitka ali njihove tržne vrednosti, v nadaljevanju sploh ne mislim.

Povsod po svetu, tudi pri nas, se najdejo ljudje, ki si ustvarijo take velike zasebne knjižnice in ki seveda ne preberejo vseh svojih knjig, v manjšem obsegu pa je tako z vsemi nami, ki kupujemo knjige. To je torej neko kulturno dejstvo, neka poteza naše kulture. Nassim Nicholas Taleb, avtor uspešnice Črni labod in raziskovalec naključnosti, imenuje neprebrane knjige v osebni knjižnici protiknjižnica (antilibrary) in se zavzema za to, da bi bila ta protiknjižnica čim večja. Namesto tega negativnega izraza za pozitivno vrednoteno stvar predlaga Kevin Mims japonski izraz cundoku (tsundoku), ki pomeni prav to, kupljene a neprebrane knjige, zalogo neprebranih knjig (gl. vire). Mims predlaga tudi vmesno kategorijo delno prebranih knjig, kot so npr. enciklopedije.

To, da imam tovariše v nesreči (...socios habuisse malorum), v precejšnji meri olajša moj občutek pritiska in nelagodja, ostane pa vprašanje: čemu jim/nam torej služijo zasebne knjižnice neprebranih knjig?

Omenimo najprej praktičen motiv. Staremu reklu "vsaka knjiga svoj'ga bralca najde" dodajmo reklo "vsaka knjiga kdaj prav pride". Je dober občutek, da imaš pri roki možne reference in da ti ni treba iskati drugod. A drugi motivi so pomembnejši.

Neprebrane knjige niso samo naloga, ki nas čaka, so tudi obet, ki buri radovednost, spodbuja umsko lakoto in nas ohranja mentalno živahne, razgibane. Neprebrane knjige so potencial znanja, obljuba razvoja, ohranjanje radovednosti. So raziskovalno orodje, zakladnica reči, ki jih še ne veš, pa jih boš mogoče zvedel. Čim prej spoznaš, da česa ne veš, tem prej in hitreje se naučiš. 

Zaloga neprebranih knjig nas uči skromnosti, intelektualne ponižnosti in zadržanosti. S svojo prisotnostjo nas neprebrane knjige opominjajo, da ne vemo vsega; da je toliko tega, česar še nismo predelali in premislili. To nas motivira za branje in učenje in izboljša odločanje, saj se zavedamo negotovosti premis, na katere opiramo svoje odločitve. Znano je, da nevedni ljudje precenjujejo svoje sposobnosti in znanje, razgledani in poučeni pa ga podcenjujejo oziroma precenjujejo znanje drugih. V psihologiji je to znano kot Dunning-Krugerjev zakon. Najbolj zaželeni so prizadevni in razgledani ljudje, največja nevarnost so prizadevni nevedneži, prepričani o svoji vednosti.

Zasledil sem članek, ki prav spodbuja k povečevanju zakladnice neprebranih knjig: "obdajte se s še več knjigami, ki jih nikoli ne boste mogli prebrati", pravi neka piska (Stillman, gl. vire). Pribije: "Vaša prenapolnjena knjižnica ni znamenje neuspeha ali nevednosti, je častno znamenje." In drugi člankar potrdi: "Mislim, da je prav, da imate na svojih policah knjige, ki ste jih prebrali, pa tudi take, ki jih niste" (Mims, gl. vire).

Zadnjič sem tako sedel pod svojo knjižno zakladnico in se, potolažen in povzdignjen, ujel pri preračunavanju, kaj vse bom še prebral. Zazdelo se mi je, da se vidim daleč v prihodnosti z naslednjo knjigo v roki. Kot bi se moj vek podaljšal, saj vendar potrebujem čas, da vse to preberem.  Če mi je Bog dal zmožnost branja in razumevanja in mi omogočil, da sem lahko kupoval knjige, bo gotovo poskrbel tudi za to, da bom živel, dokler jih ne preberem. Neprebrane knjige mi dajejo vero v nesmrtnost. Logično?

Tako. Ne samo, da sem se znebil pritiska neopravljene naloge, izboljšal sem si samopodobo, ker spadam v razred ljudi z velikim cundoku (v izogib napačni interpretaciji glej besedilo zgoraj) in dobil sem dovoljenje - kaj dovoljenje, spodbudo - za neovirano kupovanje novih knjig. Spodobilo bi se, da bi dobil kakšno priznanje od knjigotržcev. Izjavljam, da tega nisem pisal po njihovem naročilu, zdaj, v sezoni knjižnih sejmov.

Viri

Nassim Nicholas Taleb, Črni labod, Učila international, 2010

https://www.inc.com/jessica-stillman/why-you-should-stop-feeling-bad-about-all-those-books-you-buy-dont-read.html

https://www.nytimes.com/2018/10/08/books/review/personal-libraries.html

Kam s knjigami?

Približala se je knjižna jesen. Začel se je Frankfurtski sejem, sledita Frankfurt po Frankfurtu in Slovenski knjižni sejem. Oba sem že vpisal  v koledar. Gotovo bom spet kaj kupil. Le čemu? Kam naj jih dam? Vse je že polno. Znanca, starejša zakonca, izobraženca, sta se sklenila preseliti v manjše, varovano stanovanje. Znašla sta se pred vprašanjem: kam s knjigami? Ko sta prerešetala vse možnosti, sta se nazadnje odločila za najpreprostejšo in najhitrejšo: s samokolnico sta zvozila knjige v ulični smetnjak.

To dejanje mi je pred očmi kot nočna mora. Tega ne bi mogel storiti. Tega ne bom storil. To je samoamputacija.

Pa vendar: police so polne, nove knjige  polagam vodoravno v špranje nad pokonci stoječimi starimi. A tudi tako nimam več kam. V kleti imam sicer depo, dipo, še en regal za res stare knjige, ki jih najbrž ne bom več vzel v roke. Pa je tudi vse polno. Sem in tja se vendarle ločim od kakšne knjige. Nekaj starejših psiholoških knjig sem odstopil sorodnici, kolegici po stroki, in sem hvaležen, da jih je bila pripravljena sprejeti, saj si mislim, da bodo pri njej v dobrih rokah. Včasih nesem kakšno v knjižnico, na mizo, kjer so gratis knjige. Nad antikvariati sem obupal: kakšno knjigo bi že vzeli, a moral bi sestaviti seznam ali prinesti knjige, potem bi morda prodal desetino za bagatelno ceno. Škoda truda. Tako mi zajetni zvezki Medicinske enciklopedije zagrebškega Leksikografskega zavoda, nedvomno zastareli, ki jih Cunjak ne mara, služijo za zapolnjevanje zevajočih praznin nad omarami. Ostane oglaševanje na Bolhi. Raje podarim kot prodam.

Poglavitno pa je tole: kadar koli se ločim od kakšne knjige, se ne počutim dobro. Žal mi je zanjo. Neredko jo kasneje kdaj pogrešam. Knjige niso samo predmeti, so del mene, naj se to sliši še tako patetično. 

Nekoč se je pred mojim regalom znašel znan slovenski literarni kritik in prevajalec. Ošinil je knjige in pobegnil iz sobe. Kaj je videl? Videl je trdo vezano izdajo zbirke Sto romanov, kakih 150 knjig lepo razvrščenih, tako da se vidi valovita črta raznobarvnih knjižnih hrbtov. Videl je celotno zbirko Nobelovcev na polici pod stropom. Dovolj, da si je mislil: No, ta jih kupuje na metre za okras in veljavo. Pri njem sem zapravil ves kredit razumnega človeka, če sem ga kaj imel. Gotovo me je uvrstil med praznoglave povzpetnike. Ta motiv kupovanja knjig pri meni odpade. Malokdo zaide v moj kabinet, da bi občudoval metražo. 

O čem govorim, ko govorim o svoji knjižnici? Kakšen je moj odnos do nje? Kaj te knjige povedo o meni, kaj mi pomenijo?

Tisti štirimetrski kot predelna stena delujoči regal poln knjig in regal v kleti pomenita, takole čez palec, 3000 knjig. Od teh sta jih dve tretjini tukaj, "na vpogled" v moji sobi, in ena tretjina v kleti ali pa v drugi vrsti, nevidnih, v regalu, ki je pred mano. Dve tretjini sta "aktivni", takoj dosegljivi, ena tretjina "pasivna", tam zadaj ali spodaj. 

Kaj lahko razberem iz te svoje zbirke? Količina knjig že sama pove nekaj o meni in mojih interesih. Knjige imam rad. Zbiram jih, kupujem. Od  nekdaj. Tudi berem, seveda. So vse pomembnejši del mojega življenja, odkar so hormoni nehali s svojim čarnim plesom. S knjigami so povezani različni občutki ugodja. V njih so ti občutki materializirani. Začnejo se ob pregledovanju katalogov, sijajne, nepogrešljive Bukle, revije o novih knjigah; kataloga Sveta knjige in številnih katalogov, ki si jih nagrabim ob knjižnih sejmih. Pregledujem jih, prebiram povzetke in ocene in v duhu se pred mano razprostre pester svet življenjskih tematik, položajev, težav in izzivov, zapletov, interesov, čustev, kalejdoskop človeške komedije. O doživljanju v knjigarni, ali na sejmih, ko prelistavam knjige, bi lahko napisal poseben sestavek. To so zame prazniki, ki so pravzaprav "polniki", polni paše za oči in duha. Knjižnice s čitalnicami so zame svetišča; knjigarne ne dosti manj. 

Približno petino do četrtine mojih knjig sestavlja lepa književnost, beletristika.  Osnovo tega dela biblioteke sestavljata zbirka Nobelovci (pred kratkim sem ponovno prebral Komu zvoni, ki sem jo imel za čtivo v gimnaziji, da bi spoznal razliko v doživljanju med tedaj in sedaj) in zbirka Sto romanov (med njimi so me posebej pritegnila Laclosova Nevarna razmerja).  Poleg njiju zbirka Delovih romanov (Saramagova Slepota) in zbirka Slovenska zgodba (DZS, z Zupanovim Menuetom za kitaro in Kocbekovo Tovarišijo), nekdanja zbirka biografij DZS (Stone, Sla po življenju - Michelangelo), izbrana dela Dostojevskega, poleg tega pa še za polico ali dve drugih leposlovnih knjig. Tisto pač, kar je bilo tedaj zame cenovno ugodno. Nekaj teh knjig sem podedoval od svojih tet. Njihove knjižne zapuščine, Mohorjevih knjig in priljubljenih romanov, nisem zavrgel. 

Tri četrtine ali več je torej stvarnih knjig. Poleg splošnih del, kot so enciklopedije (Slovenska enciklopedija in Veliki splošni leksikon DZS) in zbirk knjig o zgodovini (UNESCO-va Zgodovina človeštva, Propylaeen Weltgeschichte) so druga splošna dela o slovenski zgodovini, o geografiji Slovenije, razne poljudno-znanstvenne knjige ipd. Ostale bi lahko razdelili na družboslovne in humanistične ter naravoslovne, naprej pa po posameznih področjih. Prednjači psihologija (tudi Freudova zbrana dela v nemščini), sledijo filozofija (tudi žepna izdaja Kanta v nemščini, pa nekaj del filozofske zbirke Slovenske Matice) in druge humanistične vede, zgodovina. Nekaj je tudi del antičnih piscev, predvsem latinskih (v dvojezičnih izdajah) ali del o antiki - z njimi ohranjam kontinuiteto z gimnazijskim šolanjem - pa knjige zbirke Studia Humanitatis. V novejšem času me privlačijo knjige iz zbirke Esenca Mladinske knjige in pa skoraj vse, kar izda založba UMco. Med  knjigami s področja naravoslovja so poljudna dela z vseh poglavitnih področij, fizike, biologije, medicine. Nekaj časa me je zanimala geologija in nastala je mala zbirka knjig o geologiji. Sicer pa pri meni dobite tudi Martinčič-Sušnikovo Malo floro Slovenije (ključ za določanje cvetnic in praprotnic) pa kaj o vrtičkarstvu, poleg planinskih vodnikov po Julijskih Alpah in Karavankah. Z leti se je nabrala tudi mala knjižnica likovnih monografij in likovnih priročnikov. Posebna polica je namenjena učbenikom različnih jezikov, tistih, ki sem se jih učil, in tistih, ki bi se jih rad naučil. 

Zanimivo je tudi vprašanje, česa pri meni ne boste našli. Nimam knjig o glasbi, o športu, o pravu, o ekonomiji, razen kakšnega primerka, ki se je znašel tu po naključju, pa starega KNAURS-ovega Konzertfuehrer in učbenika za glasbeni pouk.

"Človekova knjižnica je simbolna reprezentacija njegovega uma", piše Kevin Mims (gl. op.). Osebna knjižnica je slika prevladujočih zanimanj človeka, je slika razvoja njegovih zanimanj skozi življenje, če le ve oziroma lahko pove, kdaj je kupil kakšno knjigo. So zanimanja, ki so trajala le določeno omejeno obdobje, ali doživela vrhunec v določenem, omejenem obdobju, in zanimanja, ki trajajo vse življenje. 

Knjige so materialni delci človekove identitete. Vsake knjige se drži "oblaček" doživljanja, čustev, misli: vzgib, zaradi katerega nas je pritegnila; fantazija o tem, kaj bomo v njej našli, ali kako nam bo služila; doživljanje ob njenem prelistavanju in branju; uporaba tistega, kar smo v njej našli. So priročna simbolična materializacija možnih, a ne ubranih, življenjskih poti. Kako bi bilo, ko bi bil šel študirat slovenščino? Tedaj bi bil najbrž moral prebrati Slodnjakove Obraze in dela... Pa se je antikvarna knjiga znašla na polici in za nekaj časa sem v fantaziji postal slovenist! Kot otrok, ki se igra pilota! In če bi bil germanist? Ja, bi bral Deutsche Geschichte! Knjiga je materializirani delček življenja, ne samo zato, ker nam je "vzela" čas, ampak ker se z njo povezuje del našega doživljanja in spominov, ne le realno doživetega ampak tudi vseh sanjarij, fantazij in neuresničenih možnosti. Zato se težko ločimo od nje. Ne od vsake enako, seveda.

Kam torej z mojimi knjigami? Naj ostanejo, kjer so. Sem in tja bom že še kakšno nesel kam, pa tudi še kakšno novo kupil.

Viri:

https://www.nytimes.com/2018/10/08/books/review/personal-libraries.html

Knjiga izpiskov

V blogu "Čudoviti svet dnevnikov" smo navedli knjigo izpiskov kot eno od vrst ali oblik dnevnika. Uvrstili smo jo med dnevnike, ker spremlja naše vsakdanje branje in učenje in omogoča vpogled v spreminjanje naših zanimanj in napredek pri učenju. V resnici je njena zveza z dnevnikom precej ohlapna. Dan ali datum, ko smo kaj vpisali vanjo, je precej nepomemben; prav tako v mnogih primerih časovno zaporedje vpisov. Razlikuje se od dnevnikov različnih vrst tudi po tem, da so dnevniki praviloma zapis osebnih izkušenj in misli, knjige izpiskov pa vsebujejo izpiske iz besedil drugih, ki pa so lahko pospremljeni z našimi komentarji in urejeni na naš svojski način.

Dnevnik ali knjiga izpiskov je, kot pove naziv, zvezek izpiskov iz literature. Če imamo radi debele vezane zvezke, je videti kot knjiga. To so lahko v najenostavnejšem primeru izreki ali sentence iz lepe književnosti, proze in poezije, ali izpiski iz strokovne literature, ki si jih delamo ob študiju te literature. Bolj zahtevne oblike knjige izpiskov so podobne raziskovalnim dnevnikom: ob izpiskih so naši komentarji, pospremljeni pogosto z miselnimi vzorci, konceptualnimi diagrami, preglednicami ali drugimi risbami.

Knjiga izpiskov se v angleščini imenuje commonplace book. Ta beseda izvira iz latinskih besed locus communis, ki pomeni dobesedno obči kraj ali obče mesto. To so tista mesta v literaturi, ki so splošno zanimiva ali pomembna, kot so izreki ali sentence. Taka mesta si pri branju označimo in prepišemo v poseben zvezek ali "knjigo". To omenjam zato, ker je ta angleški naziv ključ do množice sestavkov na spletu o tej obliki dnevnika, ni pa pri nas splošno znan.

Spominjam se, kako nam je že v nižji gimnaziji naša razredničarka, sicer profesorica biologije gospa Amalija Torelli, svetovala, naj si omislimo zvezek, v katerega bomo vpisovali verze ali stavke iz literature, ki so nam posebej všeč, ali ki se nam zdijo pomembni in bi si jih radi zapomnili. Sama nam je iz svojega zvezka izpiskov prebrala nekaj misli angleškega pesnika Carlyla. Tedaj je šel njen nasvet skozi eno uho notri, skozi drugo pa ven, a kasneje, že odrasel, sem skušal slediti njenemu nasvetu. Iz lepe književnosti si nisem kaj dosti izpisoval; knjige sem požiral in šele na starost jih berem s svinčnikom v roki. Več pa je izpiskov iz strokovne literature, ki jih bolj ali manj redno vnašam od nekdaj. Imam zvezke z izvlečki celih knjig, mape s kopijami člankov, pospremljene z opombami in komentarji. Od leta 2000 dalje pa zapisujem izvlečke in povzetke v zvezke ali na pole formata A4. Nabralo se je pet takih svežnjev in zvezkov o vsem mogočem. To  zbirko izpiskov in komentarjev sem naslovil Miscelanea, mešanica paberkov od tu in tam: od dnevnega časopisja preko poljudnih in strokovnih revij do resnih knjig. Lahko bi jo po starih zgledih naslovil tudi Florilegium, zbirko cvetlic. Italijani pravijo taki zbirki izpiskov zibaldone, mešanica. Večinoma se nanašajo na psihologijo, sociologijo in filozofijo.

Nekaj primerov:

  

Ta način beleženja je star malodane, kot je stara pismenost. Že antični pisci so si na ta način iz del drugih avtorjev izpisovali misli, ki so jim bile všeč, ali ki so se jim zdele pomembne in so jih želeli uporabiti v svojih besedilih. Poznavalci navajajo, da je iz izpiskov Marka Aurelija nastal njegov Dnevnik. Cezar naj bi imel za 1200 strani izpiskov iz del, ki jih je bral. To opravilo se je razširilo v renesansi in po njej, ko je prvič prišlo do preobilja informacij in so ljudje, ki so brali, skušali iz prebranega izluščiti pomembne misli. Knjige izpiskov so imeli Leonardo da Vinci, Erazem Rotterdamski, Francis Bacon, John Milton, John Locke, Newton, Darwin, in za njimi mnogi pisatelji, znastveniki, iznajditelji in državniki, tudi Napoleon. Bill Gates ima svojo commonplace book.

Vsebinsko lahko razlikujemo knjige izpiskov glede na to, ali vsebujejo izpiske iz različnih področij (miscelanea) ali le iz enega. Seveda imamo lahko več knjig, za vsako področje svojo.

Zapisujemo lahko v zvezek, na pole, ki jih vlagamo v mapo ali registrator, ali v mapo s predelki. Nekateri svetujejo, naj pišemo na kartotečne kartice. To je primerno za krajša besedila, kot so bibliografski podatki in gesla, ali prav kratki povzetki. Sem poskusil, a se v zvezku A4 formata moj duh lažje razmahne.

Zapisi so lahko preprosti izpiski (citati) verza, stavka ali odstavka z navedbo dela in strani; povzetki dela; kazala; komentarji; pa vse do razmišljanja, pospremljenega z miselnimi vzorci in drugimi shemami in risbami. Vsak zapis naj bi vendarle vseboval naslednje elemente poleg izpiska ali komentarja: kategorijo, kamor spada (oznako ali "tag") avtorja, naslov dela oz. bibliografske podatke v celoti; datum izpiska.

Obdelava izpiskov. Izpiski pridobijo vrednost, če jih obdelamo. Na robu izpišemo pomembne pojme, uporabimo različne barve za pojme različnih kategorij. V začetku ali na koncu zvezka  sestavimo kazalo izpiskov in morda tudi indeks vseh pojmov, ki smo jih izpisali. Za to opravilo pa je primernejši računalniški program za ustvarjanje baze podatkov, npr. Microsoft Access.

Primer strani iz baze izpisov:

Čemu naj bi v digitalni dobi sploh še pisali na roko v zvezke? Sam sem navdušen nad možnostmi računalniške tehnologije in spletnih povezav. Odkar so se pojavili osebni računalniki, spremljam razvoj na tem področju in uporabljam veliko programov. Hkrati pa uživam, ko si v zvezek izpisujem citate, povzetke in konstruiram miselne vzorce (ki jih rad delam tudi z računalniškim programom, npr. MindMapper). Strokovnjaki pravijo, da si ob pisanju z roko bolje zapomnimo snov in lažje razmišljamo. Bo kar držalo.  Z računalnikom sami sebe okrog prinašamo. Naletimo na zanimiv članek, ga kopiramo, morda celo v mapo, kamor spravljamo besedila, ki naj bi jih prebrali kasneje - in s tem je zadeva opravljena; članka nikoli ne preberemo, ker imamo občutek, da smo s tem, ko smo besedilo prenesli, opravili svoj posel.

Računalnik lahko uporabimo za vzpostavljanje baze podatkov o izpisih, v katero vpišemo naslov izpisa, kategorijo, v katero spada (ali več kategorij oziroma podkategorijo) in mesto, kjer ga najdemo (zvezek, stran); lahko tudi datum ali celo kratek povzetek. Prav tako lahko z računalnikom sestavimo seznam pojmov (indeks). Obstajajo pa posebne računalniške aplikacije za pisanje in klasificiranje izvlečkov, npr. v programu Evernote.

Prebral Enciklopedijo Britaniko

Ne jaz. Prebral jo je A.J. Jacobs, pisec, predavatelj, sodelavec Esquire magazine. Pred njim pa morda tudi kdo drug. Prebral jo je od začetka do konca. Tudi sam o sebi mislim, da me "vse zanima" in to priznam, čeprav je moj profesor psihometrije dejal, da tistega, ki ga vse zanima, ne zanima nič. Zanimanje je selektivno, specializirano. Če te kaj zanima, pomeni, da ti je v množici reči ena pritegnila pozornost in se začneš z njo ukvarjati. Ne more te zanimati VSE. Načelno, splošno, to velja. Ljudem, ki se učenja, pridobivanja znanja, lotijo na tak način, se posmehujejo.

Sartre v Gnusu nekje posmehljivo opisuje takega čudaka.

Če pogledamo malo bliže, so pa stvari precej drugačne. Tistega profesorja samega so, domnevam, poleg nekega ozkega področja psihološke metodologije, zanimala tudi druga področja te vede in je o njih napisal knjige. Poleg tega pa so tisti, ki so mu bili blizu, vedeli, da ga zanima morjeplovstvo. Imel je lastno plovilo in bil navdušen skiper. Torej le ni tako nemogoče, da bi te zanimalo veliko reči, vsaka ob svojem času in na svojem kraju. Ko berem en članek enciklopedije, me tisto zanima, berem pozorno in aktivno, ob tem se sprašujem in razmišljam. Pika. Lotim se naslednjega članka. Saj ni treba, da bi vse življenje premleval vse o črki A. Vsekakor je razmerje med "specializacijo" in "enciklopedičnostjo" zanimivo psihološko vprašanje. Najbrž se ljudje delimo na "specialiste" in "enciklopediste"; pretiravanje v eni ali drugi smeri pa vodi do "fahidiotizma" na eni ali "svaštarjenja" na drugi strani.

Mene dejstvo, da je prebral enciklopedijo, osuplja, fascinira. Zdi se mi nedosegljivo. Posnemal bi ga, pa vem, da to presega moje moči. Če je to časovno omejen projekt, se mi zdi čisto sprejemljiv. Mož bo imel v življenju še dovolj časa, da najde področje svojega globljega zanimanja. Morda je prav faza "enciklopedičnosti" pot do tega, da "najde samega sebe".

Sam Jacobs pravi, da je bil to njegov "intelektualni Mount Everest". No, o tem, v kakšnem smislu je to "intelektualno", bi se dalo razpravljati; a nekakšen dosežek to je. Kar velik dosežek.

Kakšna je ta "intelektualna gora" pravzaprav? 

Vir: wikipedia

Encyclopaedia Britannica (EB) je začela izhajati leta 1768, doživela je veliko izdaj, se kontinuirano dopolnjevala, v zadnji tiskani knjižni izdaji pa izšla leta 2010. Zadnja izdaja je izšla v 32 knjigah velikega formata. Leta 2012 so objavili, da Enciklopedije ne bodo več ponatiskovali, ampak bo v celoti dostopna na medmrežju. Celotna EB vsebuje 40 milijonov besed in pol milijona gesel. Jacobs navaja, da je prebral 33 tisoč strani. Vendar to ne pomeni nujno, da je prebral vseh 32 knjig ampak verjetno (tega podrobneje ne navaja) "le" 19.

EB je namreč sestavljena iz hierarhije treh delov: uvodne Propedije, leksikona v eni knjigi, kjer so podane kratke definicije gesel; Mikropedija v 12 delih vsebuje kratke, do 750 besed obsežne, opise gesel in je nekakšen kratek uvod povzetkov v "pravo" enciklopedijo; Makropedija - to običajno razumemo kot EB - v 19 knjigah vsebuje obširne članke (od dveh do 310 strani dolge) o posameznih geslih. Kakor koli: možak je prebral 33.000 strani v 18 mesecih, letu in pol. Vsak delovni dan (5 v tednu) okrog 92 strani. Saj ni videti neobvladljivo.

Zakaj se je lotil tega podjetja? Pravi, da je že njegov oče bral enciklopedijo in mu je bil torej vzor; poleg tega je bil to zanj intelektualni izziv; zadnji motiv pa je bilo dejstvo, da se je domenil z nekim založnikom, da bo o svojem podvigu napisal knjigo in je že imel sklenjeno pogodbo. 

Vir: http://www.linkedin.com/today/post/article/20130911124325-4061630-the-six-most-important-business-lessons-from-all-of-history

http://en.wikipedia.org/wiki/Encyclopedia_britannica