Ko je obiskovalka, ki doma ni imela bogve koliko knjig, nekoč stopila v mojo sobo in zagledala celo steno po vsej dolžini in do vrha napolnjeno s knjigami, je osupnila: A si vse to prebral? Neee, kje pa! Iz vljudnosti ni spraševala dalje, kajti naslednje vprašanje bi bilo: čemu jih pa potem imaš in čemu kupuješ nove?
Koliko od svojih knjig sem prebral? Od približno 150 knjig zbirke Sto romanov sem jih prebral okrog 50. Pri Nobelovcih je razmerje slabše: veliko me jih še čaka; a mnogi zastarevajo. Toliko za približno oceno razmerja med prebranimi in neprebranimi leposlovnimi knjigami. To bi bila lahko tudi mera mojega nivoja aspiracij. Moje aspiracije so očitno trikrat višje kot moja realizacija.
Pri stvarnih knjigah je razmerje med številom prebranih in neprebranih knjig še manj ugodno. Leposlovno knjigo običajno preberem do konca, stvarne knjige pa pogosto ne. Med stvarnimi knjigami so priročniki, učbeniki in podobne knjige, pri katerih prebereš tisto, kar v nekem trenutku potrebuješ. Enciklopedije pač ne boš šel brat od A do Z. Se pa najde kak zanesenjak, ki se loti takega podjetja. Nekoč sem že poročal o človeku, ki se je tako lotil branja Enciklopedije Britanike.
Kako je torej s tem; zakaj kar naprej kupujem knjige, čeprav jih toliko še nisem prebral? Čemu jih imam? In čemu jih kupujem?
Kako je torej s tem; zakaj kar naprej kupujem knjige, čeprav jih toliko še nisem prebral? Čemu jih imam? In čemu jih kupujem?
Ni logično, da jih imam, saj gotovo ne bom mogel prebrati vseh, ki jih še nisem. V prejšnjem sestavku sem zatrdil, da jih imam, ker se ne morem ločiti od njih, ker so, prebrane ali ne, del moje identitete, materializirani spomini, delčki mojega življenja. Dodal bi, da še vedno upam, da jih bom nekoč prebral.
Toda neprebrane knjige na mojih policah so neopravljena naloga. So neprestan opomin: "Kupil si jih, pa ne prebral." Z njimi je povezan občutek krivde, sramu in stresa; občutek neustreznosti, nesposobnosti; očitek impulzivnega kupovanja, samoprecenjevanja, slabega načrtovanja. Ne bi bilo bolje, ko bi si priznal, da sem se "zaplaniral", potem pa naredil skrbno preračunan izbor knjig, ki bi jih res rad prebral in ki jih realno še lahko preberem, ostalih pa se znebil? Za vsako novo kupljeno knjigo bi se moral znebiti ene stare. A od teh, ki jih imam, se ne morem ločiti; pa tudi od svojih želja in apetitov se ne morem ločiti. Torej jih bom še kupoval.
V tej razpetosti med željo, ki vodi do kupovanja knjig, in realizacijo, ki pomeni kopičenje neprebranih knjig in občutek obremenjenosti z neizvršeno nalogo, mi pride kot prva na misel tolažba: tudi drugi imajo knjižnice neprebranih knjig. To je dejstvo.
Umberto Eco je imel v svoji knjižnici desetkrat več knjig, kot jaz - 30.000. Gotovo jih ni prebral. Živel je 86 let. Recimo, da je bral od desetega leta dalje, torej 76 let. Če bi vsak dan prebral eno knjigo, bi jih prebral 365x76 = 27740, nekaj manj kot 30.000. Vendar ob vsem delu, predavanjih in pisanju, ni mogoče prebrati vsak dan ene knjige. Če znižamo zahtevnost na eno knjigo na teden, kar je precej realno pri zagnanih bralcih, se število možnih prebranih knjig zniža na 52x76 = 3952, kar je 13% obsega Ecove knjižnice, dobra desetina. Toliko je morda prebral, več ne. Gotovo je imel v svoji knjižnici tudi bibliofilske izdaje starih knjig, ki se jih samo lista, prebere pa le sem in tja kak odstavek. Na bibliofile, zbiralce predvsem antikvarnih knjig, naj bo zaradi užitka ali njihove tržne vrednosti, v nadaljevanju sploh ne mislim.
Povsod po svetu, tudi pri nas, se najdejo ljudje, ki si ustvarijo take velike zasebne knjižnice in ki seveda ne preberejo vseh svojih knjig, v manjšem obsegu pa je tako z vsemi nami, ki kupujemo knjige. To je torej neko kulturno dejstvo, neka poteza naše kulture. Nassim Nicholas Taleb, avtor uspešnice Črni labod in raziskovalec naključnosti, imenuje neprebrane knjige v osebni knjižnici protiknjižnica (antilibrary) in se zavzema za to, da bi bila ta protiknjižnica čim večja. Namesto tega negativnega izraza za pozitivno vrednoteno stvar predlaga Kevin Mims japonski izraz cundoku (tsundoku), ki pomeni prav to, kupljene a neprebrane knjige, zalogo neprebranih knjig (gl. vire). Mims predlaga tudi vmesno kategorijo delno prebranih knjig, kot so npr. enciklopedije.
To, da imam tovariše v nesreči (...socios habuisse malorum), v precejšnji meri olajša moj občutek pritiska in nelagodja, ostane pa vprašanje: čemu jim/nam torej služijo zasebne knjižnice neprebranih knjig?
Omenimo najprej praktičen motiv. Staremu reklu "vsaka knjiga svoj'ga bralca najde" dodajmo reklo "vsaka knjiga kdaj prav pride". Je dober občutek, da imaš pri roki možne reference in da ti ni treba iskati drugod. A drugi motivi so pomembnejši.
Neprebrane knjige niso samo naloga, ki nas čaka, so tudi obet, ki buri radovednost, spodbuja umsko lakoto in nas ohranja mentalno živahne, razgibane. Neprebrane knjige so potencial znanja, obljuba razvoja, ohranjanje radovednosti. So raziskovalno orodje, zakladnica reči, ki jih še ne veš, pa jih boš mogoče zvedel. Čim prej spoznaš, da česa ne veš, tem prej in hitreje se naučiš.
Zaloga neprebranih knjig nas uči skromnosti, intelektualne ponižnosti in zadržanosti. S svojo prisotnostjo nas neprebrane knjige opominjajo, da ne vemo vsega; da je toliko tega, česar še nismo predelali in premislili. To nas motivira za branje in učenje in izboljša odločanje, saj se zavedamo negotovosti premis, na katere opiramo svoje odločitve. Znano je, da nevedni ljudje precenjujejo svoje sposobnosti in znanje, razgledani in poučeni pa ga podcenjujejo oziroma precenjujejo znanje drugih. V psihologiji je to znano kot Dunning-Krugerjev zakon. Najbolj zaželeni so prizadevni in razgledani ljudje, največja nevarnost so prizadevni nevedneži, prepričani o svoji vednosti.
Zasledil sem članek, ki prav spodbuja k povečevanju zakladnice neprebranih knjig: "obdajte se s še več knjigami, ki jih nikoli ne boste mogli prebrati", pravi neka piska (Stillman, gl. vire). Pribije: "Vaša prenapolnjena knjižnica ni znamenje neuspeha ali nevednosti, je častno znamenje." In drugi člankar potrdi: "Mislim, da je prav, da imate na svojih policah knjige, ki ste jih prebrali, pa tudi take, ki jih niste" (Mims, gl. vire).
Zadnjič sem tako sedel pod svojo knjižno zakladnico in se, potolažen in povzdignjen, ujel pri preračunavanju, kaj vse bom še prebral. Zazdelo se mi je, da se vidim daleč v prihodnosti z naslednjo knjigo v roki. Kot bi se moj vek podaljšal, saj vendar potrebujem čas, da vse to preberem. Če mi je Bog dal zmožnost branja in razumevanja in mi omogočil, da sem lahko kupoval knjige, bo gotovo poskrbel tudi za to, da bom živel, dokler jih ne preberem. Neprebrane knjige mi dajejo vero v nesmrtnost. Logično?
Tako. Ne samo, da sem se znebil pritiska neopravljene naloge, izboljšal sem si samopodobo, ker spadam v razred ljudi z velikim cundoku (v izogib napačni interpretaciji glej besedilo zgoraj) in dobil sem dovoljenje - kaj dovoljenje, spodbudo - za neovirano kupovanje novih knjig. Spodobilo bi se, da bi dobil kakšno priznanje od knjigotržcev. Izjavljam, da tega nisem pisal po njihovem naročilu, zdaj, v sezoni knjižnih sejmov.
Viri
Nassim Nicholas Taleb, Črni labod, Učila international, 2010
Ni komentarjev:
Objavite komentar