Kaj je modrost

O tej temi sem že pisal na osnovi izkušenj in samorefleksije (gl. post Starost in modrost). Zdaj sem pa ugotovil, da je zanimanje za to vprašanje v psihologiji v zadnjih desetih letih močno naraslo; nedvomno zaradi vse več starih in dolgoživih ljudi povsod po svetu. (Ali velja to tudi za filozofijo in teologijo, ki prav tako definirata modrost, ne vem.)

Psihologi se seveda lotevajo tega vprašanja tako, da pojem "modrosti" razčlenijo na njegove komponente ali dimenzije, nato pa izdelajo merske lestvice. Z njimi je potem mogoče ugotovili, kako "moder" je posameznik. Ker so ti merski instrumenti primerni tudi za samoocenjevanje, lahko vsakdo sam pri sebi ugotovi, kako moder je. Znana je raziskava avtorjev Bangen, Meeks, Jeste, objavljena v ameriški reviji za geriatrično medicino (gl. vir) iz leta 2013.

Avtorji so v spletni bazi psychINFO (po stanju maja 2012) pregledali članke v angleščini, ki so v naslovu vsebovali besedo "modrost" (wisdom) in bili objavljeni v reviji s kolegialno recenzijo (peer review). Tako so dobili v prvi fazi 571 člankov, med njimi 105 relevantnih, to je takih, ki so raziskovali konstrukt "modrost". V izbranih člankih so se nekatere značilnosti, s katerimi so opisovali modrost, ponavljale pogosteje in se prekrivale, druge redkeje. Iz njih so na koncu izluščili devet dimenzij, ki naj bi jih vseboval pojem modrosti. To so (moji prevodi so improvizirani):

1. Pragmatično poznavanje življenja, kot se kaže v ustreznem praktičnem odločanju v vsakdanjih življenjskih zadevah (23 definicij)
2. Prosocialna stališča in ravnanja, kot so pomoč drugim ljudem in sodelovanje z njimi pri zasledovanju njihovih ciljev (21 definicij)
3. Samorefleksija ali razumevanje in sprejemanje samega sebe (19 definicij)
4. Sprejemanje življenjske negotovosti in dvoumnosti: ne nagnjenost k naglemu črno-belemu presojanju (16 definicij)
5. Čustvena ustaljenost (stabilnost, homeostaza) (13 definicij)
6. Sprejemanje relativizma vrednot in strpnost (toleranca) (7 definicij)
7. Odprtost za nova doživetja (5 definicij)
8. Duhovnost: verska in religiozna pojmovanja in prepričanja (5 definicij)
9. Smisel za humor (3 definicije)

Zadnji dve dimenziji, posebno zadnja, smisel za humor, se manj omenjata in tudi nista dosledno upoštevani pri merjenju tega konstrukta. 

Obstaja namreč več poskusov sestaviti lestvice za merjenje "modrosti". Obstaja več takih lestvic, med njimi precej navajana San Diego lestvica modrosti (SDWS-San Diego Wisdom Scale, Jeste in Thomas 2017, 2020). Lestvica je vsebovala prvih sedem zgoraj navedenih lastnosti. Vsaka je bila izražena s štirimi vprašanji oziroma postavkami, skupaj torej 28 postavk. (Spodaj je navedena povezava do lestvice s 24 postavkami.) Kasneje so poleg originalnega testa izdelali še skrajšano različico s sedmimi vprašanji oziroma postavkami. Pri vsaki postavki obkrožiš stopnjo strinjanja: "sploh se ne strinjam (0), ne strinjam se (1), nevtralen (2), strinjam se (3), zelo se strinjam (4)" (indeks 0--28).

Na primer: dimenzijo "sprejemanje nasprotnih nazorov" (preimenovana dimenzija "sprejemanje relativizma vrednot in strpnost") merijo naslednje štiri postavke:

1) Rad se seznanjam z drugimi kulturami

2) V redu se počutim z drugimi ljudmi, ki imajo druge vrednote in moralo, kot je moja

3) Od vsakega človeka, ki ga srečam, se kaj naučim

4) Rad imam, da mi o kaki temi predstavijo nasprotna stališča.

Na osnovi originalnega testa so sestavili skrajšan test s sedmimi postavkami (SDWS-7)

1. Pomembne odločitve skušam odložiti, kolikor se da. (Odločnost)
2. Izogibam se razmišljanju o samem sebi. (Samorefleksija)
3. Izogibam se situacij, ko bi moral komu pomagati. (Prosocialno ravnanje)
4. Navadno ne vem, kaj naj rečem človeku, ki me prosi za nasvet. (Nasvetovanje drugim)
5. Pod pritiskom ostanem miren. (Obvladanje čustev)
6. Rad vidim, da mi o kakem vprašanju predstavijo nasprotujoča si stališča. (Sprejemanje nasprotij)
7. Moje duhovno prepričanje mi daje notranjo moč. (Duhovnost)

Vidimo, da so prve štiri postavke formulirane negativno, naslednje tri pa pozitivno, da ne pride do avtomatičnega obkroževanja. Številčne ocene so seveda v obrnjenem vrstnem redu.

Naj se testiram! Pomembne odločitve skušam sprejeti ob pravem času, ne prehitro ne prepozno (recimo 2 točki). Ne izogibam se razmišljanju o samem sebi (4 točke). Ne izogibam se situaciji, ko bi moral komu pomagati, a kadar je takih pričakovanj več, ne pomagam vsem = ne nakažem vseh položnic (3). Včasih vem, kaj svetovati, včasih pa ne. Počakam, da človek sam najde pravšnji nasvet (2). Sem bolj mirne narave, zato tudi pod pritiskom nisem pretirano živčen; se vdam v usodo. V glavnem pa obvladujem čustva. Navadil sem se molčati, če ni nujno govoriti (3). Rad vidim, da mi predstavijo nasprotujoča stališča. Absolutno. Zato toleriram kakšnega tipa na FB, dokler gre (4). Ja, mislim, da sem pocukal Boga za brado (4). Vsota (indeks): 22/28.

Ja, bravo!

Vir: K. J. Bangen, Th. W. Meeks, D. V. Jeste. Defining and Assessing Wisdom: A Review of the Literature. The American Journal of Geriatric Psychiatry, Volume 21, Issue 12, December 2013, Pages 1254-1266.

M. L. Thomas, B. W. Palmer, E. E. Lee, J. Liu, R. Daly, X. M. Tu, D. V. Jeste. "Abbreviated San Diego Wisdom Scale (SD-WISE-7) and Jeste-Thomas Wisdom Index (JTWI)." International Psychogeriatrics (First published: December 03, 2021) 

https://medschool.ucsd.edu/research/aging/Documents/The%20San%20Diego%20Wisdom%20Scale%C2%A9%20(SD-WISE).pdf

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2020/05/starost-in-modrost.html

Pregled 2014

Ko lagodnost postane filozofija, so zadeve take kot na tem blogu: nič - velik zaostanek.
Niti toliko delovnega zaleta nisem zmogel, da bi kot običajno naredil pregled preteklega leta. Poleg tega je tako: ko bi moral pisati, me vleče risanje; ko bi moral risati, bi pa raje pisal. Potem kot osel med kopicama sena ležem na kavč. Zdaj je staro leto že tako daleč za nami, da se bom odpovedal natančnemu preštevanju prebranih knjig, obiskanih gledaliških predstav in koncertov - vsega tega je bilo toliko, kolikor pač abonentu gre. Naj povzamem samo najpomembnejše, nominirance za mesečka leta.

Nič od svojega lanskega  kulturnega udejstvovanja nisem nominiral za mesečka. Štiri ali pet dram, prav toliko filmov v kinu, nekaj več koncertov, nekaj manj kot 15 prebranih knjig, redno spremljanje dnevnika Delo in mesečnika Pogledi, ena sama likovna razstava - vse to je pod črto za nominacijo. Ni me pretreslo. Bom ilustriral. Na seznamu prebranih knjig sta med drugimi Flaubertova Gospa Bovary in Hamsunovi Potepuhi, oboje še iz zbirke 100 romanov. Sem si zadal, da jih bom počasi prežvečil še tiste, ki jih še nisem (jih ni tako malo). Potem sem se pa nedavno tega vprašal, o čem že gre tisto o gospe Bovary, in sem se znašel v popolni temi. V tistem trenutku nisem vedel, o čem govori ta roman. Potem sem vzel knjigo v roke in pogledal prvo stran - in se spomnil, ampak, ljubi moji: kakšen smisel ima spravljati te knjige v slamoreznico? Podobno se mi je zgodilo s Potepuhi: najprej tema, potem, ko sem pogledal naključno stran pa: aja, tista dva, ki se klatita po Norveškem. Izjemi sta tisti, ki sem ju prebral nazadnje: Kako živeti, življenjepis Montaigna od Sare Backwell, in Tihi, Susan Caine. Obe priporočam in bo, upam, o njiju še beseda. Zanimivo, lepo branje, a ne tako, ki te prevzame in pretrese. Tu nismo pri knjigah, smo pri bralcu, ki se počasi pogreza v blaženo otopelost.

Bili so žuri in žurfiksi - celo eno jadranje - z družino, sorodniki, prijatelji, sošolci, sodelavkami-upokojenkami. Preprosta družabnost, človek rabi. Lepo, prijazno, prijetno, a ni da bi te dogodke nominiral. Izdvojil pa bi dva: prav prijetno skupno družinsko kosilo v novi gostilnici na Orlah za najinih 50 skupnih let in srečanje z eno prvih generacij študentov na izletu v Prekmurju. Obudile so se prav stare simpatije, dogajanje pa kot v kakem počasnem razpoloženjskem filmu.

Nominiram izlet na Boromejske otoke in v Milano. Kdor je že bil tam, bo vedel zakaj, drugi si lahko ogledate fotografije na blogu. Raznoliko, prelestno, veličastno, vrvež metropole, aristokratsko in buržujsko razkošje, narava, arhitektura.

Nominiram kratke počitnice v Caorle. Hotel tik ob plaži, izpraznjena poznopoletna plaža, nadvse zanimivi kolesarski izleti.

Nominiram izlet v dolino Glinščice. Odkritje. Pa še Napoleonovo pot in ogled cerkve na Vejni. Tudi odkritje. Stare slovenske poti. Prijeten občutek ob mešanju z italijanskimi izletniki - ljudje smo, eni in drugi.

Nominiram izlet na Javorco in Čedad. Obisk cerkvice na Javorci - doživetje, ki me je ganilo, tudi po zaslugi kolegic z uni-3, ki so pripravile in vodile izlet. Idilični Čedad.

Nominiram najino prijateljstvo z našimi zamejci. Lepo smo se ujeli, kar nekaj skupnega že podvzeli.

Meseček za leto 2014 podeljujem Mesecu za njegovo likovno ustvarjanje v tem letu. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj, v tako poznih letih pa sploh, začetnik diletant napraskal in napacal toliko risb in slik, in med njimi take, ki so mi všeč - ob vsem zavedanju, da sem amater. Meseček za trud.

UNI 3 - moja tretja univerza

Oktober je kar pester in že težko dohajam. Poglavitno je: spet so se začeli tečaji na ljubljanski Univerzi za tretje življenjsko obdobje, moji UNI 3, kot jo skrajšano imenujem. Letos sem se vpisal v nadaljevalni tečaj italijanščine (za levo polovico možganov) in v začetni tečaj risanja in slikanja (za desno polovico).

Pri italijanščini nadaljujemo v isti skupini lani začeto. Dva člana, pravzaprav član in članica, se nista vpisala v nadaljevalni tečaj. Domnevam, da sta ocenila, da jima ne gre dovolj dobro. Mi je kar malo žal in se malo krivega počutim. Meni je šlo namreč dobro. V skupini pa se mimo volje članov ustvari hierarhija, nekaterim gre bolje, drugim slabše. Verjamem, da je težko prenašati občutek, da ti ne gre najbolje, zato mi je taka njuna odločitev razumljiva. Pri teh letih ti pač ni treba prostovoljno prenašati slabih občutkov. Kljub temu mi je žal, da nista vztrajala. Če bi me vprašali, za koga mislim, da je v znanju najbolj napredoval, bi imenoval prav tisto članico, ki je odstopila. Mogoče bi veljalo še malo vztrajati. Vendar stari v taki skupini nismo dosti drugačni od otrok. Vzbudijo se stare šolske travme in včasih se tudi sam počutim kot učenec osnovne šole. No, namesto omenjenih dveh članov smo dobili dve novi članici s praktičnim predznanjem, ki sta ocenili, da lahko preskočita začetni tečaj. Res se kar lepo vključujeta. Da bi jo sprejeli, nas je ena od njiju podkupila s čokolado; je bilo dobro, hvala, ampak ni bilo potrebno, ker je simpatična gospa.

Da bi znal risati, je moja dolgoletna, lahko bi rekel življenjska želja. Že dolgo se ukvarjam z mislijo, da bi se kam vpisal, v kak tečaj. Zdaj sem se odločil: vpisal sem se v začetni tečaj risanja, v katerem, tako obljubljajo, bo na koncu tudi nekaj slikanja. Zame je to kar precejšnje tveganje: kaj če mi ne bo šlo dovolj dobro? Res je, da sem sem in tja ves čas nekaj sam poskušal in si delo olajševal s prerisovanjem - a kako bo, ko bo treba risati ex abrupto po modelu? No, z nekaj začetnimi poskusi sem sam kar zadovoljen, inštruktur, akademski slikar, pa je seveda to in ono popravil. Že po prvih dveh srečanjih po tri šolske ure se mi zdi, da sem ogromno pridobil. Zvedel sem, kako meriti s svinčnikom oziroma paličico, kako si pomagati z "okencem", kako prenašati sorazmerja v drugo merilo; da je treba zapolniti slikovno ploskev; da obstajajo najmanj štiri različne sence itd. itd. Da ti pravi slikar ročno popravi risbo - pa to je krasno!
Na UNI 3 sem se vpisal potem, ko sem bil že pet let v pokoju. Danes mi je žal, da se nisem takoj, ko sem se upokojil.

 

                                              

Prva pomoč za svojce oseb z demenco

Ja, reče se 'oseb z demenco' ne 'dementnih'. Tudi sam sem bil svojec osebe z demenco in nisem vedel, ne kako ne kaj. Zdaj je pa tu knjiga Jane Mali, Nine Mešl, Liljane Rihter, Socialno delo z osebami z demenco, ki daje temeljne smernice ne samo za socialno delo ampak za kogar koli, ki se sreča z osebami z demenco. Če sem prav razumel, kar podrobno pojasnjujejo avtorice na 150 straneh te knjige, bi lahko osnovne smernice za prvo pomoč svojcem osebe z demenco strnil v naslednje točke:
1. Do človeka z demenco bodi spoštljiv. Do njega se vedi prav tako spoštljivo, kot da ima še vedno iste vloge, položaj, status, ugled, kot jih je imel, ko je bil na vrhuncu svojih moči. Nagovarjaj jo/ga spoštljivo; ne govori z njo/njim kot z otrokom; ne govori o njej/njem v njeni/njegovi prisotnosti s tretjo osebo, kot da je odsoten. Ne ukazuj mu/ji, ne prestavljaj jo/ga kot kos pohištva. Ne posegaj med njene/njegove predmete, ne pospravljaj po svojem okusu.
2. Vzdržuj z njo/njim redne stike in jo/ga vključuj v družinski krog oziroma v dejavnosti. Čim pogostejši in dolgotrajnejši so stiki, tem boljše, razen če imaš občutek, da bi raje bil/a kdaj sam/a. Naj se ne čuti osamljenega, zapuščenega, odvečnega.
3. V stikih z njo/njim ustvari vedro vzdušje: bodi veder, prijazen, topel; nasmejan. Humor ne škodi, a ne norčuj se iz nje/ga. Skupaj se smejta. Stisk roke, objem, izrazi sočutja in vživljanja so pomembnejši od besed.
4. Prisluhni ji/mu, kaj hoče povedati ali kako drugače izraziti. Uči se njenega/ njegovega načina izražanja. Poslušaj mirno, glej jo/ga v oči, sedi poleg nje/ga, drži jo/ga za roko, razen če to sploh ni pri vas v navadi.
5. Govori počasi, preprosto, jasno in razumljivo a čim manj. Ne preplavi jo/ga z besedami. Besede jo/ga utrujajo, ker s težavo išče pomene. Delaj premore med povedmi. Ponavadi dobro sliši, le počasneje dojema, zato ne govori glasneje, ne vpij, kot da je gluh. Po potrebi ponovi, kar si rekel. Sploh vse svoje ravnanje upočasni. Naj se ti ne mudi.
6. Kar pove, povzemi, dopolni, usmeri; z očesnim stikom išči potrdilo: sem prav razumel; je tako? Tega ne počni preveč mehanično in vsiljivo. 
7. Pomagaj ji/mu izraziti želje. 'Ta radio te moti?' - 'Ne maraš mleka?' - 'Naj odprem okno?' Pokaži, izvedi dejanje in poišči potrditev. 'Je v redu?'
8. Čim manj sprašuj. Če že, vprašaj, kaj, kje, kdo, nikoli 'zakaj'.
9. Ne oporekaj ji/mu, ne pričkaj se z njo/njim. Na burne čustvene izbruhe se odzovi mirno. Ne odzovi se obrambno, čeprav te obtožuje, ne argumentiraj, obrni na pozitivno. 'Kam si odnesla moj suknjič?' - 'Ga bova že našla.' - 'Dolgo te že ni bilo' (bili ste včeraj) - 'Zdaj sem pa spet, pa se bova pomenili'.
10. Poskusi različne načine komunikacije. Pogovarjajta se ob družinskem albumu, ob predmetih. Pojte. Rišite, oblikujte. - Ko odhajaš, povej, kdaj spet prideš. Pozabil/a bo, a to ni pomembno.
Vir: Jana Mali, Nina Mešl, Liljana Rihter, Socialno delo z osebami z demenco. Fakulteta za socialno delo. Ljubljana 2011.

Draga moja Demenca (1)

Draga moja Demenčica,
majčkena punčka si še, a že kažeš svoj muhasti a vztrajni značaj. Ne vem, kakšna boš, ko boš velika. Mogoče boš bolj nizke rasti in počasna. To imamo mogoče v rodu. Ene tvojih starejših sester, ki naj bi obiskala mojo mamo, nisem prav poznal. Tako redko se je pojavila. Moja mama je bila do zadnjega bistrega duha, samo neizživeta in razočarana nad življenjem. Druga tvoja sestra, tista, ki je obiskala ata, je bila pa prava, vredna svojega imena. Tako da ne vem, kakšna boš ti; ali se boš vrgla po bolj mili starejši ali po bolj divji mlajši sestrici. Nekaj mi pravi, da boš mogoče nekje vmes, saj sem tudi sicer neka mešanica svojih staršev. S tem se tolažim. Mislim si, da mi do zdaj dobro kaže, čeprav nisem več rosno mlad. Vendar te od časa do časa srečam. Ne vem, če se boš spomnila - sploh ne vem, kako je s tvojim spominom - ali veš, kaj počneš, komu, kdaj in kako posegaš v življenje. Kakor koli, zdi se mi, da včasih prideš. Pravzaprav ne vem, ali si to ti ali le tvoje sestrične. Tako ste si podobne. Mogoče boš sama ugotovila, če te spomnim na nekaj dogodkov.
Prvi od teh je že moja klasika. O tem sem že enkrat pisal. Zgodilo se je že tam okrog mojih petdesetih ali celo še prej. Brskal sem po naši šolski knjižnici in naletel na neko knjigo, ki se mi je zdela zanimiva. Začel sem jo prelistavat in videl, da je nekdo, ki jo je imel prej v roki, nekaj narahlo podčrtaval. Če sem sledil tistim podčrtanjem, sem si ustvaril kar dober, hiter pregled. Mislil sem si: No, ta je pa kar pametno podčrtaval. A bolj ko sem listal, bolj se mi je zdelo čudno. Včasih je tisti pred mano tudi kaj dopisal na rob. Majhno opombo, kakšno besedo. Ena takih opomb se mi je zdela prav umestna, tako bi dopisal tudi sam. Tedaj me je nenadoma prešinilo: O hudiča, saj to sem bil jaz. Ta bralec.
No ja, se zgodi. Zjutraj gonim sobno kolo. To je nadvse dolgočasno. Da bi mi šlo lažje, sem si iz kartona izdelal nekakšno poličko, ki jo nataknem na krmilo in nanjo položim knjigo. Medtem ko gonim, berem. Zdaj imam pred seboj Henryja Millerja, Rakov povratnik. Po nekaj straneh opazim, da je nekdo popravljal tiskarske napake. Z ostro ošiljenim svinčnikom je prečrtaval napačne črke. Knjigo so ponatisnili v Španiji, najbrž iz kakšne skenirane prejšnje izdaje. Pri prepoznavanju črk z OCR pride do napak. Če se mudi in je korektor površen, ostanejo. Tokrat mi ni bilo treba dolgo, da sem ugotovil, da sem bil super korektor jaz.
A če mi naredite kaj še tako hudega, o vsebini knjige ne vem NIČESAR. Vedel sem - to vsak ve, če je knjigo bral ali ne - da je v njej veliko seksa, a nisem imel občutka, da bi jo že kdaj bral. Bral sem jo, kot da jo berem prvič. Moji nezgrešljivi popravki pa si sledijo stran za stranjo, najbrž do konca (nisem še tam.)
NIČ, RIEN, NADA. IZBRISANO. Domnevam, da sem knjigo bral kmalu po izidu v Delovi zbirki Vrhunci stoletja. Pogledal sem: letnica izida 2004. Poleti leta 2006 sem doživel infarkt; nato koma. In izbris spomina.
To me tolaži. Zadevo lahko pripišem izrednemu dogodku ne tvojemu obisku, draga moja deklica.
Ti povem PIN-kodo svojega osebnega računa? Na-ka. Ampak bi ti jo lahko, če bi hotel. Tudi številki obeh svojih telefonov lahko takoj povem. EX ABRUPTO. Pa ni bilo vedno tako. Predlanskim sem bil tri tedne na morju. Vrgel sem vse raz sebe, se pretežno zadrževal v naravi, nisem hodil ven zapravljat. Lepo smo se imeli, prehitro je minilo, a nezadržno se je približal zadnji dan, ko je bilo treba poravnati račun. Flegma, ker poznam postopek, sem šel na recepcijo, povedal, da odhajam, prosil za račun, ponudil kartico. Receptorka prijazno: PIN-kodu, molim. TEMA. BLACKOUT. Ne vem, kako sem rešil situacijo. SEM POZABIL.