NA MORJU 2025 (2)

13. 7. nedelja
Ponoči mi je piskalo v pljučih in sklenil sem, da ne grem plavat. Opravil sem pohod okrog našega dela kampa. Morje je bilo precej valovito in kopalcev ni bilo, tako da se mi ni bilo težko odpovedati plavanju, Po zajtrku sem vzel lekadol. A baje voda ni bila hladna, plavanje pa naporno zaradi valov. Kakor koli, sledi nedelja počitka in branja. Čutim pa, da bo spet toplo, če že ne vroče.

Z zavistjo berem Ahčanov Skalpel. Zavidam zdravniku-kirurgu njegov človekoljubni poklic, zavidam človeku neznansko različne življenjske izkušnje na vseh področjih, od jadranja in ribolova do potovanj in predavanj na tujih univerzah, in zavidam piscu njegovo razgledanost, poglobljeno razmišljanje in natančno in lepo ubesedovanje. Ni da ni. Kar preveč. Superman. No, tale zadnja, cinična, je zgolj izraz mojega občutka manjvrednosti spričo vsestranskosti in popolnosti. Je pa res, da je svojo mladost preživel v drugih časih, časih več možnosti. Pomislim, da bi se tudi jaz lahko odločil za medicino, za kirurgijo. Mama mi je rada kazala, kako je znotraj narejena kura, kje nastanejo jajčeca. A ob tem mi ni prišlo na misel, da bi sam prijel nožek in trančiral kuro. Vse skupaj mi je bilo malo gnusno in odvratno. Tudi mesarja nisem občudoval, ko je izrezoval kost ali rezal zrezke, čeprav sem ga z zanimanjem opazoval. Najbrž sem imel to sliko pred očmi, ko sem zavrnil medicino. Poleg debelih učbenikov, seveda. Zdaj imam, kar imam. Moje človekoljubje je seglo do tod, da sem invalidni punci, ki ji statistika ni šla v glavo, malo priredil izpitne zahteve. Dobro zanjo, slabo za človeštvo.

Ura bo 12. Nič drugega nisem opravil. Popoldne bom dremal. Naj bo, nedelja je. Nekaj sem postoril okrog kuhinje, pa sem spet sedel k računalniku. 

Berem Delo. Vidim, da moram v otročje preprostem jeziku izraziti svoje stališče, saj ga tisti, ki naj bi skrbeli za jasnost sporočanja, zapletajo v dolgovezne članke in vzvišeno moraliziranje. Ta se zavzema, da bi orožje prekovali v lemeže, oni da naj bi izstopili iz obrambne zveze, ker ji baje načeljuje razkrajajoča se demokracija s samovšečnim avtokratom. Kar naj, bomo mogoče s kovanjem lemežev oživili Unior v Zrečah. Na živce mi gre to vzvišeno moralistično abstraktno mirovništvo. Kot da tisti, ki menimo, da je prav, da je država oborožena, nimamo rajši miru kot vojne. Kot da se ne zavzemamo za obnovitev in utrditev mednarodnih mirovnih institucij. Kot da smo bojaželjni in krvoločni. Kot da imamo delnice v orožarski industriji in trgovini. Leporečniški »mirovniki« se ne vprašajo, zakaj so partizani tvegali življenja, da so si goloroki priborili puške. Zakaj so teritorialci zgrabili za puške? Zakaj se Ukrajinci branijo z orožjem, namesto da bi se uklonili ruskemu samodržcu in samo orali svoj plodni černozjom - zanj? Naposlušali smo se refrena o dobičkih ameriške orožarske industrije, kot da jih ruska nima. O zahodnem imperializmu, kot da Rusija ne skuša obvladovati Bližnjega vzhoda in širiti vpliva na Balkanu v Afriki in drugod, da načrta obnovitve Sovjetske zveze ne omenim. Vstopili smo v pakt in sprejeli zaveze, ki jih nismo izpolnili. Zdaj se je pa ta pakt menda tako spremenil, da zaveze ne veljajo več in da je bolje izstopiti iz njega. Tudi mi smo, kot Judje, blagoslovljen narod, od butalskega boga.

Pooblačilo se je. Od časa do časa se silijo kaplje.

14. 7. ponedeljek
Naredil se je idealen dan. Vstala sva ob pol osmih po dolgem spancu, prekinjanem z odhodi na stran. Devet ur. Če mi ne bi v široki in udobni postelji z dvema odejama sončni žarek silil v oči, bi še poležal. Čeprav nisem nameraval v hladno vodo, da ne bi še podaljševal piskanja v pljučih, sem po obhodu kampa vendarle zaplaval in odplaval običajno ruto. Ne vem, koliko je to, mogoče 300, mogoče 500 m. Dovolj. Voda ni bila izrazito mrzla. Imel sem še srečo, da mi ni nihče ukradel tople vode pod tušem. V ceveh tuša se namreč voda pod sončnimi žarki segreje, in če se pred tabo nihče ne tušira, te pod tušem poboža topla voda, kar neznansko prija. Zato me vedno ujezi, kadar vidim, da kdo leze iz vode pred mano, ker vem, da mi bo ukradel toplo vodo iz tuša. Ljudje so v glavnem samo motnja.

Ko sem se otiral z brisačo, je prišel na plažo par, Nemca ali Italijana, ona kot živ okostnjak pa še z naprej pomaknjeno spodnjo habsburško čeljustjo. Pomislil sem, da bi bila idealen model za učenje risanja figure, saj se ji je poznala sleherna koščica ramenskega obroča in trupa sploh. H. se je je malo zatem ustrašila v vodi. Mislila je, da ji nasproti plava sama Matilda. V naslednjih dneh sva ta par srečevala na jutranjih pohodih okrog kampa. Zanjo bi bilo bolje, ko bi ležala v senci in jedla.

Pripravil sem zajtrk, to je, skuhal kavo in čaj in narezal kruh, pripravil mizo. Takoj po zajtrku sem odhitel v trgovino, da bi še dobil ta čudoviti črni kruh s semeni, ki ga hitro razgrabijo. Pri blagajni je bil jugovzhodni Azijec, vrag si ga vedi ali Tajec, indonezijec, Malezijec, Bangladešan, pač en temen, kar močan fant, ki se ni trudil biti prijazen in mu je bilo skeniranje kod očitno zelo odveč. Pokazal mi je na ekrančku 11.85 € in dal sem mu 12 in rekel ok. Ko sem basal kruh v nahrbtnik, je na tekočem traku odkril še steklenico kefirja, ki jo je pozabil računati in mi pokazal še 1.80 €. Računa mi ni dal nobenega. Bez veze. Potem sem ugotovil, da je krompir z njive v trgovini 1 € kg, pri zelenjadarju na vogalu v kampu pa 2 €. Temu se reče čuječnost, zaznavanje majhnih razlik. Češnje so pri njem 12 €. O, to je pa drago, sem rekel prijaznemu prodajalcu, fantu, ki me pozna iz prejšnjih let. Pa baš zbog toga vam i nisam rekao za črešnje. Pozna mojo kupno moč. Kupil sem slive po 3 €. Rad kupim tako, kar se je po grižljajih, slive, grozdje. K res ta pravi breskvi se moraš pripraviti že s slinčkom, da o lubenici ne govorim.

Potem sem bral Nedelo. Zanimiv pogovor z oblikovalcem Tomatom Koširjem. Najprej sem misli, da gre za tiskarkega škrata in je mož v resnici Tomo. Ne, Tomato je. Naslovnice, ki jih oblikuje, objavljajo tuji časopisi, Guardian, Politico, Internazionale. Članek bom shranil za Larjo. Slike so res duhovite, zelo preproste, ekonomične: dve v križ položeni ogoreli vžigalici – ob požaru v Notre Dame; Trumpova rdeča kapa, posneta od zadaj, da se vidi polkrožna zadnja odprtina pregrajena z bodečo žico – o Trumpovem urejnju migracij. Umetnik. Življenjska zgodba pa tragična: oba starša je izgubil že kot otrok, mamo po duševni bolezni, ohranil pa je 241 avtomobilčkov, letal in drugih vozil, ki mu jih je na stružnici oblikoval oče-delavec, ki ni nihče prepoznal in izkoristil njegove nadarjenosti. Zato je Tomato sam pri sedmih letih sklenil, da bo nekaj naredil iz sebe. In je.

Zanimiv je tudi pogovor z obramboslovcem Grošljem in s političnim analitikom Lovcem o obrambnih izdatkih nevtralnih držav in držav v Natu. V glavnem pri nas nasprotniki povečanja odstotka za vojsko dvigujejo paniko predvsem zaradi populističnega pridobivanja glasov. V Natu obljubljene številke so politična obljuba, ne zaveza, ki bi ji sledile sankcije, in vsi jih utemeljijo z ustvarjalnim računovodstvom. 

Po večerji (ostanki od včeraj in danes) sva šla na sladoled z namenom, da nazaj grede ob poti ugotoviva, kaj piše na tisti tabli, ki naznanja, da se tam prodajajo ribe. Kdaj? Vzela sva mangov in čokoladni sladoled, se sprehodila ob obali do klopce, kjer sva sedela ob prvem obisku kampa, spominsko posedela na njej in gledala sonce, ki se je pomikalo v zaton. Nato sva postala ob dveh fantičih, ki sta družno igrala vsak na svojo harmoniko. Nisva si mogla kaj, pa sva vrgla v nastavljeni klobuk drobiž, ki sem ga imel v žepku denarnice. Na info-tabli sva prebrala, da je bila danes najvišja temperatura zraka 25, vode pa 22 stopinj. Ko sva prišla do table, zaradi katere sva šla na sprehod, sva na njej prebrala, da na tistem mestu prodajajo ribe vsak dan od 11h do 12h. Torej jutri bom/bova (?) tam ob 11h. Nato je H. na štantu kupila šild za 10 €, ker se ji je stari celuloidni zlomil. Zdaj pa pravi, da ga ne bo imela za plavanje.

16. 7. sreda
Včeraj je bil lep, sončen dan. Vse je potekalo po dnevnem redu. Čas ob računalniku sem posvetil urejanju bloga. Nimam dobrega pregleda čez porabo v mobilnem omrežju. Zvečer sem odplaval cel krog, z lahkoto. Ni bilo izrazitih valov. Ponoči je deževalo. 

Ko sva danes okoli pol osmih vstala, je bilo oblačno, sem in tja kakšna kaplja. Padla je odločitev, da je dan kot nalašč za v trgovino. Plodine. Bilo bi zanimivo opisati mikro premike z vozičkom in komande, pregledovanje polic, vračanje, izogibanje. Vse skupaj je zame v vlogi voznika vozička precej mučno, kajti voziček mora stati vedno tik za njeno ritjo, da ni treba narediti niti koraka do njega. Pač. Kupila sva krompir itd. Med drugim istarsko slanino za jutranji ham-and-eggs. Sa tartufima, kar sva ugotovila doma. Najbrž je bila zato dražja. Po oceni kuharice neprimerna za njen namen. Poleg s čebulo zmešanega jajca je bila na krožniku neka temno rjava hrustljava krpica, precej slana. Pomivanja pa spet več kot običajno.

NA MORJU 2025 (1)

Na svetu se dogajajo vojne in druge strahote. Človekoljubi pozivajo k miru, k ustavitvi grozodejstev, k solidarnosti in sodelovanju pri teh prizadevanjih. Je pošteno, da si v takem človek privošči uživanje ob morju, meni nič tebi nič? Navsezadnje: je pošteno, da doma na ekranu gledaš morijo in ob tem mirno srkaš pivo? Kako rešiti svojo dušo v tem precepu? Sam pri sebi si rečem: dober namen imaš, za mir si, proti vojni in moritvi. Navaden državljan male države si; storil si vse, kar je v tvoji moči, da si ta svoj namen izrazil na načine, ki so ti na voljo: podpisal si peticijo, napisal pismo bralca v časopis, podprl na volitvah stranko, ki zagovarja te vrednote. Ni pa nikjer zapisano, da moraš zajahati blazino in odpluti v Gazo, ter prebiti blokado. Torej, kot po navadi, julij je čas za na morje brez pretirano slabih občutkov. Če bo treba, bomo pa bežali, saj nismo oboroženi, da bi se uprli. Ali pač?

6. 7. nedelja
Prvič po mnogih letih, kar hodiva kampirat, sva doživela, da sva prišla na postavljeno in urejeno. Ena najinih mladih družinic je prišla sem tri dni pred nama in postavila prikolico in vse okoli, tako kot mora biti. Hvala Poloni, Boštjanu in Larji. V soboto sva se vselila, danes je prvi sproščeni počitniški dan.

V prikolici imam pravo razkošje: pisalno mizo, ki je sicer namenjena obema, a vem, da jo bom pretežno zasedal jaz. Kot običajno sem s seboj prinesel kartonsko škatlo s knjigami, pisalnimi in risalnimi pripomočki. Revije sem strpal v torbo z notesnikom. Tako ni bojazni, da bi se dolgočasil.

S seboj sem med drugim vzel Herodotove Zgodbe. Po sledovih svinčnika sem ugotovil, da sem jih nekoč že doma do konca prebral, a si bolj malo zapomnil. Samo to vem, da so se že v tistem davnem času ljudstva kar naprej vojskovala, iskala zaveznikov in se združevala v obrambno-napadalne pakte. Tako v vojni kot v miru pa so ljudje počeli različna grozodejstva, taka, da je težko verjeti, da je bilo to res. Če je bil mogotec jezen na soseda, ga je povabil na večerjo in mu okusno pripravljenega postregel njegovega sina. Človek se ni spremenil. A Herodot ne laže, morda prenese kakšno legendo ali govorico, kar tudi pove, a sam od sebe se trudi pisati po resnici, čeprav so njegova razmišljanja in sklepi včasih čudni in v nasprotju s sedanjimi spoznanji.

Njegove Zgodbe niso lahko branje, če skušaš slediti dogajanju, povezovati in si ga kolikor toliko zapomniti. Številna nenavadna imena ljudi, krajev, rodovniki ipd. Teh zgodb ni mogoče brati z razumevanjem in slediti rdeči niti, če si ne beležiš imen in njihovih zvez in rodovnikov; in če nimaš pred seboj vsaj tistega zemljevida na notranji strani platnic Sovretovih Starih Grkov ali obširnejšega zemljevida starega sveta. Doma sem bil začel pisati skrajšano verzijo, pa sem nehal, ker se je izrodilo v prepisovanje Sovreta, tako da bi si bilo treba izmisliti kak drug sistem, morda povzetke kot uvode v posamezna poglavja. Zdaj sem branje opustil. Morda se zadeve ponovno lotim v dolgih zimskih večerih. Me pa vleče: rad bi v glavi obdržal jasno celovito sliko dogajanj, namesto vtisa o kaotični množici imen in prizorišč.

Prebral sem intervju z Mojco Mavec (TV Čez planke) v Nedelu. Njen primer večne popotnice bi bilo zanimivo primerjati z de Bottonovimi nazori v Umetnosti potovanja, ki sem jo prebiral, a ne prebral, pred odhodom na morje. V Nedelu sem prebral odgovore sedmih modrih Slovencev na vprašanje o pomenu počitniškega dela za mladino, se spomnil na svoje počitniške zaposlitve. Nedvomno je počitniško delo dijakov in študentov koristno z vidika pridobivanja življenjskih izkušenj v delovnem okolju. Spominjam se sošolke, ki je povedala, da se je od delavk v tovarni, kjer je bila na praksi, naučila vse o seksu, vključno z vsemi kvantami in psovkami. Če bi članek o skupini OHO prebral prej, bi ga povezal z uvodom v del moje disertacije, knjigo, ki jo pripravlja Vesna Leskošek, Od Rakitne do Ploščadi. Socialno terapevtske kolonije so se dogajale v istem času, kot je delovala skupina OHO, in nekaj njihove ideologije se je prijelo tudi naših vzgojiteljev-prostovoljcev. Kaj je pravzaprav bistvo njihovega prizadevanja, mimo tega, da so se posmehovali uradni ideologiji in uprizorili Triglav s človeškimi glavami, ne vem.

Ne moreš samo brati. Treba je bilo v trgovino po kruh; zapičil sem nekaj malih količkov, da sem pritrdil »arafata« (kako nizko je padel spomin na palestinskega vodjo). Pravi mikrokirurški poseg pa je bilo šivanje zadrge na predprostoru. Hvala pokojni mami, ki me je naučila sukati šivanko.

Premestiti sem moral napeljavo vode in elektrike na drug oskrbovalni steber, kjer je bil še prostor, ker so se na dosedanjega priključili novi nemški prišleki. Prišel je F., ki nama je lani in predlani pomagal postaviti baldahin - računalničar iz Solingena, ki mu je pozimi umrla žena, pa se je sam vrnil na kraj, kjer sta preživljala zadnja poletja.

Na jugozahodni strani je prikolica tržaške slovenske družine. Prišli so čez vikend. Prisrčno smo se pozdravili; dolgo se že družimo in kar nekaj poti po slovenskem »zamejstvu« smo prehodili skupaj.

7. 7. ponedeljek
Ponoči je bila ploha, dopoldne še tudi v presledkih dežuje. Nobene škode. Odpeljala sva se v Poreč v Camping-shop po mrežico zoper insekte, ker se je strgala mrežica na strešnem oknu. Nimajo. Iskala sva ležalnik, ker je na starem grobo tkana plastična prevleka delno strgana in se telo preveč ugreza, da se okorno in šibko staro telo komaj dvigne iz njega. Poleg tega so vijaki zviti. Nisva dobila nič primernega. Dobil sem tesnila za vodovodne priključke. Ko sem potem vložil tesnilo, ni bilo nič bolje, voda je curila mimo. Potem sem preklopil na en še prosti priključek in delovalo je, kot mora. Čez nekaj časa sem našel cev izključeno, na tleh. Nekdo mi jo je meni nič tebi nič brez opozorila izključil, ker sem mu zasedel pipo s pitno vodo. Premestil sem cev na edini preostali priključek, kjer pa pušča. Sosedov, s katerimi si delimo ta steber z električnimi in vodovodnimi priključki, še ni. Imata pa vse postavljeno. Upam, da ne bo kaj puščalo in delalo luže. Te so zoprne, ker se ob njih zadržujejo komarji. Na srečo me še ni še našel noben komar. Ni panike.

Bila sva v treh trgovinah, prinesla hrane, sadja, zelenjave, mesa, pozabila poper, jaz sem pa pozabil iti po en vijak, po katerega bi moral prav v center Poreča. Še dobro, da sem pozabil. Potem sem pometal iglice, veliko količino, da je bilo pri poznem zajtrku kolikor toliko čisto okoli mize. Zdaj se bo kuhalo. Proti večeru pohod ob zunanji ograji kampa, 5,4 km.

8. 7. torek
Ponoči je deževalo, dopoldne občasni kratki nalivi. Ohladilo se je, oblekli smo se. Sosed, Tržačan G., naju je prišel pozdravit. Prijeten fant, tako lepo govori slovensko s tržaškim naglasom. Začel je študirati fiziko na tržaški uni, po prvem letniku pa presedlal na programiranje umetne inteligence. Poročala sva mu o Larji, s katero se je igral tu, ko sta bila še predšolska in sta krmila veverice. Tudi zdaj ima zanje orehe s seboj. Tudi on je imel težave z disleksijo, a so z zgodnjim »ukrepanjem proti«, spravili zadevo na skoraj popolno normalo. Njegova teta je logopedinja. Hvala Bogu, da nima tudi diskalkulije; tega mu tudi AI ne popravi. Potem se je prišla poslovit tudi njegova babica, ki je pri 82 videti prav mladostna. Malo se je poredila, kar ji paše. Občudovala sva jo, kako elegantno in z okusom se je opravila. 

Potem smo iskali nožek za lupljenje. Ko smo preiskali vse predale in kotičke, kjer bi lahko bil, in sem bil poslan še k umivalniku posode pri oddaljenih sanitarijah, kjer bi ga bil lahko pozabil, smo ga našli v smeteh, kamor ga je nekdo (le kdo?) odvrgel hkrati z olupki v rdeči plastični skodeli. Ne spomnim se, da bi jaz danes ali včeraj kaj lupil. Še pred tem sem bil poslan dotočit pitno vodo v dve delno izpraznjeni steklenici, v eni je voda za kuhanje, v drugi za pitje. To je moje opravilo in nihče drug ga ne sme izvesti. Medtem sem opazil, da priključek vodovodne cevi ne pušča (več), kar me veseli.

Berem Mazzinijevo Izbrisano. Kakšno svinjarijo so zakuhali »osamosvojitelji«! Vedel sem, a pisatelj vse približa, vse birokratske absurde in trpljenje nič krive mlade ženske, ki jo melje kolesje nacionalizma.

Popoldne se je zjasnilo, postalo je toplo, proti večeru pa spet pooblačilo in shladilo. Nič nisva šla v morje, tudi hodit ne. Zjutraj sva izmerila 2,5 km. Kaže, da je to običajni jutranji pensum. Večerja: grah v solati, kruh z marmelado, »studentenfutter« - indijski oreščki in brusnice. Vodovodni ventil ne pušča, obe steklenici sta polni sveže vode, obe kanti polni vode. Elektrika dela. Trenutno je vse v redu.

9. 7. sreda
Mraaaazzz. Ob sedmih se odmajem od prikolice proti stranišču, zagledam F., ki se mi reži. On v belo modrih kratkih hlačah, majici, s torbico čez rame, pripravljen za pohod. Nato hitim po kruh. Trgovina se odpre ob pol osmih, manjka še nekaj minut. Ko vstopim, v trgovini ni še nikogar. Police so založene s svežim kruhom. Medtem ko izbiram, se za mano nabere vrsta možakov, ki vsi čakajo, da se bodo zgnetli v ozkem prostoru, namenjenem policam s kruhom. Opravim, tudi pri blagajni je že vrsta.

Sledi pometanje iglic pred predprostorom in pod arafatom, ki se mu zdaj reče »outwell«. Nato zajtrk. Kruh, ki sem ga prinesel – črn s semeni in štiri bige – je v redu, brez pripomb. Potem malo nosim na mizo jaz, malo H. Seveda je treba najprej pojesti stari kruh, beli, kupljen predvčerajšnjim v Plodinah; trd je kot kamen, komaj narežem tri kose, pomaga, opozarja, naj pazim na prste. Vzamem zdravila, tudi lekadol. Hoče me boleti desno uho, ki nanj itak slabše slišim, a tudi na levega ne čisto dobro. Sledi čiščenje najinega prenosnega veceja, baje je poln: odpeti, naložiti na »voziček«, peljati do stranišča v poseben za to opremljen prostorček. V starosti je tak wc nepogrešljiv. Ko peljem posodo ven, opazim na stezi Gunnbritt, staro znanko iz kampa, profesorico geografije. Same ženske treh generacij so se pravkar pripeljale z velikim avtodomom, šofira babica. Ded, ki je bil z njimi, je pred nekaj leti umrl. Parkirajo tik nasproti sanitarij, že od nekdaj, ker je gospod moral pogosto na stranišče, si mislim. Sami stalni gostje povsod okoli.

Pregled spletnih novic. Zdaj bom nadaljeval branje Izbrisane. Je dobro napisano, vleče. Mogoče bi se pisatelj lahko izognil kakšni brci v jajca.

10. 7. četrtek
Sinoči sva šla plavat v nemirno morje, ona, ki tudi doma redno plava, preplava tu vsakokrat deset dolžin našega s plavajočo plutovinasto ograjo omejenega akvatorija, jaz eno počez in nazaj. Vse skupaj je vendarle  trajalo. Potem sva pojedla ostanek rezancev z drobtinami in marmelado in šla na pohod čez Lanterno. Je udobneje po asfaltu mimo plaž in restavracij kot na južno stran zunaj kampa po zvoženih kolovozih in makadamu do morja, potem pa čez kamp. Več kot 5 km. Vrnila sva se pred pol deseto. Ponoči je bil mraz, kljub trojni odeji, me je zeblo v roke, ker sem imel samo majico s kratkimi rokavi. Šele zjutraj okoli šestih sem oblekel trenirko in legel nazaj, spal do pol devetih.

Naredil se je idealen dan: ravno prav toplo, da sonce ogreje, voda pa ohladi, rahla sapica. Odplaval sem cel krog ob ograji.

Poslovil se je nemški par, stalna gosta, srednjih let, ona še črna (no ja) on siv. Zelo prijazna. Njo sva imela za Hrvatico, ki se je bodisi izselila bodisi rodila v Nemčiji hrvaškim staršem. Izrezan balkanski, recimo liški ali dalmatinski obraz, črni lasje, kot Jovanka. Pozdravljala je hrvaško z »dobro jutro« in »dobro veče«. Zdaj je povedala, da ni Hrvatica, da njeni starši niso bili Jugoslovani. Je Nemka, rojena v Nemčiji, imela pa je v Nemčiji prijateljico, Srbkinjo, in z njo je preživela 4 mesece v Beogradu in se naučila »dobro jutro«. Sicer pa, je rekla, je vse to, rod, narodnost, brez veze. Štirideset let je od takrat. Strinjala sva se. Vseeno me ne bo farbala: Jugoslovanka je, pa če se še tako trudi to zanikati. Lice ne laže.

Kaj danes? Ja, včeraj sem na dušek prebral Avgusta se vidiva. Kupil sem jo v Svetu knjige, ker je bila poceni, za četrtletno obveznost. Tale Marquez je pisatelj, svaka mu čast. Do risanja mi še ni. Bom vzel v roke Skalpel od Ahčana; se že dolgo paca in ga moram prebrati.

11. 7. petek
Ponoči hladno, spal neprekinjeno do sedmih. Pohod, 2,5 km. Od plaže do tu je 500 m, torej prehodiva samo gor in dol najmanj 2 km na dan. Bilo je prehladno, da bi naju mikalo morje. Ko sva prišla do plaže, je H. zakolebala, morje je bilo »šajba«, a ker meni ni bilo do plavanja, se mu je tudi ona odpovedala. Zajtrk. Ta črni kruh s semeni je zlata vreden, mehak, okusen, hrustljav. Potem sem se ukvarjal z namestitvijo interneta. Že drugi dan ne deluje. »Tega spletnega mesta ni mogoče doseči«. Doma mi je sin vse razložil, a stara pamet ne vsrka. Šel sem v recepcijo, pokazal mobi in rekel, da imam povezavo preko mobija. Osobna točka. Možak, ki je tam zato, da pomaga pri tovrstnih zapletih, je rekel, da imam gotovo zvezo preko »vašega«, to je slovenskega, wi-fi, in da moram preklopiti na wi-fi guest-valamar. Rečeno storjeno, google je oživel. V prikolici vključim še enkrat. Ne deluje. Pokličem Mareta. Mobilno omrežje in wi-fi nimata nič skupnega. Pojdi v določanje osebne mobilne točke, vključi mobilno točko in poglej, če sta dve črtici, ki kažeta gor in dol vključeni. Z gumbom s tema črticama se vključiš v mobilno omrežje. Pogledam: črtici nista vključeni. Vključim. Deluje. Hvala Mare. Rešitelj. Dopoldne rešeno. Grem v morje. Preplavam en krog, pred tem H. deset dolžin. Kosilo. Medtem ko ona kuha ričet, berem Ahčana. In še po tem, do zdaj.

12. 7. Sobota
Spal sem dobro. V postelji je bilo toplo, zunaj pa ne. Oba sva spala do osmih. Je hladno a znosno. Pohod, plavanje, po kruh, zajtrk. Ko sem kupil kruh, sem zavil še v prodajalnico časopisov. Na stojalu sem videl Delo in Nedelo. Vzel sem oboje in položil pred prodajalca. Za mano pride možak, vpraša za Delo. Nema više. Zadnjega sem vzel jaz, se obrnem k možu. Lahko pridete ponj, ko ga preberem, tamle zgoraj sem… Ni treba, saj ni zame, jaz preberem na spletu, je za prijatelja, invalida, doda odhajajoč med vrati. Bog pomagaj. Toliko, da mi je pustil slab občutek, da sem prikrajšal invalida. Klinc ga gleda. Zadnjič sem prišel prepozno in tudi jaz nisem dobil časopisa. Prejšnja leta hrvaška pošta tukaj ni dostavljala Dela naročnikom. Okrog tega sem imel kar nekaj neprijetnih pogovorov. Zato zdaj za en mesec odpovem Delo in kupim samo sobotno in nedeljsko. A kaže, da spet dostavijo premalo izvodov. Kdo bi se matral s prodajo!

Bogata zaloga branja. Prelistal sem Delo in Sobotno prilogo in prebral najprej večstranski članek Tineta Hribarja Tridelnost spravne slovesnosti v Rogu (ob njeni obletnici; bila je 2. julija 1990). Tridelnost pomeni, da so bili prisotni in imeli govore: nadškof Šuštar (Cerkev), predsednik Kučan (Država) in pisatelj Jančar (Kultura). Jančar bi moral biti drugi po vrsti, ker je kultura pred politiko po Hribarjevi hierarhiji, a so v zadnjem trenutku neznano zakaj spremenili vrstni red. To ni bistveno. Tridelnost poudarja H. zato, ker danes cerkvenjaki in domobranska zaveza nočejo nič več slišati o spravi med živimi. Radi bi poračunavali. Za njih je bila ta slovesnost samo maša za mrtve, črna maša. V nadaljevanju H. opiše, kdo sestavlja ta tabor oz. kdo so protagonisti poračunavanja, pred vsemi kardinal Rode. Omenja tudi duhovnike, ki niso v tem taboru. Zame je bilo novo, da je poleg Kučana tudi Dolanc pomagal preprečiti aretacijo Hribarjevih, Bučarja in drugih po jugoslovanskih oblasteh. Domobranski časopis Nova zaveza, ki izhaja vse od osamosvojitve dalje, v vsaki številki opisuje »komunistične zločine«, belogardističnih in domobranskih pa ne. – Nekaterih podatkov, ki jih navaja H., nisem poznal, a zame je stvar zaključena. Napisal sem bil prispevek za posvetovanje SAZU o spravi, je objavljen; povedal sem svoje mnenje in s tem je zame stvar končana.

Drugi članek čez celo stran redne dnevne številke Dela je Rizmanov Biti ali ne biti v Natu. Iz številnih virov navaja komentarje in ocene Trumpa in njegove avtokratske politike, na koncu pa se ob vprašanju, kaj naj stori Slovenija, izvije z nedoločnim namigom, da naj upošteva, da se je Nato spremenil, kar naj bi pomenilo, da ni več tisti, v katerega smo se včlanili, ergo se lahko odčlanimo. S tem se ne strinjam, a imam počitnice in se ne bom pričkal. Zadostuje utemeljeno nasprotno stališče nekdanjega veleposlanika Cerarja v Sobotni prilogi, Je za Slovenijo Nato res predrag?

Sicer pa je sobota dan, ko se gostje menjajo. Kolikor sem videl, jih je na našem koncu nekaj odšlo, že včeraj se je blizu nas instaliral nekdo, niti ne vem ali Slovenec ali Avstrijec s kolesom in šotorom. Na tisti parceli je bil prejšnja leta kranjski par. Malo pred dopustom so njej ugotovili limfom. Telefonirala je H., da je v bolnici in jih ne bo.

O GENOCIDU

V javnosti in na omrežjih se je razvnela debata o tem, ali je to, kar počne izraelska država s Palestici v Gazi genocid ali ne, in kdo ima prav: predsednica Nataša Pirc Musar (NPM) ali nekdanji predsednik, zdaj zasebnik, Borut Pahor (BP). NPM je v svojem govoru v evropskem parlamentu obsodila početje izraelske vojske v Gazi in ga imenovala "genocid". "Nalijmo si čistega vina. Gledamo genocid. Gledamo ga in smo tiho." BP pa je v nedeljskem intervjuju na TVS1 na vprašanje voditelja oddaje, ali je bila uporaba besede "genocid" s strani predsednice pogumno dejanje, ali kaj drugega, odvrnil, da za to ravnanje ne bi uporabil besede "genocid". Sicer pa je pohvalil govor predsednice, posebno poudarek o potrebi po večji enotnosti unije, s čimer "se absolutno strinjam". Predsednica je, ko je govorila o Gazi, odstopila od napisanega besedila: "če je tako začutila, je pač to rekla, jaz pa ne bi", je pristavil BP. Poudaril je, da smo zgroženi nad nesorazmernostjo ukrepov, da pa pozabljamo, da Hamas še vedno zadržuje talce...

Govor NPM je v (levi?) javnosti naletel na splošno odobravanje, izjava BP pa na splošno negodovanje in obsodbo. Najprej o tem, o čemer oba imenovana soglašata in s čimer se tudi večina javnosti strinja. Dejanja izraelske vojske v Gazi so vsega obsojanja vredna. Do sedaj je izgubilo življenje več kot 54 tisoč Palestincev, med njimi 44 odstotkov otrok in 26 odstotkov žensk, skupaj je torej od vseh smrtnih žrtev 70 odstotkov otrok in žena. Poleg tega je 124 tisoč ranjenih, tudi med njimi večina otrok in žensk.

Ali je početje Izraelske vojske v Gazi genocid? Zdi se, da lahko vsakdo odgovori na to vprašanje po svojem občutku in/ali vedenju. Ko na TV gledam grozote, ki se dogajajo v Gazi, si rečem: to je genocid. Pa bi znal to utemeljiti? Po katerih merilih naj presodim, ali je početje, ki mi ga prikazujejo in o katerem poročajo, genocid?

Na osnovi na spletu dostopnih podatkov, tudi UI, povzemam bistveno. Merila so naslednja:

1. Izkazan namen popolnega ali delnega uničenja nacionalne ali etnične skupine.

Po Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (1948) je genocid definiran kot katero koli dejanje, storjeno z namenom popolnega ali delnega uničenja nacionalne, etnične, rasne ali verske skupine kot take. Ta dejanja vključujejo: ubijanje članov skupine, povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb, namerno ustvarjanje pogojev za uničenje skupine (npr. lakota, pomanjkanje osnovnih sredstev), ukrepe za preprečevanje rojstev, prisilni prenos otrok v drugo skupino.

Ključni element je dokazan namen ("dolus specialis"), torej namen uničenja skupine kot take.

Ali je ta namen v danem primeru izkazan? Je izraelska vladajoča politika izrazila ta namen? (Opuščam podatke o okoliščinah izjav.) Predsednik vlade Netanjahu: ""Spopadli se bomo z 'človeškimi živalmi', in delovali bomo ustrezno." Gre za dehumanizacijo kot upravičevanje uničenja. - Obrambni minister: "Gaza bo oblegana: brez elektrike, brez hrane, brez goriva. Vse zapiramo. Bojujemo se proti človeškim živalim in delujemo ustrezno." Popolno onemogočanje življenja na obleganem področju in dehumanizacija. - Predsednik Izraela: "Celotna nacija [Palestincev v Gazi] je odgovorna. To ni res, da so [civilisti] vsi nedolžni." Usmerjenost na kaznovanje ali uničenje vseh/večine prebivalcev. - Minister za kmetijstvo: "Uresničujemo Nakbo 2023." "Nakba" pomeni etnično čiščenje Palestincev iz njihove domovine leta 1948. To pomeni zavestno nadaljevanje izgona Palestincev. - Itd.

Moje mnenje: izkazan je namen izgona Palestincev iz Gaze in/ali njihovo delno ali popolno uničenje.

2. Dejansko izvajanje omenjenih genocidnih dejanj. 

Izkazana so naslednja dejanja: ubijanje prebivalcev, povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb, namerno ustvarjanje pogojev za uničenje skupine, to je, lakota, onemogočanje oskrbe z vodo,  pomanjkanje drugih osnovnih sredstev, kolaps zdravstvenega sistema, rušenje drugih življenjsko pomembnih stanovanjskih zgradb, ustanov, infrastrukture, razseljevanje itd.

Zgoraj smo navedli podatke o številu ubitih in ranjenih. Ti znašajo 2,6 odstotka celotne populacije Gaze. To se ne zdi zelo veliko, vendar so to samo neposredno ubiti, brez ranjenih, bolnih, lačnih, brezdomnih, ki bodo vsi počasi umrli, če se agresija ne konča. 

Moje mnenje: Celotna akcija izraelske vlade kaže, da se namen delnega ali popolnega uničenja ali izselitve prebivalstva Gaze uresničuje z ubijanjem ljudi, onemogočanjem življenjsko pomembnih dejavnosti, s povzročanjem lakote, z rušenjem njihovih bivališč, institucij in infrastrukture. 

3. Mednarodno-pravno deklariranje dogajanja kot "genocid"

Na osnovi ocene položaja po gornjih kriterijih lahko vsakdo sklene, da gre v danem primeru za genocid. Temu primerno lahko usmerja svoje ravnanje kot posameznik ali kot član skupine, podjetja, organizacije ali institucije. S tem lahko doseže določene učinke na izvajalce genocida in vpliva na to, ali se uresničevanje genocidnega namena nadaljuje ali ne. Vendar tako protigenocidno delovanje ni pravno zavarovano, dokler genocidno ravnanje ni mednarodno pravno razglašeno za genocid. Taka razglasitev obvezuje vse države k preprečevanju genocida in kaznovanju njegovih izvajalcev; iz nje sledi individualna kazenska odgovornost in odgovornost države, ki lahko utrpi različne vrste posledic (izključitev iz mednarodnih organizacij, mednarodnega financiranja njenih programov ipd.)

Meddržavno sodišče (ICJ) je v postopku, ki ga je januarja 2024 sprožila Južna Afrika, presodilo, da obstaja verjetna možnost, da se v Gazi dogaja genocid. Ni pa še odločilo, ali je do genocida dejansko prišlo — ta proces lahko traja leta. Izrael trdi, da izvaja samoobrambo proti teroristični organizaciji Hamas in da ne cilja civilistov, temveč uporablja vojaško silo proti zakonitim tarčam. Trenutno ni pravno dokončno potrjeno, da gre za genocid, a resni indici obstajajo — toliko, da je Meddržavno sodišče odredilo nujne ukrepe za preprečitev genocida. Da se ne bi deklariranje genocida politično zlorabljalo, je potrebno pred sodiščem listinsko in s pričevanjem dokazati, da gre res za genocid.

Kdo ima torej prav, NPM ali BP? Predsednica je pogumno imenovala početje Izraela kot genocid, kar v bistvu ustreza dejanskemu stanju: njihovi politiki so v številnih izjavah izrazili genocidni namen, ki ga tudi uresničujejo, kot pričajo skoraj vsa poročila s terena. S tem je predsednica spodbudila dejavnosti, ki naj bi vodile do razglasitve ravnanja izraelske države kot genocida. BP se zaveda, da ravnanje izraelske države mednarodnopravno  (še) ni opredeljeno kot genocid in da je dokazovalno breme postavljeno visoko, da ne bi podpirali politične diskriminacije Izraela, o kateri imamo iz preteklosti obilo dokazov, vključno z vojno agresijo na to državo. Lahko se zgodi, da ravnanje izraelske države ne bo razglašeno kot genocid. Če bi bil v vlogi predsednika države, ki jo je izkusil, bi bil zadržan.

Mi pa "bomo videli", ali nam bosta poštenost in korajža koristili ali škodili. Moj nekdanji dobri sociološki kolega je rekel: Poštenje je najbolja politika. V odnosu do ukrajinskega konflikta mnogi pri nas na levi močno dvomijo v to in poštenjake posmehljivo proglašajo za "pravičnike". V odnosu do dogajanja v Gazi, pa je "pravičništvo" v časti. Levaki smo ne samo močno razdeljeni, ampak precej trumpovski: levica danes ne ve, kaj je rekla levica včeraj.

*

PRIPIS 8. 6. 2025

V uvodniku v Sobotno prilogo Dela 7. 6. 25 urednik komentira izjavo Boruta Pahorja, da "uporaba besede 'genocid' ni primerna, ker sodni postopki, ki naj bi odgovorili na vprašanje, ali se v Gazi dogajajo najhujša hudodelstva, še trajajo." Urednik se sprašuje: "Kakšno zanko nam natikajo Borut Pahor in drugi, ki rabo besed pogojujejo s sodno odločitvijo?" Zanka, ki jo ima v mislih, je, da bomo na tako sodno odločitev čakali zaman, "ker je Trumpova administracija torpedirala delovanje Mednarodnega kazenskega sodišča." - Zgoraj sem dobesedno navedel izjavo BP in opisal kontekst. PB je dejal, da on te besede ne bi uporabil - ne bi je uporabil kot predsednik države v govoru v evropskem parlamentu. To je razvidno iz konteksta. Ni izjavil, da uporaba te besede nasploh v javni komunikaciji ni primerna. To besedo prepričani v resničnost tega, kar označuje, uporabljajo vsi in jo lahko uporabljajo po mili volji. BP nam ni nataknil nobene zanke. Pošteno je povedal svoje mnenje. 

Zdi se, da je beseda "genocid" zadobila pomen magične zarotitve, zakletve. Če bomo le vsi vztrajno ponavljali, da gre v Gazi za "genocid", se bo ta nehal. In če kdo tega ne bo počel, bo izobčen iz skupnosti verujočih.

Je ukrajinska vojna res posredniška vojna ZDA z Rusijo?

Pri nas in v svetu se vztrajno ponavlja teza, da je ukrajinska vojna posredniška vojna ZDA proti Rusiji. Pri nas jo zagovarjajo "mirovniki", da bi zavrnili našo podporo Ukrajini, češ da je ta vojna ameriški posel, ne naš. Jenkiji so nategnili Ukrajince, da se tepejo zanje. Kaj imamo mi s tem; mi smo za mir, razglašajo "mirovniki", in se ne vprašajo, kako doseči mir, ki bo ohranil celovito in samobitno Ukrajino?  V resnici jim sploh ni do tega, ampak očitno v strahu pred širitvijo vojne soglašajo s Putinom, ki v maniri svojih predhodnikov širi vpliv Rusije na ozemlje nekdanje Sovjetske zveze. 

Nasprotna teza, ki jo zagovarjam sam, je, da ukrajinska vojna ni posredniška vojna, ampak vojna ukrajinskega naroda za ohranitev narodne samobitnosti in državne neodvisnosti, pri tem pa ji pomagajo druge države, predvsem ZDA in EU. Pomoč napadeni državi v vojni ni posredniška vojna tistih, ki ji pomagajo, ne glede na to, da imajo pri tem tudi svoje interese.

Kaj je posredniška vojna? Država A hoče napasti državo B, vendar iz različnih razlogov stori to tako, da je ne napade neposredno s svojo vojsko in orožjem, ampak pridobi tretjo državo C, da se bori z državo B, bodisi odkrito v imenu države A bodisi prikrito in z zanikanjem vsake povezave z državo A. Ponovimo: posredniška vojna pomeni, da ZDA napadajo Rusijo in pri tem uporabljajo ukrajinsko vojsko in ukrajinsko gospodarstvo. Čemu?

Kakšni so motivi ZDA za vojno proti Rusiji? Kaj hočejo doseči? Okupirati Rusijo, tako kot so zasedli Irak ali Afganistan - in doživeli fiasko? Oslabiti rusko gospodarstvo, da jim lep čas ne bi moglo več konkurirati - in s tem oslabiti možno tržišče svojih proizvodov? Povzročiti v Rusiji spremembo režima? Spraviti Rusijo v svoje okrilje in si jo podrediti, tako kot so si podredile Evropo - do te mere, da jim to zdaj preseda? Kaj so cilji (posredniške) vojne ZDA proti Rusiji? Vse našteto, ali pa nič od tega. Vse to bi bili možni cilji napada ZDA na Rusijo, vendar malo verjetni. To je delno razvidno že iz vprašanj, ki implicirajo odgovore, še bolj pa  iz dejstva, da se ZDA pod Trumpom izolirajo, njihove osvajalske ambicije pa merijo na Grenland, Arktiko, Panamo in Južno Ameriko. 

Če bi ZDA imele katerega od naštetih ciljev, čemu bi napadle ravno v Ukrajini in uporabile Ukrajince kot posrednike? Kam mislijo napredovati, potem ko bojo, če bojo, osvojile področje Ukrajine, ki ga je v svojem napadu zasedla Rusija? Kaj je strategija te posredniške vojne? Ne bi bilo bolje kar napasti Sankt Peterburg in pri tem uporabiti dobro usposobljeno finsko vojsko, ki je zdaj v Natu? 

Ob tem smo domnevali, da ZDA napadajo Rusijo, kar je v nasprotju z dejstvom, da je Rusija napadla Ukrajino. Torej Rusija napada ZDA preko napada na Ukrajino?

Vprašanj je preveč, da bi človek verjel tezi, da gre za strateško načrtovano uporabo Ukrajine in njene vojske v vojni proti Rusiji, namesto ameriške vojske; da bi človek verjel tezi, da gre za vojno ZDA proti Rusiji.

Seveda je možna tudi "ad hoc" vojna, v kateri bi ZDA zgolj izkoristile ugodno priložnost za napad na Rusijo, ne da bi prej načrtovale tak napad - strategija "ex post".  Tudi v tem primeru se zastavljajo ista vprašanja. Čemu?

Kakšne dokaze navajo zagovorniki teze o posredniški vojni?

- Vpletenost Cie v "majdansko revolucijo". Do "majdanske vstaje" je ukrajinsko vodstvo vodilo politiko, ki je bila v soglasju s Putinovo politiko in je dejansko spravljalo Ukrajino v položaj Rusiji podrejene države. Potem pa naj bi agenti Cie sprožili vstajo, ki je naplavila protirusko "nacistično kliko", kot jo imenuje Putin. Samo dejstvo množičnosti te "vstaje" pomeni, da ima politika neodvisnosti od Rusije ljudsko podporo Ukrajincev. To se je odrazilo na svobodnih volitvah, ki so pripeljale na oblast predsednika Zelenskega. Lahko, da so bili ob majdanu prisotni kaki ameriški agenti (še bolj verjetno tudi ruski - kje ob takih dogodkih ni teh ali onih agentov), toda majdan je bil množična ljudska zahteva po neodvisnosti od Rusije in po evropski prihodnosti Ukrajine. O tem priča podpora Zelenskemu na svobodnih volitvah.

- Sodelovanje ameriških častnikov pri posredovanju informacij ukrajinskim poveljnikom in pri neposrednem poveljevanju. Ta argument nikakor ne zadošča za opredelitev te vojne kot  posredniške. Ameriška informacijska podpora ukrajinski vojski, celo vmešavanje ameriških častnikov v poveljevanje, ne pomeni, da ZDA vodijo posredniško vojno proti Rusiji. Vmešavanje britanskih častnikov v poveljevanje ne pomeni, da Velika Britanija ali Nato vodita vojno proti Rusiji. Bi tudi za Slovenijo rekli, da vodi posredniško vojno proti Rusiji, ker pošilja Ukrajini tanke, ki jih morda spremljajo tudi častniki v pomoč ukrajinskim vojakom?

To bi pomenilo neupravičeno širjenje pojma posredniške vojne na vsako vojaško pomoč napadeni državi, in mešanje strateške in taktične ravni vojevanja. Posredniška vojna je napadalna vojna proti neki državi z uporabo vojske in zmogljivosti tretje države. 

Proti tezi o posredniški vojni govori tudi neubogljivost "posrednikov". Ukrajinci se vedejo svojeglavo pri vodenju vojnih operacij, po mnenju ameriških virov v svojo škodo. Višek neubogljivosti pa je ravnanje predsednika Zelenskega, ki se je uprl Trumpu, ko je izjavil: "Ne igram kart", kar pomeni, da se Ukrajina bori za svojo neodvisnost in je ne zanima geopolitično šahiranje med velesilami.

Posrednik ne sprejema vloge, ki mu jo hočejo naprtiti - mirovniki.

*

2. 5 .2025. ZDA se umikajo iz mirovnih pogajanj o Ukrajini. Prepuščajo svojemu posredniku, da se bori naprej v svojem imenu in za svoj račun? Nočejo se več boriti proti matjuški Rusiji, zdaj ko so dobile ukrajinske rudnike? Še sklenitev miru jih več ne briga? So poražene v vojni proti Rusiji? Ali kako je to, mirovniki, z vašo posredniško vojno? 

"Storiti vse za mir ali podpirati nadaljevanje vojne"?

Delo (15. 4. 24) v članku o preferencah volivcev navaja podatke jesenske ankete Slovenskega javnega mnenja (SJM). Pri vprašanju o stališču do vojne v Ukrajini (vprašanje v članku ni navedeno v celoti) sta bili navedeni alternativi, da je - po mnenju anketiranca - treba 

- storiti vse za mir ali

- podpirati nadaljevanje vojne.

Možen je bil tudi odgovor, ki je v grafu prikazan kot "sredina", torej, ne eno ne drugo ali "ne vem". Kako bi odgovoril sam?

Želim, da se stori vse za vzdržen mir, ne samo za mir pod kakršnimi koli pogoji ampak za mir, ki bo sprejemljiv za ukrajinski narod. Če se Ukrajina v tem trenutku preneha braniti in se vda agresorju, doseženi mir ne bo vzdržen. V tem primeru si bo Putin podredil Ukrajino, bodisi tako, da jo okupira, ali tako da instalira marionetno vlado. Ukrajinci bi v takem miru izgubili samostojnost, zato bi si v prihodnje upravičeno prizadevali, da si jo povrnejo. Iluzorno je, da bi jim jo Putin podaril v kakih novih mirovnih pogovorih, potem ko si je na vse kriplje prizadeval, da bi jim jo vzel. Priborili bi si jo lahko samo v oboroženem uporu.

Vdaja kot pot do nekakšnega miru torej ni pot do vzdržnega miru. Tega je mogoče doseči samo s podporo Ukrajini, da nadaljuje vojno, dokler ne pride do pogajanj, v katerih bo lahko nastopala s pozicij enakovrednega, to je, dovolj močnega pogajalca, ki si bo pridobila varnostna zagotovila ob podpori Evrope oziroma pakta Nato, h kateremu smo pristopili tudi mi z referendumsko voljo. Prizadevanje za mir ne izključuje pomoči Ukrajini v vojni. To pomeni, da sem za nadaljevanje vojne, dokler si Ukrajina ne zagotovi ustrezne pogajalske moči in hkrati za mir, ki bo dosežen tako, da si Ukrajina z vojno pridobi dovolj dobra pogajajalska izhodišča in jamstva za mir.

Sem torej "nekaj srednjega"? Nikakor, moje stališče ni sredinsko, ni nekaj vmes, je jasno stališče, ki pa ne ustreza shemi SJM. Za sestavljavce ankete sem vojni hujskač, ker "podpiram nadaljevanje vojne" in torej ne sodim k tistim, ki so pripravljeni "storiti vse za mir".

Sedanja formulacija vprašanja v anketi SJM odraža stališče "mirovnikov", ki ne "podpirajo nadaljevanja vojne" in skušajo "storiti vse za mir", samo ne za mir, ki bo upošteval pravico ukrajinskega naroda do samoodločbe, ker imajo to njegovo pravico za plod uma nacističnih ekstremistov, ki so si nezakonito pridobili oblast. V metodološkem oziru je vprašanje v okviru ankete SJM 2024 pristransko, kar je zelo neprijetna metodološka napaka. Kdo ne bi hotel "storiti vse za mir" in kdo je tako bojaželjen, da "podpira nadaljevanje vojne", če ima možnost, da bi "storil vse za mir"? Poleg tega "storiti vse za mir" vključuje tudi podpreti nadaljevanje vojne za dosego miru.

DO MIRU Z OROŽJEM? TUDI

Gospa Spomenka Hribar je naslovila dramatičen poziv našim državnikom in politikom, naj se "za božjo voljo" zavzamejo za mir v Ukrajini in ne za oboroževanje, ki da pomeni samo 
nadaljevanje vojnega trpljenja in nevarnost evropske ali svetovne morije. Razumem 
Spomenkino osebno prizadetost zaradi njenih izkušenj z vojno in izgub svojcev v zadnji 
svetovni vojni. Pridružujem se ji v želji po miru in v mnenju, da ima Ukrajina pravico do 
samoobrambe. Ima tudi pravico do neodvisnosti od ruske nadvlade, bi dodal. Rusko kulturo cenim in želim si, da bi bila Rusija nekoč del demokratične Evrope od Atlantika do Pacifika in da bi se Francozi in Nemci morali učiti cirilice, že vedo zakaj. – S trditvami kolegice Spomenke pa se ne strinjam.

Nam, ki se ne spoznamo na vprašanja vojaške in mirovne strategije, se zdi logično, da 
kopičenje orožja pomeni vojno, ne miru. Pred časom sem zasledil nasprotno tezo, namreč, da oboroževanje ne vodi do vojne, ampak vzdržuje mir, ker se povečuje tveganje poraza pri obeh nasprotnikih. To naj bi dokazoval razvoj v svetu po drugi svetovni vojni. ZDA in SZ sta nakopičili dobro zalogo nuklearnega in konvencionalnega orožja, vendar smo vse do zdaj živeli v miru. Ni prišlo do spopada med njima. Bila je "hladna vojna" in bile so "lokalne" vojne, v Afganistanu, Čečeniji, Iraku itd., v katerih so vedno veliko močnejši (Rusi ali Američani) napadli šibkejšega. Bi ga napadli, če bi imel ta močno vojsko in oborožitev in podporo zaveznikov? Čemu ima Slovenija svojo vojsko in zaveznike v Natu?

S sedanjim oboroževanjem skuša Evropa nadoknaditi zaostanek, ki je morda odločilno 
pripomogel k odločitvi Putina, da napade Ukrajino. Predvsem nemška politika je bila 
pretirano zaupljiva do Putina, kar plačuje zdaj z gospodarskimi težavami. Sam verjamem, da se oborožujemo, da bi preprečili širši ali ponovni napad Rusije in povečali pogajalsko moč Ukrajine nasproti Rusiji do sklenitve vzdržnega miru. Pogajanja se ta čas nadaljujejo.

Druga problematična teza, ki prikazuje Rusijo kot miroljubno žrtev, je: "V vsej zgodovini Rusi niso napadli Evrope, so jo pa obranili pred Napoleonovo in Hitlerjevo vojsko." Rusija je pod Petrom Velikim napadla Švedsko (1700); skupaj s Prusijo in Avstrijo si je prisvojila del Poljske (1772-75); v napoleonski vojni so ruske, pruske in avstrijske sile pod poveljstvom carja Aleksandra vkorakale v Pariz (1814) (Putin je prav zdaj ponovil grožnjo); v prvi svetovni vojni je Rusija napadla Avstroogrsko, med drugo svetovno vojno pa Finsko. V obdobju Sovjetske zveze je zatrla vstajo na Madžarskem in "češko pomlad". Zdaj skuša Putinova Rusija zatreti ukrajinsko pomlad.

Tretjič. Res je, da "Zahod" (ZDA, NATO, EU, OVSE) ni sprejel varnostnih zagotovil, ki jih 
je zahteval Putin in je odločanje o tem prepustil posameznim državam. Tako se npr. Švedska in Finska nista vključili v Nato. Ostale države vzhodne Evrope pa so se paktu pridružile. Glede Ukrajine je Zahod še zdaj zadržan; čeprav je napadena, še ni v paktu. Je pa Putinov  napad povzročil, da sta se paktu pridružili Švedska in Finska. Ne čuti se ogrožena samo  Rusija ampak tudi njene sosede in države, v preteklosti zasedene od Rusije. Kaže, da bi se Rusija čutila varno samo, če bi nadzorovala vse območje nekdanje SZ z vzhodno Evropo do nekdanje železne zavese. Ker Putinove varnostne zahteve niso bile sprejete v obliki, kot je zahteval, se ni pogajal, da bi iztržil več, ampak je napadel Ukrajino, da bi odstranil nepokorno vlado. To pomeni, da so bile njegove zahteve ultimat. "... namen sprejeti v Nato tudi Ukrajino"; je pomenil prekoračitev "rdeče črte", piše S., čeprav ta namen še vedno ni uresničen, se pa zaradi Putinove agresije veča verjetnost, da bo. 

Četrtič: "Položaj petmilijonske brezpravne ruske manjšine v Ukrajini je ukrajinska oblast (pod Zelenskim!) "reševala" s prepovedjo ruskega jezika in kulture ter z vojsko in bombardiranjem lastnih (ruskih) sodržavljanov." Pripadniki ruske manjšine so državljani Ukrajine, uživajo enake pravice kot drugi državljani, zanje veljajo isti zakoni, isto pravo; zakaj torej "brezpravni"? Niso pa "večpravni". Pred "majdanom" je bil sprejet zakon o jeziku (2012), ki je dovoljeval uporabo ruščine kot regionalnega jezika v regijah, kjer je bila večinsko govorjena in je bila dejansko drugi uradni jezik. Po "majdanu" je vlada omejila uporabo ruskega jezika, uzakonila ukrajinski jezik kot edini uradni jezik in omejila uporabo ruščine v šolstvu. Leta 2019 je bil sprejet zakon o ukrajinskem jeziku kot edinem uradnem jeziku, ki je dodatno omejil uradno uporabo ruščine. Te omejitve so izzvale nezadovoljstvo rusko govorečih, toda taka vprašanja se ne rešujejo z vojno intervencijo matične države. Prepričan sem, da bi Ukrajina vprašanje ruščine in ruske manjšine uredila podobno, kot so to uredili v baltskih državah, v katerih živijo Rusi, če ne bi prišlo do ruske agresije. Celo vprašanje področij z rusko večino in morebitno odcepitev od Ukrajine bi lahko uredili mirno, če ne bi Rusija podpihovala separatistov in jih vojaško podpirala. To počne, ker ji ni uspelo zamenjati vlade v Kijevu. Zaščita manjšine je pretveza za osvojitev nekdanjih ključnih gospodarskih regij, ki bi jih nadzorovala, če bi imela Ukrajina vazalno vlado, in pretveza za morebitno razširitev vojne, katere namen bi bila vrnitev Ukrajine pod nadvlado Rusije, podobno kot je ruska »zaveznica« Belorusija.

Petič. Vojna v Ukrajini ni "nadomestna vojna", ni "posredniška vojna". Je vojna Ukrajincev 
za osamosvojitev Ukrajine od ruske nadvlade. Je eksistencialna vojna Ukrajincev. To je zdaj 
popolnoma jasno. Domnevno orodje ameriškega imperializma, predsednik Zelenski, se je 
svojemu domnevnemu šefu Trumpu uprl: "Ne igram kart". S tem je jasno povedal, da je ta 
vojna vojna Ukrajincev za svoboden obstoj, da pa, ko je kasneje "pokleknil" in stokrat izrazil hvaležnost Ameriki, pač potrebuje pomoč do zmage. Zmaga pa je v tem primeru predvsem ohranitev samostojnosti Ukrajine, morda za ceno okupiranih ozemelj.

Šestič. Čudi me naslednja misel: "Da bi se slovenski vojaki borili v Ukrajini in najbrž tudi na ruskih tleh z ruskimi vojaki, je čisti absurd!" Zakaj? Je posredi "slovansko rodoljubje"
rusofilstvo, občudovanje Putinovega režima? Slovenski vojaki so se ob osamosvojitvi borili
proti "bratom Srbom", ki so jim hoteli preprečiti osamosvojitev in jih podrediti »komandni
naciji«. Zgodovinski narodni sovražniki Nemci pa so nam pri njej pomagali. Naši prostovoljci so se v Španiji borili za republiko. Kaj je absurdnega pri tem?

Sedmič. Tu je še vprašanje o zagotovitvi sredstev za oboroževanje. Ob mirovniško intoniranih razpravah o tem (pri tem naslovljenka nima nič), mi na misel prihaja nespodoben slovenski rek, ki pravi, da ne moreš istočasno stisniti in spustiti. Ali se bomo oborožili, ali pa bomo zgradili železnico. Seveda se lahko tank prepelje po železnici, a železnica nekako ne spada k pojmu "oborožitev". Od kod bomo vzeli? Mislim, da bi se morali držati osnovnega načela, da ne bomo jemali od družbenih služb, upokojencev in tudi ne od nevladnih organizacij. Tu je Spomenkin ukor Rutteja upravičen. Mogoče bi denar za izgradnjo pokritega smučišča preusmerili v vojno industrijo.

Mir se lahko zagotovi z orožjem, tudi če ga ne uporabimo. Predvsem pa naj bi ga zagotovili z diplomacijo. O tem je v sedanjem hitenju premalo govora, moralo pa bi biti enako, če ne bolj pomembno. Evropa si mora pridobiti zaveznike drugod, če starim njena družba ni več všeč - in to hitro.

Objavljeno v SP Dela, 15. 3 .2025

Sramotni babyboomerji ali sramotno moraliziranje The Economista

 Delo je 11. 2. 25 v prevodu ponatisnilo članek londonskega The Economista z naslovom Babyboomerji ohranjajo svoje slabe navade tudi po upokojitvi. Članek navaja podatke o problematičnem vedenju te generacije današnjih upokojencev in sklene pregled s stavkom: "Generacije, ki se zdaj sramotno starajo, so bile sramotne tudi v mladosti in srednjih letih." Tak sklep je možen samo ob popolnem spregledu zgodovinskih okoliščin in zaslug te generacije, to je, ob popolnoma odsotni analizi vzrokov "slabih navad", njihovi psihologizaciji in pedagogizaciji, česar si renomirani časnik ne bi smel privoščiti.

Sam pripadam "mirni generaciji", to je, generaciji, ki je še doživela vojno, in je od številčne povojne generacije starejša od deset do dvajset let; dovolj, da sem jo lahko kritično spremljal. Leta 1968 sem bil star 28 let.

The Economist navaja - na osnovi pričakovano preverjenih podatkov - da se je v ZDA pa tudi v drugih bogatih deželah - Veliki Britaniji,  Avstraliji, Franciji, Španiji, Nizozemski, Japonski - nesorazmerno povečalo število različnih pregreh med ljudmi, starimi 55 let in več: širijo se spolno prenosljive bolezni, alkoholizem, odvisnost od drog, smrti zaradi zlorabe drog, promiskuiteta, razveze zakona, kazniva dejanja, "politično nasilje", depresija, zasegi nepremičnin, samomori. Tisti, ki so še pri močeh, pa se združujejo v "upokojenskih skupnostih", spominu na promiskuitetne komune, in žurirajo v "rimskih togah" (člankar je imel v mislih tunike; ni pomembno). Zdaj niso več problem mlade generacije, ki so spodobne, ampak stari babyboomerji. "Včasih je politike skrbela revolucionarna in lahkomiselna mladina, danes pa najstarejši obremenjujejo javne službe, povzročajo kaos v nacionalni politiki in so odgovorni za vse večji delež družbenih problemov."

Zakaj je ta generacija tako zabredla? "Generacija X se je rodila staršem, ki so ... prešli iz vojne v blaginjo, se mladi poročili, zgodaj imeli otroke in jih vzgajali z minimalno pozornostjo." Zdi se, da to ni dovolj močan razlog  za take hude zastranitve. Člankar doda: "Odraščali so v času osvinčenega bencina (ki so ga dolgo povezovali z impulzivnim vedenjem)". Ob tem se spomnimo na naše domače teorije o vplivu DDT na pomanjkljivo "maskulinizacijo" moških, kar baje vodi do propada civilizacije. In še en vzrok: "... "propad družbenih norm", kajti "imeli so dostop do kontracepcije, splava in pop glasbe". Ni čudno, da človek moralno propade ob starševskem zanemarjanju, v bencinskih hlapih in - za The Economist - propadu družbenih norm zaradi kontracepcije. To so vzroki v otroštvu in mladosti. So pa tudi kasnejši vzroki. Ta generacija se je konformirala, si ustvarila primeren življenjski standard. So bogati, imajo svoje hiše, nimajo otrok in vnukov, ali pa jim ni treba skrbeti zanje, ker se je "razširilo plačljivo varstvo otrok v obliki vrtcev", ki jih - še ena nespodobnost - subvencionira vlada. Skratka, so "ledig in fraj" in že v mladosti pokvarjenim ostane samo še ekscesno uživanje, ki povzroča težave družbi. Tolikšne konzervativnosti že dolgo ne!

Kdo so babyboomerji in v kakšnem času so preživljali svojo mladost in zrela leta? Da bi postavili trditve članka v kontekst, bi bil dovolj en sam stavek: babyboomerji so generacija študentske revolucije 1968, revolucije, ki je zajela ves zahodni svet. To je generacija najpomembnejšega protestnega demokratičnega gibanja v drugi polovici preteklega stoletja, gibanja, ki je vplivalo na politiko vlad v ZDA in drugod. Tudi v socialistični Jugoslaviji so tedaj študentje zahtevali "debirokratizacijo" in "pravi socializem". Morda bi dodali še: to je generacija hipijev. Ker pa mlajše generacije o tem očitno ne vedo kaj dosti, naj dejanja te generacije opišem nekoliko podrobneje.

Generacije rojenih med 1946 in 1964 so se po eni strani upirale družbenemu svetu, v katerega so se rodile, po drugi strani pa zavzemale za svoboščine, ki jih je ta svet omejeval. Odobje od poznih petdesetih do zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je zaznamovala vojna, ki so jo vodile ZDA v Vietnamu (1955-1975). Številne generacije mladih Američanov so žrtvovale svoja življenja "v obrambi demokracije proti komunizmu", v resnici pa v dolgotrajni vojni za geostrateško prevlado, vojni, ki se je končala z umikom iz Vietnama in združitvijo Severnega in Južnega Vietnama, to je, s prevlado komunističnega severnega dela nacije (1976). Mladi so protestirali proti obveznemu naboru in proti nepravični, imperialistični vojni. Slike pokola nedolžnih civilistov v vietnamski vasi My Lai so tedaj obkrožile svet in vzbujale čustva solidarnosti z upornimi ameriškimi študenti. Ti so pod geslom "ljubezni, ne vojne" (Make love not war) poleg drugega organizirali protestni pohod na Pentagon (1967). Njihovi protesti so bili uspešni. Amerika se je umaknila iz Vietnama, predsednik Nixon je končal vojno. Kasneje so ukinili obvezen nabor. Protestniki pa so plačali tudi ceno v človeških življenjih. V tako imenovanem Kent State Masacre (1970) je nacionalna garda ubila štiri študente-protestnike.

Mladi so protestirali proti okostenelosti političnega sistema in proti puritanski hipokriziji v kulturi. Podpirali so sočasno gibanje za državljanske pravice proti rasni diskriminaciji in segregaciji (Martin Luther King). Zahtevali so spremembe izobraževalnega sistema na univerzah. Zavzemali so se za alternativne življenjske sloge, življenje v skupnostih-komunah in podobno. Hipiji so se predstavljali kot "cvetlična moč" (Flower power). Sočasno sta se razmahnili feministično gibanje in gibanje za pravice istospolno usmerjenih. Del te kulturne revolucije je bila tudi seksualna revolucija, zavzemanje za odkrito govorjenje o spolnosti in za bolj sproščene spolne odnose. Študentsko gibanje je dejansko zajelo vsa področja kulture, še posebej je vzcvetela pop glasba. To je bil čas festivala v Woodstocku (1969), čas Beatlov, Rolling Stonesov, Jimmyja Hendrixa, Janis Joplin, Johna Lennona, Boba Dylana. Ne nazadnje, leta 1970 smo prvič praznovali Dan Zemlje in s tem začetek skrbi za okolje in podnebje.

Kakšni so nasledki tega gibanja? Večje uveljavljanje žensk v družbi, več pravic spolnim manjšinam, manj rasne diskriminacije (temnopolti predsednik Obama), sprostitev izobraževalnih poti, obogatitev pop kulture v glasbi in drugih umetnostih, razvoj okoljske zavesti in ekoloških gibanj. Ni mogoče zanikati negativnih vplivov predvsem uživanja drog in zasvojenosti.

Za tem so prišla osemdeseta in devetdeseta leta, padec berlinskega zidu, železne zavese,  razpad Sovjetske zveze, unipolarni svet in vzhajanje Kitajske. V kulturi pa računalniki, splet, spletna socialna omrežja; ruska agresija na Ukrajino in razpad mednarodnih mirovnih institucij v politiki grobe sile. 

Kaj se je zgodilo z babyboomerji? Podatki, na katerih gradi zgodbo The Economist, so zgolj prvi korak k analizi: razčlenjeni so po starostnih skupinah in delno po spolu. Za ZDA bi morali ugotoviti, koliko je v teh generacijah veteranov dvajsetletne vietnamske vojne. Ne bi se čudil, če bi zaradi telesnih in/ali duševnih poškodb iskali uteho v alkoholu, drogah in zašli v kriminal. Za druge morda velja, da svoj sproščeni, antipuritanski mladostni življenjski slog ponavljajo v starosti. Zakaj gre člankarju to v nos? Vsekakor zato ne zaslužijo, da jih ima za "sramotne v mladosti in zrelih letih". Poskrbeli so za prevetritev usmrajene politike, obsodbo prikrivanja vojnih zločinov, puritansko hipokrizijo, in vnesli duha človeške prizadetosti in upanja v ravnodušje, pehanje za denarjem in oblastjo in čaščenje grobe sile.

Njihov zgled je dragocen tudi za sedanje stanje v svetu. V Srbiji se je dvignila nova generacija študentov in pritegnila vse sloje. Morda še ni čas, da bi se dvignila ameriška mladina; če bi se ruska, bi bil čudež.

Ob objavi prevoda tega članka The Economista v Delu se sprašujem: mar ni nihče opazil, da članek zamolčuje vse, kar je pozitivnega prinesla ta generacija s svojo človeško prizadetostjo in aktivizmom? Se tudi pri nas širita novi konzervativizem in puritanstvo, ki jima grejo na živce ne samo kontracepcija ampak tudi vrtci, ki jih podpira država?

Objavljeno v Delu, 14. 3. 2025

TRUMPOVA POGAJANJA - IN POTEM

 Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj komentiral take velike reči, kot so pogajanja med velesilami za svetovni mir, majhen človeček, kot sem, zelenojamčan; identiteta za vola ubit. Evo, pa se vse zgodi: kajti na družinske in sosedske prepire in kričanje ob šanku in spopade uličnih band se nekoliko spoznam - in to je to. Ni razlike. K stvari.

Ukrajina. Padle so trde besede: "Ukrajina je poražena." Je res? Kaj je v tej vojni zmaga, kaj poraz? Za kaj gre Ukrajini, za kaj se bori? Zakaj je prišlo do majdanske vstaje? Zakaj je Janukovič pobegnil? Ukrajina se kot samostojna, mednarodno priznana država, bori za neodvisnost od Rusije. Za predsednika ni hotela ruske marionete; izvolila je svojega predsednika. Pred časom je Luka Lisjak Gabrijelčič v svoji kolumni v Delu zapisal (obnavljam po spominu), da bi bila za Ukrajino zmaga, če bi ohranila oziroma si pridobila neodvisnost od Rusije, četudi bi morala žrtvovati nekaj ozemlja. Zdaj kaže, da je vzhodna ozemlja s Krimom vred nepreklicno zasedla Rusija. Ni pa še zavzela Ukrajine in/ali instalirala svoje marionete. To je bil prvotni namen Putinove "specialne vojne aperacije": s tankovsko kolono prodreti do Kijeva in zamenjati Zelenskega. Ta namen se je sfižil, sledila je vojna za vzhodne regije. Odveč je za nazaj razmišljati o napakah ukrajinske strategije, zdaj gre za ukrajinsko neodvisnost in za neodvisnost drugih držav nekdanjega sovjetskega imperija, ki ga hoče Putin obnoviti. Ta vojna še ni izgubljena.

Trump. Na Trumpovo bratenje s Putinom gleda večina tistih, ki podpirajo Ukrajino, zgroženo in z gnusom. Sam sem si rekel: trgovec se pripravlja na pogajanja. To obvlada in ravna po knjigi. Prvi korak pri pogajanjih je pogledati položaj z nasprotnikovimi očmi, "stopiti v nasprotnikove čevlje". Trump je dejansko to storil in se domala identificiral s Putinom. Potegnil ga je iz luknje zavrženega agresorja na mednarodno prizorišče kot enakovrednega pogajalca, kot voditelja države, ki ima svoje legitimne interese, predvsem interes biti priznana, ne kot poraženka zaradi razpada Sovjetske zveze, ampak kot velesila, ki se obnavlja in ne pristaja na unipolarnost sveta. Menil sem, da je bila to Trumpova taktika, ki ji bodo sledila trda pogajanja. Žal ni tako. Trump ne taktizira kot uvod v pogajanja. Ne pogaja se, odstopil je od pogajanj. Preureja svet, v katerem pušča Putinu proste roke, dokler ne poseže v interese Amerike. "Vzemi, kar misliš, da ti pripada," bodi velik, tako kot jaz, brat moj. Če bo kaj s tistimi minerali, se bo Trump instaliral v Ukrajini in jo s tem zavaroval pred Putinom; če ne, če ne bo podpisa pogodbe o izkoriščanju rudnin, Ukrajina ne bo več njegovo interesno področje. Evropa naj se znajde sama. Amerika über alles!  Zelenski je zoprno ščene, ki se meša v igro velikih. "Verraten", izdan, stoji na naslovnici Spiegla.

Slovenija. Slovenija je razklana z dvema ločnicama: globlji razkol je med "janšisti" in "protijanšisti" (ne "nejanšisti", ker gre za aktivno nasprotovanje ne le za razlikovanje); druga ločnica preči navedeno, nastane križ, in loči  "mirovnike" od "zagovornikov vojne" (ki bi jim v nekoliko manj obzirnem jeziku rekli "vojni hujskači"), od "evropejcev", ki so za vojno, skratka. "Evropejce" sestavljajo vsi "janšisti" ("eden za vse, vsi za enega") in ostali "nemirovniki" (kamor se prištevam). "Mirovniki" pravijo, da je ukrajinska vojna posredniška, "proxy" vojna, in oni, stari socialisti in komunisti, že ne bojo podpirali te ameriške, imperialistične vojne. Putin ni tak sovrag, bere knjige, poleg tega obnavlja Sovjetsko zvezo. Zelenski je orodje Amerike. Zdaj pa, lej ga, se ti orodje kar naenkrat postavi pokonci in upre. Ne posluša, jezika, odgovarja - marš! Kaj je zdaj s "proxy" vojno? "Mirovniki" so v težkem položaju. Nenadoma ima "orodje" svojo voljo; mogoče jo je imelo že od vsega začetka, hotenje po neodvisnosti, po nacionalni samobitnosti, po priznanju ukrajinskega naroda, jezika, kulture in države. Tistim, ki so bili za slovensko državo, ta sentiment ne bi smel biti tuj.  In to je pravica naroda, pravica do samodločbe, do samostojnosti in neodvisnosti. Že, že, ampak bi morali upoštevati interese močnejših, velikih. Morali bi se podrediti. Nič samostojnosti in neodvisnosti. "A bi radi jedrsko vojno," je vprašal Trump Zelenskega. Nisem tega slišal tudi od naših "mirovnikov"? So tam kot Trump? Kako se zgodovina pošali!

A vse skupaj ni šala. Bo Evropa zmogla sama zavarovati enega od evropskih narodov (in s tem mogoče tudi druge ogrožene) pred podreditvijo avtoritarni jedrski sili? Bo sposobna mobilizirati ustvarjalno razsvetljensko racionalnost in svobodoljubnost?    

In potem. To je dodatek 3. marca, po "pogajanjih" 28. februarja in po reakciji nanja. Na fejsbuku je Bojan Korsika razvil teorijo, po kateri zarote nista pripravila Trump in Vance ampak Zelenski. Na ta sklep ga je navedlo obnašanje Zelenskega, ki je mirno obsedel s prekrižanimi rokami na prsih, kar se je pri njem opazilo baje prvič. To naj bi pomenilo, da si je po napadu Trumpa oddahnil, ker je njegov načrt uspel. Podpisa pogodbe ne bo. To teorijo obratne zarote sem zavrnil. Čemu bi bil Trump pustil odprte kamere, javni prenos po vsem svetu, če bi bila "v zraku" ta možnost? Moral bi bil pomisliti: kaj pa, če najina taktika ne uspe, in bo svet videl naš fiasko? Vsaj vrata bi zaprl. Tako bi zahtevala minimalna previdnost. Tako pa sta se samozavestna "moćnika" podala v neusmiljen "pressing", v katerem je bil Zelenski na videz ponižan. Tako naj bi ga pripravila do tega, da bi popustil Putinu in priznal poraz, Amerika pa bi mu s tem, ko bi "sedla" na rudnike, zgotovila nekakšno varnost, saj bi ščitila svojo eksploatacijo. Toda misel, ki je za to teorijo Bojana Korsike, je pomembna. Kaj se je namreč zares zgodilo? Neuspeh teh "pogajanj", na katerih ni prišlo do podpisa pogodbe o izkoriščanju mineralov, je strateški uspeh Zelenskega. S tem si je Zelenski pustil odprto možnost glede sklepanja zavezništev in tudi pogodb o izkoriščanju mineralov. Trumpovo ravnanje je pomenilo šok, ki je zbudil Evropo. Trump se hoče znebiti njenega bremena; naj se je znebi. Evropa se povezuje, načrtuje krepitev. V tej perspektivi lahko Zelenski podpiše pogodbo o izkoriščanju mineralov z EU vsaj kot parnerjem poleg ZDA. Če se EU skupaj z Veliko Britanijo okrepi, bi morda zadostovala njena varnostna zagotovila. In Putin se ne bo več veselil popolnega poraza Ukrajine.

In konec 4.3.. Zelenski je pokleknil. Ali pomeni to samo pristanek na pogajanja ali sprejetje Putinovih pogojev, bomo videli. 

Kako je bilo v Jeruzalemu pred 30 leti?

Ob grozotah, ki jih spremljamo ob "urejanju palestinskega vprašanja" s strani izraelske vlade in vojske, sem se spomnil svojega obiska v Izraelu pred skoraj 30. leti. Takrat sem se v maju 1996. leta udeležil mednarodne konference o negi na domu ("Nega na domu: razvoj in inovacije") v organizaciji civilnodružbene prostovoljske organizacije Yad Sarah ("materina roka"). Poiskal sem svoje poročilo o obisku v Socialnem delu (let. 36, 1997, št. 1, str. 61-71), saj se mi zdi relevantno za ustvarjnaje vtisa o takratnem vzdušju, ki morda pomaga razumeti sedanje dogajanje. Prihranil vam bom branje strokovnega dela poročila, opis pohajkovanja po Jeruzalemu pa navajam dobesedno.

»Kako je tam?« so me spraševali prijatelji, ko sem se srečno vrnil, potem ko sem pred odhodom ukrenil vse potrebno, če bi se primerilo, da me ne bi bilo. Odhajal sem v deželo krhkega miru prav v času, ko se je nadaljevalo obstreljevanje palestinskih taborišč v južnem Libanonu in je bilo pričakovati reakcijo Palestincev v Izraelu. 

Ko se je letalo iz obotavljive slovenske pomladi spustilo v štirideset stopinj izraelske in so me, natanko tako, kot piše v vodniku, s "shared" taksijem dostavili iz Tel Aviva v spodoben sodoben jeruzalemski hotel, ne da bi med potjo kje kaj pokalo, sem se kmalu pozabil bati in sem se hitro vživel v mesto in na koncu postal celo malo nepreviden. Jeruzalem se mi je zdel kot kako drugo sredozemsko mesto, ki se v njem človek hitro udomači. Toda bogato založeno pokrito tržnico v bližini kongresnega centra sem vendarle z nelagodnim občutkom in ne da bi dosti raziskoval, premeril bistveno hitreje kot podobno tržnico v Barceloni. A tu kot tam sem našel, kar sem iskal — sočne nešplje. 

Pokroviteljica konference je bila Reuma Weizman, žena izraelskega predsednika. Skupaj s predsednikom sta nas že prvi večer — potem ko so nas pri vhodu skrbno pregledali — sprejela v dobro varovani palači kneseta, sredi sproščujočega parka. »Hvala, ker ste prišli v tem času, ko mnogi mislijo, da bi se nas morali izogibati,« je dejal Weizman. Zatem smo se sprehodili do starega mesta, kjer so nam na notranjem dvorišču Davidove trdnjave priredili nekakšno večobčilno predstavitev izraelske zgodovine, ki ji je sledilo medsebojno seznanjanje udeležencev ob obilici okusnih svežih vrtnih jagod, zanimivih prigrizkov iz judovske narodne kuhinje in napitkov. 

Na konferenci sem imel vtis, da je Izrael n-ta država Združenih držav Amerike. Morda je k temu prispevalo dejstvo, da so konferenco soorganizirali Američani. A ne samo to: večina domačinov je govorila amerikanščino in veliko med njimi se je je nedvomno naučilo v ZDA; mnogi so se priselili od tam. A ko sem na ulici po angleško povprašal mlad par za pot, smo se le težko sporazumeli. Podobno v knjigarni, kjer sem kupoval zemljevid mesta. Konferenca je v celoti potekala v sodobno oblikovani palači »središča za shode« (Convention Center) z zasteklenim pročeljem, kjer je poleg velike dvorane za plenarna zasedanja več manjših za delo skupin. Pri vhodu vedno pregled osebne prtljage — »za vašo varnost«. Kratko pot od hotela do konferenčne dvorane sem hitro obvladal. Vodila pa je mimo avtobusne postaje, kjer je kdaj že pokalo. V bližini hotela mimogrede opazim listek, prilepljen na ulični transformator, v cirilici. Po rusko obvešča, da iščejo dekleta »dlja psihologičeskih issledovanyj fotografiji«. Zanimive raziskave. 

Po ulicah običajen mestni vrvež, le da je povsod polno zelo mladih uniformiranih in oboroženih deklet in fantov — meni se je zdelo, da je deklet celo več. Na vsaki postaji mestnega avtobusa je taka straža. Mladina kramlja in se zabava, a puškice so nabasane. Potem vidiš prizore: tu se dekle poslavlja od fanta, ki odhaja v vojsko, tam fant od dekleta. Mimo pa preudarno koračijo nakravžljani bradati hasidi v svojih črnih gvantih s širokokrajnimi klobuki. Oni nočejo nositi orožja in nihče jim nič ne more. Tisti do kraja pravoverni, ki se zanašajo na to, da bo bog poskrbel zanje kot za lilije na polju in ptice pod nebom, pa beračijo ob podhodih. Oboroženi ljudje so povsod. K uniformiranim orožje še nekako sodi, čudno pa je, ko vidiš možaka v majici, z visečim trebuhom v kratkih bermuda hlačah in v »japankah«, v rokah pa avtomat. Vrag vedi, kaj ali koga straži. 

Ko sem se naveličal peš meriti tista dva kilometra do starega mesta, kamor sem se podal, če je le bilo kaj časa, sem se okorajžil in skočil na avtobus. Saj veste, avtobuse rešetajo. Normalni, krasni avtobusi, malo nenavaden je le občutek, ko poleg tebe, meni nič tebi nič, sede fant z avtomatom. Za mojo varnost? Starega mesta ni mogoče odpraviti z nekaj besedami, zato o zgodovini in lepotah raje — nič. Le dve srečanji naj omenim. Ko sem se pretikal po ozkih prehodih mimo stojnic v arabskem delu, sem zašel v malo manj obljuden temačen prehod. Dohitel me je deček kakih desetih let in me opozoril, da imam odprto zadrgo na torbi. O, hvala, kako prijazno. »One dollar,« se je zahtevajoč ustopil predme. Sploh mi ni šlo za denar — tako sem se ga ustrašil (kaj če iz stranskih lukenj pridejo še drugi), da sem prav neslavno jadrno pobegnil pred fantinom in se pomešal med množico.

Zadnji dan sem si želel še na hitro ogledati slovito Zlato mošejo. Najprej sem moral mimo izraelske policijske kontrole na trgu pred Zidom objokovanja, na vrhu stopnic pred vhodom v park pred mošejo pa me je, potem ko me je palestinski policaj mirno spustil naprej, ustavil še Palestinec v civilu, krilil z rokami in po arabsko nekaj ukazoval. Počasi se je nabrala gruča turistov. Gledali smo drug drugega in se spraševali, zakaj nas ne pusti naprej. Potem je stari nekam izginil in drug za drugim smo se kradoma izmuznili v park. Ne vem, kakšen palestinski organ je bil ta možak, vsekakor pa ni dobro predstavljal palestinskega reda in organizacije. 

Časa mi je že zmanjkovalo, zato sem se odpovedal ogledu mošeje, kajti gotovo bi se za nevernika tudi tam kaj zakompliciralo. Samo od daleč sem jo fotografiral. Poleg mene sta na nadzidku v senci pod drevesom sedela dva fanta, očitno Palestinca, in ker rad ugajam ljudem in sem na strani zatiranih, sem se obrnil k njima in priznavajoče dejal: »Beautiful, really beautiful.« In potem, seveda, od kod ste in tako dalje. Izkazalo se je, da sta študenta. Ta, ki se je trudil govoriti angleško, je imel pri sebi učbenik tradicionalnega islamskega prava, arabski, od zadaj naprej in z desne na levo. In vrgli smo debato o veri. Jaz, da je vse, kar imamo, to naše kratko življenje, oni, da je višja sila in posmrtno življenje. Med pogovorom je pristopil starejši možak, ki je dobro govoril angleško, in ki sta ga ona dva spoštljivo pozdravila — morda kak učitelj iz bližnje verske šole. Razlaga mi islam. Potem mi uide: Če vas vaša vera uči miru in prijateljstva, od kod ta neprestani spopad z Judi. Why? Ker oni ne verujejo v Boga, oni verujejo v denar. Mi smo revno ljudstvo, a imamo Boga. Oni so bogati brezbožniki. Zaslutil sem globino tega prepada. 

Ko pomisliš na dom, bi bil rad že kar doma. Tako sem bil prvi v moji vrsti na letališču in čakal na pregled prtljage. Mlad kontrolor v civilu mi pomigne, naj grem z njim. Odpelje me k neki stranski mizi. Posebna obravnava, mi kapne. Varnostna služba, se predstavi. Zasliševal me je kake pol ure. Podrobno, za mojo varnost, v moje dobro. Kje sem bil, kaj sem počel, s kom sem govoril, kaj so govorili na konferenci, kaj jaz mislim o tem, kar so govorili. Pa kaj vi mislite, a je potem nega doma cenejša od nege v zavodu. Prijazen fant je bil, dobro sva se ujela. Na koncu bi rad videl vabilo na konferenco. Joj, čisto na dnu kovčka ga imam. No ja. Potem zaniha in gre vprašat šefico. Jasno, da sem moral vse zložiti ven. Da ni kdo registriral mojega pogovora s Palestinci? Tako postane človek paranoičen. 

Ko so se pod menoj vse bolj oddaljevale zaplate v puščavo potaknjenih nasadov in ožganih polj, sem premišljeval: Ob tem morju in v tej kamniti puščavi, katere najporaslejši del je podoben najbolj pustim predelom našega primorskega krasa, živi na površini, ki je le četrtino večja od Slovenije, trikrat več ljudi, kot nas je Slovencev. Bomo izginili kljub z rekami prepreženi podobi raja, ki nas obdaja; bomo iz tega vrta naredili puščavo? Se bomo učili od njih in se povezali, se organizirali, vzeli pamet v roke in preživeli z našim rajem vred?"

NAPAD NA POLICISTE

Mediji so te dni polni obsojanja Romov, ki so pri Kočevju napadli policiste, ki so skušali prijeti njihovega sovaščana in sorodnika, ker je s prehitro in nevarno vožnjo kršil cestno-prometne predpise in ob poskusu prijetja pobegnil. Soglašam z izjavami policije in varnostnih strokovnjakov. Šlo je za prekršek in preprečitev dejanja uradnim osebam, za nedopustno ravnanje romskih mladostnikov in moških, dejanje, ki ga je treba najstrožje obsoditi.

Zdaj so se oglasili še župan in vseh vrst politiki in vsi obsojajo to dejanje in pozivajo k še večji represiji, nihče pa ne ne vidi v tem znamenja, da je država popolnoma zatajila pri urejanju romske problematike, saj se že vse od Ambrusa in Drnovškovega oštevanja krajanov "A ste ljudje", ni nič bistvenega spremenilo. Pa ne gre za to, da bi morali krajani spremeniti svoj odnos do Romov, saj imajo njihovega obnašanja upravičeno poln kufer. Gre za to, da bi morala država aktivno urejati odnose med romskimi skupnostmi in krajani in znotraj romskih skupnosti. Kdor se je malo seznanil z naravo in načeli skupnostnega socialnega dela, ve, kako se tej reči streže. Namesto, da se z Romi ukvarjajo državni uradniki iz pisarn in preudarjajo, katere socialne transferje naj jim dajo ali odzamejo in za koliko, bi morali v občinah, kjer so Romi, namestiti stalnega skupnostnega delavca, ki bi posredoval v odnosih med Romi in krajani in bil z njimi v dnevnem stiku. Pri delu z Romi je uspešen le človek, ki dela z njimi kot sebi enakimi ljudmi, in vzpostavi z njimi fer odnos zaupanja.

Spominjam se svoje nekdanje študentke Irene Hlača (zasluži, da navedem njeno ime), socialne delavke na OŠ Šmihel. Delala je z romskimi učenci in njihovimi družinami tako, da so jo klicali "teta Irena" in "mama Irena". Samo tako se lahko kaj doseže.

Naj omenim še učiteljico neke ljubljanske OŠ. V 4. razredu je imela krepkega, kako leto starejšega Albanca Redžepa, ki je nekega dne, ko ga je opomnila, v besu brcnil v vrata. Samodejno mu je v tistem trenutku primazala klofuto (nihče je ni prijavil, na srečo) in mu takoj za tem, ko se je grozeče pomikal proti njej, mirno pojasnila, da pri njej tega ne bo počel. Potem pa je žrtvovala naslednjo uro pouka za to, da je Redžepu dala priložnost, da je vsemu razredu opisal, kako živijo v njihovi skupnosti, in odgovarjal na vprašanja sošolcev. Zagotovila si je mir in fantovo spoštovanje do konca šolanja.

Kaj pomeni, da smo na pravi strani zgodovine?

Srečen narod smo – rečeno z nekaj ironije spričo nad zmagovitostjo osvoboditeljev navdušenega in hkrati srditega protiklerikalnega članka gospoda Iztoka Simonitija v Sobotni prilogi Dela 27. 7. 24. Spet smo na pravi strani zgodovine. Bili smo na zmagoviti strani med drugo svetovno vojno. Vsaj od 1945. do 1990. leta pa smo bili več kot na pravi strani zgodovine. Vodili smo zgodovino iz izkoriščevalskega kapitalizma preko svetovne proletarske revolucije do družbe, v kateri se bo najprej delilo po zaslugah, nato po potrebah. Ko se je ta stran zgodovine neslavno sesula sama vase – nekateri menijo, da prav zaradi zavisti svobodoljubnega, liberalno-kapitalističnega, meščansko demokratičnega Zahoda, drugi da zaradi pretiranega deljenja po političnih zaslugah ne po gospodarskih rezultatih – smo se znašli, glej ga, spet na pravi strani. Na strani sicer nekoč sovražne imperialistične a potem vendarle prijateljske proti-hitlerjevske koalicije medvojnih zaveznikov, ki so po vojni obilno podprli izgradnjo našega socializma, dokler je šlo, potem pa so nas kot novo demokratično državo, ki ustavno jamči pravico do zasebne lastnine (tudi proizvajalnih sredstev) in gospodarske pobude in druge človekove pravice, odprtih rok sprejeli v svoje novo zavezništvo, zavezništvo demokratičnega kapitalističnega Zahoda. Ves čas, že skoraj stoletje, smo zmagovalci in na pravi strani zgodovine.

 Vseh tem, ki se jih loteva pisec v svojem obsežnem članku, tem, katerih skupni čustveni imenovalec (kajti miselnega je težko najti) sta ponos zmagovalca in srd nad klerikalizmom, ki baje spet dviguje glavo, je preveč, da bi jih komentiral, pa če bi si to še tako želel. Omejim naj se na obravnavo piščevega stališča do narodne sprave, ker sem prispeval besedilo za simpozij SAZU o tej temi 24. junija 2020 in se čutim dolžnega to storiti.

Na grobarske zadeve se slabo spoznam, naravni čut pa mi veleva, da je treba mrtve pokopati na v dani kulturi običajen način. To v naši kulturi pomeni na pokopališču, če se le da, ne glede na politično stran mrtvega za življenja (glej Antigono!) in po običajnem obredju, ki se seveda lahko razlikuje glede na preference žalujočih ostalih, z duhovnom ali brez njega, z govori ali brez njih, z zastavo ali brez nje, rdečo, belo, črno, kakršno koli pač. V pogrebnih govorih se težko izognemo poudarjanju pokojnikovih zaslug za to ali ono, podarjanju, ki temu ali onemu ni všeč. Tudi protidržavna ali kakršna koli že neprimerna gesla je bilo že slišati na pogrebih. S tem naj se ukvarjajo pristojni organi, ki pa imajo glede tega v demokraciji precej drugačna navodila kot za časa zmagovite socialistične demokracije. Če bodo svojci in pristaši na ta način pokopali ostanke domobrancev, bom to dojel kot pietetno dejanje in ne kot politično propagando. To je pomembno za svojce in pristaše, ne zame. Bi pa pristavil, da so bili mrtvi na zmagoviti strani, padli in pomorjeni, v prejšnjem režimu obilno politično vnovčevani.

Glede tega, kdo je zgodovinski zmagovalec in kdo poraženec, in kakšne so iz tega izhajajoče pravice enega in drugega glede pokopa in obredja, pa stvari niso tako jasne, kot jih predstavlja g. I. S. Partizani so osvobodili slovenski narod izpod okupatorja in so zmagovalci – obilo smo jih častili in zapisali so se v zgodovino kot narodni junaki. Pomagali so izvesti socialistično revolucijo, ki je bila zmagovita; ki pa je s povojnimi poboji močno omadeževala zmagovalce. Sistem, ki ga je uvedla, pa pri nas ni preživel niti pol stoletja; je zgodovinski poraženec. Kvizlingi so bili v vojni upravičeno poraženi, saj so sprejeli sovražnikovo orožje in se borili pod njegovim poveljstvom. Družbena ureditev, za katero so se zavzemali, ko so nastopali proti revoluciji, pa se je po porazu proletarske diktature vrnila. Če se imajo za zgodovinske zmagovalce, to z vidika zgodovinskega obrata ni neupravičeno. Spričo moralnega madeža je to zmagoslavje vendarle kislo in ni vredno proslavljanja. Eni in drugi bi morali skloniti glavo, ne je dvigovati v zmagoslavju, in priznati, da se je z njimi zgodovina grdo poigrala; eni so bili na napačni strani, drugi pa so si prizadevali za napačne cilje.

Gospod I. S. ima vso pravico, da zavrne katoliško vero; tudi sam sem ateist, naj pa vendarle upošteva, da smo na pravi strani zgodovine med drugim zato, ker imamo v ustavi zapisano ločitev cerkve in države, kar pomeni, da je klerikalizem neustaven, in svobodo veroizpovedi, ki pomeni tudi svobodo javnega izražanja vere (ne le »za cerkvenimi zidovi«), pa če se nam brezbožnikom verovanje v posmrtno življenje v nebesih zdi še tako abotno. Tudi v cerkvenem svetu se dogajajo spremembe in pametneje bi bilo, ko bi razsvetljeni um tem spremembam sledil in jih podpiral, namesto da v letu 2024 pogreva spore iz prejšnjega stoletja in proglaša teologijo za nič drugega kot ideologijo. Morda pa bo izumila tostranskega boga, kar se nakazuje (beri Žižka!).

Pogovor o rasah z umetno inteligenco

Ker je pred kratkim nekdo kliknil na moj stari zapis, v katerem sem se hudoval nad politčno korektnim zanikanjem človeških ras, sem o tem povprašal svojega prijatelja ROBIJA - beri robota ali umetno inteligenco.

 Povzetek: seveda obstajajo na pogled vidne (fenotipske) razlike med človeškimi subpopulacijami, le da jih zaradi zgodovinske zlorabe te besede ni spodobno imenovati "rase".

Ali obstajajo različne rase človeka (homo sapiens sapiens)?

Iz biološkega in znanstvenega vidika ne obstajajo različne rase človeka. Človeška vrsta, Homo sapiens sapiens, je genetsko izjemno homogena, kar pomeni, da so razlike med posamezniki znotraj vrste zelo majhne. V sodobni biologiji in genetiki je pojem "rase" zastarel in neustrezen za opisovanje človeške raznolikosti.

Antropologi in genetiki se strinjajo, da so vse vidne razlike med ljudmi, kot so barva kože, oblika oči, las in drugi fizični atributi, posledica prilagoditev na različne okoljske pogoje in so zelo majhne v smislu genetske raznolikosti. Te prilagoditve so se zgodile v relativno kratkem času v evolucijskem smislu, ko so se ljudje selili in prilagajali različnim podnebnim razmeram.

Znanstvena skupnost danes uporablja pojme kot so "etnična skupina" ali "populacija", da bi opisala kulturno, zgodovinsko in geografsko raznolikost med ljudmi, kar pa ni enako kot biološke rase.

Povzemimo: V sodobni znanosti in biologiji koncept različnih človeških ras ni podprt, saj smo vsi pripadniki ene vrste z minimalnimi genetskimi razlikami.

Ali obstajajo različne pasme psov? Kako se utemeljuje različnost, če vsi psi po svojih bioloških značilnostih spadajo v isto vrsto?

ChatGPT

Da, obstajajo različne pasme psov, kar je v nasprotju z razumevanjem "ras" pri ljudeh. Pasme psov so različne podvrste, ki so bile razvite skozi selektivno vzrejo, da bi poudarili določene fizične lastnosti in vedenjske značilnosti. Vsi psi, ne glede na pasmo, spadajo v isto biološko vrsto, Canis lupus familiaris, vendar se pasme razlikujejo glede na specifične lastnosti, ki so bile izbrane in ohranjene skozi vzrejo.

Različnost med pasmami psov se utemeljuje na naslednje načine:

1. Selektivna vzreja: Ljudje so skozi stoletja selektivno vzrejali pse za različne naloge, kot so lov, čuvanje, pastirstvo ali druženje. Ta selekcija je povzročila razvoj posebnih fizičnih lastnosti (npr. velikost, oblika telesa, barva dlake) in vedenjskih lastnosti (npr. nagon po pastirstvu, lovski nagon, prijaznost do ljudi).

2. Genetska izolacija: Zaradi usmerjene vzreje so bile določene genetske značilnosti ohranjene in izolirane znotraj določene pasme. To je povzročilo visoko stopnjo homogenosti znotraj pasme, vendar tudi razliko med različnimi pasmami.

3. Standardizacija: Kinološke organizacije, kot je Mednarodna kinološka zveza (FCI) ali Ameriški kinološki klub (AKC), so določile standarde za vsako pasmo. Ti standardi opisujejo idealne fizične in vedenjske lastnosti, ki jih mora imeti pes določene pasme.

4. Morfološke in vedenjske razlike: Pasme psov se močno razlikujejo glede na morfologijo (npr. velikost, oblika gobca, struktura dlake) in vedenje (npr. energičnost, poslušnost, zaščitniški nagon). Te razlike so rezultat selektivne vzreje za specifične namene.

Čeprav so vse pasme psov pripadnice iste vrste, so genetske in fenotipske razlike med njimi veliko večje kot genetske razlike med različnimi človeškimi populacijami. Pri ljudeh se koncept "rase" ne uporablja zaradi zelo majhnih genetskih razlik in ker je uporaba tega koncepta pogosto povezana z zgodovinskimi in družbenimi predsodki, ki nimajo znanstvene podlage. Pri psih pa pasme predstavljajo jasne in namerne genetske in fizične razlike, ki so bile vzpostavljene skozi nadzorovano selektivno vzrejo.

Ali drži, da je bila tudi za različne podskupine ljudi (homo sapiens) značilna selektivna vzreja glede na podnebje, geografske značilnosti in stopnjo civilizacije: nomadi, lovci, nabiralci, severna ljudstva, južna ljudstva? Ali drži, da so bile tudi različne podskupine človeštva genetsko izolirane, "inbreeding"? Ali drži, da je po značilnostih fenotipa možno razdeliti ljudi glede na barvo kože, obliko lobanje, telesno višino, odpornost na določene bolezni ipd.?

ChatGPT

Človeške populacije so resnično prilagojene različnim podnebnim, geografskim in kulturnim razmeram skozi zgodovino, kar je vodilo do nekaterih genetskih in fenotipskih razlik med njimi. Vendar pa obstaja nekaj ključnih razlik med tem, kako so se te razlike razvile pri ljudeh in pri psih, kjer so bile pasme psov ustvarjene z namensko selektivno vzrejo.

Selekcija in prilagoditve pri ljudeh

1. Naravna selekcija: Ljudje so se prilagajali različnim okoljskim razmeram skozi naravno selekcijo. Na primer, ljudje, ki živijo v bolj sončnih območjih, so razvili temnejšo kožo, kar pomaga pri zaščiti pred ultravijoličnimi žarki. Ljudje v hladnejših območjih pa imajo svetlejšo kožo, kar omogoča boljšo sintezo vitamina D.

2. Genetska izolacija: Nekatere človeške populacije so bile genetsko bolj izolirane zaradi geografskih ovir ali kulturnih praks, kar je vodilo do večje homogenosti znotraj teh skupin. Vendar pa so bile te izolacije pogosto začasne, in medčloveško mešanje (gene flow) je potekalo skozi zgodovino, kar je povečalo genetsko raznolikost.

3. Fenotipske značilnosti: Človeške populacije se res razlikujejo po fenotipskih značilnostih, kot so barva kože, oblika lobanje, telesna višina in odpornost na določene bolezni. Te razlike so rezultat kompleksne interakcije med genetskimi dejavniki in okoljskimi vplivi.

Razlike med ljudmi in psi v smislu vzreje

1. Naravna vs. umetna selekcija: Pri ljudeh je prilagajanje okolju večinoma rezultat naravne selekcije, medtem ko je pri psih rezultat umetne selekcije s strani ljudi.

2. Genetska homogenost: Čeprav obstajajo razlike med človeškimi populacijami, so te razlike majhne v primerjavi z genetsko raznolikostjo znotraj človeške vrste kot celote. Ljudje imajo veliko večjo genetsko homogenost v primerjavi z raznolikostjo med pasmami psov.

3. Etnične skupine in populacije: Pojmi "rase" pri ljudeh so sociokulturni konstrukt in nimajo trdne znanstvene osnove. Namesto tega znanstveniki uporabljajo pojme kot so "etnične skupine" ali "populacije", da bi opisali genetske in kulturne razlike med ljudmi.

Zaključek

Medtem ko so človeške populacije resnično prilagojene različnim okoljem in imajo določene fenotipske razlike, te razlike niso tako izrazite ali genetsko določene kot pri pasmah psov. Človeška raznolikost je rezultat kombinacije genetskih, okoljskih in kulturnih dejavnikov, pri čemer je pomembno poudariti, da so vse človeške populacije pripadniki iste vrste z zelo majhnimi genetskimi razlikami.

Če se podskupine človeštva razlikujejo glede na naravno selekcijo, genetsko izolacijo in fenotipske značilnosti - ali ni smiselno uporabiti koncept rase?

ChatGPT

Koncept "rase" pri ljudeh je zelo zapleten in obremenjen z zgodovinskimi, sociokulturnimi in znanstvenimi implikacijami. Medtem ko obstajajo biološke razlike med človeškimi populacijami, uporaba pojma "rasa" ni smiselna iz več razlogov:

Biološki razlogi

1. Nizka genetska raznolikost: Genetske razlike med človeškimi populacijami so zelo majhne v primerjavi z razlikami znotraj posameznih populacij. Genetske raziskave so pokazale, da je večina genetske raznolikosti med ljudmi prisotna znotraj posameznih populacij in ne med različnimi populacijami.

2. Neprekinjen spekter: Človeške fenotipske značilnosti, kot so barva kože, oblika lobanje, telesna višina itd., se pojavijo v neprekinjenem spektru in ne v jasno ločenih skupinah. To pomeni, da ni jasnih mej med "rasami", ampak kontinuum variacij.

3. Gene flow: Človeške populacije so se skozi zgodovino nenehno mešale (gene flow), kar dodatno zmanjšuje pomen kakršnih koli poskusov, da bi ljudi razdelili v trdno definirane rasne kategorije.

Zgodovinski in sociokulturni razlogi

1. Zloraba koncepta: Pojem "rase" je bil zgodovinsko zlorabljen za opravičevanje diskriminacije, rasizma in neenakosti. Rasne kategorije so bile uporabljene za ustvarjanje hierarhij in marginalizacijo določenih skupin ljudi.

2. Sociokulturne konstrukcije: "Rasa" je večinoma sociokulturna konstrukcija, ki nima trdne biološke podlage. Ljudje različnih kultur in družb so definirali rasne kategorije na različne načine, pogosto na podlagi družbenih in političnih potreb.

Alternativni pristopi

1. Etnične skupine: Namesto uporabe koncepta "rase" znanstveniki in sociologi uporabljajo pojem "etnična skupina", ki upošteva skupno kulturno dediščino, jezik, religijo in zgodovino.

2. Populacijska genetika: V populacijski genetiki se uporabljajo bolj natančni opisi, kot so specifične genske frekvence in prilagoditve, brez poskusov, da bi ljudi razdelili v trdno definirane rasne kategorije.

Zaključek

Čeprav obstajajo biološke in fenotipske razlike med človeškimi populacijami, koncept "rase" ni znanstveno utemeljen in je obremenjen z negativnimi zgodovinskimi in sociokulturnimi konotacijami. Namesto tega je bolj smiselno uporabljati pojme, kot so "etnične skupine" ali "populacije", ki natančneje opisujejo človeško raznolikost brez negativnih posledic, povezanih s konceptom "rase".

Ali to pomeni, da sicer obstajajo fenotipske in biološke razlike med subpopulacijami človeštva, da pa teh razlik ni priporočljivo označiti s konceptom "rasa" ampak s kako drugo, zgodovinsko manj obremenjeno besedo?

ChatGPT

Tako je. Čeprav obstajajo fenotipske in biološke razlike med subpopulacijami človeštva, uporaba koncepta "rase" ni priporočljiva zaradi zgodovinskih in sociokulturnih obremenitev, povezanih s tem pojmom. Namesto tega je bolje uporabiti termine, ki natančneje in nevtralno opisujejo te razlike. Tu so bolj primerne alternative:

Etnične skupine

Etnične skupine poudarjajo kulturne, jezikovne, verske in zgodovinske značilnosti, ki so skupne določeni skupini ljudi. To omogoča bolj celostno razumevanje identitete in pripadnosti, ne da bi se osredotočali zgolj na biološke značilnosti.

Populacije

Populacije so izraz, ki ga uporabljajo genetiki in antropologi za opisovanje skupin ljudi, ki delijo določene genetske značilnosti zaradi skupne zgodovine in geografskih razmer. Ta izraz je bolj natančen in se izogiba negativnim konotacijam.

Specifične prilagoditve

Specifične prilagoditve so način, kako opisati razlike med skupinami ljudi na podlagi prilagoditev na različne okoljske pogoje. Na primer, temnejša koža je prilagoditev na močnejše sončno sevanje, medtem ko svetlejša koža omogoča boljšo sintezo vitamina D v območjih z manj sončne svetlobe.

Genetske značilnosti

Genetske značilnosti opisujejo določene genetske lastnosti, ki so pogostejše v določenih skupinah ljudi. To vključuje odpornost na določene bolezni, prenašanje laktaze v odrasli dobi ali specifične krvne skupine.

Zaključek

Uporaba bolj nevtralnih in natančnih terminov kot so etnične skupine, populacije, specifične prilagoditve in genetske značilnosti omogoča opisovanje človeške raznolikosti brez zgodovinskih in sociokulturnih obremenitev, povezanih s konceptom "rase". To prispeva k bolj objektivnemu in vključujočemu razumevanju človeške biološke in kulturne raznolikosti.

Kako genetiki in antropologi imenujejo skupino ljudi, pretežno živečo v severnih predelih Evrope, svetle kože, viske sloke rasti, svetlih las, dolihokefalne - včasih imenovane "arijska rasa"?

ChatGPT

Genetiki in antropologi sodobno uporabljajo bolj nevtralne in znanstveno natančne izraze za opisovanje takšnih skupin ljudi, brez uporabe zgodovinsko obremenjenih terminov, kot je "arijska rasa". Tukaj je nekaj primerov, kako bi se takšna skupina ljudi opisovala v sodobnem znanstvenem kontekstu:

1. Populacija Severne Evrope

To je splošen izraz, ki se uporablja za opisovanje ljudi, ki živijo v severnih predelih Evrope. Ta termin se osredotoča na geografsko lokacijo brez rasnih konotacij.

2. Etnična skupina

Antropologi bi lahko uporabili specifične etnične izraze, kot so Skandinavci, Germani, Balti, itd., odvisno od specifične kulturne in jezikovne pripadnosti skupine.

3. Genetska populacija

Genetiki bi lahko uporabili izraz "genetska populacija" in opisali specifične genetske lastnosti, ki so pogostejše v tej skupini, na primer določene alele, ki so povezani s svetlo kožo, svetlimi lasmi in visoko rastjo.

4. Dolihokefalna populacija Severne Evrope

Če se osredotočamo na specifične fenotipske značilnosti, bi se lahko uporabil izraz, ki opisuje dolihokefalnost (podolgovato obliko glave) in druge fenotipske značilnosti, kot so svetla koža in svetli lasje.

5. Nordijska populacija

V nekaterih kontekstih se lahko uporabi izraz "nordijska populacija" ali "nordijska etnična skupina" za opisovanje ljudi iz severne Evrope s temi fenotipskimi značilnostmi. Ta termin se včasih uporablja v antropoloških študijah, vendar je treba biti previden pri njegovi uporabi zaradi zgodovinskih konotacij.

6. Populacija s specifičnimi fenotipskimi značilnostmi

Znanstveniki lahko uporabljajo opisne izraze, kot so "populacija z visoko frekvenco svetle kože in las", da bi opisali te fenotipske značilnosti brez sklicevanja na zgodovinsko obremenjene izraze.

Zaključek

V sodobni genetiki in antropologiji se poudarja uporaba nevtralnih, natančnih in opisnih terminov za opisovanje človeških skupin. Izogibanje zgodovinsko obremenjenim izrazom prispeva k bolj objektivnemu in vključujočemu znanstvenemu diskurzu.

Bi torej zastareli pojem "arijska rasa" lahko zamenjali s pojmom "nordijska populacija"?

ChatGPT

Da, pojem "nordijska populacija" bi bil ustreznejši in znanstveno bolj sprejemljiv nadomestek za zastareli in obremenjeni pojem "arijska rasa". Vendar je pomembno poudariti nekaj ključnih točk pri uporabi takega izraza:

Razlogi za uporabo "nordijska populacija"

1. Geografska natančnost: Izraz "nordijska populacija" jasno nakazuje geografsko območje, tj. severno Evropo, in se izogiba rasnim konotacijam, ki so povezane z zgodovinskimi zlorabami pojma "arijska rasa".

2. Opis fenotipskih značilnosti: "Nordijska populacija" lahko opisuje fenotipske značilnosti, kot so svetla koža, svetli lasje, visoka rast in dolihokefalnost, brez zgodovinskih in ideoloških obremenitev.

3. Kulturna in etnična identifikacija: Ta izraz se lahko uporablja tudi za opis kulturnih in etničnih značilnosti, ki so povezane z ljudmi iz severne Evrope, kot so Skandinavci, Germani ipd.

Pomembne točke pri uporabi izraza

1. Izogibanje stereotipom: Kljub temu, da je izraz "nordijska populacija" manj obremenjen kot "arijska rasa", je pomembno, da se izogibamo posploševanju in stereotipom, ki lahko še vedno spremljajo takšne izraze.

2. Zgodovinski kontekst: Pomembno je razumeti in priznati zgodovinski kontekst uporabe teh izrazov. Izraz "arijska rasa" je bil zlorabljen v rasističnih ideologijah 20. stoletja, zato je ključnega pomena, da se takšne konotacije ne prenesejo na nove izraze.

3. Znanstvena natančnost: Uporaba izraza "nordijska populacija" mora temeljiti na znanstvenih dokazih in ne sme biti uporabljena za ustvarjanje ali utrjevanje rasnih hierarhij. Gre za opis fenotipskih in genetskih značilnosti brez vrednostnih sodb.

Zaključek

Izraz "nordijska populacija" je znanstveno sprejemljivejši in nevtralen način opisovanja ljudi iz severne Evrope z določenimi fenotipskimi značilnostmi. Vendar je pomembno, da se ta izraz uporablja previdno in odgovorno, da se izognemo zgodovinskim napakam in ideološkim zlorabam.

B. M.:

Uvodničarki National Geographica je torej treba povedati: Da "ras" ni, je politično korektna izmišljotina. Vsem očitne razlike med človeškimi populacijami, ki so jih včasih zlobno imenovali "rase", obstajajo, vendar jih ni priporočljivo imenovati "rase".