"Ljubljana je bila med vojno koncentracijsko taborišče..."

Kot 17-leten fant sem se junija 1957 z ekipo tabornikov ljubljanskega Zmajevega rodu udeležil prvega pohoda ob žici okupirane Ljubljane v počastitev spomina na medvojne dni in odpor Ljubljančanov proti okupatorjem. Pohodniki smo nosili nahrbtnike (lahko prazne) in puške (kar so kasneje opustili), da bi bili čimbolj podobni partizanom. Ne vem, katero mesto smo dosegli, vem le, da smo kot nagrado za udeležbo dobili priročne bencinske kuhalnike sarajevske tovarne Ignis; ti so se kasneje izkazali za nevarne in neuporabne. Še letos sva z ženo prehodila del te poti čez Golovec od Fužin do Dolenjske ceste oz. Peruzzijeve - v počastitev spomina na NOB.

Danes se v vseh medijih ponavlja fraza, da "je bila Ljubljana koncentracijsko taborišče, ograjeno z bodečo žico" med stražnimi bunkerji. V mojem umu so koncentracijska taborišča  Auschwitz, Dachau, Stutthof, Gonars, Rab itd. - z visoko žičnato ograjo pod električnim tokom ograjeno naselje barak, s stražnimi stolpi in stražarji s strojnicami - v naselju pa vseh vrst mučenje in morjenje. 

Ljubljana ni bila tako koncentracijsko taborišče. Pravzaprav je nekdo najprej zapisal, da je bila Ljubljana "kot koncentracijsko taborišče", torej: lahko bi se reklo, da je bila nekaj takega kot koncentracijsko taborišče, čeprav ni bila koncentracijsko taborišče, tako kot tista, ki jih poznamo pod tem imenom. A kdo bi bil pozoren na take finese, če je bolj udarno: bila je...

V tem "koncentracijskem taborišču" sem s svojo družino preživel štiri leta svojega življenja, od začetka vojne do osvoboditve leta 1945. Nisem se vsega zavedal, a danes vem, da moje otroštvo v tem "koncentracijskem taborišču" ni bilo prav nič podobno otroštvu judovskih otrok v Auschwitzu. Nisem se sicer smel igrati na ulici, po kateri so včasih korakali vojaki, moj svet sta bila domače dvorišče in vrt, poln vsakovrstnih vrtnin. Ata je hodil v službo v Mestno elektrarno ljubljansko, kjer je šauflal v šihtih 12/24. Z mamo sva šla včasih v trgovino, k peku ali k zdravniku ali pa na blok v Jarše, kamor so kmetice z nemške strani prinašale mleko, maslo in druge jestvine. Nekoč me je ponoči zbudilo butanje na vhodna vrata sosedove hiše: Italijani so prišli po nekoga. Racija, so rekli domači. Tudi ata je moral v "belgijski vojašnici" mimo okenca, kjer je "domači izdajalec" ocenjeval, kdo je sumljiv in javljal Italijanom. To je že bilo podobno koncentracijskemu taborišču. No, meščani so normalno plačevali skrivno pristojbino za OF, delovali so ulični poverjeniki OF in tudi pri nas je kdaj prespal kak "stric", ki je prišel pozno in zgodaj odšel. 

Zdaj gre mnogim v nos izjava novinarja, da so Italijani ogradili mesto z žico, da bi preprečili komunistične uboje meščanov. Slovenska wikipedija piše: "Ta fortifikacija /žica/ je imela več namenov: obramba Ljubljane pred zunanjim napadom, obramba Ljubljane pred notranjim napadom, osamitev močnega odporniškega gibanja v mestu in prekinitev stikov med mestom, pomembnim logističnim in rekrutnim centrom ter okolico." Uboji meščanov s strani VOS so se dogajali. Eden od namenov okupatorjev je torej bil obramba pred notranjimi napadi VOSa - skrivne Varnostno obveščevalne službe KPS oziroma Osvobodilne fronte. Agenti te službe, torej komunisti, so pobijali "izdajalce", tudi tiste, ki niso izdajali, a jih je bilo treba odstraniti, da bi uresničili revolucionarne cilje KPJ. V socialistični državi smo slavili te uboje kot junaška dejanja v boju za osvoboditev in socializem. Bi jih zdaj radi zanikali prav tisti, ki so jih slavili?

Ljubljana je bila med vojno od tuje vojske okupirano mesto, ograjeno z bodečo žico in ovirami. V njej pa so meščani delali, dobivali plače, kupovali in prodajali, hodili v cerkev, k peku in zdravniku. Da je bila "kot koncentracijsko taborišče" je metafora s propagandnim namenom za sedanjo rabo. Vnaša pa zmedo v glave tistih, ki vsega tega niso doživeli.

ZASTAVA NA TRIGLAVU: JE ŠE KJE KAK KOT BREZ POLITIKE?

Mesec dni nas loči od pete obletnice dogodka na Kredarici, ko se je sredi pandemije kovida skupina mladih "petkovih protestnikov" domnevno po naključju srečala s tedanjim predsednikom vlade Janezom Janšo in notranjim ministrom Alešem Hojsom, ki sta si v svojem prostem času privoščila vzpon na Triglav in sta bila tedaj že namenjena v dolino. Ko je aktivistka in tabornica Tea Jarc, ki se je tam znašla s skupino mladih, pred Domom na Kredarici opazila na klopi sedeča predsednika in njegovega ministra, je izkoristila priložnost in predsednika s povišanim glasom in sarkastično nagovorila*: "Danes je petek in protest se seveda nadaljuje s častnim gostom, ki je prišel končno prvič pozdravit protestnike in protestnice. Kakšna čast! Gospod Janša, kaj rečete na to, da ljudstvo že (nerazločno) štirideset (?) tednov protestira; da ste na referendumu zgubili toliko, kot še nobena druga stranka ni izgubila; da je ljudstvo dalo jasno nezaupnico vladi in vi tega še vedno nočete slišati." Janša je na to kratko odgovoril (ni slišno). Menda je protestnike vprašal, če so pobegnili iz norišnice. Nedvomna žalitev, protestnikov in norcev. Jarc je odvrnila: "A spet ljudstvo žalite? A ljudstvo je neumno, zato ker hodi na Triglav? Zato, ker se bori; zato da imamo osvobojeno ozemlje? A ste ravnokar to rekli? A nas boste poslali v Avstralijo, v svojo kliniko, (kot ste nas že /?/) milijonkrat? A ste mislili priti sem in se spet malo slikati pa igrat politikantstvo? A mislite nabirat politične točke, da boste še naprej manipulirali ljudi? Je to vaš namen? A mislite, da je nam luštno živeti v taki državi?"... Medklici: Zdrahar. ... Janša sedi in se, v očitnem nelagodju nemočno, ironično smehlja. ... "A ne boste nič odgovorili 600 (?**) tisočem prebivalcem in prebivalkam, ki so na referendumu glasovali proti in s tem jasno izkazali nezaupnico vladi? A mnenje prebivalcev nič ne šteje, kljub temu, da živimo v demokraciji? A zdaj že 40 (?) tednov protestiramo in se borimo za svobodo, za demokracijo, za vladavino prava, na katero se vi požvižgate; to nič ne šteje?" Medklici: kako se smeje... "A je to domoljubje?" Minister s klopi komentira. Ni slišno. Minister vstane. "Minister se je skrival v kotu, seveda se je skrival." Nekdo, morda oskrbnik, posreduje, minister sede nazaj. "Pravi biseri slovenske politike, Tonin, Hojs in Janša." Mož, ki posreduje, smeje, z gibom roke skuša odvrniti protestnike. Jarc: "Kaj pa je narobe, gospod? ... To so ljudje brez sočutja, brez sramu. ... Dajte vi nam mir. Kakšen osebek!" Janša molče sega po nahrbtniku, da bi odšel. Jarc nadaljuje: "A tako, a to imate povedati ljudem? Povejte zdaj vsem ljudem, ko tako veselo razlagate po twitterju; povejte! Minister Hojs, a smo svinje, a so policaji lenuhi? Povejete, kar imate za povedat." Nejasno: samo vi ste to napisali na twitter. "Prave krščanske vrednote, citirate Sveto pismo, ja, odlično." - "Rdeča zvezda je simbol svobode..." Na Hojsovo oglašanje nerazločno o tem, da so (desni) vso zgodovino spremenili. Hojs in Janša v odhajanju, si nadevata zaščitne maske. Žvižganje piščalke in klici: "Sram naj vas bo! Sram naj vas bo! ... A mislite, da boste mirno spali danes, ali katerokoli noč? A mislite, da se bo ljudstvo predalo, da se bomo nehali boriti za svobodo? Nikoli ne bomo!" Janša in Hojs z nahrbtniki odhajata. Tirada Tee Jarc se nadaljuje: "Pobegate pred kolesarji in kolesarkami, pobegate pred svojim ljudstvom. Bojite se našega ljudstva. Kar pobegnite!" Janša in Hojs se oddaljita. Moški okrog oskrbnika (?) odrivajo protestnike od vhoda v kočo. Tea Jarc: "Alo, gospod, a ste me udarili? A se name spravljate, al kaj? A boste fizično obračunaval, al kaj? ... Danes je Janša, pobegnil je... Takega sranja še nikoli nismo imeli v Sloveniji." Kameri se približa moški v modri majici z napisom SIMONIČEVA DOMAČIJA. Tea Jarc: "Gospod vi ste me udarili, vi ste me udarili. ... Tale gospod me je udaril. To se bo vidlo na kameri, ga bomo našli. Očitno je to ta mentaliteta ljudi, ki branijo to vlado, da tepejo ženske. Očitno, res. To ni dec, to ni niti človek... Janša in njegovi so očitno pobegnili; mi pa nadaljujemo s petkovim protestom na Kredarici, kjer se odvija tole srečanje politike s prebivalkami in prebivalci. Tako da nikjer ni miru pred Janšo. Spremljajte dogajanje, se vidimo, če ne prej, naslednji petek  na protestu." 

Nastop Tee Jarc naj si vsakdo sam tolmači v skladu s svojim političnim prepričanjem in zdravo pametjo. To ni namen tega zapisa.

Nisem simpatizer Janeza Janše in njegove stranke, a tudi kolesarskih protestov sredi epidemije kovida nisem podpiral. Še zdaj mislim, da so v času, ko bi spoštovanje strokovno utemeljenih preventivnih ukrepov prihranilo marsikatero življenje, predvsem starejših, pomenili grobo izkazovanje nesolidarnosti in ravnodušnosti do resničnih življenj v imenu boja proti namišljenemu "fašizmu". Med protestniki so bili posebej glasni proticepilci in drugi zanikovalci znanosti, medicine in farmacije še posebej, in zagovorniki teorij zarote, katerih nazori so popolnoma nasprotni vsemu, kar sem kot metodolog zagovarjal pri svojem strokovnem delu. 

Slovenska wikipedija piše: "Izvajanje protestov so v času epidemije koronavirusa v Sloveniji oteževali odloki, namenjeni omejevanju širjenja epidemije." Moje mnenje je obratno: Izvajanje preventivnih higienskih ukrepov proti epidemiji koronavirusa so ovirali kolesarski protesti proti domnevnemu fašizmu Janševe vlade.

S pismom bralca v Delu sem javno protestiral proti vnašanju politike na kraj, ki naj bi bil po mojem mnenju kot naravni rezervat, tako rekoč svetišče narave, prost političnih dejavnosti, še posebej kričavih protestov, brlizganja s piščalkami in verbalnih napadov na politične nasprotnike kakšne koli barve že. Poleg kemičnega, svetlobnega in slušnega onesnaženja obstaja tudi politična polucija okolja, polucija tako v pomenu širšega onesnaženja naravnega in kulturnega okolja kot tudi v pomenu nenadzorovanih izbruhov politične onanije, ki je iz gornjega posnetka jasno razvidna. Nisem Teino ljudstvo.

Spričo informacij v uvodniku v Sobotno prilogo Dela (20. 6. 2026) in ob upoštevanju širšega zgodovinskega konteksta, pa moram spremeniti svoje mnenje glede izvzetosti Triglava iz politike. Vse kaže, da je Triglav pač prvovrstno prizorišče političnih dejanj. Ni samo simbol slovenstva, umska slika-vrednota. Že od vsega začetka je kraj političnih demonstracij. Jakob Aljaž je dal na vrh Triglava postaviti stolp, da bi označil slovenski značaj te slikovite gore v odporu do Nemcev, ki so si ga tudi hoteli prilastiti. Napis "Aljažev stolp" na njem je prvi slovenski napis tam in daleč okoli. V njem je bila kopija slike pogleda s Triglava slovenskega slikarja Marka Pernharta in kasneje drugih slovenskih slikarjev. Vse odtlej je vsakdo, ki si je lastil vseslovenski pomen, izobesil zastavo na vrhu Triglava.

Ali Žerdin v omenjenem uvodniku razkriva, da je pobudo, da bi ob osamosvojitvi 1991. leta na Triglavu izobesili slovensko zastavo, po nalogu odgovornega urednika Dela dal elitni hribolazec, član slovenske odprave na Hindukuš, in Delov fotoreporter Joco Žnidaršič. K uresničitvi te ideje so prispevali prav tako predani gorniki, gorski reševalci, poleg helikopterske enote slovenske policije. Nastale so "ikonične fotografije", primerljive s plapolajočo sovjetsko zastavo na Reichstagu in ameriško na otoku Iwo Jima. Prvovrstna politika, ki ji služijo tudi najpredanejši hribolazci in varuhi okolja.

Vdam se. Triglava ni mogoče ločiti od politike. Pridite gor, izobesite svojo zastavo in izkričite svoj politični program; napadite svoje zoprnike, če jih slučajno zalotite tam, ker so mislili, da so tam varni pred politiko. Na-ka. Morali si bojo poiskati drugo zatočišče. Ali sploh sme biti kje tako zatočišče, saj smo vendar politične živali. Menda ne bolj živali kot politične? In pomnite: Triglav je lahko tudi izvrstno visokopolitično odskočišče.

Dobrodošli na Triglavu, gospa Tea Jarc, zdaj sekretarka Evropske konfederacije sindikatov (ETUC).

____________

*Po posnetku na Facebooku (Bučko Buček); prevod v knjižno slovenščino; posnetek je dolg 8:35 min. https://www.youtube.com/watch?v=45NqARZcJxs

** slabo slišni deli so označeni z vprašajem v oklepaju

"TEME, KI NAS LOČUJEJO"

Vprašanje o tem, kdo je začel upor proti okupatorju, OF ali TIGR, je postranskega pomena, kajti, kot sledi iz kolumne Luke Lisjaka Gabrijelčiča, TIGR kot organizacija po spopadu na Mali gori ni nadaljeval boja. Bolj pomembno se mi zdi vprašanje, zakaj TIGR ni bil del OF, poleg KP in drugih ustanovnih skupin. OF je bila, če sledim izročilu, ustanovljena 27. aprila 1941; do spopada na Mali gori pa je prišlo 14. maja istega leta (po govoricah zato, ker je neki komunist izdal tigrovce Italijanom). Torej so bili tigrovci blizu Večne poti, a - čeprav antifašisti - niso sodelovali na ustanovnem sestanku OF. Griesser-Pečar piše, da je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, najvišje telo OF, 16. 9. 1941 razglasil prepoved boja proti okupatorjem vsem akterjem izven OF. To sektaštvo je KPJ še pred Dolomitsko izjavo uveljavila, ker je hkrati z bojem proti okupatorjem izvajala revolucijo v navezi z Moskvo, medtem ko je imel TIGR zvezo s kraljevo vlado v Londonu.

Po mojem torej ni odveč, da se 14. maja spominjamo tega nesrečnega spopada, nikakor ne kot začetka velikega boja, ampak kot opomin, da so se - poleg partizanov pod vodstvom KPJ - bili pripravljeni upreti okupatorju tudi drugi, a v imenu drugih vrednot in z drugačnimi načrti povojne ureditve. KPJ si je izsilila prvenstvo, uspešno vodila NOB in po vojni prevzela oblast. Drugače je bilo, na primer v Franciji, kjer je med odporom Komunistična partija tudi imela pomembno vlogo, a so se odporniške stranke združile v Nacionalnem odporniškem svetu (Conseil National de la Resistance) in po vojni ohranile parlamentarno demokracijo.

Vsekakor pomiritvi duhov ni v prid, da se na levici še vedno pogosto prikriva sektaštvo KPJ, izvajanje revolucije med vojno in po njej, zanikanje žrtev revolucije; na desnici pa se sedaj neupravičeno poveličuje naključen spopad antifašistov z okupatorjem, kot da bi bil enakovreden partizanskemu odporu. Vseeno pa se mi zdi bolje, da povzdigujejo tigrovce, kot da bi opravičevali kvizlinštvo.

Kaj pravzaprav to povzdigovanje, ki že nekaj časa spremlja Janševe vlade, pomeni? Če odmislimo možnost, da gre zgolj za omalovaževanje partizanskega boja in vznemirjanje levice, je njegovo sporočilo naslednje: odpor proti okupatorju da, narodnoosvobodilni boj da, toda ne pod komando Komunistične partije, ne hkrati z revolucijo.

Morda je, zaradi drugih potez prejšnjih in nove desne koalicije in nepripravljenosti levice da bi sprejela to sporočilo, prepozno in zamujeno, da bi v tem stališču videli možni najmanjši skupni vrednotni imenovalec desnice in levice, osnovo za pomiritev duhov in tvoren parlamentarizem namesto narodne razcepljenosti in zagrizenega »kulturnega« boja.

Dr. Blaž Mesec, Ljubljana

To pismo je bilo odposlano Delu 1. 6. 26 za objavo v pismih bralcev, predvidoma v Sobotni prilogi. Ni bilo objavljeno. Razumem odločitev urednika, da ga ne objavi. Čas je, da nehamo s temi temami. Razumem pa tudi, da pripombe na levico niso zaželene, saj naj bi ostala brezmadežna. - 6. 6. 26

Naslednji teden je bilo v Sobotni prilogi objavljeno neko pismo na to temo, kar pomeni, da urednik ni objavil mojega pisma, ker bi želel zaključiti to temo, ampak zato, ker je šla vsebina pisma čez rob njegove politične naklonjenosti. - 13. 6. 26

Danes, 27. 6. 26, je pismo objavljeno v SP Dela. Uredniku se opravičujem, če sem mu zmotno ne pa tudi hudobno podtaknil slab namen. A naj ostane ta dokument o mojem miselnem toku. - 27. 6. 26

KDO S(M)O LEVIČARJI?

Ne mislim stranke Levica ampak ves levi strankarski spekter. Sem levičar, ker sem na strani šibkejših. Šibkejši so tisti, ki nimajo dovolj denarja in interesa, da bi investirali, zagnali podjeta, odprli delovna mesta, izkoriščali zaposlene in obirali profit tudi za svoje razkošje; ki nimajo mrež, zvez in poznanstev. Levičarstvo pri nas kot nazor in politična opredelitev vsebuje mešanico vrednot, motivov, nazorov in duhovnih stanj, ki izvirajo iz naslednjih osnovnih kategorij:

1. domoljubno partizanstvo: visoko vrednotenje NOB kot boja proti okupatorjem, združeno z revolucijo ali tudi ne. Nasprotovanje kvizlinštvu in idejnemu opravičevanju kvizlingov. Udeležencev NOB pri nas že skoraj ni več, so pa njihovi potomci, zdaj že v tretjem ali četrtem kolenu. ZZB NOB Slovenije, šteje 42.000 članov, a poleg njih je še veliko več tistih, ki visoko vrednotijo NOB in ki imajo potomce nekdanjih kvizlingov za politične nasprotnike.

2. antikapitalizem: marksistična teorija in vse osebne negativne izkušnje z delujočim kapitalizmom so pomemembna sestavina levičarstva. Te se delijo na: a. revolucionarni antikapitalizem, b. demokratični socializem, c. reformni kapitalizem.

a. Revolucionarni antikapitalizem se zavzema za nasilno spremembo kapitalističnega sistema in uvedbo družbeno-političnega sistema, ki ne bo temeljil na zasebni lastnini proizvajalnih sredstev, izkoriščanju delovne sile in zasebnem bogatenju. Tako revolucijo smo doživeli med 2. sv. vojno oz. po letu 1945. Obnavlja tradicijo zveze komunistov. Mnogi obžalujejo, da se je sfižila v nov nepravičen sistem, a vse več je tistih, ki ga niso doživeli.

2. demokratični socializem (kot ga razumem) si prizadeva za opustitev kapitalističnega sistema in uvedbo socializma, vendar ne z nasilno revolucijo ampak po demokratični poti v okviru parlamentarne demokracije, zato sodeluje kot stranka v klasični parlamentarni demokraciji in si prizadeva za socialistične vrednote: podružbljenje lastnine proizvajalnih sredstev oz. več oblik lastnine, delavsko delničarstvo, kar je blizu Kardeljevemu prizadevanju za vključitev in motiviranje neposrednih proizvajalcev (tozdi).

c. reformni (anti)kapitalizem si prizadeva za državno regulacijo in omejitev ekscesov kapitalizma, kot so pretirana razslojenost in izkoriščanje zaposlenih; zavzema se za progresivno obdavčitev, za ohranitev klasičnih delavskih pravic in pridobitev novih preko državne regulacije. (Je blizu demokratičnemu socializmu a bolj stavi na državo kot na "samoupravljanje").

3. nostalgija po socializmu: Naše volilno telo sestavljajo starejše generacije, ki so doživele socializem. Kljub nesprejemljivosti avtoritarnega režima, ki je kršil človekove pravice, preživelim večinoma ni ostal v slabem spominu, morda tudi zaradi časovne oddaljenosti (meni je nakupovanje kavbojk na koncu Tržaške in čakanje na premog na kolodvoru še v živem spominu). Ker so nasprotniki socializma ob revoluciji zapustili državo ali bili odstranjeni, so preostali podpirali režim oziroma se prilagodili. Ne pozabimo, da je bil pri nas režim mehkejši kot na vzhodu. Če si upošteval pet temeljnih "za", si lahko mirno živel, čeprav skromneje kot zdaj (za socializem, samoupravljanje, ZKJ, Tita, armado). Ne pozabimo tudi, da smo se vsi brezplačno šolali, za majhen prispevek dobili vrhunske zdravstvene storitve. Avtoritarni režim je bil udoben: s politiko se je ukvarjalo modro vodstvo, mi smo lahko hodili na morje v sindikalno hišico.

4. interesno oportunistično levičarstvo: levico volijo vsi, ki so imeli ali imajo koristi od levičarskih omrežij in gospodarskih struktur ali države. Pri(h)vatizacija je ustvarila razred levičarjev, ki so ali postali podjetniki/kapitalisti, ali pa kako drugače vnovčujejo nagrabljeno premoženje. Ti niso zainteresirani za spremembe.

5. socialno levičarstvo, sindikalizem: močan motiv leve politične usmeritve je solidarnost s tistimi, ki ne premorejo niti za skromno življenje, in prizadevanje za to, da bi vsem omogočili osnovne pogoje skromnega življenja: streho nad glavo, dohodek, ki krije potrebe po hrani, obleki, zdravju, šolanju, kulturi sploh. Hkrati je motiv nasprotovanje pretiranemu razkošju, posebno če temelji na izkoriščanju zaposlenih (italijansko 'sfruttamento', kar pomeni iztisniti zadnji sok iz človeka).

Vsi ti motivi in nazori, prepleteni, pri posameznikih eni bolj poudarjeni kot drugi, sestavljajo levičarstvo pri nas.

Zločini zaveznikov in povojni poboji

Na Fb sem zasledil kratek zapis gospoda doktorja zgodovine Martina Premka, poslanca Svobode. Tokrat sem prvič zasledil kak njegov zapis, ker ni med mojimi Fb-prijatelji in ga videvam samo v medijih. Zato tudi ne poznam predzgodovine in povoda za njegov zapis. Res je, ne poznam konteksta.

V zapisu, na katerega sem naletel, pa piše takole (združujem odstavke): "Ameriški in britanski kapitalistični morilci so med drugo svetovno vojno bombardirali naša mesta in pobili tisoče nedolžnih ljudi, tudi otrok in žensk. Ali bi se druga svetovna vojna končala kako drugače, če Slovenije ne bi bombardirali? Nikakor ne! Torej so zahodni kapitalistični morilci ubijali naše ljudi brez sodbe zgolj v imenu profita in vojne industrije. Sedaj pa "kapitaliste" zamenjajte s "komunisti" in dobili boste sliko, kako naša desnica zlorablja in potvarja zgodovino in laže o drugi svetovni vojni. Sicer pa naša desnica laže itak o vsem." Ob zapisu je fotografija grmade prepletenih, že razpadajočih človeških trupel, morda žrtev kakega bombardiranja; brez podatkov o kraju, času in drugih okoliščinah. 

Na ta zpis sem se odzval takole: "Tole je, žal, zelo nepoznavalsko za poslanca slov. parlamenta. 'Ameriški in britanski kapitalistični morilci' so bili med drugo svetovno vojno zavezniki naših partizanov in so imeli svojo misijo pri Vrhovnem štabu NOV, tj. pri tovarišu Titu. In tega je po vojni v znamenje priznanja za skupni boj sprejel sam vrhovni 'britanski kapitalist' Winston Churchill. Na ozemlju sedanje Slo. ni bilo sistematičnega bombardiranja s strani zavezniškega letalstva. Tiste bombe, ki so padle na Maribor in kakšna tudi kam drugam, so sodile k bombardiranju Nemčije."

Na to je avtor zapisa odgovoril: "Gre za sarkasticen prikaz, kako se pri nas dela z zgodovino. Zamenjajte kapitalistični s komunistični pa bo vse tako kot treba."

Odgovorim: "Žal tega sarkazma in zamenjave pojmov ne razumem. Če zamenjam besede, dobim naslednjo 'misel': "Komunistični morilci so ubijali v imenu profita in vojne industrije". Ker sem preživel ves "komunizem" mi profit in vojna industrija ne pašeta v kontekst."

Poleg teh vrstic je na Fb še cela rešta odgovorov iz gospodovega "mehurčka", odgovorov v njegovo podporo, ki nakazujejo mojo omejenost, "volnenost", "mater si ti naiven", "si zgrešil kontekst". Postregli so mi tudi s podatki, da so zavezniki poleg Maribora bombardirali Kočevje, Idrijo, in druge naše kraje; skratka povzročili so veliko nedolžnih žrtev med Slovenci (sam vem za zablodelo bombo, ki je uničila hišo na Mirju, ker sem šel z očetom gledat tisti krater). Z nekaterimi gospodovimi pristaši sem se res naivno zapletel v argumentiranje... Nisem se mogel zadržati ob trditvah, kot je tale: "prvo in drugo svetovno vojno so zakuhali v Londonu. Židovska 'elita' z svojimi bankirji na čelu." A komentiranje celotne verige izjav bi nas odvedlo proč od središčne teme.

Seveda sem gospodov sarkazem preozko razumel: ne gre za zamenjavo besed. Gospod Premk zavrača tiste, ki komunistom očitajo povojni pomor domobrancev. (Niso samo desničarji, da se razumemo.) Brez sarkazma zapisana bi se njegova misel glasila takole: "Komunistom, partizanom, očitate povojni pomor razoroženih domobranskih vojnih ujetnikov brez sodbe, ne omenjate pa, da so vaši ljubljeni ameriški in britanski kapitalisti in imperialisti z bombardiranjem slovenskih krajev brez utemeljenga razloga pobili tisoče nedolžnih ljudi, žensk in otrok."

Kot bi čutil nevzdržnost tega očitka, ga zavije v ironijo, sam pravi sarkazem, da se lahko izvije, češ da ni mislil dobesedno ampak tako za hec, recimo, da... Če že desnica govori o "komunistični zločincih", pa recimo še onim drugim "kapitalistični morilci". Vendar ga bomo prijeli za besedo, mišljeno.

To pomeni, da zgodovinar etično enači pomor razoroženih kvizlinških vojnih ujetnikov po končani vojni z žrtvami zavezniških bombardiranj na ozemlju današnje Slovenije, ki je bila v času vojne po kapitulaciji Italije del nemškega Reicha. Dejanje komunistične oblasti po vojni pisec etično enači z dejanjem zaveznikov med vojno. Oboji so povzročili mrtve, nedolžne ali vsaj ne po pravilih obsojene. Zavezniki so povzročili nedolžne smrti, komunisti pa so zgolj uničili svoje sicer razorožene, a moralno s kvizlinštvom omadeževane vojne sovražnike.

To tezo zavračam. Namen angloameriških zaveznikov je bil uničiti nemško vojsko in poraziti nacistično Nemčijo na kopnem, morju in v zraku. Spomnimo se: Hitlerjev projekt je bil svetovna nadvlada Nemcev in arijske rase, kar naj bi zagotovilo "tisočletni mir". Ko so se Nemci začeli umikati iz Italije in Balkana proti severu, je zavezniško letalstvo bombardiralo nemške položaje in postojanke, predvsem pa komunikacije (ceste, mostove), da bi sovražni vojski preprečilo umik in jo uničilo.

Strateški cilj Komunistične partije, ki je z Dolomitsko izjavo po kapitulaciji Italije (1943) prevzela vodstvo Narodnoosvobodilne vojske (partizanov), je bil osvoboditi deželo okupatorjev in ob tem in po tem izvesti komunistično revolucijo. Revolucijo so komunisti izvajali med vojno z uničevanjem vidnih predstavnikov legalne oblasti, ki je sodelovala z okupatorji, da bi zavarovala prebivalstvo in ohranila predvojni red, in "buržujev" in "kulakov"; po vojni pa z nacionalizacijo premoženja in proizvajalnih sredstev in drugimi ukrepi uvajanja socializma "po knjigi".

Zavezniška bombardiranja niso imela za cilj uničevanje prebivalstva, in to se je pred njimi v načelu tudi lahko zaščitilo z odhodom v zaklonišča ali druge varnejše kraje. 

Drugače je bilo s kvizlingi. O tem, da so se na strani okupatorjev borili proti partizanom, ki so osvobajali domovino, ni dvoma, četudi desnica danes prikazuje njihov boj kot boj proti komunizmu. Žal je bilo tako, da so komunisti in drugi pod vodstvom KP osvobajali domovino in ob tem in po tem izvajali revolucijo. Ko so Angleži vrnili prebegle domobrance v Jugoslavijo, je množica nasprotnikov komunizma, čeprav neoboroženih ujetnikov, pomenila za novi režim grožnjo tudi v miru. Zato je padla odločitev, da se jih uniči.

Pomor vojnih ujetnikov je pravno in etično nedopusten; dopusten in upravičen bi bil sodni pregon vojnih zločincev med njimi. A za kaj takega ni bilo "politične volje" ne sredstev za procesiranje tolikšnega števila ujetnikov. 

Pri nas se je vojna končala s prehodom v enostrankarski sistem ali s komunistično diktaturo (diktaturo proletariata in njegove avantgarde) kljub začetnemu poskusu, da bi se vrnili v klasično meščansko demokracijo (vlada Tito-Šubašič). V Franciji, recimo, so kljub pomembni vlogi komunistov v odporu obnovili večstrankarsko parlamentarno demokracijo.

8. julija 1990 je bila na Rogu ob eni izmed jam s posmrtnimi ostanki pomorjenih spravna slovesnost, na kateri sta si segla v  roke nadškof Alojzij Šuštar in tedanji predsednik republike Milan Kučan, komunist. Zame je bil to simbol sprave med taboroma, ki sta bila med vojno nasprotna. Žal med potomci nekdanjih sovražnikov ni prišlo do politične sprave in zedinjenja o najmanjšem skupnem vrednotnem imenovalcu; o tistih položajih, ko politični nasprotniki sodelujejo. (Epidemija bi bila lahko primer take grožnje narodu.) Nasprotno: dediči obeh strani že 30 let izkoriščajo grozote vojnega in povojnega dogajanja, ki je prizadelo obe strani, za boj za oblast.

Toliko o etiki kapitalistov in komunistov. Poleg tega pa me v tovrstnem izjavljanju čudi in skrbi pogled na zgodovinsko vedo, ki preseva skozi "sarkastični" zapis. Tri sporne načine zgodovinskega raziskovanja vidim. 

1. Prvi je togo sledenje deterministični verigi vzrokov in posledic vse do prvotnega vzroka; recimo vzroka druge svetovne vojne. Tega ena od (levičarskih!) replik (ne Premk!) vidi v "židovski zaroti" (kot Hitler!), sploh pa v interesih angloameriških imperialistov. Togo deterministično razlaganje vodi do teorije zarote. Ta pa popolnoma spregleda od determinizmov neodvisna dejanja akterjev, ali, če hočete, dejanja, ki sledijo drugi deterministični verigi. Ja, ameriški in angleški bankirji so med drugim financirali Hitlerja, a Hitler jih je s svojim projektom nadrase in germanske nadoblasti "nadmudril" in bombardiral. Danes se ta logika kaže v teoriji, da je CIA organizirala "majdansko vstajo" v Ukrajini; pri tem popolnoma spregleda težnje ukrajinskega naroda po osamosvojitvi od Rusije.

2. Druga pogosta napaka razlagalcev zgodovine je, da na preteklost gledajo skozi izkušnjo sedanjosti. Danes smo priča nebrzdanemu pohlepu ameriškega nepremičninarskega kapitalista po vsemu, kar se mu zdi vredno osvojiti zlepa ali zgrda. Posebno na levici kapitalizem ni v časti (čeprav tudi premožnim levičarjem ne škodi). Pred drugo svetovno vojno so bile ZDA izolacionistično razpoložene. Morale so postati neposredno ogrožene, da so posegle v vojno. In ko so posegle, so bile naš zaveznik. Tako kot partizani so Američani in Britanci žrtvovali svoja življenja za osvoboditev Evrope izpod hitlerizma. Kaže, da se zdaj vračamo na doktrinarsko stališče KPS, zaradi katerega so v času pakta med Nemčijo in Sovjetsko zvezo ustanovili "protiimperialistično fronto", in šele po napadu Nemčije na SZ Osvobodilno fronto. 

3. Tretja napaka je ideološka pristranskost. V predstavljanje zgodovine se meša marksistična ideologija. Američani so nenadoma "bad guys", imperialisti, ker so bombardirali našo prelestno domovino za profite svojih bank in zato, da bi ustavili Ruse, ki so širili komunizem (stalinizem!) in so še vedno "good guys". Za nekatere je Rusija še vedno bratska socialistična Sovjetska zveza in Putin ljubljeni batjuška. Najvišji predstavnik slovenske zakonodajne oblasti hrepeni po srečanju z njim.

Črna kocka: vprašanja

 Zadnje čase sem slabo pismen. Naj malo nadoknadim. Spet moram začeti z deklaracijo, ker me sicer takoj vtaknejo, kamor ne spadam. Po poreklu, preteklosti in sedanjih vrednotah sem levičar in to na prvo žogo. Na drugo žogo so tudi desničarji levičarji, da se ne bi zamerili ljudstvu. Pravijo: seveda smo za socialo itd., ampak najprej moramo znižati davke podjetnim in bogatim, da bodo ustvarili tisto, kar bomo potem dali revnim. Jaz pa pravim: nič najprej in potem ampak zdaj. Tisti, ki nima dovolj za skromno vsakdanje življenje, potrebuje denar zdaj. Če ga nimate, ga vzemite tam, kjer je. Pa ne omalovažujem podjetnikov. Razlika med socializmom in kapitalizmom je med drugim ta, da smo nekoč prirejali simpozije o produktivnosti, da bi jo povečali, s prehodom v kapitalizem pa je ta brez simpozijev čudežno narasla in smo pridelali namesto 5000 BDP na glavo, 25000 BDP na glavo.

Črna kocka. V javnosti je razširjena zgodba, da je JJ naročil zasebni obveščevalni (vohunski) agenciji, ki jo sestavljajo osebe, povezane z izraelsko državo, medijsko gradivo (videe), ki bi pred parlamentarnimi volitvami 2026 kompromitiralo Golobovo vlado in stranko Gibanje svoboda in povečalo verjetnost, da SDS zmaga na volitvah. Kako je s tem? 

Dnevnik Delo je v torek, 17. 3. 2026, pet dni pred parlamentanimi volitvami, poročal: "Skupina posameznikov iz nevladnih organizacij in novinar Mladine Borut Mekina ... so v ponedeljek razkrili, da naj bi se v Sloveniji v zadnjih mesecih mudili sodelavci zasebne tuje obveščevalne službe Black Cube, ki naj bi se po njegovih virih 22. decembra sestali s predsednikom SDS Janezom Janšo." Istega dne je objavilo poročilo STA pod naslovom O največjem škandalu v zgodovini Slovenije. "Premier Robert Golob je sporočil, da se bo Sekretariat Sveta za nacionalno varnost (SNAV) v sredo seznanil s poročilom Sove v primeru Black Cube." SOVA je potrdila te informacije. Komentar Dela: 

"Ker zunanjo politiko držav, kot je Izrael, vodijo surovi interesi, ima jasen cilj, da se v Sloveniji zgodi sprememba režima. Izraelci si močno želijo, da bi novo vlado vodil Janez Janša, ki je že večkrat napovedal, da bo slovensko politiko do Izraela in Palestine obrnil za 180 stopinj."

Kako so (levo usmerjeni) člani nevladnih organizacij in novinar Mladine prišli do teh informacij, za katere naj bi, domnevam, morali vedeti le v krogu okrog JJ? Ti videi so s fotografijami "žrtev" in spremnim besedilom o njihovih funkcijah in karierah vsakomur dostopni na spletni strani anti-corruption2026.com. Kdaj so se pojavili na spletu, ne vem. Če so se pojavili šele po volitvah, je vse moje nadaljnje nakladanje odveč. Verjetno pa so se pojavili ne dolgo pred tem, ko so bili "odkriti" - torej časovno ciljano teden dni pred volitvami. Kako to, da podjetje Black Cube teh, po zdravi pameti zaupnih posnetkov, ni poslalo JJ ali stranki SDS na zaupen način in ji prepustilo odločitev, da jih objavi ali ne? Kako to, da je izdelek, za katerega je verjetno nekdo odštel lepo vsoto, brezplačno na voljo na spletu? Ali pa "nekdo" morda ni hotel ali mogel kupiti, pa so črnokockarji rekli: pa naj gre v maloro, če ste taki reveži. Je morda kdo z leve ponudil večjo vsoto, če zadeva ne ostane strogo zaupna, a vseeno doseže zainteresirane. Morda so tudi domovinska čustva upokojenih generalov naprodaj? Tega res ne znam razvozlati, sprašujem pa lahko.

Kako to, da so javne posnetke na spletu "odkrili" in o tem obvestili medije levičarji in ne desničarji? So bili tvorci posnetkov tako prepričani, da bojo, naj posnetke odkrije kdor koli, prepričali s (prirejeno) vsebino o korupciji in da okoliščine in način njihovega nastanka ne bodo pomembni? Se morda izraelski general ni prav rahločutno vživel v domovinska čustva Slovencev, levih in desnih? Morda so bili levi bolj budni in hitrejši kot desni. Morda so jih celo prej odkrili na desni strani, pa so zaslutili, da jim utegnejo škoditi in so jih hoteli zamolčati? Levičarji pa so jih z veseljem "odkrili" in razglasili, razglasili s poudarkom, z najvišjega mesta.

Mislim, da JJ ni zavrtel telefona in naročil Black Cubu pomoč pri volitvah. Black Cube je v interesu Izraela, ki je njegove interese prizadelo ravnanje Slovenije, pridobil JJ za to "storitev". Ni dvoma, da so bili usmerjani s Trstenjakove. Morda so s tem JJ celo spravili v stisko. In morda ga je zato levica prehitela in obelodanila, kar bi bil raje zamolčal in zakril.

Komu je razkritje "prisluhov" koristilo in komu škodilo na volitvah? Mislim, da je koristilo Svobodi, a ne dovolj. Tako sklepam tudi zato, ker so se predstavniki desnice zagovarjali s cmokom v grlu, kot bi hoteli reči: "Že, že, mogoče to s tujci res ni bilo spodobno, ampak Lubi Slovenci, KORUPCIJA, KORUPCIJA."

Agenti Black Cube morda res zaslužijo spomenik, kar meni JJ, ker so sfabricirali izjave, ki kažejo na korupcijo. Tisti domoljubi, ki so se povezali z obveščevalno organizacijo, ki služi tuji državi slabega slovesa, pa zaslužijo, kar jim bo prisodilo sodišče, ko bo ocenilo njihov delež. Če ga bo.

SPOVED: TUDI NAIVNOST JE GREH.

 V to, da so po uvedbi klasične strankarske demokracije pri nas volitve poštene, ne dvomim. Imam izkušnjo volitev v enostrankarskem sistemu. Tudi tiste so bile poštene, le izbor je bil omejen na kandidate ene stranke. Po spremembi režima sem mislil: če je več strank, je najbrž prav, da se izmenjujejo na oblasti. Zato me je motilo, da so večino teh 35 let vladale leve stranke, če ne celo ena sama pod različnimi imeni. A res je, da sem bil proti lustraciji in proti vrnitvi v leto pred drugo vojno in proti prevladi narodnjaštva in klerikalizma. Tudi se mi ni zdelo tako strašno nepravično, da so socialistični direktorji lastninili podjetja, ki so jih prej vodili. Saj so prispevali k njihovemu razvoju; poslej bo trg naredil selekcijo. Podpiral sem demokratsko stranko, ki pa je razpadla.

Na desni se je v vodstvo povzpel Janša. Ob aferi JBTZ sem demonstriral zanj. Potem so bile z njim povezane afere (Depala vas, Patria). Prebral sem Spomenkino knjigo, v kateri analizira njegov značaj. Pa nisem čisto verjel. Po svoje mi je imponiral: znal je priostriti misel; njegov zajebantski cinizem mi je ugajal (je blizu mojemu). Tudi neki njegov programski govor na ne vem kateri proslavi mi je bil všeč; zdel se mi je uravnotežen. Ko sem začutil, da ga nekateri ljudje, ki jih cenim, odločno odklanjajo, sem prisluhnil tistim, ki so trdili, da so vse afere nastavljene in da mu ne pustijo do oblasti, da ne bi oviral levičarskih tranzicijskih bogatinov. Mislil sem si: za prepir sta potrebna dva. JJ je tak, kot je, malo po naravi, veliko pa so ga takega naredili tisti, ki ga kategorično zavračajo, namesto da bi se pogovarjali z njim in se pogodili - politika je umetnost kompromisa.

Ko je po Šarcu prevzel vlado Janša in se soočil z epidemijo, nisem odobraval, da je zamenjal vodstvo NIJZ. A ker ne poznam kadrov v zdravstvu, sem si mislil: mogoče so ti novi boljši strokovnjaki, mogoče so oni tam zaspali v udobnih službah. Že ve, kaj dela. Novi obrazi, ki so se pojavljali na TV, me niso razočarali. Zanesel sem se nanje, upošteval navodila, se cepil in ostal živ in zdrav. Še v časniku sem ob napadih pregretih levih glav branil zdravnico, ki je poleg svojega rednega dela na infekcijski kliniki našla čas, da je redno poročala na TV, kar je šlo nekaterim v nos, ker je služila nepravi vladi. Reper je motil proslavo, ki jo je priredila desna vlada ob državnem prazniku. Kogoški oktet ni moj priljubljeni bend, a k demokraciji spada tudi toleranca do drugače mislečih in do drugih okusov. Navsezadnje lahko ugasnem TV; navsezadnje bom drugič volil drugega. Kolesarskih protestov sredi epidemije nisem odobraval - protestov in provokacij proti epidemiološkim ukrepom. Uredniki so strpno objavljali moja pisma bralca, v katerih sem skušal povedati, da se mi ne zdi pošteno, da se epidemijo, ki je v večji meri ogrožala stare kot mlade, politizira. Še zdaj mislim, da je nedosledno upoštevanje v večini smotrnih omejitev botrovalo prevelikemu številu mrtvih. Zagovorniki protestov so trdili: epidemiološki ukrepi so izgovor za uvajanje fašizma. Odgovoril sem: naslednji ukrep JJ bo napad na Abesinijo. V času "janšizma" je v enem letu izšlo 200 originalnih slovenskih leposlovnih knjig. Itd.

Po desnem suženjstvu je prišla Svoboda. Nova čistka in nova samovolja. A videl sem, da si koalicija prizadeva izvrševati program. Nekatere je duh Čebin pognal v neslutene projekte. Po koncu sem si kot vzvišen volilec rekel: no, nekaj so pa le naredili, še več začeli. Zaslužijo še en mandat.

TODA. Pojavili so se prisluhi in posnetki. Poslušal sem soočenje protagonistov. Janša je dejal, da je tem, ki so razkrinkali korupcijo v Sloveniji, treba postaviti spomenik. Tako je bil navdušen nad tem "odkritjem" (splošno znanega). JJ bi postavil spomenik izraelskim agentom, podaljšani roki genocidne države.

Zdaj verjamem tistim, ki so ga kategorično zavračali. Tudi naivnost je greh. Mea culpa.

"TEORIJE ZAROTE"

 Ob Bergantovi oddaji na TVSLO1

"Teorije zarote" je v sedanji rabi posmehljiv izraz za prepričanja, da obstaja zarota, ko je v resnici ni. V tej posmehljivosti gre pravzaprav za napačno pojmovanje "teorije". Teorija je znanstvena pojasnitev, ki temelji na izkustveni evidenci ali/in logični dedukciji iz aksiomov ali drugih, sprejetih teorij. Je utemeljena in veljavna resnica, dokler je ne ovržejo, če jo.  V sedanjem dužbenem kontekstu in v sintagmi "teorije zarote" pa se "teorijo" pojmuje kot domnevo, kot izkustveno in/ali logično nepodprto hipotezo ali kot zgolj nekakšno fantazijo, ki ne temelji na ničemer stvarnem, kajti tudi hipoteza ni vsakršna izmišljotina. "Mislijo, da gre za zaroto, vendar tega ne morejo dokazati", hočejo reči nasprotniki kake "teorije zarote".  Vzvišen odnos do "teorij zarote" je zato upravičen, saj tovrstna prepričanja niso vedenje (resnica), niso podprta z dokazi (evidenco), so zgolj domneve ali celo le izmišljotine. Namesto "teorije zarote" bi bilo bolje rabiti termin "domnevne zarote": "pišejo o domnevni zaroti Janše in Logarja" namesto "pišejo o teoriji zarote..." Toliko o izrazju.

A zakaj se danes (domnevno) pojavlja toliko naklepanj o domnevnih zarotah? Sam vidim tri osnovne razloge. 

1. Velja se strinjati z ugotovitvijo (Zadel idr.), da je pojasnjevanje dogodkov ali razmer z zaroto nekoga preprosto in nazorno; prihrani nam umski napor ob razvozlavanju zapletenih odnosov med pojavi in hkrati pokaže na osebe, ki so krive za to, kar se dogaja: to so sebični kapitalisti ali, še bolje, Peter in Pavel. V resnici v ozadju nezaželenih pojavov sploh niso hotenja, načrti in interesi konkretnih (pokvarjenih ali dobronamernih) posameznikov ali skupin, ampak "slepi" ekonomski zakoni, "logika kapitala" (Marx), ki delujejo mimo volje ljud, naj bodo ti dobronamerni ali zlonamerni. Poleg tega: najboljši človeški nameni se radi sprevržejo v najslabše posledice. Da bi to razumel, bi moral človek kaj preštudirati! Čemu, če pa lahko iz rokava stresem "teorijo zarote"?

2. V sedanjem dogajanju je v resnici precej razlogov za verovanje, da resnično obstajajo posamezniki ali skupine ljudi, ki krojijo usodo sveta ali kakega njegovega dela. Zakaj je Rusija napadla Ukrajino? Tu ne gre za "slepe" mehanizme kapitala. Precej očitno je, da se je Putin ob prišepetavanju svojih ideologov odločil obnoviti rusko carstvo vsaj v mejah Sovjetske zveze, katere razpad je javno obžaloval. Zarota enega človeka s kamarilo! Je bila res zarota? Nekaj časa že, saj dolgo ni pokazal svojih kart. Kako je Kitajska obrnila kurz iz "kulturne revolucije" v partijsko dovoljevan in reguliran kapitalizem, če ne tako, da je peščica ljudi v tedanjem "aparatu" KPK sklenila, da krenejo po tej poti. Niso vsega razglašali, delovali so kot zaprt krog. 

3. Tretji razlog, da ljudje fantazirajo o zaroti enega ali peščice proti svetu (ali dobrohotno za svet) je zahtevnost demokracije; lahko ji rečemo tudi kriza demokracije, ki pa je v bistvu permanentna, je njen sestavni del. Demokracija ni udobna oblika vladavine. Je neprestan reguliran pa tudi nereguliran prepir. Avtokracija je udobnejša za oblastnike in za podložnike. Če skloniš glavo, lahko v diktaturi udobno živiš ali vsaj preživiš. Ta narod je preživel pod komando fevdalcev, svetega rimskega cesarja, pod cesarsko-kraljevo oblastjo, pod kraljem Aleksandrom in pod tovarišem Titom.  Zdaj pa ta zagamana parlamentarna demokracija, v kateri nam preti, da bo komaj ustoličeni ljubljeni vodja izgubil volitve! V takem ljudje sanjajo o ljubljenem vodji ali o zaroti kakega Satana. Moja najbolj zanimiva izkušnja iz "senzitivnostnih treningov" je izkušnja, da skupina, v kateri vodja "odstopi", najprej na vse načine "izziva" vodjo, naj vendar prevzame vajeti. Šele, ko se to ne zgodi, se začne demokracija, dogovarjanje in boj za podporo članov za novo, demokratično vodstvo. "Teorije zarote" so obupan klic po avtoritarnem vodstvu, ljubljenem ali osovraženem, samo da se konča ta prepir in negotovost.

MLADOSTNI ZANOS PROTI CINIZMU STREZNITVE

Filozof Mladen Dolar se je v Mladini (23. 1. 26) s ponatisom svojega članka "Generacija? Ne hvala" odzval na izjavo Mateja Tašnerja Vatovca "če nisi pri dvajsetih revolucionar, nimaš srca, če po štiridesetem nisi socialdemokrat, pa nimaš pameti." Dolar opozori na to, da je to parafraza podobnega Churchillovega rekla, v katerem na tak način zanosnemu liberalcu sledi streznjeni konservativec. Dolar pravi: "Tiha predpostavka citata je, da je upor stvar iluzij in sanje o radikalni spremembi mladostna utvara, zrela realistična modrost pa ponuja vpogled v realno stanje stvari." "Na tej modrosti je nekaj priskutnega in ciničnega", dodaja.

Kako je s tem? 

So ljudje, ki v teku življenja spremenijo svoj politični ali svetovni nazor. Sam sodim mednje. Že pri osmih mi je bilo težko verovati v Miklavža, pri štirinajstih v Boga, pri štiriindvajsetih v Partijo... Ali kot pravi Szymborska: "Ne mogla bi se sprijazniti z nespremenljivostjo: "… da bi vse, kar obstoji, moralo obstajati na en način … brez izhoda iz sebe, brez - spremembe?" (Radost pisanja, 223).

Vsekakor pa lahko človek vse življenje ohrani uporniško držo in mladostne sanje in se upira, recimo, najprej birokratskemu socializmu za pravi socializem. Ko samoupravni socializem propade, se upira kapitalizmu, in sanja o pravem socializmu. Ali je bil propadli socializem pravi ali ne, ne ve; dvomi. Vse življenje se bori za izkoreninjenje kapitalizma, za socializem, kot si ga sanja. Da je bil ta nekoč že radikalno uresničen v vseh svojih bistvenih postavkah, spregleda. Zase ob čaščenju upornosti in upora ponovim besede prej navedene pesnice: "Nisem prišla po upor", ampak "da bi … živela" (30).

Bistvene postavke socializma so: izvedba socialistične revolucije, razlastitev razlaščevalcev-izkoriščevalcev (podružbljenje zasebne lastnine), v nadaljevanju delavsko (delavski sveti) in družbeno (SISi) samoupravljanje pod vodstvom avantgarde delavskega razreda Zveze komunistov; slednja deluje po načelu demokratičnega centralizma, ki pomeni, da modro vodstvo prisluhne ljudstvu oziroma svojemu članstvu (prisluškovanju služi SDV), sklene, kar je treba skleniti, nato pa z železno voljo to uresničuje. To hkrati pomeni odpravo večstrankarskega sistema, ki je samo cokla učinkovitemu uresničevanju sklepov modrega vodstva. Da vse to lahko varno poteka, pa skrbita Ljudska milica in Ljudska armada. V Sloveniji kot delu Jugoslavije je bila izvedena radikalna praktična kritika kapitalizma in uresničen socializem. Nekaj pa le ni bilo uresničeno. "Sreče ne more človeku prinesti politični sistem" - Edvard Kardelj.

Zdaj smo spet v ciničnem in nagnusnem kapitalizmu in spet lahko sanjamo čiste sanje o socializmu - tem lažje na kontinuiranem socialistično-kapitalističnem uporniškem profesorskem stolčku.

Prišepnem: bistvena je radikalna kritika kapitalizma, njegovo izkoreninjenje. Ali bo temu sledil socializem ali kaj drugega, ne vemo, bo pa vsekakor boljše, kot je zdaj.

Opomba: Socialni demokrati so kompromisarji, stari sovražniki komunistov = pravih levičarjev, ki neomajno vtrajajo pri praktični kritiki kapitalizma, socialistični revoluciji. 

VATOVČEV PRESTOP

Ne vem, kaj misli Vatovec. Ne poznam ga. Vem samo, da je prestopil iz ene stranke v drugo.  Prestopil je kot poslanec ene stranke v drugo med mandatom, ob tem, ko je opravljal funkcijo vodje poslanske skupine. V novi stranki so ga sprejeli z odprtimi rokami: prestop sta objavila družno "prestopnik" in predsednik strake, v katero je prestopil. To je povzročilo najprej buren odziv v poslančevi matični stranki. Proglašen je bil za izdajalca. Sledili so odzivi v medijih, v glavnem levičarski. 

Kako je s tem? Prestop člana kake stranke v drugo stranko ne bi smel biti nič posebnega. Nove stranke, na primer, nabirajo članstvo tako med državljani, ki do tedaj niso bili povezani v strankah, kot med člani drugih strank, ki pač prestopijo. Razlogi, da človek prestopi, so zelo različni, med njimi je seveda na prvem mestu sprememba nazora ali pa prepričanje, da bo svoja načela bolje uresničeval v novi stranki. Večini komentatorjev gre v nos, če človek spremeni svoj politični nazor: iz komunista postane socialdemokrat. Obudijo se stare zamere med revolucionarnimi komunisti, ki so pripravljeni s svojo revolucijo iti do konca, ne glede na vse, in ustvariti idealno družbo, in socialdemokrati, ki sklepajo kompromise z buržuji, ki so smrtni sovražniki komunistov. To je politika na življenje in smrt, vita (=vittoria) o morte. 

Meni se zdi popolnoma normalno, da človek v življenju spreminja svoj nazor. Pojmovanje, da si slab značaj, če spremeniš svoj nazor, je hudo nespametno. Pomeni, da se ne razvijaš; da ne dojemaš sprememb v sebi in svojem okolju in se ne odzivaš nanje. Naj še vedno verjamem v Miklavža, da bom veljal za trden karakter? Spremembe so različnih vrst: lahko ohranim temeljna etična načela, spremenim pa svoj politični nazor. Lahko pa spremenim tudi temeljna načela. Na primer: iz prepričanja, da je dovoljeno ubijati nasprotnike komunizma (ali kake druge politične vere), v prepričanje, da ni dovoljeno ubijati razen v samoobrambi oziroma neposredni ogroženosti. Sam sem v življenju dvakrat "prestopil": prvič iz krščanske vere in cerkve k ateistom in drugič po nekajletnem članstvu iz ZKJ med nečlane - takrat ko so se drugi množično vključevali. Dvomljiv karakter? Ja, dvomljiv karakter ZKJ. Moj kolega, ki so mu očitali, da ni "na liniji", je odgovoril: "Partija ni na moji liniji." Mogoče Levica ni bila več na Vatovčevi liniji. Članstvo v stranki ne bi smelo pomeniti popolne podreditve, saj stranka lahko pametno deluje samo, če spoštuje mnenja in presoje posameznih članov, četudi kdaj odstopajo od večinskega mnenja ali "platforme".

Če je član stranke poslanec, se zadeva zaplete. V načelu velja, da mandat pripada poslancu ne stranki. V večinskem volilnem sistemu o tem ni dvoma. Tudi v našem, proporcionalnem volilnem sistemu, je načelno tako - poslanec v parlamentu glasuje po svoji vesti, ne po navodilih stranke. Vendar vemo, da volimo strankarsko listo; poslanec vendarle predstavlja stranko. Če bi bil na listi druge stranke, ga ne bi volili. Vendar je tudi v našem volilnem sistemu prestop med mandatom legitimen in dovoljen.

Tako je pravno. Pri etični presoji moramo upoštevati poslančeve zaveze (obljube) stranki in volilcem s tem, ko je pristal na kandidaturo na strankarski listi in ko so ga volilci izvolili.  Etično vrednotenje se skrči na presojo razmerja med pravico (in nujnostjo) posameznika, da sledi svojim načelom, in dolžnostjo, ki izvira iz zaveze (obljube) s strankarskimi sodrugi.  Če se odločim, da bom, ne samo sodeloval v politiki, na primer kot član stranke, ampak da bom sprejel kandidaturo za poslanca z možnostjo, da bom izvoljen, se ne morem kar na lepem premisliti. Pravijo, da v politiki ni prijateljev, vendar se mi zdi, da je to bolj ugotovitev razočaranih prijateljev, kot nedvomna resnica. Resnica je, da so strankarski sočlani tovariši, sodrugi; da jih povezujejo podobne ideje in da so se prostovoljno odločili za skupno nastopanje v politiki, za skupen "boj". Tega se ne da kar izbirisati z izjavo, da v politiki ni prijateljev. Pri skupnem delovanju se ljudje povežejo, med njimi je medsebojna naklonjenost. Izjava sokoordinatorice Levice, da je omenjeni poslanec "izdajalec", je sicer pretirano čustvena, je pa razumljiva. Tudi odziv Vatovčevih volilcev bo podoben.

Če je to vzel v zakup, se ne bo smel pritoževati nad končnim izidom svojega prestopa.

VENEZUELA NA KRATKO

 Včasih si je o kaki stvari težko ustvariti mnenje, ker se v človeku spopadajo različne naklonjenosti. Trumpu nisem naklonjen. Tudi imperializmu ne. Naklonjen sem venezuelskemu ljudstvu, ki ima pravico samo upravljati s svojimi naravnimi viri in s svojo državo in pri tem svobodno sklepati dogovore z drugimi državami. Kako se torej postaviti v sedanjem konfliktu?

Če bi Trump napadel Venezuelo, ker bi si hotel prilastiti njihovo nafto in jo sploh pokoriti, bi se postavil na stran Venezuelcev in rekel: Uprite se. Naj imajo ZDA drugi Vietnam. Tudi če so v vojaški premoči, jih bo vojna stala, in Trumpov projekt povečanja blaginje Američanov bi se sfižil. Toda Venezuela ni nedolžen plen pogoltnega imperialista. 

Chavez je v socialističnem duhu podržavil naftno industrijo in s tem oškodoval ameriške investitorje, češ da so izkoriščali venezuelska naravna bogastva v svoj prid, torej kradli Venezuelcem njihove naravne dobrine. Tudi to je res, vendar so ob tem odpirali delovna mesta za Venezuelce in razvijali infrastrukturo, ki so jo uporabljali tudi Venezuelci. in vse to so počeli po nekakšnih sporazumih, pravno zavarovanih, po katerih je Venezuelcem gotovo ostal kak delež.

Po nacionalizaciji in izgonu Američanov, je država začela propadati delno zaradi sankcij, delno zaradi slabega upravljanja že pod Chavezom, še bolj pod Madurom, ki je dušil opozicijo in ponaredil volitve in vse skupaj peljal v smeri enostrankarske diktature. 

V sedanjem položaju ne ostane Venezueli nič drugega, kot da igra Trumpovo igro, ga uboga in skuša zase s pogajanji iztržiti čim več. Alternativa je oborožen upor v notranje razklani državi, upor, ki je obsojen na propad ob številnih žrtvah.

Če ve kdo kaj boljšega, naj se oglasi.

ŠE ZA PPKŽ

 POSAMEZNIK NI ORODJE

Nasprotniki PPKŽ navajajo kot argumente proti PPKŽ različne škodljive posledice, ki naj bi jih imelo izvajanje PPKŽ za družbo.

- PKKŽ naj bi pomenila dovoljenje za samomore vsevprek. Tisti, ki mu gredo po glavi samomorilne misli, ali ki je preprosto obupan, naj bi si mislil: če se lahko bolnik sam zakonito pokonča, se lahko tudi jaz. 

- Sorodniki starega in bolnega v dolgotrajni oskrbi bojo pritiskali nanj, naj se da pokončati, da jim bo s tem olajšal življenje. Tudi vsem, ki skrbijo za bolne in onemogle, bo postalo vseeno za oskrbovance, s katerimi imajo veliko dela, in bojo pritiskali nanje, naj oddajo prošnjo za PPKŽ.

- Trdijo, da se bo v slovenskem narodu razširila "kultura smrti". Slovenec si bo bolj želel umreti kot živeti. Tako ali tako radi rečemo, da danes "ni za živet". In tudi zdravnikom bo ljubše, če neozdravljiv bolnik umre, kot da bi ga ohranjali pri življenju. Imeli bi manj brezperspektivnega dela.

- V Sloveniji se bo razmerje med rojenimi in umrlimi še bolj nagnilo v smer krčenja številčnosti že tako majhnega naroda, ki bo postopoma izginil z obličja Zemlje.

Itd.

Ni rečeno, da ne bi komu res prišle take misli, vendar zakon o PPKŽ preprečuje, da bi se udejanjile.

Skupna vsem tem bojaznim je težnja, da bi pritisnili na trpečega, naj se odpove prošnji po končanju življenja, ker bi njegova smrt slabo vplivala na slovenski narod. Posameznik naj bi trpel za narod in se odpovedal prekinitvi svojega trpljenja v dobro naroda.

Dragi rodoljubi! Odločitev o tem, da vztrajam v trpljenju v dobro naroda, je moja, prostovoljna, ne vaša, prisilna. Vaša človeška dolžnost je, da mi omogočite prostovoljno izbiro med biti v trpljenju in ne biti.

Saj ste naklonjeni lajšanju trpljenja, kajne?

PALIATIVNA SEDACIJA IN PPKŽ

Kaj je "paliativna sedacija". Prav lepo jo opredeli sestra-usmiljenka, ki skrbi tudi za hudo bolne in umirajoče: "PS pomeni, da damo bolniku, ki ima nek neobvladljiv simptom, sredstvo, ki mu zmanjša stopnjo zavesti do te mere, da simptoma ne čuti več. Bolniki lahko zaspijo ali so le bolj pomirjeni. Lahko je to za neko obdobje, lahko do smrti, gre pa vedno za čisto zadnje dni življenja, ko je trpljenje res prehudo. Mora pa se bolnik ali svojci s tem strinjati" (s. M. M. Mehle na iskreni.net).  Slovensko bi "paliativni sedaciji" lahko rekli tudi "blažilna umiritev" ali - ojoj - "blaga smrt", (gr. eu-thanasia). Saj lahko ta "sedacija" traja do smrti?

Saj tudi pri PPKŽ trpečega ne ustrelijo, ampak sam popije sredstvo, po katerem se njegove bolečine ublažijo, nato pa mirno zaspi za vedno.

V čem je torej razlika?

Pri PS se za ta postopek odloči zdravnik, lahko na prošnjo bolnika, naj mu ublaži trpljenje in po posvetovanju s svojci. Možne smrti ne omenjajo, oni samo blažijo trpljenje in Bogu prepuščajo, da medtem ubogega vzame k sebi. Včasih se potem bolnik celo zbudi in se malo kasneje, mirno, v družbi svojcev poslovi za vedno. Ni prav, sodijo zdravniki, da o končanju življenja odloča trpeči bolnik. O tem lahko odloča samo Bog ali pa njegov zastopnik na Zemlji; ne nujno duhovnik, lahko tudi zdravnik, ki trdno veruje v Boga ali Hipokrata, ki mu je prisegel.

Čemu zapletati z nekim zakonom in dolgotrajnim postopkom, če gre bolj preprosto in to tako ali tako že počnemo?

Zato, ker je opisani postopek v nebo vpijoče dejanje hinavščine in prikrivanja ob tihem a jasnem zavedanju prisotnih, kam ves postopek vodi. To je postopek prikrite evtanazije brez javnega nadzora  pod krinko ohranjanja življenja.

Tej hinavščini nasprotujem. Pri PPKŽ se za skrajšanje trpljenja odloči bolnik, zdravniki pa mu odobrijo prošnjo, če jo. Če bom le mogel, bi rad v okoliščinah, ki jih omenjamo, o končanju svojega življenja odločil sam in se sam usmrtil - v skladu z zakonom, torej upoštevajoč presojo družbe, ki jo zastopajo zdravniki, presojo, ki uravnoteži mojo, morda neutemeljeno težnjo. Torej ne držijo slogani, "da lahko in imaš pravico s svojim življenjem delati kar hočeš, da nikogar nič ne briga in da ti nihče ne sme nič reči." Če bi zašel v položaj neobvladljivega trpljenja in bi si želel umreti, bi se pogovoril s svojci, preden bi oddal prošnjo in jo prepustil presoji družbe. In rad bi pred odhodom s tega sveta  z najbližjimi spil kozarec penine (polsuhe).

UPOR IN MIROVNIŠTVO UPOGNJENIH GLAV

Ponavljam: sem za mir, ne za vojno. Sem za svet brez orožja. Če to objavim na vseh zaslonih sveta in pošljem vsem politikom, ne bo za trenutek več miru, ne za vijak manj orožja; nobena vojna ne bo milejša, ne krajša. To ponavljam - za naše "mirovnike". Moja moč je moč volilca. In - če bi bil mlajši - vojaka. Trenutno me po eni strani ustrezno zastopa predsednica republike, ne vem, če tudi po drugi. Kakor koli obračam, imam samo moč besede med rojaki. Lahko samo pišem in razmišljam o teh zadevah, da bi bile meni in drugim bolj jasne; da bi bolje vedeli, kaj mislijo in kje stojijo.

Predsednik Kučan pravi: "Upirajmo se. Z javno besedo, z zahtevo, da se spori rešujejo po diplomatskih poteh, z mehko močjo, s protesti. S podpisovanjem deklaracij in z zahtevami, naslovljenimi na naše domače in evropske politike, naj vendarle dajejo prednost iskanju poti za blaginjo in mirno prihodnost namesto dajanja našega denarja za kopičenje orožja, namenjenega uničevanju. - Sem realist! Vem, v kakšnem volčjem svetu živimo. Bilo bi neodgovorno, če ne bi poskrbeli za svojo varnost in obrambo in se zanašali na druge. Prezgodaj je še, da bi lahko rekli, zbogom orožje. Pa vendar, to ne sme biti naša prevladujoča misel. - Tudi v Sloveniji govor o miru in uporu v delu politike ni zaželen. Mirovništvo postaja skorajda že psovka." (govor v Celju, 27. 9. 2025)

Preden se navdušeno strinjam z njegovo izjavo, naj preiščem, kaj pravzaprav pomeni.

Proti komu ali čemu naj se upiramo? Če prav razumem, proti "dajanja našega denarja za kopičenje orožja, namenjenega uničevanju." To je upor iste vrste kot sicer upor naših "mirovnikov", ki so pri meni zato na slabem glasu. To je upor proti Bruslju in Natu, ki nam diktirata smer upora in odstotek prispevka za oborožitev. To ni moj upor. 

Jaz se upiram napadu Putinove Rusije na neodvisno evropsko državo Ukrajino. Naši partizani, na katere se sklicuje Kučan, so se uprli tujemu okupatorju, ki je hotel uničiti slovenski narod. Ukrajinci se borijo proti ruskemu okupatorju, ki si je prisvojil dele njihove države - četrt stoletja po razpadu Sovjetske zveze. Prisvojil si jih je pod pretvezo, da ščiti ogroženo rusko manjšino, v resnici pa, da bi si zagotovil industrijsko najbolj razvite predele Ukrajine, ko si ni mogel takoj podrediti cele. V začetku svoje "posebne vojaške operacije" je meril na več, na odstranitev kijevske vlade in instaliranje sebi pokornega predsednika, to je, na popolno podreditev Ukrajine Rusiji. Ukrajina naj bi bila kot Belorusija pod Lukašenkom. Ker se mu je ta namen sfižil zaradi ukrajinskega odpora, je svoje sile usmeril na štiri vzhodne pokrajine. Iz Putinovih govorov in govorov njegovih ideologov nedvoumno izhaja, da je njegov končni cilj podreditev (kar ne pomeni nujno vojaške zasedbe) vseh držav v okviru nekdanje Sovjetske zveze ali pa še kaj več.

Ukrajino podpirajo Evropska Unija, ZDA in Nato. Smo v zvezi Nato, z referendumsko izraženo voljo volilcev. Svojih zavez do sedaj nismo izpolnjevali prav zaradi dvolične "mirovniške politike", ki si je skušala - "če že ne gre drugače" -  čimbolj poceni zagotoviti članstvo v Natu in s tem pomoč zavezništva v primeu, da bi jo potrebovali, hkrati pa je v tem zavezništvu videla kremplje ameriškega imperializma in bila hkrati slepa za bratski imperializem Putina. 

Kakšna je logika "mirovnikov"? Ukrajina je bila del Sovjetske zveze in po njenem razpadu sicer samostojna država, vendar del ruske "interesne sfere", tako kot Belorusija. Imela je predsednike, ki so vodili politiko v skladu z ruskim, to je Putinovim interesom (kot Lukašenko). Putinov interes je ohranjanje ruskega vpliva na področjih nekdanje Sovjetske zveze (bil je sovjetski vohun). Majdanski dogodki, ki so jih po mnenju "mirovnikov" sprožili ameriški imperialisti, so spravili na površje "nacionalistično kliko" z Zelenskim. CIA je ustvarila "ukrajinski narod" z "ukrajinskim jezikom", ki je sicer zgolj dialekt ruščine.  S tem so ogrozili vitalni ruski interes in ogrozili svetovni mir. Tega ne smemo podpirati. Pa tudi če obstajata ukrajinski jezik in narod, bi se morali Ukrajinci v dobro svetovnega miru ukloniti Rusom.  V imenu svetovnega miru. (Na tem mestu ne bom podrobneje navajal vzporednice s slovenskimi "nacionalisti" ob osamosvajanju, čeprav je povezana z "mirovniškim" stališčem.) Tako "mirovniki". 

Moje stališče je, da ima vsak narod - in ne dvomim, da so Ukrajinci narod s svojim jezikom, kulturo in narodno zgodovino - pravico, da se osamosvoji in svoje življenje oblikuje po svoje, upoštevajoč seveda sosednje narode in države. V redu, ampak Ukrajinci niso upoštevali želja sosednjega naroda, bi odgovorili "mirovniki". Odgovarjam: od kod Ruski federaciji in Putinu želja in pravica, da sega po drugih državah? Od kod mu pravica, da z orožjem napade sosednjo državo in skuša odstraniti njeno izvoljeno vodstvo? Zaradi obrambe Rusije? Kako daleč od meja Ruske federacije naj sega ruski "tamponski pas", da se bo Putin čutil varnega? Nato ne obljublja članstva Ukrajini. Švedska in Finska nista bili članici Nata do Putinove agresije. Rus naj bi imel pravico, da se čuti ogroženega, evropske države, ki so že bile plen Rusije, pa ne? Zahod ima enako pravico, da se brani. Slovencem očitajo nekateri, da smo z osamosvojitvijo povzročili zadnjo balkansko vojno. Vemo, da smo se za to odločili zaradi poskusa srbskih nacionalistov, da bi si podredili Jugoslavijo. Mi smo se za Nato odločili na referendumu; Ukrajinci naj bi pa molče sprejeli rusko nadvlado? A tudi pri nas imajo nekateri osamosvojitev za nelegalno in nelegitimno.

Predsednik Kučan je proti ruskemu ugrabljanju ukrajinskih otrok, kot je proti izraelskemu morjenju otrok v Gazi. A medtem ko obsoja izraelsko zločinsko početje v Gazi, ne obsoja ruske agresije na Ukrajino, ki je povzročila tragedijo ugrabljenih otrok, ampak se v imenu svetovnega miru zavzema za deeskalacijo na strani Ukrajine in Nata, ne za pritisk na Putinove fantazije o obnovitvi Sovjetske zveze. To pa pomeni, da se zavzema za podreditev ukrajinskega interesa ruskemu, za vdajo Putinu. 

Sam podpiram intenziviranje diplomatskih prizadevanj, a Putin ni dovzeten za diplomacijo; Trumpovo barantanje je pri njem pogorelo. S prijaznim smehljajem izčeblja pristanek na vse in nadaljuje svoje. Z grožnjo z atomsko bombo drži Zahod v šahu. Ve pa, da ima tudi Trump bombo. A Trumpu ni do Evrope; je tudi "mirovnik". Zato Putin lahko nesramno vohuni z droni nad baltskimi državami. Spretno manevrira in zmanjšuje pritisk na civilno prebivalstvo v Rusiji, ki še ne čuti dovolj ne sankcij ne vojnih žrtev (srednjeazijskih plačancev). Navajeni so tiranije, revščine in žrtev. Ne bodo ga vrgli, ker jim zagotavlja red upognjenih glav. Če bi se Putin zavedel, da ima Zahod tudi močno konvencionalno vojsko (če bi jo ta zares imel), bi se morda začel pogajati. Morda se bo začel pogajati, če se mu bo začel tresti prestol. Do tedaj pa je naša odpoved orožju kapitulacija. Ne: "manj strašna noč je v črne zemlje krili" ampak nekakšen mir in sprijaznjenost s "sužnimi dnovi". Saj res: niso to zdavnaj pozabljene romantične vrednote, ko je vendar kakršno koli životarjenje več vredno od Antigonine etične smrtne izpostavljenosti? Mirovniška etika veli: "Mir za vsako ceno"!

Milan Kučan ima prav: orožje je namenjeno uničevanju - nemšega in italijanskega okupatorja med 2. svetovno vojno, velikosrbske "jugo"-vojske ob osamosvojitvi ali pa ruskih agresorjev na Ukrajino. Orožje, dokler ni uporabljeno, pa služi odvračanju apetitov napadalca. Zato ga je treba kupiti nekaj več, kot ga imamo zdaj, ko ga imamo zaradi zaviralne "mirovniške politike" premalo za učinkovito obrambo in premalo za pomoč Ukrajini.

Naša prevladujoča misel ni zavojevanje drugih držav ali narodov, ni vojna proti nikomur, tudi proti avtokratkemu vohunskemu režimu Putina ne. Naj vlada, naj ga Rusi častijo, navajeni so samodržcev. Njihov problem. Naša prevladujoča misel je mir, toda ne vsakršen, ne mir upognjenih glav. Takega miru ne privoščimo ne sebi ne Ukrajincem. 

Mislim, da sem dovolj govoril o miru in uporu - o uporu proti agresorju in o pravičnem miru - da me predsednik Kučan ne more uvrstiti med tiste, ki o tem ne želijo govoriti. Mislim, da mi tudi ne more očitati nečlovečnosti, kajti k tej ne sodi samo objokovanje mrtvih, otrok še posebej, ampak tudi skrb za obrambo domovine, zavezniških in prijateljskih držav, da ne bi bilo mrtvih zaradi agresije.

NA MORJU 2025 (2)

13. 7. nedelja
Ponoči mi je piskalo v pljučih in sklenil sem, da ne grem plavat. Opravil sem pohod okrog našega dela kampa. Morje je bilo precej valovito in kopalcev ni bilo, tako da se mi ni bilo težko odpovedati plavanju, Po zajtrku sem vzel lekadol. A baje voda ni bila hladna, plavanje pa naporno zaradi valov. Kakor koli, sledi nedelja počitka in branja. Čutim pa, da bo spet toplo, če že ne vroče.

Z zavistjo berem Ahčanov Skalpel. Zavidam zdravniku-kirurgu njegov človekoljubni poklic, zavidam človeku neznansko različne življenjske izkušnje na vseh področjih, od jadranja in ribolova do potovanj in predavanj na tujih univerzah, in zavidam piscu njegovo razgledanost, poglobljeno razmišljanje in natančno in lepo ubesedovanje. Ni da ni. Kar preveč. Superman. No, tale zadnja, cinična, je zgolj izraz mojega občutka manjvrednosti spričo vsestranskosti in popolnosti. Je pa res, da je svojo mladost preživel v drugih časih, časih več možnosti. Pomislim, da bi se tudi jaz lahko odločil za medicino, za kirurgijo. Mama mi je rada kazala, kako je znotraj narejena kura, kje nastanejo jajčeca. A ob tem mi ni prišlo na misel, da bi sam prijel nožek in trančiral kuro. Vse skupaj mi je bilo malo gnusno in odvratno. Tudi mesarja nisem občudoval, ko je izrezoval kost ali rezal zrezke, čeprav sem ga z zanimanjem opazoval. Najbrž sem imel to sliko pred očmi, ko sem zavrnil medicino. Poleg debelih učbenikov, seveda. Zdaj imam, kar imam. Moje človekoljubje je seglo do tod, da sem invalidni punci, ki ji statistika ni šla v glavo, malo priredil izpitne zahteve. Dobro zanjo, slabo za človeštvo.

Ura bo 12. Nič drugega nisem opravil. Popoldne bom dremal. Naj bo, nedelja je. Nekaj sem postoril okrog kuhinje, pa sem spet sedel k računalniku. 

Berem Delo. Vidim, da moram v otročje preprostem jeziku izraziti svoje stališče, saj ga tisti, ki naj bi skrbeli za jasnost sporočanja, zapletajo v dolgovezne članke in vzvišeno moraliziranje. Ta se zavzema, da bi orožje prekovali v lemeže, oni da naj bi izstopili iz obrambne zveze, ker ji baje načeljuje razkrajajoča se demokracija s samovšečnim avtokratom. Kar naj, bomo mogoče s kovanjem lemežev oživili Unior v Zrečah. Na živce mi gre to vzvišeno moralistično abstraktno mirovništvo. Kot da tisti, ki menimo, da je prav, da je država oborožena, nimamo rajši miru kot vojne. Kot da se ne zavzemamo za obnovitev in utrditev mednarodnih mirovnih institucij. Kot da smo bojaželjni in krvoločni. Kot da imamo delnice v orožarski industriji in trgovini. Leporečniški »mirovniki« se ne vprašajo, zakaj so partizani tvegali življenja, da so si goloroki priborili puške. Zakaj so teritorialci zgrabili za puške? Zakaj se Ukrajinci branijo z orožjem, namesto da bi se uklonili ruskemu samodržcu in samo orali svoj plodni černozjom - zanj? Naposlušali smo se refrena o dobičkih ameriške orožarske industrije, kot da jih ruska nima. O zahodnem imperializmu, kot da Rusija ne skuša obvladovati Bližnjega vzhoda in širiti vpliva na Balkanu v Afriki in drugod, da načrta obnovitve Sovjetske zveze ne omenim. Vstopili smo v pakt in sprejeli zaveze, ki jih nismo izpolnili. Zdaj se je pa ta pakt menda tako spremenil, da zaveze ne veljajo več in da je bolje izstopiti iz njega. Tudi mi smo, kot Judje, blagoslovljen narod, od butalskega boga.

Pooblačilo se je. Od časa do časa se silijo kaplje.

14. 7. ponedeljek
Naredil se je idealen dan. Vstala sva ob pol osmih po dolgem spancu, prekinjanem z odhodi na stran. Devet ur. Če mi ne bi v široki in udobni postelji z dvema odejama sončni žarek silil v oči, bi še poležal. Čeprav nisem nameraval v hladno vodo, da ne bi še podaljševal piskanja v pljučih, sem po obhodu kampa vendarle zaplaval in odplaval običajno ruto. Ne vem, koliko je to, mogoče 300, mogoče 500 m. Dovolj. Voda ni bila izrazito mrzla. Imel sem še srečo, da mi ni nihče ukradel tople vode pod tušem. V ceveh tuša se namreč voda pod sončnimi žarki segreje, in če se pred tabo nihče ne tušira, te pod tušem poboža topla voda, kar neznansko prija. Zato me vedno ujezi, kadar vidim, da kdo leze iz vode pred mano, ker vem, da mi bo ukradel toplo vodo iz tuša. Ljudje so v glavnem samo motnja.

Ko sem se otiral z brisačo, je prišel na plažo par, Nemca ali Italijana, ona kot živ okostnjak pa še z naprej pomaknjeno spodnjo habsburško čeljustjo. Pomislil sem, da bi bila idealen model za učenje risanja figure, saj se ji je poznala sleherna koščica ramenskega obroča in trupa sploh. H. se je je malo zatem ustrašila v vodi. Mislila je, da ji nasproti plava sama Matilda. V naslednjih dneh sva ta par srečevala na jutranjih pohodih okrog kampa. Zanjo bi bilo bolje, ko bi ležala v senci in jedla.

Pripravil sem zajtrk, to je, skuhal kavo in čaj in narezal kruh, pripravil mizo. Takoj po zajtrku sem odhitel v trgovino, da bi še dobil ta čudoviti črni kruh s semeni, ki ga hitro razgrabijo. Pri blagajni je bil jugovzhodni Azijec, vrag si ga vedi ali Tajec, indonezijec, Malezijec, Bangladešan, pač en temen, kar močan fant, ki se ni trudil biti prijazen in mu je bilo skeniranje kod očitno zelo odveč. Pokazal mi je na ekrančku 11.85 € in dal sem mu 12 in rekel ok. Ko sem basal kruh v nahrbtnik, je na tekočem traku odkril še steklenico kefirja, ki jo je pozabil računati in mi pokazal še 1.80 €. Računa mi ni dal nobenega. Bez veze. Potem sem ugotovil, da je krompir z njive v trgovini 1 € kg, pri zelenjadarju na vogalu v kampu pa 2 €. Temu se reče čuječnost, zaznavanje majhnih razlik. Češnje so pri njem 12 €. O, to je pa drago, sem rekel prijaznemu prodajalcu, fantu, ki me pozna iz prejšnjih let. Pa baš zbog toga vam i nisam rekao za črešnje. Pozna mojo kupno moč. Kupil sem slive po 3 €. Rad kupim tako, kar se je po grižljajih, slive, grozdje. K res ta pravi breskvi se moraš pripraviti že s slinčkom, da o lubenici ne govorim.

Potem sem bral Nedelo. Zanimiv pogovor z oblikovalcem Tomatom Koširjem. Najprej sem misli, da gre za tiskarkega škrata in je mož v resnici Tomo. Ne, Tomato je. Naslovnice, ki jih oblikuje, objavljajo tuji časopisi, Guardian, Politico, Internazionale. Članek bom shranil za Larjo. Slike so res duhovite, zelo preproste, ekonomične: dve v križ položeni ogoreli vžigalici – ob požaru v Notre Dame; Trumpova rdeča kapa, posneta od zadaj, da se vidi polkrožna zadnja odprtina pregrajena z bodečo žico – o Trumpovem urejnju migracij. Umetnik. Življenjska zgodba pa tragična: oba starša je izgubil že kot otrok, mamo po duševni bolezni, ohranil pa je 241 avtomobilčkov, letal in drugih vozil, ki mu jih je na stružnici oblikoval oče-delavec, ki ni nihče prepoznal in izkoristil njegove nadarjenosti. Zato je Tomato sam pri sedmih letih sklenil, da bo nekaj naredil iz sebe. In je.

Zanimiv je tudi pogovor z obramboslovcem Grošljem in s političnim analitikom Lovcem o obrambnih izdatkih nevtralnih držav in držav v Natu. V glavnem pri nas nasprotniki povečanja odstotka za vojsko dvigujejo paniko predvsem zaradi populističnega pridobivanja glasov. V Natu obljubljene številke so politična obljuba, ne zaveza, ki bi ji sledile sankcije, in vsi jih utemeljijo z ustvarjalnim računovodstvom. 

Po večerji (ostanki od včeraj in danes) sva šla na sladoled z namenom, da nazaj grede ob poti ugotoviva, kaj piše na tisti tabli, ki naznanja, da se tam prodajajo ribe. Kdaj? Vzela sva mangov in čokoladni sladoled, se sprehodila ob obali do klopce, kjer sva sedela ob prvem obisku kampa, spominsko posedela na njej in gledala sonce, ki se je pomikalo v zaton. Nato sva postala ob dveh fantičih, ki sta družno igrala vsak na svojo harmoniko. Nisva si mogla kaj, pa sva vrgla v nastavljeni klobuk drobiž, ki sem ga imel v žepku denarnice. Na info-tabli sva prebrala, da je bila danes najvišja temperatura zraka 25, vode pa 22 stopinj. Ko sva prišla do table, zaradi katere sva šla na sprehod, sva na njej prebrala, da na tistem mestu prodajajo ribe vsak dan od 11h do 12h. Torej jutri bom/bova (?) tam ob 11h. Nato je H. na štantu kupila šild za 10 €, ker se ji je stari celuloidni zlomil. Zdaj pa pravi, da ga ne bo imela za plavanje.

16. 7. sreda
Včeraj je bil lep, sončen dan. Vse je potekalo po dnevnem redu. Čas ob računalniku sem posvetil urejanju bloga. Nimam dobrega pregleda čez porabo v mobilnem omrežju. Zvečer sem odplaval cel krog, z lahkoto. Ni bilo izrazitih valov. Ponoči je deževalo. 

Ko sva danes okoli pol osmih vstala, je bilo oblačno, sem in tja kakšna kaplja. Padla je odločitev, da je dan kot nalašč za v trgovino. Plodine. Bilo bi zanimivo opisati mikro premike z vozičkom in komande, pregledovanje polic, vračanje, izogibanje. Vse skupaj je zame v vlogi voznika vozička precej mučno, kajti voziček mora stati vedno tik za njeno ritjo, da ni treba narediti niti koraka do njega. Pač. Kupila sva krompir itd. Med drugim istarsko slanino za jutranji ham-and-eggs. Sa tartufima, kar sva ugotovila doma. Najbrž je bila zato dražja. Po oceni kuharice neprimerna za njen namen. Poleg s čebulo zmešanega jajca je bila na krožniku neka temno rjava hrustljava krpica, precej slana. Pomivanja pa spet več kot običajno.