Ponoči mi je piskalo v pljučih in sklenil sem, da ne grem plavat. Opravil sem pohod okrog našega dela kampa. Morje je bilo precej valovito in kopalcev ni bilo, tako da se mi ni bilo težko odpovedati plavanju, Po zajtrku sem vzel lekadol. A baje voda ni bila hladna, plavanje pa naporno zaradi valov. Kakor koli, sledi nedelja počitka in branja. Čutim pa, da bo spet toplo, če že ne vroče.
Z zavistjo berem Ahčanov Skalpel. Zavidam zdravniku-kirurgu njegov človekoljubni poklic, zavidam človeku neznansko različne življenjske izkušnje na vseh področjih, od jadranja in ribolova do potovanj in predavanj na tujih univerzah, in zavidam piscu njegovo razgledanost, poglobljeno razmišljanje in natančno in lepo ubesedovanje. Ni da ni. Kar preveč. Superman. No, tale zadnja, cinična, je zgolj izraz mojega občutka manjvrednosti spričo vsestranskosti in popolnosti. Je pa res, da je svojo mladost preživel v drugih časih, časih več možnosti. Pomislim, da bi se tudi jaz lahko odločil za medicino, za kirurgijo. Mama mi je rada kazala, kako je znotraj narejena kura, kje nastanejo jajčeca. A ob tem mi ni prišlo na misel, da bi sam prijel nožek in trančiral kuro. Vse skupaj mi je bilo malo gnusno in odvratno. Tudi mesarja nisem občudoval, ko je izrezoval kost ali rezal zrezke, čeprav sem ga z zanimanjem opazoval. Najbrž sem imel to sliko pred očmi, ko sem zavrnil medicino. Poleg debelih učbenikov, seveda. Zdaj imam, kar imam. Moje človekoljubje je seglo do tod, da sem invalidni punci, ki ji statistika ni šla v glavo, malo priredil izpitne zahteve. Dobro zanjo, slabo za človeštvo.
Ura bo 12. Nič drugega nisem opravil. Popoldne bom dremal. Naj bo, nedelja je. Nekaj sem postoril okrog kuhinje, pa sem spet sedel k računalniku.
Berem Delo. Vidim, da moram v otročje preprostem jeziku izraziti svoje stališče, saj ga tisti, ki naj bi skrbeli za jasnost sporočanja, zapletajo v dolgovezne članke in vzvišeno moraliziranje. Ta se zavzema, da bi orožje prekovali v lemeže, oni da naj bi izstopili iz obrambne zveze, ker ji baje načeljuje razkrajajoča se demokracija s samovšečnim avtokratom. Kar naj, bomo mogoče s kovanjem lemežev oživili Unior v Zrečah. Na živce mi gre to vzvišeno moralistično abstraktno mirovništvo. Kot da tisti, ki menimo, da je prav, da je država oborožena, nimamo rajši miru kot vojne. Kot da se ne zavzemamo za obnovitev in utrditev mednarodnih mirovnih institucij. Kot da smo bojaželjni in krvoločni. Kot da imamo delnice v orožarski industriji in trgovini. Leporečniški »mirovniki« se ne vprašajo, zakaj so partizani tvegali življenja, da so si goloroki priborili puške. Zakaj so teritorialci zgrabili za puške? Zakaj se Ukrajinci branijo z orožjem, namesto da bi se uklonili ruskemu samodržcu in samo orali svoj plodni černozjom - zanj? Naposlušali smo se refrena o dobičkih ameriške orožarske industrije, kot da jih ruska nima. O zahodnem imperializmu, kot da Rusija ne skuša obvladovati Bližnjega vzhoda in širiti vpliva na Balkanu v Afriki in drugod, da načrta obnovitve Sovjetske zveze ne omenim. Vstopili smo v pakt in sprejeli zaveze, ki jih nismo izpolnili. Zdaj se je pa ta pakt menda tako spremenil, da zaveze ne veljajo več in da je bolje izstopiti iz njega. Tudi mi smo, kot Judje, blagoslovljen narod, od butalskega boga.
Pooblačilo se je. Od časa do časa se silijo kaplje.
14. 7. ponedeljek
Naredil se je idealen dan. Vstala sva ob pol osmih po dolgem spancu, prekinjanem z odhodi na stran. Devet ur. Če mi ne bi v široki in udobni postelji z dvema odejama sončni žarek silil v oči, bi še poležal. Čeprav nisem nameraval v hladno vodo, da ne bi še podaljševal piskanja v pljučih, sem po obhodu kampa vendarle zaplaval in odplaval običajno ruto. Ne vem, koliko je to, mogoče 300, mogoče 500 m. Dovolj. Voda ni bila izrazito mrzla. Imel sem še srečo, da mi ni nihče ukradel tople vode pod tušem. V ceveh tuša se namreč voda pod sončnimi žarki segreje, in če se pred tabo nihče ne tušira, te pod tušem poboža topla voda, kar neznansko prija. Zato me vedno ujezi, kadar vidim, da kdo leze iz vode pred mano, ker vem, da mi bo ukradel toplo vodo iz tuša. Ljudje so v glavnem samo motnja.
Ko sem se otiral z brisačo, je prišel na plažo par, Nemca ali Italijana, ona kot živ okostnjak pa še z naprej pomaknjeno spodnjo habsburško čeljustjo. Pomislil sem, da bi bila idealen model za učenje risanja figure, saj se ji je poznala sleherna koščica ramenskega obroča in trupa sploh. H. se je je malo zatem ustrašila v vodi. Mislila je, da ji nasproti plava sama Matilda. V naslednjih dneh sva ta par srečevala na jutranjih pohodih okrog kampa. Zanjo bi bilo bolje, ko bi ležala v senci in jedla.
Pripravil sem zajtrk, to je, skuhal kavo in čaj in narezal kruh, pripravil mizo. Takoj po zajtrku sem odhitel v trgovino, da bi še dobil ta čudoviti črni kruh s semeni, ki ga hitro razgrabijo. Pri blagajni je bil jugovzhodni Azijec, vrag si ga vedi ali Tajec, indonezijec, Malezijec, Bangladešan, pač en temen, kar močan fant, ki se ni trudil biti prijazen in mu je bilo skeniranje kod očitno zelo odveč. Pokazal mi je na ekrančku 11.85 € in dal sem mu 12 in rekel ok. Ko sem basal kruh v nahrbtnik, je na tekočem traku odkril še steklenico kefirja, ki jo je pozabil računati in mi pokazal še 1.80 €. Računa mi ni dal nobenega. Bez veze. Potem sem ugotovil, da je krompir z njive v trgovini 1 € kg, pri zelenjadarju na vogalu v kampu pa 2 €. Temu se reče čuječnost, zaznavanje majhnih razlik. Češnje so pri njem 12 €. O, to je pa drago, sem rekel prijaznemu prodajalcu, fantu, ki me pozna iz prejšnjih let. Pa baš zbog toga vam i nisam rekao za črešnje. Pozna mojo kupno moč. Kupil sem slive po 3 €. Rad kupim tako, kar se je po grižljajih, slive, grozdje. K res ta pravi breskvi se moraš pripraviti že s slinčkom, da o lubenici ne govorim.
Potem sem bral Nedelo. Zanimiv pogovor z oblikovalcem Tomatom Koširjem. Najprej sem misli, da gre za tiskarkega škrata in je mož v resnici Tomo. Ne, Tomato je. Naslovnice, ki jih oblikuje, objavljajo tuji časopisi, Guardian, Politico, Internazionale. Članek bom shranil za Larjo. Slike so res duhovite, zelo preproste, ekonomične: dve v križ položeni ogoreli vžigalici – ob požaru v Notre Dame; Trumpova rdeča kapa, posneta od zadaj, da se vidi polkrožna zadnja odprtina pregrajena z bodečo žico – o Trumpovem urejnju migracij. Umetnik. Življenjska zgodba pa tragična: oba starša je izgubil že kot otrok, mamo po duševni bolezni, ohranil pa je 241 avtomobilčkov, letal in drugih vozil, ki mu jih je na stružnici oblikoval oče-delavec, ki ni nihče prepoznal in izkoristil njegove nadarjenosti. Zato je Tomato sam pri sedmih letih sklenil, da bo nekaj naredil iz sebe. In je.
Zanimiv je tudi pogovor z obramboslovcem Grošljem in s političnim analitikom Lovcem o obrambnih izdatkih nevtralnih držav in držav v Natu. V glavnem pri nas nasprotniki povečanja odstotka za vojsko dvigujejo paniko predvsem zaradi populističnega pridobivanja glasov. V Natu obljubljene številke so politična obljuba, ne zaveza, ki bi ji sledile sankcije, in vsi jih utemeljijo z ustvarjalnim računovodstvom.
Po večerji (ostanki od včeraj in danes) sva šla na sladoled z namenom, da nazaj grede ob poti ugotoviva, kaj piše na tisti tabli, ki naznanja, da se tam prodajajo ribe. Kdaj? Vzela sva mangov in čokoladni sladoled, se sprehodila ob obali do klopce, kjer sva sedela ob prvem obisku kampa, spominsko posedela na njej in gledala sonce, ki se je pomikalo v zaton. Nato sva postala ob dveh fantičih, ki sta družno igrala vsak na svojo harmoniko. Nisva si mogla kaj, pa sva vrgla v nastavljeni klobuk drobiž, ki sem ga imel v žepku denarnice. Na info-tabli sva prebrala, da je bila danes najvišja temperatura zraka 25, vode pa 22 stopinj. Ko sva prišla do table, zaradi katere sva šla na sprehod, sva na njej prebrala, da na tistem mestu prodajajo ribe vsak dan od 11h do 12h. Torej jutri bom/bova (?) tam ob 11h. Nato je H. na štantu kupila šild za 10 €, ker se ji je stari celuloidni zlomil. Zdaj pa pravi, da ga ne bo imela za plavanje.
16. 7. sreda
Včeraj je bil lep, sončen dan. Vse je potekalo po dnevnem redu. Čas ob računalniku sem posvetil urejanju bloga. Nimam dobrega pregleda čez porabo v mobilnem omrežju. Zvečer sem odplaval cel krog, z lahkoto. Ni bilo izrazitih valov. Ponoči je deževalo.
Ko sva danes okoli pol osmih vstala, je bilo oblačno, sem in tja kakšna kaplja. Padla je odločitev, da je dan kot nalašč za v trgovino. Plodine. Bilo bi zanimivo opisati mikro premike z vozičkom in komande, pregledovanje polic, vračanje, izogibanje. Vse skupaj je zame v vlogi voznika vozička precej mučno, kajti voziček mora stati vedno tik za njeno ritjo, da ni treba narediti niti koraka do njega. Pač. Kupila sva krompir itd. Med drugim istarsko slanino za jutranji ham-and-eggs. Sa tartufima, kar sva ugotovila doma. Najbrž je bila zato dražja. Po oceni kuharice neprimerna za njen namen. Poleg s čebulo zmešanega jajca je bila na krožniku neka temno rjava hrustljava krpica, precej slana. Pomivanja pa spet več kot običajno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar