KAJ BI BILO, ČE SE NE BI UPRLI

Posegam na področje, na katerem nisem strokovnjak. To je moj dnevnik in v njem izražam svoje misli in premišljanja. Bralce prosim za uvidevnost in dobronamerno kritiko.

Ob razpravah ob obletnici dražgoške bitke in požiga vasi zanese misel tudi na hipotetično vprašanje: kaj bi bilo, če se ne bi uprli. Po 80 letih od bitke si že lahko dovolim to vprašanje. Cena partizanskega upora, izražena v človeških življenjih, cena v številu žrtev boja in represalij, je bila visoka. Dražgoše niso edina požgana slovenska vas kot odgovor okupatorjev na partizanske napade. Vsako življenje šteje; danes se ljudje tega živo zavedajo, ko se celo malenkostnega tveganja ob cepljenju, tveganja v svoje dobro in dobro skupnosti, branijo in ga odklanjajo. Vprašanje je torej upravičeno z vidika človekovih pravic in najvišje pravice, pravice do življenja.

I
Poglejmo zadevo z vidika tistih, ki so se hoteli izogniti spopadom z okupatorji in represalijam, ter tako ohraniti prebivalstvo, to je, z vidika tedanjih oblasti v "Dravski banovini" in "Ljubljanski pokrajini". Možna izida vojne sta bila dva: da Nemčija zmaga, ali da bo poražena. Na njeno zmago se pripravimo tako, da zagotovimo brezpogojno lojalnost nacističnemu režimu in si skušamo za nagrado ohraniti kulturno avtonomijo, to je, jezik in kulturo. Seveda bi bilo lepo, ko bi si pridobili status Neodvisne države Slovenije v okviru, to je pod nadvlado nemškega Reicha, tako kot so Hrvati dobili NDH.

Če je kdo tako mislil, bi bilo to popolnoma nerealistično sanjarjenje. Nemci so takoj po zasedbi začeli raznarodovalno in germanizatorsko politiko: po Hitlerjevem osebnem ukazu "naredite mi to deželo spet nemško", je sledil izgon 260.000 Slovencev v Srbijo, izseljevanje v Nemčijo, naseljevanje Kočevskih Nemcev med Savo in Sotlo, prepoved slovenskega jezika v šolah, uničevanje slovenskih ustanov in kulturnih dobrin. Uničevanje, ki so ga med vojno zaradi partizanskega boja in odpora prebivalstva, upora, ki jim je povzročal preveč stroškov, ustavili, so nameravali nadaljevati po vojni. V začetku bolj benigna italijanska okupacija v Ljubljanski pokrajini bi se brez dvoma, tudi če ne bi bilo partizanskih napadov, nadaljevala v italijanizaciji Slovencev, za kar smo že tedaj imeli zglede na slovenskem ozemlju, ki je prišlo pod Italijo po prvi svetovni vojni. Zmaga sil osi bi torej pomenila za Slovence prej ali slej propad, če ne fizično uničenje ali razselitev, pa kulturno uničenje, izginotje slovenskega naroda.

II
Druga možnost je bila zmaga zaveznikov. V tem primeru je bila politika tedanjih slovenskih oblasti igrati dvojno igro: navzven se potuhniti, priznati nadvlado okupatorjev, jim obljubiti in celo priseči lojalnost, upati na zmago zaveznikov in počakati na vrnitev kraljeve vlade z ostanki kraljeve armade v domovini, tudi na ozemlju sedanje Slovenije, ter obnoviti kraljevino. V kočevskih gozdovih, na meji z NDH, bliže obali, bi se zbirale enote jugoslovanske vojske (plava garda) - tisti, ki so jih partizani uničili v Grčaricah - in čakale na izkrcanje zaveznikov. Vzdrževale bi zveze z Mihajlovičevimi četniki in upale na izkrcanje in na vrnitev kralja in obnovitev kraljevine. Nemcev ne bi izzivale, ker ne bi hotele izpostavljati prebivalstva represalijam. Če bi jih Nemci vendarle odkrili in potolkli, to ne bi bistveno vplivalo na življenje mirnih in lojalnih prebivalcev.

Tudi če popolnoma odmislimo partizanski odpor in bi bilo vse prebivalstvo mirno in vdano okupatorjem, je bila ta politika popolnoma nerealistična. Že takoj v začetku vojne je nastala - vse prej kot neodvisna - Nezavisna država Hrvatska (kraljevina kot ozemeljski kondominij Italije in Nemčije), ki je obsegala tudi Bosno (ne pa obale, ki si jo je prisvojila Italija). Začela se je genocidna politika nad Srbi in drugimi narodi. Po zločinih nad Nehrvati je ustaška država presegla zločine nacistične države.

Da bi po vojni, po genocidu nad Srbi, in zmagi zaveznikov obnovili kraljevino s srbsko dinastijo na čelu, je bilo daleč od realnosti. Ne morem si misliti, da naši lojalistični politiki niso vedeli, kaj se dogaja na Hrvaškem, in kako majhne so možnosti za obnovitev predvojne kraljevine pod dominacijo Srbov, kot "komandne nacije". Bi zavezniki uničili ustaše, ali jih le "pacificirali" in "integrirali" v novi red, kot se je zgodilo s fašisti v Italiji, pa tudi z nacisti v Nemčiji, če so se izognili zavezniškemu pravosodju takoj po vojni? In vendar je bila po vojni Jugoslavija obnovljena, bi ugovarjali, in Hrvati in Srbi združeni v isti državi! Torej bi bila taka obnova mogoča? Da, a to je bila zasluga partizanskega boja, v katerem so sodelovali Hrvati in Srbi kot soborci in sotvorci nove države pod vodstvom Komunistične partije in v katerem je bilo genocidno hrvaško ustaško gibanje uničeno. V odporu se je ustvarila zaveza obeh narodov, poleg drugih sodelujočih. Nacionalizmom vseh vrst je nasprotovala politika "bratstva in enotnosti" in jih držala v šahu, dokler je mogla, to je 45 let, do razpada Titove Jugoslavije. Prav ta razpad kaže, kako težko bi bilo takoj po vojni ohranjati kraljevino Jugoslavijo v predvojnih okvirih. Vsekakor bi bila to zelo nestabilna tvorba, daleč od parlamentarne demokracije po zahodnem vzoru.

Da brez partizanskega odpora nacizem ne bi bil poražen, ni mogoče reči. Zmago nad silami osi so izvojevali zahodni zavezniki in Sovjetska zveza; odporniška gibanja so prispevala k tej zmagi, morda pomembno, a ne bistveno. Združene države so pred koncem vojne že imele atomsko bombo in so s tem prehitele Nemčijo.

Odločilni za zmago zaveznikov so bili uspehi Rdeče armade v SZ, izkrcanje Anglo-američanov v Normandiji in ameriško bombardiranje nemških mest. Balkan bi osvobodili zahodni zavezniki ali sovjeti, tudi če ne bi bilo notranjih osvobodilnih gibanj. O tem priča "osvoboditev" tistih držav na tem področju, ki so po okupaciji in vzpostavitvi kvizlinških režimov pripadale silam osi in v njih odporniška gibanja, čeprav so se proti koncu vojne formirala, niso imela tako pomembne vloge kot v Jugoslaviji (Bolgarija, Romunija, Madžarska, Grčija). Mislim, da bi se to zgodilo tudi z Jugoslavijo, tudi če ne bi bilo partizanov. Osvobodili bi jo bodisi sovjeti bodisi anglo-američani, odvisno od dogovora med njimi o delitvi interesnih sfer. Prav verjetno bi Jugoslavija hkrati z Grčijo ostala na zahodni strani železne zavese, ki jo je moral Churchill zaradi Titove premoči potegniti vzdolž naše zahodne meje namesto po meji z Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo.

Naše odporniško gibanje, NOB pod vodstvom komunistov, je bilo pomembno predvsem lokalno. Lokalno, za Slovenijo, je bila NOB, povezana v partizansko vojsko z vstajniki v drugih predelih nekdanje kraljevine Jugoslavije, veliko pomembnejša kot sicer odporniška gibanja globalno. Prispevala je k ohranitvi Slovenije v sedanjih mejah in k njeni sedanji državnosti. Zagotovilo je neodvisnost in ozemeljsko celovitost Jugoslavije in obnovo države v njenih nacionalno kolikor toliko pravičnih mejah (z obžalovano izgubo Trsta in Gorice - komu bi pripadla, če ne bi bila Jugoslavija komunistična?). Zagotovilo je možnost sedanje državnosti Slovenije.

Tudi v Grčiji se je vzpostavilo levičarsko odporniško gibanje. Po koncu vojne se je tam nadaljevala državljanska vojna, v kateri so pod geslom boja proti komunizmu zmagale sile, ki so sodelovale z okupatorji. Tak razvoj bi bil možen tudi pri nas: po vojni bi nam zavladala kvizlinška stran. Mogoče bi zavezniki očistili najbolj eksponirane hitlerjevce in fašiste in bi uvedli "normalno" parlamentarno demokracijo v okviru ustavne monarhije srbske dinastije. Vsekakor skrajno nestabilen režim, ves čas na robu, na tej ali oni strani diktature - nova "ječa narodov". Bi bilo to bolje kot komunistična diktatura?

III
Tretja možnost bi bil partizanski odpor brez revolucije; vztrajanje na večstrankarski osvobodilni koaliciji s ciljem obnovitve parlamentarne demokracije in ustanovitve republike Jugoslavije. Tak razvoj je bil delno uresničen po vojni z združitvijo jugoslovanske vlade v eksilu in narodnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) in ustanovitvijo začasne vlade Demokratične federativne Jugoslavije, vlade Tito-Šubašić, s Titom kot predsednikom vlade in abdikacijo kralja Petra II. Ustanovljena je bila Federativna ljudska republika Jugoslavija. V naslednjih dneh je postalo jasno, da imajo dejansko oblast v državi komunisti pod Titovim vodstvom, in ministri, imenovani s strani prejšnje kraljeve vlade, so drug za drugim odstopili. Uveden je bil režim ene stranke, Komunistične partije. Nadaljevala se je komunistična revolucija.

Za primerjavo: V Franciji je bila pestra množica odporniških gibanj, med njimi so imeli pomembno vlogo komunisti. Ta gibanja so se maja 1943. leta povezala v Nacionalni odporniški svet (Conseil National de la Resistance, CHR), ki ga je koordiniral Komite narodne osvoboditve Francije (Comité Français de Libération Nationale, CFLN), pod vodstvom generalov Charlesa de Gaulla in Henrija Girauda. Po vojni so v Republiki Franciji ohranili večstrankarsko parlamentarno demokracijo.

Jugoslovanski komunisti niso šli po tej poti. Z vidika njihovega cilja, ustvarjanja pravičnejše, socialistične družbe, bi bila nezaslišana neumnost, če bi ravnali drugače, potem ko so si krvavo, z velikimi žrtvami, priborili vso oblast.

IV
Strateški cilj komunistov je bil že pred vojno komunistična revolucija; revolucija, ki bi odpravila izkoriščevalski kapitalizem, kot je šla njihova mantra, in uvedla socialno pravičnejši družbeni red, ustvarila novega Človeka, nesebičnega, solidarnostnega, skupnostnega itd. Najprej vsakemu po njegovem prispevku k skupnosti, nato vsakemu po njegovih potrebah. Danes pravimo temu utopija, tedaj so bile to sanje in projekt mnogih. Nekritično so prikazovali stanje v Sovjetski zvezi, kjer je bila vsaj prva faza baje že uresničena. Borci so umirali z imenoma Stalina in Tita na ustih.

Revolucija je bila strateški cilj komunistov, pot do nje pa je vodila preko narodnoosvobodilnega boja. V tem boju bi pridobili zaveznike, široko podporo ljudstva, ki ni maralo okupacije in okupatorjev, in po vojni bi jim oblast tako rekoč sama padla v roke. Naši komunisti so si oblast nad drugimi skupinami OF zagotovili že z Dolomitsko izjavo ob kapitulaciji Italije. Ta podreditev je bila v prid enotnosti vodenja odpora, bila pa je tudi korak k prevzemu oblasti po vojni. Med vojno so komunisti delovali na dveh frontah, proti okupatorjem in domačim izdajalcem in proti eksponentom kapitala, buržoazije, če jih "kulaki in buržuji" niso materialno podpirali (pa tudi, če so jih). Proti njim so se dvignili predvojni ideološki nasprotniki in vsi, ki so se bali partizanskega revolucionarnega nasilja, ali ki so ga že doživeli. Tako so nastale "vaške straže" in iz njih pod Italijani bela garda in pod Nemci domobranci. 

16. septembra 1941 je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, najvišje telo OF, razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin zunaj OF. 8. septembra 1943 (ob kapitulaciji Italije) so partizani razbili odred Jugoslovanske (kraljeve) vojske v domovini ("četnike"), ki se je v Grčaricah pripravljal na predvideno izkrcanje zahodnih zaveznikov v Dalmaciji. To je bila zavrnitev sodelovanja s kraljevo vlado in prizadevanja za obnovo kraljevine in jasna napoved enostrankarskega režima po vojni. Vaški stražarji, belogardisti in domobranci so - logično - pristali v "objemu" okupatorjev kot kvizlingi. Domači politiki so se uračunali v vseh pogledih. Komunisti so imeli boljšo strategijo in taktiko. Usoda ljudi, ki so bili tedaj na "oblasti", je tragična. Znašli so se v brezizhodnem položaju. S pobegom v Argentino ali kamor koli pač, so si rešili golo kožo, tisti, ki so si jo lahko.

Zasluge komunistov so nesporne: poenotili so vodenje odpora, zaradi česar je bil bolj učinkovit. Skupaj z nekomunističnimi soborci so prispevali k zmagi zaveznikov. V povezavi s partizanskimi gibanji v drugih predelih Jugoslavije in pod enotno komando Vrhovnega štaba NOV/POJ so osvobodili vse ozemlje Jugoslavije. Slovenija je osvobodila ozemlje, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji. Izguba Trsta in Gorice pa gre verjetno na račun dejstva, da smo zaradi Titove revolucije pripadli pod sovjetsko vplivno področje, "vzhodni blok" oziroma področje za "železno zaveso" (po Churchillovi opredelitvi) in bi se Italija počutila preveč ogroženo, če bi še Trst postal "sovjetski". Kljub nasprotju med Srbi in Hrvati, nasprotju, ki ga je okrepila genocidna politika NDH, je uspelo v novi Jugoslaviji spraviti oba naroda, ker so vodstva v obeh republikah prevzeli komunisti-soborci v NOV ("bratstvo-enotnost, rojena v boju"). Naj ne naštevam dalje, saj to ni namen tega pisanja.

Komunisti so že med vojno obračunavali z "buržuji", večinoma pod pretvezo kaznovanja narodnih izdajalcev, po vojni pa so prevzeli oblast, vzpostavili enostranskarski režim, "diktaturo proletariata", izvedli nacionalizacijo in uresničili socializem "po knjigi". V nadaljevanju so popustili začetni pritisk in skušali graditi socializem kot novo obliko družbene organizacije po zamisli Edvarda Kardelja.

V
Naj povzamemo. Od štirih možnosti povojnega razvoja, izginotja slovenskega naroda v nemškem Reichu, obnovljene Kraljevine Jugoslavije kot diktature, Federativne demokratične Jugoslavije kot parlamentarne demokracije in Socialistične federativne republike Jugoslavije, se je uresničila slednja: enostrankarska komunistična diktatura.

Po 45 letih obstoja je ta država razpadla. V novo nastalih državah, med njimi v Republiki Sloveniji, se trudimo uveljavljati klasično parlamentarno demokracijo po zahodnem vzoru na osnovi kapitalističnega gospodarstva z mešano (državno, zasebno) lastnino proizvajalnih sredstev. Socialistični sistem je deloval, a po produktivnosti (potrošne in druge dobrine) in svoboščinah (človeške pravice) ni mogel uspešno konkurirati kapitalističnemu.

Vsi, ki so v svojem življenju izkusili kraljevino Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, socialistični režim in sedanjo demokracijo, pa tudi tisti, ki smo doživeli samo socialistični režim in sedanji kapitalizem, imamo izkušnjo, ki je bogatejša od izkušnje zahodnega Evropejca. V to izkušnjo sodijo dobre in slabe plati socializma in kapitalizma. Iz tega bi lahko skombinirali res dobro državo: socialno, demokratično, večstrankarsko parlamentarno republiko na temelju trajnostnega, socialno odgovornega kapitalizma z več oblikami lastnine. Zaradi mene mu lahko rečete socializem z zasebno, družbeno in državno pobudo.

Hararijeva "namišljena ureditev"

Sinoči sem prebiral Yuvala Hararija, Sapiens; kot običajno z zamikom, ki mi je omogočil nakup (KUPUJTE KNJIGE!) žepnice namesto dražje, trdo vezane knjige (a s spodobno velikimi črkami). Začetek obeta svež in duhovit pregled bistvenih tokov in osnovne strukture človeške zgodovine. Očitno sodi H. med tiste zgodovinarje, ki se sprašujejo o "smislu" zgodovine, o njenih "makrostrukturah", o tem, kam gre človeštvo.  Ta težnja mi je blizu. V gimnaziji sem mislil, da je ves smisel nepotrebnega učenja zgodovine v tem, da se potrdi železni (marksistični) zakon zgodovine, to je razvoj človeštva iz praskupnosti preko sužnjelastništva, fevdalizma, kapitalizma, socializma, v komunistično brezrazredno družbo. Na nesrečo smo se zdaj od tam že vrnili nazaj v kapitalizem. Piketty v sodobnem kapitalizmu že zaznava elemente fevdalizma, oblikovanje dednih aristokracij. Lepo, no.

Hegel je videl v zgodovini uresničevanje svetovnega Duha, ki se preko svojih utelešenj vrača sam vase prav v individualnem duhu Georga Friedricha Hegla. (Tako nekako, ne jamčim za filozofsko korektnost.) Bolj vsakdanje so teorije, ki vidijo v zgodovini neprestan napredek k vse boljšemu in vse bolj človečnemu življenju. Atomski arzenal za večkratno uničenje Zemlje menda zagotavlja večni mir. Njihovo nasprotje so pogledi, ki ne vidijo nič drugega kot kaotično brcanje "miši v mleku", s tem, da ne upajo, da bo iz mleka kadarkoli nastalo maslo, da bi miška lahko splezala iz lonca. H. misli, da je miška v pasti.

Človek se je ujel v zanko, ki jo je ves čas spletal sam. Dokler je bil lovec in nabiralec, je šlo v redu, v soglasju z naravo v samooskrbnih, trajnostnih manjših skupnostih. Tudi meni se zdi življenje zgodnje neolitske skupnosti v Lepenskem viru ob Donavi v Srbiji idealno. Vsi skeleti so imeli krasno ohranjeno zobovje, ki je za življenja živelo po taborniško, grizljalo pečene ribe, trlo okusne oreščke in se sladkalo z gozdnimi jagodami. Potem je človek začel gojiti pšenico, še več pšenice za še več ljudi in tako dalje do sedmih milijard in opustošenega planeta - in kovinsko-keramične proteze namesto zob v mojih ustih in podobnih nadomestkov za druge ude pri drugih ljudeh.

H. prepričljivo pokaže, kako si je človek začel žagati vejo, na kateri sedi. Pri pojasnjevanju kompleksnih urbanih družb mu pa zmanjka. Njegova teorija o "namišljenih ureditvah" je precej neznosna in tu sem se zataknil.

H. izhaja iz lucidne ugotovitve: "Večino vojn in revolucij v zgodovini ni sprožilo pomanjkanje hrane. Francosko revolucijo so začeli dobro rejeni pravniki, ne lačni kmetje. ... rimska politična ureditev (je) propadla prav v času največjega bogastva ... Jugoslavija je imela ... več kot dovolj virov, da bi nahranila vse prebivalce, pa je razpadla v grozovito krvavi vojni." (str. 111) Vojne, revolucije, propade in razpade držav povzročajo torej ideje ali vizije ureditev, fantazije, izmišljije, "namišljene ureditve": ideja o svobodi, bratstvu in enakosti; ideja o dobri ureditvi države; ideja velike države za veliko nacijo. Bo kar držalo. V nadaljevanju pa se s H. ne morem več strinjati.

Zakaj imajo te izmišljije tolikšen učinek? Zakaj, vraga, se ljudje ne morejo sporazumeti brez uničevalnih spopadov, ki jih zanetijo izmišljotine? Omenjene katastrofe izvirajo, po H. iz dejstva, da se v ljudeh, razdeljenih na male skupine, v nekaj tisočletjih od začetka kmetijske revolucije do nastanka urbanih družb, ni razvil "občutek za množično sodelovanje". Namesto množičnega globalnega, planetarnega sodelovanja, nadaljujem neizrečeno misel, so se ljudje, živeči v razširjenih družinah ali krajevnih skupnostih, povezovali (torej vendarle sodelovanje) v rodove, plemena, ljudstva, narode, nacije, in večnacionalne države, ki se spopadajo za življenjski prostor in eksistenčne dobrine. V dobi lova in nabiralništva je "kljub odsotnosti takih bioloških nagonov sodelovalo na stotine ljudi". Zakaj? "Zaradi skupnih mitov", pravi H. "... ljudje (so si) izmislili zgodbe o vplivnih bogovih, domovinah in delniških družbah, da so zagotovili potrebne družbene povezave ... osupljive mreže množičnega sodelovanja". Nastane Hamurabijev zakonik, ki se sklicuje na Boga, ko vzpostavlja družbeni red - prva "namišljena ureditev", ki temelji na mitu.Tega sodelovanja zaradi skupnega mita, meni H., ne gre idealizirati. "Večina mrež medčloveškega sodelovanja je temeljila na zatiranju in izkoriščanju." "Vse te mreže sodelovanja so bile 'namišljene ureditve'. Družbene norme, ki so jih ohranjale, niso temeljile ne na zakoreninjenih nagonih, ne na osebnih znanstvih, temveč na veri v skupne mite."

To je torej H-jev biologistično-idealistični sociološki nazor. Zakaj biologistični, saj vendar trdi, da družbena ureditev temelji na izmišljeni veri v bajke, v kulturni proizvod? Druga možnost, ki jo ima v mislih H. in zanjo ugotovi, da, žal, ni temelj reda, so naravni nagon in neposredni živi stiki med ljudmi, "občutek za množično sodelovanje", ta manjka, tega H. pogreša, iz tega občutka, gona, bi ljudje naravno sodelovali tudi v kompleksnih družbah. Ljudje nimajo nagona po sodelovanju v velikih množicah, ker so navajeni le malih skupnosti. Zato so potrebne bajke kot nadomestek. Velike množice držijo skupaj bajka o bogovih, bajka o domovini, bajka o delničarstvu. Da so te bajke resnične, oblastniki prepričajo ljudi zlepa ali zgrda. Ta teorija pretirano poudarja vlogo ideologije, družbene zavesti, kot dejavnika družbene kohezije in reda v obžalovani odsotnosti naravnega nagona k sodelovanju.

Kaj manjka v tej zgodbi, preden pridemo do bajke? Manjka vsa "družbena baza". Manjka uvid, da po prehodu v kmetijstvo razvoj tehnologije in organizacije dela (proizvajalnih sredstev) vodi na eni strani do množičnega sodelovanja ljudi v proizvodnji in distribuciji; sodelovanja, ki je pogosto posredno, ne da bi sodelujoči vedeli drug za drugega in se zavedali verige in mrež, v katerih sodelujejo; ne da bi to spremljal sentiment sodelovanja, iz gole nuje po preživetju. Nastanejo viški proizvodnje, namenjeni prodaji; ustvarijo se mreže proizvodnje in prodaje, ki so oblika povezanosti med ljudmi, množičnega sodelovanja brez "nagona po sodelovanju". Pride do delitve dela med kmetijsko proizvodnjo in obrtmi, ki ji služijo, in do menjave proizvodov, do nastanka denarja in denarnega gospodarstva, ki je kompleksna oblika povezanosti in sodelovanja. In pride do tega, da eni proizvedejo več, drugi manj; prodajo več in manj, si tako ali drugače pridobijo več premoženja. Oblikujejo se premoženjski razredi, rodi se izkoriščanje in zatiranje. Šele potem pride Hamurabi. Ljudje sodelujejo in so povezani v mrežah proizvodnje, organizacije, nabave, prodaje; so razslojeni in izvajajo oblast, preden oblastniki začutijo potrebo po opravičevanju svojih naşilnih dejanj - z bajkami.

Družina ne nastane zato, ker bi si jo zamislil kak vladar. Naselbina ne nastane načrtno; nastane, ker je kraj ugoden, da se tam ustavljajo plovila, vozovi, da se kupčuje. Kmetijstvo ni "namišljena ureditev". Ni se razvilo zato, ker bi si ga zamislil kak minister za kmetijstvo. Kamnosek, kovač, usnjar postaneš, ker v zameno za obdelan kamen, podkev in sedlo dobiš hrano in obleko, ne zato, ker bi tako predvidel umni Hamurabi. Proizvajanje, izkoriščanje, prilaščanje, vladanje so nastali, so se razvili postopoma zaradi potreb ljudi, ne načrtno, četudi so kasneje to predstavljali kot božji načrt. 

H. opozori na vlogo ideologije pri doseganju in ohranjanju družbene kohezije in reda, vendar njeno vlogo pretirano poudarja. Družbe ne obstajajo zaradi skupne vere v karkoli ampak zaradi kohezije, ki jo ustvarjajo delitev dela, tehnologija, vzdrževanje proizvodnje in družbenih dejavnosti, ki zadovoljujejo človekove potrebe. Skupne vrednote so zgolj eden od dejavnikov družbene kohezije in reda. 

VIRUSNE

Statistika obiskov mojega bloga v zadnjem času je porazna. Ni čudno. Zadnje obiskovalce sem odgnal s traktati o Bogu, potem pa nisem nič več objavil. Naj vsaj malo nadoknadim z re-fejsi (to je neologizem, ki se zgleduje po retvitih), viralnimi, pardon, virusnimi, od zadnjega nazaj.

***
OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE
Nina, nana, nano
strl si Milano,
skočil v Ljubljano.
Bi igral se z mano
rad?

***
z Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.

***
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
***
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.

***
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.

***
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
***
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
***
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.

Je fašizem res na smetišču zgodovine?

Včerajšnje Delo (20.10.18) objavlja članek z naslovom Zmerljivka. Fašist!  Članek sem razumel predvsem kot upravičeno in potrebno kritiko etiketiranja s "fašistom" ali "fašizmom" vsega, kar ima to ali ono značilnost tega gibanja ali političnega režima (pa tudi, če je nima). Podpiram tudi prizadevanje, da bi raznorodnim pojavom, ki jih dojemamo kot podobne temu zgodovinskemu pojavu, poiskali skupne značilnosti, pojav primerno pojmovno opredelili in novemu konceptu poiskali tudi novo ime. A vsaka nova konceptualizacija naj bi upoštevala povezanost sedanjega s preteklim. Še vedno smiselno uporabljamo antične nazive, kot so: demokracija, tiranija, diktatura, avtokracija, imperij ipd. za označitev sodobnih pojavov. Tako poudarimo bistveno sorodnost med starim in novim. Ne vem, zakaj naj bi bilo to v primeru fašizma načelno neustrezno, preden tako neustreznost potrdi analiza, ki utemelji novo poimenovanje. Če ima pojav bistvene značilnosti fašizma, je fašizem, naj bo včeraj ali danes. Vsak zgodovinski pojav je sicer poseben, a pri vsakem lahko abstrahiramo bistvene značilnosti, skupne s primerljivimi pojavi. Ni razloga, da bi vse skupaj kar odvrgli na smetišče zgodovine in pozabili, čeprav bi to nekateri radi videli.

V članku je naveden argument za razlikovanje zgodovinskega fašizma in sedanjih gibanj "političnih insajderjev" (izvoljenih predstavnikov ljudstva?) v Evropi in po svetu, ki da daleč presegajo fašizem. Ti ("insajderji") si, tako članek, prizadevajo za uveljavitev suverenosti nacionalnih držav proti "neizvoljenim upravnikom" teles, kot so EU, OZN ipd. Mimogrede: ta njihov argument, da je kršena suverenost, ne drži. Nacionalne države so po svojih bolj ali manj demokratično izvoljenih predstavnikih podpisale mednarodne pogodbe (ustanovne listine teh organizacij) in so tako ravnale kot suvereni mednarodni subjekti. Če so posamezna določila teh listin (npr. o volitvah komisarjev ali drugih funkcionarjev, tj. "upravnikov"), neustrezna, jih lahko po ustaljenih postopkih spremenijo brez hrupa in mobilizacije množic. Tudi mednarodne nevladne organizacije, Rdeči križ, Karitas, pa tudi Soroseva "Odprta družba", niso nadrejene suverenim državam. Imajo sicer svoje mednarodne organe, vendar nobene ingerence nad zakonodajo držav, v katerih delujejo. Lahko pa da širijo oblastnikom nevšečno ideologijo, zaradi česar so jim ti pripravljeni omejiti svobodo delovanja, pristašem pa svobodo mišljenja in verovanja. Vse drugo je politična propaganda, tj. zavajanje ljudstva.

Bistveno je tole: ni tako pomembno, ali se protagonisti tega novega samodrštva borijo proti "neizvoljenim nadnacionalnim gremijem, ki nam jemljejo suverenost" ali – kot prosluli diktator - proti "mednarodnemu judovskemu kapitalu". Glavno je, da pridobivajo glasove in politično oblast. In seveda ne drži, da to nima nobenih posledic za notranje dogajanje v državah teh "suverenistov". Ko pridejo na oblast, tako ali drugače omejujejo politično svobodo, vključno z umori političnih nasprotnikov in celo novinarjev in drsijo v "glajhšaltung" s penetracijo strankarskih pristašev v vse pore družbe, s paradržavnimi institucijami in oboroženimi enotami; z manipulacijo državnih ustanov in soglasja ljudstva. Pojavne oblike so morda različne - čeprav je vedno potreben »kužni subjekt« in čeprav je umor umor, v starem Rimu ali sodobni Moskvi - a bistvo ostaja isto: tiranija, strahovlada, naj se imenuje fašizem ali kako drugače.

Zadeve morda niso tako zelo nove, kot se zdijo.

Presenečenja na Cresu (4. dan): Tu nej neč

Zadnji dan smo po zajtrku naložili kufre in se odpeljali - ne proti Porozini in na trajekt - ampak v nasprotno smer proti Pogani; tam spodaj naj bi bil zaliv s tem imenom. Mi smo se ustavili ob ruševinah starodavne gotske cerkvice sv. Vida. Stojijo še vsi štirje zidovi in apsida, strehe pa ni več. Zid v apsidi je ves zglajen, da se kar sveti, ker se tam ob dežju stiskajo ovce. Zdaj je bila še bolj privlačen motiv za fotografijo, kot spomladi, saj so povsod okrog nje oranžno-rumenkaste zvezdice osatov.

 

To je prva obiska vredna znamenitost. Druga je kal, ob katerem so se napajale ovce petero različnih lastnikov. Da se ne bi ovce mešale med sabo in da bi ovce vsakega lastnika imele dostop do svojega dela obrežja, so med posameznimi odseki zgradili suhe kamnite zidove. Vse to smo si ogledali in se malo sprehodili okoli.

 

Nazaj proti avtobusu sem se vračal skupaj z možakom, s katerim sva modrovala že tudi spomladi. Tam mimo teče po površju črna, plastična vodovodna cev. O tem sva se bila pomenkovala. Zdelo se je, kot da gre za deja vu, občutek, da sem to že enkrat doživel: na istem mestu, z istim človekom sva se pogovarjala o isti reči, skoraj da z istimi besedami. Ni bil deja vu; bil je pravi spomin na povsem resničen, skoraj enak pogovor na spomladanskem izletu. Vodovodna cev je speljana kar po površju, ker tu voda pozimi ne zmrzne. S tem se prihrani tričetrt sredstev za izgradnjo vodovoda, je dejal moj sogovornik, saj je kopanje jarka najdražje opravilo pri napeljavi vode.

Ja, sem dejal, kar dobro so uredili ta otok. Zastavili so si jasen cilj razviti turizem in temu so podredili vse ostalo.

Tu nej neč, je pribil moj Notranjec.

Osupnil sem, a nisem nič rekel, sam pri sebi sem si pa mislil: Lej ga Krajnca fovšljivega, ki ne bi priznal Hrovatu, da je kaj dobro naredil. Povsod po otoku so napeljali elektriko in vodo. Vse količkaj pomembne ceste so asfaltirali; do vsake vukozbičine je asfalt. Vse znamenitosti so zaznamovali, uredili muzeje. Povsod dobiš sobo, apartman. Vse živi za turizem. A to ni nič?

Nazajgrede smo se ustavili ob kažipotu do vasi s skrivnostnim imenom Filozići, simpatičnim imenom, ki ga v duhu takoj spremenim v Filozofići. Po asfaltirani cesti se sprehodimo skozi starodavni hrastov gozd. Ob poti so trhla debla starih hrastov z umetnikovo roko spremenjena v pravljična bitja, škrate in druge gozdne prikazni. Tam spodaj zagledamo precej široko in dolgo povsem zeleno trato brez kamenja, nenavadno za ta otok; na njenem delu opazimo gole za mali nogomet. Srečamo mlado mamico, ki v vozičku sprehaja svoj naraščaj. "Koliko je još do sela", jo vprašamo. "Sorry, don't understand." Kasneje preberem, da je v vasi umetniška kolonija. To je zadnja vas pred gozdnato, naravi prepuščeno Tramuntano. Kako lepo bi bilo tu, v tem miru sredi narave, prebiti dalj časa.

 

 

Na vožnji domov sem se spomnil domačina, ki nas je prestregel v Belem. Pozdravil sem ga in priznavajoče pokimal: Dobro ste to uredili. On je pa odvrnil: Da, lake pare, laže se živi, ali koliko dugo će. In mlelo mi je naprej. Ljudje se odseljujejo. Preostali se ukvarjajo s turizmom. Obdelovalne zemlje tako ali tako ni dosti, a še ta ni povsod obdelana. Število ovac upada. Stare poljedelske in ovčjerejske veščine se ne prenašajo več iz roda v rod. Vse manj je ljudi, ki znajo kaj narediti. Če ne bo ovac, bodo izginili jastrebi; ne bo volne za prejo in polst. Muzeji bojo ostali. Lepo urejeni, najsodobneje opremljeni z avdiovizualnimi pripomočki. Tisto volno bojo prinesli iz Zagreba.

Ostali bojo krš, morje in sonce.

Obiskovalcu bojo kar v hotelu ponudili očala za virtualno resničnost, da si bo lahko vse to ogledal kar v hotelskem naslanjaču.

Tu rejs nej neč.

Presenečenja na Cresu (3. dan): Slovenec tak in drugačen

V nedeljo smo malo poležali, za tolažbo, ker smo morali v soboto vstati zgodaj (ja, zato sva zamudila!). Potem sva se pridružila skupini, ki se je brezkompromisno zavzela za to, da upraviči namen izleta, ki naj bi bil pohod. Naprej na Lubenice! Lube-niiii-ce! Tudi te se potegujejo za lube-zenski izvor. Love-nice. So jim pa Rimljani rekli Hibernicia, temu imenu pa bi bolj pristajale Zimovice. Naj bo kakor koli, to je najvišje naselje na otoku (378 m) in pozimi gotovo najhladnejše, saj, kadar piha burja, pade temperatura tudi do minus 30, če sem prav slišal. Tudi ni zime brez snega. A? Na lipom Jadranu! To ni oviralo ljudi, da ne bi tam prebivali že nepretrgoma štiri tisoč let in da ne bi bilo to naselje za časa Rimljanov in v srednjem veku pomembno, z zidom ograjeno, utrjeno mestno središče. Zdaj čez zimo živita tam dva homo sapiensa, samec in samica, a ne skupaj. To je za Kranjca, ki gre na toplo morje, kar presenetljiv podatek.

Počasi, presenečenj je še več. Mimo razgledne točke, ob kateri je kamen, v katerega so Rimljani vklesali spodbudni napis CARPE DIEM, smo se z avtobusom zategnili do vasice Zbičina, kjer smo se ustavili ob kapeli (svetnika si nisem zapomnil), na kateri je spominska plošča, na kateri piše, da so jo zgradili vaščani leta 1912 za časa papeža Pija X, cesarja Franca Jožefa in škofa Antona Mahniča. Ja, tistega Antona Mahniča, ki je zatrl Simona Gregorčiča. Mahnič je bil namreč škof na Krku, predstojnik krške škofije, in je tam tudi pokopan. Literarni zgodovinar dr. Anton Slodnjak, ki je bil iz ideoloških razlogov v prejšnjem režimu predčasno upokojen, sicer pa tudi nagrajevan z državnimi nagradami, takole povzame Mahničevo zavrnitev Gregorčiča: "Mahnič je v smislu prenapete sholastične estetike in skrajno racionalistične razlage, ki ni upoštevala pravic domišljije in umetnosti, z ledeno logiko "dokazoval", da je pesnikova prošnja v pesnitvi Človeka nikar! bogokletna, pesimistična in panteistična." Kasneje je svojo sodbo o pesniku nekoliko omilil, a ubogi duhovnik Gregorčič, strt od zunanjih pritiskov in notranjih bojev, ni več upal svobodno izraziti svojih čustev in misli. Sam Mahnič je o kasnejših Gregorčičevih pesmih s čudno protislovnim obžalovanjem zapisal, da "niso več tako zanimive in izvirne, kot so bile v prvi knjigi" (nav. po Slodnjak, Obrazi in dela...1975, str. 168, 170). Bolj kot pri Slovencih je Mahnič v časteh pri Hrvatih, ki se celo zavzemajo za njegovo beatifikacijo. Tik ob kapeli je lepo prenovljena hiša; občudoval sem urejenost dvorišča in oljčnega nasada. Sopotniki so zvedeli, da je lastnik hiše Slovenec. Res je na vrtnih vratih povsem slovenski priimek. Sicer je bilo v kraju leta 2001 (zadnji podatek) 13 prebivalcev. Bi rekel, da jih je zdaj raje manj kot več.

 

Že v vasi se vzpne pot proti Lubenicam (378 m). Presenečenje: kakih 2 m široka pot navzgor je betonirana v dolžini kakih 500 m, če ne več, in lepo rebrasto profilirana, da se voda odteka. Svoj čas je bila to vozna pot. Po nepotrebnem sem vzel s seboj gojzarje, a na srečo sem obul superge; so le lažje. Višje gori se nadaljuje kamnita pot. Kmalu smo prišli do lokve, pravzaprav dveh kalov. Spomladi sta bila polna vode in regljajočih se zaljubljenih žab, zdaj pa je bilo vode prav malo, žaba pa komaj kje kakšna; dovolj da so fotografi navalili, da bi posneli to čudno žival.

 

Še malo smo se spotikali ob kamenju in že smo bili ob prvih hišah Lubenic. Hodili smo slabo uro, kar je zelo dober rezultat. Po postanku ob kavi v bifeju (kako se že imenuje? če si ne zapišem, pozabim!) smo si ogledali dva muzeja. V bivši duhovnikovi hiši (tudi ta se je odselil, ker ni več duš) je muzej volne in ovčarstva. Upravlja ga neka gospa, Zagrebčanka, ki se je poklicno ukvarjala z lutkarstvom, z izdelovanjem lutk. Tu izdeluje lutke iz volne in vodi ogled razstavne zbirke. Za to delo jo je pridobilo združenje (udruga) za ohranitev kulturne dediščine iz Rijeke. Mali muzej je sodobno urejen, prikazuje ovčerejo, pridobivanje in predelavo volne. Ogledali smo si celo na velikem platnu video o striženju ovac. Vse skupaj popestrijo razstavljene lutke od miniaturnih meduz do velike ovčje ali volčje glave.

                          

 

V nekdanji osnovni šoli, kajti tudi tu ni več otrok, deluje fant, ki se je sem, kot pravijo, zatekel, da bi se odvadil droge, verjetno po zdravljenju. Izdeluje polst (klobučevina, filc) in različne izdelke iz polsta, bodisi uporabne, kot so copate, ali pa okrasne, kot so različne figurice. Volno namaka in suši po postopku "banjašuga" (bagna-suga = zmoči-suši) in dobljeni polst barva z naravnimi barvili, ki jih pridobi iz različnih rastlin. Tu herojsko ostaja čez zimo.

V kraju je zadnji dan sezone še polno obratovala gostilna z jedačo in pijačo. Birtu se je videlo, da je že malo nataknjen in da mu mrzla burja, znanilka zime, prav pride. Spraševal sem ga namreč po nekem našem sopotniku, ki se je bil tam zasedel in smo ga čakali, pa je bil prav zadirčen.

Končno smo jo v polni sestavi ucvrli navzdol proti vasi Pernat, a smo se ji ognili in spet pristali v Zbičini na avtobusu. Odbrzeli smo - kolikor se po ozkih cestah da brzeti - proti vasi Orlec. Že takoj ko smo zapeljali vanjo, se mi je zdelo, da je drugačna od creskih naselij, ki smo jih obiskali doslej. Nekako bolj odprta, bolj domača se mi je zdela. Čakalo pa nas je še eno presenečenje. V vasi je precej velika cerkev sv. Antona Puščavnika iz 16. stol., kasneje povečana. V cerkvi pa freske Toneta Kralja. Nedavno tega je izšla monografija o freskah, ki jih je Tone Kralj naslikal na slovenskem Primorskem za rapalsko mejo (E. Pelikan, Tone Kralj, Prostor meje, 2017). Sistematično je v nevarnih časih za tako početje poslikal 50 cerkva in s freskami zaznamoval slovenskost tega ozemlja. Na freskah je z likovnimi sredstvi prikazal zatiralsko naravo fašizma tako, da je negativne like, na primer biriče, ki so tepli Kristusa, upodobil v barvah italijanske trobojnice in jim dal prepoznavne obraze fašističnih vodij (dučeja, d'Anunzija), pozitivne like pa je odel v barve slovenske trobojnice. Herojsko dejanje. Na freskah v tej cekrvi pa so bolj umirjeni prizori etnografske narave. Po ogledu cerkve smo se sprehodili skozi vas. Hiše so zgrajene okoli velike vrtače, kar daje vasi slikovito razgibanost.

 

 

V avtobus smo sedli prijetno utrujeni od hoje in tudi duhovno potešeni od vseh lepot in presenečenj.

Presenečenja na Cresu (2. dan): Strgalec in beloglavi jastreb

Drugo jutro se obirava in si dovoliva, da naju "cel avtobus" čaka več kot še vljudnih pet minut. Prisluživa si nujni telefonski klic vodnice in privoščljiv posmeh redoljubnih Notranjcev. Svoj prekršek sva skesano v notrini premlevala vso pot do Malega Lošinja, kamor smo se namenili, da bi si ogledali Muzej Apoksiomena. "Leta 1996 je", kot piše slovenska wikipedia, "belgijski turist ... pri potapljanju ob otočku Vele Orjule na peščenem dnu med dvema skalama, na globini 45 m, opazil nenavaden predmet človeških oblik. Izkazalo se je, da gre za kip..." - za bronasti grški kip mladeniča, atleta, verjetno rokoborca, ki si po tekmi s strgalom čisti s kože s peskom in oljem pomešan znoj (apokseo, ostrgam). To je kip Strgalca ali grško Apoksiomena, eden od menda osmih podobnih kipov na svetu, nekoliko višji od naravne velikosti. Ostrgano mešanico olja, znoja in peska (gr. gloios) so filtrirali in prodajali kot dragoceno zdravilo. Pomenu te najdbe primerno so o prezentaciji najdbe odločali najvišji hrvaški državni organi in sklenili, naj bo kip razstavljen v Malem Lošinju v nekdanji palači Kvarner. Ko sem si spomladi ogledal ta muzej, kjer je dogajanje okrog enega samega kipa predstavljeno v treh etažah palače, se mi je zdelo, da gre za pretiravanje z marketinškim motivom. Po premisleku sem ugotovil, da sem s to oceno razkril svojo lastno slovensko pretirano skromnost in nagnjenje k samozatajevanju. V resnici gre za veličastno in znamenito najdbo svetovnega pomena. Edino prav je, da so Hrvatje ravnali po načelu "nek se vidi raskoš" in dali tej najdbi ustrezen poudarek. Odličen članek o tem kipu je v slovenski wikipediji pod geslom "hrvaški Apoksiomen". (https://sl.wikipedia.org/wiki/Hrva%C5%A1ki_Apoksiomen).

  

Ker sva si bila kip že ogledala spomladi, sva se sklenila pridružiti skupini, ki se je podala navkreber do cerkve Marijinega rojstva. Ker pa sva se zadržala v lokalu, kjer sva poskrbela za nujne potrebe, sva zamudila odhod skupine. Prepuščena sama sebi sva se podala navkreber po ulici, ki vodi mimo Marketa. Tam naj bi potem na levi ali na desni zavila po stopnicah navzgor in še malo levo ali desno in bi prišla do cerkve. Seveda, če dva trmoglavca hkrati šofirata, gre ciza cik-cak. Ko zagledava prve stopnice, vprašava ženski, ki sta prišli naproti, če greva prav. "Nismo odavde". Potem nama neka gospa razloži, da tri stopnice niso dovolj in da "ima mnogo stepenica". Prideva do "mnogo stepenica". Potem zagledam cerkveni zvonik - na nasprotni strani. Pravim: "Lej, tamle je cerkev, tja morava." "Ne, tja že ne, to je druga cerkev." Aha, torej morava k tisti cerkvi, ki je ne vidiva. Že mogoče. Tudi Boga ne vidiva, ampak obstaja. Hoja navkreber mi prija, zato ne protestiram preveč. Prideva do obetavnega napisa na ulični tablici: KALVARIJA. Hm, pa naj bo kalvarija. Itak. Po kratkem vzponu prideva do gozda in do zidane kapelice, ene od postaj križevega pota. Od ene do druge se vzpneva do zadnje - in za zadnjo, glej jo, res, majhna cerkvica. "Vidiš, sem rekla." Ni cerkev Marijinega rojstva, ampak kapela sv. Blaža ali Jožefa, recimo. Od nje greva navzdol proti tisti  

 

cerkvi, ki se sedaj kaže v vsem veličastju na nasprotnem bregu. Moja družica ima čudovito lastnost, da zmote nima za zmoto ampak za odkritje, v tem primeru za odkritje grma lovora, ki se mu posveti z vso pozornostjo. Medtem ko mene žene k cilju, ki ga vidim pred sabo, se ona mirno posveča nabiranju nekega zelenja. Čutim, kaj ima za bregom: Ne boš, ne boš k tisti tvoji Mariji! Po strani ošine kažipot, zadnji jasni dokaz pravilnosti moje poti: ŽUPNA CRKVA SV. MARIJE. Brez besed. Ko po ulici Svete Marije prideva do velike crkve Svete Marije, se dela, kot da je ne vidi. Zatopljena v svoj opravek ureja zelene vejice in jih tlači v nahrbtnik. V cerkvi neka nuna vodi verouk, zato ne vstopiva.

 

Pot nazaj je kratka. Do avtobusa prideva četrt ure prezgodaj. Tako sva obilno "not prinesla" jutranjo zamudo. Brez haska in neopaženo. Izkazalo se je, da avtobus ne more odpeljati: promet je ustavljen zaradi malega maratona. Vsi bojo legalno zamudili. Stali smo ob ulici in spremljali tekmo. Za policijskim motoristom je prvi pritekel neki črno črni fant, gotovo kak Kenijec. Daleč za njim še trije njegovi rojaki. Šele nato nekaj svetlejših postav in za njimi dve črno črni dekleti. Potem ostala bela vojska. Prvi kenijski tekač je bil ne prav visok mladenič zelo skladne postave, slokih mišic, pravzaprav droben. Idealen gibalni stroj. Vsega občudovanja vreden. Tekel je tako hitro kot jaz na sto metrov v najboljših časih.

 

Nazajgrede smo se ustavili v Osorju, starodavnem rimskem Apsorusu (rimska naselbina ustanovljena leta 167 p.n.š. na temelju prazgodovinske naselbine), ki sem ga tako ali drugače obiskal že velikokrat, pa še nikoli vsega pregledal in ob vsakem obisku se mi odkrije kaj novega. Tokrat je bila odprta cerkev Marijinega vnebovzetja iz 15. stol., tako da smo lahko pokukali noter. Ogledali smo si še ostanke frančiškanskega samostana. Prebivalstvo včasih pomembnega mesteca se je zmanjšalo na manj kot 50 oseb. Samo v poletni sezoni oživlja kraj glasbeni festival Osorski večeri. Poseben značaj dajejo kraju kiparske upodobitve znamenitih hrvaških glasbenikov in skulpture, ki so tako ali drugače povezane z glasbo. Na eni od skulptur pa je upodobljena kuna. Kunino krzno je bilo v srednjem veku plačilno sredstvo tako v hrvaškem Primorju kot v Slavoniji. Posebna znamenitost je osorski most, ki je bil včasih dvižni, zdaj je pa vrtljivi. Preliv med Cresom in Lošinjem odprejo dvakrat na dan. Ob spomladanskem obisku smo lahko počakali, da so zavrteli most in sprostili plovno pot, tokrat pa smo se tam znašli ob neprimernem času.

 

Po opoldanskem odmoru smo se napotili v naselje Beli na severovzhodu otoka. Rimljani so ta predel imenovali Caput Insulae - glava otoka. Po vratolomni vožnji po ozki cesti nad strmim pobočjem, po katerem bi se, če naš voznik ne bi bil prav spreten, zvalili v morje, pred tem pa večkrat prekobalili, smo pred seboj uzrli slikovito piramidasto gručo hiš s cerkvenim zvonikom na sredi. A preden se napotimo tja, se ustavimo pred poglavitnim ciljem naše poti - pred Centrom za reševanje beloglavih jastrebov (Eko-centar Caput Insulae, Beli). Po hrvaško so to "bjeloglavi supovi". Ugibali smo, kako prevesti te "supove". So jastrebi ali orli? Angleški prevod v naslovu Centra je "griffon vultures", kar je ornitološko pravilno, vendar slovensko težko dobesedno prevedljivo. Angleško-slovenski slovar prevaja "griffon" s "krilati lev" (mitološko bitje; prav tako pojasnjuje Oxford Advanced Dictionary of Current English). No, ta bi bila malo huda. Moje namizno raziskovanje je privedlo do naslednjega izida. Ta ptica (Gyps fulvus) spada v vrsto mrhovinarjev, družino mrhovinarjev Starega sveta (Aegypiinae), poddružino jastrebov mrhovinarjev; domuje ob sredozemskih obalah. Torej bi njeno ime najbolje slovenili z "beloglavi jastreb". Beloglavi orel (Haliaeetus leucocephalus; angl. bald eagle, slov. plešasti o.) pa je doma v Ameriki, zato tudi nacionalni simbol ZDA. Sta si pa ptici na videz precej podobni, čeprav imata tako zelo različni latinski imeni. V Centru, ki domuje v nekdanji osnovni šoli (otrok ni več!), so nam povedali, da je populacija beloglavih jastrebov ogrožena, delno zaradi pomanjkanja mrhovine, ker je vse manj ovac, delno zaradi velike občutljivosti naraščaja mladih ptic, ki padajo v morje, ko se učijo leteti. Sodelavci Centra jih rešujejo in v veliki zastekleni kletki za šolskim poslopjem, do katere nismo mogli, dogojijo. Poleg tega nastavljajo jastrebom ovčja trupla. Nismo imeli vtisa, da je teh ptic malo, saj so nas ves čas preletavale. Mogoče starši iščejo svoje otroke. Ker je zunaj vabilo popoldansko sonce, sem se znanosti v Centru naveličal, čeprav je vse urejeno in prikazano z vsemi sodobnimi pripomočki. Na koncu sveta torej - znanstveni inštitut!

 

Še sprehod do vasi Beli, ki leži 100 m nad morjem. Pod njo je majhno pristanišče, ki pa je precej izpostavljeno vetrovom. Posebna znamenitost kraja je rimski most čez ozko skalnato sotesko. Kaže, da so v časih, ko ni bilo trajekta tam, kjer se istrska obala najbolj približa otoku, pripluli na otok iz smeri Reke v pristan Beli, od tod pa je pot vodila dalje preko mostu in vzdolž otoka do Osorja. Malo smo se zadržali na osrednjem trgu ob cerkvi in se nato napotili nazaj proti Eko-centru do avtobusa. Nedaleč od Eko-centra je za to okolje (pre)velik penzion ali hotel, vsekakor se zdi predimenzioniran.
Nazajgrede je avtobus ustavil še enkrat, da smo se sprehodili do zaselka Predoščica z nekaj starimi hišami in nekaj obnovljenimi in sodobno preurejenimi poletnimi rezidencami. Nazaj na toplo nas je pregnala prav mrzla burja.

 

Presenečenja na Cresu (1. dan): Tudi podgane se sončijo in kopajo

Pred mnogimi leti, ko sem prvič prevozil Cres od Porozine do Punta Križe, se mi je zdel pust in negostoljuben otok. K temu vtisu so prispevala skoraj gola skalnata pobočja, porasla le z redkimi grmiči in šopi bodičevja in takrat še slabe, večinoma makadamske ceste, s koničastim kamenjem.
Letos sem ta  otok s skupino Alenke Veber (Zavod Rihtarjeva domačija) obiskal kar dvakrat: spomladi in jeseni. Obakrat sem odkrival izredno pestrost tega na videz dolgočasnega otoka. Spomladanskega izleta nisem opisal, ker me je prehitelo poletje, zato bom v ta, jesenski, opis sem in tja dodal spomladanske vtise.

Tokrat smo se odpravili na pot zadnje dni septembra s skupino, ki so jo do polovice sestavljali domačini in domačinke iz Babnega polja, Alenkinega rojstnega kraja in zdaj stalnega bivališča, in Cerknice, drugo polovico pa smo nabrali v Ljubljani. Med tridesetimi nas je bilo pet moških s šoferjem (podjetje zaitex) vred.

V petek, 28. septembra opoldne, smo se v čudovitem sončnem dnevu pripeljali do trajektne luke Brestova. Ker je bilo do odhoda trajekta še nekaj časa, sem v lovu za fotografskimi motivi sklenil malo raziskati plažico pod cesto ob pristaniškem pomolu za trajekt. Domačini imajo tam na obali spravljenih nekaj čolnov, ki so v vseh položajih moja hvaležna motivika ob prepletih zarjavelih pristaniških naprav, vrvja in lesa.

(Za povečanje slike klikni nanjo)

 

Ko sem se sprehajal po produ, sem skoraj pohodil neko živalco. Sklonil sem se, da bi si jo bolje ogledal, in v nekakšnem priročnem gnezdecu iz odpadlega listja zagledal mlado podgano z dolgim in gnusnim, nedvomno podganjim repom, ki je nepremično ležala. Je živa? Je morda bolna? Slišala je moje stopinje in se zganila in malo premestila. Stegnila se je in trebušček nastavila soncu. Prav zares. Podganica se je sončila. Medtem ko sem jo opazoval, se je še malo obračala in nastavljala soncu, potem pa je zadrobencljala k vodi. Bo zaplavala? Ne. Nastavila se je valčku, ki jo je vso obpljusknil, tako da se je morala zravnati in s tačkami zavarovati oči. Potem se je spet ulegla malo više, se razprostrla na soncu in sušila. Čisto nič se ni bala. Začutil sem simpatijo do tega bitja in globoko sorodnost z njim, toliko bolj, ker si je nekaj korakov stran na skali sedeč namakala noge v morju in nastavljala obraz soncu moja žena. To je bil obetaven začetek našega izleta.

 

Na poti iz Porozine do mesta Cres smo se ustavili ob cesti na najožjem mestu otoka pod najvišjim vrhom, 648 m visokimi Goricami in le malo nižjim Sisom (638 m). Od tod je lep razgled na obe strani tega, po novih meritvah, največjega po površini in najdaljšega jadranskega otoka.

 

Tudi tokrat smo se nato ustavili pri hotelu Kimen, na začetku širnega avtokampa Kovačine. Že pri prvem obisku mi je bil ta hotel všeč z vsem, kar ponuja. Po moji laični sodbi je lepo umeščen v okolje, z obale skoraj neviden, z lepo urejeno okolico, z lepim pretokom med notranjimi in zunanjimi površinami jedilnic in lož. Sobe so modernistično minimalistične, a dovolj udobne za ljudi, ki večino časa prebijejo zunaj njih. Osebje prijazno in ustrežljivo, bolj prisrčno domačno kot svetovljansko uglajeno.

 

Alenka je bila prvi dan do nas prizanesljiva. Do večerje smo bili prosti. Kaj bi v tem čudovitem, skoraj še poletnem sončnem popoldnevu drugega, kot da sva se odoločila za kopanje. Do najinega konca plaže vodi betonirana pot mimo cvetličnih nasadov in cvetočih grmovnic. Zdaj visijo z vej različni plodovi in semenje, ki ga prvič vidim. Srečujeva druge kopalce, sprehajalce, kolesarje: živahno a hkrati mirno brez vsiljeve hrupne muzike in sejmarjev.

 

Temperatura vode je bila ravno na meji znosnega. Ko zabredeš v vodo, bi šel raje ven, a ko se premagaš in počasi potopiš vanjo, je čudovito. Po dveurnem kopanju sem se počutil tako lahkega, da sem bil takoj pripravljen na pohod v mesto. Ob creskem mandraču in okoli središča mesta sem se sprehodil že večkrat, tako da nisem odkril ničesar novega. Začutil pa sem prijetno mirno posezonsko vzdušje ob zahajajočem soncu. Nisva se dolgo zadržala. Čeprav ni bilo več dolgo do večerje in tudi nobene vročine in žeje ni bilo, sva si privoščila sladoled. Prav tam kot spomladi.

 

Bos

Zadnji teden svojih dolgih morskih počitnic sem se odločil, da bom hodil bos. Pravzaprav se nisem odločil. Zaradi okoliščin sem si mislil, da je to še najboljša varianta; ali vsaj varianta, ki jo velja preizkusiti.

Naj takoj povem, da se za to nisem odločil iz idejnih razlogov, na primer zato, ker bi verjel v eno tistih teorij o povezanosti podplatov z možgani. Ta teorija pravi, da je vsaka občutljiva točka na podplatu povezana z določenim organom v telesu in/ali z določenim centrom v možganih.
Če hodiš bos, stimuliraš torej te organe ali pa kar možgane, ki s tem zaživijo in se čisto prerodijo.
Te razlage so pospremljene z živopisnimi risbami, kjer so pripadajoče točke na podplatih in v možganih označene z isto barvo, tako da je vse silno prepričljivo. A vidiš: tale rdeča točka na podplatu stimulira tole rdečo točko v možganih. Ne moreš, da ne verjameš. Po takem prikazu moraš postati vernik te navidezne znanosti. Gotovo obstaja tudi povratna zveza od možganov k podplatom. Tedaj podplati delujejo kot nekakšni ta spodnji možgani. Če so možgani fuč, bi si mogoče lahko pomagal s podplati. Pravzaparav to kar naprej počnemo, saj pravi ljudska modrost: kdor nima v glavi, ima v petah. Te nauke si kar zataknite za klobuk. Nisem začel hoditi bos, ker bi verjel v take marnje.

Z ženo sva se vsako jutro po jutranji telovadbi odpravila na pohod okoli bolj naravnega, zelenega dela kampa. Rahlo oznojenima je potem prijalo zaplavati v mirnem in čistem jutranjem morju, zaradi rane ure skoraj brez kopalcev. Sezula sva superge in zokne in se spustila v vodo. Ko sem odplaval svoj dnevni pensum, se stuširal in obrisal, bi moral spet obuti zokne in superge. Naporno in brez zveze. Torej sem sklenil, da vzamem superge v roke in se napotim gor bos. Od obale do naše prikolice je kakih štiristo metrov. Položno navzgor. Po kamnitih ploščah ob pomolu je šlo seveda prav lepo, tega sem bil vajen. Potem sem imel na izbiro, ali stopim na asfaltirano pot ali naj grem po travi ob njej. Nizka travica mi je prijetno pobožala podplate. Po taki podlagi bi lahko hodil kilometre daleč. A tu se je pot končala po nekaj metrih. Moral sem stopiti na grobi asfalt, zjutraj še ni bil razgret in hoja po njem kar udobna. Potem nekaj metrov po široki cesti z gladkim asfaltom. Je udobno, ampak občutek na podplatih ni tako prijeten kot na travi. Potem pa se je začela kalvarija. Kakih petdeset metrov navzgor po poti, kjer ob deževju dere majhen hudournik, ki je po sredini razgalil koničaste kamne, ob straneh pa je pot posuta s peskom. Stopam po pesku, čutim groba zrna in konice, a proti pričakovanju ni boleče in se kar zdrži. Če se le da, poiščem otočke rdeče zbite zemljine, ki je gladka; pa spet po pesku. Ko stopim z bolj gladke poti na bolj robato, zadržim dih v pričakovanju kakšnega zbodljaja. Pa ni nič takega. Ko spet stopim na asfalt, se sprostim, a ta umetna gladkost je zahrbtna. Na asfaltu so zrca peska; tisto te pa res zbode. Previdno polagam stopinje. Nato pridem do borovega gozda: visoki, močni borovci, pod njimi pa prostrana igličasta površina. Le kako bo šlo to, po iglicah. Presenetljivo gladko. Nič me ni zbodlo. Iglice so očitno shojene, lepo položene. Užitek. Še travnat pas in sem pri prikolici. Ta prva izkušnja z bosonogo hojo me je opogumila, da sem nato ves teden hodil bos gor in dol, postopoma vse pogumneje in hitreje. Nisem več zaostajal za ženo, ki je hodila v natikačih. Počutil sem se prizemljenega. Moja hoja je postala bolj pokončna. Počutil sem se korajžnega, pokončnega, trdno na tleh.

Zadnji dan sva pospravljala. Prenašala sva reči sem in tja, treba se je bilo kar podvizati, če sva hotela pospraviti do odhoda domov. Torej sem si spet nadel natikače; tudi ko sem se šel v morje shladit. Hoja v natikačih je gladka, mehka, ni ti treba paziti na vsak kamenček, skratka, udobna. Tistega živega spremljanja koraka, iskanja najustreznejše stopinje, pospešenja in upočasnjenja dihanja, skratka, življenja, pa ni več.

Se mi zdi, da je moj poskus bosonoge hoje metafora za to, kar je udobje prineslo v naše življenje: pridušilo ga je. Vse gre gladko, ni izzivov, ne izmenjuje se prijetno z neprijetnim, grobo z gladkim, napetost s sproščenostjo, bolečina z mirom in zadovoljstvom. Vse je isto.

Homo lupo homo

Homo lupo lupus
Lupus homini lupus

Če je že tako, da so se razgreli duhovi, pa nadaljujmo prejšnjo temo.
Vse, kar sem dal v oklepaj, se tu ponovi. Če je punca temu rekla umetnost, obravnavam to kot umetnost. Ni njena zasebna naslada, ni politični govor, ne proti desnim ne proti levim. Je predstavitev nečesa, dano pogledu, apel na naša čustva in misel.
Kako sem doživel njeno dojenje psa? Izziv je uspel: pazi, pazi, kaj pa ta dela? Psu daje svojo siso. Ljubeče? Kaj hoče s tem povedati? Osnovna občutja podobna kot v prejšnjem primeru (gl. prejšnji post), le da sem zdaj že navajen, potlačenje je bilo učinkovito za nazaj in za naprej, golo oprsje se me le površno dotakne, bolj denotativno kot s kako konotacijo.
Premišljujem. Romul in Rem sta pila iz seskov volkulje. Kamala in Amala sta živeli z volkovi, zanju je skrbela volkulja. Njun najditelj opisuje: "Osupel sem bil ob misli, da ima lahko žival tako plemenita čustva, ki prekašajo celo človeška..." Misha Defonseca opisuje svoje življenje v volčjem tropu (naj bo fikcija ali dokument). Spremna beseda h knjigi: "Ob tem je videla in spoznala človeško zverinskost in obenem človečnost živali." Tako volkovi do človeka; kako človek do volka, do psa?
Zame je bil ta performas predvsem znamenje, kako močno se je v teku mojega življenja spremenil naš odnos do živali; kako močno sem sam spremenil svoj odnos. Pravzaprav ne na vseh ravneh. Spominjam se, kako hudo mi je bilo, osnovnošolcu, ko je potepuški, rdečedlaki Tarzan ugriznil mojega Čujkota, da se mu je na vratu pokazala kapljica krvi. Zatekel se je v uto, jaz pa sem skozi ozko odprtino zlezel k njemu in ga stisnil v objem. Sultanu, ali kako mu je že bilo ime, sem zunaj na balkonu na gorilniku kuhal ogabno smrdeča goveja pljuča. A kasneje sem kratkodlako ptičarko Izo vztrajno priklepal zunaj na verigo. Tudi zime je morala preživljati v sicer izolirani a ne ravno topli luknji pod stopnicami. Pes ni človek. Ob pokanju novoletnih petard je revica pobegnila in, podivjana, verjetno končala nekje pod streli lovcev. Nekoč se je pri nas naselila psička, ki je ravno za božič povrgla. Drobiž je cvilil spodaj za garažo. Toliko psov ne moremo imeti. Prišel je namig: spravi to stran. Rečeno - storjeno. Podrobnosti prihranim. Množični kanicid.
Prelom je pomenil Liber. Muc. Bojevnik brez očesa in na starost brez zob. Sede ob njem na stopnicah sem ga pital z mačjo hrano iz konzerve. Poginil je v predsobi, do zadnjega na varnem pod dekco. S hčerko sva ga spoštljivo pokopala na bregu Save. Žival je skoraj kot človek.
Na spletu se vrstijo videi, ki prikazujejo iznajdljivost živali, njihovo inteligenco, medsebojno pomoč, nežno skrb za potomstvo, požrtvovalno navezanost na človeka, igrivost, skoraj bi rekel smisel za humor, igrivo posnemanje človeka itd. In to ne samo primati, ne; odlikujejo se medvedi, sloni, konji, psi in mački, da o bistrih vranah ne govorim. Še krava zna dvigniti zaklop in se sama odpraviti iz hleva. Žival je skoraj kot človek. Tam nekje je neka povratna zveza, ki se je pri človeku zgodila, pri živali pa (še) ne. Zanka samozavedanja in - besede. Po vsem drugem pa smo sorodni.
Ste opazili, da za domače ljubljence ali sploh živali, ki so nam pri srcu, vse redkeje rečemo, da je "poginil/a"? Pogosteje rečemo, da je umrl. Včasih je veljalo, da le človek in čebela umreta, živali pa poginejo. Zdaj to razlikovanje zasledimo le v odgovornem javnem in strokovnem jeziku. Na fejsbuku kužki in mucki umirajo kot družinski člani.
Vrnimo se k dojenju psa. Berem, da to dojenje ni bilo resnično; bilo je "fake", "kao". Torej očitek zoofilije odpade. To dejanje je bilo "zgolj" simbolično. Pišejo sicer, da je umetnica hotela izraziti vizijo prihodnosti po planetarni kataklizmi. Morda, v tem primeru je to bla-bla. Človeka ni treba oplajati z živaljo, v sebi ima dovolj in preveč živalskega.
Meni njeno simbolično dejanje pove, da so živali naša sobit in da smo dolžni z njimi ravnati človečno.

Strupeni med

Čebelarji so se torej oskrbovali z ilegalnimi pripravki za zdravljenje čebelje bolezni, pripravki, za katere je znano, da so strupeni. Ob tem se je razvila polemika med zdravnikom, toksikologom, predstavnikom medicine, in veterinarjem, predstojnikom veterinarske inšpekcije oziroma službe za zdravo hrano. Toksikolog je, če nekoliko poenostavim, trdil, da že najmanjša količina strupa v medu ali drugi hrani škodi zdravju. Če človek zaužije eno samo molekulo strupa, si mislim, lahko ta povzroči okvaro dednine v neki celici. Ta celica se deli, okvarjeni geni se množijo, rakava rast, postavimo, se širi. Če je molekul strupa več, je verjetnost poškodb telesnih celic večja, verjetnost, da se bodo vse neškodljivo izločile, manjša. Če bi torej želeli preprečiti sleherno škodo na telesnih tkivih, bi morali najti tisto molekulo strupa. Najti eno molekulo strupa v veliki količini proizvedenega medu, je težka, neizvedljiva naloga. Toda, če tega ne storimo, lahko nekdo zaradi te molekule strupa umre. To smrt bi torej poleg prodajalcev medu zagrešili tisti, ki ne morejo, ne znajo, nočejo poiskati tiste strupene molekule. Ima toksikolog prav?

Tiste molekule strupa ne morejo poiskati. Manjša je kot igla v kopici sena. Ne morejo, ker bodisi nimajo tako občutljivih naprav za odkrivanje strupa bodisi, ker bi odkrivanje tako majhne količine strupa bilo predolgotrajno in predrago. Nekaj ljudi bi umrlo, ker je iskanje strupa predrago. Lahko pa odkrijejo precej večjo množico strupenih molekul, količino strupa, ki jo že lahko registrirajo naprave inšpektorjev. Inšpekcija se sklicuje na dogovorjene količine strupa, ki je še lahko v živilu. Pod mejo, ko je strup že mogoče odkriti oziroma pod dogovorjeno dovoljeno mejo je torej precej molekul strupa. V vsakem primeru bo nekaj ljudi okvarjenih. To je cena, da bodo drugi lahko preživeli ali celo obogateli. To je kupčevanje s smrtjo, a drugače, kot kaže, ne gre.

Za inšpektorjevo stališče govori še en premislek. Tisočletja so ljudje uživali pšenico, ki je zrasla brez kemije. Zdravo živilo. Res? Kaj pa je bilo s tistimi, ki ne prenesejo glutena? Mogoče smo šele zdaj postali pozorni na to, da nekateri ljudje ne prenesejo glutena; da zbolijo, če uživajo popolnoma zdravo živilo. Mogoče sploh ni živila, ki ne bi temu ali onemu tako ali drugače škodovalo. Ali bo človek zbolel, ni odvisno samo od hrane, ki jo uživa, ampak tudi od narave njegovega organizma in njegovih navad. Pomislimo samo na vino in njegov koristno-škodljivi učinek. Torej mora vsak sam s poznavanjem svojega organizma in položaja krmariti med Scilo nujnosti uživanja hrane in Karibdo bolj ali manj škodljive hrane.

Toksikologovo stališče je etično neoporečno, vendar temelji na predposavki, da je oblast dolžna skrbeti za posameznikovo zdravje in ne poleg oblasti tudi posameznik sam. Če je najmanjša možnost, da zaradi uživanja medu kdo resno zboli ali celo umre, naj bi uživanja medu ne smeli priporočiti. Sklicevanje na preživetje čebelarjev je ob tem deplasirano. Naj človek umre zato, da bodo čebelarji preživeli s prodajo medu? Ali je treba prodajo medu prepovedati, pa je drugo vprašanje. Ne moremo prepovedati prodaje snovi, ki človeku lahko škodijo, če jih namerno uživa. Človek bi, npr. lahko popil bencin, ki ga dobi na vsakem vogalu. Moramo pa opozoriti na vsebnost škodljivih snovi v hrani. Inšpektorjevo stališče je realistično. Temelji na domnevi, da kljub temu, da hrana vsebuje nekaj strupa, to ne pomeni, da bo vsakdo zaradi njenega uživanja zbolel. Če sem prav razumel razlago neke zdravnice na TV, bi moral človek zaužiti vsak dan eno kilo medu, da bi se po določenem času pokazali učinki strupa. Dogovorjena minimalno dopustna količina strupa je popuščanje Matildi v korist čebelarjev a tudi potrošnikov, saj večina domnevno ne bo obolela zaradi medu: nekateri ne uživajo veliko medu in morda ne bodo užili nobene molekule strupa, nekateri so prestari in bodo umrli zaradi drugih vzrokov, nekateri imajo dobre telesne čistilne naprave, ki bodo neškodljivo izločile strup, med sam pa bo zdravilno učinkoval.

Še najbolj problematično se mi zdi redno uživanje strupenega medu pri otrocih: so najbolj občutljivi, v razvoju, in še dolgo bojo na svetu, izpostavljeni škodljivostim. Nad tem bi se moral kmetijski minister, ki šolam priporoča "zdravo domačo hrano" (z nekaj strupa), zamisliti.

Pravica do letenja

Matevžu Lenarčiču je lani uspel neverjeten podvig. Z ultralahkim enomotornim letalom je obkrožil svet, sedem kontinentov, tri oceane, 60 držav, v 369 urah letenja (Delo SP 19. 1. 2013). Nekaj časa sem tudi sam spremljal njegov polet. Zanimalo me je, občudoval sem ga. Časopis Delo ga je nominiral za osebnost leta 2012; poleg njega še devet drugih. "Kdorkoli med desetimi kandidati bo Delova osebnost leta, si je takšno imenovanje zaslužil", je pisalo Delo. Na koncu je priznanje dobila Ana Lukner, dobrodelka (gl. post).
Mnenje Matevža Lenarčiča o dobrodelnosti po razglasitvi osebnosti leta: "Absolutno pa ne želim živeti v državi, kjer je dobrodelnost nacionalni šport, saj ta legitimizira nesposobnost in pokvarjenost oblasti, ki spravi toliko ljudi na kolena. Dobrodelnost tudi nečloveško ponižuje." (Delo, ibid.). "Mi je pa resnično žal, da za osebnost leta ni bil izbran Darko Đurić, sicer ne zaradi njegovih olimpijskih kolajn, temveč zato, ker kljub temu, kar bi večino nas spravilo na tla, še vedno stoji pokonci."

V nadaljevanju intervjuja Lenarčič omenja težave z birokracijo v nekaterih državah: "Izkazalo se je, da v nekaterih državah, ... zelo težko dobiš dovoljenje za prelet z ultralahkim letalom. Menijo, da so prenevarna, premalo zanesljiva in da jih s tem ogrožaš. Če strmoglaviš v Atlantiku, te morajo priti rešit, in to so velikanski stroški. V resnici jih ne zanima tvoja varnost, ampak se hočejo izogniti morebitnim stroškom..."
Da je tveganje pri takem preletu velikansko, pove Lenarčič sam, ko opisuje prelet skozi fronto nad Pacifikom: "Turbulence so bile takšne, da sem mislil, da avion ne bo zdržal. ... Vsak pilot se zaveda, da lahko umre. ... Če letiš čez Pacifik, je tvegaje večje ... nesreče se dogajajo... Ko mi je v Namibiji odpovedal motor ... nisem bil več stoodstotno prepričan o letalu ... zaupati je treba (v letalo, op. pis.) brez razloga." (ibid.)

Hierarhija Lenarčičevih vrednot je jasna: trdoživost, ne se vdati v usodo, premagati okoliščine (Đurić); ambicija, pogum, vzdržljivost (Lenarčič). Dobrodelnost je nevrednota: "nečloveško ponižuje". Pomoč drugemu? Hm. Prijateljeva pomoč z zemlje med letom je dobrodošla; nanjo računa, je nekaj normalnega, vendar v bistvu ni zadostna, ni odločilna. Kaj pa pomoč reševalcev? Zdi se, kot da mu je po eni strani vseeno, če pade in se razbije. Tveganje je prevzel nase. Njihova pomoč bi bila zanj ponižanje. Po drugi strani pa očitek: Itak samo preračunavajo stroške, ne gre jim zame, za sočloveka. Zaradi stroškov bi mi prepovedali let, ne zaradi moje varnosti. Njihova pomoč je stvar mednarodne konvencije. Ne pomagajo iz srca, ampak ker so to po zakonu dolžni. 

So res dolžni pomagati človeku, ki se je sam podal na zelo tvegano pot, da bi se dokazal, da bi pri tem užival? Da bi morda prispeval pomembna znanstvena in tehnološka spoznanja? Očitno so dolžni, po mednarodnem dogovoru, pomagati vsakomur, ki leti čez njihovo ozemlje, ne glede na motiv letenja in značilnosti zrakoplova (v kolikor so v mejah dogovora). 

Je tvegano vedenje pravica, ki za sabo potegne dolžnost drugih pomagati? Pomagati, ker gre za človeško bitje, ne glede na stroške in ne glede na to, da reševalci sami tvegajo življenja? Je oklevanje tistih, ki so zadolženi za reševanje, upravičeno? Pomislimo na reševanje v gorah. Smo jezni na ljudi, ki slabo opremljeni ali s slabo kondicijo tvegajo vzpone in zaidejo v težave. Smo solidarni z reševalci, ki tvegajo življenja, in premišljujemo o tem, da takih ljudi ne bi smeli pustiti v steno?

Vrnimo se k dobrodelnosti. Ljudje zaidejo v stanje, ko potrebujejo pomoč, iz različnih razlogov. Medtem ko je pri nekaterih nastopila revščina, so drugi trpeli zaradi poplav. V še tako dobro urejeni in socialni državi nastopijo dogodki, zaradi katerih se nekateri ljudje znajdejo v stiski in potrebujejo pomoč drugih. Vsaka država ima sredstva za pomoč v izrednih razmerah, a v vsaki so ta sredstva omejena in je z njimi treba pazljivo ravnati. Poleg tega se država počasi odziva. Njen odziv je počasen prav zato, da ne bi razmetavali sredstev za pomoč tistim, ki do nje niso upravičeni. Ugotavljanje upravičenosti traja. V takih primerih se ljudje (civilna družba) odzovejo z neposredno pomočjo, ki jo imenujemo dobrodelnost in je naraven človeški vzgib, ki izvira iz istovetenja s prizadetimi. Sami, bližnji, sosedje, skupnost znajo presoditi, kdo je upravičen in kdo ne; zato je njihova pomoč neposredna, osebna, hitra. 

No ja, boste rekli, če gre za poplave, imate morda prav. Kaj pa če gre za revščino? Ni država dolžna zagotavljati osnovno preživetje? Vsekakor. A nesreče doletijo tudi države, nesreče, podobne naravnim nesrečam. Taka nesreča je svetovna gospodarska kriza. Res je, da gospodarstva upravljajo ljudje, hkrati pa, kot so ugotovili klasiki marksizma in očetje socializma, delujejo ekonomski zakoni mimo volje ljudi, kot bi bili naravni zakoni. Imajo naravo, moč naravnih zakonov. Ljudje, tudi politiki, so ob njih nemočni. Seveda je del krize pri nas povzročila z neposrednimi parcialnimi političnimi in gospodarskimi interesi zaslepljena politika, ki je nedvomno odgovorna za stiske ljudi.  Vendar: nesreča je tu. In ko se zgodi nesreča na cesti, je prepozno položaj reševati s posipanjem cest. Priti morajo reševalci in neposredno pomagati poškodovanim. 

Dobrodelni ljudje so reševalci v takih stiskah; dobrodelnost je reševalni odziv, kadar državni "mehanizem" odpove. Dobrodelnost ni potuha državi, je pomoč ljudem v stiski.
Ljudje, ki pomagajo drugim ljudem v stiski, niso državni agenti. Zaslužijo vsaj toliko našega občudovanja kot pustolovci, ki širijo meje svojih zmožnosti in morda naše vednosti.