Pravica do letenja

Matevžu Lenarčiču je lani uspel neverjeten podvig. Z ultralahkim enomotornim letalom je obkrožil svet, sedem kontinentov, tri oceane, 60 držav, v 369 urah letenja (Delo SP 19. 1. 2013). Nekaj časa sem tudi sam spremljal njegov polet. Zanimalo me je, občudoval sem ga. Časopis Delo ga je nominiral za osebnost leta 2012; poleg njega še devet drugih. "Kdorkoli med desetimi kandidati bo Delova osebnost leta, si je takšno imenovanje zaslužil", je pisalo Delo. Na koncu je priznanje dobila Ana Lukner, dobrodelka (gl. post).
Mnenje Matevža Lenarčiča o dobrodelnosti po razglasitvi osebnosti leta: "Absolutno pa ne želim živeti v državi, kjer je dobrodelnost nacionalni šport, saj ta legitimizira nesposobnost in pokvarjenost oblasti, ki spravi toliko ljudi na kolena. Dobrodelnost tudi nečloveško ponižuje." (Delo, ibid.). "Mi je pa resnično žal, da za osebnost leta ni bil izbran Darko Đurić, sicer ne zaradi njegovih olimpijskih kolajn, temveč zato, ker kljub temu, kar bi večino nas spravilo na tla, še vedno stoji pokonci."

V nadaljevanju intervjuja Lenarčič omenja težave z birokracijo v nekaterih državah: "Izkazalo se je, da v nekaterih državah, ... zelo težko dobiš dovoljenje za prelet z ultralahkim letalom. Menijo, da so prenevarna, premalo zanesljiva in da jih s tem ogrožaš. Če strmoglaviš v Atlantiku, te morajo priti rešit, in to so velikanski stroški. V resnici jih ne zanima tvoja varnost, ampak se hočejo izogniti morebitnim stroškom..."
Da je tveganje pri takem preletu velikansko, pove Lenarčič sam, ko opisuje prelet skozi fronto nad Pacifikom: "Turbulence so bile takšne, da sem mislil, da avion ne bo zdržal. ... Vsak pilot se zaveda, da lahko umre. ... Če letiš čez Pacifik, je tvegaje večje ... nesreče se dogajajo... Ko mi je v Namibiji odpovedal motor ... nisem bil več stoodstotno prepričan o letalu ... zaupati je treba (v letalo, op. pis.) brez razloga." (ibid.)

Hierarhija Lenarčičevih vrednot je jasna: trdoživost, ne se vdati v usodo, premagati okoliščine (Đurić); ambicija, pogum, vzdržljivost (Lenarčič). Dobrodelnost je nevrednota: "nečloveško ponižuje". Pomoč drugemu? Hm. Prijateljeva pomoč z zemlje med letom je dobrodošla; nanjo računa, je nekaj normalnega, vendar v bistvu ni zadostna, ni odločilna. Kaj pa pomoč reševalcev? Zdi se, kot da mu je po eni strani vseeno, če pade in se razbije. Tveganje je prevzel nase. Njihova pomoč bi bila zanj ponižanje. Po drugi strani pa očitek: Itak samo preračunavajo stroške, ne gre jim zame, za sočloveka. Zaradi stroškov bi mi prepovedali let, ne zaradi moje varnosti. Njihova pomoč je stvar mednarodne konvencije. Ne pomagajo iz srca, ampak ker so to po zakonu dolžni. 

So res dolžni pomagati človeku, ki se je sam podal na zelo tvegano pot, da bi se dokazal, da bi pri tem užival? Da bi morda prispeval pomembna znanstvena in tehnološka spoznanja? Očitno so dolžni, po mednarodnem dogovoru, pomagati vsakomur, ki leti čez njihovo ozemlje, ne glede na motiv letenja in značilnosti zrakoplova (v kolikor so v mejah dogovora). 

Je tvegano vedenje pravica, ki za sabo potegne dolžnost drugih pomagati? Pomagati, ker gre za človeško bitje, ne glede na stroške in ne glede na to, da reševalci sami tvegajo življenja? Je oklevanje tistih, ki so zadolženi za reševanje, upravičeno? Pomislimo na reševanje v gorah. Smo jezni na ljudi, ki slabo opremljeni ali s slabo kondicijo tvegajo vzpone in zaidejo v težave. Smo solidarni z reševalci, ki tvegajo življenja, in premišljujemo o tem, da takih ljudi ne bi smeli pustiti v steno?

Vrnimo se k dobrodelnosti. Ljudje zaidejo v stanje, ko potrebujejo pomoč, iz različnih razlogov. Medtem ko je pri nekaterih nastopila revščina, so drugi trpeli zaradi poplav. V še tako dobro urejeni in socialni državi nastopijo dogodki, zaradi katerih se nekateri ljudje znajdejo v stiski in potrebujejo pomoč drugih. Vsaka država ima sredstva za pomoč v izrednih razmerah, a v vsaki so ta sredstva omejena in je z njimi treba pazljivo ravnati. Poleg tega se država počasi odziva. Njen odziv je počasen prav zato, da ne bi razmetavali sredstev za pomoč tistim, ki do nje niso upravičeni. Ugotavljanje upravičenosti traja. V takih primerih se ljudje (civilna družba) odzovejo z neposredno pomočjo, ki jo imenujemo dobrodelnost in je naraven človeški vzgib, ki izvira iz istovetenja s prizadetimi. Sami, bližnji, sosedje, skupnost znajo presoditi, kdo je upravičen in kdo ne; zato je njihova pomoč neposredna, osebna, hitra. 

No ja, boste rekli, če gre za poplave, imate morda prav. Kaj pa če gre za revščino? Ni država dolžna zagotavljati osnovno preživetje? Vsekakor. A nesreče doletijo tudi države, nesreče, podobne naravnim nesrečam. Taka nesreča je svetovna gospodarska kriza. Res je, da gospodarstva upravljajo ljudje, hkrati pa, kot so ugotovili klasiki marksizma in očetje socializma, delujejo ekonomski zakoni mimo volje ljudi, kot bi bili naravni zakoni. Imajo naravo, moč naravnih zakonov. Ljudje, tudi politiki, so ob njih nemočni. Seveda je del krize pri nas povzročila z neposrednimi parcialnimi političnimi in gospodarskimi interesi zaslepljena politika, ki je nedvomno odgovorna za stiske ljudi.  Vendar: nesreča je tu. In ko se zgodi nesreča na cesti, je prepozno položaj reševati s posipanjem cest. Priti morajo reševalci in neposredno pomagati poškodovanim. 

Dobrodelni ljudje so reševalci v takih stiskah; dobrodelnost je reševalni odziv, kadar državni "mehanizem" odpove. Dobrodelnost ni potuha državi, je pomoč ljudem v stiski.
Ljudje, ki pomagajo drugim ljudem v stiski, niso državni agenti. Zaslužijo vsaj toliko našega občudovanja kot pustolovci, ki širijo meje svojih zmožnosti in morda naše vednosti.