Z zanimanjem
sem v Delu 21. 1. 2013 prebral že tretji (če se ne motim) prispevek o nazorih in
prizadevanjih članov DPU – Delavsko punkerske univerze, to je intervju z
gospodom Sašom Furlanom. Mladi gospod se pogumno označuje za socialista oziroma
komunista, pogumno, ker se zaveda, da je za nekatere, predvsem za oblasti, to
(po njegovem neupravičeno) slabšalna oznaka. Veselilo bi ga, če bi povsod, »na
vsakem oglu«, srečal istomišljenike. Enoumje ga očitno ne bi motilo. Nasprotuje obstoječemu
družbeno-političnemu sistemu kot takemu, to je kapitalistični gospodarski
ureditvi in formalni parlamentarni demokraciji, ki jo ima, implicitno, za
začasno. Zavzema se za deprivatizacijo, to je nacionalizacijo, sicer postopno,
a vendar; ni jasno, ali vsega ali samo ključnih gospodarskih vej (banke, energetika).
Zavzema se za rehabilitacijo realsocialističnih režimov, češ da niso bili
totalitaristični in je bilo v njih »marsikaj dobrega«; (isti argument
uporabljajo tisti, ki bi radi rehabilitirali nacistični režim NSDAP, češ da je
Hitler gradil avtoceste in poskrbel za gospodarsko rast Nemčije).
Realsocialistični režimi so imeli "določene napake", npr. samo v
Sloveniji okrog deset tisoč izvensodno usmrčenih nasprotnikov komunistične
revolucije, da ne omenimo sovjetskih "napak", to je zločinov. Gospod
se zavzema za vsebinsko, ekonomsko demokracijo, samoupravljanje delavcev s
podjetji in politizacijo sindikatov. Prizadeva si za oblikovanje nove stranke,
ki bi si – kot kažejo uspehi podobnih skrajno levih strank drugod - priborila vstop v parlament, pri čemer bi ji
nedvomno lahko koristil kot diplomiran politolog, ki trenutno nima tovrstne
pozicije. Vse to kani uresničiti z naslonitvijo na množično ljudsko gibanje,
verjetno tako, ulično, kakršnemu smo bili priča v preteklih tednih.
Časopis Delo
je poskrbel za uravnoteženje teh misli. Na naslednji strani je objavljen
povzetek pogovora z dr. Petrom Kraljičem, ki opisuje eno od "napak"
komunistične revolucije, "napako", katere žrtev je bil njegov oče in
posredno on sam, na srečo z ugodnim razpletom zanj. Kraljičevemu očetu, avtomehaniku,
partizanu, internirancu, je »takratna oblast« kot kapitalistu nacionalizirala livarno, ga
obsodila na dvajset let zapora in zasegla vse premoženje. Z vidika nazorov gospoda S. F. to domnevno
seveda ni bila napaka režima ampak uresničevanje socializma, za katerega se
tudi on zavzema.
Ena sama
"napakica" se je prikradla tudi Delu: intervju s Furlanom obsega osem
polstolpcev (stolpcev, ki bi segali v višino pol časopisne strani) in
jumbo-fotografijo, povzetek pogovora z dr. Kraljičem za tem pa tri polstolpce
in nekoliko zmernejšo fotko. Verjamem, da je zgodba o komunističnem totalitarizmu
z novinarskega stališča stara, zgodba o pripravah na novo komunistično
revolucijo pa nova in zasluži več pozornosti. Taka formalna umestitev je tudi v
skladu z geslom, naj se ne oziramo v preteklost ampak glejmo v prihodnost. Meni
Kraljičeva zgodba govori o prihodnosti, kot si jo zamišlja gospod Furlan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar