V Tamar legalno, nazaj legitimno

Na vrat na nos, to je najin slog. Greva v Tamar! Seveda je že pozno, enajst bo ura. Nekako sva se oblekla in zmetala v nahrbtnik nekaj reči. Seveda sva pozabila na palice, na dereze pa sploh. Če ne vidiš zime okrog sebe, si ne moreš misliti, da bi tam mogoče le bila. Ko sva v Planici stopila na cesto za Tamar, sva uvidela napako. No ja, ni nič tragičnega, bi pa bilo bolj udobno in varno, ko bi se lahko opirala na palice, ali celo s tistimi drobno narezanimi, nevpadljivimi derezami učvrstila korak. No, kljub temu sva čez uro bila pri koči v Tamarju. Malo bolj previdno sva izbirala stopinje, pa je šlo. Nazaj grede utegne biti bolj nerodno. Bala sva se, da bo navzdol drselo. Zato sva takoj pod kočo zavila po levi poti, tja kjer sva prej videla, da so navzgor prišli neki ljudje. Pot je bila videti bolj snežena, manj ledena kot cesta na desni. Tam je bila sicer tabla z napisom PEŠCI in puščico na desno. A morala bi čez ograjo, in potem bi prišla na poledenelo cesto. 

Po nekaj korakih zagledava markacijo. Na pravi poti sva. Pot je bila široka, z ratrakom utrta in poravnana. Na levi strani je tekaška smučina; tam kjer korakava midva, so sledi diagonalnega tekaškega koraka. Ej, tole je tekaška proga. Mogoče bi vendarle morala po cesti? A tu se tako lepo hodi, saj ni tako poledenelo. Sneg je trd in nobene škode ne delava tekačem. Ker si tudi sam kdaj nadenem tekaške smuči, vem, kako alergičen sem takrat na stopinje na tekaški progi. Ko je ratrak poteptal sneg in urezal smučino, nima navaden pešec tam kaj iskati. Dobro, ampak tu je vse že čisto trdo, in očitno je, da tu hodijo tudi drugi. Poleg tega ni ne spredaj ne zadaj nikjer nobenega tekača. Čisto sama sva na poti. Potem zaslišiva, da se nama od zadaj približuje nekdo na smučkah. Umakneva se na stran, mimo naju švigne na turnih smučeh možak z velikim nahrbtnikom. Potem spet nikogar. Neki pešec pride navzgor. Pa spet nikogar. Potem pa vidiva, kako se z muko potiska navzgor z diagonalnim korakom malo starejši možak na tekaških smučkah; kakih deset metrov za njim v isti tehniki ne ravno mlada ženska, najbrž njegova žena. Midva se obzirno umakneva skrajno levo. Ko pride ženska do naju začne s pedagogiko na cesti: "Tukaj ni za pešce!". "Ja, gospa, vidiva; sledila sva markacijam in šele potem opazila, da je to pravzaprav tekaška steza." 

Stara je odmaglila naprej, midva sva se pa spogledala. Pismo, spredaj in zadaj ima frej, čisto nič je nisva ovirala, pa je morala strest sitnobo. Čisto prava Slovenka. Slovenceljka?
Čakaj, no. Kršila sva neki red. Nisva upoštevala tistega kažipota, ker nama je bilo tu bolj udobno in bolj varno. Pa dobro, če ni nikogar, nikogar ne ovirava; sploh nikogar ne ovirava, tudi če se kdo pripelje. Ta je res čistunka. Če je pot za smučarje, je za smučarje, in tudi če smučarjev ni, pešci ne smejo tod. Ampak smučarji so: ona je smučarka. Zdaj hodiva skrajno desno, mimo naju švignejo trije na alpskih smučeh. Res se jim je dobro umakniti. Mogoče je za pešce res bolj varno, če ne hodijo tod. Potem prišiba nekdo na sankah. Le kako je bilo videti zgoraj, ko je sankač pridrvel v naročje one z razkrečenimi smučkami, ki je šla gor! Kakor koli, on ni pešec in ima pravico drveti po tej poti. Ko se približava Planici, spet zagledava kažipot PEŠCI, ki kaže na desno. Hvala bogu. Zdaj sva spet na legalni cesti. Do zdaj sva pa legitimno hodila nelegalno. Saj je legitimno skrbeti za svojo človeško pravico do varovanja zdravja. Tam, kjer ne bi smela, sva hodila zato, da se ne bi polomila na poledeneli cesti. Od zdaj naprej bova znala razlikovati med legalnim in legitimnim in se bova vedno borila za legitimne pravice; kdo šmirgla legalno.