VPRAŠANJE ZOBOTREBCEV ALI STAROSTNO FECLJANJE (Moja dememca 4)

Odločil sem se, da pospravim, da zmanjšam množico, da naredim preglednejše. V kvadrastem, odsluženem plastičnem pokrovu nečesa so poleg drugega zobotrebci, uporabljeni zobotrebci. Naštel sem jih dvanajst. Eden je do polovice temnomodro obarvan. Verjetno sem z njim prebodel kako tubo barve ali črnilno kapsulo. Spomnim se, da imam stare uporabljene zobotrebce shranjene tudi v predalu ob mizi. Odprem predal, ja: v odrabljeni škatli čokoladno-kavnih bonbonov Pockett-coffee – čudovite škatlice! – so tudi zobotrebci, poleg lepo zloženih palčk sladolednih lučk. Te imajo tako lepo obliko, stiliziran ženski akt, da jih ne gre zavreči. Ko sem nekoč pri očetu odkril škatlo z različnimi vijaki, lepo ovitimi z vrvico, sem pomislil: na, bogi ata je bil res v prostem teku, fecljalo se mu je, fecljal je šraufe.

Zdaj drugače gledam na to. Zobotrebci so koristni in jih ne gre zavreči. Prvič, zobotrebci so nekaj, kar je, kar obstaja. Čemu bi uničil ali poslal v uničenje, v prah in pepel, nekaj, kar ima svoj obstoj. Ne bom rekel, kar je Bog ustvaril, ker Bog ima pri tem samo posredno vlogo (pač vse je od Boga), ker so jih dejansko, zobotrebce, ustvarili Ribničani, tradicionalno-zgodovinsko-izvorno gledano. Izvorno. Potem je to postalo delo industrije. To je ontološko vprašanje. Kako odgovarjam nanj? Morda pretežno še vedno z uničenjem bivajočega zobotrebca, vendar pogosto tudi tako, da mu ohranim bit.

Drugič, zobotrebci so, tudi že uporabljeni, koristni. To je utilitarno vprašanje. Imajo več funkcij. Z njimi lahko čistimo nohte. To počnem pogosto. Ob svojem fotelju, na katerem sedim, ko pišem tole na prenosniku, imam tudi tak odslužen plastični pokrov in v njem nekaj zobotrebcev. V splošnem zobotrebca, s katerim sem čistil nohte, ne uporabim več za čiščenje zob. Včasih pa je taka nuja, da ne morem kar vse pustiti, vstati in iti v kuhinjo po svež zobotrebec, takrat pač, no ja… Če se da, pregledam zobotrebec in si zobe očistim s tistim koncem, s katerim nisem posegel v nohte. Če se da.

Vrnimo se k moji pisalni mizi. Tam so torej v očarljivi škatli od Pockett Coffee pomešani zobotrebci in palčke od sladoleda. Prvotno sem tja spravljal palčke sladoleda, potem pa sem začel – ne vem, kako to – tja shranjevati tudi zobotrebce. Škatlica je prepolna, nabasana. Tako ne more biti. Zobotrebce bi moral dati v drugo škatlico, v idealnem primeru podobno, iste vrste, Pockett Coffee. Dolgo sem hranil dve taki škatlici, zadnjič pa sem ju v navalu uničevalnega besa, ne, pretiravam, po zrelem preudarku, lucidnem preudarku, vrgel v zabojček za odpadni papir pod mizo. Kako to ta trenutek obžalujem! Nikoli, nikoli ne zavrzi nečesa, kajti vedno, vedno, spet prav pride. Kam naj zdaj dam te zobotrebce?

Pa jih res moraš shraniti? Danes se mi vsiljujejo nemogoča vprašanja. Seveda jih moram. Poleg omenjenih funkcij, trebljenja zob in nohtov imajo še druge. Z njim lahko prebodeš, kar je treba prebosti. Pač, na primer, zasušeno barvo na vrhu tube. Sploh bi jih verjetno lahko uporabil v likovni smeri. Obstajajo kolaži, prav verjetno obstajajo ali pa so možni, kolaži, kjer prilepiš zobotrebce na likovno površino, oblikuješ različne strukture, pobarvaš ali kako drugače likovno oblikuješ. V mojem amaterskem kiparstvu, oblikovanju skulptur iz DAS-mase ali gline bi gotovo prav prišli. Ne moreš za take pacarije uporabiti novih zobotrebcev. Ne samo tube barve, zadnjič sem z zobotrebcem prebodel zasušeno UHU-lepilo. Z njim lahko narediš luknjo v papir ali karkoli drugega, prebodeš, preluknjaš. Ko smo že pri skulpturah. Lahko bi z lepljenjem zobotrebcev oblikoval stolp ali kako drugo strukturo; morda v kombinaciji s papirno »glino«. Moja domišljija ni neizmerna, a želim si, da bi bila, in da bi služila uporabi zobotrebcev.

Zdaj smo že v področju transcendence. Šalim se, a položaj ni primeren za šalo. Čas teče, takole razpravljam sam s sabo, miza pa je nepospravljena in vsepovsod zobotrebci. Za likovno ustvarjanje jih potrebuješ veliko. Kakšno likovno ustvarjanje? Že dvajset let nisi naredil ene oblike iz DAS-mase, vse od tistega tečaja z Indijcem dalje. Kar še ni, še bo.

Veš kaj, tele zobotrebce zdaj zavrzi. Do takrat se ti jih bo nabralo dovolj. Ali pa se loti tiste tvoje preklete skulpture iz zobotrebcev!

Še ena o stari pameti: o one za avtocesto (Moja demenca 2)

Če hočeš z avtom na avtocesto potrebuješ tisto reč. Nalepko. Nalepko sem moral vedno postrgati dol, da sem lahko prilepil novo. Kar nekaj zafrkavanja. Ampak zdaj ni več nalepk. Eto, zazdelo se mi je, da je zdaj prišel tisti čas, ko je treba kupit novo one, ne nalepko ampak tisto, ki je tako kot nalepka, čeprav ni nalepka.

Svoj današnji sprehod bom namenil nabavi te reči. Tam moraš potem navesti pravilno številko tablice. Če se zmotiš, nastanejo strašne komplikacije. In jaz sem se enkrat že zmotil. Na moji tablici so črke VN, mislim, da ni NV, in številke 579. Enkrat sem jih nekje že navedel v obranem vrstem redu. Potem sem si rekel: ne obratno, po vrsti. In od takrat naprej, si vedno rečem: "Po vrsti: 5, 7, 9." Liha števila po vrsti, razen 3. Enka itak ne šteje, ena ni nobena. In je v redu, 579. Grem v avto po prometno dovoljenje. Tam piše LJ NV 579. Ej, NV ne VN. A vidiš! Pa sem si takrat rekel: "NV kot N-o-V." Nov avto, ne. Od takrat je pa že veliko let in avto ni nov.

Dan je lep, sončen, ravno prav, da se podam do pumpe - Petrolove bencinske črpalke se reče lepo po slovensko. Ni daleč, kak kilometer po zaviti bližnjici. Ko sem na pol poti, me preblisne: Kaj bom rekel? Kako se reče tisti reči? Nalepka. Pa dobro, je nalepka, ampak zdaj ni več nalepka. Kako se zdaj reče? Tema.

Če me ubiješ, ne vem, kako se reče tisti reči. Nalepka, nalepka, nalepka. Neeee. Ni nalepka. Če boš rekel "nalepka", te bo tisti tip čudno pogledal in potem vsiljivo poučil: Gospod, zdaj ni več nalepk, zdaj - kaj zdaj, kaj bo rekel? Vem, da ni več nalepk, saj nisem butelj. Saj sem informiran. Kako naj se izmažem? Mogoče bi vprašal koga zunaj, pred pumpo, preden grem noter. Kaj mu bom rekel? Saj si totalno otročji, saj ti grejo misli po glavi kot petletnemu otroku, ki ga je ata poslal po cigarete. Kaj bom rekel gospodu? Deset Zeta, deset Zeta... No, kaj bom rekel tistemu, ki je ravno dotočil in gre plačat? Gospod, a se tukaj dobijo na-, na-, nale- ... ? In potem me bo oni prekinil in rekel: Aja, mislite... Kaj?

Nezadržno se približujem pumpi. Valeta! Valeta! Včeraj je hčera razlagala, da bo ta mala, to je vnukinja, imela valeto. Da mora za valeto imeti obleko. Da najprej ni hotela nič slišati o tem, ker ona bo imela trauzerce, to je tiste široke kaki hlače s po tremi žepi po vsej dolžini vsake hlačnice. Za klešče in šraufencigarje. Ona ni kot tiste njene brezvezne sošolke, ki se že šminkajo. Ampak zdaj bi vseeno obleko, tako dolgo, do tal. Za valeto. Valeta! Valeta!

Kaj bom rekel? Ne morem reči "valeta". Pred vrati pumpe me preblisne: Vinjeta! Vinjeta! Heureka! Pred šalterjem mrtvo hladno zinem: eno vinjeto bi. Kakšno? Benti, kakšno? Za avto. Mislite, osebni avto? Ja, ja, osebni, ja, seveda. Doma poguglam in se poučim.

Letna e-vinjeta velja eno leto od izbranega datuma. Primer: letna e-vinjeta z izbranim datumom 15. januarja 2023 bo veljala do vključno 15. januarja 2024. Lahko se odločite za takojšnjo veljavnost ali pa za začetek veljavnosti določite kateri koli dan do 30 dni vnaprej od vključno dneva, ko opravljate nakup.

Ona za šalterjem je rekla, da mi sedanja VINJETA* - Vinje, to je tista vas nad Dolskim, Vinje, Vinje - velja do 3. februarja. To pomeni, da se jaz ne bom odločil za takojšnjo veljavnost ampak za veljavnost od 3. februarja 2024 do 3. februarja 2025 - inclusive. Ne "kateri koli dan do 30 dni vnaprej do vključno dneva, ko opravljam nakup". Tega ne razumem, ampak mislim, da bo zdaj vseeno v redu. 3. februar, sveti Blaž, moj patron, moj god. Si bom zapomnil.

Slutim, da se mi bo drugo leto v pamet mešalo Dolsko. Dolsketa, disketa...

*Vinjeta, franc. vignette, znamkica z državnim žigom, ki potrjuje plačilo kake takse; v našem primeru gre za virtualno znamkico, ki je ne vidiš, samo plačaš, ampak deluje, če se nisi kaj zmotil.

PREVARE SPOMINA: IZGUBLJENA OČALA (Moja demenca 3)

Kako nezanesljiv je spomin pod vplivom čustev

Tole bo morda videti nepomembna zgodba iz vsakdanjega življenja. Najbrž tudi je nepomembna. Naj bo, za čas kislih kumaric. Mene pa je opozorila, kako neverjetna pota ubira spomin in kako nezanesljiv je ta pod vplivom čustev, najbrž ne samo pri starem človeku. Kako si mimogrede izmisliš zgodbo, ki nekaj utemeljuje in hkrati prikriva.

Pred meseci sem dobil nova očala. Stara očala za na daleč so mi po operaciji sive mrene zamenjali z novimi za na blizu, za branje. Oni dan sem se napotil v btc po ovitek za ženin telefon in se vrnil domov - brez očal za branje.

Kje so očala, kje sem jih pozabil ali izgubil? Najprej sem se ponovno oglasil pri prodajalni ovitkov za telefone in tablice. Sem pri vas pozabil očala? Ne, tu ni nobenih očal. Ampak tu sem si jih nadel, da sem videl razločiti tipke na telefonu in telefonirati ženi, da mi sporoči model telefona. Gospod, tu ni nobenih očal. Prav. Mogoče jih je kdo vzel s stranskega pulta. Čemu mu bojo? Pač, ljudje so vsakršne baže. Bila je vrsta, hotel sem čimprej ven in očala sem stisnil v zadnji žep kavbojk, da mi ni bilo treba odpirati nahrbtnika. Rekel sem si: jih kasneje predenem v žep nahrbtnika. V žepu so se zlahka izmuznila iz ohlapnega etuija. Najbrž v trenutku, ko sem sedal na kolo. Preiščem tla pri stojalih za kolesa. Takrat se je tam motovilil nekdo z nekakšnim ponijem in me oviral. Nekaj je zažvenketalo. Najbrž so mi takrat padla očala iz žepa. Morda so se razbila. Tudi če bi našel samo črepinje, bi bil zadovoljen, ker bi rešil uganko. A tudi tu jih nisem našel. 

Naslednja postaja. V knjigarni MK v cityju sem si nato ogledoval knjige. Pri novi knjigi patra Gržana sem se zadržal, jo vzel v roke, nekaj prebral. Brez očal tega ne bi bil mogel storiti ali pa s težavo. Ste mogoče našli kakšna očala, vprašam knjigarko. Ne, gospod. Pustite telefonsko številko, če kaj najdemo.  

Od cityja se peljem naravnost mimo Tommyja, hale A in po ravnem bulvarju mimo IKEE. S kolesa v počasni vožnji pozorno pregledujem vozno pot vse do doma. Nič. V btc sem se nato vrnil še enkrat, preiskal še druge poti, kajti tisti ovitek sem iskal tudi v Big Bangu in Mimovrste. Nič. Za mano se je po mojih poteh požrtvovalno napotila še žena. Temu se reče agape, ljubeča skrb v starosti. Potem je na srečo padla noč in iskanje sva morala prekiniti. 

Drugo jutro sem v bližnjem DM kupil očala za branje za 6 €, kajti brez branja ne morem. Pravzaprav kar ugodna rešitev, čeprav je dioptrija malo višja in so mi malo premajhna. Mogoče so ženska, mogoče sem kaj pomešal, ko sem jih izbiral na tistih predalnikih. Pa še tiste posebne prevleke nimajo, za katero mi je optik zagotavljal, da preprečuje ne vem kaj. Je le razlika med očali za 6 ali za 80 €, kolikor so stala izgubljena. Tako sem se sprijaznil z nadomestnimi očali in opustil misel na stara, boljša. Pravzaprav sem nameraval naslednje dni v optiko naročit nova po meri. Človek se mora pač sprijazniti z izgubami, po drugi strani pa grebeš in si prizadevaš za boljše.

Danes zvečer pa v mojo sobo veselo priskaklja ženička vsa žarečega obraza: našla sem očala! Saj so to tvoja očala? Pogledam, res, moja očala! Kje si jih našla? Na okenski polici letne kuhinje. 

Ne znam opisati svoje osuplosti. Na okenski polici? Doma? Ja. Nisem jih pustil v btc? Izgubil po poti? Niso mi padla iz žepa? Niso zdrsnila iz preohlapnega etuija? Niso se razbila? Niso mi jih ukradli? Jih sploh nisem vzel s seboj? Kaj se je zgodilo?

Tisto dopoldne, preden sem šel v btc, se mi je zdelo, da se trokrilna zasteklena vrata letne kuhinje ne zapirajo. Moram kar naravnost priznati: nisem jih mogel zapreti. Gotovo se je pokvarila ključavnica. Zaklep ni sedel v odprtino spodaj. Privlekel sem vrtalni stroj, svedre, se domislil posebnega načina, da sem označil, kje natančno moram povečati odprtino za zaklep. To je čisto spodaj, ne vidiš. Pri tem sem si seveda nataknil očala. Malo sem povrtal, a se vseeno ni dalo zapreti. Potem sem ugotovil, da nisem do konca pritisnil kljuke drugih dveh kril. Dokler ni vse poravnano, se seveda ne da zapreti. S ključavnico ni nič narobe. Popravim napako, vrata se zaprejo. Nobenega vrtanja ni bilo treba. To je res otročja površnost in nespametna prenagljenost. Se ti že malo feclja, stari? Tole orodje moram hitro pospraviti, da kdo drug ne vidi, kaj sem počel. Odložil sem očala in se hitro odstranil s kraja sramote. Noben ni vidu. Kot da ni bilo nič; kot da se ni nič zgodilo. Freud bi rekel: Aha, se že dogaja zanikanje in potlačevanje neprijetne izkušnje, ki ogroža Jaz. 

Potem sem sedel na kolo, da grem po ovitek za ženin telefon. Tisto vrtanje naj čimprej izgine iz zavesti. Z njim pa so izginila tudi očala, simbol nespametne, drobnjakarske prenagljenosti. QED.

STAROST IN MODROST

Stari naj bi bili modri. Ali ta stereotip velja? Kaj kažejo raziskave in statistika, ne vem. Opisal bom, kako sam doživljam stanja in procese, ki imajo morda kaj opraviti z modrostjo. Kaj je pravzaprav modrost? Da ni isto kot inteligentnost, sem spoznal že zgodaj. Ni treba, da bi bil brihten, da bi bil moder. Seveda je dobro, če si oboje. Ker ne morem iz svoje kože raziskovalca-metodologa, naj ta odnos izrazim v spodnji preglednici.

==============================

                                                MODER                    INTELIGENTEN

 ---------------------------------------------------

                                                                                   DA                  NE                                               

                                                DA                                1                     2

                                                NE                                3                     4

==============================

1 - ljudje, ki so modri in inteligentni

2 - ljudje, ki so modri pa ne ravno inteligentni

3 - ljudje, ki niso modri, a so inteligentni

4 - ljudje, ki niso ne modri ne inteligentni.

Ta klasifikacija ali tipologija seveda zelo poenostavlja odnose, saj ne upošteva količinskih razlik. Človek je lahko bolj ali manj inteligenten, bolj ali manj moder, ne zgolj inteligenten ali neinteligenten. 

V čem je pravzaprav razlika med modrostjo in inteligentnostjo. Inteligentnost je brihtnost; sposobnost znajdenja v novi situaciji, nevajeni, nenaučeni. Je sposobnost reševati miselne probleme, ne samo šolske, matematične in druge, tudi iznajdljivost pri rokovanju z napravami, orodji sodi k inteligentnosti. Inteligenten človek se lahko uči, hitro dojema, je iznajdljiv. Je tudi preračunljiv. To je lahko dobra lastnost, strateško mišljenje; lahko pa je tudi značajska hiba kot pretirana sebična preračunljivost. Inteligentnost znajo psihologi danes že kar dobro "izmeriti" s svojimi testi.

Modrost pa... Kaj je to pravzaprav? Filozof (zgledujem se po Tinetu Hribarju) razlikuje tri ravni mišljenja ali miselne dejavnosti: duha, um in razum. Med njimi je hierarhija:

DUH (SPIRITUS, GEIST, SPIRIT, SPIRITO)

UM (MENS, VERNUNFT, MIND, MENTE)

RAZUM (RATIO, VERSTAND, REASON, RAGIONE) 

Človeški duh bi najlažje opredelili kot človekovo zavest o celoti njegovega položaja v prostoru in času; položaja v svetu, družbi in naravi, in položaja v času. Zavest o tem, da sem hkrati združen z drugimi ljudmi in ločen od njih kot posameznik; zavest o tem, da sem del narave in ločen od nje; zavest o tem, da sem se rodil in da bom umrl in da moram iz svojega življenja nekaj narediti. Kaj je to, odkrivam vse življenje. Druga beseda za duha bi bila eksistencialna zavest. Ta zavest se rodi v človeku samem in je njegova lastna, avtohtona, samolastna, enkratna. Lahko bi tudi rekli, da ne gre toliko za mišljenje kot za počutje, držo, zavedanje.

Um je tisti del nas, ki razmišlja. spekulativno razmišlja. Lahko bi mu rekli naš notranji filozof. Na to instanco je mislil Kant, ko je napisal Kritiko čistega uma, Kritiko praktičnega uma. Napisal je kritiko, razmišljanje o tem, kako razmišlja naš um, kakšna vprašanja si lahko zastavi in kakšnih ne in kje so njegove meje. Moj profesor filozofije je dejal: vsak človek si zastavlja filozofska vprašanja, a vsak ne odgovarja nanja filozofsko. To umovanje, predvsem če je filozofsko, je um.

Razum, ratio, je praktično preračunavanje o vsakdanjih človekovih potrebah. Kakšna je bolezen, ki nas je prizadela; kako jo obvladati; kaj pomaga in kaj ne. Razum je samopašen; vse ga zanima, poganja znanosti in tehniko. Loteva se vsega, čeprav bi se ne smel. Hladen razum je vodil zločinskega zdravnika, da je delal poskuse na živih taboriščnikih. Prav ta primer nas opozarja, da razumu ne smemo pustiti, da bi vodil igro. Podrejati se mora umu, etičnemu premisleku. ki ga samega vodi duh, to je zavest, da smo vsi umrljivi in da je življenje najvišja vrednota.

Moder je človek, ki združuje duha, um in razum.

Prav danes je moj kolega, psiholog Zoran Pavlović, na fejsbuku pripel naslednjo sliko, ki jo je pobral na spletu:

Slika se nanaša na aktualno situacijo pandemije. Tako kot pri nas so se ljudje tudi drugod po svetu razdelili na tri skupine: na tiste, ki jih skrbi okužba in si prizadevajo, da bi ostali zdravi (zgornji krog): na tiste, ki jih skrbi zastoj gospodarstva in bi radi pognali gospodastvo, da ne bi občutili poslabšanja standarda (levi krog); in na tiste, ki jih skrbi državljanska svoboda in se bojijo, da bi vlade izkoristile pandemijo, da bi si prigrabile več moči, kot jo dopušča demokratičen sistem (desni krog). Skrajneži teh treh skupin se spopadajo. Povsod po svetu se pojavljajo te skupine: pri nas se bojimo desne vlade, v Španiji leve. Oboji, desni in levi, so že kdaj kje zakuhali kakšno diktaturo.

Krogi se sekajo in ustvarjajo presečne množice: zaskrbljene za gospodastvo in politiko, zaskrbljene za politiko in zdravje in za gospodarstvo in zdravje. V središču je mala presečna množica (ME, JAZ) tistih, ki jih skrbi vse to in niso del ene same skrajne množice. Ti vidijo celoto, vidijo, da je vse pomembno in ne pretiravajo v nobeni smeri. Ti se držijo Aristotelove zlate sredine. Ti so modri.

Kako je torej z mano? Se počutim modrega? Sem moder?

V zadnjem času opažam, da sem neverjetno ustvarjalen. Korona mi je dala vedeti, da se čas izteka in da bi rad še vse mogoče postoril, preden se poslovim. Zaostrila je mojo eksistencialno zavedanje. To je gotovo dejavnik, ki mobilizira vse preostale energije. Sicer pa sem opazil nekaj sprememb v svojem doživljanju glede na obdobje pred upokojitvijo.

1. PRIORITETE. Jasnejše zavedanje prioritet; kaj je pomembno v življenju. Pomembno je, da si živ; da se počutiš živega, izpolnjenega in delovnega. Pomembno je, da skrbiš, da se ljudje okrog tebe dobro počutijo; da jih ne prizadeneš; da si z njimi, ko jim ne gre dobro. Imam vse, kar je potrebno za udobno in skromno življenje, zato se ne peham za materialnimi dobrinami in dragimi užitki. Lepo bi bilo imeti to in ono, poleteti tja in tja. A ni vredno škode, ki jo s tem nehote povzročiš. Uživam, ko berem, pišem, slikam. Vse, vse imamo, če nimamo prevelikih apetitov. V sedanji krizi so moje prioritete razvrščene takole: 1. zdravje, 2. gospodarstvo, 3. politika.

2. SEM, KI SEM. Postal sem pogumnejši. Ne bojim se več izpostaviti v javnosti, povedati svojega mnenja, se tudi ujeziti na kakšnega nepridiprava. Ta pogum izvira iz dejstva, da sem sprejel samega sebe: "sem, kar sem in kdor sem". To ne pomeni, da se ne poskušam še izboljšati v praktičnem in etičnem oziru. A v bistvu sem, kakršen sem. Bog se je oglasil iz gorečega grma: "Sem, ki sem". Nisem Bog, ampak ta prilika mi pove, da človek, ki pri sebi doživi, da lahko reče "Sem, ki sem", zadobi trdnost, ki je božanska, največ, kar lahko človek doseže.

3. ETIKA IN SAMODISCIPLINA, SAMOODPOVED. Vem, da se moram omejiti in disciplinirati. Življenje samo omejuje tvojo svobodo in občutek vsemogočnosti. Omeji te bolezen, izgube bližnjih, postopno usihanje moči. Spoznaš, da ne smeš in nočeš živeti tako, da bi prizadel druge, ki ti nekaj pomenijo. Mirna vest, mir v duši je pomembnejši od svobode. Če hočeš uresničiti, kar še misliš, da bi rad, ali da bi bilo treba postoriti, se moraš organizirati in disciplinirati. Skušam vstajati dovolj zgodaj (si privoščim tudi kdaj poležati), organizirati dan. Vidim, da me "kozarček ob kosilu" ravno dovolj omami, da nisem potem za nobeno rabo. Zato to samo včasih. Ne mislim časa, ki mi je odmerjen, preživeti omamljen.

4. UČIM SE, IZRAŽAM SE, DELUJEM. Berem - vse: informacije, stvarno literaturo in lepo književnost. Hočem vedeti, kaj se dogaja v svetu, hočem si ustvariti pregled nad rečmi, hočem vedeti, kako živijo in kaj doživljajo drugi ljudje. Da bi vedel, kaj vem in kaj mislim, pišem, se tudi pričkam in opredeljujem. Nisem pa zvest pristaš ali pripadnik nobene stranke ali gibanja. Amicus Plato, magis amica veritas. Platon mi je prijatelj, a večja prijateljica mi je resnica. Moja resnica. Nisem aktivist, za delovanje štejem to, da javno povem, kaj mislim in da podprem tistega, ki mu gre slabše od mene.

Še kaj bi se našlo, a mislim, da so to poglavitna zadržanja, ki napajajo modrost. Domišljam si, da se s tem, ko jim sledim, veča delež modrosti v meni. Modrost ni samo v glavi, modrost je v srcu, v celotnem tvojem odnosu do življenja. Modrost je sposobnost videti širšo in globljo sliko in njen pomen za življenje.

Pripis: Prav ima Freud, ki piše, da se ima človek v nezavednem za nesmrtnega. Tudi jaz. Večkrat pomislim: saj ni mogoče, da bi umrl. Toliko neprebranih knjig imam. Atena ne bo dopustila, da ostanejo neprebrane. A Morana kosi, kosi...

"KRASNI NOVI SVET"

To je odzvi na kolumno Urše Zabukovec, Krasni novi svet, v današnjem Delu (5.5.20).

Verjamem, da je težko prenašati omejitve v času pandemije; mladim težje kot starim, ki tako ali tako raje tičimo doma. Če bi se omejevali samoiniciativno in po svoji volji na osnovi smernic epidemiologov, bi omejitve prenašali lažje. Ker pa samo na zaupanje te reči ne delujejo, saj se vedno najdejo ljudje, ki jim ni mar zase, še manj za druge, je potreben državni nadzor. Tega je težje prenašati, posebno če so državni uslužbenci preveč zagreti in zavzeti, in če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti prekoračujejo zdravo pamet in meje človeško sprejemljivega. Še težje je, če se med ljudmi začne ovajanje. Preveč vdane in agresivne samozvane izpolnjevalce oblastnih zapovedi težko prenašamo. Preziramo jih in bojimo se jih. Ogrožajo naš občutek povezanosti z drugimi ljudmi, občutek solidarnosti, ki nas varuje pred "onimi", pred oblastjo, pred državo, ne glede na to, kako legitimna je oblast.

Spadam v ogroženo skupino prebivalcev; ne najbolj ogroženo, ker še nisem v domu, pa vendar. Enkrat sem se že srečal z Minljivostjo in mislil sem, da se je odtlej ne bojim več. Pride, ko pride, "jest sm prpravlen". Pa mi vseeno ni vseeno. Rad bi še živel. Zato mi ni vseeno, kako v ogroženosti od virusa ravnajo ljudje okoli mene. Vem, da je mladim težko, zato kolikor mogoče sam skrbim, da se ne izpostavljam. Ostajam doma, samo s kolesom šinem po praznih cestah. Tudi v hiši, kjer živiva z ženo skupaj s sinovo družino, smo žalostno disciplinirani. Ne objemamo se, ne približujemo se preveč, samoiniciativno, ker ne želimo drug drugega okužiti. Tega ni kriva oblast, ampak narava; ne morem ji reči maščevalna, ker ni oseba. Res je, da je že tudi čas, da se počasi umaknem. A skrajno žalostno bi bilo družbeno vzdušje, ki bi mi nakazovalo, da je to od kogar koli zaželeno. Glede na prekomerno družbeno bogastvo, ki je daleč od skrbi družbe in mojih bližnjih za preživetje, bi bilo tako moje preudarjanje prav izdajalsko defetistično. Ne mislim se umakniti vse blaginje in svobode deležnim razvajencem. Govorim tudi v imenu tistih, še živih ali pokojnih, za katere pravijo, da "bi itak umrli". To pomeni: ker "bi itak umrli", jih pustimo umreti, nam pa pustite svobodo. Tako mišljenje ni vredno človeka.

Pozorni moramo biti na morebitne skrivne namere oblasti po prekomernem poseganju v državljanske svoboščine pod krinko skrbi za zdravje naroda. Tudi namere o preoblikovanju »narodnega značaja« po podobi ene stranke so pretirane in ne upoštevajo usode takih metafizičnih poskusov izboljševanja ljudi v naši nedavni zgodovini. Vlade imajo povsod v demokratičnih deželah opozicijo: v parlamentu in na ulici, legalno in legitimno. Opazujte vlado, vsako vlado, protestirajte proti njej in vsem nečednostim in sprevrženostim, ki se zaredijo v njej in okoli nje, a izpolnjujte tiste njene ukrepe, ki varujejo življenje vseh, v tem času še posebej nas starcev. Zavedamo se vaše žrtve in jo spoštujemo.

Moja koronska samoobramba na fejsbuku

Od začetka epidemije do konca aprila sem na fejsbuku bil boj z neumnostjo, sebičnostjo in razvajenostjo, da bi sebe in druge zavaroval pred pogubnim virusom. Evo izbor replik.

5.3.
Končno se je začelo nekaj dogajati. končno nismo totalni zamudniki. Končno ena prava drama. Jaz sem itak izvzet. (Mal me glava boli.)
6.3.
Tokrat prekršim pravilo, ki sem si ga postavil, namreč, da se tukaj ne bom vtikal v komentiranje aktualnih političnih dogajanj. Mislim, da bi se bilo pri komentiranju političnih dogajanj dobro držati starega, dobrega, psihološkega pravila, da ocenjujmo dejanja ne oseb. Mislim tudi, da to, kar človek počne, ni odvisno samo od njegovega značaja ampak od tega, kako ga sprejema in se nanj odziva njegova okolica. Eno osnovnih zakonitosti pri pripisovanju "krivde" za določeno ravnanje je: ko ocenjujemo ravnanje drugega, vidimo vzrok za njegovo ravnanje v njegovi osebnosti. Ko ocenjujemo svoje ravnanje, vidimo vzrok zanj v situaciji. Če grem pri rdeči luči čez cesto, vem, da sem šel zato, ker ni bilo ne z leve ne z desne nobenega vozila. Ko vidim drugega, da prečka cesto pri rdeči luči, si mislim: Lej ga, pametnjakoviča, kaj pa misli, da je. Mogoče je on prečkal cesto z enakim razlogom kot jaz. Torej: kul daun - ohladite se.
6.3.
Peter: Se strinjam Blaž, čeprav mi ni všeč!
7.3.
Nikogar ne skušam obvarovati pred kritiko.
Nasprotno, mislim, da je kritika dejanj nujna, kritika osebnostnih značilnosti pa ni smiselna. Končna kritika bo pa na glasovnici.
9.3. Predsednica ZZ siol.net. Kdo je odgovoren, da se nismo pripravili na resno krizo? - Kaj to pomeni? Kdo je odgovoren? Od Šabedra navzdol, predstavniki NIJZ z imenom in priimkom itd., ki jih vsak dan gledamo na TV. Bi radi eno samo osebo? Avtoriteto? Infektologa XY? Predsednico ZZ? Nekoga nezmotljivega, ki bo pregnal vse dvome in preprečil vse okužbe? Kdo seje dvom?
10.3.
»Eden za drugim prihajajo na urgenco. Znaki, ki jih imajo, niso v ničemer podobni zapletom gripe.« | MLADINA.si
Teja: Vredno branja vsake besede. Premislite. To ni ustvarjanje panike ampak preventiva, da ne pride do najhujšega tudi pri nas (kapacitet nimamo). Če vam za starejše ni mar, pa naj vas razsvetlim, da umirajo tudi mladi. #samPovem
13.3.
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.
13.3.
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
14.3.
Korona v razredni družbi | MLADINA.si, N'toko
Ne vem, če virus razlikuje med višjim in nižjim razredom. Izolacija je prekleto težka za zdravnike višjega razreda. Panika pa grabi tudi ljudi nižjega razreda.
16.3.
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
17.3.
Na sprehodu. Hitro hodiva po ozki poti med njivami, eden za drugim. Nasproti se nama približa mlajša ženska. Ko je kakih pet metrov pred nama, se naju izogne v širokem loku, kar po travi in starih brazdah. Pravilno. Samozaščitno. Če bi prišla korak bliže, bi se ji izognila midva. A vendar mi ostane čuden občutek, ki bi ga Prlek izazil z besedami: Ka sn jas peees?
18.3.
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.
18.3.
Zjutraj mi dostavijo časopis. Kdo vse ga je šlatal do zdaj? Ga bom pustil 48 ur zunaj, da vse pocrka.
19.3.
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.
19.3.
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
21.3.
Iz Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.
22.3.
NEDELJSKA PRIDIGA
Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62
22.3.
VIRUSNE DRAME
Ženske ne razumejo moškega ritma. Tudi moja ne. Tudi danes ne. Prej me je opomnila, naj pomijem posodo. Itak se ve, da jaz pomivam posodo, ne ona, ker pravi, da to škoduje njenim zgaranim rokam. Itak jo bom pomil. Ampak ne, ona, kot da sem pravkar prišel k hiši, mi mora dat navodila, me mora opomnit. Seveda sem pomil, ampak eno kastrolo sem pustil v duršlagu, da se odmoči prismojeni riž. (Nisem ga prismodil jaz. Nič hudega, težko je pogrevat rižoto.) Pa pride, pa začne pomivat tisto kastrolo. To ni še nič, vajen sem nezaupnic; če bi le lahko ostala tiho, pomila in šla. Ampak ne, mora komentirat, samopomilovalno, žrtev moje brezbrižnosti: Spet sem si zmočila roke, O, sveta Pomagavka, kdo te je pa gnal to pomivat, a ne moreš mal počakat?! To je to. Ne morejo mal počakat. Potem sem ji to predočil strokovno, "reflektiral", s pomočjo tistega vica, ko mož reče, da ga ni treba vsake pol leta opominjat, naj zamenja žarnico, če je rekel, da jo bo. Moško dane besede ne upoštevajo. Je skoraj dojela in se je v samoobrambi smejala. Meni sta bila pa moja duhovitost in strokovni pogum tako všeč, da sem se do solz nasmejal in pri tem vreščal kot pavijan (saj pavijani vreščijo, ne?). Čez nekaj trenutkov so pritekli ta spodnji (sin z družino) po štengah gor pogledat, kaj se dogaja med ubogim starim parom v tej stresni virusni izolaciji (so upoštevali distanco). Mislili so, da se žena joka, ker jo tepem. Kao obično!
Ko je nekoč zdravniku potožila to o rokah, je rekel: A nimate pomivalnega stroja? Ja, lubi boh, za tista dva krožnika! (Da ga v resnici ima, ponosnega na enakopravnost, je zamolčala. Ji zamerim. Me too.)
30.3.
DVOMLJIVCEM
40 million dead if we had done nothing
The COVID-19 pandemic could have infected 90% of the world’s population and killed 40.6 million people if no mitigation measures were put in place to combat it. Estimates from an influential modelling group at Imperial College London highlight the importance that acting early had on suppressing the outbreak. (Nature)
31.3.
Direktor NIJZ meni, da vladna zaostritev ukrepov za zajezitev epidemije ni bila potrebna | MLADINA.si. - Če ima razkuževanje samo trenutni učinek, ker kak okuženi takoj spet okuži razkuženo površino, če je nošenje mask brez veze (WHO), če je izolacija kršenje svobode, če so ukrepi pretveza za državni udar, potem pustimo, naj gre okužba svojo pot. Ker spadam v ogroženo skupino, lahko rečem le: uživajte in ADIJO!
31.3.
Ker spadam v rizično skupino, se globoko opravičujem vsem, ki se zaradi mene odtegujete svojim užitkom, svobodi in primernemu življenjskemu standardu in tvegate, da boste potem, ko mene ne bo več, živeli pod diktaturo. Želim vam, da ostanete večno mladi in da se vas bolezni in življenjske tegobe ognejo na daleč. Itak to vedno zadene druge! Srečno in adijo!
31.3.
Posebej se opravičujem ekscelenci Christini Lagarde, ker ogrožam svetovno ekonomijo. Verjamem, da bo v navezi z virusom in gospodom Trumpom našla ustrezno rešitev.
Biba: Blaz, drzi se! V Uk smo videli velike spremembe v vedenju ljudi, ko so spremenili kampanjo iz ‘zasciti se, da ne dobis virusa’ v ‘zasciti se, da ne preneses virusa’.
1.4.
Laura, ne dvomi. Gospa na osnovi površne primerjave dveh številk dvomi v razglasitev nevarne pandemije, razglasitev, ki je strokovno podprta. Upoštevaj: 1. ta virus je bolj nalezljiv in povzroča hujše poškodbe pljuč, 2. Letošne številke so nižje zaradi obsežnih preventivnih ukrepov, a se lahko še povečajo. 3. ustrezna primerjava je z Italijo, kjer se je virus sprva širil neovirano. V predelih Bergama je bilo 4x več umrlih kot običajno. - Propagando proti ukrepom ostro zavračam, ker je neetična. Poslušaj Blaža.
3.4.
Kroži pismo odbora za svoboščine. Ne bom ga podpisal, ker me to prizadevanje ogroža. Nočem žrtvovati svojega življenja za tvojo komoditeto.
4.4.
Če se o neki poti okužbe dvomi, je pa možna, je bolje biti previden kot opustiti previdnost.
4.4.
K Alenki Zupančič: Konec sveta me pravzaprav ne zanima preveč. Itak ga bo, sveta, enkrat konec. Zanima me samo, če bi svet povzročil moj konec. Ker pa me bo konec, predvidevam, pred koncem sveta, me konec sveta ne zanima. A sem filozof?
4.4.
Kaj je psihoza? Širjenje panike zaradi virusa ali zaradi diktature? Od česa ljudje sedaj umirajo?
6.4.
Spoštovani, primerjave podatkov 19-20 ne upoštevajo, da je število umrlih letos manjše zaradi preventivnih ukrepov. Če teh ne bi bilo, bi se okužilo najmanj 70% populacije, od tega bi jih 20% obolelo. ca 2,5% umrlo. Izračunajte. 1400 mrtvih. Podatki Trampuž
6.4.
Nekateri ne razlikujejo med pojavom "janša" in "corono-virusom" in ju enačijo. Zato se namesto, da bi se varovali pojava "janša", borijo proti razumnim ukrepom, ki jih predlaga vlada. Corona-virus povzroča bolezen, imenovano "covid-19", ki je zelo kužna in je lahko v določenem odstotku okuženih smrtna. Pojav "janša" do zdaj ni zahteval človeških življenj, tudi ne drugih bolezenskih pojavov, razen lažje do huje izražene histerije, imenovane "anti-janša". Najboljša preventiva proti temu pojavu in bolezni, ki jo povzroča, je skrb za delovanje sistema demokratičnih institucij, medijev in civilne družbe. Omenjena reakcija na pojav "janša" ima tudi svojo nasprotno obliko, to je, "pro-janša"; ima enake simptome. Katera oblika se bo pri kom pojavila, je odvisno od nano-memov, to je nano-delcev ideologij, ki se dedujejo oziroma prenašajo iz roda v rod. Eni imajo plave, drugi pa rdeče nano-meme. Igrajo tudi določeno vlogo v seksualnosti, oziroma ljubezni itd. Če so v normalni količini, prispevajo k skladnemu delovanju družbe in izmenjavi na oblasti, če jih je preveč, pa vodijo do omenjene bolezni, histerizacije.
6.4.
Hvala vam za odzive. Pojavila se je potreba po razlikovanju pojava "janša" ali "janšizem", kot ga imenuje N.K., in "osebe JJ". Oseba JJ je lahko v večji ali manjši meri žrtev pojava "j", lahko se ga pa popolnoma znebi. V tem smislu se zelo strinjam z mislijo J.S. in njegovo posrečeno formulacijo, da ima vsaka oseba pravico do popolne preobrazbe. Mislim, da se je ta začela s frizuro, če ste opazili. Strinjam se tudi s teoretično zelo podprto tezo, da vsak čas zahteva drugačno vrsto vodje ali vodij; turbulentni časi drugačen slog vodenja kot mirni. Tako sem včasih razlagal.
6.4.
Okoljevarstvena Greta iz Norveške je Kitajce pozvala naj ne uporabljajo tradicionalnih paličic za jest in naj ohranjajo drevesa. Kitajci so ji odgovorili, da naj še naprej hodi v šolo, kjer ji bodo
razložili, da so paličice iz bambusa, ki je vrsta trave. Svetovali pa so ji, naj ona in njeni prijatelji ne brišejo riti s toaletnim papirjem, ker ta pa je res iz dreves!
8.4.
Tu se vsi sam pritožujejo, čez tega pa čez unga. Ful negativne energije in pametovanja. Ne bom več tuki.
9.4.
Men je Čeferin všeč. Tekmo bi moral prepovedati Giuseppe Conte. Naš PM naj pošlje noto Italiji (za nazaj). (Prej sem zamešal Madrid in Milano, ker se ne spoznam na fuzbal.)
KAJ IMA ČEFERIN S CORONO?
19.2. sporna tekma v Milanu (UEFA)
23.2. Italija prepove javna zbiranja
11.3. SZO razglasi pandemijo
12.3. Slovenija razglasi epidemijo
(podatki Delo, 9.4.)
10.4.
Od štirih do ene
korona nam misli,
bivanje žene.
Od štirih do ene,
od osmih do treh,
zasloni v očeh.
13.4.
Vedno znova me čudi, da ljudje zanikajo resničnost verodostojnih podatkov. V Italiji je do danes odstotek umrlih od okuženih 12,7%. V Sloveniji 4,4%. Da je v Italiji višji, je posledica nepripravljenosti in lahkomiselnosti; da je v Sloveniji nižji, je posledica ukrepov. Politična paranoja naj ne prepreči izvajanja razumnih ukrepov. Za to sem življenjsko zainteresiran, zato mi ne hodite pred oči s fantastičnimi teorijami zarote in sebično svobodomiselnostjo. Meja tvoje svobode je moje življenje. Kapiš?
13.4.
Loti: Čista resnica, Blaž! Po Trnovem se vedno potekajo večerne žurke mladih po dvoriščih in balkonih ob omamnih vonjavah travice. Res jim je hudo.
Barbara, nasprotno, želim, da bi bilo tega čimprej konec. Konec pa bo, če se bomo držali ukrepov. Objavljam, ker mi grejo na živce tisti, ki zadevo jemljejo preveč zlahka in jo politizirajo. Spadam v ogroženo skupino in sem zainteresiran za to, da se okužba ustavi. Ostanite zdravi.

Potem mi je veliko fb-prijateljev vošilo za RD. Videl sem, da me imajo tudi tisti, ki so me včasih sovražili in se me bali zaradi statistike, zdaj radi, in sem se sklenil nekaj časa ogibati razprav o svobodi in diktaturi v času korone.

Izolacija in svoboda

Po fejsbuku se širi video nekega rojaka, ki nas poziva, naj se ne gremo izolacije, ampak naj gremo ven in živimo normalno kot prej. Po njegovem vsi ti zaščitni ukrepi služijo samo temu, da nas "oni", "vlada", "sistem", disciplinirajo,  da uvedejo diktaturo, totalitarizem itd. Izolacija ni potrebna, kajti tako ali tako bodo od virusa umrli samo stari s pridruženimi boleznimi, ki bi tako ali tako umrli, prej ali slej. (Prej ali slej bomo vsi umrli.) Izolacija pa bo povzročila ogromno gospodarsko škodo, ki bo morda terjala tudi  smrtne žrtve zaradi revščine, lakote, drugih bolezni. Njegov post sem na svojem profilu skril; nočem, da bi kdo mislil, da se strinjam z njim, ali da ga toleriram. Naj še dodam, da do vlade JJ ne gojim posebnih simpatij; je pa legalna, čeprav ji nekateri oporekajo legitimnost zaradi tedanje nizke udeležbe na volitvah, ki jih ravno razni uporniški »svobodnjaki« in nasprotniki »sistema« omalovažujejo. Drugo med dvajsetimi pravili, ki naj bi se jih držali v boju proti tiraniji, v knjižici proučevalca totalitarnih sistemov, zgodovinarja Timothyja Snyderja, O Tiraniji (slov. prev. 2017) se glasi: Varuj inštitucije. Varuj demokratične inštitucije.

Dajmo torej v oklepaj politično in psihološko motivacijo zgoraj omenjenega gospoda. A vprašanje ostaja. Vprašanje je dvojno: etično in sociološko. Etično se glasi: Ali smo upravičeni žrtvovati manjše število ljudi, da bi rešili večje število? Sociološko se glasi: Kakšne bodo družbene posledice izolacije v primerjavi z družbenimi posledicami stanja brez izolacije? Pri tem bi se omejil na družbene posledice za človekove pravice prebivalcev, med njimi so zdravje (življenje), svoboda, dostojanstvo.

K etičnemu vprašanju, vprašanju "generalske etike": ali lahko žrtvujem manjše število vojakov, da bi rešil večje število? Odgovor se zdi kot na dlani: lahko (če ne gre drugače). V našem primeru je težava v tem, da ne vemo, koliko ljudi bo umrlo zaradi zdravstvenih posledic splošne izolacije, ki mu bo sledil zastoj gospodarstva in družbenih služb; zdaj, srednjeročno, dolgoročno. Poudarjam, štejejo smrtne žrtve, ne splošno poslabšanje življenjskega standarda. Nobeno poslabšanje standarda ne sme odtehtati življenj, smrtnih žrtev, opustitve skrbi za zdaj obolele. Nihče ne more napovedati, koliko bo žrtev zaradi prihodnjega poslabšanja standarda in delovanja družbe. Ne vemo, kaj bo, zato ne smemo žrtvovati sedaj očitno ogroženih, da bi rešili neznano število morebitnih bodočih žrtev recesije, hudo bolnih ali umrlih. Ljudje se znajdejo in preživijo v skoraj vseh razmerah. V prihodnosti bodo na voljo nova sredstva za lajšanje stisk. K temu bi dodal še, da je napačno ocenjevati število žrtev epidemije po sporočenem številu umrlih. K temu je treba prišteti še vse v intenzivni negi, od katerih bi mnogi umrli, če ne bi bili v intenzivni negi. Če ne bi bilo izolacije, bi se povečalo število okuženih, s tem število obolelih, število potrebnih intenzivne nege med njimi in število umrlih.

K drugemu vprašanju. Kakšne bodo družbene posledice izolacije; kakšne bi bile družbene posledice opustitve izolacije? Pod družbenimi posledicami mislim na učinke na družbeno kohezijo, delovanje družbe sploh, in na človekove pravice.  Je izolacija pot v totalitarizem, njena opustitev pa jamči svobodo in demokracijo za ceno smrti peščice starcev? Kaj so družbene nevarnosti izolacije? Prvo nevarnost, to je omrtvičenje delovanja družbenih služb in gospodarstva z vsemi nadaljnjimi posledicami, rešujejo z denarnimi injekcijami EU.  Drugo nevarnost, odpravo demokracije, izkoristiti položaj za državni udar, spremembo družbeno-politične ureditve, preprečujejo notranja parlamentarna opozicija, mediji, vsaj del civilne družbe in ureditev EU. Res je, da za EU nismo ne vidni ne pomembni in da se zato v tem podalpskem sončnem vrtcu lahko zgodi tudi kaj mimo oči Evrope, a slej ko prej bi se unija zganila. Če pa se ne bi, če bi EU tolerirala diktature v svojih članicah, sama postala diktatura, nam pa tudi uživanje svobode v dezizolaciji ne bo pomagalo. K tej drugi nevarnosti, diktaturi, sodi tudi psihološka habituacija, nevarnost, da se navadimo ubogljivosti, pokornosti, skratka, diktature. 45 let smo živeli v diktaturi, pravijo. Kakšna je bila posledica? Smo se navadili? Očitno ne, saj se sicer ne bi zavzeli za svobodno, demokratično družbo, prav tisti, ki so nas navajali ubogljivosti!

Ohladite se, ostanite doma in poskrbite, da ne okužite sebe ali drugih.

NEDELJSKA PRIDIGA

Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62

O evtanaziji - okrogla miza

Ob izidu knjige dr. Matjaža Zwitterja Pogovarjamo se o evtanaziji (Slovenska matica 2019) je bila na Slovenskem knjižnem sejmu, v soboto, 30.11. ob 11. uri, okrogla miza o tem vprašanju. Za mizo so sedeli avtor knjige, dr. Zwitter, predsednik komisije za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč, filozof dr. Edvard Kovač in dddr. Andrej Pleterski, sin pokojnega akademika dr. Janka Pleterskega, ki si je želel evtanazije. Pogovor je - po uvodnem nagovoru predsednika SM, dr. Aleša Gabriča, usmerjala filozofinja dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice.

Pogovor sem sicer snemal s telefončkom, a tu lahko povzamem samo poglavitne misli posameznih govorcev, da bo ostalo še kaj prostora za moj komentar. Dr. Zwitter je dejal, da lahko gledamo na evtanazijo z več vidikov: z vidika trpečega bolnika, ki si želi končati mučno življenje; z vidika ideologije ali verskega prepričanja; z vidika zdravnika, ki bi moral izvršiti usmrtitev. Pri tem samo dejanje usmrtitve pravzaprav ne zadeva le zdravniškega poklica. Usmrtitev lahko izvede kdor koli, kot je bil v pomladanski debati o tem opozoril dr. Ihan. Vendar do zdaj nismo v nobeni državi zasledili, da bi oglašali: "Kdor si želi umreti, naj pokliče breplačno telefonsko številko, pa bomo prišli in ga usmrtili." Povsod se pritiska na zdravnike. Za zdravnike pa sama usmrtitev ni problem; problem so kriteriji za presojo, ali je usmrtitev upravičena. Ti kriteriji so: neznosno trpljenje, neozdravljiva bolezen in soglasje bolnika. Vsi ti kriteriji so nezanesljivi. Vsako trpljenje se da ublažiti, razen če ga pojmujemo zelo široko kot socialno ali psihično trpljenje. Diagnoza "neozdravljiva bolezen" je nezanesljiva; možne so pomote, možna nepričakovana izboljšanja; usmrtitev pa je nepreklicna. Splošnih statističnih napovedi o dobi doživetja pri določeni bolezni ne moremo brez tveganja pripisati posameznemu bolniku. Svobodna odločitev pri jasni zavesti, ki naj bi bila pogoj ob soglasju bolnika, bolnika v bolečinah in obdanega s svojci, je problematična.

Dr. Zwitter je dodal še nekaj opozoril o definicijah osnovnih pojmov, posebno ob govorjenju o "pasivni evtanaziji". Evtanazija je aktivna usmrtitev. Pasivne evtanazije ni. Pravilen izraz za to, kar nekateri imenujejo "pasivna evtanazija", je "opustitev zdravljenja". "Opustitev nesmiselnega zdravljenja pri bolniku, ki mu ne moremo pomagati; odklop od naprav, ki ga vzdržujejo pri življenju, je edino etična. Če zdravljenje samo podajšuje agonijo, je to /opustitev zdravljenja/ edino prava pot. To ni evtanazija. Če bi bila to evtanazija, bi lahko rekli, da so evtanazirani vsi, ki so umrli doma in jih niso v zadnjem trenutku pripeljali na urgenco; vsi ki umrejo v domovih ali na navadnih bolnišničnih oddelkih in jih ne preselijo na intenzivni oddelek." Poleg tega obstaja še "pomoč pri samomoru". To je "pomoč zdravnika, da bolnik sam s pritiskom na gumb konča svoje življenje."

Dr. Voljč je poudaril, da govori v svojem imenu, da pa se njegovo stališče ne razlikuje pomembno od stališča Komisije za medicinsko etiko, ki ji predseduje. Najprej se je zavzel za široko, demokratično, javno razpravo o tem vprašanju. "Naj se slišijo vsi glasovi". To je razmejil od razprave v zdravniških krogih. Zdravniki so, tako kot javnost, razdeljeni: eni so za evtanazijo, drugi proti njej. V Sloveniji slednji na srečo prevladujejo. Zakon namreč problema ne bi rešil. "Če se sprejme zakon, kot je predlagan, bi imel vsakdo pravico do (asistiranega?) končanja svojega življenja, tudi če ni bolan." "Kako naj grem kot zdravnik na poziv k nekomu, ki je zdrav, in ga usmrtim, samo zato, ker se je odločil, da noče več živeti. To je popolna negacija zdravniške etike..." Poleg tega, meni dr. Voljč, "ni mogoče nobenega zakona tako natančno zakoličiti, da ne bi bili možni obhodi." Izkazalo se je, da je evtanazija lahko prostovoljna, lahko pa neprostovoljna in prisiljena. "Ko ta vrata odprete, ne boste tega duha nikoli spravili nazaj noter, kot bi v zakonu želeli." Če tudi opustitev zdravljenja pojmujemo kot evtanazijo, potem ni problema; to pri nas že imamo.

Tudi dr. Voljč je dodal terminološko pojasnilo. Ni prav v zvezi z evtanazijo govoriti o paliativni oskrbi. Ta nastopi takoj, ko uravnavamo neozdravljivo bolezen. Hipertenzija je neozdravljiva, lahko pa jo uravnavamo - to je paliativna oskrba. V zvezi z evtanazijo mislimo na terminalno paliativno oskrbo, medicinsko pomoč ob izteku življenja. "Ko je že jasno, da nobeno zdravljenje več ne pomaga, da se življenje bliža koncu, je etično opustiti zdravljenja in s paliativno oskrbo, lajšanjem bolečin, duševne stiske, s higieno, pomagati človeku dostojno umreti." Nič več zdravljenja, nič umetne ventilacije, nič več dragih zdravil. Človeku pomagamo s tem, da ga ne zapustimo; pomagamo mu s stiskom roke, nasmehom.

Trojni doktor Andrej Pleterski je dejal, da je tu "kot sin svojega očeta ... /z zgodbo, ki nam je znana/... in kot koordinator skupine Srebrna nit, združenja za dostojno starost." Podaril je, da je v tej zadevi pristranski, kot so pristranski tudi na nasprotni strani. Pripravili so že vse "gradnike" zakona, treba jih je le še povezati v celoto. "Varovalk bo v zakonu dovolj, da ne bo prišlo do zlorabe." O knjigi (prof. Zwittra) je dejal, da je napisana za vse, ki ne vedo, za koga naj bi se opredelili. "Te ljudi skuša  knjiga odvrniti od podpore zakonu o evtanaziji, češ da bi zakon povzročil posledice, ki ne bi bile dobre."... "Knjiga je spretno napisana, berljiva. Razvidno je, na čem temeljijo strahovi, o katerih knjiga govori, kaj so argumenti nasprotovanja zakonu."Gre za rešitev problema, ki se ga ne da pomesti pod preprogo. ... Paliativna medicina ne reši vsega. KME ne priznava, da ko bi imeli rešeno vso paliativo, ta problem še vedno ne bi bil rešen. Zwitter prizna ta problem, a ni imel odgovora, rekel je samo, dajmo se pogovarjati. Tudi dr. Ošlak je imel pogum dati konkreten predlog, kako rešiti problem brez zakona. Ne želim predavati o tem, lahko svoje mnenje utemeljim, a to bi bilo že predavanje."

V nadaljevanju pogovora je dddr. Pleterski še dodal pripombe k razpravi o primeru Nizozemske, kjer se zakon o evtanaziji uspešno izvaja. Poročila, ki trdijo nasprotno, izvirajo po njegovem iz druge ali tretje roke. On pa je proučil izvirne uradne podatke o izvajanju zakona in lahko potrdi, da ni bilo primerov zlorabe.

Dr. Kovač je pohvalil izid knjige, dejstvo, da razjasnjuje pojme v tej debati, tako da zdaj vemo, o čem govorimo in se lahko posvetimo bistvenim vprašanjem. Potem pa je vljudno a odločno pribil: "Zagovorniki zakona pravijo, da bo ta zakon tak, da do zlorabe ne bo prišlo. Takega zakona še ni bilo. Stari rek pravi: Summum ius summa iniuria. Najboljše pravo, največja nepravičnost. Ni mogoče izključiti zlorab."

Poudaril je, da je ključno vprašanje človekovo dostojanstvo, dostojanstvo bolnika pa tudi zdravnika, v katerega avtonomijo ne smemo posegati in nanj pritiskati. Omenil je pojav neutemeljenega zdravljenja v bogatejših deželah, kupovanja odvečnih zdravniških storitev. "To je ista pozicija kot pozicija zagovornikov evtanazije." To je pozicija človeka, ki meni, da lahko odloča o življenju in smrti: eden za umetno podaljševanje življenja, drugi za skrajševanje življenja po svoji volji. Vendar človek na svetu ni sam. S svojim dejanjem prizadene drugega. Dostojanstvo človeka ni v tem, da bi odločal o življenju in smrti, je v tem, da upošteva, da je poleg njega tudi drugi; da skrbi za drugega.

Zagovorniki evtanazije navajajo stoike, ki so govorili: jaz sem posestnik življenja. Toda za stoiki je prišla judovsko-grška civilizacija, ki sprejema življenje kot dar. S to civilizacijo pa je prišel tudi racionalizem. Izumili so logiko. Za Grke je logika pogovor. Že otrok nekaj sporoča z govorico telesa. Racionalizem izključuje pojem skrivnosti. Kot da je dostojanstvo v tem, da nekaj razumeš. Lahko si predstavljamo osebni odnos, ki je več kot racionalističen. Stisk roke ali kaj podobnega, osebnostna vez je globlja kot racio. Osebnostno vez je imel dr. P. On je čutil, da se bo žena prebudila, in res se je prebudila po 15 mesecih kome. "Kar potrebuje umirajoči, je živ stik, nasmeh, stisk roke, živo osebno vez. Če se odpremo dostojanstvu skrivnosti biti, spoznanju, da je življenje dar, če vzamemo zares, da imamo odnose, da sem odgovoren za drugega. Človek nima absolutne oblasti, ne obremenjujmo ga s tem."

***

Zame so bili ti prispevki zelo poučni. Razbistril sem misel okrog opredelitve osnovnih pojmov in sprejel argument, da zdravnikom ne gre nalagati dolžnosti usmrtitve, čeprav bi se verjetno našli zdravniki, ki glede tega ne bi imeli pomislekov. Sprejel sem argument o nezanesljivosti kriterijev za presojo o upravičenosti evtanazije v vsakem posameznem primeru. V svetu je niz primerov sodnih zmot pri odrejanju smrtne kazni, naknadno odkrite nedolžnosti eksekutiranih. Če se motijo sodniki, ni razloga, da se ne bi motili zdravniki. Sprejel sem argument o načelni nepopolnosti zakonov in o vedno možnih "obhodih", ki vodijo v nepovratne zlorabe. Verjamem tudi dddr. Pleterskemu, da na Nizozemskem do zdaj niso odkrili zlorab pri odločanju za evtanazijo. Sprejemam argument, da je življenje dar (čeprav tistih, ki so mi ga podarili, ni več med živimi in jih moje zavračanje daru ne bi prizadelo) in da mora človek, ki si želi končati življenje, misliti na bližnje, ki jih bo to njegovo dejanje prizadelo. Morda se lahko za to dejanje odloči po pogovoru in v soglasju s tistimi, ki bi jih prizadelo.

Tako mi je navsezadnje ostalo samo še vprašanje, ki bi ga zastavil nastopajočim v razpravi, ki je ni bilo, ker smo prekoračili predvideni čas. Vprašal bi: kje se pri nas dobi trobelika, ali ustrezen pripravek iz nje, pilula, tinktura, čaj? Kajti uvidel sem, da ni etično od nekoga zahtevati, da te umori. Tudi ne od zdravnika, ki je najbližji meji med življenjem in smrtjo. To se zgodi le med tovariši v vojni ali podobnih skrajnih razmerah, ne more pa se ob bolniški postelji. Torej sem prepuščen samemu sebi. In Sokrat mi je zgled. Avtonomno in dostojanstveno. Vpričo prijateljev, ki jih je prizadel, a ki so hkrati začutili veličino njegovega dejanja.

Potem sem se spet spomnil Sigmunda Freuda (o njegovi evtanaziji sem pisal v tem blogu - Freud: primer evtanazije, 19.2.19; o tem sem napisal tudi pismo bralca v Delo). Naj na kratko ponovim. Freud je imel raka na čeljusti. Odstranili so mu polovico čeljusti in jo nadomestili s kovinsko protezo, ki jo je ljubkovalno imenoval "moja pošast". Rak je vseeno napredoval in od časa do časa so mu odstranjevali nekrotično tkivo. Imel je skupno več kot 30 takih operacij in trpel je hude bolečine. Za blaženje bolečin je jemal samo aspirin, ker je rekel, da raje trpi bolečine, kot da ne bi mogel jasno misliti. Vse do nekaj tednov pred smrtjo je delal, to je, sprejemal paciente in pisal. Potem ni mogel več. Okrog njega se je širil smrad, tako da se je njegov kužek čovčov stisnil v oddaljeni kot sobe.
Ko tega trpljenja ni mogel več prenašati, je poklical k sebi dolgoletnega osebnega zdravnika in ga vprašal, če se spomni dogovora, ki sta ga sklenila, ko ga je Freud vzel za svojega zdravnika. Max Schur, tako je bilo zdravniku ime, je potrdil, da se spomni. Freud je dejal: Zdaj je napočil tisti trenutek. Povejte Anni. In zdravnik mu je vbrizgal smrtni odmerek morfija. Freud je zaspal za večno.

Filozofu postavljam (nepošteno zahtevno) hipotetično vprašanje: Anno F. bi (je) očetova smrt prizadela v vsakem primeru. Bi bila manj prizadeta, če bi F. umrl po več dneh ali tednih bolečin in omamljanja z morfijem, omamljen, otopel, nejasne, motene zavesti ALI jo je bolj prizadelo, ko je umrl, to je zaspal, ob pomoči zdravnika, potem ko se je pri polni zavesti sam odločil, da konča trpljenje in življenje? Bi Freudu pomagalo ohraniti dostojanstvo, če bi ga, omamljenega, hčerka, ki je morda ne bi več prepoznal, držala za roko ALI se je čutil dostojanstvenega, ko je sprejel odločitev o svojem koncu in predvidel spokojen sen?

Freud: primer evtanazije

Ob aktualnih razpravah o evtanaziji se je morda dobro spomniti Freudovega trpljenja in smrti.

Max Schur je bil Freudov osebni zdravnik zadnjih deset let njegovega življenja. Jeseni 1915 je osemnajstleten začel študirati medicino. Sestrična, ki je študirala psihologijo pri Claparedu v Ženevi in je takrat bivala na Dunaju, ga je prepričala, da sta skupaj hodila poslušat Freudova predavanja, ki so bila kasneje objavljena pod naslovom Predavanja za uvod v psihoanalizo. Vsebina predavanj in Freud osebno, ki se je ob podpisovanju indeksov rokoval z vsakim študentom in spregovoril z njim nekaj besed, sta na mladega študenta naredila močan vtis. Kot mlad zdravnik je dvanajst let kasneje (1927) prišel v stik s Freudovo pacientko in učenko, kasneje psihoanalitičarko Marie Bonaparte in jo nekaj tednov zdravil. Ta ga je kot internista, ki se zanima za psihoanalizo, priporočila Freudu za osebnega zdravnika. To je ostal do Freudove smrti 1939. leta.

V tem času je dobro spoznal Freuda kot učitelja, raziskovalca in družinskega očeta. Zdravil je tudi člane njegove družine in mnoge njegove paciente ter se o tem pogovarjal s Freudom. "Videl sem, kako je trpel bolečine in žalost. Videl sem, kako je jezno in prezirljivo govoril o grobostih in neumnostih, ki jim je bil izpostavljen, pa tudi, kako je bil nežen in skrben do svojih najbližjih. Bil je globoko human in plemenit v polnem pomenu teh besed" (Schur, 1982, str. 10).

Februarja leta 1923 so 67-letnemu Freudu, strastnemu kadilcu cigar, diagnosticirali raka na desni strani neba v ustih in mu tudi takoj odstranili bolno tkivo povrhnice, ne pa tudi globlje v čeljusti. Poskusili so terapijo s kapsulami radija in rentgensko obsevanje, ki so ga spremljala vnetja in izsušitve sluznice. Vse to je povzročalo Freudu neprestane bolečine in težave pri jedi in govorjenju. Jeseni istega leta je predstojnik dunajske čeljustne kirurgije, Pichler, pri ponovni preiskavi odkril pri Freudu gnojno rakavo tkivo, ki se je širilo od prvotno odkritega mesta na nebu po vsej desni strani trdega in mehkega neba na sluznico lica, spodnjo čeljust in jezik. V začetku oktobra je isti kirurg v sedemurni operaciji izrezal Freudu del zgornje in del spodnje čeljusti. Sledila so ponovna obsevanja, ponovna manjša operacija, izdelava in prilagajanje ogromne proteze, ki jo je Freud imenoval "moja pošast". Biograf piše: "Z eno protezo Freud ni mogel jesti, z drugo ne govoriti, s tretjo ne kaditi. Če je hotel kaditi cigaro, si je moral včasih zobalo pritrditi s klinčkom za perilo. Ko je jedel, ga je bolelo, težko je govoril, nosljal..." (Kollbrunner, 2001, str. 24). Na desni strani je skoraj popolnoma oglušel, tako da so morali premestiti fotelj ob prislovičnem kavču. Napovedovali so mu še največ pet let življenja. V prvih petih letih po operaciji je 350-krat konzultiral kirurga (Kollbrunner, prav tam). 

Vse te storitve so ga seveda stale, ob tem je moral vzdrževati številno družino. Po operaciji je takoj po novem letu začel sprejemati paciente, po šest na dan. V naslednjih letih so si sledile manjše operacije, ekstrakcije zob, prilagajanje proteze, vstavitev šeste proteze pri drugem zdravniku v Berlinu, prilagajanja proteze. Temu so se pridružile druge bolezni: srčno-žilne težave, težave s prostato in z debelim črevesom (hospitalizacija!) itd. "Življenje mi ni v veselje - v marsikaterem oziru nisem nič drugega kot razvalina - a poglejmo hitro še drugo stran. Še vedno me niso zapustile duševne moči, nadaljujem delo in služim denar za naše ljudi." (Clark, 1981, 533) Ves ta čas je Freud tudi pisal (Mož Mojzes, Oris psihoanalize).

Po Hitlerjevi "priključitvi" Avstrije in Freudovem begu v London (4. 6. 1938), ga je tam obiskal kirurg Pichler in izvedel novo operacijo, "najtežjo po prvi", kot pravi biograf (Kollbrunner, str. 28). Kmalu po 80. rojstnem dnevu je Freud pisal Stefanu Zweigu: "Z vse manjšim obžalovanjem čakam, da za menoj pade zastor." Vendar se je vleklo še polna tri leta trpljenja in muk, a tudi upanja. Še v začetku leta 1939 je upal, da mu bo obsevanje z rentgenskimi žarki podaljšalo življenje "za več tednov" (Kollbrunner, str. 29). Po obsevanju je bolečina za nekaj časa popustila, a pojavili so se stranski učinki. Freudovo življenje je bilo "mali otok bolečine v oceanu ravnodušnosti", kot je pisal Marie Bonaparte. Vse do zadnjega pa ni pristal na to, da bi mu lajšali bolečine z močnejšimi blažilci kot z aspirinom. "Rajši mislim v mukah, kot da ne bi mogel jasno misliti" (Jones III, 289).

Tkivo v ustni votlini je naprej odmiralo, pojavila se je odprtina v licu, od moža se je širil neznosen vonj. Njegov ljubi kuža čov-čov se je stisnil v najbolj oddaljen kot sobe. Freud je shujšal in oslabel. Ni mogel več pisati.

Ko je 21. septembra 1939 Schur sedel ob Freudovi postelji, ga je ta prijel za roko in mu rekel: "Dragi Schur, upam, da se spomnite najinega prvega pogovora. Takrat ste mi obljubili, da se mi ne boste izneverili, ko bo prišlo tako daleč. To je zdaj le še mučenje in nima nobenega smisla več." Zdravnik mu je odvrnil, da ni pozabil obljube. Freud si je oddahnil in mu še enkrat čvrsto stisnil roko ter dejal: "Hvala vam." Po kratkem obotavljanju je pristavil: "Povejte Anni." Vse to je izrekel brez pretirane čustvenosti ali samopomilovanja in pri polni zavesti o resničnosti (Schur, str. 620).

Schur je o tem pogovoru poročal Anni. Ko so se spet pojavile strašne bolečine, je Schur vbrizgal Freudu dva centigrama morfija. Freud je takoj začutil olajšanje in utonil v miren spanec. Po približno dvanajstih urah je Schur ponovno vbrizgal enako dozo morfija. Freud je padel v komo in se ni več zbudil. Umrl je 23. septembra 1939 okrog tretje ure zjutraj po 16-letnem trpljenju (Schur, prav tam).

*

Nekaj je gotovo. Tudi pri najhujši terminalni bolezni, ki napreduje, ohrani človek kljub trpljenju upanje in se bori za podaljšanje življenja, pa četudi le za kratko obdobje. Vendar kljub temu pride trenutek, ko sklene, da vztrajanje v mukah nima nobenega smisla več in si želi umreti. In ko izrazi to željo, mu je človeško prisluhniti. 

Viri:

Max Schur, Sigmund Freud: Leben und Sterben, Suhrkamp, Frankfurt am Main, 1982

Juerg Kollbrunner, Der kranke Freud, Klett-Cotta, Stuttgart, 2001.

Ernest Jones, Das Leben und Werk von Sigmund Freud, I-III, dtv, Muenchen, 1984.

Ronald W. Clark, Sigmund Freud, S. Fischer, Frankfurt, 1981. 

Čemu hodimo na grobove?

V teh dneh, ko se približuje Dan mrtvih, povsod pišejo o tem, da je smrt postala tabu.  Umiranje in smrt odrivamo iz vsakdanjega življenja. S tem se ne želimo srečati, se soočati; to moti naše udobje in ugodje. O pokopavanju mrtvih iz pretekle svetovne in domače morije se je veliko govorilo in pisalo kot o politični temi, o vsakdanjem odnosu do mrtvih svojcev pa ne veliko. Tudi to je neke vrste tabu tema. A priori neberljivo.

Ne verujem v vstajenje mesa (četudi nisem vegetarijanec, mi je ta sintagma nekako poniževalna, če pomislim, da govori tudi o meni v smislu pars pro toto); ne verujem v večno življenje, naj bo to pojmovano tudi čisto stanjšano in eterično, pesniško, zgolj iz take snovi kot sanje. Ko bom mrtev in bel, me bo nepreklicno konec. Moje truplo bojo, ker bom tako želel, upepelili (to je lepa beseda) in pepel deli v žaro, žaro pa verjetno v naš družinski grob. (To moram še pripraviti.) Lahko bi jo dali, žaro, tudi v žarni grobek ali vitrino. In na nagrobnik bojo napisali moje ime.

To pričakujem. In potem bojo ob Dnevu mrtvih prišli h grobu, postavili gor rože, prižgali svečo in morda rekli, da je škoda, ker sem odšel. Niso sicer imeli kaj dosti od mene, a bil sem del njihovega sveta, njihovega vsakdanjega življenja. Bil sem tam v svoji kamri kar dolgo, pravzaprav zelo dolgo in jim bil nekakšno jamstvo, da življenje kar traja in da bo, njihovo, tudi še dolgo trajalo. Tako sem sam doživljal svojega sošolca Mirana, ki se je vsak teden pojavil na televiziji z rožo v gumbnici, in napovedal vreme, teden za tednom, leto za letom. Bil je jamstvo, da se življenje kar nadaljuje; potrjeval je moje tiho prepričanje, da sem kot on tudi jaz nesmrten, četudi se ne pojavljam na TV (napravi, ki te naredi nesmrtnega), in da bom nekoč prebral vse svoje knjige (o tem podrobneje v prejšnjem blogu). 

Kakšna je logika negovanja in obiskovanja grobov? Nekoč je neki cerkveni dostojanstvenik dokazoval, da je obiskovanje grobov z vsem, kar pri nas spada k temu, dokaz vere - če ne izrecne pa nezavedne - v posmrtno življenje. Tudi ateisti - to je bila njegova teza - hodijo na grobove zato, ker podzavestno verujejo v posmrtno življenje. Skratka: tudi mi smo udje njegove cerkve, ne da bi to vedeli. To tezo sicer zavračam, sem povedal že na začetku, vendar je nekaj na tem; ne glede življenja po smrti ampak glede nesmrtnosti. Freud je zapisal, da "naše nezavedno ne verjame v lastno smrt; obnaša se, kot da je neumrljivo" (Gesammelte Werke X, str. 350). Človek nezavedno živi, kot da bi bil nesmrten. To je res: naj sem zavestno še tako prepričan, da bo neizogibno prišla moja ura, delam vse tako, kot da se moje življenje ne bo nikoli končalo (glej tisto o knjigah!). No, čisto tako tudi ne, saj se - brez posebnega konkretnega razloga - pripravljam na svoj odhod. Pa pustimo to žalostno temo, tabu znotraj tabuja. 

Zakaj torej hodim na grob svojih pokojnih, če ne verjamem, da so nekje in gledajo dol, ali bom prišel ali ne? Takrat sem prečastitemu odgovoril, da hodim na grob zato, ker je v teh krajih taka navad. V Tibetu, tako sem bral, truplo izpostavijo (ali so vsaj tako nekoč počeli), da ga pospravijo ujede in se tako vrne Naravi in nadaljuje večno kroženje. To o navadi je del resnice, a ne bistven. Če že je tak naš običaj, mi prav pride, da se obredno spomnim na svoje pokojne. Saj so itak venomer prisotni v moji zavesti, a na ta dan še posebej počastim spomin nanje. Ja, v meni ste, rad sem vas imel, pogrešam vas. Lepo bi bilo, če bi bili tukaj in videli, kako so otroci zrasli. In imam potem dober občutek, ne le, da sem storil svojo dolžnost, ampak tudi, da je v meni ostala nekakšna navezanost; da v meni moji pokojni nadaljujejo svoje poslanstvo. Ne bi bilo lepo, če se sploh nikoli ne bi spomnil nanje; ne zaradi ljudi, zaradi mene samega, mojega občutka, da sem kljub vsemu človek. Pa daj, spomni se, no! Vsaj na Dan mrtvih. 

Maksime svetovnega etosa o posvečenosti mrtvih nisem nikoli dobro razumel. Preveč mi potegne na sveče in kadilo. Mislim si takole: človeško truplo je truplo človeka z dostojanstvom. To dostojanstvo živega se ohrani tudi pri mrtvem. Mrtvi je navsezadnje nekaj časa še videti, kot bi bil živ. Zato z njegovimi ostanki v kakršni koli obliki ravnamo spoštljivo. To je naravno nagnjenje. 

Grob je opomnik. Če se vprašam, ali sem bolj za grob oziroma žaro ali za raztros pepela, odgovorim: za grob oziroma nekaj temu podobnega. Zakaj ne raztros? Raztros pepela je popolnoma logičen zaključek življenjske komedije. Še celo kristjani ne bi smeli imeti nič proti temu: Prah si in pepel in v prah in pepel se povrneš! In nič se ne govori o tem, da bi moral pepel biti shranjen, zapečaten in opremljen z imenom. Moj edini zadržek je, da je za večino ljudi, tudi zame, to nekoliko preveč abstraktno. Za filozofe. Ljudje potrebujemo opomnik-spomenik pokojniku: grob, ob katerem lahko postojimo in - ja, si nekako megleno predstavljamo, da je oni tam notri in da mu ugaja, ker smo prišli. Taki smo ljudje. Radi imamo nadomestne predmete, če že ni pravega ljubezenskega objekta.  In v naših glavah so vse mogoče čudne predstave, ki pa jim ne gre vedno pripisovati prevelikega pomena. 

Je fašizem res na smetišču zgodovine?

Včerajšnje Delo (20.10.18) objavlja članek z naslovom Zmerljivka. Fašist!  Članek sem razumel predvsem kot upravičeno in potrebno kritiko etiketiranja s "fašistom" ali "fašizmom" vsega, kar ima to ali ono značilnost tega gibanja ali političnega režima (pa tudi, če je nima). Podpiram tudi prizadevanje, da bi raznorodnim pojavom, ki jih dojemamo kot podobne temu zgodovinskemu pojavu, poiskali skupne značilnosti, pojav primerno pojmovno opredelili in novemu konceptu poiskali tudi novo ime. A vsaka nova konceptualizacija naj bi upoštevala povezanost sedanjega s preteklim. Še vedno smiselno uporabljamo antične nazive, kot so: demokracija, tiranija, diktatura, avtokracija, imperij ipd. za označitev sodobnih pojavov. Tako poudarimo bistveno sorodnost med starim in novim. Ne vem, zakaj naj bi bilo to v primeru fašizma načelno neustrezno, preden tako neustreznost potrdi analiza, ki utemelji novo poimenovanje. Če ima pojav bistvene značilnosti fašizma, je fašizem, naj bo včeraj ali danes. Vsak zgodovinski pojav je sicer poseben, a pri vsakem lahko abstrahiramo bistvene značilnosti, skupne s primerljivimi pojavi. Ni razloga, da bi vse skupaj kar odvrgli na smetišče zgodovine in pozabili, čeprav bi to nekateri radi videli.

V članku je naveden argument za razlikovanje zgodovinskega fašizma in sedanjih gibanj "političnih insajderjev" (izvoljenih predstavnikov ljudstva?) v Evropi in po svetu, ki da daleč presegajo fašizem. Ti ("insajderji") si, tako članek, prizadevajo za uveljavitev suverenosti nacionalnih držav proti "neizvoljenim upravnikom" teles, kot so EU, OZN ipd. Mimogrede: ta njihov argument, da je kršena suverenost, ne drži. Nacionalne države so po svojih bolj ali manj demokratično izvoljenih predstavnikih podpisale mednarodne pogodbe (ustanovne listine teh organizacij) in so tako ravnale kot suvereni mednarodni subjekti. Če so posamezna določila teh listin (npr. o volitvah komisarjev ali drugih funkcionarjev, tj. "upravnikov"), neustrezna, jih lahko po ustaljenih postopkih spremenijo brez hrupa in mobilizacije množic. Tudi mednarodne nevladne organizacije, Rdeči križ, Karitas, pa tudi Soroseva "Odprta družba", niso nadrejene suverenim državam. Imajo sicer svoje mednarodne organe, vendar nobene ingerence nad zakonodajo držav, v katerih delujejo. Lahko pa da širijo oblastnikom nevšečno ideologijo, zaradi česar so jim ti pripravljeni omejiti svobodo delovanja, pristašem pa svobodo mišljenja in verovanja. Vse drugo je politična propaganda, tj. zavajanje ljudstva.

Bistveno je tole: ni tako pomembno, ali se protagonisti tega novega samodrštva borijo proti "neizvoljenim nadnacionalnim gremijem, ki nam jemljejo suverenost" ali – kot prosluli diktator - proti "mednarodnemu judovskemu kapitalu". Glavno je, da pridobivajo glasove in politično oblast. In seveda ne drži, da to nima nobenih posledic za notranje dogajanje v državah teh "suverenistov". Ko pridejo na oblast, tako ali drugače omejujejo politično svobodo, vključno z umori političnih nasprotnikov in celo novinarjev in drsijo v "glajhšaltung" s penetracijo strankarskih pristašev v vse pore družbe, s paradržavnimi institucijami in oboroženimi enotami; z manipulacijo državnih ustanov in soglasja ljudstva. Pojavne oblike so morda različne - čeprav je vedno potreben »kužni subjekt« in čeprav je umor umor, v starem Rimu ali sodobni Moskvi - a bistvo ostaja isto: tiranija, strahovlada, naj se imenuje fašizem ali kako drugače.

Zadeve morda niso tako zelo nove, kot se zdijo.

Zakaj imam neprebrane knjige?

Ko je obiskovalka, ki doma ni imela bogve koliko knjig, nekoč stopila v mojo sobo in zagledala celo steno po vsej dolžini in do vrha napolnjeno s knjigami, je osupnila: A si vse to prebral? Neee, kje pa! Iz vljudnosti ni spraševala dalje, kajti naslednje vprašanje bi bilo: čemu jih pa potem imaš in čemu kupuješ nove? 

Koliko od svojih knjig sem prebral? Od približno 150 knjig zbirke Sto romanov sem jih prebral okrog 50. Pri Nobelovcih je razmerje slabše: veliko me jih še čaka; a mnogi zastarevajo. Toliko za približno oceno razmerja med prebranimi in neprebranimi leposlovnimi knjigami. To bi bila lahko tudi mera mojega nivoja aspiracij. Moje aspiracije so očitno trikrat višje kot moja realizacija.

Pri stvarnih knjigah je razmerje med številom prebranih in neprebranih knjig še manj ugodno. Leposlovno knjigo običajno preberem do konca, stvarne knjige pa pogosto ne. Med stvarnimi knjigami so priročniki, učbeniki in podobne knjige, pri katerih prebereš tisto, kar v nekem trenutku potrebuješ. Enciklopedije pač ne boš šel brat od A do Z. Se pa najde kak zanesenjak, ki se loti takega podjetja. Nekoč sem že poročal o človeku, ki se je tako lotil branja Enciklopedije Britanike.

Kako je torej s tem; zakaj kar naprej kupujem knjige, čeprav jih toliko še nisem prebral? Čemu jih imam? In čemu jih kupujem?

Ni logično, da jih imam, saj gotovo ne bom mogel prebrati vseh, ki jih še nisem. V prejšnjem sestavku sem zatrdil, da jih imam, ker se ne morem ločiti od njih, ker so, prebrane ali ne, del moje identitete, materializirani spomini, delčki mojega življenja. Dodal bi, da še vedno upam, da jih bom nekoč prebral. 

Toda neprebrane knjige na mojih policah so neopravljena naloga. So neprestan opomin: "Kupil si jih, pa ne prebral." Z njimi je povezan občutek krivde, sramu in stresa; občutek neustreznosti, nesposobnosti; očitek impulzivnega kupovanja, samoprecenjevanja, slabega načrtovanja. Ne bi bilo bolje, ko bi si priznal, da sem se "zaplaniral", potem pa naredil skrbno preračunan izbor knjig, ki bi jih res rad prebral in ki jih realno še lahko preberem, ostalih pa se znebil? Za vsako novo kupljeno knjigo bi se moral znebiti ene stare. A od teh, ki jih imam, se ne morem ločiti; pa tudi od svojih želja in apetitov se ne morem ločiti. Torej jih bom še kupoval. 

V tej razpetosti med željo, ki vodi do kupovanja knjig, in realizacijo, ki pomeni kopičenje neprebranih knjig in občutek obremenjenosti z neizvršeno nalogo, mi pride kot prva na misel tolažba: tudi drugi imajo knjižnice neprebranih knjig. To je dejstvo. 

Umberto Eco je imel v svoji knjižnici desetkrat več knjig, kot jaz - 30.000. Gotovo jih ni prebral. Živel je 86 let. Recimo, da je bral od desetega leta dalje, torej 76 let. Če bi vsak dan prebral eno knjigo, bi jih prebral 365x76 = 27740, nekaj manj kot 30.000. Vendar ob vsem delu, predavanjih in pisanju, ni mogoče prebrati vsak dan ene knjige. Če znižamo zahtevnost na eno knjigo na teden, kar je precej realno pri zagnanih bralcih, se število možnih prebranih knjig zniža na 52x76 = 3952, kar je 13% obsega Ecove knjižnice, dobra desetina. Toliko je morda prebral, več ne. Gotovo je imel v svoji knjižnici tudi bibliofilske izdaje starih knjig, ki se jih samo lista, prebere pa le sem in tja kak odstavek. Na bibliofile, zbiralce predvsem antikvarnih knjig, naj bo zaradi užitka ali njihove tržne vrednosti, v nadaljevanju sploh ne mislim.

Povsod po svetu, tudi pri nas, se najdejo ljudje, ki si ustvarijo take velike zasebne knjižnice in ki seveda ne preberejo vseh svojih knjig, v manjšem obsegu pa je tako z vsemi nami, ki kupujemo knjige. To je torej neko kulturno dejstvo, neka poteza naše kulture. Nassim Nicholas Taleb, avtor uspešnice Črni labod in raziskovalec naključnosti, imenuje neprebrane knjige v osebni knjižnici protiknjižnica (antilibrary) in se zavzema za to, da bi bila ta protiknjižnica čim večja. Namesto tega negativnega izraza za pozitivno vrednoteno stvar predlaga Kevin Mims japonski izraz cundoku (tsundoku), ki pomeni prav to, kupljene a neprebrane knjige, zalogo neprebranih knjig (gl. vire). Mims predlaga tudi vmesno kategorijo delno prebranih knjig, kot so npr. enciklopedije.

To, da imam tovariše v nesreči (...socios habuisse malorum), v precejšnji meri olajša moj občutek pritiska in nelagodja, ostane pa vprašanje: čemu jim/nam torej služijo zasebne knjižnice neprebranih knjig?

Omenimo najprej praktičen motiv. Staremu reklu "vsaka knjiga svoj'ga bralca najde" dodajmo reklo "vsaka knjiga kdaj prav pride". Je dober občutek, da imaš pri roki možne reference in da ti ni treba iskati drugod. A drugi motivi so pomembnejši.

Neprebrane knjige niso samo naloga, ki nas čaka, so tudi obet, ki buri radovednost, spodbuja umsko lakoto in nas ohranja mentalno živahne, razgibane. Neprebrane knjige so potencial znanja, obljuba razvoja, ohranjanje radovednosti. So raziskovalno orodje, zakladnica reči, ki jih še ne veš, pa jih boš mogoče zvedel. Čim prej spoznaš, da česa ne veš, tem prej in hitreje se naučiš. 

Zaloga neprebranih knjig nas uči skromnosti, intelektualne ponižnosti in zadržanosti. S svojo prisotnostjo nas neprebrane knjige opominjajo, da ne vemo vsega; da je toliko tega, česar še nismo predelali in premislili. To nas motivira za branje in učenje in izboljša odločanje, saj se zavedamo negotovosti premis, na katere opiramo svoje odločitve. Znano je, da nevedni ljudje precenjujejo svoje sposobnosti in znanje, razgledani in poučeni pa ga podcenjujejo oziroma precenjujejo znanje drugih. V psihologiji je to znano kot Dunning-Krugerjev zakon. Najbolj zaželeni so prizadevni in razgledani ljudje, največja nevarnost so prizadevni nevedneži, prepričani o svoji vednosti.

Zasledil sem članek, ki prav spodbuja k povečevanju zakladnice neprebranih knjig: "obdajte se s še več knjigami, ki jih nikoli ne boste mogli prebrati", pravi neka piska (Stillman, gl. vire). Pribije: "Vaša prenapolnjena knjižnica ni znamenje neuspeha ali nevednosti, je častno znamenje." In drugi člankar potrdi: "Mislim, da je prav, da imate na svojih policah knjige, ki ste jih prebrali, pa tudi take, ki jih niste" (Mims, gl. vire).

Zadnjič sem tako sedel pod svojo knjižno zakladnico in se, potolažen in povzdignjen, ujel pri preračunavanju, kaj vse bom še prebral. Zazdelo se mi je, da se vidim daleč v prihodnosti z naslednjo knjigo v roki. Kot bi se moj vek podaljšal, saj vendar potrebujem čas, da vse to preberem.  Če mi je Bog dal zmožnost branja in razumevanja in mi omogočil, da sem lahko kupoval knjige, bo gotovo poskrbel tudi za to, da bom živel, dokler jih ne preberem. Neprebrane knjige mi dajejo vero v nesmrtnost. Logično?

Tako. Ne samo, da sem se znebil pritiska neopravljene naloge, izboljšal sem si samopodobo, ker spadam v razred ljudi z velikim cundoku (v izogib napačni interpretaciji glej besedilo zgoraj) in dobil sem dovoljenje - kaj dovoljenje, spodbudo - za neovirano kupovanje novih knjig. Spodobilo bi se, da bi dobil kakšno priznanje od knjigotržcev. Izjavljam, da tega nisem pisal po njihovem naročilu, zdaj, v sezoni knjižnih sejmov.

Viri

Nassim Nicholas Taleb, Črni labod, Učila international, 2010

https://www.inc.com/jessica-stillman/why-you-should-stop-feeling-bad-about-all-those-books-you-buy-dont-read.html

https://www.nytimes.com/2018/10/08/books/review/personal-libraries.html

Kam s knjigami?

Približala se je knjižna jesen. Začel se je Frankfurtski sejem, sledita Frankfurt po Frankfurtu in Slovenski knjižni sejem. Oba sem že vpisal  v koledar. Gotovo bom spet kaj kupil. Le čemu? Kam naj jih dam? Vse je že polno. Znanca, starejša zakonca, izobraženca, sta se sklenila preseliti v manjše, varovano stanovanje. Znašla sta se pred vprašanjem: kam s knjigami? Ko sta prerešetala vse možnosti, sta se nazadnje odločila za najpreprostejšo in najhitrejšo: s samokolnico sta zvozila knjige v ulični smetnjak.

To dejanje mi je pred očmi kot nočna mora. Tega ne bi mogel storiti. Tega ne bom storil. To je samoamputacija.

Pa vendar: police so polne, nove knjige  polagam vodoravno v špranje nad pokonci stoječimi starimi. A tudi tako nimam več kam. V kleti imam sicer depo, dipo, še en regal za res stare knjige, ki jih najbrž ne bom več vzel v roke. Pa je tudi vse polno. Sem in tja se vendarle ločim od kakšne knjige. Nekaj starejših psiholoških knjig sem odstopil sorodnici, kolegici po stroki, in sem hvaležen, da jih je bila pripravljena sprejeti, saj si mislim, da bodo pri njej v dobrih rokah. Včasih nesem kakšno v knjižnico, na mizo, kjer so gratis knjige. Nad antikvariati sem obupal: kakšno knjigo bi že vzeli, a moral bi sestaviti seznam ali prinesti knjige, potem bi morda prodal desetino za bagatelno ceno. Škoda truda. Tako mi zajetni zvezki Medicinske enciklopedije zagrebškega Leksikografskega zavoda, nedvomno zastareli, ki jih Cunjak ne mara, služijo za zapolnjevanje zevajočih praznin nad omarami. Ostane oglaševanje na Bolhi. Raje podarim kot prodam.

Poglavitno pa je tole: kadar koli se ločim od kakšne knjige, se ne počutim dobro. Žal mi je zanjo. Neredko jo kasneje kdaj pogrešam. Knjige niso samo predmeti, so del mene, naj se to sliši še tako patetično. 

Nekoč se je pred mojim regalom znašel znan slovenski literarni kritik in prevajalec. Ošinil je knjige in pobegnil iz sobe. Kaj je videl? Videl je trdo vezano izdajo zbirke Sto romanov, kakih 150 knjig lepo razvrščenih, tako da se vidi valovita črta raznobarvnih knjižnih hrbtov. Videl je celotno zbirko Nobelovcev na polici pod stropom. Dovolj, da si je mislil: No, ta jih kupuje na metre za okras in veljavo. Pri njem sem zapravil ves kredit razumnega človeka, če sem ga kaj imel. Gotovo me je uvrstil med praznoglave povzpetnike. Ta motiv kupovanja knjig pri meni odpade. Malokdo zaide v moj kabinet, da bi občudoval metražo. 

O čem govorim, ko govorim o svoji knjižnici? Kakšen je moj odnos do nje? Kaj te knjige povedo o meni, kaj mi pomenijo?

Tisti štirimetrski kot predelna stena delujoči regal poln knjig in regal v kleti pomenita, takole čez palec, 3000 knjig. Od teh sta jih dve tretjini tukaj, "na vpogled" v moji sobi, in ena tretjina v kleti ali pa v drugi vrsti, nevidnih, v regalu, ki je pred mano. Dve tretjini sta "aktivni", takoj dosegljivi, ena tretjina "pasivna", tam zadaj ali spodaj. 

Kaj lahko razberem iz te svoje zbirke? Količina knjig že sama pove nekaj o meni in mojih interesih. Knjige imam rad. Zbiram jih, kupujem. Od  nekdaj. Tudi berem, seveda. So vse pomembnejši del mojega življenja, odkar so hormoni nehali s svojim čarnim plesom. S knjigami so povezani različni občutki ugodja. V njih so ti občutki materializirani. Začnejo se ob pregledovanju katalogov, sijajne, nepogrešljive Bukle, revije o novih knjigah; kataloga Sveta knjige in številnih katalogov, ki si jih nagrabim ob knjižnih sejmih. Pregledujem jih, prebiram povzetke in ocene in v duhu se pred mano razprostre pester svet življenjskih tematik, položajev, težav in izzivov, zapletov, interesov, čustev, kalejdoskop človeške komedije. O doživljanju v knjigarni, ali na sejmih, ko prelistavam knjige, bi lahko napisal poseben sestavek. To so zame prazniki, ki so pravzaprav "polniki", polni paše za oči in duha. Knjižnice s čitalnicami so zame svetišča; knjigarne ne dosti manj. 

Približno petino do četrtine mojih knjig sestavlja lepa književnost, beletristika.  Osnovo tega dela biblioteke sestavljata zbirka Nobelovci (pred kratkim sem ponovno prebral Komu zvoni, ki sem jo imel za čtivo v gimnaziji, da bi spoznal razliko v doživljanju med tedaj in sedaj) in zbirka Sto romanov (med njimi so me posebej pritegnila Laclosova Nevarna razmerja).  Poleg njiju zbirka Delovih romanov (Saramagova Slepota) in zbirka Slovenska zgodba (DZS, z Zupanovim Menuetom za kitaro in Kocbekovo Tovarišijo), nekdanja zbirka biografij DZS (Stone, Sla po življenju - Michelangelo), izbrana dela Dostojevskega, poleg tega pa še za polico ali dve drugih leposlovnih knjig. Tisto pač, kar je bilo tedaj zame cenovno ugodno. Nekaj teh knjig sem podedoval od svojih tet. Njihove knjižne zapuščine, Mohorjevih knjig in priljubljenih romanov, nisem zavrgel. 

Tri četrtine ali več je torej stvarnih knjig. Poleg splošnih del, kot so enciklopedije (Slovenska enciklopedija in Veliki splošni leksikon DZS) in zbirk knjig o zgodovini (UNESCO-va Zgodovina človeštva, Propylaeen Weltgeschichte) so druga splošna dela o slovenski zgodovini, o geografiji Slovenije, razne poljudno-znanstvenne knjige ipd. Ostale bi lahko razdelili na družboslovne in humanistične ter naravoslovne, naprej pa po posameznih področjih. Prednjači psihologija (tudi Freudova zbrana dela v nemščini), sledijo filozofija (tudi žepna izdaja Kanta v nemščini, pa nekaj del filozofske zbirke Slovenske Matice) in druge humanistične vede, zgodovina. Nekaj je tudi del antičnih piscev, predvsem latinskih (v dvojezičnih izdajah) ali del o antiki - z njimi ohranjam kontinuiteto z gimnazijskim šolanjem - pa knjige zbirke Studia Humanitatis. V novejšem času me privlačijo knjige iz zbirke Esenca Mladinske knjige in pa skoraj vse, kar izda založba UMco. Med  knjigami s področja naravoslovja so poljudna dela z vseh poglavitnih področij, fizike, biologije, medicine. Nekaj časa me je zanimala geologija in nastala je mala zbirka knjig o geologiji. Sicer pa pri meni dobite tudi Martinčič-Sušnikovo Malo floro Slovenije (ključ za določanje cvetnic in praprotnic) pa kaj o vrtičkarstvu, poleg planinskih vodnikov po Julijskih Alpah in Karavankah. Z leti se je nabrala tudi mala knjižnica likovnih monografij in likovnih priročnikov. Posebna polica je namenjena učbenikom različnih jezikov, tistih, ki sem se jih učil, in tistih, ki bi se jih rad naučil. 

Zanimivo je tudi vprašanje, česa pri meni ne boste našli. Nimam knjig o glasbi, o športu, o pravu, o ekonomiji, razen kakšnega primerka, ki se je znašel tu po naključju, pa starega KNAURS-ovega Konzertfuehrer in učbenika za glasbeni pouk.

"Človekova knjižnica je simbolna reprezentacija njegovega uma", piše Kevin Mims (gl. op.). Osebna knjižnica je slika prevladujočih zanimanj človeka, je slika razvoja njegovih zanimanj skozi življenje, če le ve oziroma lahko pove, kdaj je kupil kakšno knjigo. So zanimanja, ki so trajala le določeno omejeno obdobje, ali doživela vrhunec v določenem, omejenem obdobju, in zanimanja, ki trajajo vse življenje. 

Knjige so materialni delci človekove identitete. Vsake knjige se drži "oblaček" doživljanja, čustev, misli: vzgib, zaradi katerega nas je pritegnila; fantazija o tem, kaj bomo v njej našli, ali kako nam bo služila; doživljanje ob njenem prelistavanju in branju; uporaba tistega, kar smo v njej našli. So priročna simbolična materializacija možnih, a ne ubranih, življenjskih poti. Kako bi bilo, ko bi bil šel študirat slovenščino? Tedaj bi bil najbrž moral prebrati Slodnjakove Obraze in dela... Pa se je antikvarna knjiga znašla na polici in za nekaj časa sem v fantaziji postal slovenist! Kot otrok, ki se igra pilota! In če bi bil germanist? Ja, bi bral Deutsche Geschichte! Knjiga je materializirani delček življenja, ne samo zato, ker nam je "vzela" čas, ampak ker se z njo povezuje del našega doživljanja in spominov, ne le realno doživetega ampak tudi vseh sanjarij, fantazij in neuresničenih možnosti. Zato se težko ločimo od nje. Ne od vsake enako, seveda.

Kam torej z mojimi knjigami? Naj ostanejo, kjer so. Sem in tja bom že še kakšno nesel kam, pa tudi še kakšno novo kupil.

Viri:

https://www.nytimes.com/2018/10/08/books/review/personal-libraries.html