Narodna kravata

Prenovljena Narodna galerija je zasijala na ekranih v vsem veličastju. Obisk v prvih dneh po odprtju je prekoračil vsa pričakovanja. Ljudje so se množično zgrinjali k prej osamljeni in zanemarjeni lepotici. V vrsti so čakali pred vhodom. Nezaslišano, nevideno. Vsi moji znanci in znanke so že obiskali razkošno razsvetljene dvorane. Torej je nujno iti pogledat.
V Narodno galerijo zaidem od časa do časa, saj so nam jo odkrili že v gimnaziji (ko smo najbolj občudovali ženske akte). Tudi v stari obleki so bile v njej zanimive razstave, spomnim se naših in francoskih impresionistov, pa arhitekta Podrecce in prav pred kratkim slikarjev Normandije. Za dan obiska določiva nedeljo. So rekli, da je sobota namenjena družinam z otroki - utegne biti prevelik živžav - v nedeljo pa ljubiteljskim risarjem in slikarjem, med katere se že nekaj let prištevam, da bodo lahko skicirali po umetninah. Tega sicer nisem nameraval, a vseeno se mi je zdelo, da bo ta družba nekako primernejša.
Greva torej v krasno, prenovljeno, sijočo po obliki in vsebini, vrhunsko umetnostno ustanovo. Za ta imenitni obisk se morava primerno obleči, vsaj tako kot za v gledališče, pravzaprav lepše. Dosedanji rang oprave je bil pri meni tale: sprejemi pri visokih državnikih (pred mnogimi leti enkrat sem imel čast, da me je hkrati z neko zdravniško delegacijo sprejela soproga predsednika republike), opera, koncert, drama oziroma gledališče. Oprava je variirala od črne zakmašne obleke, s kravato, seveda, do hlač z drugobarvnim suknjičem brez kravate. Tokrat si je vsekakor treba nadeti kravato. Ante Novak, pokojni direktor Inštituta za sociologijo in filozofijo, moj nekdanji predstojnik, ki je dolga leta bival v Beogradu kot direktor Zveznega statističnega zavoda (mimogrede, oče "vukovca", posebno uspešnega učenca srbske osnovne šole, kasneje slovenskega pesnika Borisa Novaka) nam je pripovedoval, da imajo Srbi navado, da se ob državnih praznikih ali dogodkih, pomembnih za skupnost, lepo opravijo in rečejo: "Da budemo lepi za državu".
Po bridkih razočaranjih, ki smo jih doživeli v 25 letih druge, kapitalistične svobode in grabljenja premoženja in politične moči, je nova Narodna galerija nenadoma vstala kot narodni simbol, simbol, da je v tem narodu nekaj več; ne več kot pri drugih narodih, več od pritlehnega, pragmatičnega (kakšen eufemizem) prizadevanja za imetje in prestiž, nizkotnega kalkuliranja in kriminalnega pridobitništva, hlapčevstva in manipulatorstva. Je simbol, ki pomeni, da je ljudem do kulture, do duhovne hrane in da so ponosni, da je ta narod, da so bili naši sonarodnjaki, sami iz sebe in v izmenjavi z drugimi v tem našem evropskem prostoru sposobni tolikih, tako velikih in pomembnih del. Da so bili naši sonarodnjaki sposobni obnoviti enega nosilnih stebrov naše kulture. Množični obisk Narodne galerije je zaušnica formalnim prireditvam političnega establišmenta z vabljenim občinstvom; je nonšalantno ignoriranje političnega razreda. (Nisem proti politiki kot urejanju skupnih zadev, vsekakor pa mislim, da ni bilo treba, da so v našo politiko prodrli psihopati in zlobneži.)
Mislim si tudi, da je nekakšna simbolična renesansa meščanskega sloja, ljudi, ki so nekaj dali na kulturo vsakdanjega življenja, ki so se hoteli oddaljiti od prostaštva revščine; ki so cenili lepo oblikovane predmete vsakdanje rabe, se znali lepo obleči, lepo govoriti; ki so odhajali na "narodne" prireditve, v gledališče, na koncerte. Ta sloj, buržoazijo, je socialistična revolucija zdesetkala. Sam sem bil kot mladec hudo našpičen proti tej "finoči" in velik zagovornik tega, da ima tudi delavec svoje dostojanstvo in pravico do vsega kulturnega; da je treba vse storiti, da bi preprosti ljudje, ne samo fini meščani, obiskovali kulturne ustanove. Danes sem na lastne oči videl, da so prišli v galerijo ljudje vseh slojev. Mogoče je šla ta popularizacija že predaleč in meščanstva ni več, ali pa se je čisto popreprostilo.
V vsej množici sem bil menda edini s kravato: da bi bil lep za narodni praznik.

Strupeni med

Čebelarji so se torej oskrbovali z ilegalnimi pripravki za zdravljenje čebelje bolezni, pripravki, za katere je znano, da so strupeni. Ob tem se je razvila polemika med zdravnikom, toksikologom, predstavnikom medicine, in veterinarjem, predstojnikom veterinarske inšpekcije oziroma službe za zdravo hrano. Toksikolog je, če nekoliko poenostavim, trdil, da že najmanjša količina strupa v medu ali drugi hrani škodi zdravju. Če človek zaužije eno samo molekulo strupa, si mislim, lahko ta povzroči okvaro dednine v neki celici. Ta celica se deli, okvarjeni geni se množijo, rakava rast, postavimo, se širi. Če je molekul strupa več, je verjetnost poškodb telesnih celic večja, verjetnost, da se bodo vse neškodljivo izločile, manjša. Če bi torej želeli preprečiti sleherno škodo na telesnih tkivih, bi morali najti tisto molekulo strupa. Najti eno molekulo strupa v veliki količini proizvedenega medu, je težka, neizvedljiva naloga. Toda, če tega ne storimo, lahko nekdo zaradi te molekule strupa umre. To smrt bi torej poleg prodajalcev medu zagrešili tisti, ki ne morejo, ne znajo, nočejo poiskati tiste strupene molekule. Ima toksikolog prav?

Tiste molekule strupa ne morejo poiskati. Manjša je kot igla v kopici sena. Ne morejo, ker bodisi nimajo tako občutljivih naprav za odkrivanje strupa bodisi, ker bi odkrivanje tako majhne količine strupa bilo predolgotrajno in predrago. Nekaj ljudi bi umrlo, ker je iskanje strupa predrago. Lahko pa odkrijejo precej večjo množico strupenih molekul, količino strupa, ki jo že lahko registrirajo naprave inšpektorjev. Inšpekcija se sklicuje na dogovorjene količine strupa, ki je še lahko v živilu. Pod mejo, ko je strup že mogoče odkriti oziroma pod dogovorjeno dovoljeno mejo je torej precej molekul strupa. V vsakem primeru bo nekaj ljudi okvarjenih. To je cena, da bodo drugi lahko preživeli ali celo obogateli. To je kupčevanje s smrtjo, a drugače, kot kaže, ne gre.

Za inšpektorjevo stališče govori še en premislek. Tisočletja so ljudje uživali pšenico, ki je zrasla brez kemije. Zdravo živilo. Res? Kaj pa je bilo s tistimi, ki ne prenesejo glutena? Mogoče smo šele zdaj postali pozorni na to, da nekateri ljudje ne prenesejo glutena; da zbolijo, če uživajo popolnoma zdravo živilo. Mogoče sploh ni živila, ki ne bi temu ali onemu tako ali drugače škodovalo. Ali bo človek zbolel, ni odvisno samo od hrane, ki jo uživa, ampak tudi od narave njegovega organizma in njegovih navad. Pomislimo samo na vino in njegov koristno-škodljivi učinek. Torej mora vsak sam s poznavanjem svojega organizma in položaja krmariti med Scilo nujnosti uživanja hrane in Karibdo bolj ali manj škodljive hrane.

Toksikologovo stališče je etično neoporečno, vendar temelji na predposavki, da je oblast dolžna skrbeti za posameznikovo zdravje in ne poleg oblasti tudi posameznik sam. Če je najmanjša možnost, da zaradi uživanja medu kdo resno zboli ali celo umre, naj bi uživanja medu ne smeli priporočiti. Sklicevanje na preživetje čebelarjev je ob tem deplasirano. Naj človek umre zato, da bodo čebelarji preživeli s prodajo medu? Ali je treba prodajo medu prepovedati, pa je drugo vprašanje. Ne moremo prepovedati prodaje snovi, ki človeku lahko škodijo, če jih namerno uživa. Človek bi, npr. lahko popil bencin, ki ga dobi na vsakem vogalu. Moramo pa opozoriti na vsebnost škodljivih snovi v hrani. Inšpektorjevo stališče je realistično. Temelji na domnevi, da kljub temu, da hrana vsebuje nekaj strupa, to ne pomeni, da bo vsakdo zaradi njenega uživanja zbolel. Če sem prav razumel razlago neke zdravnice na TV, bi moral človek zaužiti vsak dan eno kilo medu, da bi se po določenem času pokazali učinki strupa. Dogovorjena minimalno dopustna količina strupa je popuščanje Matildi v korist čebelarjev a tudi potrošnikov, saj večina domnevno ne bo obolela zaradi medu: nekateri ne uživajo veliko medu in morda ne bodo užili nobene molekule strupa, nekateri so prestari in bodo umrli zaradi drugih vzrokov, nekateri imajo dobre telesne čistilne naprave, ki bodo neškodljivo izločile strup, med sam pa bo zdravilno učinkoval.

Še najbolj problematično se mi zdi redno uživanje strupenega medu pri otrocih: so najbolj občutljivi, v razvoju, in še dolgo bojo na svetu, izpostavljeni škodljivostim. Nad tem bi se moral kmetijski minister, ki šolam priporoča "zdravo domačo hrano" (z nekaj strupa), zamisliti.

Banalna zgodba s tremi nauki

Kuhinjski petlitrski bojler še v garanciji je zakuhal. Ko sem ga ohladil in ponovno priklopil, ni več delal tako kot prej. Grel je zelo počasi, tako da ni bilo mogoče v sprejemljivem času pomiti skromne količine posode. Serviser je prišel, odprl zadevo, razložil, da voda teče dol in hladna zamenja toplo; grelec greje ali pa ne greje, ne more greti počasi; da je to pač tak bojler, če bi bil boljši, ljudje ne bi kupovali pomivalnikov. Lučka gori. Škatlo je ponovno zaprl in rekel, da je bojler v redu. Kot vernik strokovnosti sem sprejel to zagotovilo in plaho pripomnil: Če ne bo delal v redu, bom poklical drugega serviserja. Kar pokličite, vam bo rekel isto.
Bojler ni delal v redu. Naslednji dan ponovno pokličem servis. Operaterka: Gospod, ni potrebe, da kdo hodi, ker je serviser napisal, da je bojler v redu. Vam se zdi, da greje prepočasi, ampak to so vaši občutki; za enega je pa to normalno. Jasno, da ne more segreti prej kot v tričetrt ure. No, vam bom dala en naslov. Narekuje mi e-naslov, pri katerem posumim, da je to naslov njenega ali nadrejenega klicnega centra. Slepa ulica, zaprt krog. Počakam tri dni. Nobenega odgovora, niti da so prejeli pošto. Pokličem ponovno: oglasi se drug glas. Ponovim zgodbo. Gospod, dala vam bom naslov vodje sektorja. Napišem prijazno pismo. Že zvečer pokliče serviser, naslednje dopoldne pride. Isti. Našpičen ampak z drugim programskim ukazom v glavi. Razstavi zadevo v prafaktorje, zamenja grelec in termostat, namontira nazaj. Preskusi. Bojler dela. Kaj je bilo? Ja, a veste, pri grelcu se včasih zamenjata pola, pa ozemljitev, pa če vtikač obrnete - huda znanost, ne razumem, ampak to pomeni, da grelec greje prekinjano in rezultat je počasno segrevanje.
Danes bojler še vedno dela zadovoljivo.
Prvi nauk - za servis: Brezpogojno spoštuj načelo, da je uporabnik kralj. To je včasih težko. Prva operaterka se je solidarizirala s sodelavcem-serviserjem in me prepričevala, da se motim, da sem prezahteven čudak; histerična baba, histeričen dec. Druga operaterka (in za njo vodja) me je vzela zares: če pravi, da ni v redu, ni v redu; bomo naredili vse, da boste zadovoljni. Psihologiziranje je poklicna deformacija psihologov in po svoje razumljiva. Očitno pa se k njej zatekajo tudi vsi drugi. Namesto, da bi se posvetili stvarnemu popravilu, iščemo skrite motive in čudaštva drug pri drugem.
Drugi nauk. Živimo v prepričanju, da vsi goljufajo/mo. Meni se zdi, da je garancija lari-fari: veš, da ti ne bojo zastonj zamenjali. Storili bojo vse, da jim ne bo treba. Oni si mislijo: Lej, lej, penzionista bi zdaj, pred iztekom garancijskega roka, rada zastonj prišla do novega bojlerja. V resnici ni nihče goljufal, so pa bili malo površni. Dela ne opravljajo z veseljem in zagonom ampak z odporom.
Tretji nauk: razlaganje znanosti se prilagodi namenu. Res je, da grelec greje ali pa ne greje, res pa je tudi, da lahko včasih greje, potem pa spet ne, prekinjano; kar pomeni, da greje počasi.

Tako. Banalna zgodba, pomembni nauki.