Presenečenja na Cresu (4. dan): Tu nej neč

Zadnji dan smo po zajtrku naložili kufre in se odpeljali - ne proti Porozini in na trajekt - ampak v nasprotno smer proti Pogani; tam spodaj naj bi bil zaliv s tem imenom. Mi smo se ustavili ob ruševinah starodavne gotske cerkvice sv. Vida. Stojijo še vsi štirje zidovi in apsida, strehe pa ni več. Zid v apsidi je ves zglajen, da se kar sveti, ker se tam ob dežju stiskajo ovce. Zdaj je bila še bolj privlačen motiv za fotografijo, kot spomladi, saj so povsod okrog nje oranžno-rumenkaste zvezdice osatov.

 

To je prva obiska vredna znamenitost. Druga je kal, ob katerem so se napajale ovce petero različnih lastnikov. Da se ne bi ovce mešale med sabo in da bi ovce vsakega lastnika imele dostop do svojega dela obrežja, so med posameznimi odseki zgradili suhe kamnite zidove. Vse to smo si ogledali in se malo sprehodili okoli.

 

Nazaj proti avtobusu sem se vračal skupaj z možakom, s katerim sva modrovala že tudi spomladi. Tam mimo teče po površju črna, plastična vodovodna cev. O tem sva se bila pomenkovala. Zdelo se je, kot da gre za deja vu, občutek, da sem to že enkrat doživel: na istem mestu, z istim človekom sva se pogovarjala o isti reči, skoraj da z istimi besedami. Ni bil deja vu; bil je pravi spomin na povsem resničen, skoraj enak pogovor na spomladanskem izletu. Vodovodna cev je speljana kar po površju, ker tu voda pozimi ne zmrzne. S tem se prihrani tričetrt sredstev za izgradnjo vodovoda, je dejal moj sogovornik, saj je kopanje jarka najdražje opravilo pri napeljavi vode.

Ja, sem dejal, kar dobro so uredili ta otok. Zastavili so si jasen cilj razviti turizem in temu so podredili vse ostalo.

Tu nej neč, je pribil moj Notranjec.

Osupnil sem, a nisem nič rekel, sam pri sebi sem si pa mislil: Lej ga Krajnca fovšljivega, ki ne bi priznal Hrovatu, da je kaj dobro naredil. Povsod po otoku so napeljali elektriko in vodo. Vse količkaj pomembne ceste so asfaltirali; do vsake vukozbičine je asfalt. Vse znamenitosti so zaznamovali, uredili muzeje. Povsod dobiš sobo, apartman. Vse živi za turizem. A to ni nič?

Nazajgrede smo se ustavili ob kažipotu do vasi s skrivnostnim imenom Filozići, simpatičnim imenom, ki ga v duhu takoj spremenim v Filozofići. Po asfaltirani cesti se sprehodimo skozi starodavni hrastov gozd. Ob poti so trhla debla starih hrastov z umetnikovo roko spremenjena v pravljična bitja, škrate in druge gozdne prikazni. Tam spodaj zagledamo precej široko in dolgo povsem zeleno trato brez kamenja, nenavadno za ta otok; na njenem delu opazimo gole za mali nogomet. Srečamo mlado mamico, ki v vozičku sprehaja svoj naraščaj. "Koliko je još do sela", jo vprašamo. "Sorry, don't understand." Kasneje preberem, da je v vasi umetniška kolonija. To je zadnja vas pred gozdnato, naravi prepuščeno Tramuntano. Kako lepo bi bilo tu, v tem miru sredi narave, prebiti dalj časa.

 

 

Na vožnji domov sem se spomnil domačina, ki nas je prestregel v Belem. Pozdravil sem ga in priznavajoče pokimal: Dobro ste to uredili. On je pa odvrnil: Da, lake pare, laže se živi, ali koliko dugo će. In mlelo mi je naprej. Ljudje se odseljujejo. Preostali se ukvarjajo s turizmom. Obdelovalne zemlje tako ali tako ni dosti, a še ta ni povsod obdelana. Število ovac upada. Stare poljedelske in ovčjerejske veščine se ne prenašajo več iz roda v rod. Vse manj je ljudi, ki znajo kaj narediti. Če ne bo ovac, bodo izginili jastrebi; ne bo volne za prejo in polst. Muzeji bojo ostali. Lepo urejeni, najsodobneje opremljeni z avdiovizualnimi pripomočki. Tisto volno bojo prinesli iz Zagreba.

Ostali bojo krš, morje in sonce.

Obiskovalcu bojo kar v hotelu ponudili očala za virtualno resničnost, da si bo lahko vse to ogledal kar v hotelskem naslanjaču.

Tu rejs nej neč.

Presenečenja na Cresu (3. dan): Slovenec tak in drugačen

V nedeljo smo malo poležali, za tolažbo, ker smo morali v soboto vstati zgodaj (ja, zato sva zamudila!). Potem sva se pridružila skupini, ki se je brezkompromisno zavzela za to, da upraviči namen izleta, ki naj bi bil pohod. Naprej na Lubenice! Lube-niiii-ce! Tudi te se potegujejo za lube-zenski izvor. Love-nice. So jim pa Rimljani rekli Hibernicia, temu imenu pa bi bolj pristajale Zimovice. Naj bo kakor koli, to je najvišje naselje na otoku (378 m) in pozimi gotovo najhladnejše, saj, kadar piha burja, pade temperatura tudi do minus 30, če sem prav slišal. Tudi ni zime brez snega. A? Na lipom Jadranu! To ni oviralo ljudi, da ne bi tam prebivali že nepretrgoma štiri tisoč let in da ne bi bilo to naselje za časa Rimljanov in v srednjem veku pomembno, z zidom ograjeno, utrjeno mestno središče. Zdaj čez zimo živita tam dva homo sapiensa, samec in samica, a ne skupaj. To je za Kranjca, ki gre na toplo morje, kar presenetljiv podatek.

Počasi, presenečenj je še več. Mimo razgledne točke, ob kateri je kamen, v katerega so Rimljani vklesali spodbudni napis CARPE DIEM, smo se z avtobusom zategnili do vasice Zbičina, kjer smo se ustavili ob kapeli (svetnika si nisem zapomnil), na kateri je spominska plošča, na kateri piše, da so jo zgradili vaščani leta 1912 za časa papeža Pija X, cesarja Franca Jožefa in škofa Antona Mahniča. Ja, tistega Antona Mahniča, ki je zatrl Simona Gregorčiča. Mahnič je bil namreč škof na Krku, predstojnik krške škofije, in je tam tudi pokopan. Literarni zgodovinar dr. Anton Slodnjak, ki je bil iz ideoloških razlogov v prejšnjem režimu predčasno upokojen, sicer pa tudi nagrajevan z državnimi nagradami, takole povzame Mahničevo zavrnitev Gregorčiča: "Mahnič je v smislu prenapete sholastične estetike in skrajno racionalistične razlage, ki ni upoštevala pravic domišljije in umetnosti, z ledeno logiko "dokazoval", da je pesnikova prošnja v pesnitvi Človeka nikar! bogokletna, pesimistična in panteistična." Kasneje je svojo sodbo o pesniku nekoliko omilil, a ubogi duhovnik Gregorčič, strt od zunanjih pritiskov in notranjih bojev, ni več upal svobodno izraziti svojih čustev in misli. Sam Mahnič je o kasnejših Gregorčičevih pesmih s čudno protislovnim obžalovanjem zapisal, da "niso več tako zanimive in izvirne, kot so bile v prvi knjigi" (nav. po Slodnjak, Obrazi in dela...1975, str. 168, 170). Bolj kot pri Slovencih je Mahnič v časteh pri Hrvatih, ki se celo zavzemajo za njegovo beatifikacijo. Tik ob kapeli je lepo prenovljena hiša; občudoval sem urejenost dvorišča in oljčnega nasada. Sopotniki so zvedeli, da je lastnik hiše Slovenec. Res je na vrtnih vratih povsem slovenski priimek. Sicer je bilo v kraju leta 2001 (zadnji podatek) 13 prebivalcev. Bi rekel, da jih je zdaj raje manj kot več.

 

Že v vasi se vzpne pot proti Lubenicam (378 m). Presenečenje: kakih 2 m široka pot navzgor je betonirana v dolžini kakih 500 m, če ne več, in lepo rebrasto profilirana, da se voda odteka. Svoj čas je bila to vozna pot. Po nepotrebnem sem vzel s seboj gojzarje, a na srečo sem obul superge; so le lažje. Višje gori se nadaljuje kamnita pot. Kmalu smo prišli do lokve, pravzaprav dveh kalov. Spomladi sta bila polna vode in regljajočih se zaljubljenih žab, zdaj pa je bilo vode prav malo, žaba pa komaj kje kakšna; dovolj da so fotografi navalili, da bi posneli to čudno žival.

 

Še malo smo se spotikali ob kamenju in že smo bili ob prvih hišah Lubenic. Hodili smo slabo uro, kar je zelo dober rezultat. Po postanku ob kavi v bifeju (kako se že imenuje? če si ne zapišem, pozabim!) smo si ogledali dva muzeja. V bivši duhovnikovi hiši (tudi ta se je odselil, ker ni več duš) je muzej volne in ovčarstva. Upravlja ga neka gospa, Zagrebčanka, ki se je poklicno ukvarjala z lutkarstvom, z izdelovanjem lutk. Tu izdeluje lutke iz volne in vodi ogled razstavne zbirke. Za to delo jo je pridobilo združenje (udruga) za ohranitev kulturne dediščine iz Rijeke. Mali muzej je sodobno urejen, prikazuje ovčerejo, pridobivanje in predelavo volne. Ogledali smo si celo na velikem platnu video o striženju ovac. Vse skupaj popestrijo razstavljene lutke od miniaturnih meduz do velike ovčje ali volčje glave.

                          

 

V nekdanji osnovni šoli, kajti tudi tu ni več otrok, deluje fant, ki se je sem, kot pravijo, zatekel, da bi se odvadil droge, verjetno po zdravljenju. Izdeluje polst (klobučevina, filc) in različne izdelke iz polsta, bodisi uporabne, kot so copate, ali pa okrasne, kot so različne figurice. Volno namaka in suši po postopku "banjašuga" (bagna-suga = zmoči-suši) in dobljeni polst barva z naravnimi barvili, ki jih pridobi iz različnih rastlin. Tu herojsko ostaja čez zimo.

V kraju je zadnji dan sezone še polno obratovala gostilna z jedačo in pijačo. Birtu se je videlo, da je že malo nataknjen in da mu mrzla burja, znanilka zime, prav pride. Spraševal sem ga namreč po nekem našem sopotniku, ki se je bil tam zasedel in smo ga čakali, pa je bil prav zadirčen.

Končno smo jo v polni sestavi ucvrli navzdol proti vasi Pernat, a smo se ji ognili in spet pristali v Zbičini na avtobusu. Odbrzeli smo - kolikor se po ozkih cestah da brzeti - proti vasi Orlec. Že takoj ko smo zapeljali vanjo, se mi je zdelo, da je drugačna od creskih naselij, ki smo jih obiskali doslej. Nekako bolj odprta, bolj domača se mi je zdela. Čakalo pa nas je še eno presenečenje. V vasi je precej velika cerkev sv. Antona Puščavnika iz 16. stol., kasneje povečana. V cerkvi pa freske Toneta Kralja. Nedavno tega je izšla monografija o freskah, ki jih je Tone Kralj naslikal na slovenskem Primorskem za rapalsko mejo (E. Pelikan, Tone Kralj, Prostor meje, 2017). Sistematično je v nevarnih časih za tako početje poslikal 50 cerkva in s freskami zaznamoval slovenskost tega ozemlja. Na freskah je z likovnimi sredstvi prikazal zatiralsko naravo fašizma tako, da je negativne like, na primer biriče, ki so tepli Kristusa, upodobil v barvah italijanske trobojnice in jim dal prepoznavne obraze fašističnih vodij (dučeja, d'Anunzija), pozitivne like pa je odel v barve slovenske trobojnice. Herojsko dejanje. Na freskah v tej cekrvi pa so bolj umirjeni prizori etnografske narave. Po ogledu cerkve smo se sprehodili skozi vas. Hiše so zgrajene okoli velike vrtače, kar daje vasi slikovito razgibanost.

 

 

V avtobus smo sedli prijetno utrujeni od hoje in tudi duhovno potešeni od vseh lepot in presenečenj.

Presenečenja na Cresu (2. dan): Strgalec in beloglavi jastreb

Drugo jutro se obirava in si dovoliva, da naju "cel avtobus" čaka več kot še vljudnih pet minut. Prisluživa si nujni telefonski klic vodnice in privoščljiv posmeh redoljubnih Notranjcev. Svoj prekršek sva skesano v notrini premlevala vso pot do Malega Lošinja, kamor smo se namenili, da bi si ogledali Muzej Apoksiomena. "Leta 1996 je", kot piše slovenska wikipedia, "belgijski turist ... pri potapljanju ob otočku Vele Orjule na peščenem dnu med dvema skalama, na globini 45 m, opazil nenavaden predmet človeških oblik. Izkazalo se je, da gre za kip..." - za bronasti grški kip mladeniča, atleta, verjetno rokoborca, ki si po tekmi s strgalom čisti s kože s peskom in oljem pomešan znoj (apokseo, ostrgam). To je kip Strgalca ali grško Apoksiomena, eden od menda osmih podobnih kipov na svetu, nekoliko višji od naravne velikosti. Ostrgano mešanico olja, znoja in peska (gr. gloios) so filtrirali in prodajali kot dragoceno zdravilo. Pomenu te najdbe primerno so o prezentaciji najdbe odločali najvišji hrvaški državni organi in sklenili, naj bo kip razstavljen v Malem Lošinju v nekdanji palači Kvarner. Ko sem si spomladi ogledal ta muzej, kjer je dogajanje okrog enega samega kipa predstavljeno v treh etažah palače, se mi je zdelo, da gre za pretiravanje z marketinškim motivom. Po premisleku sem ugotovil, da sem s to oceno razkril svojo lastno slovensko pretirano skromnost in nagnjenje k samozatajevanju. V resnici gre za veličastno in znamenito najdbo svetovnega pomena. Edino prav je, da so Hrvatje ravnali po načelu "nek se vidi raskoš" in dali tej najdbi ustrezen poudarek. Odličen članek o tem kipu je v slovenski wikipediji pod geslom "hrvaški Apoksiomen". (https://sl.wikipedia.org/wiki/Hrva%C5%A1ki_Apoksiomen).

  

Ker sva si bila kip že ogledala spomladi, sva se sklenila pridružiti skupini, ki se je podala navkreber do cerkve Marijinega rojstva. Ker pa sva se zadržala v lokalu, kjer sva poskrbela za nujne potrebe, sva zamudila odhod skupine. Prepuščena sama sebi sva se podala navkreber po ulici, ki vodi mimo Marketa. Tam naj bi potem na levi ali na desni zavila po stopnicah navzgor in še malo levo ali desno in bi prišla do cerkve. Seveda, če dva trmoglavca hkrati šofirata, gre ciza cik-cak. Ko zagledava prve stopnice, vprašava ženski, ki sta prišli naproti, če greva prav. "Nismo odavde". Potem nama neka gospa razloži, da tri stopnice niso dovolj in da "ima mnogo stepenica". Prideva do "mnogo stepenica". Potem zagledam cerkveni zvonik - na nasprotni strani. Pravim: "Lej, tamle je cerkev, tja morava." "Ne, tja že ne, to je druga cerkev." Aha, torej morava k tisti cerkvi, ki je ne vidiva. Že mogoče. Tudi Boga ne vidiva, ampak obstaja. Hoja navkreber mi prija, zato ne protestiram preveč. Prideva do obetavnega napisa na ulični tablici: KALVARIJA. Hm, pa naj bo kalvarija. Itak. Po kratkem vzponu prideva do gozda in do zidane kapelice, ene od postaj križevega pota. Od ene do druge se vzpneva do zadnje - in za zadnjo, glej jo, res, majhna cerkvica. "Vidiš, sem rekla." Ni cerkev Marijinega rojstva, ampak kapela sv. Blaža ali Jožefa, recimo. Od nje greva navzdol proti tisti  

 

cerkvi, ki se sedaj kaže v vsem veličastju na nasprotnem bregu. Moja družica ima čudovito lastnost, da zmote nima za zmoto ampak za odkritje, v tem primeru za odkritje grma lovora, ki se mu posveti z vso pozornostjo. Medtem ko mene žene k cilju, ki ga vidim pred sabo, se ona mirno posveča nabiranju nekega zelenja. Čutim, kaj ima za bregom: Ne boš, ne boš k tisti tvoji Mariji! Po strani ošine kažipot, zadnji jasni dokaz pravilnosti moje poti: ŽUPNA CRKVA SV. MARIJE. Brez besed. Ko po ulici Svete Marije prideva do velike crkve Svete Marije, se dela, kot da je ne vidi. Zatopljena v svoj opravek ureja zelene vejice in jih tlači v nahrbtnik. V cerkvi neka nuna vodi verouk, zato ne vstopiva.

 

Pot nazaj je kratka. Do avtobusa prideva četrt ure prezgodaj. Tako sva obilno "not prinesla" jutranjo zamudo. Brez haska in neopaženo. Izkazalo se je, da avtobus ne more odpeljati: promet je ustavljen zaradi malega maratona. Vsi bojo legalno zamudili. Stali smo ob ulici in spremljali tekmo. Za policijskim motoristom je prvi pritekel neki črno črni fant, gotovo kak Kenijec. Daleč za njim še trije njegovi rojaki. Šele nato nekaj svetlejših postav in za njimi dve črno črni dekleti. Potem ostala bela vojska. Prvi kenijski tekač je bil ne prav visok mladenič zelo skladne postave, slokih mišic, pravzaprav droben. Idealen gibalni stroj. Vsega občudovanja vreden. Tekel je tako hitro kot jaz na sto metrov v najboljših časih.

 

Nazajgrede smo se ustavili v Osorju, starodavnem rimskem Apsorusu (rimska naselbina ustanovljena leta 167 p.n.š. na temelju prazgodovinske naselbine), ki sem ga tako ali drugače obiskal že velikokrat, pa še nikoli vsega pregledal in ob vsakem obisku se mi odkrije kaj novega. Tokrat je bila odprta cerkev Marijinega vnebovzetja iz 15. stol., tako da smo lahko pokukali noter. Ogledali smo si še ostanke frančiškanskega samostana. Prebivalstvo včasih pomembnega mesteca se je zmanjšalo na manj kot 50 oseb. Samo v poletni sezoni oživlja kraj glasbeni festival Osorski večeri. Poseben značaj dajejo kraju kiparske upodobitve znamenitih hrvaških glasbenikov in skulpture, ki so tako ali drugače povezane z glasbo. Na eni od skulptur pa je upodobljena kuna. Kunino krzno je bilo v srednjem veku plačilno sredstvo tako v hrvaškem Primorju kot v Slavoniji. Posebna znamenitost je osorski most, ki je bil včasih dvižni, zdaj je pa vrtljivi. Preliv med Cresom in Lošinjem odprejo dvakrat na dan. Ob spomladanskem obisku smo lahko počakali, da so zavrteli most in sprostili plovno pot, tokrat pa smo se tam znašli ob neprimernem času.

 

Po opoldanskem odmoru smo se napotili v naselje Beli na severovzhodu otoka. Rimljani so ta predel imenovali Caput Insulae - glava otoka. Po vratolomni vožnji po ozki cesti nad strmim pobočjem, po katerem bi se, če naš voznik ne bi bil prav spreten, zvalili v morje, pred tem pa večkrat prekobalili, smo pred seboj uzrli slikovito piramidasto gručo hiš s cerkvenim zvonikom na sredi. A preden se napotimo tja, se ustavimo pred poglavitnim ciljem naše poti - pred Centrom za reševanje beloglavih jastrebov (Eko-centar Caput Insulae, Beli). Po hrvaško so to "bjeloglavi supovi". Ugibali smo, kako prevesti te "supove". So jastrebi ali orli? Angleški prevod v naslovu Centra je "griffon vultures", kar je ornitološko pravilno, vendar slovensko težko dobesedno prevedljivo. Angleško-slovenski slovar prevaja "griffon" s "krilati lev" (mitološko bitje; prav tako pojasnjuje Oxford Advanced Dictionary of Current English). No, ta bi bila malo huda. Moje namizno raziskovanje je privedlo do naslednjega izida. Ta ptica (Gyps fulvus) spada v vrsto mrhovinarjev, družino mrhovinarjev Starega sveta (Aegypiinae), poddružino jastrebov mrhovinarjev; domuje ob sredozemskih obalah. Torej bi njeno ime najbolje slovenili z "beloglavi jastreb". Beloglavi orel (Haliaeetus leucocephalus; angl. bald eagle, slov. plešasti o.) pa je doma v Ameriki, zato tudi nacionalni simbol ZDA. Sta si pa ptici na videz precej podobni, čeprav imata tako zelo različni latinski imeni. V Centru, ki domuje v nekdanji osnovni šoli (otrok ni več!), so nam povedali, da je populacija beloglavih jastrebov ogrožena, delno zaradi pomanjkanja mrhovine, ker je vse manj ovac, delno zaradi velike občutljivosti naraščaja mladih ptic, ki padajo v morje, ko se učijo leteti. Sodelavci Centra jih rešujejo in v veliki zastekleni kletki za šolskim poslopjem, do katere nismo mogli, dogojijo. Poleg tega nastavljajo jastrebom ovčja trupla. Nismo imeli vtisa, da je teh ptic malo, saj so nas ves čas preletavale. Mogoče starši iščejo svoje otroke. Ker je zunaj vabilo popoldansko sonce, sem se znanosti v Centru naveličal, čeprav je vse urejeno in prikazano z vsemi sodobnimi pripomočki. Na koncu sveta torej - znanstveni inštitut!

 

Še sprehod do vasi Beli, ki leži 100 m nad morjem. Pod njo je majhno pristanišče, ki pa je precej izpostavljeno vetrovom. Posebna znamenitost kraja je rimski most čez ozko skalnato sotesko. Kaže, da so v časih, ko ni bilo trajekta tam, kjer se istrska obala najbolj približa otoku, pripluli na otok iz smeri Reke v pristan Beli, od tod pa je pot vodila dalje preko mostu in vzdolž otoka do Osorja. Malo smo se zadržali na osrednjem trgu ob cerkvi in se nato napotili nazaj proti Eko-centru do avtobusa. Nedaleč od Eko-centra je za to okolje (pre)velik penzion ali hotel, vsekakor se zdi predimenzioniran.
Nazajgrede je avtobus ustavil še enkrat, da smo se sprehodili do zaselka Predoščica z nekaj starimi hišami in nekaj obnovljenimi in sodobno preurejenimi poletnimi rezidencami. Nazaj na toplo nas je pregnala prav mrzla burja.

 

Presenečenja na Cresu (1. dan): Tudi podgane se sončijo in kopajo

Pred mnogimi leti, ko sem prvič prevozil Cres od Porozine do Punta Križe, se mi je zdel pust in negostoljuben otok. K temu vtisu so prispevala skoraj gola skalnata pobočja, porasla le z redkimi grmiči in šopi bodičevja in takrat še slabe, večinoma makadamske ceste, s koničastim kamenjem.
Letos sem ta  otok s skupino Alenke Veber (Zavod Rihtarjeva domačija) obiskal kar dvakrat: spomladi in jeseni. Obakrat sem odkrival izredno pestrost tega na videz dolgočasnega otoka. Spomladanskega izleta nisem opisal, ker me je prehitelo poletje, zato bom v ta, jesenski, opis sem in tja dodal spomladanske vtise.

Tokrat smo se odpravili na pot zadnje dni septembra s skupino, ki so jo do polovice sestavljali domačini in domačinke iz Babnega polja, Alenkinega rojstnega kraja in zdaj stalnega bivališča, in Cerknice, drugo polovico pa smo nabrali v Ljubljani. Med tridesetimi nas je bilo pet moških s šoferjem (podjetje zaitex) vred.

V petek, 28. septembra opoldne, smo se v čudovitem sončnem dnevu pripeljali do trajektne luke Brestova. Ker je bilo do odhoda trajekta še nekaj časa, sem v lovu za fotografskimi motivi sklenil malo raziskati plažico pod cesto ob pristaniškem pomolu za trajekt. Domačini imajo tam na obali spravljenih nekaj čolnov, ki so v vseh položajih moja hvaležna motivika ob prepletih zarjavelih pristaniških naprav, vrvja in lesa.

(Za povečanje slike klikni nanjo)

 

Ko sem se sprehajal po produ, sem skoraj pohodil neko živalco. Sklonil sem se, da bi si jo bolje ogledal, in v nekakšnem priročnem gnezdecu iz odpadlega listja zagledal mlado podgano z dolgim in gnusnim, nedvomno podganjim repom, ki je nepremično ležala. Je živa? Je morda bolna? Slišala je moje stopinje in se zganila in malo premestila. Stegnila se je in trebušček nastavila soncu. Prav zares. Podganica se je sončila. Medtem ko sem jo opazoval, se je še malo obračala in nastavljala soncu, potem pa je zadrobencljala k vodi. Bo zaplavala? Ne. Nastavila se je valčku, ki jo je vso obpljusknil, tako da se je morala zravnati in s tačkami zavarovati oči. Potem se je spet ulegla malo više, se razprostrla na soncu in sušila. Čisto nič se ni bala. Začutil sem simpatijo do tega bitja in globoko sorodnost z njim, toliko bolj, ker si je nekaj korakov stran na skali sedeč namakala noge v morju in nastavljala obraz soncu moja žena. To je bil obetaven začetek našega izleta.

 

Na poti iz Porozine do mesta Cres smo se ustavili ob cesti na najožjem mestu otoka pod najvišjim vrhom, 648 m visokimi Goricami in le malo nižjim Sisom (638 m). Od tod je lep razgled na obe strani tega, po novih meritvah, največjega po površini in najdaljšega jadranskega otoka.

 

Tudi tokrat smo se nato ustavili pri hotelu Kimen, na začetku širnega avtokampa Kovačine. Že pri prvem obisku mi je bil ta hotel všeč z vsem, kar ponuja. Po moji laični sodbi je lepo umeščen v okolje, z obale skoraj neviden, z lepo urejeno okolico, z lepim pretokom med notranjimi in zunanjimi površinami jedilnic in lož. Sobe so modernistično minimalistične, a dovolj udobne za ljudi, ki večino časa prebijejo zunaj njih. Osebje prijazno in ustrežljivo, bolj prisrčno domačno kot svetovljansko uglajeno.

 

Alenka je bila prvi dan do nas prizanesljiva. Do večerje smo bili prosti. Kaj bi v tem čudovitem, skoraj še poletnem sončnem popoldnevu drugega, kot da sva se odoločila za kopanje. Do najinega konca plaže vodi betonirana pot mimo cvetličnih nasadov in cvetočih grmovnic. Zdaj visijo z vej različni plodovi in semenje, ki ga prvič vidim. Srečujeva druge kopalce, sprehajalce, kolesarje: živahno a hkrati mirno brez vsiljeve hrupne muzike in sejmarjev.

 

Temperatura vode je bila ravno na meji znosnega. Ko zabredeš v vodo, bi šel raje ven, a ko se premagaš in počasi potopiš vanjo, je čudovito. Po dveurnem kopanju sem se počutil tako lahkega, da sem bil takoj pripravljen na pohod v mesto. Ob creskem mandraču in okoli središča mesta sem se sprehodil že večkrat, tako da nisem odkril ničesar novega. Začutil pa sem prijetno mirno posezonsko vzdušje ob zahajajočem soncu. Nisva se dolgo zadržala. Čeprav ni bilo več dolgo do večerje in tudi nobene vročine in žeje ni bilo, sva si privoščila sladoled. Prav tam kot spomladi.

 

Bos

Zadnji teden svojih dolgih morskih počitnic sem se odločil, da bom hodil bos. Pravzaprav se nisem odločil. Zaradi okoliščin sem si mislil, da je to še najboljša varianta; ali vsaj varianta, ki jo velja preizkusiti.

Naj takoj povem, da se za to nisem odločil iz idejnih razlogov, na primer zato, ker bi verjel v eno tistih teorij o povezanosti podplatov z možgani. Ta teorija pravi, da je vsaka občutljiva točka na podplatu povezana z določenim organom v telesu in/ali z določenim centrom v možganih.
Če hodiš bos, stimuliraš torej te organe ali pa kar možgane, ki s tem zaživijo in se čisto prerodijo.
Te razlage so pospremljene z živopisnimi risbami, kjer so pripadajoče točke na podplatih in v možganih označene z isto barvo, tako da je vse silno prepričljivo. A vidiš: tale rdeča točka na podplatu stimulira tole rdečo točko v možganih. Ne moreš, da ne verjameš. Po takem prikazu moraš postati vernik te navidezne znanosti. Gotovo obstaja tudi povratna zveza od možganov k podplatom. Tedaj podplati delujejo kot nekakšni ta spodnji možgani. Če so možgani fuč, bi si mogoče lahko pomagal s podplati. Pravzaparav to kar naprej počnemo, saj pravi ljudska modrost: kdor nima v glavi, ima v petah. Te nauke si kar zataknite za klobuk. Nisem začel hoditi bos, ker bi verjel v take marnje.

Z ženo sva se vsako jutro po jutranji telovadbi odpravila na pohod okoli bolj naravnega, zelenega dela kampa. Rahlo oznojenima je potem prijalo zaplavati v mirnem in čistem jutranjem morju, zaradi rane ure skoraj brez kopalcev. Sezula sva superge in zokne in se spustila v vodo. Ko sem odplaval svoj dnevni pensum, se stuširal in obrisal, bi moral spet obuti zokne in superge. Naporno in brez zveze. Torej sem sklenil, da vzamem superge v roke in se napotim gor bos. Od obale do naše prikolice je kakih štiristo metrov. Položno navzgor. Po kamnitih ploščah ob pomolu je šlo seveda prav lepo, tega sem bil vajen. Potem sem imel na izbiro, ali stopim na asfaltirano pot ali naj grem po travi ob njej. Nizka travica mi je prijetno pobožala podplate. Po taki podlagi bi lahko hodil kilometre daleč. A tu se je pot končala po nekaj metrih. Moral sem stopiti na grobi asfalt, zjutraj še ni bil razgret in hoja po njem kar udobna. Potem nekaj metrov po široki cesti z gladkim asfaltom. Je udobno, ampak občutek na podplatih ni tako prijeten kot na travi. Potem pa se je začela kalvarija. Kakih petdeset metrov navzgor po poti, kjer ob deževju dere majhen hudournik, ki je po sredini razgalil koničaste kamne, ob straneh pa je pot posuta s peskom. Stopam po pesku, čutim groba zrna in konice, a proti pričakovanju ni boleče in se kar zdrži. Če se le da, poiščem otočke rdeče zbite zemljine, ki je gladka; pa spet po pesku. Ko stopim z bolj gladke poti na bolj robato, zadržim dih v pričakovanju kakšnega zbodljaja. Pa ni nič takega. Ko spet stopim na asfalt, se sprostim, a ta umetna gladkost je zahrbtna. Na asfaltu so zrca peska; tisto te pa res zbode. Previdno polagam stopinje. Nato pridem do borovega gozda: visoki, močni borovci, pod njimi pa prostrana igličasta površina. Le kako bo šlo to, po iglicah. Presenetljivo gladko. Nič me ni zbodlo. Iglice so očitno shojene, lepo položene. Užitek. Še travnat pas in sem pri prikolici. Ta prva izkušnja z bosonogo hojo me je opogumila, da sem nato ves teden hodil bos gor in dol, postopoma vse pogumneje in hitreje. Nisem več zaostajal za ženo, ki je hodila v natikačih. Počutil sem se prizemljenega. Moja hoja je postala bolj pokončna. Počutil sem se korajžnega, pokončnega, trdno na tleh.

Zadnji dan sva pospravljala. Prenašala sva reči sem in tja, treba se je bilo kar podvizati, če sva hotela pospraviti do odhoda domov. Torej sem si spet nadel natikače; tudi ko sem se šel v morje shladit. Hoja v natikačih je gladka, mehka, ni ti treba paziti na vsak kamenček, skratka, udobna. Tistega živega spremljanja koraka, iskanja najustreznejše stopinje, pospešenja in upočasnjenja dihanja, skratka, življenja, pa ni več.

Se mi zdi, da je moj poskus bosonoge hoje metafora za to, kar je udobje prineslo v naše življenje: pridušilo ga je. Vse gre gladko, ni izzivov, ne izmenjuje se prijetno z neprijetnim, grobo z gladkim, napetost s sproščenostjo, bolečina z mirom in zadovoljstvom. Vse je isto.

Časopisna drama

Tole bo morda zanimivo za tiste, ki še berete časopise tudi med počitnicami, drugi pa preskočite in se pojdite kopat.
Že vrsto let letujemo v istem kampu v bližini Poreča in vsakokrat prenaročim Delo na ta počitniški naslov. In vedno so bile težave: neredna dostava, majkajoče številke ipd. Kljub temu sem tudi letos ponovil prenaročilo.v upanju, da bo bolje.
In res. Prišli smo v nedeljo. V ponedeljek me je na recepciji že čakalo Delo. A že v torek ga ni bilo. Tudi v sredo ne in ne v četrtek in petek. V soboto napišem ogorčeno pismo Hrvatski pošti Poreč. V ponedeljek me pokliče gospa s pošte, z glasom na robu izgorelosti, se mi opravilči in vpraša, "da li stvarno ne znate, gde bi mogle biti te novine". Oj, bogpomagaj! Čez eno uro me spet pokliče: "Pronašli smo novine!" Bile so v predalu uprave kampov Valamar. "Niko ih nije digao." V torek dobim vse zaostale časopise, razen enega. Ne bom malenkosten. Samo, da se je uredilo!  Jok! Nisem siten, zato grem ponovno po časopis v četrtek. Morala bi biti dva časopisa, od torka in srede. Ni nobenega. Na recepciji je znanka, ki sprašuje receptorko, kje so časopisi. Tudi ona ga ima naročenega. Nihče ničesar ne ve. Drugi dan pride znanka, ki je bolj vztrajna in pronicljiva od mene, zadevi do dna.
Časopisno podjetje Delo je s Hrvatsko pošto sklenilo pogodbo, po kateri je pristalo na to, da ta pošta dostavlja časopis Delo ne vsak dan ampak vsak teden!! V Delovem oddelku naročnin svetujejo: "Pa odjavite časopis za čas dopusta!" Lepo pridobivanje naročnikov!
Hrvatska pošta je izsilila svoje. Kaže, da Hrvati dobro vedo, kako delujejo podalpski možgani.
Skratka, bratje in sestre v fejsbuku, tudi vi, ki še berete cajtenge, se pojdite raje kopat!

Pogled na barkolano z Napoleonove poti

Konec oktobra leta 1993 sem doživel indijansko poletje v Indianapolisu, Indiana, ZDA. Sem mislil, da se to dogaja samo na indijanskem. Letos z vso hvaležnostjo sprejemam ta blagodejni dar muhaste narave, ki nas je ofrnažila za poletje. Res bi bilo hudo domišljavo in noro, če bi se požvižgal na vreme in nedeljo prebil med papirji. Sicer pa o teh zadevah ne odločam jaz, ampak - ve se kdo. Ne, ni čisto tako. Moja družica je z navdušenjem sprejela moj predlog, podprt kot običajno z natisnjenimi opisi poti in zemljevidi (v izogib pretirani zaskrbljenosti, da bova, po njenih dosedanjih izkušnjah z mano kot vodičem, končala v kakšni vrtači ali podzemeljski jami kot Tom Sawyer in Becky).
Po običajnih jutranjih upokojenskih zapletih - jaz sem pozabil fotoaparat, ona nahrbtnik, potem eden še ključe drugi pa superge... Glavno, da je bila v nahrbtniku malica in - joj, vodo sem pozabil. In tako sva se končno odpravila. Trst je 6 km bližje kot Koper in dve minuti kasneje dosegljiv, najbrž zaradi tistih serpentin. Midva ne greva v Trst ampak samo do Opčin. Barkolano bova gledala z Napoleonove poti. To je ožji namen današnjega izleta. Širši pa je spoznavanje tega koščka nekoč naše in še vedno vsaj delno naše obale.
Opčine smo v predevropski dobi praviloma absolvirali v avtu "naravnost skozi", ali pa smo se ustavili v tisti štacuni, drugega nič. To, da smo se ustavljali v tisti štacuni, nama je danes prišlo prav, saj sva tam stran od glavnega prometnega toka našla parkirni prostor. Ogledala sva si opensko cerkev od zunaj in od znotraj. In potem sva šla lepo peš po glavni ulici (Via Nazionale) proti izhodišču poti. Videla sva kakih pet gostiln - lahko pride kakšna prav, gotovo je tu ceneje kot doli v mestu. Videla sva, da tramvaj tu ni samo muzejska zadeva kot pri nas vlak, ampak da je bilo na začetni postaji vse črno ljudi, ki so se potem zbasali v voz. Dobro, barkolana je, ni navadna nedelja, a vseeno. Zadeva deluje - in naslednjič pride na vrsto v okviru projeta "S tramvajem v Trst".

Ugotovila sva, da so ob cesti prav lepe vile, z urejenimi vrtovi. Firbec mi ni dal, da ne bi pokukal skozi železna vrtna vrata ene od njih in posnel ljubek prizorček s škratkom, figurice bi bile silno všeč mojemu svaku. In tako sva, lepo počasi sledeč procesiji izletnikov, ki je bila namenjena prav tja kot midva, prišla do obeliska. Vse o njem zveste v članku, katerega naslov sem dodal spodaj, in v drugih virih. Zame je važno, da sem ga tokrat videl prvič, čeprav sem se mimo peljal stotič. V mojem spominu ga ni bilo, ne v kratkoročnem, ne v dolgoročnem, ne v vizualnem, ne v haptično-taktilnem. Vidim ga prvič, kategorično zatrdim soprogi, ki pravi, da ga je imela nekje v nezavednem. Kaj ga ne bi! Takega krepkega obeliska! V nasprotnem primeru je psihoanaliza res za v smeti!

Šalo na stran. Tu se začne najina pot, to je, ne najina ampak Napoleonova.

"Najina pot" je egocentričen understatement. Tu se začne pot množice Opencev in Tržačanov, ki hočejo danes imeti res dober pregled nad barkolano. In ta je že takoj odličen, kot kaže slika. Kaj je "Napoleonova pot", mi pa pravzaprav ni jasno. Tam je sicer tabla z jasnim napisom, slovenskim in italijanskim in zemljevidom, ki kaže dve, skoraj vzporedni poti: ena vodi nižje vzdolž pobočja, druga pa višje; ena skozi gozd, druga pa je v dobrem delu pravzaprav prava cesta - strada Vicentina. Na izhodišču in na koncu se združita, tako da je celotna pot krožna, čeprav lahko z ene poti vidiš na drugo. Ubereva jo po desni, gozdni poti, ker se po cesti valijo množice, ker je tam ves čas zagotovljen pogled na morje. Gozdna pot pa je delno kar široka, v dolžini kakega kilometra in pol celo asfaltirana, proti koncu pa prava kamnita gozdna steza.

Kakor koli že: pot je zložna, prijetna. Oči nam božajo pogledi na zelenje, gozdne sestoje, slikovito skalovje. Bližamo se cerkvi na Vejni. Prvič slišim za to cerkev. Naznanjajo pa jo leseni križi ob poti, ki označujejo postaje križevega pota. Ob vznožju vsakega križa je rimska številka postaje, nad njo je pritrjen (lesen?) relief, ki prikazuje ustrezni prizor, nad njim pa tablica z napisom (italijanskim), npr. Jezus pade prvič pod križem. Križi so postavljeni ob obeh straneh poti, tako da se procesija obrne in po drugi strani ceste vrne na izhodišče. Zadnji križi so že znotraj ožjega cerkvenega območja. 

Ob pogledu na cerkev osupnem. Ogromna modernistična betonska zgradba, ki pa ji ne morem odreči poleg mogočnosti tudi svojevrstne lepote. Nujno si jo morava ogledati tudi znotraj, čeprav je maša.

Notranjost je v dveh nadstropjih. Spodaj mogočni betonski nosilci in preklade dajejo občutek, da smo v kleti, v katakombah. Ni tistega svetlega občutka poleta duha kvišku, bolj občutek teže, potlačenosti, izgubljenosti v številnih nišah-kapelah. Morda skritosti, intimnosti. V nasprotju s tem pa v zgornjem nadstropju doživimo širino, odprtost, svetlobo, polet, druženje. Od tod je izhod na teraso in s terase na nadaljevanje gozdne poti.

Novo presenečenje ob poti je razgledni stolp. Pogled z njega zajame ves Tržaški zaliv, seže od Trsta, pravzaprav od Savudrije do Miramara in dalje; vidimo Tržič (Monfalcone) in Gradež, v ozadju pa bi ob boljšem vremenu videli Karnijske Alpe.

V bližini Proseka zavijemo z gozdne steze na široko asfaltirano cesto, ki vodi nazaj do obeliska - v glavnem po ravnem. A ne brez presenečenj. Presenečenje so globoki in strmi skalni useki in visoke stene Kraškega roba. Prav slikovito. Tam, kjer široka cesta preide v ožjo a še vedno udobno, je alpinistično plezališče. Pod nami pa se v strmem poboču in na ozkem prostoru zvrstijo pristani, obmorska cesta, železnica, hiše. Od hiše spodaj, ki nam je najbližja, vidimo samo rebrasto streho in teraso. Na terasi plešejo.

 http://www.delo.si/druzba/trip/po-napoleonovi-cesti-v-spomin-dveh-cesarjev.html