Galska vojna: Samo nostalgija ali kaj več?

Na TV sem gledal dokumentarni film o Cezarjevi galski vojni z mladimi ameriškimi profesorji kot razlagalci, med njimi mladenič z dentalno, prisekano izgovorjavo, in simpatična zelo mlada in zavzeta profesorica klasične filologije ali antične zgodovine. (Spet se mi je obnovila želja, da bi študiral v Ameriki, mogoče klasično filologijo.) Zelo koristni za razumevanje tega osvajalskega, genocidnega pohoda so bili prikazani zemljevidi. Žal jih nisem fotografiral ali printskrinal (mogoče si še lahko ponovno zavrtim!), mogoče pa so razlage tudi v wikipediji ali drugje. Šele zdaj sem prav dojel vlogo Vercingetorixa; v gimnaziji sem na ušesih sedel. Prej nekoč sem Cezarjevo delo v obnavljanju svoje identitete "zelenojamskega klasika" prebral v prevodu (Obzorja Maribor, 1999), še prej pa smo odlomke iz De bello Gallico prevajali v gimnaziji. Latinsko berilo s komentarjem imam shranjeno (Latinsko berilo za gimnazije, DZS, Ljubljana 1953). Tako sem ga zvečer vzel v roke, zavitega v črn papir, ki mi ga je teta (ali pa sestrična Francka) prinesla iz bolnice, kjer so bili vanj zaviti rentgenski filmi, da bi bili zavarovani pred svetlobo. Vse shranjene latinske in grške vadnice iz tistega časa imam zavite v ta črni papir. Najprej sem moral z lepilnim trakom, ki ga sicer uporabljam za obrobljanje svojih slikarskih proizvodov, prilepiti platnice, ki so se že skoraj odtrgale. Potem sem vzel v roke še komentar v posebni brošuri enakega formata in na zadnji strani pred platnico opazil v zgornjem levem kotu strani narahlo s svinčnikom napisano:

PONOVITEV ZA MM

SLOVNICA $ 108 - 279

VADNICA II. SYNTAXA

- " - vse posebno slovenske stavke

Berilo do Cicerona + komentar

"Ponovitev za MM" pomeni ponovitev za malo maturo. To pomeni, da smo v rosni mladosti predelovali te reči in jih morali znati prevajati. Še dobro, da sem bil male mature oproščen, ker sem imel dovolj dobre ocene pred tem. Ugaja mi tipografska podoba komentarja s krepko natisnjenimi latinskimi frazami, ob njih pa slovenski komentarji v normalnem tisku. Ne vem, kako da zdaj ugaja očesu ta resnobna in dolgočasna tipografija, ki mi je bila tedaj nedvomno neskončno odvratna. Berem in vidim, da so komentarji že skoraj prevodi. Sestavljalci, med njimi naši profesorji latinščine, so nam šli zelo na roke. Ali sem to opazil tudi takrat? "ratibus ac lintribus iunctis", na splavih in zvezanih čolnih - kaj še hočeš? Malo pred tem sem prebral ustrezni stavek v berilu in pomislil: to moram pogledati v slovar, pa se mi zdajle ne da. Na, saj je v komentarju! 

Potem sem se lotil branja uvodnega besedila: Pregled grške in rimske literature, na koncu ime pisca M. Grošelj. Grem pogledat v wikipedijo: "klasični filologi". Najdem "klasična filologija" in ime Milan Grošelj. Preletim: mož je bil rojen takrat kot moja mama. Ko sem se začel učiti latinsko, je bil on že redni profesor, vzgojitelj vrste znanih klasičnih filologov. Bil je sedem let mlajši od bolj znanega Antona Sovreta, ki pa ni bil zaposlen na Univerzi, ampak sprva kot profesor na gimnaziji in kasneje kot prosvetni inšpektor na ministrstvu.

Na osmih straneh in nepolni deveti je Grošelj podal odličen pregled grške in rimske literature v zgodovinskem kontekstu, nekaj, kar bi moralo človeku ostati v glavi na izust kot splošna omika. Takrat tega zanesljivo nisem prebral. V zrelih letih sem si nekoč po spletu naročil iz neke nemške založbe dvoje knjig, leksikone klasikov grške in klasikov rimske literature, v vsaki čez sto imen piscev. Takrat sem uvidel, da ne enih ne drugih ni bilo samo pet, kolikor - se mi je zdelo - smo jih omenili v gimnaziji. 

V Grošljevem pregledu se mi je jasno razkrilo, da je za doživljanje ljudi v katerem koli zgodovinskem obdobju odločilna dimenzija "individualizem - komunizem". (Besede "komunizem" ne uporabljam v sodobnem političnem pomenu ampak v izvornem pomenu skupnosti, skupnega - communis). Skozi vso zgodovino se izmenjujejo obdobja, ko si človek prizadeva za dobro skupnosti, se skupnosti podredi in zanjo žrtvuje, z obdobji, ko vera v skupnost popusti in se človek obrne k sebi, k samouresničevanju in svoji sreči. Ta obrat sem doživljal tudi sam pri sebi, ko sem se odvrnil od služenja izgradnji socializma-komunizma k oblikovanju samega sebe in iskanju svojega intimnega življenjskega smisla. Kaže, da je dilema med iskanjem občega smisla vse skupnosti ali vseh ljudi in iskanjem individualnega, samo svojega smisla - večna, da pa v odvisnosti od zgodovinskih okoliščin prevlada enkrat ena, drugič druga smer. V generaciji pred mano so se ljudje iskreno, iz svojega prepričanja žrtvovali za skupnost, v moji generaciji nič več, obrnili smo se k sebi in ustvarjanju svoje "sreče" in iskanju svojega smisla.

To vem zdaj, takrat tega nisem bral, te knjige sem potisnil daleč od sebe, takoj ko sem napisal domačo nalogo. Pomislil pa sem: to smo dobili v branje, recimo leta 1953-54, v trdnem, sivem, "zatiralskem" socializmu. Kako močno pretiravajo "osamosvojitelji"! 

Tako. Zdaj se bom lotil pregledovanja in mogoče malo tudi prevajanja besedil tega čudovitega berila, ki vsebuje odlomke del blizu tridesetih rimskih in srednjeveških latinskih piscev. Kako da sta mi ti črni brošurici nenadoma tako pri srcu?

Čemu brati antične bajke?

Je mogoče spremeniti človekove temeljne težnje?

V drugem letniku nižje gimnazije sem dobil prvi cvek - iz zgodovine. Učili smo se antično zgodovino, o grških in rimskih bogovih. Kdo bi se učil o rečeh, ki jih ni in jih ni bilo in so nesmiselne? Ko sem bil vprašan, sem zinil: "Nisem se učil" in dobil cvek. Kasneje sem se popravil: dobro je vedeti, kaj so ljudje mislili in kako doživljali. Historia magistra vitae ipd. Kakšnega posebnega veselja do preučevanja prebivalcev Olimpa pa še vedno nisem čutil. Bolj iz občutka pripadnosti kot z resnim namenom sem kot "klasik" pred davnimi leti kupil prevod Heziodove Teogonije (prevedel Kajetan Gantar) v Kondorjevi zbirki (knjiga nosi letnico 1974). Zdaj sem se kot ljubiteljski filozof lotil grške filozofije. In ker filozofija pomeni prelom z bajanjem (ki spet postaja nadvse moderno), sem si rekel "pa da vidimo" in vzel v roke tisto drobno knjižico.

Hesiod (ok. 750-650 p.n.š.) je približno sto let mlajši od Homerja. V Teogoniji, ki obsega 1022 heksametrov, si je zastavil vprašanje o izvoru bogov. Od kod so, kako so nastali?  Opisuje vso plejado mitoloških bitij od vrhovnih bogov do nimf in raznih stvorov. Pri tem se trudi dvigniti nad preprosto linearno verigo rojevanja bogov, ki jo zasledimo pri Homerju, in sestavi kompleksno genealoško drevo, kjer so v glavi res pravi prvotni bogovi, pod njimi pa vsi naslednji, vključno z Zeusom, ki je v Hesiodovem času glavni a ne prvotni bog. Prvotna božanstva so Kaos, Zemlja (Gea), Eros in Tartar. Hesiod jih ne opisuje, zato se opremo na svoje intuitivno razumevanje: megleni nered, zemlja, vse, kar nas privlači drugega k drugemu in podzemlje smrti.

K. Gantar razdeli v spremni študiji k prevodu Heziodovo bogovje v štiri kategorije: 1. tradicionalna božanstva grške mitologije, ki jih srečujemo tudi pri Homerju (Zeus, Apolon, Artemis, Hera, Afrodita itd.). 2. kolektivna božanstva, predvsem mitološka bitja (Kiklopi, Erinije, Harpije), pa tudi otroci pomembnejših bogov (Nereide, Okeanide, Harite, Muze). 3. naravni pojavi in elementi tvarnega sveta (Zemlja, Nebes, Morje, Eter, Noč, Gore, Zvezde, Reke). 4. personifikacije raznih pojmov (Spanec, Smrt, Svaja, Eros, Moč, Sila, Pravičnost itd.).

Hesiod podrobno opisuje, kako iz enih božanstev nastanejo druga in konstruira več delnih genealogij. Iz Kaosa so nastali, med drugim: Noč in Dan in Eter. Iz Noči pa med drugimi Smrt (Tanatos), Sen (Hypnos), Sanje, Usoda, Maščevanje (Nemesis), Prepir (Eris), Pozaba (Lethe), Stradež (Limos), Bolečina (Alge), Laž (Pseudea) in drugi.  Zemlja je najplodovitejša, odgovorna za nastanek večine božanstev. Spočela jih je z Nebesom (Uranos), ki ga je sama rodila. Spočela sta množico otrok, med njimi Ocean, Morje (morje ima več poosebitev: Ocean, Tetida, Pontus) in njegove potomce. Iz njune linije izvira tudi  junak trojanske vojne Ahil, sin božice morja Tetide in zemljana Peleja. Glavna linija potomstva Zemlje in Neba vodi prek njunih otrok Kronosa in Ree do Zevsa. Kronos in Rea (ki je hkrati sestra in spolna partnerica Kronosa) sta zaplodila med drugimi Demetro (boginjo lova), Hadesa (gospodarja podzemlja), Pozejdona (vladarja morja), pa tudi Hero in Zevsa. Ta dva, sestra in brat, sta kot mož in žena rodila vrsto bogov, med drugimi Aresa (boga vojne) in Afrodito (boginjo ljubezni). Zeus si je poleg Here privoščil še kakšnih sedem ali osem  božic in z njimi zaplodil vse znane grške bogove, prek njih pa tudi razne pošasti in stvore:

"...za prvo si ženo izbral je Metido...

Drugič za ženo si Temis je vzel...

Harite tri lepotične rodila mu je Evrinoma...

K Demetri legel nato je hranilki...

Vzljubil zatem Mnemosino je Zeus...

K Zevsu nato egidonosilcu je legla Letoja...

Prav nazadnje si Hero cvetočo izbral je za ženo." (850-950).

Pa še nekaj postranskih.

Kako pravzaprav nastanejo bogovi in božanstva? Prvi način nastanka je iz nič. Prvotna tri božanstva "pač" nastanejo. Njihov nastanek ni pojasnjen. Božanstvo je. Drugi način je s spolnim odnosom. Bogovi se lotijo kogar koli: lepe device pa tudi sestre ali matere ali sina. Zemlja je s sinom Nebom/Uranom spočela vrsto božanskih bitij, med drugimi Kronosa, Zevsovega očeta. Tretji, redkejši, način je neke vrste partenogeneza (deviško rojstvo) ali vegetativno razmnoževanje: nov bog pride iz starejšega, "vse brez ljubezenske sle", kot pravi Hesiod. Tako so iz Zemlje nastali Kiklopi (enooki, okroglooki kanibali). Varianta tega načina je rojstvo iz Zeusove glave. Tako je nastala krvoločna Tritogeneja. Gea je iz sebe rodila Gore in Morje in Letne čase (Horai). Nebes je sam iz sebe rodil Afrodito in Anhiza (ki sta spočela Eneja, začetnika Italije, Rimskega imperija). Še redkejši način razmnoževanja bogov je precej grozovit. Zemlja je pozvala sinove, naj se maščujejo očetu Nebesu. Poslušal jo je Kronos (Čas). Vzel je iz materinih rok ostro nazobčan srp

"silno orožje prijel - in že spolovilo očetu

divje odsekal je, urno čez svoj hrbet ga zalučal.

Vendar le-to mu ni brez koristi iz roke zletelo..." (verzi:180-183)

Iz kapelj krvi odrezanega spolovila Nebesa so v Zemlji (!) vzklili Erinije (boginje maščevanja) in Giganti (silni velikani). Nato je Kronos pobral odsekani ud in ga vrgel v morje. Tam pa je iz njega zrasla - Afrodita, boginja ljubezni, ugodja in plodnosti "z ljubkim nasmeškom, ker zrasla je sama iz moškega uda." (200) Tako gre to.

Ljubezenska sla je pogosta med bogovi, romantična ljubezen je redkejša, se zdi. "Hera brez vse ljubezni vezi je Hefajsta rodila." (926). Je nekaj materinske ljubezni; za Tetido vemo, kako je varovala Ahila in skrbela zanj. Očetovske ljubezni je bolj malo, zato sinovi pohabijo ali ubijejo očeta.

Čemu se ukvarjati s temi abotnimi izmišljijami starodavnikov? Kaj nam povedo? Nam lahko kako koristijo v sedanjosti? V družbeno zagatnem položaju se sprašujemo, ali je kakšna alternativa sedanjemu svetovnemu kapitalističnemu sistemu in družbeni in podnebni krizi, za katero ga krivimo. Sprašujemo se, zakaj je socializem propadel, zakaj je kapitalizem prevladal. Zakaj je propadel projekt oblikovanja novega Človeka po polstoletnem oblikovanju takega Človeka z vsemi sredstvi, s korenčkom in palico, ljubeznivim prigovarjanjem in ostrim kaznovanjem? Je socializem propadel zato, ker ni mogoče preoblikovati človekovih temeljnih teženj? O tem, katere težnje so to, nam govorita Homer in Hesiod. Primerjava teh starodavnih opisov človeške narave s sedanjimi človeškimi težnjami nam poleg tega pove, kaj se je spremenilo; kaj je mogoče spremeniti, kaj pa ne. Oba pesnika pripisujeta bogovom včasih tudi lastnosti, ki jih pri ljudeh zavračamo; govorita torej o represiji, potlačevanju. Kakšen je njen obseg, doseg, njena moč, njene posledice?

Vir: Hesiod, Teogonija/Dela in dnevi, (prev. Kajetan Gantar), Kondor, MK, Ljubljana 1974

Potovanje po Umbriji (4)

8. april 2019.  Dan četrti. Perugia - Gubbio - Ljubljana. 
Zadnji dan je vedno nekaj nervoze. Smo vse spakirali? Smo kaj pozabili? Zajtrk je bolj na hitro. Zanemariti moramo vse obilje hrane, ki se ponuja, in se osredotočiti na najnujnejše. Vseeno se ob pravem času spravimo iz hotela. Če pa je kdo kaj pozabil, ima še eno šanso. Še malo se bomo zadržali v Perugi - v ravnini. Ustavili se bomo v znani čokoladnici. Tu delajo in prodajajo čokoladne izdelke. Mogoče je to prilika, da kupiva kaj za domače. V prodajalni gneča - seveda, če navali cel avtobus. Zagledava se v pravkar ulite plošče čokolade z mandlji. Direkt iz kuhinje. Dve plošči skupaj - vsaka pol kile. Ne vprašava za ceno. Prej se nisva odločila za majšo ploščico, ker se nama je zdela predraga. Predraga glede na to, da je tukaj narejena; je tako rekoč v tovarniški prodajalni, "outlet". No, ko plačava najini dve sveže uliti plošči, debelo pogoltneva slino in se bojiva spogledati. Kot tisti kuža, ki ima slabo vest. Naja, saj prej nisva nič zapravljala. Ta pametni pustijo čokolado pri miru in se zunaj odteščajo s kavo, ali pa s toplo čokolado.

  

Do Gubbia je kaka ura vožnje. Ko stopimo iz avtobusa, se znajdemo pred bronasto skulpturo svetega Frančiška - s psom. Ne, ni pes. To je strašni volk, ki je tod okoli žrl ljudi in ki ga je Frančišek s svojo milino in vero pomiril in udomačil in tako odrešil strahu tamkajšnje ljudi. Frančiškanski vir takole opisuje srečanje med zverjo in Frančiškom: "Frančišek je nad njim naredil znamenje presvetega križa, ga poklical k sebi in rekel: 'Pridi sem, brat volk, zapovedujem ti v Kristusovem imenu, da ne delaj hudega ne meni ne komu drugemu.' In zgodil se je čudež. V trenutku, ko je sveti Frančišek naredil znamenje križa, je strašni volk zaprl gobec in se ustavil. In ko je bila dana zapoved, se je volk približal, krotko kot jagnje in se sklonil k nogam svetega Frančiška, da bi legel."

Če pomislim, kako se je spremenil naš odnos do živali, do domačih in hišnih še posebej, bi rekel, da smo osvojili Frančiškove vrednote. Da se svet vendarle nekoliko spreminja na bolje. Da vidimo v živalih svoje brate - razen Notranjcev, ki so jezni na volkove, ki jim žrejo ovce. Bi tudi njim dobro delo nekaj več mirnosti in preudarnosti. Mah, blebetam. V strmem pobočju pred nami: prastaro umbrijsko mesto Gubbio (umbrijsko Ikuvium ali Iguvium),

               

Sv. Frančišek z volkom                                                   Gubbio

Po ravninskem delu v podnožju hriba se mimo tržnice mimo kamnitih starih hiš napotimo do "ascensore", do javnega dvigala, ki nas bo dvignilo na prostran trg pred konzulsko palačo.

Palača je danes muzej, v njem je shranjenih sedem bronastih tabel z besedilom v umbrijskem jeziku, delno v umbrijski in delno v latinski pisavi (tavole eugubine), odkritih v 15. stol.

  

To je središče mesta. Tu se dogaja vse. Tu je vse za turiste. Vlakec, na primer. In kavarna Terence Hill. Tu so snemali tisti film, serijo "Don Matteo", tu so sedele zvezde. Tako pravijo moji sopotniki. Nisem je gledal, nič ne vem o tem. Mogoče sem kdaj videl kakšno epizodo, prav megleno se spomnim tistega obraza, Terence Hill (Mario Girotti). Mož se je izšolal pri špageti-vesternih in igral z Budom Spencerjem. Pa ker bo mogoče koga zanimalo - evo dve fotke. Mora biti prav grozno, ko ti v lokal navali množica "gostov", pa vsi samo gledajo fotografije na stenah in ne prodaš več kot dve kavi. Če. Če ne bi bilo tega, pa mogoče še dveh ne bi. 

  

  

Poglavitna atrakcija nas še čaka: vzpon na vrh gore, v katere pobočju se je usidralo mesto, na vrh Monte Ingino. Do tja vodi lepo urejena, dovolj široka, a ne prav položna pot. Ta je prihranjena za posebno priliko. Nas bo potegnila vzpenjača. Na vrhu je namreč bazilika svetega Ubalda, patrona Gubbia. 

             

 Gubbio z žičnice                                                   Žičnica na Mt. Ingino

  

Bazilika                                                        Vitraži

Zgornji fotki prikazujeta atrij pred baziliko in enega od oken, vitraž s prizori iz življenja sv. Ubalda.

V baziliki sv. Ubalda hranijo najsvetejše in najznamenitejše rekvizire Gubbia, tri sveče, "tre ceri". To niso običajne sveče, to so tri lesene, podolgovate škatle, vsaka razdeljena na dve neodvisni, osmerokotni škatli vretenaste oblike, v njih so kipi svetnikov: sv. Ubalda, sv. Jurija in sv. Antona Padovanskega. Čemu? Vsako leto 15. maja, na rojstni dan sv. Ubalda, se v Gubbiu odvija "praznik sveč" (La festa dei ceri). Tri lesene "sveče" so osnovni rekvizit tekmovanja, ki pritegne množico domačinov in turistov in je ena osrednjih folklornih prireditev v Italiji. Vsako "svečo" pritrdijo na nosila, dovolj razsežna, da si jih lahko na ramena naloži 20 nosačev, "svečarjev" (ceraioli). Vsaka sveča je namreč približno 4 m visoka in težka nekaj manj kot 300 kg. Na praznični dan zjutraj prinesejo najprej sveče iz bazilike v mesto, kjer se nato ves dan odvijajo različne slovesnosti, na večer pa se začne poglavitno: tekma "svečarjev". Tri ekipe, ki nosijo imena po treh svetnikih, tekmujejo, katera bo prej prinesla svečo nazaj na hrib v baziliko. Sveče nosijo na nosilih v teku navkreber po ozki in ponekod prav strmi poti, skozi podhode in ožine ob navdušenem vzpodbujanju vsega prebivalstva. Če ne bi bili spretni, bi sveča lahko padla, kar bi bila velika sramota.  Posameznega moštva ne sestavlja samo 20 nosačev, ki so vsakokrat ob nosilih, ampak okoli 400 mladeničev in moških, ki se izmenjujejo in ki so se vse leto pripravljali na tekmo. Poleg tega je potek tekme odvisen od ogromnega števila pomočnikov, trenerjev, organizatorjev in drugih posrednih sodelavcev. Okrog te prireditve se je razvila sestavljena družben struktura tega mesta, ki se je razvijala skozi stoletja, vse od 11. stoletja, ko so predstavniki srednjeveških cehov darovali sveče mestnemu patronu. 

    

Sveče                                                       Tekma                                                        Sv. Ubaldo

     
Gubbio je znamenit še zaradi nečesa. Tega nam, kolikor vem, naš vodnik, zgodovinar ne naravoslovec, ni povedal. V bližini Gubbia, v soteski Bottaccio, "vodnjaku", kjer teče rečica Camignano, je izredno dobro viden glinen geološki sloj, ki pomeni mejo med obdobjema krede in triasa, oziroma med geološkim paleogenom in neogenom, starim in novim geološkim vekom (K-T boundary); se pravi najpomembnejša geološka ločnica. V tem sloju je na nekaterih mestih znatna količina iridija in drugih kovin, ki so na Zemlji redke. Velja teorija, da je to sloj prahu, ki je legel na Zemljo po padcu meteorita na polotok Yucatan. Ali drugače: sloj, ki označuje čas pred 66 milijoni leti, ko so izumrli dinozavri. To je zanimivost svetovnega pomena. V priznanje tega dejstva so neko primitivno mikroskopsko bitje, ki so ga našli nad tem slojem, imenovali po Gubbiu - globigerina eugubina. Primitivno bitje, kajti Zemlja je tedaj začenjala obnovo po velikem izumrtju vrst, ab ovo, jovo na novo.

Z avtobusa smo samo bežno uzrli prav tako pomebno znamenitost mesta, ki smo ga zapuščali, to je rimsko gldališče iz 1. stol. p.n.š. (55 do 27 p.n.š.). Tudi to gledališče so Rimljani postavili prej kot mi novo NUK.

Tudi tokrat nas Italija ni razočarala (če odštejem zuppo).

Potovanje po Umbriji (3)

7. april 2019.  Dan tretji. Spello - Spoleto - Montefalco - Bevagna.
Točno ob osmi uri zjutraj se je naš avtobus premaknil izpred hotela v Perugi in odpeljal proti jugovzhodu, v smeri Ternija. Kmalu se je na naši levi odprl pogled na goro Subasio (1290 m). Čeprav za naše pojme ni prav visoka, se zdi njen podolgovati hrbet prav mogočen. Na enem od gričev v njenem predgorju se je vgnezdilo slovito Frančiškovo mesto Assisi. Ne bomo ga obiskali, ker je tam najbrž prevelika gneča turistov in romarjev.

     

Assisi                                                                       Spello

Naša prva postaja bo mestece Spello, po številu prebivalcev primerljivo z našo Vrhniko. Naredi pa seveda čisto drugačen vtis, saj so hiše nagrmadene na griču druga ob drugi, iz te kopice štrli zvonik cerkve Svete Marije (Santa Maria Maggiore). Mesto so ustanovili že starodavni Umbri, potem pa so se v njem menjavali gospodarji in prebivalci v skladu s tokom zgodovine na teh prostorih. Že pri prvih hišah nas je v tihem in hladnem nedeljskem jutru pozdravilo cvetje v številnih lončkih, razpostavljenih povsod: ob robu ulice, ob portalih, v atrijih, na oknih. Spello je najodličnejše italijansko mesto cvetja. Slovi po posebnem cvetličnem običaju, okrasitvi mesta s cvetjem - Infiorate di Spello. Za praznik Svetega rešnjega telesa (Corpus Domini, 9. nedelja po Veliki noči) naredijo iz svežega in suhega cvetja preprogo v dolžini 1,5 km in širini ulic, po katerih bo šla procesija, v kateri nosijo simbolično Kristusovo telo. Prvič so ulice tako okrasili leta 1831, ko se je po preprogi sprehodil novi škof. Poslej pripravijo preprogo vsako leto. V preprogo so vključene tudi "slike" s posebno tematiko, prav tako iz cvetja. Da preproga ne bi bila preveč enolična, se izmenjujejo deli preproge, ki morajo biti dolgi vsaj 12 m, s "slikami", ki morajo imeti površino 24 m2. Uporabijo lahko le domače naravno sveže ali suho cvetje, brez kakršnih koli umetnih dodatkov ali pobarvanih oblancev. Krasitelji - zdaj povezani v posebnem društvu - prinesejo cvetje v noči pred procesijo in vso noč "tkejo" preprogo. Zasloveli so tako, da so pripravili cvetlično preprogo tudi za papeža, za predsednika republike, pa tudi v Lurdu in Betlehemu. Mesto je za ta svoj običaj prelo medaljo predsednika republike Italije. Žal smo prezgodnji, da bi lahko prisostvovali temu običaju.

    

 Poleg cvetja pa prebivalci častijo oljko in oljkarstvo. Opazili smo, da raste oljka na vrhu enega mestnih stolpov;  poleg tega pa je oljarstvu v čast postavljena skulptura olive z dvema figurama, ki se prepletata in iz katerih poganja drevo.

Sprehodili smo se do vrha griča, kjer sta trdnjava in kapucinski samostan, potem pa se vrnili do cerkve Svete Marije (Santa Maria Maggiore), da bi si ogledali Pinturicchijevo fresko.

     

                              Trdnjava in kapucinski samostan                       Santa Maria Maggiore                        

Pinturicchio, Kristusovo rojstvo (La Natività)

Di Pinturicchio - Opera propria Gunnar Bach Pedersen Periodo dello scatto: giugno 2007, Pubblico dominio, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2317662

V mesto smo vstopili pri drugih vratih, zato nismo videli dveh mogočnih rimskih dvanajsterokotnih stolpov na vsaki strani drugih vrat.

V bližini Spella je mestece Foligno, kjer prirejajo tekmovanje, podobno sinjski alki. Še dalje proti vzhodu, na meji province Perugia, je Norcia (srednjeveška Nursia) ob robu narodnega parka Sibilinske gore (Monti Sibilini), rojstni kraj svetega Benedikta (roj. ok. 480 n.š. Benedikt iz Nursije), ustanovitelja benediktinskega reda. Vodnik nas je opozoril še na bližino slikovite doline Valnerina, doline reke Nero. V dolini te reke so v bližini Ternija Marmorni slapovi (Cascatte delle Marmare), ki v treh stopnjah padajo v globino 167 m in so med najvišjimi v Evropi. Svoje ime so dobili po belini apnenčevih skladov, preko katerih padajo, in so podobni marmorju. Kakorkoli, veliko bo še ostalo za drugič.

Na poti v Spoleto se najprej ustavimo ob akveduktu Ponte delle Torri (most med stolpi), ki prečka ozko tektonsko dolino hudourne rečice Tessino. Akvedukt je znamenit zaradi svoje velikosti: v dolžino meri 230 m, visok pa je skoraj 80 m. Zgradili so ga v 13. stol., verjetno na rimskih temeljih. Tako ime je dobil, ker sta na obeh njegovih skrajnih koncih stolpa trdnjav. Pod cesto, po kateri smo se sprehodili mimo viadukta, je v strmem skalnem pobočju hotel, mislim da na mestu nekdanjega mlina - res slikovita in drzna umestitev.

      

Ponte delle torri                                                        Rocca Albornoziana

Ob cesti poleg akvedukta je kovinska spominska plošča in na njej komentar Johanna Wolfganga Goetheja, ki je občudoval to mogočno in koristno zgradbo in jo primerjal s kapricioznimi, kičastimi stvori svojih nemških sodobnikov, "ki niso nič in ne služijo ničemur". S ceste smo nad pobočjem na desni že opazili tudi drugo znamenitost: grad, ki kraljuje nad Spoletom na griču sv. Elije, to je, trdnjavo Rocca Albornoziana iz 14. stol. (1367). Zgrajena je bila za španskega kardinala Egidia Albornoza. Trdnjava pravokotnega tlorisa s šestimi kvadratnimi stolpi je razdeljena na dva dela: del, ki je bil namenjen vojaški posadki, in del, v katerem so bili upravni prostori in bivališča mogočnikov. V času kuge se je sem zatekel tudi papež, da Lucrezio Borgio samo omenimo.

Mi vstopimo v mesto mimo sodobne, kovinske paličaste strukture poloble, ki najbrž simbolizira globalizacijo, in se znajdemo pred starim rimskim amfiteatrsko oblikovanim gledališčem (Teatro romano). To je bilo res gledališče, namenjeno uprizarjanju tragedij in komedij, kajti amfiteater za "reality shows", za dirke in krvave boje, je bil drugod. Gledališče iz 1. stol. n.š. je del cerkvenega zemljišča in samostana, cerkev (sedaj je v njej arheološki muzej) je tudi zasedla prednjo skeno in odrsko ozadje. Gledališče služi svojemu prvotnemu namenu: različnim kulturnim prireditvam pod milim poletnim nebom.

       

             Rimsko gledališče                                 Katedrala Marijinega vnebovzetja

Sprehodili smo se mimo vodnjaka Fontana di piazza del mercato v samem strogem središču mesta,  na mestu nekdanjega rimskega vodnjaka. Nad vodnjakom je "kazalnik ur" (mostra delle hore), to je, javna ura. Po nekaj korakih se znajdemo na vrhu prostranega stopnišča, ki se spušča na trg pred katedralo Marijinega vnebovzetja (Sta. Maria Assunta). Prišli smo v času maše. Poleg tega hitijo v mesto oddelki skavtov, najbrž po letni blagoslov; bliža se dan tabornikov! Počakamo, da se položaj malo umiri in si v cerkvi lahko ogledamo fresko Pinturicchia iz leta 1497, Marija z detetom med svetima Janezom Krstnikom in Štefanom (Madonna col Bambino tra i santi Giovanni Battista e Stefano), v kapeli škofa Costantina Erolija.

Pinturicchio (1497), Marija z detetom...

Počasi se je trg pred cerkvijo spraznil, na njem pa se je zbrala skupina odraščajočih dečkov s kolesarskimi čeladami in z gorskimi kolesi oziroma kolesi za kolesarske vragolije. Levo od cerkvenega pročelja vodi navzdol do ulice spodaj kakih deset metrov dolgo, široko stopnišče. Onstran ulice je drevo in prazna peščena površina pred nekim paviljonom. Namera fantov je postala kmalu jasna. Spuščali se bojo po stopnicah. Spusti se prvi, dokaj previdno odposkakuje po stopnicah in razjaha onstran ulice, levo od drevesa. Spusti se drugi, pogumneje, hitreje, in se zaleti s kolesom v drevo. Glavo pravočasno odmakne, odskoči s kolesa. Vse se srečno konča. Tako se spusti še tretji in četrti. Na vrsto pride fantič, ki na prvi pogled ni imel kakega posebno dobrega kolesa. Spusti se, močno poskakuje, kolesa ne obvlada, krmilo mu suka sem in tja in mu ga preti iztrgati iz rok. Nekje v zadnji tretjini stopnišča so se, kot kaže, zlomile prednje vilice kolesa. Fant pade in obleži na stopnicah. Zastane nam dih. Sekundo, dve, vse otrpne. Potem tovariši priskočijo in se ukvarjajo s fantom. Čez čas fant vstane. Oddahnemo si. Gre po stopnicah proti drevesu, očitno mu postane slabo in se ob zidu spusti na tla. Čez nekaj minut pripelje rešilec, fanta položijo na nosila in odpeljejo. Igre je konec.

Ta pripetljaj je po mojem argument zoper teorijo o družbeni konstrukciji spola. Jasno kaže naravno pogojeno moško norost. Si predstavljate namesto fantov skupino deklet? Seveda je šlo za pritisk skupine, za konformnost, za željo po dokazovanju in strah pred izločitvijo; za družbene dejavnike. Seveda se je to zgodilo v italijanski patriarhalni družbi. Vendar: si pri tem početju lahko predstavljamo skupino holandskih ali švedskih deklic? Ali katerih koli deklic, razen tistih, ki bi podlegle konstruktivistični propagandi?

Tudi v Spoletu smo se z mesta v dolino zapeljali po tekočih stopnicah. Ko smo se pripeljali do Montefalca, naslednje postaje našega raziskovanja Umbrije, je bil čas, da nekaj pojemo. Večina skupine se je prijavila za rezervirano skupno kosilo, nekaj pa nas je menilo, da bo kosilo preobilno in smo šli po svoje. S kolegicama smo zavili v manjšo restavracijo na glavnem trgu. Onidve bosta pašto. Nama bi prav prišlo kaj toplega, kakšna juhica, potem pa magari eno margerito za oba. Zuppa? Vorremo prendere una zuppa. Zuppa? Hm. Nimamo. Zelenjavno? Karkoli? Aha, fave, bob. Bobovo juho lahko dobite. Krasno. OK. Prosimo. Čez čas prinese v prostranih krožnikih na dnu zajemalkico nečesa, kar se izkaže za kupček bobovih zrn. Hm. Pokusiva. Saj je okusno. Sol naredi svoje. Bob je skuhan po italijansko - al dente. Ni bila juhica - kako bi se prilegla domača zelenjavna ali goveja - bilo je prgišče na pol skuhanega boba s trdo lušino v žlici vode. Tudi margerita je v ljubljanski Parmi boljša. Sploh naju je slovita italijanska kuhinja spet razočarala. 

 

                                                       Vrata sv. Avguština

                                              

Po kosilu se prileže kavica, tokrat v drugem lokalu v dopolnjeni sestavi. Malo se je kazalo sonce, zato smo se kljub mrazu odločili, da posedimo zunaj. Skozi odprta vrata se je videlo v notranjost bara. Za mizo je sedela službujoča in se basala s solato iz velike sklede (na sliki se žal ne vidi). Kdo je rekel, da Italijani ne poznajo solate v taki obliki kot mi? Mogoče je solata v nedostojen, zaseben užitek?

In spet na delo: v cerkev sv. Frančiška, spremenjeno v prestižen muzej, kjer si bomo ogledali freske o življenju svetega Frančiška. Te so name res naredile vtis. Morda zato, ker prikazujejo vsakdanje prizore in ne le v nebo zazrtih svetnikov v togih in standardnih pozah. Teh sem imel te dni dosti. Tudi barve so žive in nežne. Krasen strip. Ob teh podobah bi rad zastal in si jih podrobno ogledoval. Žal je ogled bežen in ljudje povsod okoli. 

   

Benotto Gozzoli, Prizori iz življenja sv. Frančiška (Storie della vita di San Francesco), odlomek

Montefalco, gora sokolov. Ime je mestu, ki se je prej imenovalo Coccorone (Cors coronae), dal sam cesar Rimsko-nemškega cesarstva, Friderik II, ljubitelj sokolarstva, ki je o tem športu napisal celo knjigo. Legenda pravi, da so prebivalci dali Frideriku sokole, ki jih je bilo veliko v okolici, da ne bi napadel mesta. Mladi Friderik je mestu res prizanesel in ga prekrstil v "goro sokolov" ali "sokolji grič". 

V cerkvi sv. Avguština smo se sprehodili mimo vitrine z mumificiranim "blaženim romarjem" (Beato Pelegrino). Po legendi je mož priromal iz Španije, da bi počastil truplo svete Klare (v istoimenski samostanski cerkvi). Potem se je zatekel v cerkev sv. Avguština, kjer so ostanki še dveh svetnic (Chiarella in Illuminata). Naredil je dolgo, izčrpujočo pot, da bi videl ostanke pokojnih svetih žensk. Tam so ga zjutraj našli v spovednici mrtvega. Njegovo truplo so balzamirali in ga v istem položaju, kot so ga našli, razstavili v vitrini, blaženega. Iz kute moli dokaj ohranjena, sklonjena glava. Precej srhljivo. Posebno mirnega počitka nima. Še dobro, da nas ni videl. 

O Montefalku bi se dalo še kaj povedati in obiskati še kakšno izmed mnogih cerkva, a mi smo sedli na avtobus. Upal sem, da bomo šli naravnost v hotel in si privoščili malo počitka pred včerjo. Pa ne. Zapeljali smo se čez nekoč poplavno planjavo do mesteca Bevagna (rimska Mevania od 90 p.n.š.). Tudi to je staro križišče Umbrov, ki je ostalo tako tudi pod Rimljani. Kasneje je postalo znano, ker so tu tkali posebno cenjeno platno, tako da so rjuham rekali kar "bevagne".

        

S. Michele (iz l. 1070)                                          S. Silvestre (iz l. 1195)

Sprehodili smo se po starodavnem trgu Piazza Silvestre, znanem tudi po tem, da so tu snemali več italijanskih filmov. Kuliserija je res primerna za vrnitev v prastare čase. Kolegica arhitektinja je rekla, da se je tu, sredi teh čistih linij in starodavne pristnosti, počutila prav vzhičeno v spokojnem nedeljskem popoldnevu. Pogledali smo v to in ono cerkev, nato pa nas je obcestni poster zapeljal, da smo zavili v neki atrij in si ogledali v njem postavljeno razstavo proti rasizmu in diskriminaciji. Organizator: Nacionalna zveza italijanskih partizanov (Assoziazione Nazionale dei Partigiani d'Italia, A.N.P.I.), članica mednarodne organizacije odporniških gibanj. V času od maja 1944 do maja 1945 je v teh krajih, ki so jih po kapitulaciji Italije leta 1943 zasedli Nemci, delovala partizanska enota. Tako tudi na več drugih področjih Italije. Na razstavi je bil tudi poster o tržaški Rižarni kot mučilnici slovenskih in italijanskih antifašistov in antinacistov.

  

Tržaška Rižarna na razstavi A.N.P.I.

      

Pogled na Bevagno                                          Porta Canarra

Sonce je bilo že nizko, ko smo se končno odpeljali proti našemu začasnemu domu.

Potovanje po Umbriji (2)

6. april 2019. Sobota. Dan drugi. Perugia - Todi - Deruta. 

Sinoči smo dan sklenili z večerjo v Chocohotelu v Perugi, kjer smo se nastanili. Choco-, ker je posvečen čokoladi, ki je nekakšen zaščitni znak Perugie. Vse v sobi je čokoladne barve, tudi ali predvsem posteljno pregrinjalo potiskano s "čokolado" v več jezikih in pisavah. Večerja s petimi hodi: predjed z narezkom prekajenih reči, prvi krožnik testenin, umbrijskih špagetov (umbricelli), drugi krožnik testenin; mikro-tanek odrezek telečje rolade s popečenimi nekaj koščki krompirja, čokoladna sladica. Nič solate, smo se hudovali. Ja, nimajo navade. Tako je pač v drugi deželi: druga hrana. Poplaknili smo z nekaj požirki okusne hišne črnine.

Zjutraj smo se napotili na ogled mesta. Doma sem si predstavljal, da je Perugia bolj ali manj v ravnini, zato je sledilo prvo presenečenje. Mesto zavzema pobočje in vrh griča, ki je na nadmorski višini nekaj manj kot 500 m. Odličen zrak. Gor sicer vodi cesta, a avtobus je raje ostal spodaj, mi pa smo ubrali drugo možnost: tekoče stopnice. Po več etapah tekočih stopnic smo se znašli v visoki, mračni, kamniti avli in hodnikih trdnjave Rocca Paolina, ki jo je v 16. stol. dal zgraditi papež Pavel III. Od nekdanje trdnjave so ostale le kleti papeške palače, kjer so danes v skrivnostnih hodnikih tu in tam postavljene skulpture. 

 

Iz tega podzemlja smo se skozi Porta Marzia, ki so del etruščanskega obzidja iz 3. stol. p.n.š., vzpeli v prijeten razgleden park, posvečen Giosueju Carducciju, znamenitemu pesniku.

Oh bella a' suoi be' dí Rocca Paolina

Co' baluardi lunghi e i sproni a sghembo!

O prelepa svojih dni Skala Pavelska

z dolgimi okopi in mogočnimi stebri!

Tu je pesnikova bista, parku pa gospoduje monumentalna skulptura velikega slikarja, peružana Pietra Vannuccija z nadimkom Perugino. S terase je lep razgled na strehe Perugie. Že tu sem opazil: v starem delu mesta ni strehe, ki bi izstopala po barvi ali kritini. Vse je v naravni barvi strešnikov. Nič vijoličastega, nič prosojno, zelenkasto plastičnega. kot pri nas. Nobene samovolje, strog red kar tiče arhitekturne dediščine. 

 

Znajdemo se pred palačo provincialne uprave, pred njo kralj "osvoboditelj", Viktor Emmanuel II, na konju, nasproti bus z napisom VOZIM NA METAN. Naslednji korak: Collegio di Cambio. To so prostori srednjeveškega ceha (gilde ali korporacije) bankirjev, ki si je v 15. stol. pridobila toliko moči, da so ji dodelili prostore v pretorski palači. V temnorjav les oblečene stene s klopmi ob straneh, po katerih so posedali finančniki in se posvetovali o vrednosti denarja in kreditih, so nad leseno oblogo skupaj s stropom okrašene s freskami Perugina, med njimi "Hrabrost in zmernost nad šestimi antičnimi junaki in Preudarnost in Pravičnost nad šestimi antičnimi modrimi. In še več takega in podobnega. Perugino je bil takrat na vrhuncu svoje slikarske moči. V bližini je Krstilnica (Capella del Battistero) s freskami drugih slikarjev.

 

Ko smo se spet znašli v bližini osrednjega trga, smo opazili razoglavega moža,  oblečenega v raševinasto kuto, skrbno sešito iz kosov jute, očitno meniha, bosonogega na kamnitem tlaku; zjutraj je bilo blizu ničle. Moji sopotniki so ga ogovorili. Govoril je dobro angleško, z nekaterimi v materinski italijanščini. Ko smo rekli, da smo iz Slovenije, je povedal, da je bil v Stični, da pozna Slovenijo. Ponujal je brošuro z naslovom O deželi Asiški in o Frančišku, o preroškem duhu (Dalla terra di Assisi e di Francesco lo Spirito di profezia). Dali smo mu nekaj drobiža vbogajme. Ko so se drugi že oddaljili, sem ga vprašal: Kako to, da ste bosi? Mrzlo je. - Faccio penitenzia, il mondo va male. Ah, pokoro delam, svetu gre slabo. - Kasneje, ko smo že prišli iz Narodne galerije, je možak na ves glas pridigal s terase stopnišča pred vhodom v Pretorsko palačo. Bil sem preveč oddaljen, da bi kaj razločnega slišal in razumel. Ja, svetu res ne gre dobro. Spomnil sem se na Savonarolo: penitentiam agite! 

 

Še korak do kapele San Severo s freskami Raffaela in Perugina. 

Naslednja ura je bila namenjena ogledu etruščanskega vodnjaka (Il pozzo etrusco). Z urejenega predprostora, kjer smo si lahko ogledali video o tem čudu etruščanske tehnologije, smo se skozi vrtljivo zaporo spustili v zgornjo komoro vodnjaka. Vodnjak je v celoti globok ali visok 37 m. Od tega je samo manjši del, dober meter nad zemljo v obliki dokaj običajnega vodnjaka ("štirne"). Del, ki je pod zemljo, se deli približno na pol: zgornji del zavzema kamnita, obzidana komora premera 5 m, približno na ravni kletnih prostorov palače. Tam so tudi uredili "most" za obiskovalce, ki jo prečka. Spodnji del, "cev" ima premer 3,5 m in sega do globine še kakih 15 m. V vodnjaku je voda - videli smo gladino - ki priteka iz treh podzemeljskih izvirov. Posebno umetelen je strop ali streha komore, tik pod površjem. Držijo jo prečni nosilci iz travertina, spojeni s premišljenimi rezi na suho, brez kakršnekoli malte. Vzdržali so kakih dva tisoč tristo let. Kako so vedeli, kje kopati; kako so kopali, kako zidali, kako so uredili zajemanje vode?

 

V Narodni galeriji Umbrije (Galleria Nazionale della Umbria) je stalna zbirka slik, oltarnih slik - diptihi, triptihi, poliptihi: Benozzo Gozzoli, Piero della Francesca, Beato Angelico, Verrocchio, Mantegna, potem vrsta imen, ki nam, nepoznavalcem, nič ne pomenijo, pa seveda Perugino in Pintoricchio, Umbrijca, Peružana. Religiozna vsebina, vse mogoče svete osebe in zgodbe. Preveč za eno uro. Spodaj je priložnostna razstava, katere naslov se mi je zdel na prvi pogled zagoneten Bolle di sapone. Razvozlam: milni mehurčki. Poglejmo. Kako sijajna ideja! Kako so slikarji, od kadar pomnimo, znali naslikati milne mehurčke. Vrsta slik, na katerih so upodobljeni prizori spuščanja milnih mehurčkov. Očitno so jih otroci spuščali od nekdaj. Zato, da naslikaš milni mehurček, je potrebno nekaj veščine. Kako jim je uspelo? Z modernim slikarstvom se upodabljanje milnega mehurčka neha, kajti ni več okrogel prozoren mehurček ampak kub ali kakšna drugačna vijuga. Sploh pa nezanimiv predmet. Najbolj zanimiva se mi je zdela slika, ki prikazuje družino Isaaka Newtona. Newton sedi za pisalno mizo s svojimi spisi, sinček pa v materinem varstvu spušča milne mehurčke. Skozi lepo gotsko okno pade na mehurček sončni žarek in mehurček zablesti v mavričnih barvah. Aha-Erlebniss! Isaaku se posveti: lom svetlobe, disperzija svetlobe - njegova teorija optike je rojena! 

Nimava več moči, da bi vstopila v katedralo. Sedeva na nadzidek ob njej in pomalicava. Kasneje, ko nam sopotniki opišejo, kakšna je, nama je žal. Ob osrednjem vodnjaku se zberemo za odhod. Dol se peljemo z mini-metrojem. Njegova proga je dolga okoli 3 km. Po njej vozi okrog 25 samovozečih vagonov, dolgih 5 m, za 25 oseb. Metro ima sedem postaj.Tehnično je pravzaprav vzpenjača, podobna kot na naš Grad. Urejena je pa prav imenitno. S tekočimi stopnicami in mini-metrojem so Peružani učinkovito preprečili nadomestili promet v središču mesta.

Nekaj kilometrov iz Perugie se ustavimo ob etruščanski grobnici družine Volumni (Ippogeo dei Volumni). Po stopnicah, ki vodijo v globino, se spustimo v grobnico: osrednji prostor in nekaj stranskih sob. Zdaj je prazno; kar je bilo ohranjenega notri, je po muzejih. Zgoraj so v prostoru okrog stopnic razmeščene kamnite žare z reliefi. Nekdo je to raziskoval, klasificiral žare in jih opremil z nalepkami različnih barv. Mnoge od razstavljenih žar imajo zunaj izklesane reliefe, ki prikazujejo junaške prizore iz življenja pokojnika. Nad stopnicami lesen strop, rekonstrukcija etruščanskega vzorca. Svet, ki ga ni več. je pa bil, tako resničen kot naš.

   

Todi je mesto kakih 40 km južno od Perugie v smeri proti Terniju. Tam so glavna znamenitost iz časa Rimljanov podzemske cisterne za vodo, ki so jih odkrili nedavno in usposobili za ogled. Menda so se tam naseljevali rimski veterani, odsluženi vojaki. Hiše naj bi postavili na obeh straneh blago zaobljene doline. Ob obeh robovih doline, vzhodnem in zahodnem, so sezidali dve vrsti cistern. Vsaka cisterna je bila dolga 8 m, široka 3,5 m in visoka slabih 8 m. V vrsto so postavili po 12 cistern, tako da je vrsta dolga do 100 m. Zidali so tako, da so zdrobljeno okoliško kamnino vezali z v prah zdrobljeno vulkansko kamnino, "pozzolano", pomešano z vodo. To je dalo malto, ki je dobro vezala, tako da so cisterne zdržale do danes. Marsikatera je potem služila kot temelj hiše. Ko so sezidali vse cisterne, so prostor med njimi, dolino, zasuli in vse izravnali. Tako je nastal sedanji trg. Bili smo v eni teh delnih cistern. Dobro držijo.

Todi je znamenit tudi kot rojstni kraj enega prvih italijanskih pesnikov, Jacoponeja, pesnika verskih hvalnic, Laudi. Kakih 90 so jih nedvomno pripisali njemu. Njegov spomenik je ob poti k drugi znamenitosti, to je gotska cerkev sv. Fortunata iz 12. stol. S ceste je videti pročelje - vsaj meni se je zdelo - kot kake moderne cerkve. Notranjost pa je po obliki obokov in stebrov gotska, a bela in svetla.

 

Nazajgrede smo se ustavili še v Deruti, mestecu z lončarsko tradicijo, kajti tu okoli je veliko dobre gline. Kar ob cesti je lončarska delavnica s trgovino. Tu izdelujejo znamenito majoliko. Prepričan sem bil, da je "majolika" pristen slovenski izraz, kajti kako bi drugače mogla ob tuji besedi nastati tako ganljivo vzpodbudna pesem, kot je Majol'ka bod pozdravlena, majolka, majolka, majol- majol-čica. Pa ni slovenska. Tehniko izdelovanja lončenih predmetov so iz španske Majorce prinesli v Italijo, kjer zdaj pravijo, da delajo lončevino v slogu "majolica". Majolika torej ne pomeni posebno oblikovanega vrčka za vino, ampak glazurno tehniko. Na lončene predmete nanesejo posebne vrste lošč, ki jim da bleščečo površino. Vsega je polno, od ploščic s slikami in napisi, preko krožničkov do različnega posodja. Naši arhitekti so rekli, da je vse skupaj kič. No, zunaj so bile vrtne posode za rastlinje, nepološčene. Tisto je bilo videti kar spodobno. Od našega pomena besede "majol'ka" seveda ne odstopamo.