Pogovarjanje z neznanci

 

 

Malcolm Gladwell, Pogovarjanje z neznanci: kaj moramo vedeti o ljudeh, ki jih ne poznamo. UMco, Ljubljana, 2020.

Ta tema bi morala biti za socialne delavke pomembna, saj se neprestano srečujejo z neznanci in se pogovarjajo z njimi. Vsak primer se začne s prvim pogovorom z neznano osebo. Če torej nameravate vzeti v roke knjigo Malcolma Gladwella z namenom, da bi vam pomagala pri prvem pogovoru, vedite, da boste v njej bore malo izvedeli o pogovarjanju z neznanci in nekaj več o znanih ljudeh, ki jih ne poznamo, če vas ti ljudje zanimajo. Mene, recimo, Bernie Madoff ne zanima preveč. Če boste malo pomislili, pa boste zvedeli nekaj o tem, kako se pišejo knjige, da se dobro berejo in uspešno prodajajo.

Najprej o slednjem, iz zavisti. Gladwell ne daje navodil za pisanje uspešnic, navodila o tem lahko človek sam razbere iz knjige, ki jo ima v roki. Recept se glasi: spremljaj tisk, časnike, vse o razvpitih aferah, kakšno psihološko revijo, biografije, uspešnice in druge knjige. Kopiraj, ekscerptiraj in shranjuj najbolj zanimiva besedila, npr. o bedastih in nasilnih policistih, o vohunih, o razvpitih kriminalnih primerih, o samomorih in teroristih. Potem jih nekako razporedi glede na osnovno idejo, ki jo imaš (o neznancih), jih pripovedovalno raztegni, dodaj prepisane dialoge in druge vstavke, in vsako pripoved skleni s kakim naukom, na primer: neznancem lahko zaupate, a v sedmih odstotkih vas bojo ogoljufali ali morda celo ubili. Taka knjiga je dovolj obsežna, da se jo splača pisati, sestavite jo iz javno objavljenih besedil (nič pretiranega arhivskega brskanja, nič prošenj informacijskemu pooblaščencu, nič prerekanja okrog avtorskih pravic ipd.); uživate, ko jo sestavljate, ne zahteva pretiranega umskega napora in sistematiziranja, saj to, kar pišete ni znanstveno delo ampak poljudnoznanstvena knjiga ali esej, ta blaženo svobodna in neodgovorna zvrst. Je pa za bralce zanimiva, nekakšen Izbor iz svetovnega tiska ali tematski Štefančičev Global. Tako je pač s temi ameriškimi knjigami: lahko jim samo izrečemo priznanje za obrtniško spretnost in - v bistvu - nateg.

Torej, kaj morate vedeti, ko se srečate z neznancem? Najprej morate poznati sami sebe. Vedeti morate, da je naše evolucijsko privzeto (tj. po "difoltu") zadržanje zaupanje. Zaupanje je temelj vsega človeškega. Tujcu, ki ga srečate, zaupate. Potem morate vedeti, da se bo to v 93% primerov dobro izteklo, v 7% pa ne. Pri stotih srečanjih z neznanci, morate v sedmih primerih paziti: lahko vas okrade, posili, umori (to bo zadnje srečanje). Seveda je pa vse odvisno od tega, kje ga srečate. V Ljubljani, ki je Gladwell ne omenja, po mojih več kot osemdesetletnih izkušnjah skoraj da ni šans, da bi se srečanje z neznancem slabo izteklo (nisem pa ženska). Več možnosti je, da vas posili znanec ali sorodnik. Nikar pa ne hodite v Kansas City. Tam se je neznancu najbolje izogniti na daleč.

Gotovo se ne boste srečali s Hitlerjem. Če bi se, vam pravzaprav ne bi bil neznan. O njem ste že veliko prebrali in veste, da mu ne smete zaupati. Mogoče bi vam pa bil simpatičen, kot milijonom nekdanjih Nemcev. Tudi predsednik angleške vlade, Chamberlain, je menil, da je Hitler čisto simpatičen povprečnež, kot kak soboslikar, nikakor ne podoben angleškim aristokratom. Nekaj malega o njem je tudi prebral pred srečanjem z njim. S Hitlerjem sta se prisrčno rokovala, pogovarjala kot stara prijatelja in krojača sveta, podpisala listino o večnem miru in nenapadanju. Hitler pa se je, ko je stari bedak odšel na otok, iz srca krohotal in začel 2. svetovno vojno. (To o krohotu ni zgodovinsko preverjeno, saj je bil Hitler precej puste nature). Gladwell hoče povedati, da obstajo tipi, ki vas bodo grdo opetnajstili. A to vemo. Ne smemo piscu delati krivice, kajti pove nam še nekaj zelo pomembnega, pravzaprav presenetljivega. Ovrže naše prepričanje, da je treba človeka osebno srečati in se z njim osebno pogovoriti, da bi se prepričali o njegovi poštenosti ali nepoštenosti. Ravno pri osebnem srečanju nas bo speljal v »napako zaupljivosti«. Očarljiv bo in naivno nedolžen. Vtis bo naredil na nas kot "osebnost" ali kot "navaden soboslikar". Velikega goljufa s Ponzijevo piramido investiranja, Madoffa, niso razkrinkali tisti, ki so se z njim srečali in pogovarjali, ampak analitik, ki je samo pozorno analiziral njegove finance. Ta je videl, da se ne ujemajo, da niso logične. V drugem primeru je računalnik bolje od sodnikov presodil, kateremu obdolžencu naj se prisodi varščina.

Zanimiva, sodobna knjiga ne more brez opisovanja spolnih škandalov: trenerjevega zlorabljanja dečkov bejzbolskega moštva, zdravnikove prstne relaksacijske masaže vaginalnih mišic deklic, članic gimnastične reprezentance ZDA. Šlo je za v ZDA razvpite spolne afere. Kdo je tu neznanec in kako so se pogovarjali z njim? Ne gre za to. Gladwell opisuje te afere, ker hoče pokazati, kako je veliko ljudi, sodelavcev, nadrejenih, celo nadzornih organov, bilo opozorjenih, da se dogaja nekaj nedopustnega, a niso verjeli poročilom, niso reagirali. So ščitili ugled ustanove, ali preprosto niso verjeli, da lahko spoštovane "osebe zaupanja" počnejo kaj takega? So preveč zaupali? Neka mati, ki ji je hčerka opisala "masažo", je menila, da gre za nekaj "nedolžnega", kljub temu, da ji je hčerka govorila, da se ob tem ne počuti dobro. Za uspeh v športu je pač treba nekaj žrtvovati. Šele, ko je mati na sodišču slišala izjave drugih deklic in mater, je spoznala, da gre za zlorabo.

Drugo splošno privzeto prepričanje je, da je iz vedenja, še posebej iz izraza obraza, možno sklepati na čustva in doživljanje človeka. Po človekovem vedenju, drži, izrazu obraza, lahko presodimo, ali govori resnico ali laže. Saj vemo: človek, ki laže, ne pogleda v oči, ampak odmakne pogled. Lari-fari. Prepričani smo tudi, od Darwina dalje, da vsakemu čustvu, veselju, žalosti, jezi, strahu, ustreza določen izraz obraza; in da so ti izrazi univerzalni. Prebivalci Trobriandskih otokov pri Novi Gvineji (priljubljen antropološki laboratorij) bodo na fotografijah obrazov prepoznali ista čustva kot Zahodnjaki. Niso jih. Pripisovali so jim čisto drugačen pomen; jezen izraz jim je pomenil strah ipd.

Če se na pogrebu svoje matere ne jokate, je niste imeli radi, ste do nje ravnodušni, ali jo celo sovražite. Res? Mnogi se spominjamo poročanja o umoru angleške turistke v Italiji, Meredith Kercher. Umorila naj bi jo njena ameriška sostanovalka in prijateljica Amanda Knox, ki je tudi (navidezno) našla njeno truplo in to (hladnokrvno in zavajajoče) prijavila policiji. Ves čas po razkritju umora se je čudno obnašala, ravnodušno; se brezbrižno sprehajala po tistem stanovanju, se celo smejala, kot prava brezčutna morilka. Njeno vedenje je prepričalo vse sodne instance, da je storilka zločina. V italijanskem zaporu je prebila štiri leta, dokler niso po prstnih odtisih odkrili resničnega morilca, nekega vlomilca s kartoteko. Pazite, ko boste naslednjič zagrešili kaj, za kar bi se morali opravičiti. Ni dovolj besedno opravičilo: jokajte, tolcite se po prsih, rujte si lase, pokleknie, vrzite se na tla, drugače bodo menili, da se samo pretvarjate in da vam v resnici ni žal. Tako se obnašajte tudi, kadar zatrjujete svojo nedolžnost, čeprav ste krivi. Jok je močno orožje. Domneva, da se čustvovanje odraža v vedenju, ni enoznačna in splošno veljavna. Včasih velja, včasih pa ne.

Samomor naj bi bil posledica globokega obupa, občutja nesmiselnosti obstoja, nekaj, kar je zelo individualno. Že Durkheim pa je dokazal, da je odvisen tudi od nadindividualnih, družbenih religioznih prepričanj. Gladwell dokaj prepričljivo dokazuje, s povzemanjem raznih raziskav, da je samomor odvisen od konteksta, to je od priložnosti. Samomori s plinom so bili pogosti, dokler je plin vseboval dovolj ogljikovega monoksida. Ko pa so začeli uvajati zemeljski plin, ki ni bil tako "strupen", se je število samomorov s plinom zmanjšalo, ker plin ni bil več učinkovit. To je tudi zdravorazumsko pričakovano. Če ni vrvi, ne bo obešenj. Zanimivo pa je, da se ni zmanjšalo samo število samomorov s plinom ampak vseh samomorov. Samomorilski namen je, kot pravi Gladwell, "sklopljen" z določenim načinom, npr. s plinom ali s skokom z mostu Golden Gate v San Franciscu. Ko je ta način onemogočen, ga ljudje ne nadomestijo z drugo obliko in število samomorov upade. Vendar pa kaže, da čez čas spet naraste, ko se odkrije drugo priročno sredstvo. Vendar se z odvzemom priročnih sredstev na ta način dolgoročno vendarle zmanjša število samomorov. Gladwell hoče povedati, da so take banalne stvari, kot je način samomora, vredne naše resne pozornosti.

Če vas kot začetnico muči vprašanje, kako se pogovarjati z neznancem, ki bo v ponedeljek prišel v vaš center urejat svoje socialne razmere, poglejte v učbenik socialnega dela, poglavje o pozornem poslušanju in uvodnem pogovoru. Gladwellovo knjigo pa vzemite v roke, če vas zanimajo človeški predsodki, zmote in neveljavne, a splošno razširjene domneve; če radi berete, kako so policaji neumni, kako so sodišča krivična in vohuni podkupljivi. V knjigi je seveda mnogo več zanimivega, kot sem uspel tu nakazati, tudi o ubogi pesnici Sylvii Plath.

Trajnostno gospodarstvo namesto revolucije

Želel bi opozoriti na članek Janeza Tomažiča, ki predstavlja poslovneža Gregorja Benčino in njegovo razmišljanje o trajnostnem razvoju Slovenije (Delo, 26. 11. 22). Članek je na gospodarski strani časnika in bojim se, da bi ga veliki kulturniški ideologi slovenske prihodnosti spregledali. Mislim, da je pristop g. Benčine paradigmatično nasprotje pri nas tako razširjenega manihejskega odnosa do prihodnosti. Za našo prihodnost naj bi bil po nazoru nekaterih vplivnežev odločilen izid spopada med zlom-kapitalizmom in dobrim-socializmom. Odločilna naj bi bila opustitev kapitalizma, ki da je vir vsega zla na Zemlji: podnebne krize, iztrebljenja vrst, revšćine, migracij itd. Manihejskim ideologom je kapitalistično gospodarstvo nekakšno prehodno nujno zlo, investitorji so egoistični pohlepneži, ki jih pač moramo tolerirati do nastopa zlate dobe, ki bo sledila revoluciji.

Gospodarstvenik pa gleda oprijemljivi svet, vidi realne odnose, sklepa in računa. Medtem ko pomeni nekaterim trajnostna naravnanost predvsem državno zakonsko omejevanje onesnaževanja s strani kapitalističnih podjetij, ali celo le izvoz odpadkov na drug konec sveta, vidi Benčina v trajnostni naravnanosti posel, ki bo cvetel tem bolj, čim bolj jo bomo uresničevali. K trajnostni naravnanosti, pravi, nas nagovarja gospodarska racionalnost: stroški, prihodki, dobički, izgube. Izhaja iz opažanja, da so ljudje sami, potrošniki, vse bolj trajnostno naravnani. Trajnostna naravnanost postaja pomembna družbena vrednota. Samooskrba, izbira naravnih materialov namesto plastike, izbira varčnejših načinov energetske oskrbe, okoljsko primernejša izbira prometnih sredstev, samoomejevanje nesmiselne potrošnje, ponovna uporaba itd. so znamenja trajnostne usmeritve potrošnikov. Če potrošnik raje izbere stekleno posodo namesto plastične, to pomeni, da se splača proizvajati stekleno posodo. Odpirajo se nove proizvodne niše. Morda najpomembnejši trend je upoštevanje trajnostne naravnanosti med podjetji samimi. Ta postaja pogoj za povezovanje v proizvodni verigi, za nastop na trgu in za tržno uspešnost. Energetsko samostojne tovarne, prve v Sloveniji, sedanja energetska kriza ne bo prizadela. Uvaja se merjenje trajnostne naravnanosti in bonitetni sistem za trajnostno naravnanost. Pred vrati je priznavanje nevtralizacije izpustov. Slovenski gozdovi po Benčinovi oceni nevtralizirajo polovico toplogrednih izpustov pri nas. Morda bomo to prednost lahko unovčili.

Mislim, da je tako spremljanje in spodbujanje razvojnih procesov plodnejše kot fantaziranje o radikalnih prevratih, ki naj bi uresničili utopije, povzročijo pa le žrtve in veliko trpljenja.

Fašizem: nikoli več?

Pretekli dve leti smo imeli polna usta fašizma. Eni so svarili, da bo prišel, drugi opozarjali, da je že tu. Potem ga je, krutega sovraga, ljudstvo pregnalo (z lističem v skrinjico) in zaživelo v svobodi. Bile pa so žrtve. Ker ljudje niso upoštevali fašističnih zdravstvenih navodil in se niso cepili - le kdo se bo cepil s fašističnim cepivom - je bilo več mrtvih, kot bi jih bilo, če bi se ljudje cepili. 

V našem gimnazijskem razredu sem (pred 63 leti) veljal za strokovnjaka za fašizem. Z razumevajočim poudarkom sem znal obnoviti, kar nam je povedala profesorica. Bila je tako zadovoljna in dobrohotna, da me je o fašizmu vprašala še na maturi. Ni bilo mogoče zgrešiti. Danes ne bi znal več opredeliti fašizma, kot nam ga je razložila dobra profesorica.

Seveda pa sem še dolgo, tako kot vsi, delil določno predstavo o tem pojavu: črne srajce, čudne kape s cofom, nasilniki in zločinci, potujčevalni nacionalisti, iredentisti, Mussolinijeva oholo dvignjena kopitasta brada, diktatura, teror ...

In zdaj berem, da je fašizem zgodovinski pojav, ki ga je možno razumeti le v zgodovinskem kontekstu, pojav tistega časa, ne našega časa. Zadržani naj bi bili pri označevanju sodobnih pojavov s to oznako. Mladi zgodovinar, dr. Matic Batič, je kot strokovnjak za fašizem moja inkarnacija. S poglobljenim razumevanjem razloži ta zgodovinski pojav in ovrže naše stereotipe (no, črnih srajc in cofov ne zanika) (Reporter, 48 (15), 28. 11. 2022). 

Fašizem, kot je vzniknil v Italiji v 20-letih preteklega stoletja, je pojav modernizma, pravi Batič. To pomeni, da ni predmoderni pojav: njegova vsebina ni tradicionalistična; ne teži k  obnovi stare družbe, družbe pred francosko buržoazno revolucijo. Je odziv na krizo, dezorientacijo, kaos in občutek dekadence, razpada sveta zaradi razpada stare hierarhije, "smrti boga", razpada dotedanjih vrednot in utemeljevanja smisla življenja. Izvira torej iz globoke negotovosti in strahu. Pomeni "poskus ustvariti nove modele skupnosti in države", preroditi občestvo "s kulturno in politično revolucijo". Je "poskus oblikovanja alternativne modernosti".

Fašizem se je razvil iz skrajnega krila socialističnega gibanja kot nasprotje drugega skrajnega socialističnega gibanja, tistega, ki se je zavzemalo za boljševistično revolucijo. Program fašističnega gibanja je bil "precej levičarski" (Batič). Še zdaj uspe šaljivcem dobiti podpise kakih levičarskih vodij pod ta program. 

Na oblast je gibanje, ki se je nato preimenovalo v stranko, prišlo "na pollegalen način", vendar v skladu z italijansko ustavo. Mussoliniju je mandat za sestavo vlade podelil kralj v strahu, da bi se sicer dvignilo "boljševistično" krilo socialističe stranke, kar bi vodilo do državljanske vojne. Pod fašistično oblastjo so se razvile nove oblike političnega nastopanja: kult osebnosti; množične manifestacije s skrbno načrovanim obredjem in estetizacijo, ki so dajale vtis posvetnih religioznih obredov; paravojaške oborožene strankarske milice; popolna nacionalna militarizacija in politizacija; podreditev delnih družbenih sistemov državi vključno s podreditvijo gospodarstva. Tistim, ki smo preživeli socializem, te oblike niso tuje. 

Glede neofašizma ali postfašizma je Batič zadržan. Označevanje sedanjih pojavov kot "fašizem" pomeni izvzemati zgodovinski fašizem iz konteksta. Za Mellonijevo pravi, da je geneološko vsekakor dedinja fašizma, da pa ni rečeno, da bo njen program "fašističen". Prav tako sodi, da avtoritarnost v politiki ne zadošča za definicijo fašizma. 

Dodajam: tudi komunistična revolucija je bila poskus "prevrednotenje vrednot" in poskus "vzpostavitve novega človeka". Za to se je navduševal tudi Kocbek. Te iluzije so izgubljene. Zato smo, po Babiču, v "postmoderni deziluziji". Mislim si: dokler si kdo ne izmisli nove iluzije in začne moriti v njenem imenu.  

ČISTA VODA

 Pravkar sem na spletu ujel zadnje minute srečanja Slovenskega sociološkega društva pod naslovom Socio-ekološka transformacija (4.-5. nov. 22). Kamera je bila usmerjena na pet predsedujočih, od katerih "poznam" samo Gantarja (mea culpa!), ki je usmerjal razpravo, tj. dodeljeval besedo govorcem. Ujel sem nekaj replik, verjetno na referate pred tem. O referendumu in čisti vodi. Referatov nisem poslušal, ker za srečanje nisem vedel. 

O referendumu sem pisal na obrazniku (facebook), kjer sem najprej jezno zatrdil, da je bil referendum manipulacija, ker ljudje niso glasovali o čisti vodi ampak o Janezu Janši in njegovi vladi, pa niti ne o njima realnima, ampak o "janšizmu-fašizmu" in "temnih silah", to je, o propagandnih fantazmah, ki jih je ustvarila in medijsko razširjala opozicija. "Čista voda" je bilo geslo-vaba, na katero se je ulovilo nasprotovanje vladi. Kasneje sem to stališče nekoliko ublažil, recimo, da za delež realnosti v presoji in odločitvi volivcev proti vladi, ki bi res morda zavila v ultra-konzervativno smer.

Replike, ki sem jih slišal, potrjujejo stališče, da v referendumu v resnici ni šlo za "čisto vodo". Nekdo je ugotovil, da "po referendumu ni bilo več razprave o vodi." To pomeni, da je bil po sodbi ljudi problem rešen: vlada se je zamenjala. Voda ni problem. Obranili smo jo, še naprej bo čista. Kao. Druga udeleženka je govorila o kompostarni na Muri, ki ogroža pitno vodo. Tam stoji kompostarna, ki ogroža pitno vodo, kljub temu, da je bila "nesnažna" novela k okoljskemu zakonu zavrnjena. Torej obstoječi zakon, ki ga je novela "ogrožala", dopušča kompostarno ob viru pitne vode. Bi novela res omogočila ne le kompostarne ampak kemično tovarno ali podružnico vrhniškega Kemisa na Muri ali ob Savi Bohinjki v Bodeščah? To verjamejo moji najbližji. Nekdo je potem prostodušno priznal, da je hotel po referendumu sprožiti razpravo o tem, "kako javnost razume 'čisto vodo', a se mu to v tistem trenutku ni zdelo produktivno in bi s tem več škodil kot koristil"! Seveda, to bi pomenilo problematizirati referendumsko geslo-vabo. Če bi sprožil to razpravo, ne bi koristil dobronamernemu inštitutu civilne družbe in njegovemu povezovanju s svobodoljubno vlado! QED.

Ženske, objekt kapitalističnega izkoriščanja

 

 

ŽENSKE,

OBJEKT KOZMETIČNE INDUSTRIJE IN FARMACEVTSKIH MULTINACIONALK

 

 

          

  

EGIPT ok. 4000 p.n.š.

Prešeren zlorabil mladoletnico?

 V petek, 9. 9. 2022, je  Mojca Pišek začela svojo kolumno v Delu takole: 

"Umetnik z velikim U, v srcu poet. Študira na prestižnem programu v eni od srednjeevropskih prestolnic, giblje se v visokih krogih, njegovi prijatelji so pomembneži in umetniki. Širijo se govorice o zlorabi substanc. Njegov najboljši prijatelj naredi samomor. Na pragu zrelih let se zaljubi v 17-letnico, na vrhuncu obsesije se odloči, da jo vključi v svoje umetniške projekte. V časopisu ji objavi pesem s posvetilom. Meščanstvo se zgraža nad njegovo dekadentno umetnostjo in nespodobnostjo. Vsa Ljubljana ve za čustveno nedoraslega moškega, ki se slini po nedoletnem dekletu, a nihče nič ne reče, vsi se prestopajo, mencajo, gledajo v tla. ... Ta zapis ni o Dušanu Smodeju ali Romanu Uranjeku. - Zapis posvečam spominu na Julijo Primic, ki je bila najstnica, ko se je vanjo zaljubil 33-letnik in ji potem še več let namenjal pozornost, ki je ni želela in jo je s tedanjo družabno etiketo in bontonom zavračala."

"Julija Primic sodi na emblem slovenskega feminističnega gibanja. Kot žrtev ni bila le utišana, nato pa pozabljena - kot žrtev nikoli ni bila prepoznana."

xxx

Presvetljenemu od duha te kolumne so se mi črke rimačeve slinaste sramotilne pesmi, znane kot sonetni venec, ob srečanju z njegovo dušo sestavile v naslednje stihe, ki jih v njej odkrije samo pogled čiste duše.

Za P. J.

O, bognja moja, muza mojga petja,

prepozno sem se greha svojega ovedel,

že luč sveta je venec moj ugledal.

Je rimoklepca prevzetnega bahavost,

podoba sebičnosti je moje moške.

Sem z njim te v zobe bab čvekavih

in moške srenje nevošlivcev te izročil,

bol neizmerno ti povzročil, ime oblatil

nedolžno. Le ena je tolažba moja:

ko duša moja se na ražnju korektnosti*

bo cvrla, bo duša tvoja zrla v obličje

pravične, vseh žrtev ženskih maščevavke.

Frencè

*Geschlechtsprüderie, pretirana spolna občutljivost in sramežljivost

Prešeren je po mnenju kolumnistke z akrostihom Sonetnega venca onečastil dobro ime Julije, ki še ni natanko dopolnila 18 let, jo torej kot zapit advokat zlorabil, saj je ni prosil za dovoljenje za objavo in Julija ni rekla "da in samo da". Po zlorabi s strani 33-letnega moškega se je Julija na vztrajno materino pregovarjanje 23-letna poročila z 31-letnim dozorelim pravnikom, predsednikom sodišča, mu rodila 4 hčere in sina ter na srcu bolna 48-letna umrla.

Predlagam, da se na Prešernovem trgu (ime trga naj se nemudoma spremeni) s spomenika pesniku Francetu Prešernu, nedozorelemu moškemu, ki je verbalno zlorabil in družbeno osramotil nedoletno dekle, odstrani statua pesnika in nadomesti s simbolom feminističnega gibanja P. J., s postavo trpeče mladenke s spuščenimi lasmi, upadlih lic, trpečega a ponosnega izraza, zaradi spoštovanja ženskosti le z delno razgaljenimi prsmi. Muzo z razgaljenimi prsmi naj se odstrani (kar je bilo iz razlogov spodobnosti predlagano že takoj po odkritju spomenika), s podstavka Muze naj se k trpeči ženski nagiba karikirana postava pesnika-vampirja, ki ji pije kri in zabada kremplje v trup. Razmisliti je treba o primernosti vključevanja Prešernovega sonetnega venca ali njegove poezije sploh (omenja tudi nezakonsko mater namesto samooplojene samohranilke) v učne programe šolajoče se mladine. 

MEJTE SE!

"KAKO JE MOGOČE, DA IMAMO PRI NAS ŠE ČASTILCE KOMUNISTIČNEGA TOTALITARIZMA?"

Kot praktično pravilo je veljalo: če si za socializem, za samoupravljanje, za vodilno vlogo partije, za Tita in JLA (pet nedotakljivih), lahko mirno delaš in živiš 

"Kako je mogoče..." je Jože Možina v nedeljskem intervjuju na TV SLO 1 (28. 8. 22) vprašal nekdanjega ministra za kulturo v Janševi vladi, Vaska Simonitija. Neposrednega odgovora ni prejel. Profesor se je zatekel k aforizmu, po katerem v socializmu oblast ne zaupa ljudem, v kapitalizmu pa ljudje ne oblasti, ker pač lahko svoje dvome v oblast svobodno, javno izrazijo. To bi pomenilo, da morda stvar ni tako huda, kot se zdi, in da ljudje le svobodneje izražajo odpor do sedanje oblasti in sistema, ki ga v resnici doživljajo kot boljšega od prejšnjega, ko svojega nasprotovanja niso smeli izraziti. "Nikoli prej nismo bolje živeli, kot živimo danes..." je v začetku pogovora poudaril S. Kako je torej mogoče, da imamo, kljub temu da je novi sistem bolj demokratičen, pri nas toliko ljudi, ki jim je žal, da je prišlo do spremembe sistema in ki pogrešajo socializem? Poskusimo odgovoriti v dveh delih: najprej o pomenu vprašanja in nato o sentimentih ljudi.

Naj še prej zatrdim, da imam novi režim za boljšega od prejšnjega zaradi dvojega: ker je bolj uspešen, bolj produktiven, in ker je v njem več politične demokracije in svobode. Socialistični režimi so se v Evropi sesuli sami vase zaradi nesposobnosti konkurirati kapitalizmu v produktivnosti in inovativnosti in zaradi nesvobode in zatiranja človekovih pravic. Kljub temu se mi zdi, da razumem nostalgijo po prejšnjem sistemu, saj sem v njem preživel ves čas njegovega obstoja, v novem pa tudi že dobrih 30 let. 

Možinovo vprašanje se je pravzaprav, natančno zapisano, glasilo: "Kako je ... mogoče, da imamo /pri nas/ ... prisotne in dominantne častilce komunističnega totalitarizma ...?" To vprašanje je zastavljeno z vidika zgodovinarja, ki je prevzel objektivno opredelitev bivšega sistema kot "totalitarizma", to je, enostrankarske diktature, v kateri je življenje slehernika nadzirano in človekove pravice in svoboščine omejene. V tej opredelitvi socializem (ki je napačno, poenostavljeno preimenovan v komunizem) enačijo z (Mussolinijevim) fašizmom in (Hitlerjevim) nacizmom; jugoslovanski (Titov) socializem enačijo s sovjetskim (Stalinovim) socializmom. Od zgodovinarja bi pričakoval razlikovanje, ne enačenja. Kajti v tem neupoštevanju razlike se skriva del odgovora na začetno vprašanje o nostalgiji. 

Jugoslovanski socializem, kot se je uveljavil po vojni, za večino prebivalstva ni bil "popoln nadzor ali popolna oblast ene stranke", kar implicira beseda "totalitarizem". Kot krivičen sistem so ga doživeli svojci pomorjenih in tisti, ki so bili razlaščeni, pregnani, zaprti, drugače diskriminirani, in ki so omejevanje svoboščin doživljali kot krivico. V subjekivnem doživljanju socializma drugih ljudi so njegove, danes za nas nesprejemljive značilnosti, ki jih poudarjajo zgodovinarji in družbeni analitiki, iz različnih razlogov, ki bodo v nadaljevanju tega pisanja morda postali jasnejši, v ozadju, manj pomembne. "Pri nas ni dovoljen kapitalizem, v kapitalizmu pa ne socializem", smo se tolažili. Zgodovinarjevo začudenje izvira iz nerazlikovalnega vprašanja. (Kot olajševalno okoliščino upoštevam dejstvo, da voditelj oddaje mora spraševati, četudi morda sam ve odgovoriti.)

Del odgovora na izhodiščno vprašanje je torej upoštevanje razlik. Jugoslovanski socializem se je tako kot drugod začel s komunistično revolucijo, nasilnim prevzemom oblasti med drugo svetovno vojno, okupacijo in takoj po njej. Ilegalna, maloštevilna, KP je z genialno taktiko že leta 1941 (odlok IOOF 16. 9.1941) najprej preprečila odpor bojnih skupin kraljeve vlade (mdr. Kraljeve vojske v domovini) proti okupatorjem, jih proglasila za "izdajalce", še preden so zares začeli kolaborirati, nato prevzela oblast v Osvobodilni fronti v imenu enotnega poveljevanja (Dolomitska izjava, 1943) in končno, po koncu vojne - po pomoru potencialne opozicije v Kočevskem Rogu in drugod - ujetih in razoroženih domobrancev - "izdajalcev-kvizlingov" - uresničila svoj strateški cilj: prevzem oblasti v povojni državi. NOB in OF je izkoristila za prevzem oblasti in uvedbo enostrankarske diktature s ciljem uresničitve egalitarne komunistične družbe, kjer se bo delilo vsakemu po njegovih potrebah. O tem, kako se bo prišlo do tistega, kar naj bi delili, se, vsaj v začetku, niso veliko spraševali. Plansko gospodarstvo, enakopravno sodelovanje in solidarnost bodo gotovo premagali kapitalistično sebičnost.

Nato je partija zločin prikrivala in s sistematično in uspešno indoktrinacijo v šolskem sistemu in partijsko nadzorovanih medijih ves čas svoje vladavine - in v civilni družbi njeni somišljeniki še vseh 30 let po njej - vzdrževala idealizirano podobo osvobodilnega boja in svojega režima. Sam sem za pomor domobrancev izvedel leta 1975, ko je bilo objavljeno pričevanje Edvarda Kocbeka. A tako kot drugi sem imel to za pravično kazen za izdajalce, ker nisem poznal resnične zgodovine pred tem. Šolska zgodovina je bila ideološka, če smo pri pouku sploh prišli do najnovejšega obdobja, ker so se nekateri učitelji pouku o tem izogibali. Ljudje so o tem molčali, ker bi jih drago stalo, če bi - tudi v zaupnem krogu - spregovorili. 

Po tem izvršenem in po prvih letih stalinskega socializma, po prekinitvi s Stalinom, se je začela gradnja Titovega socializma, s Kardeljevim samoupravljanjem; "stalinisti" pa so končali na Golem otoku. Nepoučenost o zločinih, nevednost in opravičevanje zločinov kot nujnih za dosego svetlega cilja nove Družbe in novega Človeka so prispevali k legitimiranju novega režima. Utrjevali sta ga Titova karizmatičnost (sociologinjam se je prikazoval v sanjah) in mednarodna slava, ki je bila seveda potencirano prikazovana v naših medijih. V vsej Evropi, ne samo pri nas, je bilo po vojni vzdušje optimistično, polno poleta in lepih perspektiv. S prostovoljnim delom smo obnovili porušeno domovino, gradili nove tovarne, hidrocentrale, ceste... Tito je s spretno politiko sedenja na dveh stolih pridobival kredite in povračila v naravi na vzhodu in zahodu. Samoupravljanje, neuvrščenost, plovba Galeba po svetovnih morjih, obiski eksotičnih državnikov, spektakli, odpiranje na Zahod, ameriški filmi (spomnim se Fellinijevega filma Amarcord, ki prikazuje podobno vzdušje v fašističnem režimu). Vse to nas je očaralo. Mladinske delovne brigade, parade, množična zborovanja ... Naša mladost v "komunističnem totalitarizmu" je bila lepa, zanosna. Naj dodam, da sem tudi kasneje slovenske vodilne politike dojemal kot dobronamerne, ki jim gre za ustvarjanje pravične družbe in želijo povojne dogodke kot nujno zlo - vendarle kot zlo - pustiti za sabo.

S "kardeljansko ustavo" leta 1974 se je začela izrisovati nova podoba socialističnega režima v skladu s Kardeljevimi "smernicami razvoja". Vzpostavili sta se dve ravni poličnega odločanja, višja in nižja, makro in mikro, ureditev na ravni države in ureditev na ravni občin in krajevnih skupnosti (seveda ne formalno, mehanično ločeno). Na ravni države, visoke politike, je veljal enostrankarski režim, diktatura proletariata in njegove avantgarde komunistične partije (Zveze komunistov) na čelu z dosmrtnim predsednikom, tovarišem Titom. Republike so bile avtonomne s pravico do odcepitve (lastna ustava, skupščina, državna uprava tudi policija, a zvezna vojska). Na ravni občin in krajevnih skupnosti, je bilo precej svobode in samoupravljanja pri urejanju krajevnih zadev (samoprispevki, samoupravne interesne skupnosti), čeprav vse pod budnim nadzorom partije in aktivno vlogo članov ZKJ. Tudi v podjetjih je delavčeva beseda - posebno "zgrajenega" delavca - nekaj veljala, naj bo v korist ali škodo podjetja. 

Kot praktično pravilo je veljalo: če si za socializem, za samoupravljanje, za vodilno vlogo partije, za Tita in JLA (pet nedotakljivih), lahko mirno delaš in živiš. Paziti moraš, da se ne zarečeš ali storiš kaj, kar partiji (ali komu od teh, ki imajo oblast) ne bo po volji. Če pa si želiš sodelovanja v "visoki politiki", se moraš včlaniti v Zvezo komunistov. Večina ljudi teh želja ni imela in je bila kar zadovoljna, da se jim v paternalističnem sistemu s tem ni treba ukvarjati. Bo že modro vodstvo storilo tako, da bo prav. Lojalnost je bila pomembnejša od produktivnosti; dalo se je živeti sorazmerno lagodno. Sistem je bil zelo luknjičav (država je "odmirala") in je omogočal veliko področje sive ekonomije in samopomoči (glej ustrezne simpozije o neformalni ekonomiji), kar pomeni, da se je dalo marsikaj postoriti brez birokracije (in nezakonito). Korupcija je bila bolj v obliki povrnjenih uslug, saj denarja ni bilo veliko, in marsikatera hišica je zrasla iz "našega" gradiva v delovnem času s pomočjo prijateljev. Komu pa je bilo mar, če je tovornjakar za eno pivo in protiuslugo v službenem času s tovornjakom delovne organizacije zvrnil kubik peska na sosedovo gradbišče? 

V času po Titu je postalo očitno, da sistem ne deluje; vrstile so se gospodarske reforme, nacionalizmi so vlekli državo narazen. V vsakdanjem življenju se je vse bolj čutilo pomanjkanje potrošnih dobrin tudi energentov, različne omejitve (npr. uporabe avta),  pregledi na mejah - carina, devalvacija valute, hkrati pa je naraščala želja po življenju, podobnem kot v sosednjih državah. Želja po spremembi je kulminirala v plebiscitu o osamosvojitvi.

Potem smo se znašli v novem sistemu. Marsikdo pravi danes: nismo bili za kapitalizem, bili smo za osamosvojitev od Jugoslavije in boljše življenje. Tudi sam sem se začudil, da je meja s Hrvaško postala zaresna meja in da Hrvatje niso več bratje ampak nasprotniki. O kapitalizmu se ni kaj dosti govorilo, kot da je že privzeto vključen v osamosvojitev, ki so jo osamosvojitelji poudarjali. Spet politični spin, tokrat z druge strani kot v začetku vojne. 

Sledila je izgradnja novega režima, ki je pomenil dvoje: parlamentarno demokracijo in kapitalistično gospodarstvo. Spet nam pomaga, če posebej pogledamo dogajanje na makro in mikro ravni. Na ravni politike, ustavne ureditve, imamo parlamentarno demokracijo, poštene volitve na več ravneh, večstrankarski sistem, tri stebre oblasti, "checks-and-balances" itd.; vlado, državo in svobodno delujočo polimorfno civilno družbo in svobodne medije. Vse v prehodu in nastajanju, tranziciji. V prejšnje politično mrtvilo, ki pa ga je večina doživljala kot mir, saj je bila politika rezervirana za člane stranke, bolje, njena vodstva, se je vrnila politična razgretost od zadnje uličice do Triglava, da družbenih omrežij ne omenim. Prej zatirani, odrinjeni in zapostavljeni so prišli do glasu in vpliva. Ni več modrega vodstva ampak boj vseh proti vsem. Nacija je postala judovska šola. 

Jugoslovanska republika Slovenija je imela svojo skupščino, vlado (izvršni svet), državne organe. 45 let so se vešči in nevešči, iz gozda in iz fakultet, trudili, da bi vzpostavili urejeno državo, po načelih pravičnosti, kot so si jih predstavljali, in popeljali deželo v blagostanje. Uspevalo jim je v tolikšni meri, da smo bili najbolj razviti v SFRJ in zato tako pogumni, da smo menili, da smo sposobni samostojnega življenja. Nenadoma se z osamosvojitvijo zamenjajo vse vodstvene strukture, ki so doslej uspešno skrbele za dobrobit države, vsi zemljariči, ki niso bili izbrani samo po svoji "zvestobi" stranki, ampak tudi ali predvsem po svoji sposobnosti za predvidene naloge; mogoče bolj tako kot danes, ko je strankarska zvestoba ali celo zvestoba liderju pogosto pomembnejša od strokovnosti. Vsi ti se umaknejo v "civilno življenje", razen tega presnetega Kučana, ki ga ne damo. Vemo, zakaj ga ne damo. Zato, ker je zagotovil, da ni prišlo do poračunavanja, do maščevanja, do novih žrtev in novih krivic. Obžaloval je, se opravičil in segel v roke nadškofu. Kaj bi še radi? Nepristransko sojenje domnevnim vojnim zločincem? Od "krivosodja" ali "novosodja" ali "desnosodja"?

Potem pride privatizacija v več etapah in oblikah, pri vseh masovne nezakonitosti, na katere pravosodje ne zna, ne more, noče odgovoriti in dopusti zastaranje. Ves čas pričakovanje, da mora premoženje priti iz rok rdečih, ki so imeli nekaj zaslug pri tem, da je nastalo, v roke belih, ki prej niso mogli do poslov in bi jim morali poplačati krivično zapostavljenost. Divja privatizacija, uradna privatizacija, pidovska privatizacija, konsolidacija lastništva, menedžerski odkupi. Izgubljene milijarde nekoč družbenega premoženja, ki so ga ustvarjali vsi zaposleni, ki so jih vodili podjetni - tovariši, seveda. 

Sprememba režima je prinesla na politični ravni poleg ustavne demokracije in človekovih pravic in svoboščin, strankarski boj, ki ni ostal omejen na parlament ampak se je razširil med ljudi kot nestrpnost in sovraštvo; na družbeni ravni nezakonito in nesankcionirano prilaščanje družbenega premoženja po levih in desnih zvitežih. Nad čem naj bi bil človek navdušen? 

Na mikro-ravni se ljudje srečujejo s prej komaj znanimi izzivi: brezposelnost, brezdušno izkoriščanje in nekaznovano kršenje delovne zakonodaje, povsod povečana stopnja nadzora (ograje, rampe, kamere, kartice - lastnina je sveta!), neusmiljena birokracija, rubeži zaradi malenkostnih dolgov, izselitve revnih družin samohranilk, izbris državljanstva, plača, ki ne zadošča za preživetje, pomanjkanje neprofitnih stanovanj za mlade družine, neživljenjski vpisni pogoji za šole, prekarne zaposlitve, povsod hektično hitenje in tekmovalnost. Povečanje dohodkovne in premoženjske neenakosti samo po sebi v meritokratski družbi ne bi bilo problematično, prispeva pa, posebno če se dvomi v zakonitost pridobljenega, k občutku nepravičnosti; k občutku, da režim ni legitimen, ker v propagandi za osamosvojitev vsega tega ni nihče omenjal.

Še bi se dalo našteti, a menim, da je dovolj, da razumemo nostalgijo po morda zaradi odmaknjenega časa idealiziranem socializmu oziroma - "komunističnem totalitarizmu". 

NINA KRAJNIK IN SINGULARNOST

Skušam dobrohotno interpretirati njene izjave in najdem več pojmovanj, s katerimi soglašam, pa precej nejasnega izražanja v učenjaškem žargonu

V TV-intervjuju z Jožetom Možino je name naredila prej ugoden kot neugoden vtis. Zdaj je pred mano njen intervju v Domovini (4.8.22). Ovira za razumevanje je njen nabrekli, snobovski, intelektualistični žargon. Ta jo gotovo ovira tudi v predsedniški tekmi. Tu njen ego seka proti njenim namenom. A pustimo njeno osebnost in se posvetimo njenim izjavam. Skušal si bom dobrohotno pojasniti njihov pomen In ne mi šteti v slabo, če bom 45 let mlajšo, meni osebno neznano gospo, nazival kar z imenom, kajti bila bi mi lahko vnukinja. (Vsi navedki so iz intervjuja.)

V njenih odgovorih se pojavljajo naslednje pomembnejše teme: singularnost, vloga politike, izključevanje in razkol, levičarstvo, vloga predsednika.

Singularnost. Kaj pomeni ta, za večino nas nov izraz, neuporabljen v politiki?* Preprosto slovensko bi lahko rekli: enkratnost, edinstvenost vsakega posameznika -  posameznika kot posebno osebnost, ne kot del neke kategorije (singularnost-pluralnost). A če bi povedali preprosto, seveda ne bi zvenelo učenjaško. "... sama klinična orientacija lacanovske psihoanalize je poudarjati unikatnost, posebnost vsakogar, njegovo resnico..." "... človek ne sme nikoli biti samo številka za ideologijo..." "Morda bi v krščanskem smislu lahko to razumeli kot svetost, resnico vsakogar ali pa vrednost človeka" ali "... kako spoštovati vsakogar posebej".

To pojmovanje je pogrošna resnica, ki so mi jo vsake toliko časa emfatično izrekale moje študentke socialnega dela, ki jim je bila zoprna statistika, ki - ravno nasprotno - obravnava človeka kot del množičnega pojava. Že omemba statistike, ki je povsem legitimna veda, nakazuje, da posameznika lahko obravnavamo na dva načina, kot enkratnega, ničemur drugemu enakega, ali kot enakega oziroma podobnega mnogim drugim. Gotovo je spoštovanje edinstvenosti vsakogar osnovno etično vodilo in vodilo vsake psihoterapije, ne samo lacanovske. Je pa samo del širše resnice, ki se izkaže, ko Nina sama deli Slovence na etične in neetične in tako posameznike tudi sama kategorizira. To pomeni, da je celi množici posameznikov skupno to, da so etični, drugi množici pa je skupno, da so neetični. V tej množici se Peter ne razlikuje od Pavla po odnosu do etike, oba sta etična ali neetična in enaka množici drugih neetičnih. Potem si Nina zaželi, da bi bili vsi Slovenci enotni. Vsak drugačen, a vsi za isto stvar. To pomeni, da ne bi bil vsak v vsem drugačen, vsak s svojo resnico, ampak da bi imeli glede enega ali več vprašanj ali vrednot enako mnenje; da bi bili enotni - sicer ne vem, kaj naj bi beseda "enotnost" pomenila. In potem so tu "tisti, ki imajo vzvode moči že v svojih rokah, tisti ne smejo razumeti, kaj je to singularnost". Pa imamo spet skupino s skupno nesingularno značilnostjo. Ti gotovo niso enkratne osebnosti, ti zlodeji, ki imajo vzvode moči v rokah, kajne? In kaj se bo zgodilo z Nino, ko bo ali če bo dobila v roke vzvode oblasti?

Nina spregleda dialektiko posameznega, posebnega in občega. Res sem enkraten, edinstven posameznik, ni bilo in ga ne bo meni enakega, a če prav pomislim, nisem tako zelo različen od mojega soseda ali kogar koli drugega - pa ne zaradi "slovenskega kolektivizma". Sem moški, po spolu enak polovici človeštva, sem Slovenec, iste narodnosti kot okoli 2 milijona drugih slovensko govorečih itd. Nazadnje bom mogoče enak drugim po simpatijah do Nine Krajnik. Singularnost ali edinstvenost je čudna reč: človek je in ni singularen. Ali nam poudarjanje človekove edinstvernosti koristi v politiki? Da, v nekem smislu: če se ves čas zavedamo, da je vsak drugačen, ko moramo zaradi narave politike obravnavati ljudi kot dele množic, strank, interesnih skupin, etnij itd. Edinstvenost posameznika je lahko etični memento, a pokojninsko reformo lahko izvedemo samo, če obravnavamo ljudi po kategorijah glede na spol in delovno dobo in določimo za vsako kategorijo posebne kriterije (npr. za vse ženske krajšo zahtevano delovno dobo itd.). Ko pa računamo znesek pokojnine, bomo seveda upoštevali za vsakega posameznika njegov enkratni položaj in mu po kriterijih za njegovo kategorijo obračunali sleherno uro, od katere je plačeval prispevek v pokojninsko blagajno. 

Ni mogoče za vsakega posameznika vpeljati posebnega režima. Ne more imeti Peter kot Peter krajše zahtevane delovne dobe za polno pokojnino kot Pavel, če ne spada morda v kategorijo, za katero določimo krajšo delovno dobo (npr. zahtevni poklici). Izhajajoč iz edinstvenosti vsakega posameznika ni mogoče snovati nobene politike. Vsakemu paše nekaj drugega; kako boš to vodil? Šele ko jih je več, ki jim nekaj paše in na drugi strani več, ki jim to isto ne paše, se začne politika, boj za prevlado ali pa pogajanje in usklajevanje. 

Z uporabo na prvi pogled nerazumljivega izraza si Nina ne more obetati, da bo razumljena in izvoljena. Naj ljudem reče - po slovensko - da je zanjo vsak človek enkraten in edinstven in da ima vsak svojo resnico; da ne pričakuje, da bi vsi mislili isto, da pa bi se lahko o kaki stvari poenotili. As simple as that.

Politika, izključevanje in narodni razkol. "Politika je tisto, kar nam pomaga, ne pa, da nam otežuje življenje." Politika naj bi bila urejanje skupnih zadev v skupno korist. To pozitivno, potrjevalno stališče do politike je nujno, saj so slabi politiki tako diskreditirali politiko, da se pametni ljudje nočejo več ukvarjati z njo. "... vedno bodo obstajale razlike, ampak kako pa delovati in povezovati razlike, to pa je tista umetnost, ki ima v politiki dve logiki. Ali se bomo vedno postavili na nek ideološki okop, drugega avtomatično izključevali ... ali pa bomo razumeli, da ima lahko nekdo drug svojo resnico in ima do nje nenazadnje tudi pravico." K temu ne bi bilo kaj dodati, če ne bi Nina ob vprašanju o narodnem razkolu zašla v protislovje, ko pravi: "Ne moremo imeti dveh resnic, ampak eno, ker smo en narod, ena država. To je moja želja tudi pri vseh vprašanjih polpretekle zgodovine. Če nismo enotni tukaj, potem je prihodnost razklana." Imamo torej protislovje med priznavanjem različnih resnic in težnjo po vendarle eni sami skupni resnici. Dobrohotno bi prevladanje tega protislovja videl v prizadevanju za spravo, v kateri bi si obe strani (polpreteklega razkola) druga drugi priznali dobre namene in obžalovale zločine, kot sem to pojasnil v svojem prispevku k razpravi o narodni spravi. A Nina ne omenja, kako prevladati razkol in doseči narodno pomirjenost in strpnost, če že ne emfatično enotnost. Kljub temu soglašam z nasprotovanjem avtomatičnemu izključevanju (Ne z Janšo), kot se je zgodilo pred volitvami, ki so dale neuspešno Šarčevo vlado.

Vsekakor etiketiranje in "stigmatiziranje" izza "ideoloških okopov" nista dobri sredstvi politike. Nasprotuje etiketiranju Jambreka, kot so-pisca ustave, z "ideologom desnice": "Ali imamo mi desno ustavo?" Res se v nekaterih levičarskih krogih čuti nezadovoljstvo z osamosvojitveno ustavo, ki dopušča politično pluralnost proti nekdanjemu enoumju, ki ga nekateri pogrešajo. 

Levičarstvo. "Borim se proti lažni levici, pošteni levičarji pa so tudi moji volivci" se glasi nadnaslov intervjuja v Domovini. Moti me mešanje etičnih kategorij (poštenost) s političnimi in nejasno je, kaj meni z izjavo "... levica v kapitalizmu ne obstaja". Nastopa proti "lažnemu predstavljanju, kaj je to levo". Slutim, kaj jo moti. A najprej o zagonetni trditvi, da levica v kapitalizmu ne obstaja. Ravno z razvojem kapitalizma se je razvijala komunistična ideologija; kapitalizem je povzročil nasprotovanje mezdnih delavcev in "rodil" Marxa in Engelsa in teorijo o kapitalu in izkoriščanju. Ob tem je bil Engels kot industrialec-kapitalist Marxov socialistični sodelavec. Z dobesednim seciranjem torej doženemo samo, da gre za površno, neustrezno izjavo. Kaj Nina misli? Misli (naj mi bo oproščeno to imputiranje), da ni pošteno, in ni v skladu z resničnostjo, če se privatizacijski "prihvatitelj" ali tudi pošten podjetnik razglaša za levičarja, za socialista, za "kontinuiteto", takorekoč za pripadnika delavskega razreda (mogoče mu je zgled Engels). To je strukturna laž, bi rekla Nina, strukturna popačenost slovenske poosamosvojitvene politike. Kapitalist, ki zvesto sledi zakonitostim oplajanja kapitala in proizvajanja profita, se ima za glasnika delojemalcev, ki so zgodovinsko levičarji. Kdo je pošten levičar? Menim, da tisti, ki zagovarja interese delojemalcev, zaposlenih, delavcev proti interesom kapitala. Tisti, ki se bori proti prilaščanju profita za osebno razkošje podjetnika. Slovita podjetnost, ki naj bi bila nagrajena s profitom, skriva v sebi neznano, netransparentno "oplajanje" kapitala z izkoriščanjem, to je, s pristajanjem na neenako plačilo za enako delo delavke v Bangladešu v primerjavi z Dansko, na primer. Res pa je, da je to eden od dveh različnih pogledov na družbo: to je konfliktni nazor za razliko od sistemskega, ki poudarja sinergijo dela in kapitala in podjetnikovo ustvarjanje delovnih mest in razvijanje okolja, kjer deluje. Od česa bi živeli v Bangladešu, če jih ne bi "izkoriščali" zahodni industrialci? Kje bi bila Ajdovščina, če ne bi bilo Boscarola?

Vloga predsednika. Boruta Pahorja na levici ne cenijo, ker je odpiral prostor desnici - kljub svojemu osebnemu levičarstvu; ker je deloval povezovalno. Sam ga cenim, ker je s tem uveljavljal ustavni red, ki je klasična parlamentarna večstrankarska demokracija. "Gospod Pahor ima seveda neke karakteristike, ki se mi zdijo zelo pomembne tudi za vsa bodoča predsedovanja, in to je povezovalnost. ... Značilnost Boruta Pahorja, da je znal povezovati ljudi, pa se mi res zdi velika inspiracija." In bil je sposoben "dati občasno svoja intimna  prepričanja v oklepaj. Se pravi, ne opletati s svojim egom povsod, kjer more, ampak poskušati biti predsednik vseh ljudi."

V intervjuju je še nekaj izjav, ki so blizu mojim pojmovanjem, na primer, o "umetnem ustvarjanju civilne družbe", kar pomeni enostransko pridobivanje podpornikov vlade v civilni družbi (kar vodi v totalitarizem) namesto nestranskarskega podpiranja civilne družbe. Ipd. Ne vem, kaj misli s tem, da smo, ali naj bi bili "psihoanalitična država"; zakaj naj nekateri ne bi smeli razumeti, kaj je to singularnost. Ne strinjam se, da "je osebno vedno tudi politično". Včasih je, včasih pa ne. Nasprotujem širjenju politike v osebni prostor. Itd.

Nini bi koristilo, če bi opustila učenjaški žargon, ki ji ga vsiljuje njen ego, in začela govoriti priljudno in razumljivo.

* Izraz "singularnost" označuje v kozmologiji domnevno prvotno stanje vesolja kot eno edino točko materije/energije, iz katere je nastalo vesolje.

O ukrajinski vojni in neuvrščenosti 2

Slavoj Žižek je v Guardianu objavil članek, v katerem med drugim pravi, da se je v zvezi z ukrajinsko-ruskim konfliktom pojavila nora ideja o Evraziji. Ne samo nora ampak najbolj nora, ki je oblika sodobnega fašizma. Če prvo oznako še nekako razumem, druge nikakor ne.

Spričo apodiktičnosti  sodbe slovitega filozofa, zapisane v uglednem tujem časniku, se počutim ukorjenega, čeprav Slavoj vljudno ni navedel, kdo je izrekel to misel. A maček pač zacvili. Moja prva tolažilna misel je: Nore ideje utrejo pot ne-norim. Filozof se vpraša: No, poglejmo, zakaj je nora in kaj manj norega bi ustrezalo težnji, iz katere izvira? A ne zadovoljim se s samotolažbo. Vztrajam pri tej ideji, dokler ne dobim pojasnila, zakaj je najbolj nora in fašistična.

Izraz "nora ideja« ne sodi v logiko. Logika pozna resnične in neresnične misli, sodbe ali stavke in pravilne ali napačne sklepe. Ne pozna "norih sodb". Tudi  psihiatri raje govorijo o blodnih mislih, a ta tudi mednje ne sodi, saj ne izpolnjuje pogoja, da mora biti povezana z drugimi podobnimi mislimi v sindrom in ta z osebnostjo duševno bolnega človeka, sicer je samo nekakšen miselni zdrs. Kaj takega pri meni še ni odkrito in medicinsko potrjeno.

Še najbliže resnici je, če rečemo, da je "nora misel" nerazumna misel, misel skregana z razumom. Kaj to pomeni? 1. To je lahko misel, ki ne sodi na področje razumskega umovanja ampak v verovanje. "Bog ne bo dopustil, da se človeštvo uniči", je primer take trditve. Te misli ni mogoče ne potrditi ne ovreči, lahko samo srčno upamo, da bo res tako. 2. To je lahko misel, ki je stvaren opis ali sklep, ki ju je mogoče preveriti, ob preverjanju pa se izkaže, da izjava ne drži. Ni pričevanje vere ampak izraz opazovanja in sklepanja, a napačnega. 

Poglejmo, kako je s trditvijo, da je Evrazijska zveza cilj v prihodnosti, za katerega si je vredno prizadevati, kajti to je ta nora misel.

Za izhodišče si poglejmo še nekaj drugih norih misli, kajti dejansko jih kar mrgoli. "Stoletni sen Slovencev, da bojo imeli svojo samostojno državo, se bo uresničil." Pred letom 1991, še tik pred tem, niso bili redki pametni ljudje, ki so menili, da je to "nora misel". "Po drugi svetovni vojni se bojo prej sovražne evropske države povezale v Evropsko zvezo." Utopija, nora misel. "Britanci bodo izglasovali izstop iz Evropske unije." Saj niso nori! Itd. Meni osebno se zdi precej nora misel, da je treba ponovno poskusiti s socialistično revolucijo, tokrat bolje. Če bi ta "bolje" pomenil, da ne bo pobijanja, bi bil skoraj za, čeprav je bilo samoupravljanje pod vodstvom Partije nadvse naporno. (V Levici imam soimenjaka in bi mogoče odnesel celo kožo, čeprav je v prvi revoluciji izginilo precej Mescev, nekaj pa se jih oglaša iz Južne Amerike). 

"Zveza med Evropo in Rusijo ter državami njenega vplivnega področja je realna možnost v prihodnosti." To je po mojem trditev, ki ima obliko preverljive sodbe, preverljive na enak način, kot je preverljiva naslednja sodba: "NN bo v naslednjih petih letih končala študij filozofije." Seveda ne vem, kaj bo čez pet let; tega ni mogoče preveriti. Preverjam možnost, verjetnost. Kako? Vem, da je vpisala filozofijo; ta študij jo zanima. Po njenih preteklih učnih uspehih sodim, da je za študij sposobna. Vidim, da bere dela filozofov. Je dovolj redoljubna in vztrajna. Živimo v miru, zagotovljene ima ustrezne študijske pogoje. Itd. Iz danosti sklepam na možnosti in razvoj v prihodnosti. Odgovarjam na vprašanje: se je vredno potruditi, kakšne so možnosti uspeha? Vračunam svojo željo in prizadevanje.  

Zakaj naj bi bila ta ideja fašistična? Zdi se mi, da vem, kaj moti filozofa. Ta ideja temelji na ugotovitvi, da so Rusi v kulturnem oziru Evropejci, tako kot Nemci in Francozi ali Angleži (s pridržkom, ker se ti nimajo za Evropejce). Če nas ne moti, da so v EU Nemci, zakaj naj bi nas motilo, da bi bili v EU Rusi? Predlagane zveze ne utemeljujem z raso ampak s preprostim dejstvom, da sodi Rusija geografsko in kulturno v evropski krog in ne kitajskega. Ne mislim na »očiščenje liberalnega presežka«. Daleč od tega, da bi v ta krog prišteval Putina z njegovo strukturo in politiko. Govorim o času po Putinu, kajti na njegovo razsvetljenje ni mogoče računati. V tem ima Žižek prav; gre za trdovraten sindrom »Petra Velikega«.

Od tistih, ki se jim zdi ideja Evrazije nora, pričakujem, da bojo navedli prepričljive argumente za svoje oporekanje. Argumenti so dveh vrst: 1. Zakaj si je to vredno želeti ali ne želeti? 2. Kakšne so realne možnosti uspeha projekta? Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni za uspeh? Če si tega ne želimo ali če ni mogoče ustvariti pogojev za uspeh tega projekta, pokopljemo idejo. Meni bo odleglo.

Med nami so ljudje, ki so izvedli osamosvojitev Slovenije; imajo izkušnjo izvedbe norega projekta, ki so mu tudi nekateri očitali, da je fašističen; resnici na ljubo izbris »nerasnih« državljanov je poteza fašizma. Glede Evrazije: Če je volja, je tudi pot. 

O ukrajinski vojni in neuvrščenosti 1

Spomenkino pismo (Delo, 18.6.22), v katerem se zavzema za Evrazijo in neuvrščenost v obstoječe bloke, sem doumel kot dolgoročno vizijo, morda ne idealno dosegljivo, ki pa naj bi vendarle usmerjala že današnje konkretne korake, pa čeprav še tako majhne. Njenega besedila nisem razumel kot navodilo zunanjemu ministrstvu za ravnanje v tem mandatnem obdobju, ampak kot izraz želje in volje, kot izraz nezadovoljstva s politiko pristajanja zgolj na zaveze, ki smo jih sprejeli, pokoravanja močnejšim in pragmatičnega računanja. Željo je treba izraziti in za njo stati in jo po pameti uresničevati. V tem izrazu želje in predstave se pridružujem cenjeni kolegici. Svet se tako korenito spreminja, da se bojo stare zaveze morale spremeniti. Res je: Pacta sunt servanda; velja pa tudi: pacta sunt mutanda. (Zaveze je treba spoštovati, zaveze je treba spremeniti.)

V razpravi o rusko-ukrajinski vojni sem bil v odgovoru na pismo dr. Mojce Novak v Delu tudi sam omenil Titovo neuvrščeno politiko. Naj na njegovo obdobje gledamo še tako kritično in podcenjujoče, je dejstvo, da je neuvrščeno gibanje pomenilo razbremenitev sveta spričo grozeče jedrske konfrontacije velesil. Svetovni državniki niso Tita zaman počastili na zadnji poti.

Nikoli nisem dvomil, da so Rusi Evropejci, kot nisem dvomil, da so to Nemci, ki so Evropo hudo prizadeli. Tako Hitlerjeva uničevalna fantazija kot ruska revolucionarna utopija in sovjetska realizacija sta plod prevladujočega evropskega duha. So pa Rusi vedno v obojestranskem ambivalentnem odnosu z drugo Evropo. Dva uničevalna pohoda, Napoleonov in Hitlerjev, sta prodrla globoko v notranjost Rusije. Kateri ruski vojskovodja je prodrl do Pariza? Po tem ko so žrtvovali milijone in bistveno prispevali k osvoboditvi Evrope od Tretjega rajha, so se ustavili v Berlinu in se obdali z obrambnim pasom satelitskih držav. Dalj niso posegli z oboroženo silo, če ne upoštevamo kubanske krize. Sedanja, vsega obsojanja vredna agresija na Ukrajino, ni prvi korak do osvojitve Bruslja ali Pariza v sedanjih razmerjih moči. Pripraviti se moramo na obdobje po sedanji vojni in po Putinu. Kakšen svet hočemo? Trenutno se oblikujeta dva svetovna bloka: Amerika je pod svoje okrilje spravila Evropo; na drugi strani se Rusija zbližuje s Kitajsko. Oba bloka ogrožata drug drugega in se čutita ogrožena. To polarizacijo je treba prevladati, sicer samoobrambno (pred Rusi?) sodelujemo v ogrožanju drugih. Prevladanje blokov je prvi strateški cilj. Drugi cilj, morda utopičen, stremeč k zmanjšanju napetosti med Evropo in Rusijo, je Evrazijska unija med Evropo in Rusijo in njenimi sosedi, nastanek širnega miroljubnega področja med Ameriko in Kitajsko. Ponavljam: ne jutri, pojutrišnjem. Amerika ima četrtino sveta, Kitajska drugo in Evrazija bi imela tretjo. Bližnji vzhod in Afrika bi bila četrta četrtina, ki trenutno ni neposredno v igri. Si predstavljate Evropo, ki v resnici zajame poleg romanske, germanske še slovansko-rusko dušo in neskončna vzhodna prostranstva - z vsem plinom (za realiste)! Ob tem pa drugima dvema ničesar ne odvzame! 

Ob odločnem podpiranju obrambe Ukrajine pred agresijo in pri uresničevanju njene nacionalne neodvisnosti so drugi delni cilji: širiti idejo in podpirati neuvrščanje v bloka; zavreti Putinove imperialne apetite, a hkrati Rusiji odpreti perspektivo sodelovanja z Evropo, ne izolacije ali povezave s Kitajsko; omejiti širjenje NATA in ameriškega nadzora Evrope in razviti obrambno avtonomijo Evrope; vsestransko gospodarsko, kulturno, športno sodelovanje z vsemi, posebno med Evropo in Rusijo. Notranje razklane ZDA bi utegnile notranje težave reševati s proizvodnjo orožja in vojn. Dosedanja strategija vodi do poenotenja Rusov okoli Putinove imperialne vizije, ob tem ko so si bili bogati Rusi že gradili svoje poslovne imperije v Evropi. Ameriško-evropski strategi stavijo na upor od sankcij prizadetega ljudstva proti Putinu! Ta narod je poenoten – zlepa ali zgrda - pretrpel že vse kaj drugega, kot so sedanje sankcije Zahoda.

Kako do navedenega cilja? Kjer je volja, tam je pot. Zavedam se protislovij, ko gre za pomirjanje položaja ob hkratni uporabi orožja. A to so vprašanja za obrambno in diplomatsko stroko. Ne spoznam se na pragmatično real-politiko, obrambo in diplomacijo. Poznavalcev teh strok je, kot vidim, med nami obilo, tako da ne bi smelo biti težko, izdelati strategije in taktike, če vemo, kaj si želimo in kje se vidimo v prihodnosti, tostran ali onstran Atlantika.

Objavljeno v Delu.

PROSLAVA DRŽAVNOSTI: osebna zgodovina in skupna prihodnost

»Zgodovina je vedno osebna, prihodnost je vedno skupna.«  Kaj pomeni to zaključno in ključno, geslo letošnje proslave državnosti, izrečeno z avtoritativnim poudarkom? To geslo je očitno nesmiselno. Osamosvojitev, zadnji pomembni dogodek naše skupne zgodovine, je bil zgodovinski dogodek za vse, nekaj, kar je zajelo skupnost. Druga svetovna vojna, v kateri smo se znašli, je bila naša skupna usoda. Učeno lahko rečemo, da to geslo spregleduje dialektiko posameznega, posebnega in občega in priznava samo posamezno. Zgodovina pa je vse to troje: moja osebna in tvoja, naša primorska, naša slovenska. In vse v vsakem. V moji osebni zgodovini se odražajo dogodki (»zgode«) časa, v katerem sem živel, skupnega časa. Mnogi so sodelovali v za ves narod ključnih dogodkih, so jih ustvarjali. Tako je tudi s prihodnostjo. Bo moja, kratka. Bo tvoja, daljša. Prihodnost bogatih bo drugačna kot prihodnost revnih, ne bo skupna. In bo skupna, kamor bomo Slovenci hoteli ali kamor nas bo zaneslo. Čeprav nesmiselno, ima to geslo svoj pomen in svojo pomembno funkcijo.

Kaj hoče povedati? Trdi, da obstajajo samo tvoja in moja zgodovina in osebne zgodovine mnogih, ni pa skupne zgodovine naroda.  Zgodovina, to kar se je zgodilo, se je zgodilo samo posameznikom, ni pa se zgodilo skupnosti, narodu. V ozadju tega pojmovanja je morda sociološki nominalizem (nazadnje ga je lepo ubesedila Margaret Thatcher), ki trdi, da obstajajo samo posamezniki ne pa družba. Sociolog bo ugovarjal. Sociologija preučuje »nadindividualne« tvorbe.  Obstajajo družine, organizacije, družbe, narodi, države.  Ne gre za to: železo je v drugem ognju, ognju, ki naj požge spomin.

Pripovedi o domnevni skupni zgodovini so različne, celo nasprotujoče si. Tega ne vidimo radi.  Bolje bi bilo, ko ne bi bilo teh različnih pripovedi o zgodovini. Nerodno pa je eno samo pripoved razglasiti za edino veljavno; to bi bilo enoumje. Da se ne bi kregali, da pa spet ne bi bili enoumni, da bi bili vseeno enotni, da bi dosegli to blaženo stanje, ukinimo zgodovino, razpršimo jo, atomizirajmo. Ni ne vojne, ne NOB, ne razkola. Je samo moja in tvoja vojna. Čakaj! Moja vojna? To zanikanje izdaja morda dobrohotno misel: pozabimo vse skupaj. Čemu? Da se nam ne bo treba sekirati, morda opravičevati, morda reči, da revolucija ni bila OK. Pozabimo preteklost, ki nas razdvaja. Kako udobno! In kako nevarno! Še pomnjenje preteklih napak ne prepreči vselej njihove ponovitve, pozabljenje pa gotovo ne. 

Prihodnost pa bo skupna. Ne bo moje in tvoje prihodnosti, samo skupna. Kaj to pomeni? Kako bo prišlo do tega, da se bo množica individualnih načrtov prihodnosti zlila v eno skupno?  Dve poti sta. Ena je tista, ki je pripeljala do uspešnega referenduma o osamosvojitvi. Združili sta se želja mnogih po samostojni državi in razočaranje nad prejšnjo skupno državo, ob hkratnih ugodnih mednarodnih okoliščinah. Druga pot je tista, ki jo je bila pred tem ubrala Komunistična partija, to je pot uničenja in onemogočenja nasprotnikov, umetno ustvarjene enotnosti s propagando, indoktrinacijo in totalnim nadzorom.

Lahko da se bodo spet kdaj v skupno hotenje zlila pričakovanja posameznikov, skupin, regij in različnih slojev. Bojim pa se, da bi skupno pot skušali uresničiti na način, ki pojmuje demokracijo kot ljudskofrontno gibanje pod vodstvom stranke, ki izključuje druge, in ne kot večstrankarsko  parlamentarno demokracijo. Na proslavi izraženo geslo ima dvojen ideološki pomen: pozabimo stare grehe, sledite nam v lepšo prihodnost. Nam? Ja, nam, ki vladamo, našemu ljudskemu Gibanju. (Pozabite na njihov klerofašizem, ponujamo vam nekaj boljšega.)

Upam, da sta mlada režiserja in scenarista izrazila svoj politični nazor samo na predstavi in da ne bosta sodelovala pri režiji resničnosti, kot pred njima neki njun kolega.

"Jebeno več nas je"

Mojca Pišek v svojem mnenju o pobojih in razlastitvi 77 let pozneje (Delo, 20.5.22) negoduje nad desničarji, ki da "so začeli omedlevat od zaigrane groze ob oceni, da je na RTV Slovenija več novinarjev, ki razmišljajo socialno in čutijo liberalno, kot novinarjev, ki hodijo v cerkev in čutijo tradicionalno. Kot da bi to, da slovensko srce bije bolj levo kot desno, bila kakšna novica."  Naj pripomnim, da tudi  novinarji, ki hodijo v cerkev, razmišljajo socialno, če že ne čutijo liberalno; in da tudi Levica ne čuti liberalno. Stranki Levica pomeni liberalnost pristajanje na liberalni kapitalizem, desnici ogrožanje tradicionalizma. 

Kolumnistka piše, da v spopadu med levico in desnico "ne gre za spopad vrednot" ampak za "vojno za omejene resurse države". Desnica "prek identifikacije z žrtvijo zlorablja tragične povojne dogodke za legitimacijo svojega kruhoborstva". Poleg tega, ugotavlja piska, je desnica tudi sama žrtev, saj je v letih po osamosvojitvi "nemočno opazovala, kako korita praznijo drugi". Družbeno premoženje, ki se je privatiziralo, je nastalo na osnovi nacionaliziranega premoženja predvojnih podjetnikov in kasnejšega ustvarjanja vseh zaposlenih državljanov. Se torej desnica upravičeno ali neupravičeno sklicuje na svojo sodobno in pretekle resnične žrtve? S čim levica legitimira svoje prioritetno prisvajanje premoženja? Levica se ne sklicuje na nič, ampak prazni korita samoumevno kot upravičeno dediščino zaslužnih očetov, ki so povzročili obžalovanja vredne »tragične dogodke« in morda še s tem, da se – kako tipično ideološko - predstavlja kot »ljudstvo«. To je dvojna zloraba žrtev.

Dalje beremo: "...odnos levice do preteklosti je benigen in večino časa ignorira tudi vse tisto, kar je v njej navdihujočega". Pomeni to, da levica ignorira "navdihujoče" dosežke socializma? Morda. Naj konstruktivno in demokratično uporabi navdihe v prid delavstva. Kaj pa še ignorira? Benigno ignorira tiste "tragične povojne dogodke",  ki jih desnica baje "zlorablja". Levica noče videti lastne zlorabe, zato jo motijo pričevanja o njej na RTV.

Zvajanje desničarskega sentimenta na boj za materialne vire, oblast in lastnino, je pristransko poenostavljanje in omalovaževanje globlje upravičenosti tega čutenja. Levica je tista, ki se je okoristila z revolucijo, ki je še vedno ni obsodila, in ki nastopa proti spravi. Zavzema se za ohranitev spomina na svojo nedvomno svetlo preteklost osvobodilnega boja in za pozabljenje zločinov revolucije. Te zločine z besedami obžaluje, dejansko pa ni obsodila ne revolucije kot njihovega vzroka, ne izvajalcev eufemistično preimenovanih pomorov, zapornih kazni, mučenj, pregnanstev in razlastitev. Uživa dediščino vsega tega in to ideološko opravičuje z bojem proti medvojnim »izdajalcem«, po potrebi pa izumi tudi sodobne.

Pobalinski "jebeno več nas je" novinarskih krogov izraža samozavest enoumnega duha opravičevanja zločinov na začetku boja za premoženje, njihovega omalovaževanja, olepševanja in odrivanja 77 klafter od nas. Ogorčenje nad nadaljevanjem tega proglaša kolumnistka za koristolovstvo.

Nespravni duh enoumja je zdaj prepleskan v "večinsko bitje srca na levi", ki sploh ni večinsko. Levičarske stranke so ob 30 odstotni volilni abstinenci (ki se jo kar odmisli ob navdušenju nad »zgodovinsko visoko volilno udeležbo«) skupno prejele okoli 36 odstotkov glasov volilnih upravičencev (ne udeležencev volitev), desničarske pa okoli 25 odstotkov. Samo dobrih deset odstotkov več je tako imenovanih levičarjev, precej manj od polovice. Štiriinpetdesetim odstotkom slovensko srce ne bije na levi. Abstinenti niso bili navdušeni nad volilno ponudbo ne levih ne desnih, še nad svobodo ne.

Ta sestavek sem poslal kot pismo urednici Dela 6. 6. 22, ni bilo objavljeno.

KAJ POMENI POVEZAVA MED CIVILNO DRUŽBO IN DRŽAVO

KAJ POMENI POVEZAVA MED CIVILNO DRUŽBO IN DRŽAVO

Ob snovanju nove vlade je bodoči mandatar izjavil, da se namerava tesno povezati s civilno družbo. Je bil to samo trenuten izraz hvaležnosti volivcem ali programska napoved in kaj lahko ta pomeni?

Civilna družba ali tretji sektor je del družbe zunaj državnih institucij, treh stebrov oblasti, in poslovnih subjektov in vključuje nevladne organizacije, skupine, družine in državljane v njihovi zasebnosti. Funkcija civilne družbe je po eni strani povezovanje ljudi pri uresničevanju njihovih "prostočasnih", nepolitičnih interesov, kulturnih, verskih, športnih, tehničnih, po drugi strani pa izražanje njihovih političnih interesov in pobud, ki bodisi podpirajo politiko vlade in državnih institucij, dopolnjujejo njihovo dejavnost, ali pa vladni politiki in ukrepom nasprotujejo. Civilna družba naj bi bila neodvisna od državnih institucij in poslovnega sveta, naj ne bi bila pod njunim vplivom; naj bi bili posamezniki in organizacije civilne družbe v svojih dejavnostih avtonomni, čeprav lahko sodelovalno povezani z drugima sektorjema. Ta neodvisnost je ideal, saj nikoli ni popolna. Tudi politične stranke so del civilne družbe, dokler ne pridejo v parlament, zato je ta odnos še posebej zapleten in občutljiv.

Civilna družba, neodvisna od vsakokratne vlade in državnih institucij, je nujen pogoj skladno delujoče družbe kot celote, saj po eni strani nadzoruje vlado in dopolnjuje delo državnih institucij, na primer s prostovoljstvom, po drugi strani opozarja na pomanjkljivosti in stranpoti vladanja in vladi nasprotuje. Poudarim naj tudi, kar se v navdušenju nad »vladavino ljudstva« večkrat kar spregleda, da imamo pri nas klasično, »meščansko«, parlamentarno demokracijo, v kateri naj bi predstavniki ljudstva, izvoljeni na splošnih volitvah, opravili večino političnega dela, to je usklajevanja konfliktnih interesov. Ta ureditev je po sodbi poznavalcev naprednejša od rodovnega glasovanja pod lipo in od črepinjske sodbe. Nove oblike, ki naj bi presegle strankarsko parlamentarno demokracijo, in ki jih nekateri raziskujejo in odkrivajo še po tem, ko smo preizkusili oblike, ki jih je zasnoval Edvard Kardelj, še niso uzakonjene.

Značilnosti odnosa med civilno družbo in državo

Odnos med "etablirano" politiko, ki temelji na volilnih glasovih, in civilno družbo lahko v grobem opišemo s kombinacijo dveh značilnosti, avtonomije in politične skladnosti. Naj opišem to grobo dihotomijo, ki ima v resnici stopnje in odtenke.

AVTONOMNOST-NEAVTONOMNOST. Država in civilna družba sta v odnosu spoštovanja avtonomije, če se ne vmešavata druga v drugo; če sta druga do druge tolerantni, spoštljivi ali ravnodušni. Vlada ne posega pristransko v civilno družbo s podpiranjem ali zaviranjem delovanja obstoječih nevladnih organizacij ali z ustanavljanjem novih. Civilna družba v obdobju med volitvami pusti vladi vladati v okviru ustave in zakonov, dokler je na oblasti, in se zanaša na to, da parlament opravlja svoje delo. Niti ne podpira vlade, niti ji ne nasprotuje, ali pa se eno ali drugo dogaja v manj pomembnem obsegu. 

Vlada, ki ne spoštuje avtonomije civilne družbe, posega vanjo pristransko, tako da omogoča, pospešuje ali zavira delovanje obstoječih organizacij in ustanavlja nove. Civilno družbo ima za svoj »plen«. Večje ali manjše skupine civilne družbe, ki ne spoštujejo avtonomije vlade pri izvajanju mandata, jo ovirajo pri vladanju, protestirajo, nasprotujejo vladnim ukrepom in jih ne upoštevajo. Zanje je vlada nelegitimen nebodigatreba.

POLITIČNA SKLADNOST-NESKLADNOST je druga značilnost, ki opisuje odnos med civilno družbo in državo. Pomeni ideološko ali politično ujemanje oziroma neujemanje med njima. Upoštevanje te dimenzije ima zgolj opisen značaj, ne normativnega. Civilna družba naj bi bila avtonomna, je pa prav, da je politično nazorsko heterogena. Ta pluralizem je vrednota v nasprotju z enoumjem. 

Država/vlada in civilna družba sta usklajeni, če se ujemata v političnih usmeritvah. Pri tem upoštevamo večinski sentiment, ne celotne civilne družbe, v kateri naj bi bilo vedno v določeni meri tudi nasprotno nagnjenje. Politična skladnost med državo in civilno družbo, ki je tolikšna, da izrine nasprotnike, je značilnost družb enoumja, totalitarnih družb. V demokratičnih družbah se taka "enotnost" vzpostavi izjemoma, pri nas na primer ob osamosvojitvi, pa še takrat je večina spregledala manjšino, oblast pa je del nje celo izbrisala iz državljanske evidence. 

Obe entiteti, vlada/država in civilna družba, sta politično-nazorsko neskladni, če se večinska politična usmerjenost civilne družbe ne ujema s politično usmerjenostjo vlade. Tak primer smo imeli v preteklem mandatu vlade, ko njena sestava ni ustrezala na volitvah izraženi volji, ampak se je - sicer zakonito - sestavila koalicija z "izdajo volivcev".  - S kombiniranjem obeh dimenzij dobimo

štiri vrste odnosa med državo in civilno družbo:

1. Avtonomija obeh entitet ob istočasni skladnosti politične usmeritve vlade in večinskega dela civilne družbe. Recimo, da imamo trenutno tak položaj. Vlada kljub napovedim po moji vednosti še ni posegla v civilno družbo, ta pa je v svojem večinskem delu zadovoljna, da se je politična histerija razpletla tako, kot se je, in je vladi naklonjena. Sedanji položaj je nastal potem, ko se je del civilne družbe (civilnodružbeno gibanje Svoboda) organiziral kot stranka, ki je nastopila na volitvah. Zdaj je koalicijska stranka, ni več gibanje, in dobro bi bilo, da bi se tega ovedela. To pomeni, da imajo civilnodružbena gibanja ta potencial in da je to gibanje v tem primeru ubralo ustavno pot in na volitvah preverilo, kolikšno podporo ima med volivci. Ni "ljudstvo", je ena od strank ljudstva, ima pa večinsko podporo.

2. Avtonomija obeh entitet in njuno politično neskladje. Temu tipu bi ustrezal položaj ob nastopu mandata prejšnje vlade. Vlada je imela mandat za vladanje, torej načelno avtonomijo v okviru ustavnih pristojnosti. Vlada pred tem še ni posegla v avtonomijo civilne družbe. Politično pa sta bili obe entiteti neskladni, kar je vodilo v nestabilnost. Vlada je z namenom »uravnoteževanja« začela posegati v civilno družbo z oviranjem dejavnosti nekaterih nevladnih organizacij in pristranskim podpiranjem drugih. Civilna družba (v pomenu volilnega telesa) je večinsko zavrnila vladno politiko (referendum o vodi), zavračala je vladne ukrepe, skušala je preko svojih predstavnikov v parlamentu vreči vlado (poskusi nezaupnice). Na srečo je lahko ta del civilne družbe pravočasno izrazil svojo voljo na volitvah in ni uporabil neustavnih metod (katerih zametke smo opazili v javnem prostoru). Obojestransko kršenje avtonomije in netolerantnost sta se množili na obeh straneh. Volitve so pomenile rešitev iz tega položaja.

3. Neavtonomnost ene ali druge entitete ob hkratni politični kompatibilnosti. Ta tip ima dva podtipa. Eden od njiju je, če sledimo logiki, vtikanje civilnih somišljenikov vlade v delo vlade. Vlada v načelu temu ne bo nasprotovala, če že ne bo vesela. Problematičen je drugi podtip: nespoštovanje ločenosti in avtonomije civilne družbe s strani vlade ob hkratni kompatibilnosti politične usmeritve vlade in večinskega, vladi naklonjenega, politično angažiranega dela civilne družbe. V tem primeru je vlada pred skušnjavo, da bi se povezala s tem delom civilne družbe, ga pristransko podpirala in delovala v smeri pridobivanja somišljenikov v ostalih delih civilne družbe. Nadaljevalo bi se s podporo organizacijam somišljenikov, ne pa organizacijam nasprotnih političnih usmeritev. Lahko bi se to sprevrglo v vsiljivo pridobivanje pristašev stranke na oblasti in zavračanje nasprotnikov. Meje med dobrohotnim in nasilnim širjenjem idej se pri zagretih aktivistih hitro zabrišejo. Nadaljevanje takega podpiranja "ljudske volje" in širjenje vpliva vladajoče stranke v civilno družbo tudi z nasiljem je bilo značilno za režime, ki so se v Evropi vzpeli na oblast pred drugo svetovno vojno. 

4. Neavtonomnost in nekompatibilnost. Vlada v tem primeru ne spoštuje avtonomije civilne družbe, ker ni na njeni strani; ta ne tolerira mandata vlade za vladanje tudi tam, kjer bi bilo njene ukrepe nujno upoštevati. To je boj vseh proti vsem, anomija in kaos. Nismo bili daleč od tega stanja, kar se med drugim kaže v »epistemološki zmedenosti«, množičnem pojavljanju nerazumnega spoznavnega relativizma. Rezultat medsebojnega nezaupanja in sovražnosti je polovica necepljene populacije in mrtvi, ki bi lahko ostali živi.

Ne smemo spregledati, da je civilna družba tudi prostor izražanja nepolitičnih interesov in

uživanje zasebnosti, proste ukvarjanja s politiko.

To dvoje lahko ogrozijo tako ideološko preveč zavzeta vlada, ki jo vodijo vizije spreminjanja človeka in sveta, kakor tudi pretirano navdušeni in pripadni sodržavljani delov civilne družbe. 

Kot državljan si po eni strani želim, da bi vplival na vladno ali strankarsko politiko, jo podpiral, skušal izboljšati, ali ji nasprotoval. Prav tako pa si želim, da bi me politika pustila pri miru, kadar mi ni do sodelovanja v njej. Človek je politično bitje, a ni samo politično bitje. Politični aktivisti, kot tudi sicer prodajalci različne duhovne krame, v moji hiši niso zaželeni. Pa ne samo v moji hiši, tudi ne v javnih prostorih, ki niso namenjeni politiki. Poskusom, da bi katera koli oblast ali proti-oblast mene in druge spremenila v njej pokorna, navdušeno nekritična politična bitja, se upiram. 

Naj ob koncu izrazim željo, da bi vlada nepristransko podpirala nevladne organizacije in pluralistično civilno družbo v celoti. Veselite se svojih pristašev med ljudmi, veselite se pa tudi nasprotnikov, saj vam pomagajo bolje vladati, tudi če tega nočejo.

Ta sestavek sem poslal uredniku Sobotne priloge Dela 30. 5. 22. Še ni bilo objavljeno.

O VZGOJNIH NASVETIH

Neka mama in vzgojiteljica poroča o vzgojem predavanju, ki se ga je udeležila. Ni zadovoljna, ima pripombe. Predavatelj je navedel naslednji primer:

"Petletnik reče mamici: 'Nimam te rad.' Kako bi morala mama reagirati? Reči bi morala: "Poslušaj mali: da te nisem več slišala kaj takega reči!"

Tako predavatelj. Tak mamin odgovor bi bil zgrešen. Ta nasvet je vzgojno in mentalno higiensko škodljiv. Je tako rekoč osnovna vzgojna napaka. Zakaj? Zato, ker pomeni zatiranje izražanja otrokovih čustev, ki so nam neprijetna ali družbeno nezaželena. Zatiranje izražanja čustev (npr. jeze) vodi v izražanje čustev na drugem kraju, ob drugem času, proti drugim ljudem, ali pa do potlačevanja čustev. Otrok bo svojo jezo izrazil npr. do sorojenca, ki morda sploh ni udeležen v situaciji. Prepiri med sorojenci ali vrstniki so dostikrat posreden način izražanja jeze do staršev; so kazalec preusmerjene jeze, ne obvladane jeze.

Zatiranje izražanja čustev vodi lahko do potlačevanja čustev. Potlačena čustva se vseeno izrazijo, le da kot bolezenski simptomi - psihosomatski ali nevrotični. V tem primeru je otrok svoje čustvo izrazil dokaj zadržano. Rekel je "nimam te rad"; ni vrgel telefončka ali krožnika ob tla, ni brcnil v omaro, ni udaril mame. Mama ima zlatega sinka. Razlikujemo med besednim izražanjem čustev in vedenjskim čustvenim odreagiranjem. Otroka, ki čustveno odreagira, učimo besednega izražanja, kar je naprednejši način obvladovanja čustev. Če bi otrok vrgel telefonček po tleh, bi mu mama rekla: Kaj je zdaj to? A si jezen? Na koga si jezen? A name? Če si jezen name, reci: Mama, jezen sem nate. Ne meči reči po tleh.

Kako naj se torej mama odzove na njegovo nelaskavo izjavo v gornjem primeru?

"O, dragi moj, verjamem ti, da me zdajle ne maraš. Zdajle sem ti prepovedala gledati video in si jezen. Tudi jaz sem jezna, ker me ne ubogaš. Vseeno bom vztrajala, da zdajle ne smeš gledati videa, ker si ga danes že preveč. Ni dobro zate. To je meja, prek katere ne pustim. Lahko boš imel telefon spet jutri." Fant, ki je že sposoben besedno izraziti nejevoljo, bo začutil, da biti jezen ni nič slabega: mama vidi/sliši (sprejema) njegovo jezo in je tudi sama jezna. Mama ga zato, ker je rekel, da je ne mara, ne ošteva, ne kaznuje. Jezna je, ker hoče on gledati video. Je pač "smotana" in bo to treba upoštevati. Ampak je v redu, ker ve, kako mi je.

Nikakor ne recite: A me nimaš rad? A veš, kako sem žalostna? Ali pa, še huje: kako si grd, mamico moraš vendar imeti rad. In nadaljevanje: saj ste se pri verouku učili četrto božjo zapoved, spoštuj očeta in mater. Greh je, če mame nimaš rad.

Dovolim si navesti še en primer, ki kaže, kako težko je biti starš. Moja kolegica Tamara Rape Žiberna, piše na fejsbuku: "Že navsezgodaj težke jutranje teme... Hana: "Mami zakaj si včasih tako zlobna kot zlobna čarovnica, včasih pa tako prijazna kot žarek sonca? Da veste... Pa lep dan vsem!"

Vidite. Mama je grdi očitek s pesniškim dostavkom vzela s ščepcem humorja in - ponosa. Kajti to, da si punca upa sporočiti mami, kakšna je po njenem, je velik vzgojni dosežek, na katerega si upravičeno ponosen! Kaže, da je v družini odprto vzdušje; da v njej ljudje lahko izražajo svoja čustva in misli in da so lahko taki, kot so, pristni.

Povzemimo: 1. Zlato pravilo je, da je treba sprejeti, priznati otrokova čustva in jih poimenovati. Tako učimo otroka prepoznavati njegova lastna čustva. 2. Mama mora postaviti meje, ker je odgovorna za otroka in mora pri tem vztrajati in biti dosledna. Otrok, ki se bo čutil sprejetega, ker so njegova čustva sprejeta, se bo naučil sprejemati materina čustva in njene zahteve. Vedel bo, da niso "brezveze". Še nekaj: ni treba na dolgo in široko razlagati, zakaj je prepoved smiselna. Prvič, zveni kot opravičevanje; drugič, ni treba malenkostim dajati večji pomen, kot ga zaslužijo.

Naša mama, kritična do predavanja, navaja primer iz svoje izkušnje. Hčerka ji je očitala, da ni dobra mamica, da so vse druge boljše in da noče živeti v tej hiši ... "Rekla sem ji, da ve, kje so vrata in naj si poišče boljšo hišo." Ko je bila punčka čez čas spet slabe volje, je pobasala medvedka in šla. Mama ji je skrivaj sledila. Hčerka se je po kilometru ali dveh obrnila nazaj proti domu. Mama jo je prehitela in ko je punčka pozvonila pri domačih vratih, ji je odprla, rekla "a si se vrnila", nakar je mala odgovorila, da jo je lulat in da si je mislila, da bo to najlaže opravila doma (in pustila odprto svojo nadaljnjo pot!). Tako je sama prav ustrezno na najmanjšo možno mero zmanjšala usodnost svoje odločitve in ohranila obraz. Mama zadeve ni več omenjala (bravo, mama!), punca pa česa takega ni več ponovila. Kaj bi rekel? Malo tvegano je že bilo, a dovolj poučno - za vse večne čase!

Se je pa ob tem, ko otroke "sekiramo", treba potruditi tudi, da jim življenje olepšamo s prijetnimi družinskimi dejavnostmi, da začutijo svoj dom.

Naj omenim še drug primer, ki ga je, po pripovedi naše udeleženke spornega predavanja, navedel predavatelj. Štirinajstletno dekle ne mara zelenjavne juhe in je noče jesti. "... mladostnica deluje na čustveni ravni, je bolj čustveno kot razumsko bitje - čemu bi se z njo pogovarjal?" tako je menda govoril. To stališče je res z drugega sveta. Nisem si mislil, da bom pri nas po vseh generacijah unverzitetno izobraženih psihologov in pegadogov od človeka, ki je baje strokovnjak z akademskim nazivom na področju vzgoje, slišal kaj takega. Ne gre samo za zavračanje pogovora; ta včasih res ni potreben. Včasih preveč razlagamo in pojasnjujemo. A mož bi se lahko vprašal, kaj je alternativa v takem primeru, ko punca vztraja, da ne bo jedla juhe. Ji jo bo prisilno zlival v grlo? Se bo metal po tleh in grozil, da bo reva končno le popustila in morda zaužila nekaj žlic brozge, da bo vzgoji zadoščeno?

Pri takih zadevah sem osebno prizadet. Mene namreč ne boste pripravili, da bi jedel piščanca! Zavrniti jed je - če malo pretiram - človekova pravica! Res so včasih kake posebne značilnosti jedi, ki človeka motijo. Pesna juha je rdeča kot kri. V oni drugi je preveč čebule. Ne prenesem popra! Ohrovt smrdi. Itd. V takih primerih se kuharica lahko prilagodi okusom. Vsako jed (razen piščanca!) se da pripraviti tako, da ne vzbuja odpora pri nikomer. Kaj pa če je odpor nepreklicen? S takimi rečmi smo opravili na kratko: "To je danes za kosilo, drugega ni." Naslednji obrok je malica (kruh in jabolko?) in večerja (ostanek juhe, haha).

Psiholog pa ob takem uporu mladostnice pomisli še na nekaj drugega. Tisti, ki se ukvarjajo z anoreksijo, pravijo, da je zavračanje hrane včasih edini način, da lahko mladostnica uveljavi svojo voljo proti staršem, proti materi na primer. To pomeni, da je v družini pretirano zategnjeno vzdušje. Mladostnik pa potrebuje prostor, da se izrazi, prostor za samostojne odločitve.

Naj ob koncu komentiram še novodobno zagreto nasprotovanje "permisivni vzgoji" in propagiranje avtoritarne, trde roke. S tem v zvezi je veliko nepoznavanja, nerazumevanja in nesporazumov. Zelo na kratko. To, kar zdaj zavračajo kot "permisivno vzgojo", je v resnici popustljiva ali ravnodušna vzgoja (laissez faire), ki je resni ljudje niso propagirali. Permisivna vzgoja je dopustljiva vzgoja; vzgoja, ki dopušča besedo otroku, dopušča, da otrok lahko izrazi svoje počutje, čustvo, predlog, mu pa ne popušča in ne izpolnjuje želja. Njeno nasprotje je tradicionalna avtoritarna vzgoja, katere eno pravil je: Otroci so pri mizi tiho! Sicer pa velja razlikovati tri vzgojne sloge: avtoritarnega (tudi samovoljnega), avtoritativnega in popustljivega (laissez faire). Kar smo včasi imenovali "permisivna vzgoja", je pravzaprav po novejšem pojmovanju avtoritativna vzgoja. Vzgojitelj je auctoritas, zgled. Vodi, organizira, razume in sprejema otroka in postavlja pravila in meje, kolikor mogoče s svojim zgledom, z upoštevanjem otrokovih potreb (!) brez veliko pridiganja, lahko pa z dogovarjanjem v zadevah, kjer je to smotrno.