Bi morali slovenski dijaki tudi protestirati?

Ob zajtrku me vznejevolji današnje Nedelo z vprašanjem sedmim modrecem: "Bi morali – tako kot v Franciji – na ulice tudi slovenski dijaki in študentje?" Potem si rečem: Pač vprašanje, zakaj jezica? Zato, ker imam slabe izkušnje. Takoj ko zavlada Janša, dobijo na Delu mevlje v riti. Potegne jim na mladostniško upornost. Tako so kovali v zvezde kolesarske, dijaške in druge proteste za časa kovida, proteste proti fašistu Janši, proti njegovemu janšizmu, kot da bi grozil, da bo začel novačiti slovenske mladce za abesinsko vojno. Ob tem so pa zaradi nespoštovanja epidemioloških ukrepov - ne moreš spoštovati ukrepe fašistične vlade - umirali stari in bolni. Prepričan sem, da jih je umrlo več, kot bi jih, če bi vsi spoštovali strokovno utemeljene preventivne ukrepe. To zamerim mojim levim in jim bom do konca; nič nisem navdušen nad njimi. Pozabili so, da so bili resničarji na njihovi strani, navdušeni protestniki, zagreti zanikovalci obstoja ali škodljivosti virusa, anticepilci in ravnozemeljci. 

Kako to, da se je Nedelu porodila ideja za tako vprašanje? V Franciji dijaki protestirajo; a ne bi bilo v redu, ko bi tudi pri nas malo protestirali, npr. proti napovedani osemletki, proti grožnjam po odvzemu sredstev akademskim institucijam, civilni družbi itd.? Oja, razlogov za protest bi se našlo precej. Gremo na cesto. Če mislimo, da bojo zavozili, čeprav še niso, gremo na ulico. To je demokracija. In potem bojo spet pretiravali, nas špricali s topom, to je pa že dober razlog, da se znebimo zatiralske vlade. Prosim? Za usklajevanje nasprotnih stališč in sporov imamo parlamentaro demokracijo s tremi stebri oblasti. Ulica je zadnje sredstvo. Pa še nobeno drugo ni bilo uporabljeno. Menda je opozicija neuspešno interpelirala nekega ministra. Par-la-ment, ne cesta.

Žebljico na glavico je v svojem odgovoru zadela Uršula Cetinski, publicistka, nekdanja direktorica Cankarjevega doma: "V demokraciji ima vsak pravico do demonstracij. Kljub temu se mi zdi zelo hinavsko, če bi mladino spodbujali, naj gre na ulice. ... Prav hinavsko je, če jih pošiljamo po kostanj v žerjavico zaradi šolstva. Naloga politike je, da v sodelovanju s stroko zasnuje sistem, ki bo kar najbolj učinkovit in kakovosten..." Tudi Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik SAZU, meni, da so pri nas razmere na področju šolstva boljše kot v Franciji in upa, da bo pri napovedanih reformah politika poslušala stroko. Karel Gržan, duhovnik: "Protesti na ulicah ne morejo biti izhodiščna poteza zaradi napovedanih reform." Šele če vse drugo ne zaleže, so protesti upravičeni. Jadrana Lenarčiča, znanstvenega svetnika IJS, moti zatišje med študenti, ko je v svetu toliko "tem, na katere bi bilo vredno opominjati" in se sprašuje, zakaj mladi niso sposobni "pokazati zobe dnevnemu politikanstvu". Ivana Djilas ravnateljica SNG Drame pravi. "Če se ne /slišimo/ se seveda spet lahko pogovarjamo na ulicah. Včasih tudi to pomaga. Posledice so pa precej hude." Kantavtor Zoran Predin pa na Nedelovo vprašanje odgovarja: "Da", mladim bi se morali pridružiti tudi starši in učitelji. "Gremo, otroci Slovenije!" bojevito zaključi.

Glas ulice je zadnja možnost uveljavljanja ljudske volje v parlamentarni demokraciji; glas, ki ga uporabimo, ko ljudstvu ne uspe uveljaviti svoje volje v parlamentu.