"INTIMNA OPCIJA"

Premier je v zadnjem času večkrat omenil državljane, katerih "intimna opcija" ni bila osamosvojitev Slovenije, a so ostali državljani osamosvojene Slovenije. "Intimna opcija" pomeni, da v svojem srcu niso bili in niso iskreno predani ideji osamosvojitve in samostojne države, ki avtonomno in suvereno vzpostavlja svoj politični režim.

Čemu je potrebna iskrena predanost? Tisti, ki ni srčno predan, za katerega osamosvojitev ni bila "intimna opcija", je potencialna "peta kolona", notranji sovražnik, ki bo ob priliki nastopil proti nam, ki nam je osamosvojitev "intimna opcija". Zato je treba te ljudi imeti pred očmi, jih nadzorovati ali pa izločiti iz države. Ni pametno čakati, da bodo z dejanji začeli rušiti "našo" Slovenijo; pametneje je ravnati preventivno in pravočasno zaznati, kaj mislijo, kaj čutijo, in kaj nameravajo. "Našo" Slovenijo? Naša "intimna opcija" pravzaprav ni bila samo osamosvojitev od Jugoslavije, ampak vzpostavitev demokratične vladavine, korenit prelom s "totalitarnim komunizmom", ki je povzročil toliko zla. Če že nismo mogli "počistiti" komunistov, se moramo zdaj vsaj z vsemi sredstvi boriti proti njim, proti vsem, ki njihova "intimna opcija" ni taka kot naša.

Kaj se je zgodilo? Zgodila se je potvorba: zvajanje socialističega režima v jugoslovanski republiki Sloveniji na "totalitarni komunizem", ki je v resnici zagrešil nepojmljivo grozovit zločin, izvensodni pomor ujetih in razoroženih pripadnikov kvizlinških enot. Socialistični režim je zame, ki sem ga preživel od začetka do konca, pomenil brezplačno šolanje, vzpon delavskega otroka do najvišje izobrazbene stopnje, zelo poceni kakovostno zdravstveno oskrbo vse družine, tako rekoč zagotovljeno zaposlitev; pa, seveda, indoktrinacijo s "pravmislijo", politični nadzor in tegobe materialne oskrbe v slabo produktivnem gospodarstvu. Prehod v demokracijo sem doživel kot osvoboditev od idejnega nadzora, požitivev družbenega življenja, dvig proizvodnosti in povečanje blagostanja. Stisk rok predsednika Kučana in nadškofa Šuštarja v Rogu sem doživel kot spravo in obet, da ne bomo vlačili preteklih razkolov v sodobno politiko. Žal se dogaja prav to.

Normalne države pričakujejo od državljanov lojalnost, upoštevanje zakonov in osnov kulture v javnih prostorih. Ne pričakujejo čustvene predanosti, ljubezni, ne zanima jih, kaj imajo ljudje v srcu. Pričakovanje, da bodo državljani intimno sprejemali osamosvojitev, samostojno državnost in spremembo režima se zdi presežna, odvečna, nedostojna; je poseg v intimo državljana.

Države, ki gledajo človeku v srce, ki preverjajo čustveno predanost državljanov in njihove zasebne nazore in imajo v ta namen razpredeno mrežo ovaduhov (ali spletne agente), so totalitarne. Tako je tudi prizadevanje za tako državo.

Moja intimna opcija je: ne želim si države, ki jo zanima moja intimna opcija.